KMETSKI L štev. SI. Ljubljana, 18. decembra 1940 Leto XXII Pravica ie temeii miru Božič je vsako leto praznik miru in tiste vesoljne ljubezni, ki naj prerodi svet. Po kratkem odmoru ga letos krščanska Evropa obhaja zopet sredi vojne vihre, najhujše, kar jih pomni zgodovina človeštva. Jugosloveni smo sicer tako srečni, da nas vojna neposredno doslej ni zajela, zato pa ne moremo in ne smemo misliti, da vojne ne občutimo. Sicer res pri nas ne dežujejo bombe, ne pokajo granate in ne regljajo strojnice, zato pa vendar moramo občutiti vse spremne pojave vojne. Draginja raste iz dneva v dan, negotovost je naša stalna tovarišica. Socialna vprašanja so v takih trenutkih posebno pereča. Vidimo, kako ideje, ki jih je pred dvema tisočletjema prinesel na svet Bog-človek, še danes niso uresničene in se mora človeštvo še vedno boriti zanje. človek bodi človeku brat Med najgloblje misli krščanstva spada brez dvoma ideja o bratstvu vsega človeštva. Medtem ko je prej veljalo načelo sile, je Krist oznanil novo blagovest, da smo vsi ljudje otroci enega Očeta, udje ene same velike družine, ki izvira iz Boga in se zopet vrača k njemu. Kakor je to v duhovnem smislu, tako velja za telesno plat življenja dejstvo, da smo vsi sinovi zemlje, kamor legamo, ko se konča pot našega telesnega življenja. Spričo tega in takega spoznanja bi človek mislil, da bo enkrat za vselej minilo sovraštvo vsaj med tistimi narodi, ki ta načela poznajo in jih izpovedujejo kot svoje temeljne nravne resnice. Namesto tega vidimo vprav nasprotno. Vsa dvatisočletna zgodovina krščanske Evrope je polna krvi. Človek je sprejel Boga in njegov nauk z besedo, z dejanji pa ga zametu-je in gazi. Zdi se, da je vsa naša kultura pobeljen grob. Na križ smo dvignili Boga, načelo dobrote in ljubezni, načelo bratstva in pravičnosti, podenj pa smo položili živo zver mrž-nje in sovraštva. In to zver gojimo in negujemo, medtem ko se Bogu klanjamo. Tak je danes svet in zato mora nujno biti v razsulu. Ako kaj takega zagreši posameznik, mu pravimo, da je hinavec. Kadar pa tako ravnajo po cele skupine človeške družbe, nastanejo trenja, ki najdejo svoj izbruh v vojni. Kakor rečeno, mi v sedanji vojni nismo neposredno prizadeti, zato se tudi nočemo in ne želimo vtikati v spore tistih, ki med seboj obračunavajo z orožjem v roki. Toliko bolj pa nas zanimajo vprašanja, ki nam vsak dan posebej trkajo na vrata in jih je mogoče rešiti na miren način, ako je v človeški družbi le vsaj malo dobre volje. Zemlja in človek »lz prsti si ga naredil« opominja duhovnik, ko zadnjič blagoslavlja truplo pokojnega. S tem izpoveduje resnico, ki jo tudi mi politično tolikokrat naglašamo. Iz zemlje smo in na zemlji moramo živeti, z zemlje pa smo vsi brez razlike, od najvišjega mogotca do zadnjega siromaka. Zato mora biti — ali bi vsaj morala biti človeška družba urejena tako, da je omogočeno na tej materi zemlji življenje vsem in vsakomur. Ali se spominjate, kako lepo je povedal naš Simon Gregorčič: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«? V teh preprostih in toplih besedah je zajeto vse tisto, čemur pravimo socialno vprašanje. Saj vse socialno vprašanje ni nič drugega, kakor vprašanje, kako rešiti odnos človeka do zemlje in s tem do sočloveka. Spet imamo tu odgovor v nauku, ki ga je prinesel na svet tisti, čigar rojstni dan te dni obhajamo. Zato je prav, da se vsi, ki se prištevamo v območje krščanske kulture, vsaj ta čas spomnimo idej, ki so doslej edine reševalno in očiščevalno vplivale na človeštvo. Delitev dobrin Medtem ko je svet pred Kristovim nastopom smatral za največjo srečo kupičenje gmotnih dobrin — premoženja in imetja — je Od-rešenik proglasil novo načelo: delitev dobrin. Zato