OLA5IIO PO/^ORMHtEV
ln ptveni
PROTtKO/MUfV^ritNIII
LETO IX.	ŠTEV-1
Interes General Concesion 4848
D 129903
i
Za božičnico invalidom so darovali:
soborci iz Montreala, Kanada:
Ivan Rupnik 			
Adolf Koritnik . ...,	....	5	
Tončka čuden ....,			5	
Franc Horvat 				5	
Tone Koritnik ....,	....	5	
Jože Logar 				3	
Jože Kukoviča ....		 1	
Jože Poljanec 		.... 2	„
Janez Rabzel j .....
Lojze Starič .......
Lojze Rink .........
Matija Kozina ......
Rebernak ...........
Skupaj.
Soborci iz Miramara, Argentina:
Gornik ................... 50	pesov
Japelj ................... 30	pesov
Marolt ................... 30	pesov
2
2
1
1
1
38 dolarjev
Za tiskovni sklad so prispevali soborci iz Miramara, Argentina: Japelj 10 in Gornik 5 pesov. — Vsem iskrena zahvala!
Ovitek izdelal akademski slikar in kipar France Gorše, U. S. A.
*
V NOVO LETO
FR. GR., USA
Stopamo v drugo leto, odkar je Zveza slovenskih protikomunističnih borcev zaorala v trdo ledino pozabljenosti^in s pomočjo Vestnika začela povezovati bivše borce raztepene širom zemeljske oble, da v srcih obudi ono iskro idealizma, ki je še ostala, zvesta svojim mrtvim bratom-junakom in pa zasužnjeni domovini. Ako napravimo bilanco tega dela, ne vem, če bomo povsem zadovoljni. Marsikaj bi bilo lahko storjenega, kar ni bilo, vendar nekaj je bilo in celina je zaorana. Treba je sedaj požrtvovalnosti in dobre volje in s to voljo gremo v novo leto. Idejo povezanosti je treba razširiti med vse borce, kjerkoli žive. Zbrati moramo vse drobce raztresenega arhiva in te drobce zložiti v mogočen in enoten spomenik našim nesmrtnim junakom. Naše orožje je potihnilo in daleč smo od bojnega polja, boj pa nikakor ni dokončan. Ta boj moramo nadaljevati, kajti domovina še vedno ječi v suženjstvu in naši mrtvi nas na to opozarjajo. Ne mislimo iti na barikade in ne postati hujskači revolucije, moramo pa storiti vse, kar je v naši moči, da z razpoložljivimi sredstvi boj proti komunizmu nadaljujemo in ne prenehamo, dokler ne bo naša domovina zopet svobodna. Domovina v sužen jstvu ne more govoriti, ne more protestirati in ne izražati svojega nezadovoljstva in trpljenja, zato moramo toliko bolj glasno vpiti mi, v svobodnem svetu. Dopovedovati in dokazati moramo vsem svobodnim ljudstvom, da ima naš narod tudi pravico živ ljenja, pravico svobode, za katero je v zadnji vojni toliko trpel in krvavel in trpi še danes. Naš narod noče in ne bo sprejel nobeno obliko komunizma, pa naj se ta imenuje internacionalni ali nacionalni titoizem, hoče pa svobodo in neodvisnost. Naša sveta dolžnost je, da svobodni svet stalno in ponovno opozarjamo, da tudi naš narod pričakuje od svobodnega sveta da mu prizna pravico življenja, svobode in neodvisnosti.
Hladna ideološka borba med svobodnim svetom in komunizmom je v polnem razmahu in včasih se celo zdi, da svobodni svet izgublja iniciativo, izgublja vodilno nit in se celo vdaja malodušju in popuščanju. Mi vsi, ki smo komunistično knuto občutili, ki smo šli skozi revolucijo, bi morali skupaj z drugimi narodi prikazovati svobodnim narodom, da borba proti komunizmu ne pozna kompromisa, ne pozna malodušja in da srednje poti ni. Toda, ako hočemo vsaj malo storiti in doprinesti s svo-

9
jimi izkustvi k tej hladni borbi, potem moramo najprej sami v svojih srcih obnoviti ono brezkompromisnost in borbenost, ki smo jo nekoč imeli, ko smo s puško v roki in v družbi junakov stali na braniku naše domovine. Mar nismo takrat jasno uvideli, da srednje poti ni, da malodušje vodi v polom. Proč z vsakim sektaštvom, proč z intrigami, proč z malodušjem. Strnimo se v eno mogočno falango in skupaj z drugimi narodi pomagajmo rušiti okove komunizma in komunističnih laži. Zavedajmo se, da je rdeči sovrag na delu dan in noč, na delu ne samo doma nego po vsem svobodnem svetu, kjer razpleta svoje mreže in skuša uspavati lahkoverne in neodločne demokrate. Gotovo rdečim glavarjem ni nobena stvar tako po godu, kakor ravno to, da oni, ki so nekoč aktivno vodili borbo proti komunizmu, utonejo v svobodnem svetu, pozabijo na rdečo nevarnost in se popolnoma umaknejo iz pozornice in borbe proti njim. Ne smemo dopustiti, da se bo to dogajalo tudi med nami, zato ponovno opozarjamo in naporšamo vse borce, da se priključijo Zvezi in pomagajo bojevati dalje, v kolikor je to pač mogoče. Sledimo našim vzornikom, našim mučenikom in nikar jim ne obrnimo hrbta. Njihovi grobovi so sicer bili izravnani, toda njihova borbenost živi in mora živeti v naših srcih. Na Ljubljanskem gradu na izravnanem pokopališču je rdeči barbar napravil nogometno igrišče, da zabriše vsako sled za onimi, pred katerimi se je tresla peterokraka zvezda. Ne teptajmo jih še mi, njihovi bojni tovariši, nego stopimo na plan in storimo vsaj to, kar moremo: ohranimo njih spomin, njih borbenost, njih junaštvo in pokažimo, da smo bili vredni njihovi bojni kolegi.
