leto XVII t o UREDNIKOVA BESEDA Pred vami je nova številka našega glasila. Prispevki zanjo so cepali v skupno mapo kakor jabolka z drevesa. Pregovor zrno na zrno - pogača, kamen na kamen - pa— lača še vedno drži. Tako je bilo tudi z literarnimi prispevki. Tik preden je tiskarski stroj začel požirati prve liste, so se jabolka šele zares otresla in uredništvu povzročila nemalo težav. Zato se zanaprej priporočamo za bolj reden pritok vaših del, ne šele tik pred zdajci Vesel sem bil vseh, ki ste pokazali zanimanje in voljo in se poskusili v pesništvu in pisateljevanju. Ob tej priliki želim vzpodbuditi tudi tiste, ki svoje misli ljubosumno čuvate zase. Poskusite! Beseda ni konj. Lepe nagrade še čakajo lastnike. Kakšna je vsebina? Prve strani prinašajo božične in zimske motive. Sledi jim refleksivna lirika in proza. semen KNJfzNI~ v vir o Verjetno vas bo v nadaljevanju zanimalo odprte pismo Albina Lucianija, poznejšega papeža Janeza Pavla I, namenjeno Hipokratu. Nato imajo besedo trije fantje, ki bodo spregovorili o svoji odločitvi za duhovniški poklic. To poglavje daje tudi ton celotni številki. Na koncu pa so snovanja na prosto temo in športni dogodki. Opravičujem se za nekatere tiskarske napake, ki so nastale zaradi težav s strojem. Sicer pa prijetno branje. urednik 9. 2. 1935, v 4oo izvodih SVETI VEČER Heb ■ žari T vecemi. 7,arji^.ifa zardelen nebu ni več oblaka. Tudi ptiči s j potihnili. Po kotanjah se zbiraj:; meglice ter se bolj in bolj dvigujejo, že prvi rjavi listi rahlo šmijo in podrhtavajo v lahnem, mrzlem vetrcu. Tudi mene zazebe.. Ovijem se v jopič ter se udobneje namestim na najavi, prepereli klopi, katera je vpila že mnogo dežja in vlage saj jo hišno ostrešje le malo varuje. S travnikov se slišijo kravji zvonci ter veselo kričanje in vriskanje otrok - pastirjev. Igrajo in grejejo se ob ognju, katerega dim se že zgublja v vedno bolj gostem mraku. Pastirci so veseli in skoraj brezskrbni. Seveda imajo svoje selske skrbi. *" da to Jo le * opoldan-. • Popoldan- jev -lepši r-.popol* •w" ; . p * . . •* ■ . nobeden se ni odločil pod prisilo staršev. Prav tako je bila tudi meni odprta pot v življenje. Kakšna je bila moja odločitev? Kdaj se je v meni zbudila prva želja po duhovnem poklicu? V nežnih otroških letih. Vsak od nas otrok je imel svoje želje, kaj bo postal, ko bo velik. Sam sem takrat izrazil željo, da hočem biti mašnik, ker sem rad hodil v cerkev ministrirat. Vsi so se mi smejali, kajti nihče ni verjel, da bi se lahko kaj takega tudi uresničilo. Ta želja pa je rasla z menoj. Dobra krščanska vzgoja, ki sem jo dobil od staršev in domačega župnika, mi je pomagala k novim odločitvam. Kakor se vsak človek spreminja z leti, sta se tudi moj značaj in božji klic v osmih letih spreminjala. navdušenje je padalo, pa tudi naraščalo. Odvisno je bilo od mojih nagnjenj in razpoloženj. V osnovnošolskih letih sem začel spoznavati pestrost in lepoto življenja. Vedno bolj me je privlačevala družba fantov in deklet. Vsa ta srečanja so puščala v meni veliko hrepenenje po ljubezni in prijateljstvu. Čutil sem moč ljubezni. Vendar pa sem se premalo zavedal, od kod prihaja. V vsej tej sreči, ki pa je minljiva, sem skoraj pozabil na otroške želje. Ob zaključku osnovne šole sem izrazil željo, da bi postal vzgojitelj ali učitelj, zato so me poklicni svetovalci usmerili na naravoslovno-matematično srednjo šolo. Z vsem tem sem se strinjal in bil vesel, da se. bom lahko vozil vsak dan domov. Tik pred koncem šole pa me je župnik vprašal, če bi morda postal duhovnik. Dobro se spominjam, da sem mu hitro od- vrnil 'ne', ker so pač drugi poklici lepši. Pri tem je ostalo. Toda v meni je bil še vedno klic, ki ni prenehal. Med počitnicami se je v meni začel boj. Še vedno sem stal sredi križpotja, kakor ob prvem odločanju. Mnogo vprašanj se mi je zastavljalo, med drugim tudi to: "Ali bi postal morda duhovni vzgojitelj?" Nisem vedel, ali naj se odločim ali ne. Vse, kar sem doživljal v svoji notranjosti in ob dogodkih v družini, me je vznemirjalo. Vsi moji bratje in sestre so si že izbrali poklic, svoj cilj in svoje ideale. Iz dneva v dan sem vedno bolj ugotavljal, da so vsi poklici lepi, toda zame je najlepši duhovniški, kljub nekaterim odpovedim. Sklenil sem, da Bogu odgovorim svoj 1 da’ ter da se bom odslej naprej