tudi poznamo iz zgodovine prvega krščanstva primere, da so tisti, ki so sprejeli novi nauk s srcem, a ne samo z besedo, razdelili i vse svoje imetje siromakom, oziroma potreb- ! nejšim, ter živeli nato od dela svojih rok. Tekom časa je ta vzvišena misel zamrla. Ostala je Je puhla beseda brez dejanj. Nastal j je v človeški družbi notranji razkol, precep, \ ki še danes traja. Na eni strani brezprimerno j kupičenje materialnih vrednot, na drugi stra- j ni beda in pomanjkanje. Na eni strani brezde- ! I je in pomehkuženost, na drugi garanje in su- : ženjstvo, ki je hujše in ostrejše nego je bilo predkrščansko. Vse to je gaženje božjega in \ naravnega reda, zato mora nujno roditi take i posledice, kakršne pravkar doživljamo in občutimo. To spoznanje nam seveda nič ne pomaga, \ ako se po njem ne ravnamo. Kar z mislijo do- j umemo in z besedo izpovedujemo, to moramo preliti v dejanja. Dokler tega ne storimo, smo j slabši od živali. Tem odrekamo razum in svo-bodo ravnanja, vendar vidimo, da po prirojenem nagonu slede naravnemu redu in v njem utemeljenim zakonom. Človek pa kot razumno in svobodno bitje gazi red in zakone, ki so v njem utemeljeni, ter s tem sam sebi povzroča največje gorje. Vso dolgo dobo, ki jo imenujemo krščansko, lahko zasledujemo skozi dve tisočletji strahovite borbe za delitev dobrin. Ne moremo se čuditi staremu veku, ki je smatral vladarja za boga. Toliko bolj pa nas presenečajo poznejše dobe, zlasti doba fevdalizma in modernega kapitalizma. V prvi so si cesarji in njih Isužabniki lastili pravico do zemlje in nje- nih vrednot, da, celo pravico do človekovega življenja. V isti sapi, ko so oznanjali in izpovedovali, da smo vsi ljudje otroci božji, torej bratje, so gazili in teptali plemiči vseh različnih stopenj ljudske množice. Kmet, ki je moral za te človeške pijavke garati, ni imel niti osebne niti premoženjske niti delovne svobode. Večje spoštovanje uživa danes stroj, nego ga je bil tedaj deležen človek. Iz te dobe nam vsako posamezno poglavje zgodovine ve povedati toliko mrkega in vprav odvratnega, da se čudimo, kako se je moglo človeštvo tako daleč ponižati. Naravni čut v človeku se je seveda vedno upiral krivicam in nasilju, zato pa so tudi vsa poglavja človeške zgodovine popisana s krvjo. Saj se morda spominjate iz zgodovine, ki ste se je učili v šoli, da ste imeli tedaj vtis, kakor da vsa zgodovina človeštva obstoja v vojnah. In vendar temu ni tako. To so samo odmori, trenutki, ko je prikipelo gorje do takega viška, da ga človeštvo ni moglo več prenašati. Zgovoren primer za pravilnmost naše trditve so balkanske vojne v času od 19008 do 1912 leta. Krivica, ki jo je moral trpeti slovanski in ostali krščanski živel j na Balkanu pod turškim jarmom, je bila tolikšna, da so bili narodi rajši pripravljeni umreti, kakor da bi jo še dalje prenašali. Uredimo dom ! Navedli smo izmed mnogih ta edini primer, ker sodimo, da nam je najbližji in najbolj umljiv. Saj se je dogajal neposredno pred našimi očmi in je tekla tam tudi naša kri. Zato pa nam je vprav ta primer glasen opomin, da uredimo sami svoj dom. Slovenci smo reven, kmetsko-delavski narod. Nimamo ničesar v izobilju, zato pa moramo s tem, kar imamo in kar premoremo, gospodariti pametno, previdno in zlasti pošteno. Poudarjamo posebej poštenost v gospodarjenju z narodnim premoženjem! Ne želimo usode nekaterih narodov, ki jim morajo tujci krojiti usodo, ker si je sami pravočasno niso hoteli znati. Zato pa se moramo zdramiti, dokler je še čas. Po toči zvoniti je prepozno, pravi naš narodni pregovor. Tega naj bi poslušali in se po njem ravnali vsi, ki jim je narod po svoji volji ali po naključju usode poveril svoje zaupanje. Prva skrb vseh poštenih