BLAGOSLOVA IN USPEHA V NOVEM LETU 1958 VSEM SOBORCEM IN PRIJATELJEM
ŽELI
ZVEZA
SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV
Poleglo klasje
KAREL MAUSER, U. S. A,
Kako da so spustili, Trpotcev Andrej sam ni vedel. So bile neke skrite govorice, da bodo spustili vse, ki so pod osemnajstim letom, toda v tistem trpljenju tem govoricam nihče ni verjel. Tudi Andrej ne. Zadnje dni so ga kar naprej zasliševali. Zaljaj je šel k domobrancem, zakaj ni ostal doma, namesto da je lezel na Koroško in zakaj ni šel z njimi? Odgovarjal je preprosto, nerodno in s splašenimi očmi oprezal, kdaj ga bo kdo udaril. Pri prvem zasliševanju mu je mlad, tršat fant zvil roko v rami. Neznosna bolečina se mu je razpredla po celem telesu in čeprav mu je potlej nekdo v sobi roko potegnil, je bolečina grizla naprej.
Bal se je vsakega zaslišanja. Vedno ga je nekdo udaril. Z opa-sačem z_zaponko ali s kopitom. Pri zadnjem zaslišanju so mu gotovo zlomili kost v ključnici. Neznansko boli in roke ne more dvigniti. Nad kostjo je bula, velika kakor jajce.
Zdaj je zunaj. Veliko, oglato poslopje Zavodov je za njim. Okna gledajo v njegove korake in Andrej natančno ve, da skoz nje gledajo tisti, ki so ostali. Naročali so mu to in ono in Andrej z muko zbira naročila, ki so mu jih dali. Pozabiti ne sme na nikogar. Kaj je rekel Tevžev? Kaj je že rekel? Andrej se muči in muči, skuša se spomniti, kje sta stala s Tevževim, ko mu je naročal za domače. Ne more se spomniti.
Zdaj je poslopje za njim. Samo streho še vidi skoz krošnje dreves. Kaj gre res domov? Gleda pod noge, na kolovoz, na travo. Da, domov gre in doma ne vedo, da pride. Le kaj bodo mati rekli, ko ga bodo videli tako prestradanega? Pečkov mu je naročal, da ne sme jesti veliko. Počasi mora začeti in same take stvari, ki niso pretežke.
Zdaj so na kolovozu in na travi veliki kolobarji, ki se kar naprej vrte. Vse njive se vrte v velikem kolobarju. In so kolobarji večji in večji, kakor če si vrgel kamen kam v savski tolmun.
„Slab sem," ga je obšlo. „še pasti bi znal in morda ravno na tole ramo, ki me boli." Z mežečimi očmi se je privlekel do jelše in se počasi spustil na kolena. Ko je klečal, ga je zavrtelo in legel je na hrbet.Od ramena se je zažrla bolečina v hrbet in v prsi. Kolobarji pred očmi so na gosto zaplesali in zdelo se mu je, da so rdeče obarvani in da prehajajo v pike.
Ko je odprl oči, ga je zalila svetloba. Počasi je spoznal, da je to sonce in da je toplo. Mora vstati in hoditi naprej. Trboje so daleč. Če bo lezel takole, do noči ne pride domov.
S težavo se je skopal na kolena, se prijel za jelšo in se vzdigoval. Stoji, toda noge pod kolenom so mehke kakor testo, ki ga napno dr ožje.
in zdaj še ta čudna, topa bolečina v želodcu. Prav natančno čuti, kje je želodec, kako leži kakor prazen mehur v trebuhu. In tista prazna topost sili v prša. Tako nekam daleč je od želodca do praznih prsi, kakor da je zrasel te dolge tedne v Zavodih.
Poskuša hoditi. Spomni se starega Primoža. Prav tako je hodil.
Ko je prišel čez Savo, je takoj zavil na kraj. Po cesti noče. Ljudje hodijo in Bog vedi zdaj, kdo je pravi in kdo ni. Tevžev mu je naročal. Ne verjemi nobenemu. Nobenega ne ogovarjaj. Če ti na polju kdo sam kaj ponudi, vzemi, toda samo kruh. Še tisti se ti bo v kepo spri jel, ko ga boš pojedel. Boš videl.
Počival je vsake pol ure. Ne ob kolovozu. Vedno je gledal, da je našel grmičje in se zavlekel podenj. Zamujal se je s tem, toda ognil se je ljudem. Počasi je žvečil listje, pljuval zeleno, grenko slino in mislil na pot pred seboj. Tesno ob Savi bo hodil prav do doma. Za Savo je potlej malo v breg. Tisti del bo težek. Toda vrhu brega je že njihova pšenica. Ne verjame, da bi jo že poželi v tem čudnem času. In pri pšenici je že doma. Če mora od pšenice že po vseh štirih, do dvorišča bo prilezel.
Onstran Save je videti vse mirno in po starem. Nič se ni spremenilo. Hiše bliskajo z okni na to stran. Seveda, od daleč gledano, je videti vse lepo. i
Spet se koplje na kolena Kleči, se oprime veje in se spravi pokonci. Vselej težje kakor da je vsake pol ure težji in večji. Pa je vendar lahak kot pero. Koliko pa je pojedel te tedne? Nič. Kuhane olupke in vodo.
