D! JAKOB SlLC: ENRICfl VON HHNDEL-MflZZETTI IN NJEN ROMAN.
Kako malo se govori v moderni dobi o zgodovinskem romanu. Vse drugaen je odgovor na vpraanje, kdo ga bere. Moderna si je na svoji zrani poti osvajala nove svetove, a zgodovinski roman si je osvojil pu-blikum ter ga trdno dral v starih idealih pretekle dobe. im bolj se je druba demokratizi-rala, tem moneji faktor je postajal publikum, da ga je tudi pisatelj imdalje bolj uvaeval. Mesto da bi publikum el za pisateljem, je krenil pisatelj za njim; ako ni hotel ostati tuj in nepoznan, se je moral prikloniti in govoriti kot je bila vajena masa, ki mu je dajala kruha. Ne v slubo resnici in lepoti, ampak v slubo instinktov in dnevnih interesov tisoglavega publika je stopila njegova umetnost. Zgodovinski roman je do zadnjega asa ivotaril v tem vzduhu.
On je produkt romantike, ki je ob zaetku 19. stoletja uveljavila zgodovinsko komponento kot vaen faktor narodne kulture. Tedaj je nastalo ono sveto spotovanje starine in preteklosti, ki ga e danes imenujemo romantino, Pisatelj je vzel klobuk z glave, preden se je lotil kakega predmeta iz zgodovine, A v bojnem asu, ki je sledil mirnemu literarnemu delu, v dobi evropskih revolucij so dnevna vpraanja prevpila vso zamaknjenost v preteklost; literatura je postala bojno sredstvo za pravice narodov in tudi v zgodovinskem romanu se ni nihe brigal za zgodovino, ona je postala le pla za idejo svobode, Tako je prila tendenca v roman ter ostala najvaneji faktor do dananjega dne. Vsak je izrabljal zgodovino v svoj namen, liberalci in konservativci, protestantje in katoliki, roman pa je bil omejen na konfesije, na pristae kakega politinega ali svetovnega naziranja,
S tendenco je dobil pisatelj ugodno pozicijo pri somiljenikih; kaj za to, e si je nakopal nasprotnikov, da je le priel do denarja in slave, Samoumevno, da so pri tem umetnike kvalitete
stopile v ozadje. Ni lajega ni bilo kot napraviti tak zgodovinski roman. Najprej je bilo treba ideje, s katero bodo itatelji simpatizirali, kon- x fesionelne, ali narodne, ali politine. To je pisatelj poloil v kak krajevno in asovno povrno doloen milie, da se je zgodovina razvijala na podlagi njegove tendence, ne tendenca iz zgodovine, Pristai one stranke, s katero je pisatelj simpatiziral, so bili samo dobri, idealni ljudje, nasprotniki so pa imeli redkokdaj kako dobro lastnost. Osebe so bile v vseh romanih te vrste podobne, idealizirani ljudje, kot jih ustvari fantazija v svrho tendence na papirju, ne kakor jih rodi zgodovina in ivljenje,
S tem seveda ni reeno, da tendenno slovstvo mora biti brez vrednosti, s tem je poudarjen le kvarni vpliv, ki ga ima agitatorstvo v formalnem in ideelnem oziru na poezijo. Namesto da bi pisatelj iskal v ivljenju in v osebah vijih etinih vrednot, zanaa vanje strankarsko prozorno tendenco, namesto samostojno se manifesti-rajoega ivljenja podaja le potvaro, mesto iskanja resnice sumnitve in predsodke. Jasno je, da tako pisatelj daje le potuho nijim instinktom mase, da jim omejuje obzorje, namesto da bi odpiral vedno veji svet lui in resnice. Pa tudi umetnike momente, kakor risanje znaajev in uprizarjanje iz individujev izvirajoega dejanja, pri zgodovinskem romanu e v mejah asa mogoe miljenje in utenje oseb, je bohotno razrastla tendenca stlaila v ozadje. Tu je bilo treba zgodovinskemu romanu leka,
Moderna je imela sama s seboj preve opravka, da bi mogla misliti na preteklost in zgodovino. Naturalizem je poostril ute za opazovanje zunanjega sveta, ki je, mikroskopino ugledan, postal neizrpljiv in nepregleden vir umetnosti, simbolizem pa je dosledno preziral ves zunanji svet, sodobnost in preteklost. ele v zaetku 20. stoletja, ko je lo preko nemke literature veliko iztreznjenje, ko so ponehali manifesti in je nastopilo smotrno literarno delo, opaamo prerojenje zgodovinskega romana. Ta najnoveja doba ne kae ve toliko zaupanja v programe kakor prejnja, zato pa tem ve zmisla in energije za pozitivno delo na podlagi resninih formalnih in vsebinskih vrednot mo-
< 44
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si