prizadeval le za ta poklic. S svojim pritrdilnim odgovorom Bogu sem stopil jeseni na državno srednjo šolo. Nova družba in novi sošolci so bili tako raznovrstni, da nisem vedel, kam naj pristopim. Počutil sem se neugodno sredi tolike množice ljudi. Rad bi se približal svojim vrstnikom, toda bal sem se jih, ker se nisem čutil dovolj močnega, da bi se uprl raznim prestopkom. Sedaj, ko se oziram nazaj, ugotavljam, da bi se morda moj poklic še bolj utrdil. Toda takrat nisem pomislil na to. Po mesecu in pol sem izrazil željo, da bi šel v semenišče, kjer bi se moj poklic lahko nemoteno razvijal. Vstopil sem v novo šolo. Prav nič se nisem počutil tujca. Zame je postalo semenišče drugi dom in sošolci moji drugi bratje. Iz dneva v dan sem se čutil srečnejšega in bogatejšega, pa tudi zrelejšega za nova odločanja. Ugotavljam, da mi nihše ne bi mogel nuditi toliko novih spoznanj in Življenjskih izkustev kakor prav semenišče. Zato se bom vedno z veseljem spominjal ljudi, ki so mi bili v tej hiši učitelji in svetovalci za bodoče življenje. JANEZ ODLOČITEV Bilo je konec sedmega, ko sem bil postavljen pred odločitev. Želel sem na kmetijsko, toda še večja želja je bila semenišče. Boril sem se sam v sebi in najraje bi se odločil za semenišče, toda bal sem se šole, še bolj pa teže duhovniškega poklica. Skoro bi se zaradi strahu tehtnica nagnila na kmetijsko šolo, ko se je v meni spet zbudila velika želja po duhovniškem poklicu. Pri odločitvi mi je pomagala tudi tura na Prisojnik. Lepega dne me je župnik povabil s seboj. Z veseljem sem se odzval in.naslednjega dne smo še z dvema hribolazcema krenili na pot. Imeli smo namen prenočiti v Tamarju, vendar ni bilo prostora. Pot smo nadaljevali na Vršič in ker se je bližala noč, smo morali hiteti. Z župnikom sva bila hitrejša in sva bila kakih petdeset korakov pred ostalima. Nar naenkrat me župnik vpraša: "Tomaž, ali kaj razmišljaš o poklicu?" Zadelo me je kot strela z jasnega. Obotavljajoče sem mu povedal, da bi rad v Vipavo, pa tudi na kmetijsko šolo in da sem zato v dvomih. Dejal je: "Mi lahko poveš za dvome?" Odgovoril sem mu, da sta dva, in to strah pred šolo in teža poklica. Na to mi je dejal: "Tomaž, ne boj se, Bog bo pomagal." in najinega po govora je bilo konec. Začel sem premišljevati zadnje besede in v njih dobil ve liko zaupanja. Domov sem prišel vesel in sem veliko govoril o duhovnih poklicih. Župnik me ni več vprašal o odločitvi, ampak me je pustil, naj se sam odločim. Začel sem resno misliti o duhovništvu. Veliko sem tudi molil v ta namen. Končno sem se vpisal v semenišče, kjer sem sedaj in ni mi žal za ta korak, za katerega se je bilo treba toliko truditi. Tomaž Kodrič ŽIVLJENJE - ZIBELKA - TBCE - KLIC - NAPREJ Nekdo me je pred sedemnajstimi leti poklical v življenje. Zakaj? Misli, da zaradi popolne Ljubezni, ki jo ima do mene. Natančno je vedel, katerim staršem me bo dal, s katerimi težavami se bom srečeval, in vedel je tudi, kje in kak., bom odraščal. Dal mi je življenje in poleg njega še zvrhano košaro svobode. In ta Nekdo je skrbel zame preko staršev, da sem nekega dne jecljajo poklical mater in ves slaboten naredil prve klecajoče korake od mize do stola. Moj svet so bile igrače, s katerimi sva se skupaj s sestro igrala po. cele popoldneve; domače dvorišče, kjer smo se igrali slepe miši; peskovnik, kjer sem gradil gradove, delal ceste in predore; ter starši, ki mi niso vedno pustili uveljaviti svoje volje, življenje me je vodilo mimo joka, ker sem ukradel materi denar, in vesolja,'ko me je obiskal Miklavž ter me obdaril z darili. S ponosom in torbo na ramenih sem odšel neke jeseni v prvi razred osnovne šole. Prvemu razredu je sledil drugi, tretji,... že .V' četrtem razredu sem začel ministrirati. Vse, kar se je-pri maši dogajalo,se mi je zdelo lepo. Počutil sem se kot v nebesih, kjer je veselje, ljubezen in sreča. Že takrat je v meni vzklila žeblja po duhovniškem poklicu. Bolj ko sem odraščal in se bližal zadnjemu razredu osnovne šole sem spoznaval, da šola in tovariši niso več tako prijazni in ljubeznivi kot so bili v prvem razredu. Toda življenje je teklo naprej kljub tej meji pomembni ugotovitvi . V meni so se začele dogajati vse večje spremembe. Začel sen iskati toplega zavetja in razumevanja pri starših. Trda bil sem globoko razočaran. Mati je