S RODIKA GRUDA februar 1969 /f"k revija Slovenske izseljenske matice l- w>' t.i. jmpu j M 1 M i j Mm&r/ Slika na nanlovnl Mirani i .Mednarodno iekmavnnfe v ■mnÿarNhlli «kokih v Planici. Faiot Jože Mallv RODNO GRUDO urejuje uredniški odbor: Tone Gošnik, Mile Klopčič, Stane Lenardič, Ernest Petrin, Jože Prešeren, Zdenko Roter, Ina Slokan, Aca Stanovnik, Franc Šebjanič, Franc Šetinc, Zima Vrščaj. Glavna urednica: Zima Vrščaj. Urednika: Jože Prešeren in Ina Slokan. Oblikovalka: Judita Skalar. Uredništvo: Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 23-102. Uprava: Ljubljana, Cankarjeva l/II, tel. 21-234. Revijo izdaja Slovenska izseljenska matica. Izhaja dvanajstkrat na leto. V poletnem času izideta dve številki skupno. Letna naročnina za prekomorske dežele je 5 ZDA dolarjev. Za plačila iz inozemstva: Banque de Crédit et Caisse d’Epargne, Ljubljana, 501-620-7-32002-10-575; za dinarska plačila 501-8-51. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča-« v Ljubljani. Na željo naročnika Jeana Trstenjaka, Fanjeaux, Aude, Francija, objavljamo sliko njegovega rojstnega kraja — Vidma ob Ščavnici. Na desni zgoraj je šola v Vidmu, ki je lani slavila dvestoletnico Motiv iz Ljutomera. Sliko je želela naročnica Francka Holowacky, Sudbury, Kanada RODNA ÆGRUDA revija Slovenske izseljenske matice Februar XVI. leto št. 2 IZ V S K K S M E: Sergej Kraigher: Neposrednejša odgovornost republik Igor Prešern: Skupščina o proračunu in srednjeročnem planu Predsednik Špiljak v Franciji Tone Čuk: Pomembni sklepi za razvoj slovenskega kmetijstva Slavko Fras: Naši delavci v Avstriji Boro Borovič: Bele prekmurske vasi Jože Prešeren: Praznik beneških Slovencev Sandi Sitar: Idrija — mesto na živem srebru Janez Zrnec: Iz Godoviča na črni vrh Kovice iz llntiee Piknik spet v Škofji Loki Nagrajenci naše ankete Ernest Petrin: Posebna oddaja namenjena našim delavcem Ivan Virnik: Planiška skakalnica prva na svetu Naši lepi kraji: Vinica NEWS - LES NOUVELLES - NOTICIAS NAŠA BESEDA Kaši po svetu Vprašanja in odjfovorl Nekaj informacij jugoslovanskim povratnikom Kaši pomeniti Kultura Ob prazniku slovenske kulture Nove knjige Filatelija PRIJATELJI, NAROČNIKI! ROVKA K It VIIA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE, OBISKUJE VAŠ DOM VSAK MESEC, SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR pa vsako leto znova obogati vašo knjižnico! Publikaciji vam prinašata v materinem in v tujih jezikih novice iz rojstne domovine, seznanjata vaš mladi i'od z dogajanji pri nas in z lepotami Jugoslavije. Povezujeta vas, dragi rojaki, z domovino in med seboj ter pišeta o življenju in delu Slovencev po svetu. Vas, ki ste začasno zaposleni v inozemstvu, seznanjata z domačimi in tujimi predpisi, z vsem, kar vas zadeva in zanima. V bodoče vam bosta naši publikaciji prinašali še vse tisto, kar boste želeli sami. Dragi naročniki! Ste že kdaj pomislili na prijatelja, znanca, ki je na tujem morda sam, odtrgan od rodne zemlje, pozablja materin jezik in bi rad vedel, kaj se dogaja doma in med Slovenci po svetu? Spomnite se nanj, pomagajte mu, dajte mu priložnost, da bo tudi on vsak mesec prejel obširno pismo iz domačega kraja v obliki naše revije, da bo tudi on imel vsako leto novo knjigo — naš koledar — knjigo, napisano nalašč zanj! VSAK NAROČNIK IMA VSAJ PO ENEGA PRIJATELJA SLOVENCA, IN VSAK NAROČNIK LAHKO PRIDOBI NOVEGA PRIJATELJA RODNE GRUDE IN SLOVENSKEGA IZSELJENSKEGA KOLEDARJA! Izročite mu ta Ust, čitljivo naj izpolni naročilnico, odpošlje na naš naslov in že bo tudi on imel številne prijatelje doma in V tujinli. Odreži! SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA LJUBLJANA Cankarjeva 1 II. Naročam Iz naše zgodovine Bogo Grafenauer: Karantanija in njena vloga v oblikovanju slovenske narodne zavesti RODNO GRUDO za leto ...... SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR — letnik ....-.. Ime in priimek: .............................. Otroci berite Peter Božič: Na robu zemlje (odlomek) Ivan Gradišnik: Lenčka in Andrej Ivan Potrč: Med mašami (konec) Humor Naslov: r Založba Mladinska knjiga OB 50-LETNIC1 CANKARJEVE SMRTI JE ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA PRIPRAVILA KNJIGO BESEDA IVANA CANKARJA Iz 112 leposlovnih in drugih spisov in iz 18 pisateljevih pisem je profesor Boris Merhar izbral 240 najlepših odlomkov ter jih povezal tako, da se bralcu razkrijejo najznačilnejše poteze Cankarjeve ustvarjalne osebnosti. Kjerkoli bo bralec odprl to knjigo, se mu bo razkrila katerih Cankarjevih najlepših misli, utrinek njegovega poetičnega občutja, pritegnila ga bo čudodelna moč Cankarjeve besede. Posebnost izdaje BESEDA IVANA CANKARJA so tri oblike iste knjige. Darilna izdaja (format 16,8 X 13,2 cm) v elegantni izvedbi, vezana v platno in z barvnim zaščitnim ovitkom. Cena 55 dinarjev. Miniaturna izdaja (format 9 X 13,2 cm) v luksuzni izvedbi in vezavi. Cena 28 dinarjev. Žepna izdaja v redni zbirki »Kondor« (format 1-2 X 18 cm), broširana ali vezana. Cena 6 oziroma 9 dinarjev. Verjetno ni slovenskega človeka, ki si ne bi želel imeti Cankarja vedno pri roki. Med navedenimi tremi oblikami iste knjige si bo lahko vsak izbral pravo ali vse tri hkrati. Knjige lahko naročite pismeno pri založbi Mladinska knjiga, Oddelek tuja knjiga, Ljubljana, Titova 3. Prejeli jih boste v najkrajšem času. Pripravljen sem odstopiti katerikoli slovenski izseljenski organizaciji ali posamezniku do 1500 kosov lepih DIA POSNETKOV v plastičnih okvirčkih med steklom, pod naslovom: Mestna galerija v Ljubljani GORENJSKA V PANORAMI — ZGODOVINI — IN CVETJU Mestni trg 5’, poleg Magistrata Vsi posnetki so iz Agfa barvnih filmov. Posnetkom je priložena posebna knjiga s krajšo zgodovino krajev in mest Gorenjske ter s pojasnili k posameznim slikam. Za informacije in dogovor pišite: Lovro HRIBAR, Škofja Loka. Groharjevo naselje 2, Slovenija, Jugoslavija. ima v svojih prostorih tudi razstavno-pr oda j ni prostor, ▼ katerem so naprodaj umetniška dela vseh živečih slovenskih likovnih umetnikov. ŽELITE POMOČ PRI IZBIRI ZAKONCA? TEKSTILNA TOVARNA »JUTE X« ŽALEC * Posredovalnica za zakonske zveze, Ljubljana, poštni predal 24 je pričela poslovati s februarjem 1969. Pišite nam na navedeni naslov. Poslali Vam bomo vse informacije. Potrudili se bomo, zadovoljni boste! proiz vaj a jutino prejo in jutino tkanino Gozdno gospodarstvo Maribor z GOZDNIMI OBRATI: Ruše, Lovrenc na Pohorju, Podvelka, Ožbalt ob Dravi, Maribor, Reisa - Poharje, Slovenska Bistrica, Oplotnica, Ptuj in Ormož, OBRATOM ZA GRADNJE, OBRATOM ZA UREJANJE GOZDOV in OBRATOM ZA LOV IN Slovenca iščeta dekleti, starost do 35 in 25 let. Jože, star 37 let, RIBOLOV zaposlen v Švici. Tomi, star 30 let, zaposlen v Nemčiji. Samo resne ponudbe, po možnosti s sliko, poslati proti vrnitvi, na naslov: Josef in Toni bei Häberli, 8810 HORGEN, Drusberg-strasse 31, SCHWEIZ. Ureja, neguje, vzgaja in gospodari z gozdovi SLP ter gozdovi v državljanski lastnini, samostojno gradi gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, goji divjad in izvaja lovski in ribolovni turizem. NEPOSREDNE.)».«. O 9» O O V O K N OST K E S» EK El IS s li t: t; i: .1 g: st \ i <; n g: a Slovenci po svetu, izseljenci in njihovi potomci, ter delavci, ki so začasno zaposleni v raznih državah, v veliki večini spremljajo naš družbeni razvoj. Zlasti z velikim zanimanjem pa spremljajo vse tiste spremembe in vzpone v našem razvoju, ki delujejo v prid večji samostojnosti posameznih narodov oziroma republik kot samoupravnih organov in njihove državnosti v okviru SFRJ. Zato smo naprosili predsednika slovenske skupščine Sergeja Kraigherja, da bi za bralce Rodne grude obrazložil tisti del sprememb v zvezni ustavi, na osnovi katerih se razširjajo pravice in dolžnosti republike na zadeve, ki so bile doslej v izključni pristojnosti federacije, in s katerimi dobivajo republike večjo in pomembnejšo vlogo ter odgovornost pri oblikovanju in uresničevanju politike SFRJ. S tem v zvezi smo ga tudi naprosili, naj obrazloži, katere spremembe bodo potrebne v republiški ustavi. Predsednik skupščine Sergej Kraigher je z veseljem ustregel naši želji. Petindvajsetletni razvoj nove Jugoslavije, uspehi, ki smo jih dosegali, posebno z razvojem samoupravljanja v tem času, so bistveno spremenili položaj delovnega človeka in vsakega naroda in narodnosti v Jugoslaviji. Spremembe v zvezni in republiških ustavah pomenijo v bistvu prilagajanje odnosov med republikami in federacijo kot njihovo skupnostjo tej stopnji razvoja. S temi spremembami se na ustrezen način uresničuje načelo, na katerem je zgrajena nova Jugoslavija in ki je zapisano tudi v ustavi iz leta 1963, namreč da »delovni ljudje in narodi Jugoslavije uresničujejo svoje suverene pravice v federaciji, kadar je to v skupnem interesu določeno s to ustavo, v vseh ostalih odnosih pa v socialističnih republikah«. V spremembah ustave SFRJ se to najbolj kaže v spremenjeni strukturi skupščine, predvsem v novi vlogi zbora narodov. Proces, ki se je začel že s prvimi spremembami aprila 1967. leta, ko smo v političnem obračunu z Rankovičem, v osnovi obračunali z unitarizmom in birokratskimi centralističnimi silami, zdaj v tem pogledu zaključujemo. Narodi in narodnosti Jugoslavije rešujejo svoje skupne zadeve direktno v zboru narodov, ki ga sestavlja po 20 delegatov iz vsake republike in po 10 iz avtonomne pokrajine Kosova ter avtonomne pokrajine Vojvodine, torej enako število iz vsake republike oziroma avto-' nomne pokrajine, ne glede na njeno velikost in število prebivalstva. O vseh vprašanjih, ki so v pristojnosti federacije, torej delegati vseh narodov in narodnosti enakopravno razpravljajo in odločajo, pa naj gre za politični, družbeni in gospodarski razvoj Jugoslavije, ali pa za njene mednarodne odnose. Pristojnosti tega zbora so bile zdaj namreč omejene na vprašanja, ki so se neposredno nanašala na odnose med federacijo in republikami, na kadrovska vprašanja in vprašanja zunanje politike. Zbor narodov pa ni neposredno kot zbor sodeloval pri sprejemanju, na primer družbenega plana in proračuna, določanju vrst in virov dohodkov teritorialnih skupnosti, v zadevah izgradnje družbeno-političnega in družbenoekonomskega sistema in podobno. To je bilo do zdaj v pristojnosti zveznega zbora, kjer so bile posamezne republike zastopane sorazmerno s številom prebivalstva. V skladu z novimi ustavnimi spremembami pa bo zbor narodov vsa vprašanja reševal in o njih odločal kot splošen političen zbor enakopravno in neposredno s pristojnim zborom, to je z enim od takoimenovanih zborov delovnih skupnosti (gospodarskim, prosvetno-kultumim in socialno-zdravstvenim), ki predstavljajo delovne ljudi in njihove interese s področja gospodarstva, zdravstva, kulture in prosvete oziroma z družbeno-političnim zborom, ki predstavljajo državljane v občinah in njihove interese zunaj ožjega področja njihovega dela. Zbor narodov zadržuje torej svojo dosedanjo vlogo zaščitnika interesov narodov in narodnosti pred morebitnimi zakoni in drugimi akti skupščine, ki bi ogrožali njihov enakopravni položaj oziroma pravice. Tudi poslej kakor prej ima določeno število poslancev tega zbora pravico zahtevati posebej obravnavo in sklepanje ob vsakem takem primeru. Zdaj pa postaja ta njegova vloga aktivnejša, saj jo poslanci tega zbora kot člani delegacij svojih republik in pokrajin lahko zagotavljajo v celem poteku oblikovanja politike v zvezni skupščini od prvih osnutkov do končnih odločitev. Zato bo zbor narodov lahko bolj učinkovito in dosledneje reševal tudi to svojo nalogo. Druga bistvena značilnost sprememb v ustavi SFRJ — se vnašajo te določbe v je, da se zmanjšujejo zakonodajne pristojnosti federacije. Te spremembe so postale nujne, če upoštevamo v tem času dosežen gospodarski in družbeni napredek, ki ga je napravila Jugoslavija kot celota v premagovanju podedovane zaostalosti in nerazvitosti in tudi vsaka izmed njenih republik in pokrajin. Upoštevati pa je treba tudi zgodovinsko dane razlike v stopnji razvoja in različne družbene in druge pogoje razvoja, ki obstajajo med posameznimi področji Jugoslavije in v katerih se uresničuje v družbenih, političnih in ekonomskih osnovah sicer enotna razvojna politika Jugoslavije. V skladu s tem in z zahtevami, ki jih postavlja nadaljnji razvoj in graditev modeme socialistične samoupravne družbe je možno in nujno v čim večji meri upoštevati te posebnosti oziroma različne pogoje razvoja vsake republike in pokrajine. Reševanje številnih vprašanj družbenega in gospodarskega razvoja v federaciji zato ni postalo samo odveč, ampak je postalo na mnogih področjih družbenega dela in življenja tudi ovira za njihovo hitrejše in uspešnejše reševanje. Zato bo na primer v prihodnje glede vprašanj kot so: delitev družbenega proizvoda, prispevki, davki, promet blaga, planiranje ipd., zakonodajna vloga federacije omejena na postavljanje samo temeljnih določb in bodo republike imele dovolj možnosti, da ta vprašanja rešujejo v skladu s svojimi posebnostmi. Skratka, zakoni in sklepi federacije na teh področjih bodo dajali le skupne temelje za širše in podrobnejše urejanje te problematike v republikah in pokrajinah v skladu z njihovimi posebnimi pogoji in potrebami. Na področjih znanosti, pro- POGLED NAZAJ IN NAPREJ svete in kulture, zdravstva, socialnega varstva in zavarovanja itd. pa se bodo na nivoju federacije reševala najbolj splošna načela, ki predstavljajo skupen interes vseh republik in pokrajin na teh področjih in sicer v obliki resolucij, priporočil ali splošnih zakonov. Prav tako bodo v prihodnje poleg federacije tudi republike sodelovale pri odločanju o vprašanjih, ki so bila doslej v izključni pristojnosti federacije: narodna obramba, državna varnost, izvajanje politike razvijanja odnosov s tujimi državami ipd. Sedanje ustavne spremembe sicer ne posegajo globlje na področje družbenoekonomskih odnosov, gospodarskega sistema in v vprašanj a družbeno-političnega sistema, kot so na primer vprašanja nadaljnjega razvoja vloge in položaja občin v pogojih samoupravljanja, nadaljnjega razvoja pravosodnega sistema ipd. Ta vprašanja so zdaj predmet obsežnega proučevanja in razprav in šele ko bo to široko zasnovano delo končano, bo mogoče zavzeti stališča ali so sploh potrebne spremembe in če so, kakšne in katere spremembe so potrebne. Ustavne spremembe, tako zvezne kot republiške ustave določajo, da vire in vrste dohodkov družbeno-političnih skupnosti odrejajo zvezni in republiški zakoni. Gre namreč za to, da bi se še bolj izrazilo načelo, da delovni ljudje posameznih republik in občin v čim večji možni meri sami odločajo in razpolagajo z dohodkom, ki so ga na tem področju ustvarili. Občinam in republiki pripadajo v skladu z načelom delitve po delu za pokrivanje potreb njihovega razvoja in splošnih družbenih potreb sredstva, ki se ustvarjajo na njihovih področjih. Vrste in vire dohodkov pa določa zakon. Ker pa je Jugoslavija enotno področje, z enotnim skupnim trgom, se v ustavi SFRJ zagotavlja enotno urejanje vprašanj kot so na primer enotne osnove družbenega planiranja, urejanje kreditnega sistema, določanje politike emisije denarja, zagotavljanje kontrole denarnega obtoka in podobno. Ce pa je to potrebno za zagotovitev enotnosti trga ali za preprečitev motenj v odnosih na trgu, lahko odredi federacija meje, v katerih smejo družbeno-politične skupnosti določati svoje dohodke in druga sredstva iz obdavčenja sredstev (»kapitala«) delovnih organizacij ali prometnega davka. Občine in republika — po sedanjih spremembah republiške ustave — v skladu z zakonom samostojno določajo ta sredstva in samostojno razpolagajo z njimi. Z zakonom se lahko predpišejo okviri, v katerih si smejo občine določati svoje dohodke in druga sredstva, če je delovnim ljudem ali delovnim organizacijam bistveno ogrožen enakopravni položaj v pogojih poslovanja in v delitvi družbenega proizvoda. Torej zadeve s področja družbenoekonomskega razvoja, ki so bile do zdaj reševane predvsem centralizirano na ravni federacije z družbenimi plani in drugimi akti zvezne skupščine in drugih zveznih organov, postajajo z ustavnimi spremembami in tudi v praksi čedalje bolj stvar republik in njihovega reševanja v skladu s specifičnimi potrebami in pogoji njihovega razvoja. Kot izraz možnosti, pravice in obveze, da SR Slovenija neposredno garantira pravice človeka in občana kot splošne pravice — ki so do sedaj bile zagotovljene le v ustavi SFRJ — se vnašajo te odredbe v ustavo republike. S tem se tudi ustvarjajo pogoji, da se z ene strani predpiše enotnost pravosodnega sistema za celo Jugoslavijo — z druge strani pa se daje možnost republikam, da s svojimi zakoni prilagajajo pravosodni sistem (vrste sodišč in njihove pristojnosti) svojim posebnim pogojem, tradicijam in svojemu razvoju. Med predlogi za spremembo republiške ustave so tudi določbe o obrambi države in dolžnostih na področju narodne obrambe kot tudi določba o pravicah in dolžnostih skupščine SR Slovenije med vojno. Ustava SR Slovenije do sedaj ni imela teh določb, ker so se glede teh vprašanj uporabljale določbe Ustave SFRJ. Kot je že omenjeno, odločanje in izvajanje ukrepov na področju narodne obrambe ni več izključno pravica federacije. Sedanje spremembe ustave, tako zvezne kot republiške, dopuščajo, da se dajo republikam ustrezne pristojnosti, ki omogočajo najširšo iniciativo republik in občin, delovnih in drugih organizacij ter občanov, da sami podvza-mejo vse ukrepe za pripravo vsesplošne ljudske obrambe v primeru agresije, od civilne zaščite do organizacije teritorialnih vojaških obrambnih enot, poleg splošne podpore jugoslovanski ljudski armadi in najožjega sodelovanja z njo. Skupščina n proračunu in srednjeročnem planu Tik pred zaključkom leta 1968 so v slovenski skupščini razpravljali o republiškem proračunu za leto 1969 in o uresničevanju srednjeročnega družbenega plana za obdobje 1965—1970. Razprave v slovenskem parlamentu so bile ne samo tehtne in poglobljene, marveč včasih tudi skoraj burne. Nič čudnega, saj so poslanci odločali o resnično pomembnih vprašanjih, bolj ali manj usodnih za nadaljnji razvoj slovenske družbe. Medtem ko je v letu 1968 republiški proračun namenil raznim obhkam potrošnje približno 49 milijard starih din, se za leto 1969 proračunska sredstva znatno povečajo — kar na dobrih 61 milijard. Vzrokov za takšno povečanje je precej: predvsem je treba za 8 odstotkov povečati pokojnine starim upokojencem, katerih pokojnine so že skoraj na kritični minimalni točki. Vsako odlašanje bi samo še zaostrilo že tako pereče socialne probleme, ki so se v zadnjih letih nakopičili med starimi upokojenci. Veliko sredstev bodo v letu 1969 terjali tudi prosveta, izobraževanje in šolstvo. Tudi tu ni kaj oporekati, saj smo večkrat slišali upravičene pripombe, da plača učitelja ali profesorja ni v sorazmerju s plačami v tovarnah, trgovinah in drugih delovnih organizacijah, torej tudi problemov prosvete in šolstva ni bilo mogoče odlagati v nedogled. Toda ob vsem tem smo v skupščini slišali tudi