Je bilo sonce skoraj že nad gmajno, ko je prikolcbal do brega. Z oteklimi očmi je presodil breg, rahlo poležano travo. Tam zgoraj je pšenica. Poželi je še niso, ker skoraj bi prisegel, da je tisto rumenkasto klasje. Mane oči, toda ne zjasne se prav. In vendar vidi rumeno, skoraj zlato črto. Rahlo je vioeti rdečkasta, pa to je zavoljo oči, ki so utrujene.
Leze v breg, toda mora leči na trebuh. Kakor da se srce ustavlja. Posluša, še sapo pritene. Nič ne bije. Kakor da se je ura v prsih ustavila in ne tiktaka več. Pa vendarle. Zdaj se je spet zagnalo, butnilo v steno, kakor da je nekdo pihnil v žerjavico, na katero je vrgel predivo.
Po kolenih leze navzgor. Roke praskajo v krtine, ki so polne drobnega kamenja. Andrej se ga spomni še od košnje. Če si s koso zadel v krtino, si vselej moral koj seči po osli.
Tu je rob, da, tu je rob. Zlat rob, Trpotčeva pšenica. Tako je zlata, kakor da zlato kaplja od klasja in teče po tleh in še čez kolovoz.
Še deset metrov, še osem, še sedem. Andrej steza roke in hoče doseči klasje. Je res še Tako daleč? Pet metrov, štiri, tri. Še ne doseže.
Toda zdajle ga drži. Čuti, da se mane med prsti, da se drobna zrna luščijo in mu počasi drse po dlani. Kakor majhni čolnički z belimi
jadri, v katera se je ujel poznopopoldanski vetrič. Andreju se zdi, da tudi sam plava plava. Po zlatem morju, ki je ravno in mirno in tam daleč plivka ob domače dvorišče. Izza jabolka kosmača utriplje temna materina ruta. Andreju se zdi, da je to svetilnik in da celo to zlato morje plivka prav v to smer. Sestra gleda za lastovkami, ki imajo gnezdo pod hlevskim napuščem.
Zdaj zlato morje izginja, samo črna materina ruta je še tu. Toda ni več ruta. Črna, velika pika je, ki se počasi vrti. Počasi in odmika se, zdaj je že tako daleč, da se Andrejevi prsti razmaknejo, drobna, koničasta zrna pšenice se strkljajo med bilje in mrtva roka pade med grude.
Zrak je čisto miren. Andrej tudi. Z ozkimi, prestradanimi prsi se je zarezal v plaz zrelega žita kakor gredelj drobne ladje. Dljč ni več mogel. V zlatem pristanišču je smrt vrgla sidro.
GOSPOD, PODARIL SI MI ODPUŠČANJE
Gospod, podaril si mi odpuščanje, čez krotka usta vino si razlil, da bi ljubezni Tvoje se napil, da bi pozabil vse poti nekdanje.
Kot cvet razgrnil pred te sem
molčanje,
moj strah pred Tvojim plaščem je
minil,
tu spal bi rad in naj dežja naliv, naj sončnih žarkov boža me igranje.
So bratje bolečine zakopali, z vetrovi grenki zvoki so zbežali in z moje glave cestni prah izginja.
In moja pesem v plamen se spreminja, lupina sanj vse bolj je sinja, sinja, bogat sem kakor tihi glas piščal.
France Balantič
NAŠI NARODNI JUNAKI
Dvanajst let je minulo, odkar je potihnilo orožje v domovini, odkar je bil naš narod skupaj s številnimi srednjeevropskimi narodi pahnjen v naročje brezbožnega komunizma, največjega modernega tirana. Vse žrtve, vsa junaštva in številni junaki se zdi, da so bile zamanj, ker je bil tudi naš narod skupaj z drugimi že vnaprej prodan in izdan v naročje internacionalnega barbarstva — sad mednarodnih umazanih kupčij in to od strani onih, v katere je naš narod toliko upal, toliko pričakoval. Ječe so se in se polnijo in načrtno se vsa ta leta uničuje vse, kar se ni pokoravalo .ali sledilo slepo načrtom rdečih tiranov. .Procesi proti protikomunističnim borcem še niso končani, kajti zabrisati hočejo vsako sled za branilci naših domov.
Dvanajst let je že minulo, odkar so naše matere, žene in otroci zadnjič voščili zbogom na Vetrinjskem polju našim junakom. Otopeli smo od tedaj, pozabili smo na trpljenje, pozabili na žrtve in pozabili celo na junake. Spomenike, v kolikor smo jih padlim postavili še doma, so barbari podrli in predno se zavemo, bomo celo pozabili na one, ki so bili nosilci naše borbe, na one, ki so žrtvovali največ. Medtem pa rdeči glavarji na vse nretege opisujejo »junaštva" njihovih herojev, postavljajo jim spomenike, pišejo spominske knjige in proslavljajo njihovo barbarstvo, proslavljajo, ker so znali ubijati, požigati in moriti. Mi herojev nočemo imeti, gotovo pa je prav, da se sedaj, dokler je spomin še živ, zberemo material, zberemo življenjepise onih naših borcev, ki so se posebno odlikovali, in te življenjepise začnemo objavljati pod kolono »Naši junaki". Le na ta način bomo poskrbeli, da spomin nanje ne bo šel v pozabo, poskrbeli, da bodo poznejši rodovi vedeli, da je naš mali narod imel velike sinove, odločne borce v najbolj kritičnih momentih naše zgodovine. Sinove, ki so nesebično šli v boj prežeti s krščansko etičnimi in moralnimi načeli, ker so se zavedali, da je domovini sila in da je na bojnem polju bilo njihovo mesto.