vodno skrbela, da jo bila moja obleka čista in zakrpana. V šoli sem moral biti priden učenec lepega vedenja. Z očetom se nisem nikoli voli— k-' pogovarjal. Če' pa sem se, mi je vedno pravil svoje skrbi, opisoval delo v tovarni ali pa razlagal svoje načrte o popravilu hiše in avtomobila. Bil sem lačen očetove in materine ljubezni, razumevajočega nasmeha, krepkih, spodbudnih besed... Iskal sem nekaj, a takrat še sam nisem dobro vedel kaj. To, kar sem iskal, sem poskušal najti v knjigah. Sledilo pa je razočaranje. Papir je bil mrtev, jaz pa sem hrepenel po življenju. Iskal sem si tudi prijatelja, da bi mu zaupal vse svoje skrbi in težave. Velikokrat sem že mislil, da sem ga našel, toda potem je vedno sledilo razočaranje. Počutil sem se oropanega in ogoljufanega. Krščansko življenje je bil: v naši družini zelo tradi-ci onalistično. oče je le poredkoma obiskoval sveto mašo. Mati je bila verna. Tako nekaj časa sploh nisem vedel, ali naj posnemam očeta ali mater. Kljub temu nasprotju, ki sem ga doživljal doma, me je vseeno nekaj privlačevalo k sveti maši. Morda to, da sem bil predsednik ministrantov, ali pa je bilo to še vedno tisto seme, ki je v meni vzklilo v četrtem razredu. Mašo sem pogestoma obiskoval, zato mi je nekoč župnik celo rekel, da ni obvezno vsak dan prihajati. Pri maši sem se počutil lepo, kljub temu, da nisem vedno razumel vsega besedila in kretenj duhovnika. Boga sem naj- bolj začutil prav pri svetem obhajilu. Povedal sem mu svoje skrbi in težave, Kljub temu, da nisem dobil takoj odgovora na svoja številna vprašanja in razpotja, sem se počutil potolaženega in pogumnej šega. Nekdo mi je prisluhnil in to je bilo zame najpomembnoj še. Življenje pa je teklo naprej. Prišel je sedmi razred. V meni je začelo nekaj pokati, se lomiti in kresati. Počutil sem se samega in zapuščenega z množico zame nerešljivih in nejasnih vprašanj. Nikoli nisem .občutil resnične ljubezni. Nihče se ni zanimal za mojo notranjost, težave in razpotja. Iz veselega fanta sem postal zamišljen, otožen, trnast in vase zaprt. Včasih me je kdo vprašal, če sem morda bolan, ker sem tako tih. Moje srce pa je molčalo. Bile je že prevečkrat razočarano in ogoljufano, da bi se lahko še komu popolnoma odprlo. Postajal sem tudi vse b ol j nezaupljiv in na svet sem začel gledati z nekim sovraštvom. Včasih pa je na moje morje posijalo veselo, osvobajajoče sonce. Nastopili so lepi dnevi s krasnimi sončnimi zahodi» ki sem jih vedno rad občudoval. Tudi v lepem vremenu sem hrepenel po Nekom. Z nekom sem želel jadrati v viharjih in skupaj občudovati sončne zahode, žal pa so sončnim dnevom sledili dnevi viharjev. Moja barka je bila v nenehni nevarnosti, da jo moyje potegne na dno. Skoraj po vsakem viharju je bila moja barka poškodovana. Bodisi da sem izgubil veslo, poškodoval dno barke, včasih pa sem izgubil tudi kompas. Nekoč se mi je zlomilo celo krmilo. Nekaj dni sem potem jadral po odprtem morju na slepo srečo. Sreča v nesreči je bila ta, da sem v neki knjigi zasledil navodil o za popravljanje krmila. Seveda sem ga potem uspešno popravil. Vihar mi je bil oče in mati ter me je učil, kako naj jadram, da bo po vsakem viharju ostala moja barka cela. Toda preden sem se izučil, je minilo mnogo viharjev in moja barka je. do-bila mnogo poškodb in okvar. Življenje pa je teklo naprej. V sedmem razredu sem doživel še neke čudne, do tedaj nepoznane viharje. Meka prijateljica mi je postajala iz dneva v dan bolj všeč. Končno sem ugotovil, da jo imam rad. Začel sem se zanimati zanjo in večkrat sem nehote pomislil nanjo. Ker je bila iz iste vasi in doma blizu cerkve, je večkrat prihajala k maši tudi med tednom. Tiste maše, ko je bila tudi ona prisotna, so se mi zdele najlepše. Najina govorica so bile oči. Če sva se slučajno kdaj srečala na vaški cesti ali pa v šoli, sem zardel in jezik mi je otrpnil. Seveda sem se potem jezil nase, toda kljub temu sem bil srečen. Velikokrat sem jo zvečer koval v zvezde in njeno ime pisal na liste dnevnika. Skupaj sva se sprehajala po morski obali, občudovala sončne zahode in potovala po vseh celinah svata. Pomenila mi je smisel življenja. Zame je bila vse. Brez nje bi se mi zdelo življenje x;nsto in dolgočasno. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi mi te sanje kdo podrl ali pa da bi me ona lahk ) zapustila. ilekaga dne sva se s sestro vračala domov od večerne maše pa sem zvedel, da sem njej zoprn. Nekaj trenutkov sploh nisem mogel doumeti in verjeti, kaj je pravzaprav hotela s tem povedati moji sestri. Zazibala so se mi tla pod nogami. Počutil sem se ponovno osamljenega, zapuščenega in ogoljufanega. Čele zvečer sem se lahko v svoji sobi izjokal. Del svoje bolečine sem skupaj s solzami izlil na liste dnevnika. Življenje se ni veliko oziralo na moje razočaranje, am- fr . . . pak je še naprej teklo k novim razočaranjem, pa tudi k sreči in zadovoljstvu. Osni razred je bil razred odločitve za nadaljnje življenje. V neni je še vedno klilo neko sene. Bilo je zel:' majhno. Lahko bi se celo zgodilo, da bi ga pri pospravljanju spregledal. To nevsiljivo seme pa me je vabilo v duhovniški poklic, želel sen pomagati vsem zapuščenim in osamljenim ljudem. To majhno seme je v meni vse bolj raslo in se bohotilo. Menil sem, da je najbolje, če te svoje, želje povem domačemu duhovniku. Iz dneva v dan sem odlašal z obiskom. ITe-kega dne sem se vendarle ojunačil in se odpravil v župnišče. Bolj k., sem se mu približeval, bolj mi je upadal pogum. Ves preplašen sem le prispel do vrat. Obstal sem in premišljeval, ali naj pozvonim ali ne. Zbral sem ves pogum, ki mi je še ostal, in s tresočo roko pritisnil na zvonec. Čakal sem minuto, dve... Nikjer nikogar. Obrnil sem se in zdirjal domov. Minilo je nekaj dni, preden sem se zopet odpravil v župnišče. Po poti sem vse natanko premislil, kaj bom rekel župniku. Sonce in prijetna glasba sta napolnjevala mojo majhno sobico. Ležal sem na mehki postelji in z mislimi sem šel od enega stavka do drugega. Kaj mi jo že rekel župnik? Ah, saj res. Rekel mi je, da je to, da mi oče nasprotuje, šele začetna težava. Povedal mi je, da v semenišču ni vse z režicami postlano. Fantje imajo pouk tudi ob sobotah. Vsak dan morajo študirati. Domov gredo samo za praznike. Profesorji so zelo strogi. Pa vendar je v semenišču tudi lepo. Lahko si dobiš dobrega prijatelja. Poleg učenja, ki ni najpomembnejše, je tudi "duhovni pouk". Pridobiš si lahko tudi srčno kulturo in splošno omiko. Bog mi bo že pomagal, v šoli pa tudi doma. Pa vendar, Gospod, kako naj povem to očetu. llekega večeta sem sklenil počakati četa, da se vrne iz službe. Ves nestrpen sem se oziral na stensko uro in čakal, kdaj se bo urin kazalec približal deseti uri. No, k ončn ) je le prisopihal do nje. Kmalu zatem sem zaslišal očetove težke korake, ko je vstjpil v hišo. Zatem so se odprla kuhinjska vrata in se tudi naglo zaprla. Prvi hip me oče sploh ni opazil, zato sem ga poklical: "Oče!» "Kaj je že spet, ali še nisi šel spat?" mi odvrne. "Veste, nekaj bi vam rad povedal." "Kaj ! » Iz sebe sem izstrelil že tolikokrat v mislih izrečeni stavek: "Odločil sem se, da postanem duhovnik." "Ali se zafrkavaš? Kaj bodo pa ljudje rekli? Ne in pika!" ' • ' ' • * . - . :a. . "Zakaj ne?" "Zato ne, ker sem tako rekel. Sedaj pa spat!" , . ; - p .j. .. Odšel sem v svojo sobo. Dolgo časa nisem mogel zaspati. V joku sem se nenehno spraševal, zakaj moram trpeti, če želim ljudem pomagati? Zakaj? Dolgo je moje telo podrhtavalo, v duši pa sem čutil, da z mano jokajo tudi zvonovi, ki so • v ; : se oglasili vsako uro. Ko sem se popolnoma umiril, je urin kazalec kazal že jutranje ure. Zjutraj me je zbudila mati. Razveselila me je z novico, da mi ;če dovoli, vendar s pripombo, da mi ne bo dal "niti dinarja" za šolanje. Nekoliko pomirjen sem začel nov dan in ker je bila ravno sobota, sem še nekaj časa poležaval v topli postelji. Na tihem sem že štel dneve, kdaj bom lahko odšel v semenišče, želel som, da bi sedaj življenje teklo hitreje. Vendar se ni zmenilo za moje prošnje. Šolo sem uspešno končal. Med počitnicami pa sem ponovno doživel neke nove, do tedaj nepoznane viharje. Navdušenje, veselje in optimizem so vse bolj plahneli. Sedaj sem videl mnogo več težav kot pred nekaj meseci. Vse v meni se je začelo rušiti in podirati. Pomislil sem celo, da bi se preusmeril na drugo šolo. Dvom v mojo odločitev je čedalje bolj rastel. Ali bom sploh lahko naredil šolo? Ali ne bom imel prevelikega domotožja? Kaj pa, če so si ljudje Boga izmislili in ga sploh ni? Kaj pa, če je to le trenutna želja? Jeseni sem odšel v semenišče. Hi bilo ravno lahko oditi sam, rosno