druge glasove, ki so sicer priznavali upravičene potrebe starih upokojencev, delavcev v prosveti in drugih, hkrati pa so opozarjali na vse bolj pereče probleme v gospodarstvu, iz katerega konec koncev vse oblike potrošnje črpajo sredstva. Slovensko gospodarstvo je sicer v letu 1968 doseglo še kar dobre uspehe: proizvodnja se je v primerjavi z letom 1967 povečala za 7 odstotkov, produktivnost za 6,8 odstotka, cene v industriji so dokaj umirjene (povečanje le za 1,7 odst.), razveseljivo se tudi zmanjšujejo zaloge blaga. Se zlasti je ugodno, da Slovenija skoraj tri četrtine svojih izdelkov izvaža v države s konvertibilno valuto in da se je izvoz na konvertibilna tržišča v letu 1968 povečal v primerjavi z letom 1967 za 11 odstotkov. Vendar pa pri vsem tem ne smemo pozabiti, da je slovenska industrija močno zastarela, precej bolj kot v drugih republi- Predsednik jugoslovanske vlade Mika Spiljak s predsednikom francoske republike generalom Charlesom de Gaullom kah. Prav iztrošenost in zastarelost strojev lahko v nekaj letih povzroči pravcato katastrofo, če ne bi temu problemu pravočasno posvetili vse pozornosti. Položaj v železarnah, kemični industriji, barvni metalurgiji, na železnici in še kje je vse prej kot rožnat. Delež nacionalnega dohodka v investicijah — torej v modernizaciji industrije in gospodarstva — je bil leta 1968 v Sloveniji najnižji, saj so vse republike več vložile v investicije. Prav zato so poslanci opozorili, da bo celo odstotek 14 do 16 za slovenske investicije bržkone preskromen, marveč ga bo treba povečati vsaj na 24 do 25. To pa z drugimi besedami pomeni, da je treba gospodarstvu pustiti čim več sredstev, da lahko hitro nadoknadi zamudo in se čim prej modernizira ter tako usposobi za enakopravno partnerstvo na evropskem in drugih trgih. Igor prešem PREDSEDNIK ŠPIEJAK V ERANCI.il Odslej v Francijo brez vizumov Sredi januarja je bila na povabilo predsednika francoske vlade Couve de Murvillea na večdnevnem obisku v Franciji jugoslovanska vladna delegacija pod vodstvom predsednika Mike Špiljka. Obe delegaciji sta podpisali dva sporazuma: sporazum o ekonomskem, tehničnem in industrijskem sodelovanju ter sporazum o vzajemni ukinitvi viz za krajša potovanja v obe državi. Pred tem pa je jugoslovanska delegacija obiskala francoski jedrski center v Sacla-yu, si ogledala tovarno avtomobilov Peugeot, kjer se je srečala tudi z našimi delavci, ki so zaposleni v tej tovarni, in se srečala z uglednimi francoskimi gospodarstveniki. V hotelu »Crillon« v Parizu je predsednik Spil jak 15. januarja sprejel delegacije starih jugoslovanskih izseljencev, društva »Bratstvo-enotnost« v Parizu, jugoslovanskih delavcev in štipendistov. V delegaciji izseljencev je bilo zlasti veliko slovenskih rudarjev iz pokrajine Pas de Calais. Medtem ko so se pariški izseljenci pritoževali, da za svojo dejavnost nimajo primernih prostorov, pa so se izseljenci iz Sallaumi-nesa pohvalili v tem pogledu, saj jim gre tamkajšnja občina s prostori lepo na roko. Razen podpisa obeh omenjenih sporazu- mov, ki odpirata nove možnosti vzajemnega sodelovanja med Francijo in Jugoslavijo, pa so ostali pogovori potekali v znamenju izmenjave mnenj na področju gospodarske menjave. Francija podpira skorajšnji sporazum med Jugoslavijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo, prizadeva pa si tudi, da bi prišlo do ugodnejšega ravnovesia v plačilni bilanci med našo državo in Francijo. Ob bližnjem obisku delegacije francoskih gospodarstvenikov v Jugoslaviji se bodo pogovorih o možnostih kooperacije na področju elektroindustrije, mehanske konstrukcije, kemije in avtomobilske industrije. Obisk predsednika Mike Spil jaka v Franciji je dosegel višek s sprejemom pri predsedniku francoske republike generalu Charlesu de Gaullu. V zdravici na svečanem kosilu je predsednik de Gauhe med drugim dejal: »Noben obisk kakega evropskega šefa vlade ne more biti hkrati bolj naraven in zgovoren od obiska, s katerim nam izkazujete čast. Resnično, katere države naše Evrope so si bile v dveh svetovnih dramah, ki so v tem stoletju utrle usodo sveta, bolj sorodne kot naša in vaša? V prvi svetovni vojni sta se Francija in Srbija, v drugi pa Francija in Jugoslavija skupno bojevali in zmagah. Četudi živita spričo ideologije in zemljepisa v različnih pogojih in sta morah vsaka po svoji strani upoštevati nerazdružljive obveznosti do sosedov in prijateljev, sta obe hoteli in znali ohraniti neodvisnost.« Predsednik de Gauhe je izrazil upanje, da se mu bo ponudila priložnost srečati se s predsednikom Titom, predsednik Spiljak pa je povabil predsednika francoske vlade Couva de Murvillea, naj pride v Jugoslavijo na uraden obisk. Koroški Slovenci v Ljubljani V dneh 24. in 25. januarja je bila na obisku v Ljubljani delegacija koroških Slovencev, ki so jo sestavljah predstavniki obeh slovenskih organizacij na Koroškem — Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij. Delegacijo je v Ljubljani sprejel predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, kasneje pa tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar in avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Riesenfeld. POIIEIIRKI SKLEPI WjA RAZVOJ SLOVENSKEGA KMETIJSTVA rovi: čuk Leto 1968 pomeni za slovensko kmetijstvo pomembno prelomnico. Se zlasti pa velja to za zasebno kmetijstvo. Po dolgotrajni razpravi, ki se je začela junija v republiški skupščini in gospodarski zbornici v Ljubljani, se pozneje prenesla na občinske skupščine, organizacije Socialistične zveze ter končala novembra v slovenski skupščini, je prišlo do pomembnih sklepov. Izrednega pomena pri tem je tudi, da je v razpravah o razvoju slovenskega kmetijstva sodelovalo precejšnje število slovenskih kmetov. Razprava je izhajala iz sedanjih razmer. Povsod so ugotavljali, da smo z gospodarsko reformo uredili pridelovanje pšenice in koruze ter vprašanja v poljedelstvu nasploh. Zaostrila pa so se neskladja med živinorejo in poljedelstvom. Prodajne cene za živino so se namreč v zadnjih letih zelo znižale. Precej so temu pripomogle težave pri izvozu živine na zahodnoevropski trg, ko so države-članice Evropske gospodarske skupnosti določile velike dodatne carine na uvoženo jugoslovansko živino, zajamčene cene za živino pa niso odigrale tiste vloge, ki bi jo morale. Posledice tega že čutimo. V hlevih, zlasti v družbenih pitališčih, je tudi polovico manj pitane živine. Kmetje težko poravnajo drnžbene dajatve Po vsem tem ni treba na široko razlagati, zakaj je to še zlasti prizadelo slovensko kmetijstvo. Na Slovenskem je živinoreja Obnovljeni vinogradi na Vinskem vrhu nad Ormožem Renovated vineyards at Vinski vrh near Ormož temeljna panoga, zaradi tega pa vpliva na splošen razvoj kmetijstva. Ce temu dodamo še povečane družbene dajatve, velike in neugodne kreditne obveznosti, povečanje cen za umetna gnojila in zaščitna sredstva, je trenutni položaj slovenskega kmetijstva na dlani. Na poslabšanje razmer v kmetijstvu so vplivale tudi druge stvari. Pretežni del dohodka pri odkupu in prodaji pridelkov zajema trgovina in ga v zadostni meri ne vrača kmetijstvu. Torej se preveč denarja preliva iz žepov pridelovalcev v žepe trgovcev. Pridelovalci ob tem trdijo, da trgovci in predelovalci spretno prenašajo težave na trgu v breme kmetijstva. Vse to otežuje gmotni položaj slovenskih kmetov, slabi stike med njimi in kmetijskimi organizacijami in dela težave v že tako skromni proizvodnji slovenskih kmetij. V tem položaju kmetje težko poravnavajo družbene obveznosti in prispevke za kmečko zdravstveno zavarovanje. V največjih težavah so seveda kmetje v odročnejših in hribovitih krajih, čeprav se tu razvijajo kmetije, ki iščejo ob živinoreji tudi dopolnilno zaposlitev v kmečkem turizmu in gozdarstvu. Temu kmetijstvu naj bi pomagala tudi družba. V skladu s širšimi interesi naj bi z davčno politiko vplivala na povečanje pridelka na hribovskih kmetijah. Za razvoj kmečkega turizma pa naj bi organizirali svetovalno oziroma pospeševalno službo, pomoč v kreditih in v izobraževanju. V takih razmerah velika večina kmetov tudi čedalje odločneje zahteva take kmetijske organizacije in organizacijo vasi, ki jim bo omogočala bolj uspešno pridelovanje in možnost, da bodo lahko sodelovali in odločali. Slovenski kmetje se tudi vse bolj zavedajo, da si svoje življenjske razmere lahko zboljšujejo le s povečanjem storilnosti. To pa lahko uresničijo le v sodelovanju z zadrugami in drugimi organizacijami. Prva naloga: pnapešiti prodajo živine tn mewa Vse to so imeli pred očmi, ko so poslanci republiškega in gospodarskega zbora slovenske skupščine konec novembra sprejeli sklepe, priporočila in stališča v zvezi z nadaljnjim razvojem kmetijstva. Tedaj so začrtali naloge, ki jih moramo urejati v Sloveniji sami; tiste, ki imajo zvezni značaj, pa so izoblikovali v posebnih sklepih in jih poslali zvezni skupščini v nadaljnje reševanje. Ce naj iz teh dokumentov povzamemo glavne naloge, potem je na prvem mestu zahteva po pospešeni prodaji živine in mesa, kar je podlaga za dolgoročen razvoj slovenske živinoreje. V ta namen moramo nujno povezati pridelovalce, trgovce in predelovalce z dolgoročnimi pogodbami za odkup in prodajo. K temu lahko mnogo prispeva skupno vlaganje v graditev skladišč, hladilnic in drugih prepotrebnih zgradb. Olajšali naj bi tudi nakup in uvoz kmetijskih strojev za kmetije, nekatere dajatve (carino in prometni davek), ki nimajo pravega opravičila pri obremenitvah kmetij, pa bi naj odpravili. Seveda naj bi v prihodnje tudi bolj kot doslej razvijali sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo, saj je spričo vse večje življenjske ravni povpraševanje po teh pridelkih čedalje večje. Posebno pozornost naj bi po teh dokumentih v prihodnje posvečali tudi kmetijskemu strokovnemu šolstvu, pospeševalni službi in vključevanju kmetov v pridelovanje za trg. Sedanja ureditev in zmogljivost kmetijskih strokovnih šol na Slovenskem namreč ne ustrezata potrebam po nadaljnjem razvoju kmetijstva. Zlasti ni dovolj možnosti za izobraževanje kmetov. Ker to ovira porast proizvodnje, bodo republika in občine omogočile delovanje takih šol, v katerih bi pridobili pridelovalci tudi svoj poklic. Pri tem bodo skrbeli za ustrezen šolski program v strokovnih šolah, ustrezno temu pa bodo dopolnjevali tudi program v vseh osemletkah. Kmetijska pospeševalna služba je bila doslej prepuščena zadrugam in kmetijskim kombinatom, ki pa so jo organizirali le za njihove zanimive panoge. Nadaljnji razvoj kmetijstva pa zahteva, da postane ta služba del proizvodnje, zato jo pa moramo tudi organizirati tako, da bodo imele kmetijske organizacije in kmetje nanjo kar naj večji vpliv. Zadruge naj postanejo oblika samouprave kmetov Kmetje bi naj bolj kot doslej pridelovali za trg. Zato naj se organizirajo tako, da bodo s svojo proizvodnjo bolj povezani s trgovino in predelavo, zadruge pa naj postanejo najbolj primerna oblika samouprave kmetov. Za smotrno podpiranje kmetijstva je treba omogočiti tudi kreditiranje iz bančnih sredstev in zagotoviti odplačevanje na daljši rok. Z ustrezno davčno politiko naj bi omogočili preusmerjanje kmetij v pašno-košni način izkoriščanja travnikov, obnovo nasadov, nakup kmetijskih strojev, preurejanje gospodarskih stavb itd. Ob tem moramo voditi takšno politiko, ki bo podpirala in spodbujala obstanek in napredek kmetij na hribovskih in odročnih krajih. Ko bo po vseh teh ukrepih naraščal tudi dohodek kmečkih gospodarstev, bomo morah proučiti uvedbo starostnega — pokojninskega zavarovanja kmetov. S tem bi spodbudili pri kmečki mladini zanimanje za kmetijstvo, starejšim kmečkim ljudem pa zagotovili sredstva za preživljanje. K vsemu temu se pridružuje še stališče glede gospodarjenja s kmečkimi gozdovi. Težave, ki nastajajo, se kažejo v premajhnem uveljavljanju pravic kmetov — lastnikov gozdov. Eden izmed vzrokov za težko stanje kmetij na hribovitih področjih je tudi neprirodno razmejevanje kmetijstva od gozdarstva; tako onemogoča bolj uspešno reševanje gospodarskih vprašanj. Zato bo treba v prihodnjih mesecih proučiti izvajanje in delovanje obstoječega zakona o gozdovih. Zvezna vlada o načelih hmetijwhe politike Kmetje in tudi drugi pridelovalci so med razpravo večkrat poudarjali, da naj bodo sklepi in stališča kar najbolj konkretna. Poslanci so se po tem ravnali in v dokumentih priporočili in dah konkretne naloge kmetijskim organizacijam, gospodarski zbornici, poslovnim bankam (da na primer ljubljanska kreditna banka odobri že letos kmetijstvu posojila, da bolj kot doslej začno banke kreditirati pridelovanje na kmetijah itd.), občinskim skupščinam (da organizirajo izobraževanje kmetov in kmečke mladine, da z davčnimi olajšavami in drugimi ukrepi pospešujejo preusmerjanje kmetij itd.), republiškemu izvršnemu svetu, da se bo zavzemal za ureditev varstvenih cen, premij in regresov, za izpopolnjevanje zunanjetrgovinskega režima, za zboljšanje pogojev za gospodarjenje v kmetijskih organizacijah, za zboljšanje družbenega in gospodarskega položaja kmeta . .. Ob tem so dobili posebne stvarne naloge tudi republiški sekretariati za gospodarstvo, za finance, za prosveto in kulturo in za delo; slednji naj prouči tudi možnost za postopno uvedbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja kmetov na Slovenskem. Mesec dni zatem, se pravi konec decembra lani, so dah večino teh vprašanj tudi na dnevni red zasedanja zvezne skupščine. Tedaj je tudi zvezna vlada obrazložila svoje stališče in načela v kmetijski pohtiki. Po njih naj bi še naprej izpopolnjevali in razvijali zajamčene zaščitne cene, regresi in premije naj bi ostali tudi v prihodnje, domač trg naj bi zaščitili pred neutemeljenim uvozom pridelkov, prav tako pa bomo z ukrepi spodbujah izvoz in večjo porabo pridelkov na domačem trgu. Po dvodnevni razpravi so poslanci načeh še nekatera druga vprašanja. Sklepe bo proučila pristojna komisija zvezne skupščine. V sklepih so tudi obvezah zvezno vlado, da bo spremljala razmere na izvoznih trgih, gibanje števila živine in predlagala ukrepe za ustaljevanje kmetijstva. Slikovita vas Sorica Jesenska dela kmetov v hribih nad Gabrovko Spravljanje sena nad Poljčanami The picturesque village of Sorica Autumn work of the peasants living in the hills above Gabrovka Making hay above Poljčane KAMI DELAVCI V AVST IM JI SLAVKO FRAS Ena izmed pomembnih sestavin odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo je dejstvo, da je v Avstriji zaposlenih kakih 40.000 naših delavcev. To je v primeri s številom jugoslovanskih delavcev v Zahodni Nemčiji (200.000) sicer malo, če pa upoštevamo, da je Avstrija po številu prebivalcev približno sedemkrat manjša kot ZR Nemčija in da je tudi njen industrijski in sploh gospodarski potencial precej šibkejši od zahod-nonemškega, potem se seveda pokaže odnos med številkama 40.000 in 200.000 v drugačni luči. Potem lahko namreč rečemo, da je zaposlenih v gospodarskih dejavnostih naše severne sosede kar izredno veliko število naših ljudi. Treba je seveda takoj povedati, da gre pri večini zaposlenih za sezonske delavce, to se pravi, več kot 20.000 ljudi odhaja čez mejo spomladi in se jeseni vrača. Poznavalci razmer v Pomurju vedo, da ne gre za kak nov pojav. V času žetve odhajajo trume Prekmurcev na sezonsko delo že desetletja; sezonska zaposlitev je bila že v prejšnjem stoletju eden izmed poglavitnih virov zaslužka za populacijsko tako zelo razgibano pomursko območje. Po vojni je bilo to tradicionalno gibanje zaradi posebnih okoliščin omejeno, kmalu pa se je spet razmahnilo in danes ima vsaj tolikšen obseg kot ga je imelo pred vojno. Kakšni so nagibi, zaradi katerih se naši ljudje zaposlujejo v Avstriji, kako živijo in kakšen je njihov status v tuji državi? Nagibi so skoraj v celoti gospodarske narave. Lahko rečemo, da praktično nihče ne dela v Avstriji zaradi tako imenovanih »političnih motivov«. Obstanek v Avstriji pa jim narekuje predvsem bližina doma — oddaljenost od domačega ognjišča je dostikrat prav malenkostna — v nemajhni meri pa tudi poseben značaj meddržavnih odnosov. Znano je, da razmerje med Jugoslavijo in Avstrijo, posebej pa še razmerje med Slovenijo in sosednimi tremi avstrijskimi zveznimi deželami (Koroško, Štajersko in Gradiščansko), že precej časa velja za vzorno, za primer dobrih sosedskih odnosov, kakršni bi morali biti med vsemi sosednimi državami. Medsebojni obiski najvišjih predstavnikov Avstrije in Jugoslavije so zadnje čase še okrepili prijateljstvo in dobro sosedsko atmosfero in, kar je predvsem pomembno, končno so ustvarjene vse politične in psihološke možnosti Predsednik avstrijske republike Franc Jonas je bil jeseni na uradnem obisku v Jugoslaviji. S predsednikom Titom sta se pogovarjala o meddržavnih odnosih in o zadnjih dogodkih v Evropi in drugod po svetu The President of the Republic of Austria. Herr Franz Jonas, paid last autumn official visit to Yugoslavia. During the visit, Presidents Jonas and Tito and their associates had talks on bilateral relations and on the latest developments in Europe and in other parts of the world za resno delo pri reševanju vseh ne tako maloštevilnih nerešenih problemov med državama. To posebno ugodno sožitveno ozračje na severni meji seveda pomembno stimulira delavce, ki iščejo zaposlitve zunaj naših meja, da si izberejo prav Avstrijo. Življenje naših ljudi, ki so zaposleni v Avstriji, je dokaj različno, na splošno pa lahko trdimo, da v poprečju delovne razmere, v katerih delajo, niso slabe. Pač pa še vedno ostane problem precej slabih stanovanjskih razmer, v katerih morajo večinoma živeti (največkrat sicer predvsem zaradi tega, ker skušajo živeti v tujini čimbolj varčno — njihova misel je vendar, da bodo prav zaživeli šele doma, s prihranki . ..). Kar se tiče statusa jugoslovanskih delavcev v Avstriji, so se stvari bistveno spremenile z ratifikacijo dveh pomembnih sporazumov v letu 1966. Prvi sporazum je »konvencija o socialnem zavarovanju«, drugi »o ureditvi zaposlovanja«. Oba sporazuma sta imela isti cilj: izenačiti položaj naših delavcev s položajem avstrijskih delavcev. Sporazum o ureditvi zaposlovanja je odpravil tako imenovano »divje« zaposlovanje in zagotavlja sodelovanje med našimi in avstrijskimi oblastmi. Izvajanje tega sporazuma ne poteka povsem brez trenj in napak na obeh straneh, vendar pa je v glavnem zadovoljivo. Sporazum žal še ni mogel omejiti izredne fluktuacije naše delovne sile v Avstriji, pa tudi zajel še ni dovolj delavcev; še vedno je precej veliko število tistih, ki iščejo delo v Avstriji, ne da bi se ravnali po določilih sporazuma. Konvencija o socialnem zavarovanju je za ta problem bistvenega pomena. Urejene so zadeve posebno v večjih podjetjih, kjer so se naši delavci dokaj naglo vključili v proizvodni proces in poštah dostikrat celo nenadomestlj i vi. Treba pa je poudariti, da je nastopila prelomnica v ravnanju z našo delovno silo v trenutku, ko so se zanjo zavzele avstrijske sindikalne organizacije. Spričo čedalje boljših meddržavnih političnih, kulturnih in drugih odnosov so se okrepili tudi stiki med našimi sindikati in avstrijskim Ge-werkschaftsbundom. Lani je bila v Jugoslaviji precej močna avstrijska sindikalna delegacija, ki je obiskala vse republiške centre in se z našimi predstavniki pogovarjala izključno samo o problemu jugoslovanskih delavcev. Kmalu so v Avstriji opazili, da so se naši delavci začeli množično vključevati v tamkajšnje sindikalne organizacije in aktivno sodelovati v njihovem delu. To je njihov položaj močno okrepilo, ker so se zdaj sindikati začeli zavzemati za pravice jugoslovanskih delavcev in posredovati pri delodajalcih, ka- dar zadeve niso potekale tako, kot bi morale. Vključitev v delavsko gibanje bo našim v Avstriji v bodoče vsekakor dragocena pomoč in upati je, da se bo tudi sodelovanje med avstrijskimi in jugoslovanskimi sindikati čedalje bolj krepilo. To bo morda tudi v precejšnji meri nadomestilo pomanjkanje družabnega življenja, ki ga naši delavci močno pogrešajo. Večinoma so zaprti v krog delovišče-stanovanje in s prostim časom nimajo kaj početi. Nedvomno čaka tu še mnogo dela tudi naša diplomatska predstavništva v Avstriji. Jugoslovanski generalni konzulat v Gradcu je v tem pogledu napravil največ, ko je del uradnih prostorov v določenih dneh dal na voljo našim delavcem kot klub, kjer se lahko shajajo, se medseboj spoznavajo, berejo domače časopise, igrajo šah in drugo ter se v pogovorih z diplomatskimi uslužbenci informirajo o stvareh, ki jih zanimajo'. Tudi druga predstavništva si po svojih močeh prizadevajo, da bi kaj storila za boljše življenje naših delavcev v Avstriji. Štirideset tisočim, ki si onkraj severne meje služijo svoj kruh in si skušajo uresničiti sanje, ki se jim doma zdijo neuresničljive, bi morala tudi naša javnost posvečati več pozornosti. BELE l»IIEKIIIVRSKE VASI Spomladi odhajajo *ezonci v tujino, da bi lepše živeli doma Danes ni v Prekmurju nikogar več, ki bi očital ljudem odhode na delo v tujino. Pa ne samo zaradi spoznanja, da je v sodobnem svetu tako »preseljevanje« ljudi iz dežele v deželo povsem normalen pojav, ampak tudi zaradi otipljivih dokazov, da spreminja svet ob Muri tako naglo svojo podobo tudi po zaslugi lepih dohodkov sezonskih delavcev. »Čemu bi si belil glavo, zakaj nas toliko Prekmurcev odhaja še danes na delo v tujino, ko imamo vendar v krvi željo po zaslužku, po lepšem življenju,« je pripovedoval pred nedavnim ob vrnitvi iz Avstrije delavec Jože Časar z Goričkega. Z dvema otrokoma in ženo Maričko sta odšla na delo v Leoben v Avstriji že pred tremi leti. Potlej jih je zaneslo v domači kraj samo ob novem letu, da so preživeli praznike pri sorodnikih. Pred odhodom v tujino je živela družina pri Jožetovem bra- tu in nič ni kazalo, da si bosta z ženo lahko kmalu omislila lastni dom. »Zakaj ne bi poskušala tudi midva!