Da, imeli smo junake, narodne junake, ki so šli v boj, da bi ljubezen in pravičnost zavladali v našem javnem in privatnem življenju, da bi se izbrisalo nezaupanje in bojazen med rojaki in utrli pot od brata do brata. Njih idealizem, njih požrtvovalnost in njihova končna žrtev so brezprimerne. Nimamo samo enega ali dva taka junaka, veliko jih je bilo in potrebno je, da zberemo vse podatke in jih zapišemo v našo narodno zgodovino na ono mesto, ki samo junakom pripada. Naprošamo vse borce, prijatelje in somišljenike, da nam pomagajo zbirati te podatke in da storimo vse, da ne bodo šli v pozabo.
D. N., Južna Amerika
v
Kurat Antan Si n kar
Anton Šinkar se je rodil v Selcah nad Škofjo Loko. Študiral je v Škofovih zavodih v št. Vidu nad Ljubljano. Leta 1935 je maturiral in v jeseni istega leta vstopil v ljubljansko semenišče. Bogoslovec Šinkar je imel veliko ljubezenu do revežev. Tista leta se je organizirala v semenišču karitativna organizacija slovenskih bogoslovcev „Ka-ritas“, katere glavni cilj j.e bil obiskovati revne družine in jih z ljubeznijo pridobiti spet za Kristusa in Cerkev. Eden izmed glavnih voditeljev in organizatorjev krščanske Karitas v semenišču je bil vsa leta bogoslovec Anton šinkar. Obiskoval je revne družine v Gramozni jami, ljublianske reveže na Gradu in po drugih krajih. Vsem je prinesel kak skromen dar, obenem pa iim govoril o Kristusu in njegovi ljubezni. Organiziral je v okviru Karitas počitniške kolonije na Zabreški planini za revne otroke iz ljubljanskih predmestij. Vse je povečini tudi sam vodil in ostal med otroki vse počitnice. Veliko mladih src je Šinkar s tem svojim nesebičnim delom pridobil za Kristusa. Potom otrok je pridobil tudi niihove starše za Boga. Ko so vsi jasno videli niegovo požrtvovalnost in da ne išče za vse svoie delo nikakega plačila, so ga zares vzljubili in se približali Kristusu, ki je sama Ljubezen.
Prehitro so Šinkarju tekla leta v semenišču in že je prišel dan njegovega mašniškega posvečenja v decembru leta 1940. Še je lahko onravil nemoteno slovesnost svoie nove svete maše v svoji rojstni fari. Nekaj mesecev pozneje je že bila Gorenjska odrezana od mesta Ljubljane. Nič več ni mogel iti gosnod Šinkar na Gorenjsko, svojo ožin domovino, ki io ie tako zelo ljubil. Tudi njemu tako dragi zabreški zvonovi so utihnili, ker je nacistični okupator pregnal vse duhovnike iz Gorenjske.
Ko so se organizirale prve edinice četnikov, je Anton Šinkar postal njihov kurat. Spremljal je borce na pohodih in jim posredoval kot duhovnik Gospodov Kristusa in njegovo ljubezen, tako kot nekdaj po barakah v ljubljanskem predmestju. Ob italijanskem zlomu dne 8. septembra 1943 se je njegov odred zatekel v Grčarice. Ker niso mislili četniki na italijansko izdajstvo, so se utrdili in pripravili, da odbijejo partizanski napad. Hrabro so se branili, pa so podlegli, ko so laški topničarji razbili s topovi njihovo postojanko. Vsi so tako živi padli v roke rdečim. Zvezali so jih z žico in jih tako zvezane gnali kot živino po cesti proti Kočevju. Žalosten je bil tisti sprevod. Ljudje so jokali, ko so jih videli zvezane. Pa vsi borci so stopali ponosno in v sredi med njimi njihov kurat Anton šinkar. V Kočevju so rdeči proti voditeljem četnikov uprizorili kratek proces. Vsi so
bili obsojeni na smrt. Junaško so stali pred rdečimi krvniki, brez strahu so povedali v obraz voditeljem komunizma na Slovenskem, da so lažniki, da ne prinašajo svobode narodu, temveč le suženjstvo, razdejanje in solze, ki zaradi njihovega početja tečejo po slovenski domovini. Branili so svoje in naše ideje brez strahu. V kočevskih gozdovih počivajo zdaj vsi ti borci in v sredi med njimi njihov kurat, duhovnik Gospodov, Anton Šinkar. Njihovi grobovi so nepoznani, trava jih je že stokrat prerasla in niti križa ni nihče postavil na te grobove. Pridigajo pa mrtvi iz grobov nam in vsemu slovenskemu narodu, da je komunizem največja nesreča za verni slovenski narod in da ne bo sreče in miru ter blagostanja med narodom, dokler ne izgine rdeče nasilje iz slovenske zemlje.