mlad v tuje in nepoznane kraje. Šele sedaj sem občutil Abrahamovo vero, ko se je odpravil z družino in z vsem premoženjem v deželo, ki mu jo bo Gospod pokazal. Dobro se še spominjam trenutkov, ko sem se poslovil od staršev in sem ostal sam pred semeniškimi zidovi. Gledal sem nanje z nekim spoštovanjem in s strahom. Kaj vse bom za temi zidovi doživel? Ali bom našel tu sreč o? P tem mi je pogled splaval po Vipavi. Kako majhna vasica si, Vipava. Zgrajena si iz kamnitih in preprostih hiš. Kako neurejeno ste posejane po Vipavi. Stiskate se skupaj kot piščeta h koklji. Ulice kratke in ozke. Edino vipavski zvonik me nekoliko spominja na domačo farno cerkev. Kamnite hiše, lepo arhitektonsko oblikovan trg, hribi, posajeni z zrelo vinsko trto, vse to se mi zdi tuje. Rahel vetrič me je zbudil iz premišljevanja. Strahoma sem stopil k visokim vratom. Nekaj trenutkov sem zrl v medeninasto kljuko, ki se je kopala v popoldanskem soncu. Danes bom prvič prestopil ta prag. Z obema rokama sem se uprl v težka vrata. Vdala s j se mi in me spustila v neznano stavbi. Hodnik je bil nekoliko mračen, šele čez nekaj trenutkov sem opazil na koncu hodnika Marijo. "Nisem sam. Ti si z mano!" sem vzkliknil in so prestrašil lastnega glasu. čez čas sem se privadil na semeniško življenje. Vzljubil sem gole kamnite zidove, stroge profesorje in zanimive dijake. Tudi ti, Vipava, s svojimi hišami in z okolico si mi postala všeč. • Ha vsako goro se lalik. pride po številnih stezicah. Nekatere so bolj strme, nevarne, daljše, zopet druge so krajše, položnejše in manj zahtevne. Vse pa' imajo skupen cilj -doseči vrh. Mene je Nekdo postavil na to stezico, mojega sošolca na drugo, prijatelja pa zopet na drugo. Zakaj? Ne vem. Bog že ve, kje lahko hodim. Takšno je pač življenje, ki gre preko« Velikega petka do Velike Noči. Matej \ ŽIVLJENJE - POT Šel sem v naravo, kajti lepo jesenska vreme mo je zvabilo ven. Nisem si mogel kaj, da se ne bi predal volji s naca, ki me je izzivalo skozi ozko okno. Ves zamišljen, vendar z radostjo v srcu in lahkega koraka sem počasi stopal po ozki stezici, ki se mi je vedno znova izgubljala za ovinkom. Radovednost me je gnala, da sem premagoval te majhne vijuge in končno prišel na samotno jaso, ki pa sploh ni bila podobna jasi, temveč morda grbasti njivi, ki ni primerna za obdelavo. Le ovce bi imele od nje korist. Tu sem se ustavil, razgrnil odejo ter se previdno spustil k tlom, kakor da bi se bal zemlje, da me ne vsrka vase. Zagledal sem se v svojstven bor, ki se je košatil s svojimi vejami. Začutil sem od nekod njegov glas:’Hoj, ti tamle! Poglej me no malo; kako sem močan, kakšne veje imam, in kako pomemben sem tu okrog, da se mi kar vse klanja in priznava /a kralja!' Nehote sem pomislil0, veliko jih je in veliko jih je bilo takšnih, kakršen si ti sedajle. Toda slej ko prej boš tudi ti končal pod sekiro in ne bo nikogar, ki bi ti lahko pomagal v smrtnem boju. Sam boš!' Brez lastne volje sem se dvignil in šel za pogledom. Opazil sem majhno sled, ki so jo najbrž naredile gozdne živali. Skoraj plazil sem se med nizkim drevjem in trnji, ki so'mi: grozili od vseh strani. Nisem se mjgel ustaviti, pravzaprav nisem imel volje, da bi to storil. Čeprav se je sluzasta sled vzpela v strmo pobočje, me jo neka neznana sila vlekla naprej.'Slej ko prej bom moral odnehati!' sem si go- ororil, ' toda, do tistega bora tamle bi pa le še rad prišel. Oj, da pogledam, kaj se skriva še ta .onim grmovjem!' Ko sem se tako vedno bolj vzpenjal po pobočju, sem začutil v nogah rahle bolečine, pa tudi zasoplostIfe pomaga nič, ustaviti se bo treba in odpočiti.' Zadržal sem korak na stabilnem kraju in se naslonil na bližnje debi.;. Ko se mi je srce umirilo, sem se najprej zazrl v nebo, nato pa proti vzpenjajoči se goščavi, ki je dajala vtis, da se odpira. Še nekaj korakov in čudo!'Belina sije skozi veje, kaj menda nisem že celo tik pod vrhom?' V hipu so se mi povrnile izgubljene moči in kar tekel, sem iz vsakdanjega hrupa, da bi dosegel poslednji cilj in bil tako bliže Njemu. 'Toda, stoj! Prevaral sem se, kajti to je samo navadna majhna poseka, ki se me je drznila zapeljati. Naprej se razprostira še večja divjina!' Kmalu se mi je stvar razjasnila. 