« je padla odločitev mladih zakoncev, ki sta kmalu potrkala na vrata soboškega zavoda za zaposlovanje. Jožeta sem srečal že lani v Leobnu. Z ženo sta se gnala v velikem lesnem podjetju od jutra do večera z edinim ciljem, da bi čim prej prihranila denar za ureditev lastnega doma in za nakup zemlje. Tudi njuna otroka Štefana in Jožeka sem obiskal takrat v leobenski osnovni šoli, kjer sta bila med svojimi avstrijskimi vrstniki zelo priljubljena, v razredu pa med boljšimi učenci. »No, danes poslednjič tovorimo kovčke na Goričko,« je dejal na prelomu zadnjega leta Jože. »S prihranki smo si kupih domačijo, kjer bo potlej dovolj dela in kruha za vse.« Ko so pri Petrovcih stopili iz avtobusa in se odpravili po komaj shojeni gazi svežega snega z glavne ceste navkreber, je prešerno odmeval smeh štirih ljudi. Da, Jože Časar in njegovi so že plačah dolg tujini za uresničeno željo po lepšem življenju. Toda življenje hiti svojo pot in jutri si bo oprtalo kovčke veliko drugih Jožekov. Še preden se bo končno poslovila zima in bodo prvi zvončki na prisojnih legah sramežljivo napovedali rojstvo nove pomladi, bodo spet oživele uhojene poti na Goričkem in Ravenskem, med Lendavo in tromejo. Čeprav vsi vedo, da to ni pot za mehkužce in lenuhe, zakaj tujina nikomur ničesar ne podari, se jih le malo vrne pred prihodnjo zimo. Vsaka vrnitev pa pomeni za večino izmed njih novo streho nad glavo, nov stroj na dvorišču ah celo nov avto v gara- Zl. Boro Borovič Jožek in Štefek že tri leta hodita v šolo v Leobnu. Komaj čakata, da bosta spet bodila v šolo v Prekmurju V velikem lesnem podjetju v Leobnu se je spoprijelo z delom veliko naših rojakov Slamnate strehe in iz blata zbite domačije so zamenjale zidane hiše Kljub asfaltiranim cestam so jate gosi še ena od značilnosti Prekmurja Little boys, Jožek and Stefek from Prekmurje have been going to school for three years in Leoben A great number of our compatriots working in a big firm of Leoben, Austria Roofs made of thatch and houses made of mud have almost disapeared in Prekmurje. Instead of them there are wonderful houses built of bricks In spite of asphalt roads flock of geese on the roads is one of the characteristic of the Prekmurje country PKAZN1K »ElEŠKIH SLOVENCEV JOŽE PRE ŠEREl\ Čedad — središče Beneške Slovenije Čedad (Cividale) — the center of Beneška Slovenija Dan emigranta ali izseljenski dan, ki ga je letos 6. januarja že šestič organiziralo prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu, je postal pravi praznik beneških Slovencev. Nepričakovano veliko, kar prek 700 ljudi je letos do zadnjega kotička napolnilo dvorano gledališča »Ristori«. Z avtobusi so se pripeljali iz okoliških vasi, veliko pa jih je moralo ostati doma, ker ni bilo več prostora. Pred začetkom programa smo očitno zadovoljstvo prebrali z obrazov organizatorjev, ko so videli, da bo dvorana polna, po prireditvi pa so bili še bolj zadovoljni številni udeleženci, ki so bili navdušeni tako nad toplimi besedami govornikov kakor nad nastopom »Beneških fantov« pod vodstvom Antona Birtiča in predstavo Goldonijevega »Tasta v sili« v izvedbi novogoriškega gledališča. Navzoče beneške izseljence, domačine in goste je pozdravil tajnik društva »Ivan Trinko« Izidor Predan, ki je med drugim dejal: »Povedal vam bom samo malo besed, ker vem, da emigranti ne potrebujejo besed pač pa dejanja. Ustava italijanske republike temelji na delu, tako piše prvi člen, drugi pa piše, da bi morali imeti vsi delavci zaposlitev v italijanski republiki. Na žalost za naše ljudi ti členi ustave ne veljajo; delo in kruh si morate iskati po svetu . . .« Izidor Predan je govoril še o prizadevanjih vseh Beneških Slovencev, da bi bili vsaj izenačeni s Slovenci na Tržaškem in Goriškem, nato pa je svoj govor zaključil z besedami: »Kar se tiče ekonomskega izboljšanja v naših dolinah, naj omenim, da je v zadnjem času dobilo več naših delavcev zaposlitev v bližini doma, posebno v okolici Manzana in v Manzanu samem. Toda to je še vse premalo. Tudi prihodnje leto bo moralo iti še dosti naših ljudi po svetu. Želimo pa, da bi se vsi vrnili na svoje domove zdravi in veseli in da bi živeli ob domačem ognjišču.« Nato je spregovoril še župnik Emil Cencič iz Gorenjega Trbilja, ki je med drugim dejal: »Hvaležni smo vsem dragim emigrantom in vsem, ki ste v tako velikem številu stopili v to dvorano. Želimo in pričakujemo, da bo to današnje srečanje oživilo v srcih vseh nas dolžnost, da bomo vsi vedno združeni v enotnosti in ljubezni do naše Benečije, da naj današnje srečanje oživi tudi dolžnost, da ostanemo vsi vedno zvesti do tistih vrednot, ki nas delajo posebne in odlične pred svetom: ljubezen do naše katoliške vere, zvestobo do naše družine, trdnost do naših slovenskih tradicij in slovenskega jezika, katerim se ne smemo nikoli odpovedati in jih zatajiti.« Obema govornikoma so prisotni živahno pritrjevali in ju navdušeno pozdravljali. Nato je nastopil s svojim ansamblom »Beneški fantje« še znani glasbeni umetnik in prosvetni delavec, domačin, Anton Birtič. Tudi njegove pesmi so vsi poslušalci navdušeno sprejeli. Občinstvo jim je ploskalo celo med petjem. Za njimi so nastopih še beneški otroci Vladimir Predan iz Klodiča ter Luciano Stulin in Gianni Drekonja iz Gorenjega Trbilja, ki so izseljencem za dobrodošlico recitirali nekaj pesmi v domačem narečju. Igralci novogoriškega gledališča še niso nastopili pred tako številnim in tudi pred tako hvaležnim občinstvom, ki je slovenske besede kar požiralo in z vso pozornostjo sledilo dogajanju na odru. Tako je imela ta predstava dvojno vrednost: ljudem je nudila kulturni užitek, obenem pa je tudi pomagala pri narodnostnem osveščanju. Režiser gledališča iz Nove Gorice Jože Babič in dramatik Josip Tavčar iz Trsta The stage-manager Jože Babič of the theatre in Nova Gorica and the dramatist Josip Tavčar from Triest Na izseljenskem dnevu v Čedadu je nastopil tudi ansambel Beneških fantov At the emigrant meeting in Cividale we were able to listen to the famous ansamble Beneški fantje I EMBIJA - MESTO MA ŽIVEM SIBEKKU SAIDI SITAR Biizprava o problemih slovenske aarodne skupnosti v Italiji V Spetru Slovenov v Beneški Sloveniji je v začetku januarja zasedala italijanska sekcija mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur. Zasedanju je predsedoval islandski književnik, Nobelov nagrajenec Halldor Kiljan Lax-ness. Zasedanje sekcije je bilo posebej pomembno za slovensko manjšino v Italiji, saj je bilo posvečeno predvsem njenim problemom. Špeter Slovenov so izbrali za zasedanje, ker je narodna manjšina v Beneški Sloveniji »najbolj zapostavljena in ogrožena«, kakor je uvodoma povedal tajnik sekcije dr. Gustavo Buratti. Kulturni in javni delavci, predstavniki manjšin, so iz raznih vidikov osvetlili prizadevanja, da bi bila uresničena tista določila ustave republike Italije ter posebnega statuta londonskega memoranduma, ki govore o skrbi države za manjšine ter o pravicah Slovencev. Deželni svetovalec dr. Drago Štoka je v uvodu prikazal razmere, v katerih žive Slovenci v Italiji. Govoril je o neenakopravnem položaju Slovencev v različnih pokrajinah. Medtem ko se na Tržaškem in deloma tudi na Goriškem položaj polagoma zboljšuje, je naglasil, da italijanske oblasti Beneških Slovencev sploh ne priznavajo kot slovensko narodno skupnost. Ta dežela ima pri reševanju manjšinskih problemov zelo skromne možnosti, ker ji osrednje rimske oblasti odrekajo pristojnosti. Predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Gorazd Vesel in podpredsednik iste organizacije in tajnik prosvetnega društva »Ivan Trinko« iz Čedada Izidor Predan, sta orisala razmere, v katerih žive Beneški Slovenci in Slovenci na Goriškem. Predan je poudaril, da Slovenci videmske pokrajine še vedno čutijo težo preteklosti, ko so se morah nasilno' prilagoditi razmeram in so prizadevanja za njihovo nacionalno pripadnost veljala za pro-tidržavna. V veliko škodo je Beneškim Slovencem tudi gospodarska nerazvitost dežele, kar jih nujno sili v izseljevanje. Govorilo je še več govornikov slovenskega, furlanskega in nemškega rodu o razmerah in problemih, ki so značilni za Furlanijo, Rezijo in Beneško Slovenijo. K besedi so se oglasili tudi nekateri duhovniki. Košček neba, ki ga je mogoče videti nad Idrijo, zmanjšujejo robovi strmih bregov, ki od vseh strani obdajajo mesto. Pod njim se razraščajo jaški in rovi živosrebmega rudnika in segajo četrt kilometra globoko pod zemljo, tako da so naj glob j e točke rudnika že pod morsko gladino. Iz teh globin dvigajo ljudje dan in noč — pod zemljo ni razlike med dnevom in nočjo — mrko rudo, v kateri se včasih srebrno zasvetijo kapljice tekoče kovine. O nastanku marsikaterega mesta pripoveduje legenda. O Idriji tudi. Da je neki kmet močil presušeni škaf pod izvirkom, ki čez noč ni polnil škafa le z vodo, marveč tudi z živim srebrom. Tako da se je začelo. Ne vemo, če je v legendi košček resnice, gotovo pa drži, da na sotočju Idrijce in Nikove nikoli ne bi zrasla današnja Idrija, ko bi ne bilo pod njo dragocene rude. Tu doli, na dnu globeli, živi dandanes pet tisoč Idrijčanov. Njihove hiše žde tesno druga ob drugi, kakor da se tako bolje varujejo neprijazne okolice. Tudi ljudje so ozko povezani med seboj in zdi se, da jih enako povezujejo tako stara prijateljstva kakor še neporavnani obračuni. Človek bi tukaj pričakoval kraj in ljudi, ki imajo malo povezave s svetom. Pa je prav narobe res. Vzrok živahnemu komuniciranju Idrije s svetom je spet — živo srebro. Že pol tisočletja — toliko bo kmalu star idrijski rudnik — prihajajo sem od blizu in daleč trgovci, rudarji, strokovnjaki in veseli popotni ljudje. Posebno v teh letih, ko je tako porasel avtomobilizem, mnogo potujejo tudi Idrijčani. Kadar je praznik in dela prost dan, ne ostane dosti Idrijčanov doma. Vračajo se, polni vtisov, in jutri je nov delovni dan. V rudniku dela nekaj več kot tisoč ljudi. Proizvodnja sicer iz leta v leto raste, toda mehanizacija in avtomatizacija rasteta z njo, tako da je število zaposlenih skoraj ustaljeno. Polovica jih dela pod zemljo. Pogoji dela so trdi. Grozita poklicni bolezni: silikoza in zastrupljenje z živim srebrom. A zaslužek je dober, zato je na rudniški upravi toliko prošenj za sprejem na delo, da bi z novinci takoj lahko zamenjali vsaj polovico zaposlenih. Toda — stvar še zdaleč ni tako preprosta. Ni vsakdo za v rudnik in rudnik ni za vsakogar. Treba je železnega zdravja, treba je poguma in moči, pred- vsem pa znanja. Rudnik ima svojo šolo pa tudi svoj izobraževalni center. Komur bi nadaljnje delo v rudniku škodovalo, tega priuče drugih, zunanjih del. Čez dolino, po kateri teče Idrijca, drse neslišni vozički na jeklenih vrveh. Od jaška prihajajo polni težke rude, od topilnice se vračajo prazni. Na eni strani se v vsako od treh dolgih rotacijskih peči usiplje ruda. Od druge strani sikajo v peč plameni. 2i-vosrebme hlape love v sistemu hladilnih cevi, iz katerih priteka surovo živo srebro. Z razmeroma preprostim postopkom dosežejo izredno čistost idrijskega srebra — tako je rudnik rentabilen, kajti ruda je sicer vse siromašnejša vredne vsebine. Toda v rudniku mislijo tudi na svoj jutrišnji dan. Na koncu dolgih raziskovalnih rovov vrtajo rudarji za novimi zalogami. Našli so jih že, nekatere v bližini, druge bolj daleč ... V tem iskanju pa so našli tudi druge kovine: baker, uran. Delo v rudniku daje rudarjem pečat trdnosti. Vse, kar je idrijskega, ima ta pečat. Trdnost pa spremlja njeno nasprotje: krhkost. Krhke so čipke izpod rok idrijskih deklet in žena. Kot brez rudnika, si tudi brez čipk ni mogoče zamisliti Idrije. Čeprav je ta ljudska panoga umetne obrti doma tudi v širši okolici, je mesto njeno središče, tu so doma naj spretnejše čipkarice, tu se je čipkarstvo tudi začelo. Kako se je začelo, pa ni točno ugotovljeno. Verjetno so ga zanesle sem žene priseljenih rudarjev — morda s Češkoslovaške. Danes skoraj ni Idrijčanke, ki bi ne znala čipkati. Dekletca, pa tudi marsikateri fantič, se nauče čipkanja v čipkarskih šolah, ostale skrivnosti dobrega čipkanja pa jim zaupajo matere in sorodnice kot družinsko skrivnost. Vsako leto ima Idrija svoj čipkarski festival in tekmovanje najboljših čipkaric. Idrija je zrasla na živem srebru, vsa je bila vezana na rudnik. Toda iz debla so pognale veje na vse strani. Danes mesto ni več samo rudarski kraj. Je tudi sedež občine, ki ima še dva večja kraja: Cerkno in Črni vrh. Vsak od teh treh krajev je središče celega sklopa bližnjih, pa tudi daleč vsaksebi raztresenih naselij. Toda vsa težijo v en center. Idrija je center: v upravi, v gospodarstvu, trgovini, šolstvu, zdravstvu, kulturi. O njeni preteklosti brez besed pripovedujejo razstavljeni predmeti v muzeju na idrijskem gradu. O sedanjosti priča vsakdanji mestni utrip. V Idriji je bilo gledališče že pred dvesto leti. Prav ob tem jubileju pripravljajo novo predstavo: Cankarjevo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. Igrali bodo rudarji in uradniki, profesorji in dijaki. Sicer pa stanje v kulturi tudi v Idriji ni prav rožnato. Cas gospodarske reforme je posegel tudi sem, fenomen avtomobilizma, televizije, visokega stanovanjskega standarda tudi. Za vsem tem bo prišlo spoznanje, da to še ni vse, pravijo nekateri. Drugi so mnenja, da ne kaže čakati do takrat. Ti igrajo, pojejo, muzicirajo, berejo, hodijo v kino in h kinotečni predstavi. Mnogi imajo svoje konjičke: vrtiček, kanarčke, filatelijo. Ali pa sedejo v kavarno, v znamenito gostilno »Nebesa« ali kam drugam na pomenek. Avtomobil-liste spelje cesta, planince okoliški vrhovi, jamarje podzemski svet kraških pojavov. Ob rekah srečate ribiče, v gozdovih lovce, povsod pa tudi skupine z ražnjem in pletenko. In zaljubljence na dolgih samotnih sprehodih. A vrnimo se v mesto. V središču stoji veliko, masivno poslopje starega rudarskega skladišča. V zgornjem nadstropju je zdaj v njem mladinski klub, obiskali ga bomo kasneje. V prihodnosti bo vsa ta stavba namenjena kulturnim dejavnostim. S pokritim hodnikom bo povezana s sosednjo gledališko stavbo. Ko bo denar... In razumevanje. — Prej kot kulturni so dobili Idrijčani fizkulturni dom. Moderno poslopje nudi že v prvi fazi mnogo možnosti za rekreacijo s telovadbo in drugimi športi. V tem centru nameravajo zgraditi tudi pokriti plavalni bazen. Tako velja zdravju v Idriji prva skrb. Toda še pred to skrbjo je tista, ki jo Idrijčani vpričo tretjega le poredko izrečejo glasno: kaj bo, če rudniku ne bo šlo več tako kot danes? Pri rudniku si seveda prizadevajo, da bi bili jutri še uspešnejši kot danes. Sirjenje, modernizacija, raziskave, to so najvažnejši ukrepi teh prizadevanj. S preostalimi in še drugimi sredstvi si zida Idrija svoje druge gospodarske temelje. Nekdanja obrtna podjetja preraščajo v tovarne: »Simplex«, ki proizvaja gradbeno opremo, vodovodne, ogrevalne in prezračevalne naprave ter prefabricirane sanitarne vozle. »Kolektor«, ki se s svojo pro- Pogled na del Idrije Z vsakoletnega tekmovanja idrijskih čipkaric Čipkarica pri delu Idrijski rudar A look over a part of Idrija The lace-woman of Idrija A picture of an annual competition of the Idrija lace-women The Idrija miner. Mercury of Idrija mine is sold all over the world Slovenija je majhna pa lepa IZ GODOVIČA IVA ne dobijo izplačanih na roke, ampak se jim nalagajo na devizni račun ali devizno hranilno vlogo pri eni izmed tukajšnjih bank. S tako naloženimi prihranki razpolagajo po predpisih, o katerih bomo spregovorili v posebnem poglavju. Jugoslavija je doslej sklenila konvencije o socialnem zavarovanju z Anglijo, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češkoslovaško, Francijo, Italijo, Luxemburgom, Madžarsko^ Nizozemsko, Poljsko, Švedsko, Švico in ZR Nemčijo. Konvenciji s Švedsko in ZR Nemčijo še nista ratificirani in še ne veljata. Ce pa pride povratnik iz države, s katero Jugoslavija še nima konvencije o socialnem zavarovanju, je treba stvar urediti na drug način. ZDA npr. dovoljujejo izplačilo pokojnin svojim državljanom, če se vrnejo v svoje rojstne domovine, četudi jo k temu ne veže nobena socialna konvencija. Zato povratniki iz ZDA redno prejemajo svoje ameriške pokojnine na svoj naslov v Jugoslaviji, ki ga morajo tamkajšnjem