ljud mora biti, da se pravično razdele dobrine in bremena na vse sloje in na vse stanove. To čuti in tega se zaveda tudi današnja družba. Zato imamo po mestih in delavskih okrajih organizirane razne socialne akcije. Skrb za otroka, skrb za mater, podporna društva, družbe ter razne ustanove skušajo lajšati socialne krivice. To je v redu in prav. Pri tem pa nikakor ne moremo prezreti dejstva, da živi pri nas na kmetih brez vsake pomoči nad Šestdeset tisoč družin v največji bedi in pomanjkanju. Ako še pomislimo in upoštevamo dejstvo, da so to družine s številnimi člani po šest in več oseb, pridemo do presenetljivega zaključka, da so naši najpotrebnejši in najbednejši podeželski ljudje brez vsake pomoči in zaščite prepuščeni sami sebi. In vendar so to ljudje, ki delajo ne le zase, ampak za vso družbo, za ves narod. S kmetov prihaja živež, s kmetov prihaja velik del davkov in še večji del prostovoljnih dajatev za vse najrazličnejše namene in potrebe civilizirane družbe. S kmetov prihaja jedro naše hrabre in junaške vojske. S kmetov dobivamo najboljši in najbolj plodovit naraščaj izobra-ženstva, skratka prihaja s kmetov narodova življenjska sila. Zato bi bilo edino prav in pravično, da potrebni človek na kmetih dobi od naroda, za katerega dela in trpi, tudi pomoč, oziroma vsaj tisto pravico, ki jo priznavamo zadnjemu potepuhu. Res je sicer, da je že samo dejstvo, da so zdravi in pridni ljudje potrebni pomoči, kričeče spričevalo za to, da je naša družba socialno bolna, toda zaradi tega še ne smemo odrekati pomoči tistim, ki so je najbolj potrebni, pa doslej ne deležni. V soboto zjutraj ob pol sedmi uri je umrl v Beogradu, zadet od kapi, prosvetni minister dr. Anton Korošec. Dr. Anton Korošec se je rodil 12. maja 1872 v Biserjanih pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Osnovno šolo je dovršil v domači vasi, gimnazijo pa je obiskoval v Ptuju in Mariboru. Po maturi je stopil v mariborsko bogoslovje in bil v mašnika posvečen 1895. Dve leti je kaplano-val v Sladki gori in Marenbergu, nakar je postal prefekt v mariborskem dijaškem semenišču. Leta 1905 je napravil tudi doktorat iz bogoslovja na graški univerzi. V tem času se je pričel tudi politično udej-stvovati. Prevzel je uredništvo »Slovenskega gospodarja«. Kmalu je postal na Štajerskem najvplivnejša oseba v SLS in 1. 1906 je bil prvič izvoljen v avstrijski državni zbor, katerega član je ostal do poloma avstroogrske monarhije. Ko jc pričela na solunski fronti junaška srbska vojska skupno z jugoslovensko dobro-voljsko divizijo razbijati avstrijsko armado in podirati stoletno zgradbo avstroogrske države, se je pričela tudi doma močnejše uveljavljati naša preporodovska misel. Jugoslovenska ideja je jela prodirati v naše vasi in kmetske hiše. Jugoslovenska misel, ki so jo nosili srbska vojska in jugoslovenski dobrovoljci v zmagovitem pohodu čez balkanske gore, čez Kajmakča-lan in Kozjak, je prerodila duše in srca vseh Slovencev, zmagovito zavladala nad Slovenijo in pričela trgati okove tisočletnega suženjstva. Kri, prelita na solunskih bojiščih, je zažarela v zlati zarji svobode nad domovino. Tedaj se je izvršil razkol tudi v SLS. Dr. šušteršič je moral odstopiti kot predsednik SLS in njegovo mesto je prevzel dr. Korošec. Srbski, hrvatski in slovenski poslanci iž Avstrije so se 1. 