'Nisem se motil, nikakor ne! Kajti doumevam, da to, kar je pred menoj, ni nič drugega kot neobdelan vrt, ki čaka in računa name, da ga skupaj z Gospodovo pomočjo obdelam. Pavel 'Okoliš * * * "Jaz razsvetljujem brezkrajno nebo, ali lahko se darujem tudi drobni rosni kaplji," je odgovorilo Sonce, "postanem samo svetla iskra in te napolnim, in tvoje malo življenje bo smejoče se vesoljstvo." (Rabinadrath Tagore) * * * RAZMIŠLJANJE Vsak dan slišimo o nesrečah in drugih tragičnih dogodkih v svetu: razne vojne, preganjanje beguncev, nesreča s strupenim plino, lakota.... Spričo vsega tega se mi postavlja vprašanje: Kaj sem, da se me Bog tako spominja? Kaj sem, da sem se rodil prav tu v Sloveniji in v tem času? Tu lahko živimo v toplini svojih domov, ne pa v pregnanstvu kot mnogi begunci, tu nam ni treba prenašati nobene vojne vihre, nobenega preganjanja, kot se to dogaja po mnogih državah. Lakote ne poznamo, v Afriki pa ljudje celo umirajo zaradi nje. Celo nasprotno; kruh se spričo obilja marsikje vidi celo v smetnjakih. Ni se nam treba spopadati s težavami, ki jih imajo zaradi izkoriščanja dežele tretjega sveta. Tudi velikih naravnih katastrof tu ni bilo. In še bi lahko-našteval. Ali so res te prednosti same po sebi umevne? Ali smo si jih mi zaslužili, mnogi po svetu pa ne? Saj so povsod po svetu dobri in slabi ljudje, ki imajo enake pravice do dostojnega življenja kot mi. Saj ne morem spričo vseh teh razlogov reči* da sem si te ugodnosti zaslužil, ne morem reči, da sem vreden vsega tega. Zato lahko samo ponižno in hvaležno stojim pred Vsemogočnim, ki nam je vse to poklonil v svoji ljubezni. * * * V življenju se srečujemo z mnogimi dobrinami. Ena od njih je kruh. Včasih so imeli do kruha veliko večje spoštovanje kot danes. Vedeli so, kaj pomeni pomanjkanje, kruha, zato so ga bolj cenili. Tudi z zdravjem je nekaj podobnega. Pravijo, da začneš zdravje prav ceniti šele, ko zboliš. Tako je tudi z mnogimi drugimi dobrinami. Morda lahko med nje uvrstimo tudi očeta. S prijateljem sva šla na sprehod. Kot navadno sva jo ubrala kar po stari poti. Nikamor se nama ni mudilo. Hodila sva leno in počasi, zraven pa se pogovarjala, največ o šoli, pa tudi o drugih vsakdanjih in nepomembnih stvareh. Včasih je priletela kakšna pikra na račun profesorjev in predstojnikov, ki nama je izvabila nasmeh z ustnic. Bil je pač samo eden izmed tistih precej dolgočasnih sprehodov. Nenadoma pa je pogovor prešel na bolj zanimivo področje. Prijatelja sem začel spraševati o njegovem očetu. Že prej sem vedel, da ne biva pri njem, drugače pa mi je bilo znanih bolj malo stvari. To vprašanje pa me je precej zanimalo in sem kar malo silil vanj. Zadel sem pa na zelo občutljivo področje. Videl sem, da sem ga z vprašanji spravil v zadrego. Nazadnje se je le obrnil proti meni s svojimi temnimi očmi in, kakor da bi se sramoval priznanja, z muko izdihnil: "Rad bi spoznal očeta." Jaz bi se moral sramovati, ne on. Jaz imam očeta, a sem se že navadil na to; nič nisem hvaležen za ta dar. Imam očeta, a ga prevečkrat ne spoštujem in obsojam. Velikokrat mu povzročam samo skrbi in težave, prevečkrat je žalosten zaradi mene. *■ # *- Tibetanski menihi uporabljajo kot pripomoček pri svojih molitvah posebne molitvene mlinčke. Na prvi pogled se zdijo čisto nesmiselni, vsaj za naše pojme. Samo vrtenje mlinčkov ni nikakršna molitev. Vendar pa mislim, da se skriva za molitvenimi mlinčki nekaj globljega. Prav gotovo ni vrtenje teh mlin-čkov glavni namen, ampak samo nekakšna mera za premišljevanje. Ali ni nekaj podobnega tudi z našim rožnim vencem? V cerkev je prišel visok, postaven človek z doktorskim našlo-vom. Sedel je v klop, se sklonil naprej in začel potihoma mo-liti. Bil je čisto umirjen, nobena žilica ni trenila na njegovem obrazu. Ta njegova svečana umirjenost me je pritegnila, da sem ga začel podrobneje opazovati. Pogledi so se mi kar naprej obračali k njemu. Kmalu pa me je začelo pritegovati še nekaj; v rokah je namreč držal rožni venec. Le kaj je moglo tega moža spodbuditi k molitvi rožnega venca? Ali je bilo to le golo ponavljanje očenaša in zdravamarije? Toda na njegovem Òbrazu "nisem zasledil nobenega znaka naveličanosti. Ravno nasprotno, obraz mu je bil neprestano svež, kakor da bi ga napajal nek notranji studenec povezanosti z Bogom. Kljub veličini rožnega venca je te molitve vedno manj. Vse prevečkrat ga jemljemo le kot dolgočasno