LETO X. Veliki svetovni uspeli Planinka-čaja, ki ga uporablja na tisoče bolnikov tudi v inozemstvu, je zahvaliti njegovemu zdravilnemu svojstvu. — Zdravilna zelišča, iz katerih je Pla-ninka-čaj sestavljen, se po večini nabirajo v jugoslovanskih planinah, in to v tistem času, ko se nahajajo učinkovite zdravilne sestavine v rastlinah v največji meri. Pri katerih boleznih se ie pokazal Planinka-čaj Mr. Bahovec zdravilnim? Pri obolenju želodca, boleznih jeter in žolča, obolenju in lenivosti črevesja, hemeroidih (zlati žili), debelosti, ledvičnih boleznih, revmatizmu, gihtu in išiasu, pri glavobolu in migreni, pri ženskih boleznih in težavah za časa menstruacije, pri težavah v prehodnih letih, pri poapnenju žil (arteriosklerozi) in pri kožnih boleznih. Da se doseže redno delovanje prebave, da se izločijo in odstranijo strupi iz telesa, se priporoča tudi zdravim osebam, da se na spomlad podvržejo 6—12 tedenskemu zdravljenju s Pla-ninka-čajem. Boljše in odpornejše zdravje, sveži izgled, moč in volja za življenje se dosežejo s pomočjo Pla-ninka-kure. Zahtevajte v apotekah izrecno Planinka-čaj Bahovec za Din 20.—. Reg. S. 529/36 KllfEli iAdlVHMrJlO 'ati najSelidmjk KLIiARNAITDEU HUBt1AWADMMATIHOVAl3 Revmatizem bolečine v kosteh, išias, zbadanje, nabrekle žile, revmatični glavobol, zobobol itd. zdravi uspešno samo: »ANT1RHEUMIN« Je to dobro domače zdravilo, preizkušeno od najrazličnejših ljudi doma in v tujini. 1 steklenica po 75 gr stane Din 35.—. s poštnino Din 40.—, steklenica po 40 gr Din 18.—, s poštnino Din 23.—, tri originalne steklenice skupaj Din 100.— franko. Po povzetju pošilja s točnim navodilom vred Mr. Ante Mrkušič, lekarnar, Mostar, Primorska banovina. Oj las. reg. S. Br. 14245 od 11.8 IS33 g. * Razlika. V šoli. Učitelj vpraša Milica: »Mihec, kako imenujemo človeka, ki govori neresnico« »Lažnivca.« »In tistega, ki pove resnico?« »Osla.« Nesreča. »Te nesreče pa res ne bi bilo treba!« »Kaj se ti je pa primerilo?« »Pomisli! Grem po cesti in najdem tisočak...« »Pa praviš, da je to nesreča?« »Seveda, ko je šel z menoj prijatelj, ki sem mu dolžan dva.« Izkušnjava. Duhovnik v jetnišnici: »Kako ste le mogli podleči iz-kušnjavi! Če bi se bili malo bolje branili, ne bi zdaj sedeli tu.« Kaznjenec: »O, saj sem storil vse, kar je bilo v mojih močeh. Dva stražnika sta obležala na tleh, .štirje drugi so me pa komaj privlekli do stražnice.« Poslednia rešitev. Stric Lipe je prišel na obisk. Govori, izprašuje, pripoveduje. Dve uri. Tri ure. Štiri ure. Potem priteče mama vsa obupana k Pepčku. »Pepček, hitro pridi v sobo, da boš stricu deklamiral .Krst pri Savici'. Potem bo mogoče le šel.« Vrednost. Smola je rešil sina bančnika Drete, ko se je potapljal. V zadnjem trenutku. Vsa srečna mamica mu je dala zato stotak. Smola pogleda stotak, potem pa otroka, ki se .ie že zbudil iz nezavesti. In reče: »No, poba, veliko pa res nisi vreden!« Več piva. Koren stoji v pivnici in pije pivo. Pa gleda, kako naliva krčmar kozarec za kozarcem. Ko dobe vsi gostje svojo pijačo, se spusti s krčmarjem v pogovor. »Hm, ali iztočite dosti na dan?« »O, gre,« reče krčmar. »Tri, štiri sodčke.« »To je pa precej. Jaz bi vam lahko pomagal, da bi jih pet ali sedem.« »Kako pa?« je hitro vprašal krčmar, željan zaslužka. »O, prav lahko. Samo do vrha bi morali napolniti vsak kozarec.