Kurat Anton Šinkar pa nam še posebej govori iz groba, da moramo ljubiti slovensko zemljo, ljubiti svoj narod in mu pridobiti svobodo. Za te ideale je on dal svoje življenje. Trdno smo prepričani, da za velika dela krščanske ljubezni, ki jih je vršil kurat Anton Šinkar v tako kratki dobi svojega življenja, ga je večni Sodnik tam v večnosti bogato poplačal. On, ki je nasičeval lačne, oblačil nage, tolažil žalostne, poučeval nevedne in končno odpuščal krivice, je za svoja dejanja ljubezni prejel večno srečo pri Bogu. Zgled kurata Šinkar j a je za nas vse lep nauk, kako moramo ljubiti Boga in v svojem bližnjem, ki je v stiski, gledati Kristusa. Kurat Šinkar je v polni meri doumel vsebino Kristusovih besed: „Vse, kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših, ste meni storili."
Z nami, bratje, je pravica...
Domobranski pohod skozi Idrijo
Edvard Kardelj, minister - morilec
S pričujočo številko priobčujemo kratke odlomke iz življenja, sedanjega prvega podpredsednika Jugoslavije, ministra E. Kardelja, kakor jih je zbral Ivan Andrejčič v knjižici z istim naslovom.
I. DEL
Bilo je dolga leta pred drugo svetovno vojno. Jugoslavijo, zlasti pa Slovence, je tedaj tlačila diktatura pokojnega kralja Aleksandra. Takrat bi bil za novega jugoslovanskega poslanika v Londonu moral iti znan srbski politik. Aleksandrova vlada je vprašala, ali bi Anglija imela kake pomisleke, če pride ta mož zastopat Jugoslavijo na angleški dvor. Iz Londona so odgovorili, da jim ne bi bil zaželen, ker nima čiste preteklosti. Dognali so namreč, da je njegov oče nekoč, pred davnimi leti, imel težave z oblastjo zaradi ponarejanja neke menice. Ta očetov stari, doma že poszabljeni pregrešek, je tiste čase bil zadosti, da sin ni mogel postati jugoslovanski poslanik v Londonu. Takrat sta poštenje In pošten rod še nekaj veljala. Vsaj v Angliji, če že ne v Jugoslaviji. ..
Septembra 1945, kakih petnajst let za tem dogodkom, je bilo v Londonu prvo posvetovanje zavezniških zunanjih ministrov po končani vojni. Na tem posvetovanju je vzbujal pozornost, še bolj pa nevoljo in zgledovanje vseh pričujočih državnikov zastopnik nove, Titove Jugoslavije. Bil je to čokat, racajoč, malce grbast in malce šepav človek širokega obraza. Brke in obraz, še bolj pa trmasto, surovo in oblastno vedenje so ga delali na las podobnega sovjetskemu zunanjemu ministru Molotovu, čigar zvesti hlapec je tudi bil.
Ta Titov zastopnik je govoril v nerazumljivem jeziku, tolkel je po mizi, zmerjal na vse strani s fašisti in reakcionarji. Bilo je videti, da je na to mednarodno zborovanje prišel naravnost iz gozda, iz razbojniške in morilske družbe. Ne sebi, ne državi, katero je zastopal, ni delal časti. Svojemu narodu pa, za čigar meje in koristi bi se bil moral v Londonu boriti, je s tem vedenjem neznansko škodil, zakaj pomagal je, da smo Slovenci znova izgubili Gorico in Trst.
Povrh tega je ta človek v omenjeni visoki mednarodni družbi bil edini-minister, čigar rok se je dobesedno držala še sveža kri lastnih rojakov; edini minister — morilec.
Včasih, ko je poštenje na svetu še nekaj veljalo, bi se tak človek ne bil smel in ne mogel niti prikazati na tako posvetovanje.
Zdaj je pa isti angleški dvor, ki je petnajst let poprej zaprl vrata jugoslovanskemu državniku, čigar oče je imel majhen madež na svoji časti, z vsem spoštovanje sprejel v svoje dvorane novega jugoslovanskega ministra — morilca. Ministrski predsedniki in zunanji ministri velikih držav so zdaj brez pomisleka stiskali roko, ki je bila omadeževana s krvjo lastnega naroda. Slovenskega naroda, čigar najhujši krvnik in uničevalec je ta člavek bil. Tako se spreminjajo časi!
Ta mož je bil v tej družbi edini, ki je na tako mesto prišel ne po poštenem delu za svoje ljudstvo, marveč po izdaji; kot hlapec tuje sile; kot apostol tuje ideje; kot oznanjevalec tujega nauka; kot zagovornik tujih koristi, a človek je bil
Edvard Kardelj,
tedaj — in še danes — minister jugoslovanske komunistične vlade, Titov zaupnik št 1; najzanesljivejši in najmočnejši sovjetski agent v današnji Jugoslaviji; prvi v skrivnostni četverici, ki drži na vajetih Tita in vso današnjo komunistično politiko v Jugoslaviji in na Balkanu; član Centralnega Komiteta Komunistične Partije Jugoslavije; duša Komunistične Partije Slovenije; zastopnik jugoslovanskega komunizma v obnovljeni Kominterni (do njenega preloma s Titom in Jugoslovansko Komunistično Partijo); ustanovitelj in še danes prvi podpredsednik Osvobodilne Fronte v Sloveniji; komunistični poslanec za mesto Ljubljano; človek, ki je začel in izpeljal krvavo komunistično revolucijo v Sloveniji ter s tem Sovjetski Rusiji pomagal priti do Trsta in do Sredozemskega morja; ustanovitelj ter prvi povelinik VOS-a, poznejše OZNA-e v Sloveniji; mož, ki je zasnoval in izvedel Umore slovenskih političnih prvakov, duhovnikov in oficirjev leta 1941 in 1942; rabelj, ki je zapovedal in vodil množične pokolje poštenih Slovencev spomladi 1942; ki je odgovoren za morijo Slovencev v Jelen-dolu in Mozlju v jeseni 1943 in za zverinsko pobijanje tisoč in tisoč slovenskih vojakov-domobrancev junija 1945.