zavarovalnem zavodu sporočiti, preden odpotujejo iz ZDA. Ameriški zavarovalni zavod zahteva od njih, da jim upokojenci redno vsako leto enkrat pošiljajo izpolnjene obrazce s podatki o tem, da še živijo, da tu niso zaposleni itd. Pripomniti moramo, da prihajajo pokojnine iz ZDA že nekaj let v dinarjih. Le v izjemnih primerih lahko dosežejo ameriški upokojenci nakazilo pokojnine v dolarjih, če naredijo prošnjo na ameriški zavarovalni zavod in dokažejo, da iz tehtnih razlogov potrebujejo dolarje (recimo za potovanje v ZDA, za zdravila, ki jih morda v Jugoslaviji ne morejo dobiti, ipd.). Navadno ameriški zavarovalni zavod v takih primerih ustreže prosilcu. Tudi povratnikom iz Kanade pošiljajo tamkajšnji zavarovalni zavodi pokojnine ne glede na pomanjkanje tozadevnega mednarodnega sporazuma. Pogoj za to je polna delovna doba ter starost in pa, da je upokojenec živel v Kanadi nepretrgoma vsaj leto dni, preden je uveljavil kanadsko pokojnino. Podobno kot ZDA in Kanada postopata tudi Argentina in Brazilija, medtem ko druge, zlasti južnoameriške države, dovoljujejo izplačilo oziroma transfer pokojnin svojim upokojencem v Jugoslavijo ali pa tudi ne, torej po svojem svobodnem preudarku. Zgodi se, da se vrne v Jugoslavijo tudi kak starejši izseljenec iz države, s katero nimamo socialne konvencije; zavarovalni zavod države, iz katere je prišel, mu ni dolžan pošiljati pokojnine, prihranki, ki jih je morda prinesel s seboj, pa ne zadostujejo za vse življenje. Za te je edina možnost, da si preskrbijo v Jugoslaviji pokojnino, če se morejo zaposliti tukaj najmanj še za pet let. Po preteku te dobe jim naš Zavod za socialno zavarovanje prizna brez posebnega doplačila razen teh petih let še delovno dobo in zaposlitev v tujini, seveda če lahko to delovno douo dokažejo s potrebnimi dokumenti Ce pa povratnik nima možnosti zaposliti se v Jugoslaviji, lahko pa dokaže, da je v tuji državi pridobil pokojnino, ki mu je pa ta država ne pošilja v Jugoslavijo, mu prizna jugoslovansko zavarovanje začasno pokojnino v znesku, ki ustreza njegovi pokojnini v tujini po uradnem tečaju, največ pa v znesku jugoslovanske minimalne pokojnine (ta znaša sedaj 396 din). Prav vsem izseljencem - povratnikom, ne glede na to, iz katere države prihajajo, svetujemo, naj pred svojim odhodom v Jugoslavijo pri zavarovalnem zavodu urede vse potrebno, da si zagotove transfer svoje pokojnine na svoj bodoči naslov v Jugoslaviji. Stanovanje Velik problem povratnikov je navadno stanovanje. Pri nas je stanovanjski fond še premajhen, da bi zadovoljili vse potrebe, kljub temu, da smo po vojni zgradili ogromno število stanovanjskih objektov, blokov, stolpnic, vrstnih hišic itd. V zadnjih letih je zelo narasla tudi individualna gradnja, tako da rastejo hišice in nova naselja kot gobe po dežju. Večina večjih gospodarskih organizacij preskrbuje svoje delavce s stanovanji tako, da gradi svoje lastne bloke, v katerih dobijo delavci primerna stanovanja pod ugodnimi pogoji tudi v trajno last. Vendar ta način preskrbe stanovanj ne gre v korak s potrebami. Stanovanjske skupnosti po občinah grade stanovanjske objekte in prodajajo stanovanja interesentom tako, da vplačajo del vsote vnaprej, ostalo pa ob vselitvi. Za to pa je navadno treba štediti nekaj let. S posebnimi namenskimi hranilnimi vlogami pri hranilnicah in bankah, ki se nalagajo v mesečnih obrokih, lastniki teh hranilnih vlog po preteku najmanj 13 mesecev pridobijo pravico do kredita, katerega višina se ravna po tem, kako velika je tako prihranjena vsota in kako dolgo traja varčevanje. (Po trinajstih mesecih vlaganja dobi npr. koristnik poleg svoje vloge še kredit v višini 30°/o privarčevanega zneska.) Banka pa spodbuja varčevanje na daljšo dobo (vsaj 3 leta). S takim namenskim varčevanjem si pomagajo tudi tisti, ki imajo veselje do lastne hišice, katero želijo zgraditi po svojem okusu in v kraju, ki ga sami izberejo. Seveda so urbanistični načrti, ki so ponekod že gotovi, drugod pa še niso dokončno izvedeni, izbiro gradbenih zemljišč precej omejili. Občine so namreč zainteresirane, da se stanovanjske hiše grade tam, kjer bodo lahko preskrbljene z vsemi komunalnimi napravami, kjer so urejene ceste in poti, vodovod, elektrika, kanalizacija itd., in da se naselja grade po določenih praktičnih in estetskih programih. Zato je dostikrat nevolja interesenta, ker ne dobi gradbenega dovoljenja tam, kjer si ga je omislil in izbral, neupravičena, saj odklanja občina gradbeno dovoljenje samo v utemeljenih primerih. Zato je najbolje, da se vsak interesent obrne najprej na občinsko skupščino, v kateri bi želel postaviti hišo, in vpraša, če imajo na razpolago gradbene parcele. Dobil bo ustrezne informacije, ali pa mu bodo svetovali, kje jih lahko dobi. To je pravzaprav edini malo težji problem graditeljev individualnih hišic. Ko je ta problem za njimi, ni več težko dobiti gradbeno podjetje, ki prevzame delo po načrtu in dogovoru. V Ljubljani se ukvarja s prodajo gradbenih zemljišč in novih stanovanj podjetje »Standard« na Celovški cesti 87, razen tega pa gradijo in prodajajo stanovanja tudi gradbena podjetja »Gradis« v Korytkovi ulici 3, »Tehnika« v Vošnjakovi ulici 8 in pa IMOS na Trgu VII. kongresa ZKJ št. l/II, ki trenutno prodaja samo montažne hišice in drugi. Kdor bi želel kupiti že dograjeno novejšo ali starejšo hišo, naj se obrne na podjetje »Slovenijapromet« v Ljubljani, Cankarjeva 5, ali pa naj naroči mali oglas v katerem izmed ljubljanskih dnevnikov. Lastniki nepremičnine v Jugoslaviji lahko postanejo samo jugoslovanski državljani, torej tudi vsak povratnik, ki se v tujini ni izbrisal iz jugoslovanskega državljanstva. Kot je opisano v poglavju »državljanstvo« (v prejšnji številki Rodne grude) ostanejo po naših predpisih jugoslovanski državljani vsi izseljenci ki niso zahtevali izbrisa jugoslovanskega državljanstva, tudi potem, ko so prevzeli tujega. Tuji državljani pa pri nas ne morejo kupiti ali graditi nepremičnin. KAŠI OH EK KI I® mojega življenja Namenil sem se, da vam pišem zakaj, kako in kdaj sem moral zapustiti svojo milo domovino. Bil sem krojaški mojster v Zagorju ob Savi od leta 1920 do 24. Davki pa so tako pritiskali, da ni šlo več. Nisem jih mogel poravnati. Ker sem bil med prvo vojno v Franciji v ujetništvu in so mi bile razmere znane, sem se namenil za odhod v Francijo. Oženil sem se leta 1920 in sem takrat že imel dve majhni punčki, nato je prišel še sinko. Bil sem v skrbeh, kako bom vzdrževal in vzgajal tolikšno družino. Najprej sem odšel v Francijo sam, da sem dobil zaslužek, seveda pri rudniku, čeprav nisem bil rudar. Družina je prišla za menoj. Težko je bilo, a kdo te je vprašal o tem. Imel pa sem stanovanje, premog in zdravnika zastonj •— to je trajalo le 4 mesece. Ko pa sem začel spet s svojo obrtjo, je bilo slabše. Odjemalci so mi plačevali po obrokih, dostikrat smo bili lačni. Nato sem dobil delo v trgovini, dobro delo je bilo, a kaj ko mi je v srcu ležalo domotožje in me težilo vse bolj. Leta 1929 za božične praznike seim se z upanjem, da bo zdaj doma bolje, vrnil v domovino. A dela ni bilo. Pisal sem v Francijo v trgovino, kjer sem bil zaposlen, če me sprejmejo nazaj. Sprejeli so me in tako živimo tukaj. Delal sem veliko, da, čez glavo je bilo dela, a tudi zaslužek je bil dober. Otroci so odraščali, treba jih je bilo šolati. Dobro so se učili in to je bilo moje in materino veselje. Odrasli so. Sinova imata državne službe: eden je računovodja, drugi pa poučuje na gimnaziji. Zdaj mi je 77 let, slabo že vidim, a če bom še pri življenju, bom še kaj napisal iz mojega življenja. Miha Zorko, Lens, Francija Zgornji sliki: Michael in Josephine Jeltschitsch iz Krefelda v Nemčiji sta se lani poročila v Dubrovniku, kjer sta pri sorodnici preživela prav prijetne medene tedne Franc Mali iz Poljske je lani z ženo in hčerko obiskal Slovenijo. Posnetek je z blejskega gradu Poroltn v Dubrovnika Sporočamo vam, da sem se preselil iz Diisseldorfa v Krefeld, kamor mi pošljite tudi letošnji koledar in revijo. Prilagam vam tudi nekaj fotografij z najine poroke, ki je bila poleti preteklega leta v Dubrovniku. Z mojo sedanjo ženo sva se bila namreč odločila, da bo poroka v domovini, lepi Dubrovnik pa sva izbrala, ker tam že več let živi moja teta. Kar prehitro je minilo poročno potovanje in dopust ob Jadranu. Omeniti vam moram, da je tudi moja žena Slovenka, doma iz okolice Majšperka. Letos prideva spet na dopust v Jugoslavijo, saj je tam najlepše. Ob tej priliki se bova oglasila tudi na Matici. V Rodni grudi sem bral, da je bila med Jugoslavijo in Nemčijo sklenjena konvencija o socialnem zavarovanju in o tem bi imel eno vprašanje. V Jugoslaviji imam namreč sina ki je star dve leti, in je zdravstveno zavarovan po meni. Do zdaj pa ni veljalo to zavarovanje v Jugoslaviji. Ali zdaj že velja? Michael in Josephine Jeltschitsch Predvsem naše iskrene čestitke k poroki in veliko sreče v skupnem življenju! Glede vprašanja pa: konvencija o socialnem zavarovanju med Jugoslavijo in ZR Nemčijo je sicer že bila sklenjena, v veljavi pa še ni, ker jo morata še ratificirati, potrditi parlamenta obeh držav. Pričakujemo pa, da se bo to zgodilo v kratkem. Uredništvo Naročnik do Irta 1870 Rodna gruda mi je všeč približno taka, kakršna je, saj prinaša veliko novic in slik. Vesel sem je, čeprav pride včasih z malo zamudo. Prilagam naročnino za dve leti naprej, 3 dolarje pa poklanjam za tiskovni sklad. Cas res hitro mineva. Pred 32 leti smo v Kirkland Lake zapustili rudnik, kjer smo vrtali in iskali zlato deset let. Naj glob ji rovi so bili globoki takrat 5800 čevljev. Zdaj krije črna gomila več kakor polovico tistih kopačev, s katerimi smo delali skupaj. Med njimi je bilo veliko Slovencev. Zame je bilo tistega težkega dela v desetih letih kar zadosti in smo se preselili na sadno farmo. Takrat sva z ženo imela dva otroka, na farmi se nama je rodil še sin Viktor, ki je bil zelo dober v šoli. On je zdaj inženir kemije in v kanadski armadi letalski kapetan. Sedaj je v NATO v Nemčiji, njegova žena je učiteljica angleščine. Pred mesecem mu je med poletom odpovedal motor in se je moral spustiti s padalom. Letalo je zgorelo, sin se je pa le lažje poškodoval in zdaj spet leta in uči druge. Starejši san in hčerka govorita kar dobro slovensko. Pred štirimi leti sta bila oba na počitnicah v Sloveniji. Oba sta zdaj že poročena in sva midva že dedek in babica. Tudi midva sva bila na obisku v Sloveniji leta 1965, bila sva na pikniku in v uradu matice. Čas kar hitro teče in beži in več ga iTciZcii ril J ' John in Mary Gerden, St. Catharines, Ont. Kanada Naročnina zn priljubljeno revijo Priloženo pošiljamo naročnino za Rodno grudo, ki se je nama s soprogo zelo priljubila. Ko jo prejmemo (prihaja redno), oziroma, ko jo prebiram, se počutim, kakor da bi bil doma v naši lepi Sloveniji. Pri tem tudi razmišljam, če jo bom sploh še kdaj videl. Pri nas v Pittsburghu ni kaj posebno novega. Pri slovenskem upokojenskem klubu se imamo kar dobro, za kar imajo precej zaslug naši voditelji. Klub upravljajo predsednik Paul Klun, tajnik John Jergel in blagajnik Anton Guzell. Pogosto imamo lepe domače zabave, na katerih donijo slovenske pesmi. S harmoniko nas razveseljuje Alojz Skerlong. Vse pri Rodni grudi in Slovenski izseljenski matici lepo pozdravljam in vam želim za leto 1969 in za mnogo let naprej. Pozdravljam tudi vse bralce Rodne grude in vso našo lepo Slovenijo. Joseph Čadonič, Pittsburgh, Pa. IZ DOMAČE KUHINJE »Babica potrpi še« Ozka bela gaz je vodila do majhne domačije, vse zakopane v snegu. Za okenci je mežikala luč. Petletni Tunek in štiriletna Lenčika sta se v izbi igrala, babica, vsa drobna in sključena, pa je šarila krog štedilnika v veži in vzdihovala. Ko je na vežna vrata potrkalo, je pohitela, kolikor je mogla, da je odprla. »O, Balaž, da si le prišel,« je zahlipala, še preden je sosed utegnil spregovoriti. »Kako ne bi, ko pa je Tunek rekel, da je nujno, saj smo sosedje,* je prišlek otresel sneg s škornjev. »Saj veš, Treza, da vselej rad pomagam, če zmorem. A, vidiš, tudi jaz se staram. Sedem križev in pol in hud protin, pa tudi doma sam za vse, kaj naj še rečem. No, pokaži zdaj, kaj je pri svinjaku narobe, žal, za dne nisem mogel priti.« Babica je prižgala leščerbo, si ogrnila ruto in odšla sta proti svinjaku, kjer je sneg udrl streho. Balaž si je vse gledal in zmajal z glavo. Težko bo. Toda jutri bo poskusil popraviti za silo, spomladi bo pa potrebna nova streha. Potem sta prišla v hišo. Balaž je sedel k peči in babica mu je natočila kupico jabolčnika. Tako resno sta se pomenkovala, da sta se Tunek in Lenčika nehala igrati. Babica je vzela z omare škatlo in poiskala zadnje pismo, ki sta ga pisala očka in mama iz Kanade. »Na, preberi,« je rekla Balažu in razgrnila pismo. In Balaž je bral, kar je babica prej prebrala najmanj desetkrat: »Upava, ljuba mati, da ste paket prejeli in ste vsi veseli daril. Pismu prilagava deset dolarjev za božični priboljšek. Veseli naju, da ste vsi zdravi. Tudi midva sva zdrava, delava in kar dobro zasluživa. Ljuba mati, potrpi še to leto, saj si še krepka in tudi otroka rasteta . . . Čez leto se pa vrneva, prav gotovo ...« »Hm,« je zagodel Balaž. »Tudi naša podobno pišeta.« Babica pa je rekla: »Naša sta prav podobno pisala že lani. No, vesela sem, da jima je dobro. Saj tudi tukaj ni bil brez dela. Seveda na se na tujem hitreje zasluži več. Ampak, ali bom jaz vzdržala? Vse propada. Njivo sem oddala, ker je ne morem obdelovati . . .« Tako resno sta se pomenkovala in vendar je bilo to tudi veselo pismo; kaj je babica pozabila na tisto sliko, ki je bila poleg, kjer sta oče in mama s svojim avtomobilom? Tunek jo je poiskal v predalu in pokazal sosedu: »Poglejte, oče je kupil avtomobil. . .« Lenčika pa je pokazala svojo novo vso skodrano punčko: »To je Lili, mamica jo je poslala.« A sosed ni slike in punčke niti pogledal in je samo zagodel: »Hm.« Babica pa je čez čas z visokim glasom zajavkala: »Sedeminsedemdeset let mi je in vsa sem na-dložna, le kaj bo s tema revčkoma, če umrem . . .« Otroka sta se spogledala prestrašena in se tiho umaknila v svoj kot. Ponoči dolgo nista mogla zaspati. Ležala sta tesno objeta v široki postelji očeta in matere. Vmes je bila punčka Lili, vsa pomečkana in razmršena, saj je Lenčika nanjo čisto pozabila. »Pa saj babica ne more umreti,« je šepetaje vprašala Lenčika. Bratec ji je pa na to odgovoril kakor prej sosed: »Hm.« Tudi babica je v svoji starinski postelji z visokimi končnicami bedela in nekaj momljala. Morda je molila, ali pa se je v sanjah pogovarjala s sinom in snaho in ju rotila: »Vrnita se čimprej.« Ina Danes gospodinje vse drugače kuhajo kakor so včasih. Večjidel smo zaposlene, zato je treba s kuho hitro opraviti. V strogo določenem času je treba pripraviti, skuhati in postreči s kosilom ali večerjo. To pa zdaj niti ni pretežko, saj dobimo že v vsaki trgovini toliko jedil napol, ali že skoraj pripravljenih in imamo številne pripomočke, hladilnike itd. Tako lahko družini hitro- postrežemo z raznovrstnimi okusnimi jedrni. Ob nedeljah, ko imamo malo več časa — pa rade pripravimo kaj po domače, po starem, kakor so kuhale naše mame. Morda boste kaj izbrale med zapisi, ki jih danes navajamo. Količine so računane na štiri osebe, vsaka gospodinja jih bo lahko po svoji presoji povečala ali zmanjšala. Izdatna zelenjavna jnlia Nekaj se-zonske zelenjave (cvetačo-, kolerabo, korenček, peteršilj in zeleno ter srednje velik krompir) narežemo na koščke in v osoljeni vodi kuhamo. Med kuhanjem dodamo 5 dkg prekajene slanine narezane na kocke, paradižnikovo mezgo, strok strtega česna in jušno kocko. Ko je zelenjava skuhana, zakuhamo v juho drobne žličnike, ki smo jih naredile iz moke in mlačne vode. Preden z juho postrežemo, jo izboljšamo lahko še po želji z žlico kisle smetane ali jo potresemo z naribanim parmezanom. Kraojsha pečenka Kos telečjega stegna ali plečeta nasolimo, nato pa s tankim nožem zarežemo za prst široko zarezo v katero potisnemo polovico surove, dobre kranjske klobase. Odprtino zašpilimo in pečenko spečemo-. Pečeno narežemo kot pečenko Štefani počez, ne po dolgem. Tik pred serviranjem vržemo v sok od pečenke nekaj nastrganega hrena, pustimo, da hitro prevre, dodamo za žlico smetane ali za oreh masti ter s to omako polijemo pečenko. Lepo pečena kranjska pečenka je primerna tudi za hladni narezek. Še lepša in okusnejša bo-, če kranjsko klobaso, preden jo zarinete v zarezo na mesu, ovijete s tenko plastjo slanine. Ocvrt telečji ježih Kuhan telečji jezik olupimo, po dolgem razrežemo na rezine, jih malo posolimo, nato pa povaljamo v moki, stepenem jajcu in drobtinah ter v razgreti maščobi hitro ocvremo. Postrežemo s sezonsko solato. Polnjen piščanec po bohlnjivko Očiščenemu piščancu privzdignemo na prsnem košu kožico vse do perutnic, ob straneh pa do konca rebrnih kosti. Nato naredimo nadev; dve do tri žemlje olupimo skorje, narežemo in navlažimo z mlekom, dodamo košček masla ali margarine, stepeno jajce, nekaj žlic naribanega sira in malo muškatnega oreščka. Zmes dobro- zmešamo, nato z brizgo ali žlico nadevamo- piščanca, ki ga nato še solimo, mu zaobrnemo perutnice, noge pa privežemo na trtično kost, pokapamo z maščobo ter v ogreti pečici počasi pečemo-. Pečenega narežemo s škarjami za perutnino^ in sicer tako, da je pri vsakem kosu nekaj nadeva. Poleg postrežemo z dušenim rižem in z zelenjavnim pirejem, ali s sezonsko solato. Kmečka omleta Potrebujemo: 3 jajca, 5 dkg slanine, 3 dkg maščobe (olje, mast, margarina). px>l kranjske klobase ali namesto nje domačo šunko, dva kuhana krompirja, čebula, sol, poper, zelen p>eteršilj. Naredimo: Na široki ptonvi segrejemo maščobo, dodamo nekaj na lističe narezane čebule in preden zarumeni, na lističe narezano mesnato slanino, na kolobarje narezano klobaso ali šunko in na lističe narezan kuhan krompir. Vse skupaj pražimo, solimo, popramo-, nato pa čez vlijemo tri stepena jajca. Ponev px>tisnemo v pečico, da jajca zakrknejo, potresemo z zelenim peteršiljem in rdečo papriko-, z lop>atico privzdignemo robove in zvrnemo na krožnik ter postrežemo. Zelo okusno in izdatno, pvos-kusite. ■ « IWliLTlRI OB PRAZNIKU SLOVENSKE KULTURE Enotnost v raznolikosti ali vprašanja sodobne slovenske kulture Ciril Zlobec je vstopil v slovensko poezijo skupaj še s tremi pesniki (Janezom Menartom, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem), ki so leta 1953 izdali zbirko Pesmi štirih. Zbirka je takrat predstavljala precejšnjo novost, predvsem pa povsem nov estetski program, ki je brez dvoma vplival tudi na vrsto mlajših pesnikov. Kasneje so vsak zase nadaljevali svojo pesniško pot in za Cirila Zlobca (rodil se je leta 1925 v Ponikvah na Krasu) lahko rečemo, da so značilna njegova razmišljanja o ljubezni. Izdal je že več zbirk (Pobeglo otroštvo, 1957; Ljubezen, 1958; Najina oaza, 1964), pred kratkim pa je pri koprski založbi Lipa izšla nova zbirka Pesmi jeze in ljubezni. Zlobec se ukvarja tudi s prevajanjem, predvsem v in iz italijanščine. V Italiji pa