« Čuden lepak. V nekem češkem gledališču na deželi so napovedali Langerjevo komedijo »Kamela skozi šivatikino uho«. Na lepaku je bilo napisano, da jo bodo igrali »z gospodom ravnateljem v glavni vlogi«. Ciganova sedma zapoved. Cigan je kradel zelje na polju. Vest ga jg pri tem nekoliko pekla, zakaj zavedal se je, da se krasti ne sme, da je to zoper sedmo zapoved. Spomnil se je, da je gospod župnik rekel: »Sedmič — ne kradi!« Cigan si je to razlagal po svoje in je vselej pobasal šest glav v vrečo, sedmo pa je pustil. Nekdo je cigana opazoval in se je zelo čudil njegovemu početju. »Prva glava — hajd v vrečo, — druga... tretja... četrta... sedmič ne kradi,« je mrmral cigan, odrezal šest glav, sedmo pa pustil. Ko pa so privedli cigana pred sodišče v Berehovo, se je zagovarjal: »Nič hudega nisem storil. Božje zapovedi pravijo: »Sedmič: ne kradi!« in jaz sem tako delal. Šest sem jih vzel, sedmo pa pustil.« Kakor ti meni, tako Jaz tebi. V užhorodsko lekarno je prišel kmet. Bil je strašno naboden in je prosil, naj mu dajo kako zdravilo. Gospod magister mu je dal nekolikokrat poduhati steklenico umazane v.ode. Kmet re jc naduha! snhmnka ali česa že in jo je ubral k vratom. »Plačajte dinar, očka,« je klical ; a njim lekarnar. Kako previdno, kako oprezno pere mlada perica, katero kaže ta slika. Gotovo ni hotela svojega finega perila izpostaviti robatemu postopku pri pranju navadnega perila, ki je bil takrat splošno v navadi. Vendar kaj koristi tudi ta opreznost, ako sredstvo za pranje ni bilo primerno tkanini. Namesto da bi bilo blago in prizanes-Ijivo, je bilo ostro in je razjedalo tkanino. V tem oziru imamo danes veliko boljše. Nežno perilo lahko res prizanesljivo peremo z milnimi luskami Lux, ki se že v mrzli vodi tako obilno penijo. Lux odpravi vso nesnago, ne da bi pri tem niti najmanj poškodoval vlakna ali barvo tkanine. Kmet se je vrnil, vzel dinar in ga pomolil lekarnarju pod nos. »Poduhajte!« je rekel. Preden se je lekarnar zavedel iz presenečenja, je kmet že spravil dinar v žep in odhajal. »Dajte dinar!« je dejal lekarnar. »Kaj,« je odgovoril kmet, »vi mi tudi niste dali medicine. Vi ste mi dali poduhati. jaz pa vam tudi, kai hi še?« In s tem je mislil kmet, da je opravil, in je šel. Po indijskih, kitajskih in afriških mestih krošnjarijo prddajalci, ki nosijo na glavi polne košare velikih in majhnih lutk. Lutke so iz celuluida, porcelana ali pa iz sukna in so oblečene v noše iz raznih evropskih krajev, vse so pa bele in imajo plave lase. Ali one niso takšne zato, ker bi evropske tvornice morda ne marale izdelovati posebnih tipov za Vzhod in za Afriko. Nasprotno. Neka tvornica, ki je poizkusila izdelovati črne lutke, je napravila velikansko izgubo, ker jih nihče ni hotel kupiti. Zamorski in malajski otroci se hočejo namreč igrati samo z belimi lutkami, in čim bolj bele so te lutke in čim svetlejše lase imajo, tolikanj večje veselje imajo ti otroci z njimi. * Za človeško rast so jed, pijača, gibanje in bolezni samo podrejenega pomena, ampak glavni pomen imia neki notranji nagon. V človeški lobanji je namreč pod možgani žleza, ki se ji pravi hipofiza. V njej se med drugim ustvarja tudi neki hormon (materija za draženje), ki se izloča naravnost v kri in od katerega je odvisna rast človeškega telesa. Če tega hormona ni ali pa če se prepočasi izločuje, ostane človek kepec, ki včasi ni višji od 70 do 80cm. Če je pa tega sredstva za draženje v izobilju, se človek