Ce hočemo vedeti, kakšen in koliko vreden je kak politični sistem ali režim, je dovolj, da poznamo ljudi, ki so go postavili na noge in ki ga vodijo. Edvard Kardelj je eden poglavitnih očetov današnje Titove komunistične Jugoslavije. On je dal tudi naši domovini, Sloveniji, politični in socialni red, kakršen vlada danes ondi. On je slovenski narod vnovič vrgel ne le v sužnost balkanske diktature, temveč tudi v jarem sovjetskega, azijatskega nasilja.
Če hočemo torej vedeti, kakšen in koliko vreden je današnji Politični red in sistem v Sloveniji, je dovolj, da poznamo značaj, življenje in delo človeka, ki je to stanje doma ustvaril. Zadostuje, da poznamo Edvarda Kardelja.
Prevarani
N. N. U.S.A.
Nekako sredi julija leta 1943 je četniški odred sestavljen skoro izključno iz redov vaških straž in pa legije, iz Notranjske krenil proti Dolenjski v cilju ojačanja svojega moštva od strani obeh bataljonov na Dolenjskem in v Beli Krajini. Odred se je nastanil v razvalinah starodavnega gradu na Otočcu pri Beli cerkvi in tu začel zbirati prostovoljce.
31. julija istega leta je deveterica članov četniškega odreda iz Otočca odšla v Družinsko vas po hrano. Patrola, ta, kakor vse prejšnje, so od svoje komande imele izrecno povelje ne napadati partizanskih enot, le v slučaju, da so napadeni, so bili upravičeni braniti se. Se vedno je med nekaterimi krogi, ki partiznasko komunistične knute še niso občutili, prevladovalo prepričanje, da je sožitje še možno in nekateri oficirji so celo bili prepričani, da ako se bodo s partizani srečali k oznaki jugoslovanske vojske, da bodo isti gladko pristopili ali pa vsaj pustili jih na miru. Kako zmotno je bilo to, je razvidno iz dejstva, kaj se je pripetilo omenjeni patroli v Družinski vasi.
Medtem ko so člani patrole hodili po hišah v vasi, so partizani dobili obvestilo, da se predmetna patrola četnikov nahaja v Družinski vasi. Obkolili so vas in zahtevali predajo. Večina borcev je bila iz vrst legije in so dobro vedeli, kaj pomeni predaja zločincem ter so zato takoj hoteli sprejeti borbo z njimi, toda bili so zavrnjeni od vodje patrole Bogdana Zaplotnika-Domena, ki je borbo prepovedal rekoč: ..Tako je povelje vrhovnega poveljstva." Jasno so partizanski kolovodje izkoristili to lahkomiselnost, stisnili obroč in se porazdelili okoli raztresene patrole po hišah. Po trije partizani so navalili na vsakega in s pištolo ali puško na prsih zahtevali predajo. Še vse to ne bi odvrnilo hrabrih bivših legijonarjev od borbe, da ni bilo ponovno od Domena zaukazano, „ne streljati, ničesar se ne bo zgodilo, ko bodo vedeli, kdo smo." Naivnost do kraja. Partizani so ujetnike odvedli proti Trebelnem. Kasneje se je nekaterim posrečilo uiti, dva ali tri so izpustili z nalogo, da gredo prepričevat še ostale, da odlože orožje. Alojzija Širaja-Mačka, Jakoš Joškota, Stanovnika-Vodiškija in medicinca Starčka so obsodili na smrt. Vsi so bili takoj pomorjeni. Najstrašnejše smrti med njimi je umrl Jakoš Joško. Živega so rezali in pekli, kajti poznali so tega idealista, ki se je od prvega dne, čim je bilo mogoče, pni družil onim, ki so šli na barikade branit in reševat bičano domovino. Ni jim bilo dovolj, da so pred letom dni mučili in usmrtili Jakoševega očeta in
brata, še z večjim sadizmom so se vrgli nad to žrtev. Junak, kakor je bil, je Joško tudi umrl, umrl v trdni veri, da njegova žrtev in tisočih drugih ne bo zamanj. Joško je umrl, ker je poslušen svojemu nadrejenemu bil onemogočen, da bi se branil pred morilci, dasiravno se je hotel braniti in gotovo bi ne rešil samo sebe, ampak tudi ostale razočarane in prevarane prijatelje.
Žalostno je to dejstvo, žalostno zlasti zato, da je vedno in vedno moralo toliko žrtev pasti, predno smo spoznali in našli pot, ki je bila aamo ena, brezkompromisna borba proti komunizmu, pa naj si bo, da je nekaterim to bilo prav ali ne. Ako bi se tega vsi držali, smo Prepričani, da bi marsikatera žrtev in bridka ura bila prikrajšana našemu narodu.
lam, ?ijer Spe gozdovi, čakajo nas fantje — lam 80 njih grobovi...
(Jereb)
Spomini
(Nadaljevanje)	V. DOLENC, Argentina
Z levico sem dvignil žico, sunil v brzostrelko Hčevovega Ivana, da se je opotekel. Pognal sem se na rob ceste v smeri hiše, kakih dvajset metrov oddaljene, misleč da jo v skoku dosežem. Toda še predno sem se dobro zavedel položaja, mi je zmanjkalo tal pod nogami in zrušil sem se v precej globok obcestni jarek, na katerega preje niti pomislil nisem.