je izšla tudi antologija La nuova poesia jugoslava, ki jo je on prevedel in uredil. Pred kratkim je bil imenovan tudi za glavnega urednika revije Sodobnost. Naprosili smo ga, da bi za naše bralce razjasnil nekaj vprašanj oziroma tokov v sedanjem kulturnem življenju Slovenije. V zadnjem času v Sloveniji velikokrat ponavljamo, da je slovenska kultura razcepljena, razpravljamo o različnih generacijah in skupinah, od katerih se vsaka hoče uveljaviti po svoje. Slovenska kultura pa je prav tako tudi kultura, ki jo ustvarjajo Slovenci za mejami, v Italiji in Avstriji, pa tudi izseljenci. Kaj menite o tem problemu vi kot književnik in tudi kot angažiran kulturni delavec? Odgovor na to vprašanje, če je sploh mogoč, prav gotovo ni lahak, kajti današnje stanje je resnično takšno, da imamo o njem vsak svojo oceno in tudi delovanje v njem si predstavljamo vsak po svoje. Vse to pa je razveseljiv pojav. Slovenska kultura je v zadnjem času v silnem razmahu, idej in zamisli je veliko in tudi v takih, ki si med seboj nasprotujejo, je velikokrat toliko uporabnega, da jih preprosto ni mogoče zavreči. Kultura in umetnost dobivata vsak dan večjo težo, tudi dandanes, ob vsej tehniki in civilizaciji, imata spet, kot za časa Prešerna, Levstika in Cankarja, eno izmed središčnih mest v narodovem življenju. Tega se zavedamo tudi kulturni delavci, zato tolikšna vnema, takšno vrenje v kulturi in umetnosti. Zavedamo se, da današnji čas naravnost terja takšno raznolikost. Cas je tako zamotan in razvoj tako bliskovit, da je napredek mogoč samo ob istočasnem, demokratičnem delovanju vseh, v vsakdanjem življenju, pri vsakdanjem delu pa naj se izkaže, kaj je v vsem tem vrenju vendarle globlje, vrednejše, kaj nas zanesljiveje vodi v prihodnost. Pomembno pri vsem tem se mi zdi zlasti to, da je pri nas že čutiti takšno ozračje, ko potrebo po takšni raznolikosti delovanja že razumemo in jo tudi podpiramo in razvijamo. Prizadevanje, da bi vsakdo, sleherna skupina, sleherna generacija, vsak posameznik uveljavil svoje, ne sme hkrati pomeniti (kot se je v preteklosti včasih dogajalo), da more biti pravilno in vredno samo eno stališče, samo ena oblika, samo en umetniški izraz. Prišli smo do spoznanja, da je vsota različnih oblik in idej še najbolj življenja sposobna celota. Slovenstvo dandanes ni več, prav gotovo pa ne v tolikšni meri kot včasih, ogroženo od zunanjih sil, naš narodni obstoj je odvisen predvsem od naše notranje moči in sposobnosti, da se ohranimo in napredujemo kot moderen, svoboden in napreden narod v soseščini in v družbi drugih modemih evropskih narodov. Najti moramo obliko, ko bomo zmožni ohraniti svoje narodno bistvo ob popolni odprtosti in v sodelovanju z drugimi, zlasti sosedskimi narodi, ne pa v zapiranju vase, v svoje državne ali jezikovne meje. Takšna pot bi pomenila priznanje lastne šibkosti in konec koncev tudi priznanje, da smo obsojeni na propad. To je nova zgodovinska in civilizacijska nujnost, mimo katere se ne morejo oblikovati tudi prihodnji odnosi našega medsebojnega sodelovanja, med Slovenci v matični deželi in Slovenci v zamejstvu. Na Slovenskem je vrsta literarnih revij in vi ste urednik ene izmed njih, vse pa kaže, da se bodo nove revije še ustanavljale. Kako bi na kratko označili to slovensko »revialno življenje« in še posebej revijo, ki jo urejate — Sodobnost? Nobena izmed slovenskih literarnih revij ni — in tudi v prihodnje ne bo — omejena samo na literaturo. Z enako zavzetostjo se ukvarja tudi z vsemi drugimi vprašanji družbe, od gospodarstva pa do filozofije in politike. Zato je zanimanje za tako imenovane »literarne« revije razumljivo zelo veliko. Prek njih je mogoče preizkusiti marsikatero novo idejo, novo zamisel, pa tudi uveljaviti razne poglede na družbo in čas, ne pa samo takšno ali drugačno literaturo. Vsega tega se zavedamo tudi pri Sodobnosti. Trudimo se, da bi bila revija živa, da bi prispevala svoj delež pri oblikovanju narodovega življenja in njegove kulture. Zavedamo pa se, da smo samo ena izmed revij in tudi želimo si, da bi bile druge revije drugačne od naše, kajti samo tako je mogoče, da bi vsi skupaj, vsak s svojega stališča, storili kar največ, da bi v medsebojni »konkurenci« in polemiki našli najuspešnejšo pot, ki vodi od danes v jutri in je del našega razvoja. Delovanju literarnih revij — čeprav imajo vse zelo ozek krog naročnikov — pripisujem izredno velik pomen, ki ga je mogoče pravično in v celoti oceniti zmerom samo za preteklost. Živahnost, ki je danes zajela še zlasti revialno življenje, to1 misel samo potrjuje. CIIIIL ZLOBEC EROTIKA I Skoz usta uradnikov tu bog odmeril je le pravico njive in semena. Po hostah in temi te vlači človek, požigajoč za sabo vse sledove. A jaz, ne bog ne človek, komaj grešnik, ti slep sledim, da kratka pot življenja me ne bi zmedla. In tako sem, slepec, povzpel se na najvišjo goro sreče. VII Po silovitosti spopada veva, da sva nemara le bila bojevnika. A nisva se utrudila v boju, le boj se je neopazno polegel. Ker pa po boju vendarle nekaj ostane, a za nama ni poraza niti zmage, to, kar je, ni plen, ki bi si ga delila, a nekaj je, kar naju vse bolj druži. Iz zbirke »-Pesmi jeze in ljubezni« Monogriifija o Božidarja Jakca Proti koncu leta 1968 so se v sklopu proslav ob 25-letnici AVNOJ v Jajcu odprli Jakčevo razstavo; za to priložnost in v počastitev umetnikove sedemdesetletnice, ki bo letos, dne 16. julija, so izdali zajetno knjižno delo, monografijo, ki izide pri nas le redko. Delo je izšlo v dveh izdajah. Založnik srbske izdaje je Muzej II. zasedanja AVNOJ v Jajcu, slovenski natis pa je oskrbela ljubljanska Državna založba Slovenije. Božidar Jakac je bil med osvobodilno vojno partizan, tja v kočevske hoste na Rogu je leta 1943 odšel z ženo Tatjano, ki mu je v oporo tudi pri njegovem poklicnem delu. V OF pa je bil vključen že poprej, zato mu je okupator z uradnim razglasom zaplenil vso njegovo imovino. Jakac je med najpomembnejšimi kronisti partizanskih borb. V svojih risbah je ohranil mnoge Prizor iz komedije Jožeta Javorška: Manevri. Komedija je posodobljenje Levstikovega Martina Krpana. Na sliki: Krpan (Marjan Hlastec) in cesar (Aleksander Valič) prizore, tako z Roga, z raznih baz, pa s kočevskega zbora, kjer je bil odposlanec, pa tudi pozneje z II. zasedanja AVNOJ v Jajcu. S slovensko vlado se je vrnil v Ljubljano dne 10. maja 1945. Doslej je izšlo že več knjig in študij o slovenskem slikarju Jakcu, ta pa je od vseh najbolj obsežna in najlepše opremljena. V tekstnem delu spoznaš pestro Jakčevo življenjsko pot v svet umetnosti, njegovo šolanje in mnoga potovanja v tujino. Obšel je precej sveta, bil je v Afriki in dvakrat tudi med našimi rojaki v Ameriki. Plod prvega potovanja je bila knjiga v dveh delih Odmevi rdeče zemlje. Besedilo je priredil Jakčev mladostni prijatelj, pesnik in pisatelj Miran Jarc, Jakac pa je knjigo opremil s številnimi slikami iz Novega sveta in iz življenja naših rojakov v ZDA. Te dni izišla knjiga je razdeljena v več poglavij. Pisatelj dr. Fran Stele je v temeljiti in poljudno napisani študiji prikazal Jakca kot človeka in umetnika. Spoznamo Jakčevo pot od rojstva do danes. Pred nas je nanizal tudi vse dosedanje Jakčeve samostojne razstave, teh je bilo doslej 27. Prvič je Jakac razstavljal leta 1923 v Pragi v Rudolfinumu in v Ljubljani v Jakopičevem paviljonu. Na skupinskih razstavah z drugimi slikarji pa je sodeloval doslej že 47-krat. Knjigi dajejo posebno pomemben poudarek Jakčeve reprodukcije, 11 je barvnih, 118 pa v črno-belem tisku. Avtor jih je izdelal v raznih tehnikah, tako s suho iglo, litografije, lesoreze, v rdeči kredi, jedkanice in visoke jedkanice, pa tudi barvne lesoreze idr. Čeprav prikazujejo ilustracije samo del Jakčeve umetniške žetve, spoznamo v njem plodnega in dovršenega umetnika, ki se je povzpel v vrh slovenske ustvarjalne umetnosti. Priznanje pa gre tudi založnici za lepo delo. Jože Zupančič Pirnatove nagrade V Idriji so prvič podelili Pirnatove nagrade, imenovane po pokojnem slikarju Pirnatu, ki je bil po rodu Idrijčan. Nagrade so namenjene pospeševanju društvene dejavnosti v občini. Nagrajena sta bila: Anica Leskovec, režiserka in voditeljica dramske sekcije pri Prosvetnem društvu »Jurko«, ki ima veliko zaslug, da je to društvo od ustanovitve 1. 1946 tako delavno. Drugi nagrajenec je bil Srečko Logar, ki je član skoraj vseh idrijskih društev in vsa povojna leta ena osrednjih osebnosti tamkajšnjega kulturnega in društvenega življenja. Nagrada Ivana Canftiurja Cankarjeva založba v Ljubljani je za spodbuditev slovenske leposlovne, esejistične, družboslovne in druge tvornosti razpisala stalno literarno nagrado za dela, ki izidejo pri tej založbi. Imenuje se »Nagrada Ivana Cankarja«, prvikrat pa bo podeljena 11. decembra 1969. Razpisane so tri nagrade: za leposlovje, za esejistiko in za družboslovje, vsaka v višini 5000 novih dinarjev. Istočasno je založba razpisala tudi tri nagrade za najboljše recenzije, študije ali informacije o njenih knjigah, ki bodo objavljene v slovenskih dnevnikih, štirinajstdnevnikih ali revijah. Prva nagrada znaša 1000 dinarjev, druga in tretja pa po 500 dinarjev. NOVE K N J M* E Grad Kalce blizu Pivke, v katerem je sredi prešnjega stoletja živel in ustvarjal Miroslav Vilhar, čigar 150-letnico rojstva smo praznovali lani The Castle Kalce near Pivka. Miroslav Vilhar lived here in the middle of the 19th century. (The 150th anniversary of his birth we celebrated last year.) Miroslav Vilhar was a poetry writer and a journalist Založba Mladinska knjiga v Ljubljani je v zadnjih letih zelo razširila svojo dejavnost. Mladinska književnost, ki ji je v začetku njenega delovanja dala tudi ime, že zdavnaj ni edini cilj njenega izdajanja: njeno področje se vse bolj razširja tudi na izdajanja del za odrasle, prevodov iz svetovne književnosti, predvsem pa del mlajših slovenskih književnikov. Seveda pa je izdajanje del za mladino še vedno osnovna naloga založbe. Ob koncu preteklega leta je Mladinska knjiga izdala več del slovenskih književnikov, od katerih nekatere že lahko štejemo v srednjo generacijo, druge med mlajšo in najmlajšo. V prvo že štejemo Petra Božica, katerega roman Na robu zemlje je pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi (v tej številki objavljamo kratek odlomek iz tega romana), pa tudi Manico Lobnik, ki ji je ta založba izdala knjigo z naslovom Mlade trave. Lobnikova nam v obliki spominov pripoveduje o vojnih letih, o svoji prebujajoči se mladosti, o željah in prizadevanjih mladega človeka, ki jih prepreči vojna. Lobnikova pripoveduje živo in prizadeto in prav zaradi tega nas knjiga osvoji in prevzame. Asta Žnidarčič se v svoji prvi pesniški zbirki Zlati mrak predstavlja kot zrela pesnica. Čeprav njene pesmi oblikovno ne predstavljajo česa novega, saj izhajajo iz slovenske moderne in so predvsem v kitičnih oblikah, pa nam vendar prikazujejo popolnoma nov pesniški svet tenkočutne ženske, predane globokim spoznanjem o ljubezni, o smrti, o življenju nasploh. V najmlajšo slovensko pisateljsko generacijo brez dvoma lahko štejemo Frančka Rudolfa, ki mu je Mladinska knjiga izdala zbirko pesmi Dnevi v predalu — svežo in temperamentno lirično izpoved, ki na svojevrsten način dopolnjuje slovensko sodobno liriko, in Dimitrija Rupla, katerega knjigo Na pol poti da obzorja je prav tako izdala Mladinska knjiga. Rupel se nam v svoji prozi predstavlja kot svetovljan, razbija ozkosti našega življenja in časa; prav zato pa nam je ta knjiga morda znanilec nečesa novega, novih prijemov, ki jih uveljavlja slovenski mladi pisateljski rod. Ze pred nekaj meseci smo poročali o novem, tokrat celovitem in v eni knjigi zbranem pregledu slovenskega slovstva, ki ga je za Mladinsko knjigo pripravil naš znani literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Njegovo Slovensko slovstvo je prva po vojni napisana knjiga, ki na kratek in jedrnat način obravnava tudi slovensko književnost, ki nastaja za mejami naše domovne, bodisi med Slovenci v Italiji in Avstriji bodisi v številnih tujih deželah, kjer žive naši ljudje. Knjiga je vzbudila veliko zanimanje doma v Sloveniji, na slovenskih šolah v Avstriji jo uporabljajo kot od države odobren učbenik, brez dvorna pa bo pritegnila tudi izseljence, ki bi radi kaj več izvedeli o slovenskem slovstvu. Prav zato vam to knjigo še posebej toplo priporočamo. Jože Klenovšek RAZPOTJA KEMIKA Lani sta izšli v Ljubljani v samozaložbi s posredovanjem Slovenske izseljenske matice dve pesniški zbirki, katerih avtorja sta naša izseljenca. Zbirko Jacka Tomšiča iz Clevelanda, ki je izšla pod naslovom Pognale so na tujih tleh, smo bralcem v Rodni grudi že predstavili. Danes pa na kratko spregovorimo potja nemira, in njenem avtorju Jožetu o drugi pesniški zbirki, ki ima naslov Raz-Klenovšku, ki živi v daljnem Johannesburgu v Južni Afriki. Jack Tomšič, avtor pesniške zbirke Pognale so na tujih tleh, spada med naše starejše izseljence. Rodil se je konec prejšnjega stoletja in odšel v Ameriko v prvih letih po koncu prve svetovne vojne. Jože Klenovšek pa sodi med tiste naše ljudi, ki so odšli v svet v zadnjih desetletjih. Kako daleč je Johannesburg od Zabukovja nad Sevnico, kjer se je pesnik rodil leta 1926 kot deseti otrok srednjega kmeta! Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil gimnazijec. Tedaj je moral šolanje prekiniti. Potem so prišle bridkosti druga za drugo: očeta in brata so mu ubili ustaši, mati, na katero je bil srčno navezan, je umrla; začel je bolehati na srcu. Tudi po končani vojni mu z razočaranji ni bilo prihranjeno. Vse to je zapustilo bridko sled v njegovem srcu in duši. Leta 1953 je odšel v tujino. Taval je po raznih evropskih deželah in se nazadnje ustavil v Afriki. Pesnikovati je začel že v šoli. Pesmi so mu bile osebne izpovedi: vsa svoja občutja, doživetja, tegobe in bolečine je izlival v verze. V knjigi je pesnik razdelil pesmi na sedem poglavij. Že naslovi teh: Koraki, V iskanju poti, Po stezah ljubezni, Zlom, Na dnu prepada, Vstajenje in S tujih poljan, povedo o pesnikovih stiskah in iskanjih, zagrenjenosti in bolečini, ki pa jih je končno le zmogel in premagal. Klenovškovi stihi so izrazno bogati in globoko občuteni. Najtopleje zazveni njegova pesem takrat, ko govori o domači deželi. Likovno ie knjigo opremil z lepimi vinjetami akademski slikar Jože Ciuha. i. s. FILATELIJA Narodni heroji in lOO-letnien beograjskega narodnega gledališča V počastitev 25-letnice II. zasedanja AVNOJ v Jajcu je naša poštna uprava 28. novembra izdala šest priložnostnih poštnih znamk in dva spominska bloka z narodnimi heroji. Na znamkah je iz vsake republike po en narodni heroj. Te znamke skupaj z obema spominskima blokoma so veljale 36 novih dinarjev. Na prvem spominskem bloku sta po dve prve tri znamke, na drugem bloku pa po dve zadnje tri znamke. Na obeh blokih skupaj sta torej dve seriji teh znamk. Na prvem in na drugem bloku je tudi spominsko besedilo: »25-letnica drugega zasedanja AVNOJ«. Na prvi znamki za 50 par je Hasan Brkič. Bil je odvetniški pripravnik in se med NOV junaško boril predvsem v Bosni. Umrl je leta 1953. Na drugi znamki za 75 par je pravnik Ivan Milutinovič iz Črne gore, ki je vodil oboroženo borbo v Cmi gori in sodeloval tudi na II. zasedanju AVNOJ. Na tretji znamki za 1,25 din je Rade Končar. Pri njegovem organizacijskem delu so ga italijanski fašisti 17. 11. 1941 ujeli v Splitu in ga skupaj s 25 sotovariši ustrelili maja 1942 v Šibeniku. Na četrti znamki je Kuzman Josifovski. Študiral je pravo. Organiziral je prve partizanske enote v Makedoniji in se z njimi boril proti okupatorju. Na peti znamki je Tone Tomšič. Že kot študent prava je nastopal v naprednih študentovskih akcijah. Bil je organizacijski sekretar CK KP Slovenije in eden glavnih organizatorjev partizanskih enot in narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji. Italijanski fašisti so ga ujeli 10. 10. 1941 in ga ustrelili 21. maja 1942 v ljubljanski Gramozni jami. Na zadnji znamki za 5 din je Moša Pijade. Bil je akademski slikar in novinar. Med narodnoosvobodilno vojno je bil član Vrhovnega štaba Jugoslavije. Umrl je leta 1953. Osnutke za te znamke je napravil akademski slikar in profesor Božidar Jakac. Natisnil jih je Zavod za tiskanje bankovcev iz Beograda v globokem črtnem tisku v polah po 50 znamk. Velike so 30 X 37 mm, brez belega roba pa 26 X 33 mm. Zobčane so grebenasto 12 V*. ■ !=!!.( HASAN BRK! 1965 1911 RADK KONČAR 1942 JUGOSLAVIJA 1890 MOMAHHJ.-VU. 19’ Za stoletnico beograjskega narodnega gledališča je 22. novembra izšla posebna priložnostna poštna znamka za 50 par. Na njej je prikazano staro beograjsko narodno gledališče. Za dan Združenih narodov so 24. oktobra imele glavne pošte v glavnih mestih naših republik poseben priložnostni poštni žig. V žigih je bila zemeljska polobla z mednarodnim znamenjem letošnjega leta človekovih pravic. Na dan republike, 29. novembra, je tudi pošta Ljubljana 6 imela poseben spominski poštni žig. V sredini žiga je bila ljubljanska značilnost: ljubljanski grad. Philately Every year the Yugoslav PTT Community issues special postage stamps to mark Republic Day. Usually this is a series of postage stamps of five or six denominations featuring “The Evolution of Arts in Yugoslavia Through the Centuries”. In view of this year’s jubilee character of celebrations honouring Republic Day — 25 years since the Second Meeting of the Anti-Fascist Council of National Liberation of Yugoslavia — a separate series of postage stamps of six denominations portraying “Heroes of the People” has been issued. The postage stamps contain the portraits of Yugoslavs awarded the Order of Heroe of the People — one each from every Yugoslav republic: HasanBrkič (1913—1965), Ivan Milutinovič (1901—1944), Rade Končar (1911—1942), Kuzman Josifovski (1915 to 1944), Tone Tomšič (1910—1942) and Moša Pijade (1890—1957). The stamps have been designed by Professor Božidar Jakac, a painter of Ljubljana, and printed in the Institute for Banknotes in Belgrade according to the engravings executed by Tanasije Kmjajič, Velibor Cvetkovič and Dragiša Andric in denominations of 0.50, 0.75, 1.25, 2, 2.50 and 5 dinars. The postage stamp of 50 paras has been printed in one million copies, postage stamps in denominations of 0.75, 1.25, 2 and 2.50 in half a million copies and the 5 dinar postage stamp in 100.000 copies. Small-size (memorial) blocks of postage stamps have been issued in 110.000 copies of complete series or 55.000 pairs of small-size blocks, which together with the large-si zeblocks amount to a total 210.000 copies of complete series. Iz naše igodoviue KARANTANIJA IN NJENA VLOGA V OBLIKOVANJI] SLOVENSKE NAROBNE ZAVESTI* KOČO t. II IIIVIIII! Slovani so naselili vzhodne Alpe južno od Donave in predel vzhodno od Traune (pritoka Donave na Zgornjem Avstrijskem) in povirja Drave v zadnjih desetletjih 6. stoletja. Starejši naselitveni tok je prihajal s severa, od zahodnoslovanske baze in se je s prostora ob Donavi (med Dunajem in Trauno) počasi pomikal v notranjost Alp; mlajši naselitveni tok pa je zvezan z južnoslovansko, avaroslovansko bazo in se je po obrskem obratu proti zahodu razlil zlasti po južnem delu Vzhodnih Alp, zgornjem Posavju in Posočju. Sredi devetdesetih let šestega stoletja so se alpski Slovani bojevali z Bavarci že ob zgornji Dravi, vpadali skupaj z Obri in Langobardi v Istro in okrog 1. 