lahko razvije v pravega velikana, visokega včaši tudi do 2 metra. * Japonski sladokusci imajo žabe za posebno poslastico. Zato žabe v ondotnih krajih na veliko pokončavajo in jih je le težko dobiti. Potemtakem ni nič čudnega, če je plačal neki japonski bogatinec za dve veliki žabi najboljše vrste okoli tri tisoč dinarjev v našem denarju. * Živali se ne razlikujejo samo po svojem videzu, tudi njih moč je zelo različna. Za medveda vemo, da s šapo lahko tako udari človeka, da ga ubije. Konj lahko preteče velikanske daljave, ker ima silno moč v' svojih nogah. Tudi nekatere manjše živali imajo neprimerno večjo moč, kakor bi človek sodil po njih velikosti. Bolha je ena najmočnejših ž: vali. Ako bi bil človek razmeroma tako močan, kakor je bna, bi lahko skočil 20.000 kilometrov daleč, z nekaj skoki pa bi preletel ves ekvator. Pa čiriček in murin! Ko bi imel človek tako močan glas, bi ga lahko slišali 1500 km daleč. Polž slinar lahko vzdigne breme, težko 1 kg. Človek bi potemtakem moral vzdigniti 50.000 kg. * Ko so Turki oblegali Dunaj, je ostala Dunajčanom kot vojni plen tudi velika količina kave. Dunajčanje so poizkušali prodati to kavo, ker je pa ni hotel nihče kupiti, je vojni svet podaril to kavo nekemu Poljaku, ki je takoj nato odprl kavarno, prvo v Evropi. Prva kavarna je bila potemtakem ustanovljena leta 1683. na Dunaju. * V Londonu imajo 3000 salonov za lepotičenje. * Doslej so mislili, da morejo ribe živeti samo do višine 1500 metrov nad morsko gladino. Zdaj pa so do- bili ribe v nekem pamirskem jezeru, ki je 3000 metrov nad morjem. Bile so neke vrste postrvi. * Po vsem svetu je štirideset poslopij, ki so višja kakor 100 metrov. Najvišja med njimi so: Empire State B ui I din g v Newyorkut ki je visok 415 metrov, Chryslerjev nebotičnik (310 metrov), Eifflov stolp v Parizu (300 metrov), radijski steber v Ko-nigswusterhausnu (283 metrov), radijski steber pri Hannovru (250 metrov), VVoolvvorthovo poslopje v Newyorku (230 mietrov), poslopje neke newyorške življenjske zavarovalnice (208 metrov), Singerjev nebotičnik v Newyorku (186 metrov), VVashingtonov steber v VVashingtonu (170 metrov) in magistrat v Filadelfiji (162 metrov). Nedavno je izdal znani ameriški profesor narodnega gospodarstva Walter F. Willcox zanimivo statistiko ,o prebivalstvu zemlje. Ugotovil je, da živi vsega okoli 1820 milijonov ljudi. Podatke za statistiko so mu dale vse kulturne države. Drugje je šlo to težje. Tako je na primer le s težavo ugotovil število prebivalcev Kitajske. Po nekem poročilu Društva narodov je živelo leta 1929. na Kitajskem 458 milijonov ljudi. Profesor Willcox pa je ugotovil, da ima Kitajska samo 342 milijonov prebivalcev. Zanimivo je, da se je prebivalstvo zemlje v treh stoletjih potrojilo. Will-cox je mogel seči samio tri sto let nazaj, ker prej ni bilo nobenega vsaj približno zanesljivega podatka za večja ozemlja. Verjetno je sicer, da so take statistike bile, pa so se izgubile. Leta 1650. je bilo na svetu okoli 465 milijonov ljudi. Okoli leta 1750. je znašalo že 660 milijonov, petdeset let pozneje 1098 milijonov, v začetku sedanjega stoletja pa dobro poldrugo milijardo. Najbolj je obljudena Azija, ki ima 945 milijonov prebivalcev. Najmanj jih ima Avstralija, ki šteje z vsem svojim tihomorskim otočjem komaj devet milijonov ljudi. Najgosteje so ljudje naseljeni v Evropi, kjer jih je 478 milijonov. Severna