Obležal sem v jarku kot ubit. Seženj nad menoj, na robu ceste pa so stali partizani in streljali v noč, v smer, kamor sem skočil, da so regljale brzostrelke kakor, da bi se vsipalo skozi rešeto.
Ko so streli v slepo prenehali, je padlo povelje: trije za njim! Ostali pa so s psovkami in grožnjami odvedli prodane fante v noč. . .
Previdno sem se obrnil in pretipal kosti. Z neizmerno hvaležnostjo božji Previdnosti sem ugotovil, da sta kost in koža še cela. Splazil sem se iz jarka, obšel Poharjevo hišo ter se spustil na Poljansko cesto.
Noč je bila temna in viharna, le deževalo ni več. Tako prijetna in topla je bila ta tema, kar čutil sem, kako me zavija v svoj varni objem. Vendar,čakal pa sem na vsak korak, vsaka mišica je bila v pripravljenosti.
S ceste sem se spustil v Soro Poljanščico, katero sem z lahkoto prebredel in na drugem bregu — sem bil varen.
Kolena so mi kar sama klonila, da sem se zgrudil v travo in zahvalil neskončni Dobroti za rešitev. Bil sem kakor na smrt obsojeni s podarjenim življenjem.
Da, še nikoli popre je nisem čutil Boga tako blizu, kakor to noč. Čudež, en sam veliki čudež je bil v tej strašni noči; dež in vihar, razvezava stokrat zvezanih rok, jarek ob Poljanski cesti.
Klečal sem na bregu Sore in molil; srce je molilo z odprtimi, tihimi usti.
Onstran vode, morda streljaj daleč, so pa spet udarili rafali v noč; dolgi rafali in potem poedini streli, kateri so ugašali zadnje utrinke življenja zvezanih domobrancev — Janez, Viktor, Jože, Lovro, Ivan---------- j
O Bog!
Klečal sem na bregu Sore in molil, molil za te naše fante------
Iz teme so vstajale podobe teh junakov, s katerimi sem bil še pred nekaj minutami zvezan in gnan na morišče. Vsak posebej, se mi je zdelo, da se ustavlja pred menoj z velikimi vprašujočimi očmi: „Skupaj smo šli skozi pohode in borbe, skupaj v žrtve in sramotno
izdajo, skupaj — v smrt — zakaj si nas zapustil pred grobom —? Zakaj — zakaj ? Zdelo se mi je, da me iz teme vprašujejo postreljeni, vame so strmele njihove velike, vdrte oči.
Najraje bi udaril nazaj čez Soro, da bi dohitel ugasla življenja,
da bi šel z njimi do konca-----------Pa se nisem premaknil. Klečal sem
na bregu kakor nekdo, ki so ga oropali vsega, v prsih pa me je dušilo, kakor da bi vsa teža noči legala name.
Ne vem, kako dolgo sem klečal. Ko so ponovni rafali udarili v temo, sem se dvignil in šel proti vasi. Takrat so pobijali drugo skupino.
Bilo je nekaj čez polnoč, ko sem se približal prvi hiši in potrkal na okno.
IZ ZVEZNIH ODBOROV
Dne 17. novembra 1957 se je vršil širši sestanek „Zveze protikomunističnih borcev" vBuffalo, New York, U. S. A. Sestanka so se udeležili zastopniki odborov U. S. A. in Kanade.
Ob 11 dopoldne predsednik „Zve-Ze“ otvori sejo in pozdravi vse navzoče.
Predmet sestanka je bil naslednji:
1- a) »Vestnik", glasilo Zveze, da se istemu spremeni naslovna stran, tisk naj bi bil vsaj v dveh barvah, in to v modro rdeči, na beli podlagi, kar bi predstavljalo slovensko trobojnico.
b)	Sprememba grba.
c)	Spremenitev podnaslova iz glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, v glasilo protikomunističnih borcev, kar bi pomenilo vseh borcev brez izjeme.
2.	Za naslednje leto Zveza namerava izdati »Zbornik Turjaka, kar bi ilo za 15-letnico. Na razpolago je že ves potreben material. Treba ga je 6 ur°diti. S tem v zvezi je sestavljen
pripravljalni odbor, ki se bo zavzel za to delo.. Med tem časom so bile že razposlane okrožnice glavnega referenta za »Vestnik" g. Zdravka Novaka vsem odborom. V tej okrožnici poziva vse odbore in poverjenike, prav tako vse posameznike. Če bo vsakdo storil le nekaj malega, bo Zbornik lahko izšel.
3.	Vprašanjae invalidov.
V	invalidni fond so še darovali g. Franjo Mejač 5 dolarjev, zbirka Viktor Dolšek, poverjenik v Guelph, Kanada 13 dolarjev in zbirka Montreal, Kanada, 38 dolarjev. Vsem se Zveza na tem mestu iskreno zahvaljuje in obenem naproša vse odbore in posameznike, ki tega še niso storili, da to store. Vsak dar je dobrodošel.
Do sedaj je nabranih 171 dolarjev. Ta vsota je bila razposlana za božič najbolj potrebnim.
V	Argentini sta Jožef Janez in Tone Bartolj, v Švici Edi Sešek in Martin Žekar, v Avstriji Janez Kolenc, Lojze Krašovec in Štefan Pa-har. Od teh so 4 stalno nesposobni za
delo. To so invalidi in s temi naslovi Zveza razpolaga. So pa še raztreseni okrog, za katere Zveza ne ve. Kdor ima kak naslov, naj ga pošlje na: Alojzij Jakoš, 17 Russell A ve., St. Catherines, Ontario, Canada..
