Popotno poročilo. Spisal Fr. Levec. I. aklonjenost veleslavnega deželnega odbora kranj skega in slavnega občinskega sveta ljubljanskega mi je lani omogočila, da sern si ogledal jubilejsko razstavo na Dunaju in da sem v tej razstavi proučil tisti njen oddelek, ki je vsaj raene najbolj zanimal, takozvano »Jugendhalle", ali kakor bi jo vsaj približno dobro iraenovali slovenski — šolsko razstavnico. To ugodno priliko sem pa porabil tudi za to, da sem si ogledal poleg jubilejske razstave mnogo ljudskih in meščanskih šol, šolskih kabinetov in vrtov in drugih šolskih naprav v Gradcu in v Pragi. Moje štirinajstdnevno potovanje ni bila tedaj toliko zabava, kakor resno, mnogokrat tudi precej naporno in utrudljivo delo. A tega dela sem se lotil tern rajši in tem vzdušneje, ker sern že ranogo let gojil željo, da bi ljudsko šolstvo naše Ljubljane raogel priraerjati s šolskimi uredbami drugih deželnih stolnih raest ter si potera na podstavi samovidnega opazovanja napraviti objektivno sodbo o domačih šolskih razmerah in potem reči: v tem in tem oziru srao v Ljubljani napredovali ali druge celo prekosili, v tej in tej stvari srao pa zaostali in krenili na napaono pot, in treba je napeti vse sile, da dohitimo svoje drugodeželske sodržavljane. Tako potovanje in ogledovanje je pa tem koristnejše, ker o šolskih stavbah in napravah, o učilih in notranji šolski opravi tudi iz najboljših opisov ne dobirno tistega jasnega pojma, kakor če si stvar ogledarao na licu raesta ter slišimo iz ust izkušenega učitelja, kako se je stvar praktično obnesla. II. Najprej sem se ustavil v Gradcu. Ze nekoliko dni poprej sem pisal staremu prijatelju iz otročjih let, zdaj učitelju v Gradcu, naj drage volje poskrbi za to, da si bom mogel ogledati nekoliko ljudskih šol, dasi je bil v to določeni dan nedelja in še ta ob počitnicah. Po mojem dohodu v Gradec mi prijatelj svetuje, naj si ogledam dve tipični šoli — najlepšo in najgršo, češ, da si potem lehko napravim sodbo o ostalih graških ljudskih in mešeanskih šolab. S tem predlogom sem bil zadovoljen, in prijatelj me pelje najprej v deško in dekliško ljudsko in meščansko šolo na Elizabetini cesti. Kdor pozna Gradec, tistemu je znano, da je Elizabetina cesta ena najlepših v tem rnestu: tarn imajo štajerski aristokrati in bogataši svoje vile in palaoe. Dasi imam za šolske stavbe dobro oko, vendar med temi lepimi poslopji nisem raogel takoj razbrati Elizabetine šole. Nekoliko od ceste sredi prostornega vrta se dviga izmed košatega drevja krasno šolsko poslopje, obsezajoče visoki parter in dvoje nadstropij. G. ravnatelj Geltner mi je prijazno izkazal vse, kar sem želel videti. Izredna snaga in svetloba odlikuje to šolsko poslopje. Stopnice, hodniki in učilnice so prostorni in dobro raz- svetljeni; kar je lesenega vposlopju: vrata, držaji, oboji, predalniki, stoli, mize, okenski okviri, vse je (razen klopi in šolskih desak) sivobelo popleskano, kar dela na ogledovavca posebno prijazen vtisk. Otroci imajo iz učilnic razgled. na zeleno drevje, iz drugega nadstropja pa proti Schocklu na gorenještajersko gorovje. Šola ima na razpolaganje tudi veliko, senčnato dvorišče in igrališče, kamor se puščajo otroci rned odmorom in kjer telovadijo ob lepem vremenu. Vhoda v poslopje sta dva: eden za deoke, drugi za deklice, pa samo ene stopnice. Na dvorišče drži poseben izhod. V poslopju je nastanjena petrazredna ljudska in trirazredna meščanska deška šola in petrazredna ljudska in trirazredna meščanska dekliška šola. Na obeh šolah je sarao ena vzporednica, tako da je v vsem poslopju samo 17 razredov in otroški vrtec, ki je združen z dekliško šolo. Vsaka izmed obeh šol ima svojega ravnatelja. Na enega ravnatelja pride tedaj osem na drugega de vet razredov. Kakor vidimo, Gradčani niso prijatelji šolskih kosaren, kakor jih rnenda mislijo navzlic § 12. deželnega zakona z dne 29. aprila 1893., dež. zak. št. 21, postaviti v Ljubljani, kjer se je sprožila misel, da bi se šolskemu poslopju v Komenskega ulicah prizidalo še šest učilnic, tako da bi štela šola potern pet osnovnih in dvanajst vzporednih razredov! Na dekliški šoli imajo deklice za ženska ročna dela posebno učilnico. Pri delu sede deklice okoli širokih miz, da na njih perilo lahko prikrajajo in razgrinjajo ter nanjo pokladajo raaterial za svoje delo. Omenjam, da smo v stavbni program za našo dekliško šolo pri Sv. Jakobu tudi sprejeli posebno dvorano za ženska ročna dela. Pri nobeni učilnici pa nisern opazil garderobnih sob. Reklo se mi je, da so prvotno tudi nanje mislili, a ker bi bilo to stavbo močno podražilo, so jih opustili. Ker so pa obešalniki ob stenah nepraktični — otroci narareč ob obešeno obleko zadevajo in jo na tla mečejo, kar provzročuje rned njimi marsikatero zdraho — so napravili v vsaki ueilnici v zadnji ali pa v stranski steni kakih 30 cm globoko dolbino, postavili vanjo stojala za dežnike in pribili nad njimi obešalnike za klobuke in ogrtače. V dekliških razredih pa deklice ne obešajo klobukov na obešalnike, ampak polagajo na polico, narejeno nad obešalniki. Začudil sern se pa, ko v tako vzorno urejeni šoli nisem našel ne centralne kurjave, ne dvosedežnih klopi. Kurijo namreč z Meidingerjevirai železnimi nasipnimi pečrni, in ker so peei dobre in se dado izborno regulirati, centralne kurjave ne pogrešajo tako, kakor jo pogrešamo mi na naši lepi in sicer v vsakem oziru vzorni I. mestni deški petrazrednici. Gorivo se pa vlači s posebno pripravo iz kleti v gorenja nadstropja. (Dalje prih.J J•^