Amerika ima 162 milijonov, Južna Amerika 77 milijonov, Afrika pa 140 milijonov prebivalcev. * Komarju ne uide nič, ker nas opazuje s 4000 očmi. Toliko ploskev ima namreč komarjevo oko. Oko metulja smrtoglavca jih ima celo 12.000. — čmrlj vidi zelo slabo, zato pa ima drug rekord: v sekundi zamahne 240-krat s perutnicami. * V tridesetih letih preteklega stoletja so pravila lepega vedenja prepovedovala damam, da bi v gledališču ploskale. Svojo zadovoljnost so smele izraziti samo z nasmeškom. * Starinoslovci, ki po raznih krajih sveta preiskujejo preteklost in nezapisano zgodovino človeštva, se ukvarjajo v novejšem času tudi s problemom, kako se je pračlovek hranil. Na osnovi najdenih ostankov hrane in okamenelih potrebščin, posode itd. se ni dalo težko ugotoviti, kaj so uživali naši predniki pred deset tisoč leti. V zmernem pasu Evrope je bilo pred deset tisoč leti nenavadno dosti divjačine in je zato čisto naravno, d5 so jedli tedanji ljudje skoraj samo meso divjačine. Ker je bil lov splošen, se niso ukvarjali ljudje z drugim ko z lovom. Kokoš je bila znana že v prastarih časih, ker so jo prinesli v Evropo konec kamene dobe, ko so začeli prvi azijski narodi prodirati v Evropo. V Indiji živi kokoš še dandanes divja. Gos in raca sta bili znani že v najstarejših časih. Starinoslovci so dognali, da so se naši predniki pred deset tisoč leti močno naslajali z gosjim mesom. Posebno dobro so se ohranili ostanki potrebščin evropskega praprebivalstva v Švici. V ondotnih pečinah so našli dobro ohranjene okostnjake goske in race. Nedaleč od švicarsko-italijanske ireje so odkrili v pečini ob nekem jezeru celo naselje Evropcev, ki so ondi živeli pred deset tisoč leti. * Učenjaki še vedno niso razčistili vprašanja, kako je v sredini naše zemlje. Dandanašnja najverjetnejša domneva je, da je pod UK) km debelo zemeljsko skorjo raztopljena gmota, ki je debela ll(K) kilometrov, sredina pa da je trda. Iz tega bi se dalo sklepati, da se je otrje-vanje iz tekočega stanja pričelo najprej iz zemeljske sredine in da se je potem ta proces ustavil, ko se je začela ob-razovati zemeljska skorja. * Neki angleški prirodoslovec je leta in leta spremljal usodo nekaterih velikih kolonij rdečih gozdnih mravelj, ki so bivale v »ozdu čisto blizu druga poleg druge. Ugotovil je, da ima vsaka kolonija svoj okoliš za lov, ki se ga prebivalci drugih kolonij strogo ogibajo. Po teh lovskih okoliših drže od mravljišč dolga pota, ki se večkrat križajo. Dostikrat se zgodi, da gredo pota dveh kolonij čisto blizu drug ob drugem. Prostor med temi poti velja za nekakšno nevtralno cono, ki je nobena mravlja ne prekorači. Takšne nevtralne cone so tudi med dvema sosednjima mravljiščema, in samo kadar je prav velika stiska za hrano, se zgodi, da greše prebivalci teh dveh mravljišč zoper te »nepisane zagone«, nakar se Oba soseda spoprimeta. REŠITEV UGANK IZ ČETRTE ŠTE- VILKE. Križanka: Vio d o r a v n o: Anatomija, Peloponez, Eva, el, do. neborec, Iravadi, Nome, old, Ivan, vir, dacar, rž, Fatima, amonijak, mati, ata, perica, staja, oko. — Navpično: Apenini, PS, Neverov, žamet, Alabama, Mara, to, oven, Fotij, opera, Danica, moledovati, in, Cilicija, jed, dramatik, Azori, Raka (15). Premikainica: Zelenica, Anatolec, Aconcagua (6). Posetnica: Prometni stražnik (8). Rebus: Po delu mir, po miru spet na delo (5). Magičen lik: polip, opeka, le, os, ikona, pasar (4). Kraljev pohod: Če v aprilu je dosti dežja, zima bo kratka in malo snega (8). Vraza: fant — Azija = fantazija (8). Dopolnilnica: Vstaviti je treba črke besed: .začetek slovenske pesmi1 (6). Nadaljevanje na str. 164. Prepričajte se v ogledalu! Poglejte prav natančno zlasti notranjo stran spodnjih zob! To je bolj preprosto kot se vidi. Varujte se pravočasno, tudi če ste bili dozdaj obvarovani od zobnega kamna — te grde rjavkasto črne plasti na zobeh, ki tiči navadno na notranji strani spodnjih zob in opravlja svoje uničevalno delo. Čistite svoje zobe redno s Sargovim Kalodontom. Kajti Sargov Kalodont je edina zobna krema v naši državi, katera vsebuje sulforicinoleat, že neštetokrat preizkušeno sredstvo proti zobnemu kamnu. Z rednim čiščenjem zob s Sargovim Kalodontom se odpravi zobni kamen in se prepreči njegova ponovna tvoritev. 'k Pozor! Poskusite enkrat novo ustno vodo Kalodont. Koncentrirana sestavina, zelo varčna v uporabi, razkužuje in ugodno osvežuje. SARGOV KALODONT PROTI ZOBNEMU KAMNU DOMAČI IZDELEK Mati Ja silila, naj Je a a a ^Jkaj se ne greš igrat na vrt? ne, m a m.], glava me tako boli! Čez nekaj dni, — Ta deklica slabo spi ponoči in ves dan je zaspana . . . — Treba bi je bilo dajati Ovomaltine. Pravijo, da se z njo dosevajo prav posebni uspehi. Vsi so ml hvalili Ovomaltine, in vidim, da ne zastonj Veselje jo je zdaj gledati, kako se igra. Kar neugnana je! . . . pa Jo Je slabo hranila! OVOMALT je znanstvena kombinacija najžlahtnejših redilnih sestavin, ki se nahajajo v mleku, svežih jajcih in sladu z dodatkom kakaa zaradi boljše arome. Zato bi morala biti Ovomaltine na mizi za zajtrk in kosilo v vsaki rodbini, kjer so otroci Ovomaltine ima prijeten okus in se lahko prebavlja. Zavojtcki mali Din «•-, srednji Din 27--, veliki Din 48--. Uganke, štet/. 5 Zlogovnica. (8 točk.) Iz zlogov: ca, ci, du, e, e, er, ga, gvaj, i, ja, ja, ja, ja, jec, jet, ka, ku, la, lek, li, lit, lo, ma, na, nav, ni, ni, niš, nje, nje, o, pa, pa, pe, pi. ra, ra, re, sa, slav, še, ta, ta, te, tri, u, vec, vo, vre, za, sestavi besede naslednjega pomena: 1. šolarjeva skrb; 2. slov. pisatelj; 3. prepričanje o poštenosti; 4. francoska kolonija in ime velike ladje; 5. evropska država; 6. spremljevalec zvezde; 7. pripadnik filozofske šole; 8. moško ime; 9. zanos; 10. zdravnikovo delo; 11. kaznilnica; 12. pogonska sila; 13. južoameriška država. Vse prve in tretje črke od zgoraj navzdol dajo znan rek. KRIŽANKA. (15 točk.) 1 II lb 19 V VI V' 1 \ lil X 1 2 1 i i 1 1 m G — 3 i i ■ 4 G 5 G G 6 G H ES 7 B 8 G 9 ■ m 10 G M i i G 12 G G Gi 13 i m 1 Besede pomenijo: . Vodoravno: 1. skrbi za želodec; evropska prestolnica; 2. gora blizu Triglava; 3. turški voditelj; del celote; 4. predlog; naša pokrajina; 5. predlog; vladar; 6. ploskovna mera; vzklik; 7. morski veter; pomožni glagol; 8. dragocena prvina; španski spolnik; 9. obseg kroga; celotno število; 10. sveženj žita: reformator; 11. denarna enota; Zolajev roman; 12. vzklik; doniače moško ime; 13. ujeda; srbsko ime. Navpično: 1. češko gorovje; plevel; II. ptica roparica; zasmeh; lil. Noetov sin; slovensko mesto; IV. pripadnik starega naroda; balkansko gorovje; V. del živalske glave; Chaplinov film; primorski medmet; VI. škatla; žensko ime; VII. borilski meč; del hiše; Vlil. vzklik; Afričan; IX. otožnost. Posetnica (6 točk.) Dr. Viko Savnik zaj. Gospod ima uniformo. Vremenska