600 silili skozi Vipavsko dolino že v sevemoitalsko nižino. Okrog 70.000 km2 obsegajoče ozemlje, ki so ga — čeprav zelo redko — naselili, je mogoče v tedanjem geografsko političnem okviru razdeliti v tri prostore: osrednji prostor »karantanske trdnjave« je bil v porečju zgornje Drave in Mure, ločen z visokimi alpskimi grebeni od Bavarske, z grebeni severnih in južnih Apneniških Alp pa omejen na jugu in na severu; le proti vzhodu je bila v hribovitem ozemlju med srednjo Muro in zgornjo Rabo meja manj izrazita, tako da je predstavljala izrazito zapornico šele črta od Pohorja na Golico (Koralpe) ter nadalje po grebenih vzhodno od doline Mure in Murice do Semmeringa. Severno od tod je bila kot izrazito prehodna dežela »hodnik ob Donavi« med Panonijo in Bavarsko, južno pa na tleh današnje Slovenije prehodna dežela med Panonijo in Italijo (Ptuj—Celje— Ljubljana—Postojna—Vipavska dolina). Za nomadske gospodarje Panonije (to so bili Obri od srede 6. do konca 8. stoletja, Madžari pa v prvi polovici 10. stoletja) sta bili obe prehodni deželi, ki sta vodili v zahodne pokrajine, v katerih so se plenilci nadejali plena, seveda pomembnejši od kot-linastega goratega ozemlja med njima. Ker so Slovani osvojili tudi ta prostor pod obr-skim pritiskom in celo z njihovo neposredno pomočjo (leta 595 so ob udeležbi kaka-nove obrske vojske premagali Bavarce ob zgornji Dravi), so seveda sprva morali priznavati obrsko nadoblast. Toda ob vsa- * Objavljeno nekoliko skrajšano po Kroniki XVI, 1968, 129—136. kršni oslabitvi obrske sile je pomenil ta položaj pomembno prednost v boju za svobodo in njeno ohranitev. V Vzhodnih Alpali, ob zgornji Savi in Soči meianlpa zahodnih in južnih Slovanov V Vzhodnih Alpah, ob zgornji Savi in ob Soči naseljeni Slovani so bili torej mešanica zahodnih in južnih Slovanov, pa tudi tokovi vzhodnih Slovanov niso manjkali med njimi, kakor kažejo jezikovna raziskovanja zadnjega časa. Te ugotovitve potrjuje tudi naj novejši pretres zgodnje srednjeveških arheoloških najdb tega prostora. Toliko bolj pa preseneča hitro spajanje teh tokov v novo celoto po naselitvi v novi domovini. Zveza z Obri je v prvem času brez dvoma koristila Slovanom pri njihovem osvajanju prostora na zahodu, v sosedstvu Bavarcev in Langobardov. Toda po začetku sedmega stoletja se je njihovo razmerje začelo spreminjati, ker so tudi slovanske naselbine postale predmet obrskega plenjenja. Obrsko nasilje je spodbudilo okrog leta 623 češka in moravska plemena pod vodstvom Sama k uporu zoper Obre in k ustanovitvi samostojne plemenske zveze. Najkasneje po obrskem neuspehu pred Carigradom L 626, po katerem so notranja trenja za štiri desetletja (do okrog 1. 660) zlomila obrsko moč, so se tej zvezi pridružili tudi Slovani v Vzhodnih Alpah in ob zgornji Savi. Tako združeni se Slovani niso uspešno uprli le Obrom, marveč tudi poskusu Frankov, da bi spričo obrske slabosti sami razširili svojo oblast nad osvobojena slovanska plemena. (Samova zma- ga nad kraljem Dagobertom pri Wogastis-burgu 1. 631.) Toda široka plemenska zveza je živela le nekaj desetletij. l*o Numovi smrti i. 0!i8 je razpadla, kot njena edina veeja enota pa se je «»hranila mimo Karantanija Oblast vnovič okrepljenih Obrov se je razširila proti zahodu po obeh prehodnih pokrajinah do meje Bavarcev oziroma langobardske Italije, medtem ko je gorata alpska pokrajina med njima ostala še naprej svobodna. Sporočilo frankovskega kronista, da je okrog leta 630 živela »pokrajina Slovanov« pod svojim knezom Valukom, kaže, da so alpski Slovani tedaj živeli v okviru Samove slovanske plemenske zveze kot posebna enota. Prav s tem časom je zvezan proces, ki se izraža v uveljavljanju novih imen — Karantanija za pokrajino in Karantanci za ljudstvo, ki je v tej pokrajini živelo. Po karantanskem izročilu iz osmega stoletja, ki ga je zapisal bavarski pisec v devetem stoletju, se povezujeta ti dve imeni s Samovo dobo, po furlanskem izročilu pa s sredo sedmega stoletja. Prvič je bilo zapisano najbrž ob koncu sedmega stoletja, gotovo vsaj leta 772. V listini se »provincia Karantana« prvič omenja leta 811. Uveljavljanje tega imena in proces, ki se z njegovim uveljavljanjem izraža, sta v sedmem stoletju povsem izjemen pojav v slovanskem svetu, v katerem srečujemo podobne procese drugod šele nekaj stoletij pozneje. V teku največ enega stoletja se je pretopilo slovansko prebivalstvo v osrednji pokrajini alpskih Slovanov, sestavljeno iz različnih med seboj pomešanih plemen in plemenskih drobcev, v novo celoto. Niti nova nadplemenska etnična skupnost niti nova politična formacija, ki je bistveni okvir tega pretapljanja, ne nosita slovanskega plemenskega imena, marveč teritorialno politično ime, ki je prvotno zvezano s sedežem karantanskega kneza na Krnskem gradu (Carantana, curtis Carantana, civitas Carantana, Varenta) in z njegovo okolico (Gospa Sveta — Carantana ecclesia sanctae Mariae). 2e samo to dejstvo kaže, da postanka Karantanije ni mogoče razlagati kot plemensko zvezo, marveč da gre za trdnejšo enoto in za mnogo večji pomen kneza, kot je mogoč v okviru plemenske ureditve. Analiza družbenih premikov, ki stoje za nastankom kneževine Karantanije in za spojitvijo njenega prebivalstva v ljudstvo Karantancev, je pokazala, da imamo opraviti že s postankom državne organizacije, najstarejše, o kateri nam poročajo viri pri Slovanih V tej Karantaniji je doma tudi obred ustoličevanja karantanskega kneza, ki je — ohranjen zaradi povsem svojevrstnega karantanskega razvoja do konca srednjega veka (zadnjič 18. marca 1414) — budil vse dotlej misel na prvotne slovanske korenine vojvodine Koroške. Prvotna karantanska kneževina je bila do devetega stoletja (od srede osmega stoletja že pod frankovsko oblastjo, a še z domačimi knezi) omejena na ozemlje z gorami zavarovanih kotlin in dolin ob zgornji Dravi in zgornji Muri. V drugi polovici osmega stoletja se postopno širi frankovska oblast nad slovanskimi pokrajinami in plemeni proti srednji Donavi. Okrog leta 745 jim Karantanija pade v roke, le z bavarsko pomočjo se more obraniti napada obnovljene obrske sile. Leta 788 je Karel Veliki osvojil Istro, med obrsko-frankov-sko vojno (791—803) pa najprej zgornje Posavje in ozemlje od Aniže do Rabe (791), nato pa vso Panonijo do Donave in Slavonijo do »Fruške« (Frankovske) gore v Sremu (v letu 795—796). Osvojeno ozemlje je bilo sprva razdeljeno med dve krajini, v katerih so krajišniki nadzorovali slovanske kneze, ki so jih Franki nekaj desetletij pustili še na njihovih mestih; krajišniku Vzhodne marke sta bila podrejena karantanski knez in obrski kakan v Zgornji Panoniji, furlanskemu krajišniku pa — ne glede na frankovskega »duxa« v Istri in kneza Hrvat-ske med Raso in Cetino — slovanski knezi v zgornjem Posavju ter v vsej Spodnji Panoniji, pokrajini, ki je segala od Posavja okrog Siska do Donave na severu. Že v tem času, ko sicer Franki še vedno razlikujejo med Karantanci in drugimi Slovani v srednjem Podonavju (v delitvi imperija leta 817 dobi Ludvik Nemški tudi Caren-tanos), pa se kaže ekspanzijska moč Karantancev: v prvem desetletju devetega stoletja se obrne iz Karantanije v Spodnjo Panonijo močan slovanski kolonizacijski tok, pred katerim je morala frankovska vojska zavarovati (leta 811) pokristjanjene ostanke Obrov v Zgornji Panoniji. Ime »karantanski okraj-«, ki ga je nosil okoliš te slovanske kolonizacije severno od Drave (leta 819), kaže prvič, da so Karantanci poznali že neko obliko zavesti o etnični skupnosti in da ime ne pomeni le prebivalstva pokrajine Karantanije. V tretjem desetletju devetega stoletja je sicer zadel oblikovanje posebnega slovanskega ljudstva na jugozahodu frankovske države na mnogo širšem prostoru, kot ga je zajemala stara Karantanija, hud udarec: domače kneze so zamenjali tuji grofje najprej v Karantaniji, ki se je pridružila uporu pod vodstvom Ljudevita Posavskega (leta 820), nato pa tudi v »krajini ob Savi« ter Spodnji Panoniji, ki sta bili ustanovljeni v obrambo zoper bolgarsko nevarnost (leta 828), ker je bil leto poprej furlanski krajišnik brez moči zoper vdor Bolgarov v Spodnjo Panonijo. Le Slavonija, ki je ostala tedaj deset let pod Bolgari (od leta 827 do 838), se je izmaknila tej reformi. Pod frankovsko oklantjo se je okrepila povezanost Nlovannv Tako je stopilo frankovsko plemstvo kot gospodar v slovanske dežele na jugovzhodu frankovske države. Za to visoko ceno pa je vendarle napredovala povezanost teh Slovanov. Medtem ko so bili dotlej povezani v celoto samo v cerkvenem pogledu le severno od Drave, je zahtevala varnost frankovske oblasti v srednjem Podonavju ustvaritev večje obrambne organizacije na tem ozemlju: poleg Vzhodne krajine, Zgornje Panonije in Karantanije sta bili sedaj tudi »grofija ob Savi« in Spodnja Panonija združeni v novo »vzhodno prefekturo«, ki ji je stal sprva na čelu mejni grof Zgornje Panonij e. 200 let po Hamov! smrti ho bili no tem področja adružeai vnovič vsi alpski in panonski ftlovani Moč karantanskega izročila se kaže že v dejstvu, kako se pridružujejo skupnosti »Karantancev« tudi panonski Slovani: leta 871 šteje iz Panonije pobegli salzburški duhovnik, ki je prejkone avtor spomenice »Conversio Bagoariorum et Carantano-rum« (Pokristjanjenje Bavarcev in Karantancev), zgodovino spodnje Panonije le za del zgodovine »Karantancev«; prav tako navaja neki vir izgon Metoda iz Spodnje Panonije preprosto kot »pregon iz karantanskih predelov« in celo knez Kocelj je bil v listini, sestavljeni desetletje po njegovi odstranitvi, imenovan le »quidam Carantanus« (neki Karantanec). Se pomembnejše pa je, da se začenja zgolj vnanji okvir vojaške povezanosti sredi devetega stoletja polniti z novo vsebino, izhajajočo še vedno iz žive udeležbe višjih domačih slovanskih slojev v tedanjem razvoju. Kakor so se obnavljale sredi devetega stoletja »plemenske vojvodine« v notranjosti vzhodnofrankovske države, je nastajala podobna velika politična enota tudi na jugovzhodnih slovanskih tleh države. Leta 854 si je skušal na tak način pridobiti večjo samostojnost prefekt Ratbod in se je v svojem uporu povezal z veliko-moravskim knezom Rastislavom. Ko je bil odstranjen, ga je zamenjal leta 856 kraljev sin Karlman, toda oblast vzhodnega prefekta je bila omejena le na Vzhodno krajino in Zgornjo Panonijo, medtem ko naj bi bile druge tri krajine podrejene neposredno vzhodnofrankovskemu kralju. Poskus pa je izpodletel. Tudi Karlman, nezadovoljen s takšnim skrčenjem oblasti, se je uprl in zvezal z Rastislavom (1. 858—862) ter razširil svojo oblast na vso vzhodno prefekturo v starem obsegu. Leta 862 se je pomiril z očetom, tedaj je prvič karantanska tradicija uveljavila za to vojaško enoto staro ime domače kneževine: »praelatus erat Carantanis« (postavljen je bil na čelo Karantancev). Iz osrčja vzhodne prefekture se je preneslo karantansko ime tudi na vse njene obrobne predele. Toda že v naslednjem letu se je Karlman vnovič uprl očetu. Tokrat je bil začasno odstranjen, na njegovo mesto pa je bil postavljen karantanski grof Gundakar. Poleg karantanske grofije, ki mu jo je poklonil Karlman, je dobil še mesto prefekta nad vsemi »Karantanci«. S tem je bilo težišče vzhodne prefekture prvič preneseno v jedro slovanskega ozemlja. Vzporedno s tem pa se kaže prizadevanje za osamosvojitev slovenskih pokrajin tudi v cerkveni organizaciji. (nadaljevanje prihodnjič) Gitica Jakopin: Pavel Golia: MEDVEDOVA SVATBA (Po ljudski pesmi) MEDVED JE NA LEPEM SKLENIL: TA PREDPUST SE BOM OŽENIL. IN V LISIČJO GRE VOTLINO SNUBIT Z VOLKOM STAREŠINO. PRELEPO OBA JE SVATA TAM SPREJEL LISIČJI ATA, DOBER DAN ŽELIMO VAMA, REKLA JE LISIČJA MAMA, HČERKE PA, LISIČKE MALE, VLJUDNO ZOBKE SO KAZALE. LEDENE SVEČE JUTRO ZASIJE, SNEG PREPODI, STREHE UMIJE, LED ODTALI. NOČ PA PRINESE SPET BURJO IN MRAZ, HIŠE ODENE V PRAVLJIČNI KRAS. Z OKEN VISIJO ROZE STEKLENE, V VEJAH ISKRIJO SE SVEČE LEDENE. MEDVED SE PO NJIH OZIRA IN PREBIRA JIH, KATERA IZMED TEH LISIČK LISIČKA BO NAJSKRBNEJŠA ZENIČKA. KO PREGLEDA VSE OKOLI, NAJPRIKUPNEJŠO IZVOLI. VSE ŽIVALI V ŠIRNI HOSTI ŽENIN JE POVABIL V GOSTI, VSE, VELIKE SO IN MALE, POVABILU SE ODZVALE IN V MEDVEDJEM SE BRLOGU VESELILE V VEDREM KROGU. Vera Albreht: UGANKA KAKŠNE SO TE MAČICE? SREBRNE SO NJIH DLAČICE IN PLEZAJO BREZ TAČICE. (eaiDDUi SAoqjA) Ela Peroci VSAK ČAS LAHKO VSTOPI LISICA To je majhna pripoved o lisici. Pripravila sem vam jo, kakor sem obljubila, a verjemite, vse o lisici je postalo tako resnično in živo, da lahko lisica vsak čas vstopi. Oče bere časopis in Nina čaka, kaj ji bo iz časopisa prebral na glas. Preberi, prosim, reče Nina. Že berem, ji odgovori oče. Poslušaj, tukaj piše: V naše mesto je prišla lisica. Res? se začudi Nina. In potem? Oče prebere še enkrat: V naše mesto je prišla lisica. In nadaljuje: lepa je v rdečerjavem kožuhu z imenitnim košatim repom. Sprehaja se po ulicah in si ogleduje izložbe. Dolgo je stala pred zlatarjevo izložbo. Proti večeru in ponoči pa pogleduje skozi kletna okna. Zdi se ji, da sliši petelinje petje. Mogoče je bil to tisti majhni petelinček, ki ga je prinesla babica naši Nini. Poslušaj, očka, se oglasi Nina na stolčku. O naši babici in o petelinčku gotovo ne piše v časopisu. Ne, res ne. To sem pridejal sam, prizna oče. Beri, prosim, naprej, reče Nina in oče bere: lisica je očarljiva gospa. Prijazno se smehlja, a prav tako je tudi roparica. Zato zapirajte vežna vrata, kajti vsak čas lahko vstopi v vaše stanovanje. In lisica je vstopila. Vstopila je dostojanstveno. Dober dan, je rekla očetu in Nini. Le mirno berita časopis, ne bom vaju motila. Samo najnovejše številke modne revije bi rada pogledala, če bo Nina tako prijazna in mi jo bo dala. Nina je lisici željo takoj izpolnila. Kako si prijazna, ji reče lisica. Moram biti prijazna z vami, samo paziti moram, da vam ne padem v past. V past? Saj ni tukaj nobene pasti, ji reče lisica. Oče mi je nekoč pripovedoval, kako vam je padel petelinček v past. Od takrat je padlo v vašo past gotovo že veliko petelinov. Ne vem sicer, kako bi vam lahko padla jaz v past, a morda bi se le lahko zgodilo. Lisica ne reče nič. Lista po modnem časopisu in pomisli, da bi rada imela nov kožuh. Saj ima lepega, a rada bi imela še lepšega. Naveličala sem se rjavega kožuha, nekaj let ga že nosim. Zdaj si želim črnega z belim repom. In pri zlatarju sem videla zlato zapestno uro, prav takšno, kakor jo potrebujem. Uro potrebujete? jo vpraša Nina. Seveda, potrebujem uro. To je vendar razumljivo. Ninin medvedek, ki se je znal pogovarjati, se je vznemiril. Nina, jo je poklical, še nisi opazila, da bi tudi tvoja majhna veverica potrebovala zlato uro? Ne, nisem opazila, reče Nina. In slonček bi potreboval uro. Kaj si rekel? se čudi Nina. Da, slonček bi potreboval zlato zapestno uro in muca in vse tvoje punčke in še račka bi jo potrebovale. Če smem povedati, tudi jaz bi potreboval zlato uro. Povej mi, medvedek, zankaj bi potreboval uro? Zato, ker bi bila to zlata zapestna ura in ker bi tiktakala. Vse Ninine igrače so se zdaj v zboru oglasile in prosile: zlato zapestno uro prosimo, ki tiktaka. Nina sede pred igrače, ki stoje v dolgi vrsti in se jim ne more načuditi. Ljube moje igrače, jim reče, kje naj dobim toliko zlatih ur? Ne vemo, so odgovorile. In lisica, ki je z velikim zadovoljstvom poslušala ta razgovor, je vzkliknila: Kako pametne igrače imaš. Znajo zahtevati, kar si želijo. A kam naj s to njihovo pametjo, če nimam zlatih ur? jo vpraša Nina. H kosilu! je takrat poklicala mama in Nina si je oddahnila. Mama, rešila si me, ji je rekla Nina. Lisica pa se je poslovila, kajti kosilo, ki ga je pripravila Ninina mama, ji ni dišalo. Želela si je pečenega petelina, ali zajčka v omaki, ali srnine pečenke, nikakor pa si ni želela zelenjavne juhe s kruhovimi cmoki, ki sta se jih Nina in oče tako veselila. Spomnite se me, ko boste pekli petelina, jim je rekla lisica in odšla. Nininim igračam je bilo žal, ko je zaprla vrata za seboj. Bilo je tako, kakor, da je odnesla s seboj tudi vse zlate ure, ki so si jih tako zaželele. PETEK BOŽIČ \l RUBIJ ZEMLJE (odlomek) Objavljamo kratek odlomek iz romana Na robu zemlje mladega slovenskega pisatelja Petra Božiča. Roman na zelo samosvoj način opisuje sodobno življenje mladine »na robu«. Vsekakor pa je to bolj životarjenje, prebijanje v nov dan in šele, ko knjigo do konca preberemo, se zavemo, da nam je pisatelj povedal o našem življenju nekaj, česar doslej nismo vedeli. Peter Božič je doslej napisal tudi že več dramskih del, ki so bila izvajana na ljubljanskih odrih. Zaradi ostrine problemov, ki jih obravnava, in sodobnih prijemov ga štejemo med najvidnejše sodobne slovenske dramatike. Na dvorišču je slišal odmev korakov in šel jim je nasproti, ko sploh ni vedel zakaj. Rdečelasec je bil pokrit z ivjem, kocine na bradi so bile bele od snega, na prsih prav tako. Do vratu je bil odpet in kazalo je, kot da se za zimo ne zmeni. Peljal ga je v sobo in pristavil čaj. Rdečelasec ga je nejeverno gledal: »Veš, da ne maram nobenih ljubeznivosti! Prav pasje se počutiš, če si tako želiš ljudi, da si mene povabil na čaj. Tako pasje se še nisem, kar pomnim.« »Prav, pa naj bo pasje.« »Taka toplota človeka napravi samo medlega in zdrizastega. Si kot v mehko kuhanem jajcu. Potem te pa pogoltnejo,« je rekel suho. Brezposelni je molčal. »Čaja ne bom pil. Sem ga že. Dvakrat ni potrebno.« »Torej zahajaš v gostilno?« ga je vprašal brezposelni. »Ne,« je odgovoril oni kratko. »Imaš torej tudi ti ljubico.« »Bedak. Toliko, da se ne boš po nepotrebnem mučil. Sam si ga kuham in sam ga pijem. Je dovolj?« Brezposelni je umolknil. Ko je natakal čaj, ga je še enkrat vprašal: »Boš pil ali ne?« Ves ta čas ni mogel verjeti neki podobi, ki je kar sama lezla vanj. Vdirala je vanj in ni se je mogel ubraniti. Sprva je videl rdečelasca, kako sedi v tej sobi mrk in brez besed, potem pa se je vse to odmaknilo, spremenilo. Videl ga je, kako sredi gozda in zime kuri majhen ogenj. V majhni, skriti kotanji plapola plamen in do kotanje je speljana komaj vidna gaz. Samo stopinje enega samega človeka se vlečejo daleč v gozd. Ko se ogenj dovolj razgori, neha rdečelasec prinašati dračje, vzame menažko in raztopi v njej sneg, vzame čudno lubje, ga nastrga z vej in prične to kuhati na ognju. Ko je skuhano, pije v dolgih poželjivih požirkih. Od daleč je slišati lajež prestrašenih psov in zavijanje volkov. Potem vstane in gre globoko v gozd. Ko se vrne, prinese nekaj večjih populjenih smrečic in prične kuriti kres. Ogenj seže prav do neba, rdečelasec pa se prične sukati v krogu okoli plamenov. In potem hitreje in vedno hitreje. Vse, kar je videti na zemlji, gori! Psi se trgajo na verigah, ogenj jih žge. Volkovi beže med hiše, hiše gorijo. Volkovi se stiskajo med ovčjimi stajami, dokler ne zgorijo z ovcami vred. Srne beže do potokov s svojimi mladiči, potonejo v vodi z zarodom vred. Rdečelasec pa pleše okoli kresa in njegov krog je večji in večji. Nekaj časa je znotraj kroga, nekaj časa zunaj, in na koncu je videti samo še od pekla rdeče ožarjeni obraz na nebu. Njegova podoba je prekrila zemljo. Uspelo mu je priti na nebo. Zažgal je zemljo iz globokega sovraštva zaradi njene ničevosti in se vrnil nazaj na nebo. Brezposelni je dolgo brez besed gledal rdečelasca. Potem se je rdečelasec počasi vračal z neba, še nekaj časa postal na pogorišču v gozdu in na koncu se je znašel v tem podstrešnem brlogu. »Zakaj si požgal zemljo?