Za poduk in kratek oas. Smrtna teža. (Spisal Janko Iskrač.) Martin in Luka sta si bila soseda. Ko sta prejela po stariših kmetiji, bila je, kakor navadno vsakega, nju srčna želja, svoje premoženj* si po;nnožiti. Prvi, Martin, je bil posebno delaven, ustajal je pred zoro, delal kakor črna živina, vsak krajcar trikrat obrnil, predno ga je izdal, ni kadil tobaka, a vse zastonj — imetje se mu ni hotelo množiti. »Moj Bog, vzdihnil je včaših, že mnogo let gospodarim, pa nič ne prigospodarim. In že mnogo let vzdihujein po malem zabojčku, napolnjenem v svetlimi cekini, katere bi lahko na stran dejal za starost, pa še včasih za sol nimam, kadar je zmanjka!« In kadar je šel v cerkev, molil je ondi goreče k Bogu za zveličanje svoje duše; pa tudi, da bi mu Bog blagoslovil žito na polju, dal obilni naraščaj v hlevu in pomnožil toliko njegovo premoženje, da bi bil preskrbljen za stare dni. Toda Bog ga ni uslišal! »No vendar — meni — šeka se je otelila, lep telicek je to. Močno mu polagam, jeseni ga ženem na semenj; štel bode kakih trideset — pa jih denem na stran.« Pa prišla je mora v klev, teliček je hiral od dne do dne, — in nekoč je nesel njegovo kožo k usnjarju, in nič ni bilo »za na stran«. Na polju se lepo kaže. Tako obloženo še ni bilo sadno drevje, kakor to leto. Žita so lepa in vse kaže, da bode bogata letina. In spet meni Martin: »Ko omlatim, prodam koj vso pšenico, s polovico denarja plačam davek, a polovico denem na stran«. Pa prišel je »hudi« dan sv. Medarda. Na zahodu so se stemneli oblaki, tooa je začela naletavati, in v pol uri je bilo vse omlačeno in pomandrano. Martin je šel gledat po polju, roke sklenil in tibo vzdihoval. A ni več mislil, da bi še kaj bilo »za na stran«. »No, reče naposled, bom pa ložje urarl.« — A sosed Luka pa je obogatel. Hodil je na semnje, kupčeval, goljufal in sleparil ljudi. Kar je bilo ceno, kupil je on, bodisi dobro ali slabo. Kupljeno blago pa je spet prodajal kmetom za denar in na dolg; za polovico dražje, kakor je bilo vredno. Tudi denar je posojeval na visoke obresti. Kako pa se zna dolg tako sara od sebe zvišati, to je znal le brezvestni Luka. Delal ni nič. S hudobnim smehom je gledal soseda, kako se ves božji dan trudi in peče na vročem solncu. Jedel je le najboljše jedi, pil izvrstno vino in kadil smotke. Pri vsem tem pa se mu je premoženje silno namnožilo. (Konec prih.) Smešnica. Neki krčmar je povabil na svoj god tri prijatelje na obed. Pogostil jih je z jedmi in pivom prav dobro, da so bili židane volje. Zlasti raca je vsem dopadla; toda stala jih je 13 gld. Gostje so se namreč hoteli »nobel« izkazati. Vsak je na skrivnem hotel plačati za potrežbo zase ia za oba tovariša, in tako je prvi dal krčmarju 5 gld., drugi tudi toliko in tretji 3 gld. Predno se razidejo, vpraša prvi gost krčmarja : »Je-li dosti?« Krčmar zadovoljen odgovori: »Za danes dosti!« Še le domov grede se prijatelji domenijo, kako draga je bila raca. Vse žive dni zdaj ne pozabijo te gostoljubnosti.