uganka za maj. (Simetričen kraljev pohod.) (8 točk.) Ž E G R I J PARE EPDEREDDDV ČREGOMOE Z J E O P l. A 11 E E .1 A J LEOTOČVTC T E S V S O O R F. V Skrivalnica. (8 točk.) zabava, vsebina, trak, zima, pogreb, smola, mnenje, I^eter, ličar, Pariz, vajeti, kosec. Vzemi iz vsake besede dve črki in sestavi iz njih pregovor. Veriga. (4 točke.) Iz zlogov: bor, de, li, mi, na. ne, ni, ni, nja, o, pa, ra, ri, ro, sa, ti, va, ve, vi, sestavi devet trozložnih zemljepisnih imen, in sicer: 1. italijansko otočje; 2. italijansko mesto; 3. staro azijsko mesto; 4. italijansko mesto; 5. španska pokrajina; 6. češko mesto; 7. malajski otok; 8. rusko mesto; 9. slovenska reka. Besede so urejene tako, da je zadnji zlog ene besede likratu tudi prvi zlog naslednje (skupni zlogi so označeni samo enkrat!). Bolezni. (7 točk.) - 1934 1935 Prisaa 4 0 Škrlatinka 2 3 Trebušni legar 4 8 Zapeka 2 Basedovlieva bolezen 3 5 Rak 1 0 Davica 2 3 Jetika 1 2 Kaj nam pove ta statistika? Magičen lik. (4 točke.) A A E E E E I I J K K K K L L l. L M N N N O O O O Besede pomenijo: 1. vrsta znamk; 2. orodje za pometanje; 3. ruski politik; 4. prerok; 5. dvor. Rešitve sprejemamo do 20. maja. Trance Bevk: mestu gorijo [uči i. ristini je bilo šele sedem let, ko se ji je bila zgodila nesreča. Sedela je ria ognjišču in je z vejo, s katero je dregala v ogenj, prevrnila lonec kropa in se opekla. Ko se je z očetom vozila v mesto, je medlela od bolečin. Ostala je v bolnišnici. V vročici, ki jo je zalivala kakor plameneče morje, preplašena pred tujimi obrazi, se je komaj zavedala, kaj se z njo godi. Beli obrazi, bele rjuhe, bele stene, a za edinim oknom zeleno drevo. Bela samota. Ko je slednjič prišel oče ponjo, se ga je oklenila z obema rokama. Vso obvezano jo je posadil na voz in jo zagrnil s plahto. Ulice, hiše, vrtovi, ljudje, ljudje — Kristini je šumelo v glavi. Nekaj — sama ni vedela kaj — se je rahlo prebujalo v njeni notranjosti. Omamljena od poletne vročine, izmučena od domotožja je kmalu zaspala. Med spanjem se je zibala na vozu, ki je po dolgem cincanju dosegel gorski prelaz. Tedaj se je prebudila. Bilo ji je čudno, prečudno kakor človeku, ki je legel opoldne, da bi počival uro, dve, a se je prebudil opolnoči. Vseokrog je ležala globoka, črna tema, skozi katero se je stresal voz, Tihoto je drobilo le ropotanje koles. Dekle se je dvignilo s sena, oči so mu iskale opore. Nebo je bilo oblačno, temnejše ko zemlja, da se na njem niso odražali grebeni gora. Le globoko pod seboj, na ravnini, je zagledala Kristina morje luči, ki so rasle iz mraka. Bile so kakor zvezde jasne noči, ki so padle v temne vode tolmuna. Pravkar prebujena, na pol omamljena, si ni znala razložiti te svetlobe. Bila je zanjo kakor prikazen. Telo ji je objela drhtavica, bridko sladek občutek ji je legel na srce. ..Poglejte, oče!“ je vzkliknila. „Oče! Kaj je tam doli?" Oče je bil sključen v dve gube. Tedaj se je vzravnal, obraz mu je pogledal preko ramena. ,,To so mestne luči." Mestne luči! Besede je izrekel malomarno, kakor bi bil povedal: to so kresnice! Ali: to je trhlo, ki se sveti. Prižgal si je pipo, vžigalica je obsvetila konjev hrbet in ugasnila. Dekle pa se je prebujalo v trezno zavest: to so mestne luči. Tri tedne ji živela tam spodaj, a jih ni videla. Da, zdaj je razumela, in vendar ne popolnoma. To zanjo niso bile več luči, ampak neumljiv čar: sam od sebe se vžge, ni