« je medlo vprašal brezposelni. »Kaj sem storil?« »Zakaj si zažgal zemljo? Kdo ti daje to pravico. Povej kdo? Ti si znorel, ti si blazen! Zakaj ne uvidiš, da ljudje ne morejo in ne morejo živeti na nebu. Tudi meni se ne zdi ta zemljica kaj dosti prida. Vendar... nikamor drugam ne morem, in nihče ne more!« »Tudi tebi so zakrnela krila. In z vsemi silami se trudiš, da bi ti kje ne pognala kakšna kal.« »Kako je mogoče živeti na nebu? Povej mi, kako je mogoče pljuvati z neba dol na to nesrečo. To je prav tako, kot če bi beraču, ki je ves razcapan in sestradan, pljunil v lice, ko me prosi kruha.« »Ali naj ga poljubim?« je rekel rdečelasec. »No, ni ravno dokazljiva primera, čeprav je dobra, ko bi jo hotel razumeti. Vendar: to zemljo hodiš opazovat kot šimpanza v kletki. To je ves tvoj posel. Potem pa se vrneš nazaj v svoje nezem-sko domovanje, kjer vladata večni red in večna pravičnost, vedno in za vse večne čase enaka in pravična, in kar je seveda do kosti krivično, je z gledišča te večne resnice nujno in celo odrešilno. Vse na tem svetu je nujno, samo da je zadovoljeno tej večni resnici in pravici. Fej! V resnici pa si tako daleč od vsega, da ne vidiš ničesar več, ne vidiš, s čim se ljudje ubijajo, mučijo in trapijo, da bi sploh lahko še živeli. Počnejo resne, krvave, umazane, čiste, obupne in neresne, da celo smešne stvari. Glej, na primer: mojega dekleta že dva dni ni blizu. In veš zakaj? Doma mesi božične potice za družinski praznik. Pa tudi v službi je nisem našel, to je moje dekle. Se ti zdi abotno? Meni ravno ne. Vidim pa v tem prav tako malo kot ti... in ker mi prav tako kot tebi to ne pomeni nič, se mi zdi včasih čudno, da sem s teboj vred splaval v nebo. To mi mora nekaj pomeniti — ali nekaj globoko smiselnega, ali nekaj popolnoma nesmiselnega, skratka karkoli. Ne pa nič! Na nebu sem s tabo vred, in kadar sem na nebu, sem samo še sebi tisti bližnji, in kadar sem samo še sebi tisti bližnji, me enostavni ni več. Še pljuniti nimam od kod in na kaj. In vendar pri teh poticah ne gre za praznik, gre zato, da imaš nekje na zemlji svoj dom, da si nekje na zemlji doma. Ti pa si ubogi rdečelasi bog in tako visoko in nam vsem je tvoje poslanstvo in tako daleč, da ne seže do zemlje, kjer so vsi ljudje. In kako brez pekla je to poslanstvo! Samo zemlja ima svoj pekel in samo ljudje, ki živijo na njej, imajo svoj pekel. In mora ga imeti ta zemlja, drugače to ni več zemlja, ampak prazen, votel zrak. Lepo in prijetno je z globokim prezirom na ustnicah pljuniti na tega berača s hoduljami in iz varnega steklenega in ne-produšnega gradu od tam kazati nanj kot na izobčenca in zločinca, se mu spačeno nasmihati in posmehovati in mu trobiti na ušesa, kak niče je in kakšen bi moral biti, da bi mu dostojen nebeški bog ne pljuval v obraz. Pojdi, pojdi! Tam je življenje, kjer je hudič živ ne pa mrtev, in ne, kjer stoleten sivolas starček z molekom v rokah, ki kar naprej žebra češčena si Marija — muka je tisto, kar nas dela ljudi in če hočeš, še umazanija, ki se nas drži, ko smo blatni od zemlje, od njenih poti. Zasmrajeni od znoja, in če je hudič živ, se še kaj pregiblje, na tvojem nebu pa je zasmrajeno od postanih mlak, kjer še normalne žabe ne morejo več živeti in poginejo v lastni gnusobi. Človeška telesa so tam samo še upepeljene sence ali pa visijo kot za vekomaj zmrzle ledene sveče z neba. Pekel — to je življenje, in drugega ni. In s tem se je treba sprijazniti, ne vlačiti tak načičkan preperel baldahin, kot je tvoje nebo, čez to zemljo. Vidiš, to življenje tukaj si živel, preden si se ločil od svojih tovarišev. Pobegnil si tej zemlji in njeni resnici takrat, in od tod ni mogoče drugam kot v prazno, votlo nebo. Bolje bi bilo zate, ko bi bil tisti hip izdajalec, ko so onega zažigali v peči. Bi vsaj spoznal muko zavrženosti iz življenja in sveta. Ta zavrže-nost je resnična in čutil bi jo, to zavrženost pa, ki jo živiš, sploh ne občutiš tako kot je, teimveč kot odrešitev. Kakšna samoprevara! In tudi tisti, ki je pošiljal v peč tvoje bivše tovariše, je čutil obup in sovraštvo, ne zaradi tega, ker je izgubil vojno, ampak zaradi tega, ker je začel boj ne v imenu sebe in človeka, temveč nekoga, ki ga še nikoli ni videl, nekoga z neba. Zato je tisti boj tudi v resnici zgubil. Toda ko se je odreševal kot zemljan in človek, ne kot nebesnik, ko se je skliceval na svoje brate in tovariše, ki so zgoreli v zvoniku, je ostal človek, ne pa brivec s pomado iz nekega drugega sveta. In če bi bil vernik, bi popravil tvojo vero. Bogov je veliko, ne samo eden. Nekoč me je pretepel katehet v šoli, ko sem mu tako odgovoril. Na vsakem križišču je eden in sproti bi bilo treba snažiti to človeško nesnago s tronov. Veliko jih je in še nobeden od njih ni imel te želje in volje, da bi stopil na zemljo, da bi se splazil vsaj pri zadnjih vratih v ta pekel. Vsi so ostali bogovi in vsi v nebesih. In če bi takrat, ki so poginjali eni in drugi od izmučenosti, pomagal kateremu od njih, bi postal in ostal človek in bogu ukradel še enega mrliča več. Temu svetu in mrliču bi ostala ena možnost več.« LENČKA IN ANDREJ NAPISAL IVAS GBADIŠNIR SAISS EK COHEL1E, I*. ». C., IRASCIJA Lepo je na Logu. V prijetni dolini je vse mimo, sliši se samo mlin in stope. To ni velika vas, pa vendar je tam prijetno. Nad vasjo so same vinske gorice, kjer pridelujejo dolenjski cviček. Kako veselo je spomladi, ko začnejo obrezovati vinske trte in malo kasneje, ko kopljejo v vinogradih: posebno zvečer, ko se kopači vračajo, je prijetno poslušati njihove pesmi. Kako prijetno pa je šele jeseni, ko se začne trgatev in ko kmetje napolnijo velike sode z moštom! Na Logu sta samo dva vdovca: Starina je eno leto in pol, Podlogar pa eno leto. Sicer imata že odrasle otroke, ki jima za silo gospodinjijo, pa vendar si včasih mislita: »Saj nisva še tako stara, zakaj bi se ne oženila?« Ob dobrem vinu pridejo na misel tudi ženske. Starina je prvi omenil: »Vprašal sem Mlinarico, če me hoče za moža. Strašno me je nahrulila. Ona je že postamo dekle, nima več petinštirideset. ,Rajši ostanem sama’, mi je rekla.« Podlogar pa je molčal, saj je tudi sam mislil na Mlinarico, ker sta imela zemljo skupaj: »Če se z njo oženim, razširim svoje posestvo.« Na glas pa je rekel: »Na zdravje, Starina, le pij. Letos je že kar dober, ni kisel. Veš kaj, vprašaj mojo hčer. Ona sicer misli na Kolarja, vendar je ta zdaj pri vojakih. Pa tudi kaj naj bi on z njo v tisti kočariji, saj še jesti ne bi imela kaj.« Tako je Podlogar prepričeval tudi svojo najstarejšo hčer. Nekega zimskega dne pa pripelje Podlogar Starino s seboj domov. »Dobro ti bo pri meni,« govori takrat Starina Podlogar jevi hčeri, »sicer imam že velike otroke, pa ti bodo vseeno rekli mama. Ob nedeljah ti ne bo treba hoditi peš v cerkev. To bo zate velika čast!« Tudi oče je prigovarjal: »Kar oženi se, jaz nimam nič proti temu.« Ob tem pa si je mislil: »Potem tudi jaz vprašam Mlinarico.« Prigovarjanje je trajalo dolgo, majolke so se praznile. Posebnega uspeha pa ni bilo. »čez osem dni spet pridem,« pravi ob odhodu Starina, »do takrat pa dobro premisli, ne bo ti žal, saj boš imela vsega dovolj ...« Teden je hitro minil. Starina je pripeljal s seboj moža, ki je bil izvrsten govornik, vendar Lenčka — tako je bilo ime Podlogar-jevi hčeri — kljub temu ni marala takega starega ženina. Lenč-kin oče pa je postajal nejevoljen, ko hči ni hotela izrabiti take odlične prilike. »Kar od hiše se poberi!« je vpil nanjo. Hči pa mu je odgovorila: »Saj tudi grem! V samostan pojdem in konec. Nihče me ne bo prisilil, da bi se poročila s takim starim možem!« Kasneje je oče še vedno sitnaril: »Vidiš, zdaj bi bila že omožena.« Ona pa mu je odgovarjala: »Le zase se brigajte. Ce bi mi bilo hudo, bi bili vi krivi, ko me hočete omožiti brez vsake ljubezni. Jaz ga ne maram, pa če ima sto gruntov!« Čez nekaj dni je Lenčka odšla zdoma. Oče je sprva mislil, da se bo vrnila, vendar je ni bilo. Lenčka je odšla v Ljubljano. Izstopila je na dolenjski postaji in vprašala neko žensko, če ve za kak samostan. »Vidiš, tam za cerkvijo je že eden,« jo je napotila ženska. Kmalu je bila tam. Pozvoni pri glavnih vratih in odpre ji sestra. »Kaj želite, gospodična?« »Prišla sem vprašat, če bi me sprejeli v samostan,« odvrne Lenčka. »Kaj pa te je k nam privedlo?« jo vpraša sestra. »Oče me hoče omožiti proti moji volji,« odgovori Lenčka. Odpeljali so jo v pisarno. »Osem dni ostaneš pri nas, da bomo videli, če imaš kaj domotožja,« so ji rekli. Ostala je. Ko so jo preoblekli, so jo poslali v Francijo, v Lyon. Tu se je učila dve leti, nato pa so jo kot medicinsko sestro poslali v bolnico v Afriko. Doma je ostalo vse po starem. Tudi oče se ni oženil, ker ga Mlinarica zaradi otrok ni marala. Tisto jesen je prišel od vojakov tudi prejšni Lenčkin fant. Prej je tesaril, zdaj ni bilo dela. Izvedel je, da iščejo delavce v Franciji, zato se je pozanimal v Zagrebu in čez dva tedna je že delal v nekem francoskem rudniku. Nekaj mesecev je že delal v rudniku in naučil se je že tudi kako francosko besedo, ko ga nekega večera ustavi v rudniški kantini nek tuj moški. Spraševal ga je po zaslužku in ga vabil, naj gre z njim v Afriko, kjer da bo zaslužil še enkrat toliko. Vpisal ga je. »Ni ti treba več na šiht, jutri zvečer se odpeljemo,« mu je dejal. Tako se je tudi zgodilo. Ko pridejo prek morja, jih tam čaka vojaška patrola, ki jih je odpeljala v kasarno tujske legije. »Andrej Kolar, podoficir, I. konjički puk kraljice Marije. Lani sem prišel domov,« je odgovoril. Ko so jih preskušali, kako ravnajo s konji, je bil Kolar takoj pohvaljen. Čez šest mesecev je bil že seržant, čez dve leti pa adjutant. Zaslužil je res več kot v rudniku. Odslužil je že prvih pet let, potem pa so ga angažirali na novo, saj se je Afrike že navadil. Služboval je v več krajih, največ v Maroku. Včasih je poslal kak denar tudi materi. Ni pa vedel, da je v Maroku tudi njegova Lenčka, Helena Podlogar, ki je bila zdaj v civilu medicinska sestra v neki bolnici. Sestra prednica je ni marala, ker je bila tujka, zato ni hotela biti nuna. Glavni zdravnik pa je ni pustil oditi kar tako; dal ji je petsto frankov, njegova žena pa nekaj obleke in odšla je v nek dispanzer kakih deset kilometrov iz Casablance. Stanovala je pri oskrbniku, kjer sta bila oba z ženo zelo prijazna. »Infermierre Helena Podlogar,« je videl na vratih adjutant Andrej Kolar, ko se je nekega dne vračal z vaj. Prihodnji dan je zaprosil za dopust, da bi se šel prepričat, če je v resnici prav videl. Bila je ravno sobota. Kmalu po kosilu je bil tam in oba sta se drug drugega tako razveselila, da sta se razjokala od ve- Stara domačija — An old farm house selja. Celih sedem let se nista videla in razumljivo je, da sta si imela veliko povedati. Helena je rekla: »Vedno sem prosila Boga, da bi bil srečen. Ali si že oženjen?« »Ne,« odvrne Andrej. »Ali se tudi ti še nisi omožila?« »Pred nekaj meseci sem izstopila iz samostana,« je pripovedovala Helena. »Imela sem težko življenje, vendar sem se naučila marsičesa, kar mi bo zdaj koristilo.« »Tudi meni je bilo težko,« je razlagal Andrej. »Najprej sem delal v rudniku, potem pa me je nek agent spravil v tujsko legijo. Srečo sem imel ves čas, kmalu sam napredoval, zdaj pa bo najbolje, da ostanem do penzije, petnajst let.« Čez nekaj dni pride na obisk zdravnik in vpraša, kaj je novega. »Dobra novica,« je hitela pripovedovati Helena, »našla sem fanta iz moje rojstne vasi. Poročila se bova, le še nekaj denarja moram prihraniti.« Kmalu sta si preskrbela tudi dokumente, ki so bili potrebni za poroko, denarja je imel dovolj Kolar. Čez dva meseca je bila poroka. Na svatbi je bil doktor, njegova žena, oskrbnik in njegova žena, Kolar pa je povabil nekaj svojih kolegov iz kasarne. Ob glasbi sta se ženin in nevesta zavrtela po dolgih sedmih letih. IVAN poni MED MAŠAMI (Konec) Zazijal sem v njo, ko da mi je vse špansko. Medtem je ona že povedala, besedo za besedo, kar sem nekdaj napisal. »Te brajde, gorice bi lepe bile, ko ne bi nič vedel jaz zate, dekle.« »■Zate — dekle,« sem ji naglasil. »Si se spomnil?« »Malo ...« »Dosti si že napisal, nimaš več vsega v glavi.« »Nekaj ostane ... — a to sem tako napisal.« »Na karto, kar na trojiško cerkev, in po pošti?« »Da, na karto,« sem ponovil, »za Trojico ne vem več.« Malo sem bil začuden, nič si nisem mogel zmisliti, kako bi prišla ta rosna kitica, ta kartiza s trojiškimi goricami svakinji ali bratu v roke — za celih deset let, še za več je steklo vode po Dravi. Medtem se je svakinja do kraja razgovorila, ko da bi samo čakala, da bi mi vse povedala, a da bi me tudi tolažila. »Prišla je —- bilo je kmalu po koncu,« (mislila je na prvi povojni čas) »prišla in nama pomagala po njivah, sama od sebe, potem pa bi skoraj pri hramu ostala. Komaj smo jo odpravili, da je šla, a je že ko na jutrišnji dan vdrugo prišla. Skoraj sem mislila, da je ne bom več odpravila. Kaj naj začneš s takšno žensko pri hramu, z omoženo ali z ločeno — kaj vem, kako je bilo z njo? Kako se imata ali se nimata s Šprahom, to je njuna stvar, sicer nam pa o tem ni kdo ve kaj povedala; tudi zaradi Nemcev ni kaj prida povedala, sicer pa veš, da je ni nihče nadlegoval s takšnim, že tako se nam je zdela nesrečna, nekam zgubljena. .. Potem je bilo tako, da bi jo še spravili od hrar-ma, ko ne bi po tebi povpraševala — kaj, venomer je povpraševala, Vedela je, da si bil pri nas, a hotela je zvedeti, kdaj prideš. Povedali smo ji, da si oženjen, saj, tudi sama je vedela, a je to ni nič motilo. In potem nam je pokazala trojiško kartico. Veš, da ji ne bi verjeli, ko ne bi poznali tvoje pisave; in kdo od nas si kaj takšnega tudi zamislil ne bi, za takšno so potrebne glave.. No, da ti povem, samo nama je pokazala karto, žlahti, drugim je ni, čeprav se nam je zdela na čase do kraja zmešana in smo jo komaj komaj pregovorili, da je šla. Tiste nekaj dni, ko je bila, je kar na hramu spala, na krmi — a sam veš, kako to ni za ženske, moški svet bi prehitro zvohal za naše hrame ... zares, komaj smo jo odpravili... A kaj veš, če lepega dne ne pride, zdaj pa sploh, če zve, da si na Vrheh. Ta čas med mašami je vsako leto malo nor: vse se zdaj na zimo nekam spravlja, pod streho, ko lastovke pred zimo na toplo... Pomisli, kako nosi tisto karto s sabo, ni je zavrgla! Čudna ženska, da se je tako zapustila, ne gre in ne gre mi v glavo ... Kaj ne, da je bila lepa? Včasih smo jo dekleta postrani gledale, ko z enega kosa je bila zraščena ...« -— Zraščena ... Prekladal sem se po ležišču. Tisto, kar sem zvedel od brata in svakinje, mi je pobralo spanje — a še bolj tisto, kar je prinesla tihoča za tem. V hiši so bila vsa okna na stežaj odprta, da sem čutil zvezde na jasnem nebesu in celo pokrajino pod Vrhi —• vse do Boča, do Donačke, do Pohorja. Bila je tiha noč, da sem lahko slišal kaplje, kako so počasi in neenako kapale na studenčno gladino in se oglašale kot cingljanje iz globočine, da... da je bilo vse ko pred vsemi temi leti. — Kaj se je dogodilo? sem se znenada povpraševal. — Nekdo me je imel rad, ne da bi za troho pokazal, da me ima, a mene je jemalo, vsak dan znova me je odnašalo, ni in ni bilo dneva, ki bi me potešil, tudi ene same besede ni rekla. In — kako je bilo, da sva se pozabila, ne, ampak da sem pozabil tako lahko in na lepem na njo. Ni bil le nori zreli jesenski čas med mašami, bila so leta ... Materina klofuta me ni mogla strezniti... ne, nocoj sem vedel, nikoli me ne bi mogla, preveč sladka je bila želja za Lenčko, prehudo do bolečine sladka. Ali zakaj me je mati udarila? Ob tem je misel še to noč in po tolikšnem času zastala. Ali je bilo zaradi ljubosumnosti? Materin udarec takrat me je presenetil, strahotno me je prizadel. Vedel sem, da so bile sestre krive, da so lahko le one izblebetale materi —- da, zavoljo pisem sem jih dobil. »Zemljico bi si raje kupil, ne pa, da zapravljaš za marke!« Pri hiši je bila trda za denar in lahko sem samo molčal. Vedel sem tudi, da materi ni vseeno, ko je slišala, da sem začel za ženskami gledati — pri hiši so še vedno upali, da bodo novo mašo dočakali, da bo premicija, kakor sta bili dve veliki premiciji v materinih mladih letih. Ali materina jeza — nisem je še videl tako srdite — je bila toliko zagnana, da mi je v trenutku pobralo vsako voljo, da bi se zagovarjal. Bila je ljubosumnost; da je bilo to, se mi je razkrilo šele z leti: vse je prestala zaradi mene, tudi po krivem je pričala, ko je šlo za mojo komunistično politiko, verna, kakor je bila, in čeprav je mogla napraviti takrat že križ čez mene — da, samo njen bi smel ostati, do oltarja. Dvignil sem- oči, do njene roke, da me ne bi še enkrat udarila, in zagledal, kako ji je roka trzala — ženska se je vsa tresla. Nisem se je več toliko bal, kolikor mi je znenada postajalo težko zaradi nje. »V bukvice se zagledi, ne v ženske litke! V bukvicah imaš ti svojo pašo in mašo!« Stegnila je roko proti knjigam, s slepo togoto, da je zadela vanje, kakor so bile naložene na mizici, in da so se prevagnile in zdrsnile druga po drugi na pod. »Da nimaš nikakšnega sramu!« Odšla je — bila je svetešnje oblečena — in me pustila s knjigami na tleh; in zdaj 'so se meni tresle roke, ko sem pobiral te knjige — bilo je, ko da bi jih po vodi lovil, znova in znova so mi drsele z rok. Ne vem, koliko časa sem spravljal knjige nazaj na mizo, ali skozi okno in na veliko stezo, po kateri se je v tak čas pripeljala Lenčka in kjer sem jo čakal tudi takrat, to jutro nisem več pogledal — in ... tako se je to jutro odpeljala mimo, ne da bi zagledal zaželena rdeča lica za židano ruto in — njene litke, ki sem jih lahko vselej videl, ko je vozila mimo; materine nesmilečne besede — ne klofuta! — so mi pobrale vsako voljo po njih. Bilo je, ko da me je mati do kraja spregledala in me steptala. Ko da me je imela zaznamovanega od prvega dneva, ko sem zagledal Lenčkine litke, ko da bi vedela tudi za prvi željčen ali grešen pogled — za njo, za mater, je bilo takšno samo greh; bil je greh, ki ga nisem še nikoli, tudi kasneje ne, tako grozotno občutil; za celo leto nazaj ... Celo leto sem bil nesrečen; celo leto sem ni bilo več zlatega včerajšnjega dneva, sčasoma tudi dneva več nisem mogel zamuditi, ko je ne bi čakal in je dočakal, se pognal na kolo in se odneljal za njo. Te vožnje, ta čakanja in sto malih laži, da bi pred domačimi prekril, zakaj čakam, me je bolj in bolj spravljalo ob pamet — prihajalo je ko obsedenost, ki me je vsako jutro znova popadla, huje in huje, dokler ni prišla tista polosma in sedma ura, ko sem se pripeljal za njo — da ... da ... da bi jo dohitel in da bi spregovoril z njo — četudi bi bila ena sama beseda. Dohiteval sem jo po celi veliki stezi, kakor smo pravili naši cesti, vse do mesta; vsakič sem jo mogel dohiteti, nikoli mi ni mogla uiti, naj je še s takšno naglico vozila — le da je včasih nisem več upal dohiteti: vse besede, vsa volja je pošla, ko sem jo zagledal in ko bi jo mogel prehiteti in jo ogovoriti. Znenada je bil tu strah, da bo kratka, kakor je bila včeraj, kakor je bila predvčerajšnjim in pred-pred včeraj šn j im. »Dobro jutro,« sem pozdravil. Zapeljala je bolj na pravo, da bi mogel mimo in jo prehiteti; pogledala me je s svojimi neznansko mirnimi očmi in odzdravila. »Dobro jutro.