ponavljanje, ne da-mo pa mu globljega pomena. Tudi meni je večkrat dolgočasen. Toda če se potrudim in tem zunanjim molitvenim obrazcem dam globljo vsebino, postane rožni venec veliko bolj oseben. ; * . • . •••’ * *~ ■ ' * . ;• ; . _ •/■■ ' •; :; ■ _ • ■ ’ ..." t 1 • Andrej Kravos RADIO D .'ma imam sestro. Ime ji je Mojca in pogumno1 koraka v drugo leto življenja. Kakšen užitek je biti z njo,, jo opazovati, kako se igra in vsak trenutek odkrije kaj novega. In tudi prebrisana postaja. Ko j o gledam - kako se počasi približuje televizorju, vsa nerodna v prizadevanju, da bi bila čimbolj naravna, hitro potisne gumb za glasnost do konca in jo odkuri k mami, da je ne bi dobil v roke kdo od starejših bratcev - si kar ne morem- predstavljati, kakšno bi bilo življenje brez nje. Čeprav smo vsi doma, je v hišo prinesla življenje in njena igrivost odtehta tudi goro plenic, ki kopni, da jo komaj utegneš sproti obnavljati. Gotovo vas že zanima, zakaj vam to pripovedujem. Vzrok je precej nenavaden: imel sem sanje. V semenišču je bila kot pred vsakim odhodom domov temperatura že nekaj dni rahlo dvignjena. Ko se je že tolikokrat blagoslovljeni in 'prekleti' zvonec končno zažagal še v zadnjo uro, smo kar stekli h kosilu in potem na postajo. Vreme je bilo lepo in izjemoma smo mogli celo sedeti. Izbral sem sedež ob oknu. Moj materialni del se je potem še d br uro cijazil po notranjskem, duša pa je bila že davno doma. V sanjarjenju, kako lepo bo, ko bova z mamo pospravljala in kuhala (pa pekla, pekla...) in kakšno stvar naredila (pa tudi če ne, ne bo nič narobe), je pot hitro minila. Zadnji metri hoje so me ravno prijetno osvežili, ko se izza ovinka prikaže domača hiša. Veselo razburjenje me na- polni, pospešim korak. Prsti mi mrzlično odvezujejo čevlje. Potiho se vzpnem po stopnicah in stopim v sobo. Tišino je motil samo gladek, brezhiben glas radijskega napovedovalca, ki je prihajal iz kuhinje. Previdno, skoraj boječe in z nadihom nečesa neprijetnega sem odrinil vrata. Prvi večerni mrak je zabrisal vse ostre meje med predmeti, ki so se mehko prelivali drug v drugega. To sozvene-nje različnosti je delovalo pomirljivo, izvenčasovno, skoraj tesnobno. Le rdeče oko radijskega aparata je ostro rezalo v brezbarvno spokojnost in me trdo držalo v resničnosti. Radio je stal na mizi, pravkar je bila na sporedu pravljica. Zraven je bila Mojca in ga napeto poslušala. Vratom je kazala hrbet, tako da me ni videla. Nekaj dolgih trenutkov sem obstal , kot bi ne vedel, kaj naj storim. "Mojca..." sem jo nato tiho, skrivnostno poklical. "Moojca..." Počasi je obrnila glavo. Njene oči so me prikovale na meste. V njih ni imela tiste iskrice, ki sem jo s takim veseljem pričakoval odkar sem zadnjič odšel zdoma. Njen obraz ni kakor vedno ves vzvaloval kot nemiren vrelec in se končno -umiril v prikupnem smehljaju, s katerim me je pozdravila. Nič od tega; zdelo se mi je celo, da me sploh ni spoznala. Stala sva tako sekundo, dve, zakleta v brezčasnost svojega pogleda, izmučena brodolomca, ki ne moreta raztrgati niti pajčevine, v katero sta ujeta. "Ssst...", je z rahlo kretnjo raztrgala mreže. "Piaulica..." Pogledal sem na radio. Nekje v globinah se mi je začel rojevati bes in jel počasi kipeti v možgane. "Ti si torej kriv!" sem v mislih zaškrtal z zobmi. "Ti, ki si otrokom s svojimi posladkanimi in do neskončnosti izpiljenimi besedami ukradel matere in babice, da zdaj namesto njih poslušajo tebe, pokromano skrpucalo vezij in žic!" Zasovražil sem ga v dnu srca. Postalo mi je hudo, da ni tudi meni mama večkrat pripovedova-la pravljice; postalo mi je hudo, da je danes vse manj mam, ki svojim otrokom pripovedujejo pravljice. V polsenci ugašajočega dne je bil radio z dvema zvočni-koma in pokrovom kasetofona v sredini kot napihnjen obraz debeluha, ki zadovoljno cmoka po obilnem kosilu; - kot pošast, ki se oblizuje nad še enim človekom. Peter Lah * * * POSLUŠATI, VIDETI IN MOLČATI - SICER POSTANE ŽIVLJENJE GRENKO. (španski pregovor) * * * ŠPORT ' ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT. - ŠPORT ŠPORT 'ŠPORT' ŠPORT ŠPORT a KOŠARICA Rektor nama je povedal, da Kodo prišli v soboto k nam mladinci iz Postojne', da bi se pomerili z nami v košarki. To je bila dobra novica, ,saj sva v semenišču, zadolžena za šport in so gostje zelo zaželeni. Sestavila sva moštvo in izvedla nekaj priprav, da bi se čimbolj uigrali.