ga mogoče več pogasiti. Dvignjena na vozu, z dušo zatopljena v tisto globino, je čutila, kako skrivnostno jo privlačuje morje luči. Prav tako kakor vrtinec v tolmunu za vasjo. Če bi bila mogla, bi se bila vsa pogreznila, se zakopala v tisti sijaj. Voz je zavil za obronek, na cesto, ki je tekla ob polju. Luči so izginile. Toda Kristina jih je še zmeraj videla, kamorkoli se je ozrla. Tudi če je zamežala, ji niso ugasnile. Bile so se ji vtisnile v dušo. Vse dni je umirala po domu, a zdaj je mi- SUi/. 5 - 1tla{ slila le na zvezde, ki leže potopljene v velikem, črnem tolmunu. Komaj zavestno, le s skrajnim kotičkom duše je čutila, kako je njena domačija strahotno siromašna. Takrat se ji je zdela samo siromašna, pozneje se je je na tihem celo sramovala, Gorska planota, položni bregovi, porasli z grmovjem in nizko, rjavo, od solnca ožgano travo. Temne lise redkih gozdov s pritlikavim drevjem, obrušenim od zimske burje. Nizki griči in suhe kotline, kamniti pašniki in puste gmajne, črn trn, gaber in pelin. Vode, ki se po kratkem teku izgubljajo v zemljo. A ves ta svet razdeljen s klanci, z dolgimi, belimi zidovi, ki se prepletajo na pobočjih kakor pajčevina. Sive skale. Skale, skale. V nižjih legah leže njive vseh mogočih oblik, ki jih ni ustvaril človek po svoji podobi, ampak priroda. Podobne so zaplatam na veliki suknji siromaštva. Rjave, plitke plasti zemlje so kakor zrcalo, v katerem si suša ogleduje svoj obraz. Tu pa tam stoji osamljena murva ali hruška, ob njivah so vrste češenj in češpelj. Trnje in osat silijo prav v ozare. Na grobljah se grejejo gadi. Samotna vas. Sredi vasi, ob razpotju klancev, kapelica Device Marije. Gotska, izklesana iz sive skale, v stoletjih počrnela. Vojna ji je odbila koničasto'streho s križem, zdaj kaže bodočim rodovom svojo rano. Na železni ograjici vise od pomladi do jeseni vsako nedeljo sveže poljske cvetice, ki čez teden ovenelo in se pošuše. Ob štirih klancih se k bregu stiskajo hiše z neometanimi zidovi in lesenimi mostovži. Na strešnih korcih leži kamenje. Za va,sjo se med dvema skalnatima bregovoma vleče loka. Polje, ob strani travniki. Tam zadaj, na koncu, kjer se loka izgublja v ozek pas dreves, žubori iz tal voda. Kazilo je, da jo neka neznana sila poganja iz skrivnostnega brezdna. Nabira se v tolmunu, o katerem gre glas, da nima dna. Kristina je bila še majhna, zelo majhna, ko je pasla edino kravo ob njegovem bregu. Kadarkoli je bila žejna, je legla na trebuh in se napila naravnost iz velike posode. Sveža voda ji je oživila telo, pognala ji je kri po žilah. Objela jo je radost, da je prepevala tja v božji dan, si sama izmišljala napeve kakor nora Marička in žvižgala kakor pastirji. Odpevala ji je grgrajoča voda, solnčna zemlja od zelenih vrhov preko pustih pobočij daleč na jug in na zapad. To so bili trenutki nebrzdanega veselja. Sama ni vedela, odkod ji je vsa ta radost. Iz nekih skrivnostnih globin kakor žuboreča voda. Večkrat pa je bila tudi žalostna. In njena nenadna bridkost je bila zagonettiejša od njene radosti. Izvirala je iz neke temne globine njene duše. Ni je mogla odgnati. Pa je tudi ni odganjala. Bila je kakor tisti redki ljudje, ki se kraljevsko počutijo v svojih solzah in nesreči. Ob takih trenutkih je molče čepela ob robu tolmuna, kakor začarana strmela v peneče se vrtince, Misli in občutki, ki so jo takrat prevzemali, so bili kakor uganka. Nekaj