4.	Dne 19. oktobra 1957 se je vršil občni zbor clevelandske enote. Izdelan je bil program za naslednje leto in izvoljen nov odbor.
Predsednik Pavel Žakcl, tajnik Ivan Ovsenik, blagajnik Stane Vidmar, ostali odborniki so: Ivan Hočevar, Branko Pogačnik, Hinko Zupančič, Radoslav Menart, Lojze Drob-
nič, Lojze Bajc in Zdravko Novak.
5.	Dne 17. novembra je bil občni zbor v Norandi, Kanada, zapisnik zbora še ni dostavljen.
6.	Prav tako se pripravlja Torontski odbor na občni zbor.
7.	V Mihvaukee, U. S. A., se je vršil občni zbor. Stari odbor je bil ponovno izvoljen.
8.	Naprošamo vse naročnike glasila „Vcstnik“, kateri ga dobivajo po pošti, če še niso poravnali naročnine, naj to čim preje store. V nasprotnem slučaju jim bo Zveza morala ustaviti dostavo lista.
Matica mrtvih
1001.	Leskovec Vergil, iz Vesele gore, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1002.	Jakoš Marko, št. Rupert, padel septembra 1944 na Trebelnem.
1003.	Žonta Franc, Hrastno, zajet in silno mučen julija 1942.
1004.	1004. Rugelj Franc, Zabukovje, padel februarja 1944.
1005.	Bunderšek Jože, št. Rupert, padel maja 1945.
1006.	Skol Anton, Zabukovje, padel v Kočevju 1943.
1007.	Tratar Stanko, Trstenik, vr-njne iz Vetrinja in ubit.
1008.	Buttala Feliks, narednik vodnik, št, Rupert, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1009.	Gorenc Franc, Hrastno, št. Rupert, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1010.	Lap Alfonz, Bostrica, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1011.	Smole Feliks, Ravnik, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1012.	Smole Alfonz, Ravnik, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1013.	Gornik Rudi, škrljevo, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1014.	Jakoš Franc, št. Janž, ubit.
1015.	Grm Jože, Zabukovje, padel v
oktobru 1944 na Čatežu.
1016.	Zakrajšek Franc, Mirna, ubit oktobra 1943.
1017.	Štepec Jože, Migovska gora, padel v Kočevju 1943.
1018.	Pižmoht Sikst, Brezovšca, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1019.	Pižmoht Kvirin, Brezovšca, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1020.	Kotar Jože, padel na Suhorju leta 1942.
1021.	Kosem Stanko, Trbinc, ubit.
1022.	Kirm Slavko, Selo, Mirna, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1023.	Hočevar Jože, škrjanče, Mirna, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1024.	Kolenc Jože, kot ranjenec pobit na umiku.
1025.	Kefrle Jože, Selo Mirna, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
Imena iz občine Stična
1026.	Brčan Tone, ubit v borbi.
Vas Poljane
1027.	Brčan Franc, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1028—30. trije bratje Ceglar, vrnjeni iz Vetrinja in pobiti.
Iz Gorice:
1031.	Kastelic Ignac, ubit.
Iz Metnaja:
1032.	Miglič Franc, vrnjen iz Vetri-nja in ubit.
1033.	Miglič Ivan, vrnjen iz Vetri-nja in ubit.
1034.	Rejtar Franc, vrnjen iz Vetri-nja in ubit.
1035.	Migliš Ivan, vrnjen iz Vetri-nja in ubit.
1036.	Kosten Ivan, ubit v borbi.
Vas Stična:
"1037. Hauptman Anton, padel v borbi
1038.	Hauptman Vinko, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1039.	Perme Albin, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1040.	Janežič Alojzij, ubit na domu.
1041.	Sever Anton, ubit v borbi.
1042.	Sever Sandi, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1043.	Miklavčič Ignacij, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
1044.	Primož Stane, padel v borbi.
DRUŠTVO BIVŠIH SLOVENSKIH BORCEV V ARGENTINI
priredi v nedeljo, 9. februarja 1958 svojo prvo prireditev na slovenski Pristavi v Moronu.
Glavna točka bo BLAGOSLOV DRUŠTVENEGA PRAPORA spremljana s pestrim in bogatim sporedom.
Začetek ob 4 popoldne.
V prijetni senci in pri osvežujoči pijači, bomo preživeli veselo popoldne. Ob veseli glasbi in udarni pesmi se bomo zopet našli; potrdili našo odločnost, vztrajnost in zvestobo nenehni borbi za pravice in svobode naši domovini.
Vsi rojaki in prijatelji vljudno vabljeni!
ODBOR
I* uredništva:
Pričujočo številko pošiljamo vsem dosedanjim naročnikom, tudi onim, ^ doslej še niso poravnali zaostale naročnine; le-te prosimo, da s poravnavo zaostalega omogočijo redno izhajanje našega glasila.
Lepa hvala za razumevanje.
Zimska idila
List „Vestnik“ izhaja mesečno. Urejuje ga uredniški odbor Zveze slovenskih; protikomunističnih borcev. — Letna naročnina znaša za: Argentino 45 pesov (posamezna številka 4 pese), USA in Kanado 2.5 dolarja. Za ostale dežele tej valuti primerno. — Za uredništvo in upravo: K. Škulj, calle San Martin 20, Gral San Martin FNGBM, in I. Korošec, calle 1, No. 510, Berazategui FNGIt, prov. Buenos Aires, Argentina
Tiska Talleres Graficos Salguero, Salguero 1506, Buenos Aires, Argentina