1917 združili v Jugoslovenski klub in si izbirati dr. Korošca za predsednika. Klub je sprejel z ozirom na zmagujoče jugoslovensko gibanje posebno resolucijo, ki jo je dr. Korošcc 30. maja prečital v dunajskem parlamentu. Slovenske napredne žene in dekleta so tedaj zbrale nad 200.000 podpisov za uresničitev zahtev jugoslovenskega gibanja. Pravo jugoslovensko gibanje ni poznalo Brez dvoma bi bilo edino prav in pošteno, da bi narod dal tem svojim pridnim in vestnim delovnim članom možnost, da žive od dela svojih rok. Tteba jim je dati zemlje, ker samo zemlja daje kruha. Dokler pa tega ni, jim je narod dolžan pomagati. Kajti tudi najbednejši je naš brat, je kri naše krvi. To je veliki božični nauk Boga-človeka. Kaj nam pomaga, če ga z besedo in obredi slavimo, z dejanji pa teptamo! Ta veliki socialni nauk preliti v dejanje je naloga vseh, ki so res poštene volje. Dokler se to ne zgodi, bo odhajal božični čas mimo nas brez haska. Kajti ne besede, le dejanja morejo človeku dati vero v vse, kar je blagega na svetu. Letošnji naš božični klic zato velja vsem in vsakomur: »Dajte tudi človeku, kar je njegovega, dajte kmetskemu bajtarju in delavcu pravico do življenja, dajte mu kruha!« Zaman je slepcu govoriti o barvah, zaman tistemu, ki čuti na svojih plečih le breme in korobač, peti o ljubezni do bližnjega. Samo ljubezen lahko rodi ljubezen, sila pa silo. Zato ne daj Bog, da bi morali zaradi lastne nemarnosti sami na sebi občutiti resničnost teh besedi! nikoli nobenih kompromisov in nobenih okvirjev, kakršne je vsebovala še tako zvana majska deklaracija. Dobrovoljski bajoneti so vse okvirje raztrgali in dr. Korošec je bil predstavnik te nepotvorjene ideje, ko se je kot predsednik zagrebškega veča pogajal s srbskimi državniki za združitev vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev ne glede na državne meje v eno. nedeljivo jugoslovensko državo. V družbi dr. Gregorja Žerjava kot predstavnika brezkompromisne jugoslovenskc ideje je odšel dr. Korošec v Ženevo, kjer se je na sestanku s predsednikom srbske vlade Niko-lo Pašičem in predsednikom Jugoslovenskega odbora dr. Trumbičem določila osnova za združenje naših pokrajin s kraljevino Srbijo. Zedinjenje jc bilo izvršeno 1. decembra 1918 leta. Sestavljena je bila prva jugoslovenska vlada in dr. Anton Korošec je postal njen predsednik. Kasneje je bil večkrat minister in po strahovitem umoru v beograjski skupščini dne 20. junija 1928, je prevzel dr. Korošec predsedstvo vjadc. Težave so bile vedno večje^- in 6. januarja 1929 leta se je pričelo novo razdobje naše notranje politike z ukinitvijo vi-dovdanske ustave, razpustom parlamenta in vseh političnih strank. Skoro dve leti je sodeloval dr. Korošec v šestojanuarski vladi generala Petra Živkoviča. Bil je sopodpisnik vseh aktov in izjav, ki so položili temelje nove državne politike. Pristaši SLS so prehajali v vedno ostrejšo opozicijo in 29. sept. 1930 jc izstopil iz vlade iri- sledil svoji stranki v opozicijo. Odklonil je sodelovanje pri enothi politični stranki, kakršno je takrat želelo vrhovno državno vodstvo.! Ko so vstopili jeseni leta 1931 v vlado zastopniki naprednih Slovencev, je zavzel dr. Korošec s Slovensko ljudsko stranko ostro opozicijsko sitier. L. 1935 je stopil v vlado dr. Milana Stojadinoviča, organiziral z njim Jugoslovensko radikalno' zajednico in postal njen podpredsednik. Kot notranji minister je ostal vladi nad tri leta. Po znanih Stojadinovičevih volitvah izstopil iz vlade in bil izvoljen za predsednika senata. Letošnjo pomlad je zopet stopil v Cvetkovičevo vlado in prevzel prosvet- no ministrstvo, ki ga je upravljal do svoje smrti. Dr. Korošec je dolgo bolehal, vendar sc je njegova močna narava upirala, tako da je do zadnjega dne izgledal mladeniško čil. Kako ie dr. Korošec umrl Dr. Korošec je umrl na svojem stanovanju v Kralja Milutina ulici 21 v Beogradu v soboto zjutraj ob pol 7. uri. Zvečer je prisostvoval v gledališču predstavi »Pikove dame«. Okrog polnoči je prišel domov in odšel takoj spat. Okrog 6.30 zjutraj je prišel na stanovanje njegov frizer, ki ga že več