- Ne smete si misliti, da smo bili odlična ekipa. V celi semeniški skupnosti nas je 33 fantov. Nekateri so sploh nešportniki, drugi igrajo raje nogomet in je jasno, da iz tega ne more priti nevem kakšna kvaliteta. V soboto, bila je zadnja v oktobru, so postojenski mladinci res prišli. Ko sem videl njihovega visokega centra, sem ta-koj opustil upanje na zmago. Šli smo na igrišče, sc malo ogreli, pozdravili in začeli drug drugemu poniti koše. Naša slabost je ravno v tem, da smo v povprečju zelo nizki, vendar velikost ni vse. Ta dan sem spoznal tudi to, koliko pomeni domače igrišče. Na njem prebiješ ure in ure in ga poznaš, občutek prostora imaš v rokah. Za nasprotnika je bilo seveda toliko težje. Povrhu vsega še nikoli niso igrali skupaj kot ekipa. Tuj teren jih je zmedel. Vlogo favorita je zelo težko igrati. Vedno si pod pritiskom» da moraš zmagati. Tu pa nihče ni bil favorit, ker razmerja moči nismo poznali. Bila je tudi popolnoma prijateljska tekma', in vse to nam je pomagalo, da smo zaigrali sproščeno. Vzdušje’je bilo enkratno. S hitro igro smo razorožili nasprotnikovo prednost v.višini. Ko gre, gre vse, ko ne gre, ne gre nič. Tokrat je šlo vse. Vsi smo zaigrali odlično in žoga je romala v nasprotnikov koš. Zase lahko rečem,da je bila to moja najboljša tekma doslej. Zadeval sem kot Kičanovič. Dobro se je boril tudi naš center in moj brat, ki je bil naš najboljši strelec. Nasprotniki so izvedli nekaj lepih akcij in pokazali, da lahko zaigrajo veliko bolje. Končal se je prvi polčas. Rezultat je bil kar 32:16 v našo korist. To veliko prednost smo dosegli predvsem s presenetljivo natančnimi Imeti in protinapadi. To e bilo dokaj nezanesljivo orožje. V sami igri so bili oni boljši. Imeli so več košarkarskega znanja» znali so organizirati napad. Nekateri so celo trenirali košarko. V začetku drugega polčasa so umirili igro in prevzeli po- buđo v svoje roke. Počasi smo izgubljali prednost. Naši meti niso bili več tako natančni. Najbrž bi nas do konca tekme ujeli, če se ne bi tedaj odločili za pressing. S tem smo jih zbegali. Spet smo mi dajali ton igri in s hitrimi napadi do konca tekme prednost povišali. Zmagali smo 55:33. Po tekmi so nas gostje povabili v Postojno na revanš. Tekmo v Postojni smo izgubili za 6 košev manj kot smo zmagali doma. Igra je bila zanimiva in zelo napeta, z mnogimi preobrati. Na koncu regularnega dela je bi rezultat neodločen, zato smo igrali še dva podaljška. V teh podaljških so bili oni izrazito boljši in si nabrali razliko enajstih točk. Tako smo se spoznali in spoprijateljili s postojnskimi mladinci. Zmenili smo se, da se bomo še srečali. M. K. NAMIZNI TENIS Po treh letih, kar v semenišču ni bilo prvenstva v namiznem tenisu, so se spet pomerili mojstri bele žogice. Prijavilo se je 24 igralcev. Tako sta prvi dve koli šli na izpadanje. Ostalo je še šest najboljših. Ti so igrali vsak z vsakim in se razvrstili takole: 1. Bahčič Robert 4. r. 3 točk 2. Srša Miran 4. r. 0 točk 3. Kržič Iztok 3. r. 6 točk 4* Alič Franci 2. r. 4 točke 5.. Hrovat Marko 2. r. 4 točke 6. Benda Andrej 4. r. 0 točk Prvi trije so dobili tudi diplome za njihove uvrstitve. Ostalim pa čestitamo in jim v prihodnje želimo več sreče in uspeha. R. B. KAZALO Urednikova beseda 1 Sveta noč ....................... ...... Leie poljane .o........................... Zimsko jutro .............................. Nov dan ........................... Upor ......... Zemljevid ................................ Pred Bogom .................. Štirje značaji ........................... Poklic .................................... Odločitev ...................... Življenje - zibelka - teče - klic - naprej Življenje - pot ........................... Razmišljanje .............................. Radio ..................................... 5 6 Q 9 10 11 12 19 22 24 32 34 37 Šport 40 V v 1— s - • * O N. - ISKRE * glasilo semeniščnikov Srednje verske šole v Vipavi Leto XVII Številka 2 Mentor: Stane Gradišek Urednika: Janez Kvaternik in Peter Lah Razmnožuje 4. razred SVŠ ZAHVALJUJEMO SE VSEM, KI STE NAM Z DENARNIMI PRISPEVKI ALI KAKO DRUGAČE POMAGALI PRI IZIDU TE ŠTEVILKE. \ ' . r ■ s • ISKRE Inv.št. 19056 Šolsko glasilo KNJIŽNICA Leto "000000‘h 90565 S f