Košcek k poizkusu rešitve našega social. vprašanja. Slovensko učiteljstvo ima lepo organizacijo, ki je nanjo lahko ponosno. Eer mu poklicani krogi niso hoteli preskrbeti primerne, za življenje potrebne plače, si je osnovalo v svrho samopomoči tudi _Učit. konvikt", _Vdovsko društvo" in druge zavode in društva. Govorilo se je tudi o menjavanju otrok mestnih in kmetiških učiteljev. Danes hočemo omeniti še nekaj, s čimer bi se dalo nekoliko pomagati učiteljstvu potom samopomo.i in kolegialnosti. Znano je, da so največji siromaki učitelji z rodovinami. Učitelj je dolžaa svojemu stanu, da otroke izšola. To pa stane silno denarja, in marsikateri tovariš mora stradati v polnem pomenu besede, če ima otroke po šolah. A da bi bili vsaj potem preskrbljeni! Pri sinovih se to doseže, a težje je pri hčerah. Vse ne morejo biti učiteljice in poštne uprariteljice. druge službe se pa jako težko dobe in. so tudi nestalne. Glavni smoter vsake ženske je, da se omoži. Ona. ki tega ne dožene, ni nikdar srečna. Poznamo jako omikane ženske v dobrih službah, a vsaka, ki je samica, je videti nezadovoljna. Ženska je kakor trta; le takrat raste bujno, če se ovija in naslanja na moža. Noben oče se ne more oddahniti, dokler ni svoje hčere dobro omožil, šele potem si je sve.t, da je preskrbljena. Eot z drugimi, pravtako je z tudi z učiteljskimi hčerami. Mnogo u.iteljskih hčera se omoži z omikanimi in imovitimi Ijudmi, a še več jih obsedi, predvsem zato, ker nimajo denarja. Prav redko se tudi sliši, da bi se katera omožila z u.iteljem. Ia vendar ni nobena tako primerna za učiteljevo soprogo. Kako težko se uživi preprosta deklica v učiteljsko življenje, kako redke so med njimi, ki si pridobe popolno umevanje svojega moža, in maisikaj se jim zdi neumljivo, po .emer stremi njen soprog in kar je njegov ideal! A tudi meščanka se težko privadi življenja na kmetih brez primerne ženske družbe, brez gledišča in mestnih zabav. Koliko je med nami nesrečnih zakonov, zlasti ker učiteljeva soproga ne more najti prave meje med imenitnostjo našega poklica in stanu ter med našimi plačami. Učiteljeva hči pa je dovolj omikana, da more umevati učiteljske ideale, a tudi vajena, prilagoditi kulturne in družabne potrebe učiteljskim plačam, ker je ves čas živela v tem ozračju. Vsak mladi torariš naj bi torej, ko si misli izbirati družico, pogledal najprej po hčerah svojih kolegov, če bi bila katara primerna za njegovo soprogo. Dobil bo omikano ženo, ki pozna učiteljske težnje. In če mu ne bo prinesla velike dote, mu bo pa prinesla hvalpžoo in zvp.sto srce. Vzel pa bo obenem tudi težko skrb z rame njenega očeta in rešil košček našega socialnega vprašanja.