« Bilo je, ko da bi samo ponovila, kar sem rekel, a tudi, da bi odzdravila, kakor je bila navada. »Si pozna?« Nadaljeval sem s pogovorom, a v teh besedah je bilo že polovico manj volje. »Pozna,« je rekla Hitela je z vožnjo ter me znova pogledala; vselej je obstala kakšen čas z očmi na meni. Oči niso bile le mirne, bile so velike in zadržane; vselej so ostale toliko na meni, da sem pogledal proč, po stezi. »Z Vrbeka je daleč.« »Daleč.« Vnovič so ostale oči na meni. Nič več je nisem povprašal, preveč sem lahko vedel vnaprej, kaj bo odgovorila, vselej s svojim čistim in gladkim glasom, ko da bi me s hladnimd žametom pobožala; lahko sem samo še obmolknil. Tudi vštric se ni dalo dolgo voziti, je bila prezanič cesta. Moral sem samo še bolj pognati, ko sem jo že prehitel, s tem pa je bilo zame tudi konec tistega dneva. Če nismo imeli šole večerko, sem jo še videl, a če sem moral ostati čez poldan, sem jo lahko videl ali jo pričakal šele drugo jutro. Zatem so prišli časi, ko sem toliko vozil za njo, ko je nisem prehitel. Vozila je naglo, vedno z enako hitrico, ko da bi se zadrževala in ko da bi hotela ostati na veliki stezi nenehno mirna in zadržana. Vozil sem za njo, za njenimi okroglimi litki, za tisto celo njeno polno postavo ter bil iz dneva v dan bolj nesrečen, nisem in nisem je upal več ogovoriti, je prehiteti. Takrat sem začel s pismi. Neki dan sem se odpeljal proti Vrbeku, da sem zvedel za številko na hiši —■ le zakaj je bilo to potrebno? — in zatem sem ji pisal. Za nobeno vrstico več ne vem, ali v pismih je bilo vselej napisano, da jo imam rad in kako bi bil srečen, da bi odgovorila. Strašno mi je bilo, da bi odgovorila. To vem, kajti sproti sem računal dneve, kdaj bo dobila pošto in kdaj bi mi že lahko odgovorila. In vožnja, in dohitevanje, in pozdravljanje, vse je začelo znova. Mirni pogledi in gladki, žametni odgovori — vse je bilo tako, ko da ne bi nič vedela o pismih, tudi za troho ni pokazala, za eno samo vrstico ne. Sam pa se nisem upal povprašati zaradi pisem — neznansko sem se bal, da bi zvedel od nje, kako sem ji v nadlego in da naj že prestanem s pismi in dohitevanjem, z večno enakim odgovarjanjem. »Dobro jutro.« »Dobro jutro.« »Danes pa se ti mudi?« »Mudi, pozna sem.« »Pol bo,« sem povedal, da sem do kraja nesrečen in že ko brez volje še nekaj zinil. »Že?«« je povprašala in me pogledala. Lahko sem jo samo prehitel ali ostal za njo. Prehitel sem jo — da bi ne bilo nerodno, zaradi sebe in ljudi pač. Da, tudi za troho ni pokazala, tudi besede ni rekla o enem samem pismu. A da jih je dobivala, to sem zvedel od sester — ni minilo poletje, ko se je razvedelo o mojem pisarjenju. Sestre so se mi posmehovale, ko ose so bile strašne. »Fantku se je zahotelo jarkice ...« je povedala starejša. »Uh, kakšna zrela jarčica! Vse se trese na njej.« Pognal sem oblikovec za njima ter odšel v kamro, h knjigam. Nič mi ni šlo s šolo, a papirja se tudi dotakniti nisem mogel več. Preklinjal sem sestri, a vedel, kako sta mi pod kožo pogledali zaradi jarkice, da se mi je zahotelo, neznansko sem je bil željčen, bolj in bolj me je vse motilo na njej, od mirnih oči do litkov, ki so se pokazovali med vožnjo pod nabranimi krili. Ali zaradi sestrinih jarkic in jarčic sem lahko klel, drugače pa je bilo po materini klofuti — ta me je za kak čas čisto uničila, vsako voljo mi je vzela. Za nič več mi ni bilo, za učenje še manj ko t.aaj, ku da bi mi bilo za vse vseeno. Mislim pa, da sem Lenčki še pisal, tudi zato, da ne bi mislila, da sem se zaradi matere ustrašil. Proti Vrbeku, mimo njihovih hramov pa se nisem več vozil. Malo me je pa vseeno streznilo; kajti začel sem z učenjem, dokler me ni potem — bil je čas pred maturo — politika pobrala, in druga ženska. Ta druga mi je pisala v jetnišnico, ko so me zaprli, kako ji je njena prijateljica povedala, da ima vsako dekle svoje življenje in kako ima vsako tudi pravico do življenja. Zato si njena prijateljica ni nič pomišljala, a tudi ona sama misli tako kot njena prijateljica. Skozi noč sem lahko začutil, kako čaka to življenje zdaj tudi mene, da se le odprejo vrata jetnišnice. Lenčkini litki so začeli zahajati v pozabo, življenje se je pokazalo z bližnjih strani. Pač, enkrat so me Lenčkini litki še vznemirili, mi pobrali celo noči —■ bilo je v jetnišnici, ko sem bil sam v celici in ko je bilo morje časa za mladeniško koprnenje. Obiskala me je sestra in mi prinesla nekaj sedmine, ki je ostala za babičinim pogrebom. Pomenila sva se o domačih, a vsake novice je bilo kmalu konec, preveč smo se poznali, in zatem mi je povedala, kolikor se je dalo, ko sva bila pri sodniku, še vse drugo. »Lenčka se je omožila,« je povedala. »Komija je vzela, nekega Špra-hovega. Trgovino bosta začela na Drsteli.« Zazrl sem se v sestro; na veliko sem jo pogledal in tako mi je povedala tudi to, da se je mudilo in da bo kmalu otrok. »Uh, takšna je že — ni več samo košata — saj veš, saj se je spominjaš, kakšna je bila, košata — zdaj je široka, široka — in kaj še pravijo, da bi piti začela. Kaj je šla jemat dedca, če ji ni bilo? In veš, da se že tepeta, še preden sta se vzela, sta se že...« Sestrica je pojadikovala in odšla, meni pa se je začela v celici, ko sem bil znova sam, pamet ustavljati — bil sem ko zadet. Neznansko mirno obličje, široke in velike oči, rdeči in okrogli litki in težke prsi — vse je prišlo za mano v celico. Samo njeno toplo in mehko roko ko bi smel pobožati in ko bi smel ali upal položiti razreto glavo na njene težke prsi! Vse nepotešene želje so prišle, celo čisti in gladki žametni glas je bil v celici — zaradi komija in otroka, zaradi pijače in tepeža mi je lahko bilo le še huje. Nečesa nisem mogel do kraja razmisliti, ne dojeti ali začutiti —• kako, le kako se je moglo vse to dogoditi med njo in komijem, tako kruto in strahotno, ko pa je meni komaj komaj odgovarjala, ko je ostalo med nama vse tako strašno pri eni sami, do bolečine sladki željčnosti? In zdaj so bila leta tu; bilo je tu življenje, o katerem mi je pisalo drugo dekle v celico, življenje, ki je bilo vsak dan znova potešeno; a želje same, te so ostajale majhne, od danes do jutri. Vseeno pa se je zazdelo v tej topli in mehki noči, v tem norem medmašnem času, kakor je povedala svakinja, kako je vse nepotešeno ostalo nepotešeno. Kakor da se je vrnila noč, kot so bile noči v Lenčkinih časih. Tudi kaplje v studencu na Vrheh so kapale enako zveneče ali s cingljanjem na napeto vodno gladino ko včasih doma z mlinskega kolesa — do jutra bi jih lahko poslušal, ko bi ne bilo smilečnega spanca ... Prebudilo me je Polančkino vpitje; novi dan je bil tu in začel se je ko vsako jutro z deklinim zadiranjem nad živadjo, ko da bi bilo to zadiranje Polančliina pravica, ki si je ne da vzeti. Zaspal sem, sem pomislil; zazdel se mi je visok dan, vendar se mi ni hotelo vstati. Poležal sem še in v tej jutranji tihoči, ki je nastala, ko je Polančka odgnala živad v grapo, se je začela znova zaležati v izbo vame želja po Lenčki, nepotešena kakor v gimnazijskih letih. Ali je prišel znova spanec nadme? — nič več me ni motilo, kar sem zvedel snoči od brata in svakinje, da se je spridila in da pije, nič več me ni prizadevalo, kar je povedala sestrica na sodniji, nič... nič... Prišlo bo jutro in jaz jo bom čakal, ko vsako jutro... Pripeljala se bo po veliki stezi in planil bom na kolo in se odpeljal. Za to jutro, sem vedel, da jo bom ogovoril in da se bova pogovorila; njen glas bo gladek in žameten in velike oči me bodo z neznanskim mirom gledale. Odrasla sva — tudi matere ni več, že zdavnaj smo jo odnesli na Rogoznico — lahko se bova odpeljala v najine zarje... in vse bo z nama ali z mano, kar me je kdaj vabilo... Takrat me je prebudil glas z dvorišča; bil je brat, ki me je klical. Planil sem na sredo izbe in v tistem kratkem času, ki je bil potreben, da sem se za silo opravil in da sem napravil nekaj stopinj do okna, sem že vedel, kako se bom pomenil z bratom in svakinjo zaradi Lenčke in jo poiskal, ali preden je bila ta smilečna misel do konca premišljena, sem lahko videl brata, kako je ko z neko jezo pravil... in svakinjo, kako je potezala z dlanmi po licih in sklepala roke. »Si slišal o Lenčki? O Roškarici? No, o Šprahovi Roškarci?« Čisto nevedasto sem ga mogel gledati, ko mi ni in ni dopovedal. »Lizol je spila. Doma so jo našli, na hramih, na krmi. Bila je že mrtva, ko so jo našli. Strašno smrt je morala storiti, vse je strgala s sebe, vse okoli nje je bilo na drobno scefrano...« »Uboga sirota, ubogi otročki...« je potarnala svakinja. »Za navek se je vsemu ognila. Le kaj je nosila v sebi? Le kaj ji je bilo tako hudo na tem svetu sojeno?« Pomolčala je ter hotela še nekaj povedati, a je sredi prestala. »Nič več je ne bo okoli, nič več ne bo... —« Obstaja je z očmi na meni, ko da bi me hotela prebosti. Potegnil sem se od okna in se sesedel, kakor se pove, nazaj na posteljo. Nikakšne misli več ni bilo... KOMPAS YUGOSLAV TRAVEL AGENCY LJUBJANA RENT A CAR V JUGOSLAVIJI NAJEMI OSEBNIH AVTOMOBILOV BREZ ŠOFERJA OB OBISKU VAŠE STARE DOMOVINE UPORABITE ZA PREVOZE OSEBNE AVTOMOBILE KOMPAS — RENT A CAR Na razpolago so vam naslednja vozila: Volkswagen 1300 —• GM Opel Kadett — AUDI 60 in Mercedes 200 novost v letu 1969 •— Mercedes 200 Automatic NAJEMI OSEBNIH AVTOMOBILOV V ENO STRAN — ONE WAY RENTALS — MED NASLEDNJIMI KLJUČNIMI MESTI V JUGOSLAVIJI: Ljubljana, Zagreb, Beograd, Dubrovnik, Split, Opatija, Skopje Nobenih stroškov dostave ali prevzema osebnega avtomobila, razen v neključnih mestih. Nobenih stroškov dostave ali prevzema na letališčih, železniških postajah ali v lukah. Cene v letu 1969 nespremenjene — zahtevajte ponudbe. Vse informacije in naročila dostavite na naslov: KOMPAS RENT A CAR — LJUBLJANA Miklošičeva 17 Pri Slovenski izseljenski matici lahko dobite: Slovenska izseljenska matica vam po naročilu lahko pošlje katerokoli knjigo, ki je izšla v Sloveniji in je še na voljo. Posebej pa vam priporočamo: Ivan Cankar: THE BAILIFF YERNEY (Hlapec Jernej, angleški prevod) — Eno izmed najboljših del Ivana Cankarja, ki je bilo doslej prevedeno že v številne tuje jezike. — Cena: 30 din. Anton Slodnjak: SLOVENSKO SLOVSTVO — Doslej edina zgodovina slovenskega slovstva, ki obravnava tudi književno udejstvovanje slovenskih izseljencev. —■ Cena: 85 din. Anton Slodnjak: NEIZTROHNJENO SRCE — Brez dvoma najboljše delo, ki opisuje življenje našega največjega pesnika Franceta Prešerna. — Cena: 51 din. Mimi Malenšek: POSLUŠAJ ZEMLJA — Zgodovinski roman o življenju največjega slovenskega komponista Jakoba Gallusa - Petelina. — Cena: 51 din. France Avčin: KJER TIŠINA ŠEPETA — Tretja dopolnjena izdaja planinskih spisov. Eden izmed najlepših popisov lepot slovenske pokrajine. — Cena: 60 din. Miha Potočnik: SREČANJA Z GORAMI — Knjiga o številnih pisanih doživetjih v gorah, ki je bila izdana v počastitev 75-letnice slovenskega planinstva. — Cena: 48 din. France Filipič: POHORSKI BATALJON — Tretja izpopolnjena izdaja knjige, ki podrobno opisuje vso tragedijo slavnega Pohorskega bataljona. — Cena: 80 din. Tone Svetina: UKANA I, II — Nova izdaja znamenitega romana iz časov narodnoosvobodilne borbe na Gorenjskem. Doslej najuspešnejši slovenski best seller. — Cena: I. del 55 din, II. del 85 din. Ivan Matičič: SKOZI PLAMENE PRVE SVETOVNE VOJNE —■ Spomini na pretresljiva doživetja I. svetovne vojne, ki jih radi prebirajo predvsem starejši bralci. — Cena: 24 din. Simon Gregorčič: POEZIJE 1882 — Faksimilirana izdaja, posneta po originalnem Gregorčičevem rokopisu. — Cena: 65 din. SLOVENSKE NARODNE JEDI — Knjiga, ki bi ne smela manjkati v nobeni slovenski hiši doma in po svetu. — Cena: 29 din. NARODNE VEZENINE NA SLOVENSKEM — Knjiga, ki nam razkriva čudovit zaklad slovenske ljudske umetnosti. Cena: 44 din. Jack Tomšič: POGNALE SO NA TUJIH TLEH — Pesniška zbirka našega rojaka iz Clevelanda, ZDA. — Cena: 12,50 din. Jože Klenovšek: RAZPOTJA NEMIRA ■—■ Pesniška zbirka našega rojaka, ki živi v Južnoafriški republiki. Cena: 15 din. K navedenim cenam prištejemo še stroške pošiljanja z navadno pošto. Precej višja od te je letalska poštnina, ki znaša 12 do 40 dinarjev, za obširnejše knjige pa lahko tudi več. GRAMOFONSKE PLOŠČE! Slovenska izseljenska matica je izdala na dveh stereo ploščah prvo slovensko opero GORENJSKI SLAVČEK Obe plošči v stereo tehniki staneta 106,25 din Razen te vam lahko pošljemo tudi vse plošče prve slovenske tovarne gramofonskih plošč H e 1 i d o n , kakor tudi plošče drugih jugoslovanskih tovarn Za vsa naročila se obrnite ria naslov: SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA, LJUBLJANA, CANKARJEVA l/II — JUGOSLAVIJA Pojasnilo ljubljanske pošte o izgubljenih pošiljkah iz inozemstva V zvezi s pismenimi in osebnimi urgencami Slovenske izseljenske matice o izgubljenih pisemskih pošiljkah iz inozemstva sporočamo, da je pošta ukrenila vse potrebno, da se prispele navadne pisemske pošiljke iz inozemstva ne bi izgubljale. Opravljena je bila večkratna kontrola prihoda teh pošiljk na naslov matice in po medsebojni primerjavi je bilo ugotovljeno, da so bila vsa prispela pisma pravilno izročena. To dokazuje, da se pošiljke ne izgubljajo na področju našega poštnega podjetja oziroma naše države, temveč da se izgubijo že pri prenosu do države. Dne 1. februarja 1968. leta je bil ukinjen dotedanji način dostavljanja navadnih pisem iz ZDA in Kanade, ko se je prejemnik pošte moral podpisati v poštno knjigo, čeprav je bila pošiljka navadna. Od takrat naprej so vsa navadna pisma iz inozemstva, vključno iz prekmorskih držav, navadne pisemske pošiljke, seveda kolikor jih pošiljatelj ni poslal priporočeno. Priporočene pošiljke pa se vedno izročajo naslovljencu le proti podpisu. O navadnih pisemskih pošiljkah se med prenosom ne vodi posebna evidenca in je poizvedovanje po takih pošiljkah brezuspešno. Vsa naša javnost je bila zaradi tega obveščena o tem, da je med državami ZDA, Kanado ter mnogimi evropskimi državami, kjer živijo naši ljudje, in Jugoslavijo uveden poštno nakazniški promet, ki je najboljše jamstvo za zanesljiv način pošiljanja denarja. Prosimo vse rojake, da to vzamejo na znanje, da bi se izognili nadaljnjemu izgubljanju pošiljk. Naše podjetje pa bo tudi v bodoče vodilo vso skrb za pravilno dostavo tudi navadnih pisemskih pošiljk iz inozemstva. Za pogrešane pošiljke svetujemo pošiljateljem, da uvedejo poizvedbo pri svojih pristojnih poštnih uradih. Združeno podjetje za ptt promet PTT PODJETJE LJUBLJANA Pripomba matice: Zaradi navedenega pojasnila ponovno prosimo naročnike: pošiljajte denar po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom neposredno matici oziroma na njen devizni račun številka 501-620-7--32002-10-575 Banque de Crédit et Caisse d’Epargne Ljubljana. Diplomatska in konzularna predstavništva SFRJ v ZDA Embassy of the SFR of Yugoslavia WASHINGTON, 6 D. C., 2410 Calif. St. N. W. Embassy of the SFR of Yugoslavia Office of the Comercial Attache NEW YORK, 22 N. Y. 509 Madison Avenue, Room 2210 ConsLilate General of the SFR of Yugoslavia NEW YORK, 21, N. Y., 816 Fifth Avenue Consulate General of the SFR of Yugoslavia CHICAGO — Illinois 60601 38 East Bellevue Place 188 W. Randolph Street Consulate General o'f the SFR of Yugoslavia PITTSBURGH, Pa. 15222 Farmers Bank Building, Room 306 301 Fifth Avenue Consulate of the SFR of Yugoslavia CLEVELAND, Ohio 44113 2310 ÍTie terminal Tower Building Consulate General of the SFR of Yugoslavia No. 3030 Pacific Avenue SAN FRANCISCO, California Permanent Mission, of the SFR of Yugoslavia ;to the United Nations NEW YORK 21, N .Y., 854, Fifth Avenue Informativni center SFRJ NEW YORK: stanovanje direktorja centra: 401 East 81-st Street, NEW YORK, N. Y. 21. Naslove naših predstavništev v drugih država! bomo objavili še v naslednjih številkah. Skupinska potovanja v Ljubljano z JET avionom Ce želite prihraniti, potujte s skupino, saj vas bo potovanje stalo za 278 dolarjev manj kot sicer: 1. MONTREAL—LJUBLJANA—MONTREAL od 26. junija do 26. avgusta 2. MONTREAL—LJUBLJANA—MONTREAL od 7. julija do 6. avgusta 3. MONTREAL—LJUBLJANA—MONTREAL od 21. julija do 11. avgusta Do Montreala odlične letalske zveze iz vseh ameriških mest: iz Clevelanda, Chicaga, Detroita, Toronta, Los Angelesa, Vancouverja itd. Najemnina za avtomobil v Ljubljani za en, dva ali tri mesece 180 S s 4500 km proste kilometrine. V zvezi z vašim potovanjem v Slovenijo v letu 1969 pišite takoj na naslov: ADRIA TRAVEL SERVICE 4159 St. Lawrence Blvd. MONTREAL 131 CANADA Telefoni: 844 5292, 844 5662 DRAGI ROJAKI! Ali ne bi bilo lepo, ko bi vas vsak teden obiskal prijatelj iz domovine in vam povedal kaj je novega, kakšne uspehe so dosegli delovni ljudje in kaj jih tare? Vse to in še mnogo drugega zanimivega boste izvedeli, če vpišete svoje ime in naslov v spodnjo naročilnico in jo pošljete na naslov slovenske ilustrirane revije »Tovariš«, Ljubljana, Tomšičeva 3. V kratkem bo prišel vsak teden k vam na obisk. NAROČAM ilustrirano revijo TOVARIŠ „Tovariš“ : Ljubljana Mesto: ..................... Tomšičeva 3 Država: .................\.... Jugoslavija Letna naročnina jc 14,5 USA dolarjev, Podpis: trimesečna 3,6 USA dolarjev, plačljivo vnaprej na Kreditno banko, Ljubljana, —— Šubičeva 1, tek. rač. 501-620-7-32000-160 s pripisom »Za revijo Tovariš«. Čitljivo izpolni in odpošlji v pismu HUM — Kako si preživel nedeljo? — Hvala, enako. — Težko je takole izgubiti edino hčer. — Kako izgubiti? Saj bosta pri nas stanovala. Rešitev križanke iz januarske številke: Vodoravno : Krožek — raketa — okular — kanon — b — gi — so — stolar — LK — komi — Avsenik — otročad — Moldavec — pove-stica — oro — Man — parket — Mikeln — abota — šest — last — tepka — TNT — bor — Italija — at — sonet — aceton — Ljubljana — anoda. — Prisezi, da me ne boš nikoli pozabil. — Seveda te ne bom, saj sem si naredil vozel na robec. Deževati je začelo. Ljubica zdaj bi nama pa prišel prav dežnik. (Iz »pavlihe«) The village ol’ Norita Ile» nenr tlie tradicional emigrant meeti ■ ... K ^ ®| -maK m 9 9. ;.- l .T’W ; j p'£~~‘?â **'* ♦ À i - * wpm 2I pE^S 89 ■ • - I ' •J |igg . Ja « S 5 5 I K 1