let brije in ki ga navadno zbudi. Potrkal je ha vrata, toda tokrat ni dobil odgovora. Tedaj je prišel tudi stari sluga dr. Korošca in močno potrkal na vrata. Ko tudi on ni dobil nobenega odgovora, je stopil v spalnico. Dr. Korošec je mirno ležal na postelji in izgledalo je, da spi. Sluga je pristopil in šele tedaj opazil, da je minister nezavesten. Hitro je stopil k telefonu in poklical zdravnika. V najkrajšem času je prispel dolgoletni osebni zdravnik dr. Korošca primarij dr. Miloš Sekulič, za njim pa še pri-marija dr. Niko Beloševič in dr. Aleksander Rajkovič. Vsi trije so si prizadevali, da bi obudili dr. Korošca k zavesti, toda ves njihov trud je bil zaman. Mogli so le ugotoviti, da je dr. Korošec izdihnil. Pogreb dr. Korošca Dr. Korošca so položili v soboto na mrtvaški oder v dvorani senata v Beogradu, odkoder so ga v ponedeljek pripeljali s posebnim vlakom v Ljubljano. Tu so ga položili na mrtvaški oder v dvorani banske palače, v torek do-i poldne pa se je vršil pogreb na Navje, pokopališče zaslužnih slovenskih mož. fterre Laval bivši podpredsednik francoske vlade N Pierre Laval, večkratni poslanec, senator, ' minister in predsednik vlade je tipičen primer 1 takšnega politika, kakršnega si naj ne želi noben narod. Je neke vrste politični jastreb, ki vedno kdove kje čaka na plen. In plen jastreba Lavala so njegovi težki milijoni, ki si jih je pridobil v teku 26 let svojega političnega udej-stvovanja. Laval je politik tiste vrste, ki vodi svojo politiko vedno le iz ozirov in vidikov trenutne potrebe. Začel je. svojo politično pot leta 1914. kot poslanec francoskega parlamenta. Tedaj se je štel Pierre Laval k prepričanim socialistom in kot tak je. kmalu postal župan pariške predmestne občine Aubervillers. Nato ni bilo celo vrsto let nič slišati o dičnem Lavalu, res in znano pa je, da je med tem v političnem zatišju čakal, da zatonejo politične zvezde »tigra« Clemenceauja, Brianda in drugih francoskih politikov, ki so imeli prav tako kot Laval kaj čudno in nejasno socialistično preteklost. Leta 1921. je Laval nenadno prodrl na površje francoskega političnega življenja, ko je na vse kriplje, delal na razkolu med komunisti in drugimi levičarji, zlasti socialisti. Trdil je> d« pripada h komunistom, ki so jih vodili Doriot, Cachin, Frossard in drugi. S tem je Laval prvič krenil na stran oportumnizma in politične ne-značajnosti ter netrdnosti. To nam potrjuje dejstvo, da poprej za komunizem zavzemajoči- se Laval ni hotel iti v parlament kot komunist, ampak kot neodvisen socialist, kasneje pa kot »neodvisen poslanec« brez vsake jasnejše ah moralnejše politične barve in pripadnosti. Posebno je pričel gojiti vedno toplejše stike b francoskimi desničarji in kot tak prišel v njihovo vlado v svojstvu ministra javnih del, nato Dr. Anton Korošec je bil minister pravde, vodil pa je nadalje še ministrstvo del. Deset let po zatajitvi svojega socialističnega »prepričanja« postane Pierre La-val predsednik francoske vlade, a ga volitve leta 1932. strmoglavijo. Ostalo mu je samo še mesto senatorja, dokler ga čez dve leti ni povabil v svojo vlado Doumergue, ki mu je dal v vodstvo ministrske posle za francoske kolonije. Kasneje je Laval znova postal francoski ministrski predsednik, a ga volitve leta 1936. že drugič napodijo iz ministrskih palač in mest. Po teh dogodkih je prav vse kazalo, da je Pierre Laval enkrat za vselej odstranjen s francoske politične pozrpice in da bo v kakem kotu Pariza ali Francije do svoje smrti mirno užival svoje prikorumpirane milijone. Toda glej — La-valov politično-jastrebski nagon ga je spet potegnil na površje po junijskem zlomu Francije. On je bil tisti, ki je Reynaudu, vladi in Lebrunu lPe&e£e (