časa je bila mirna, nato se je zganila, vzela krepelec in ga zagnala na sredo vode. Opazovala ga je, kako se je zavrtel in zaplesal, kakor da ga je objelo neko brezumno veselje. Začel se je potapljati. Še nekaj trenutkov se je obupno bojeval, nato je izginil. Kam? V neznano. In čudno, ta mrtva reč se ji je zasmilila, a hkrati jo je obšla podmolkla radost. Bilo ji je, kakor da se ji je iznenada odkrilo nekaj prej neznanega. Z mrzlično grozo je gledala v skrivnost vode. Bala se je je, da jo je obhajala mrščavica, vendar jo je tudi sladko privlačevala. Spominjala se je ženske, ki je nekoč skočila v tolmun, ker je bila obupala nad božjim usmiljenjem. Voda jo je bila vso izpremenjeno vrnila šele sedmi dan. Ob tern spominu se je zgrozila. In vendar si je v svojih skrivnih mislih, ki so se ji komaj dotikale zavesti, večkrat želela, da bi jo požrl tolmun. In da bi bila mrtva, a bi vendar ne bila mrtva. Da bi gledala iz globokega dna, kako jo domači iščejo in objokujejo. Ta čudna želja, ki je izvirala iz bolestnega prepričanja, da je zadnja na svetu, jo je spremljala štiri leta. Ves čas, ko je pasla. In vendar se je bala umreti. Kadarkoli je pomislila na svoja leta, se je stresnila. Nejasno hrepenenje po nečem svetlem, sladkem, neopredeljivem, je nikoli ni zapustilo. Zdelo se ji je, da je že stara in da se ji mnogotere sanje za vedno izmikajo kakor pesek pod nogami. Kadar ni pasla, je pestovala. Doma ie bilo pestovančkov nič koliko. Njena mati je rodila vsako leto po enega otroka. Po slednjem porodu je vstala, molče upognila hrbet, roke so ji zopet šle za delom. Zanjo je bilo to tako razumljivo kakor za zemljo, ki vsako pomlad cvete in vsako jesen rodi. Kristina pa je godrnjala. „Da imate toliko tega drobiža!" ..Kristina moja, ne izkušaj Boga!" je vzdihnila mati. In tako ji je mati odgovarjala vsak dan. Včeraj, danes in jutri. Hči se je vsakokrat namrdnila. Dom ji je bil pust in dolgočasen. Klanec, skale, začrnele stene, vrišč otrok. Samota, ki je vpila in bolela... Vzela je peštovančka in odšla na gmajno za vasjo. Sedela je na skali, v naročju je ujčkala otroka. Pela mu je, da ni jokal, a ni mislila nanj. Njene misli so bile daleč. Z očmi jim je sledila na jugozapad, kjer se je veriga gora pogrezala v ugašajočo večerno zarjo. Priroda se je kopala v živili barvah, poslednji žarki so ji kakor kri polzeli čez gole roke. Tam zadaj, v globini za gorami, je mesto. Mesto! Le zamežala je, že se ji je prikazal sijaj luči. Tako svetel in čaroben, kakor ga je videla tisti večer, pred leti. Saj še ni bilo tako dolgo od tega. In uživala ga je z isto drhtavico telesa, z isto trpko sladkostjo v srcu ko takrat;.. Vzdihnila je. In se je zdramila. Posedla je otroka v suho, od solnca ožgano travo in mu trgala cvetice. „Vidiš, kako lepo, vidiš, vidiš...“ Otrok se je dal premotiti, igral se je in je bil tiho. Kristina pa si je pripela cvetico v nedrje in si jih vpletla v lase. Taka je stala ob tolmunu in se ogledovala v njegovem nemirnem zrcalu. Obraz se ji je v valovih grbil, se drobil v kosce, a ona ga je iz igrive gladine vendar jasno razbrala. Sama sebi se je zdela lepa. Zasanjarila je, pozabila na dom, dokler ni voda potemnela in niso v tolmunu zagorele zvezde. Pomanjšana podoba v mrak pogreznjenega mesta z gorečimi lučmi. V burnih mislili in sanjali se je zibala nad njimi kakor drevo v vetru. Otrok je bi! položil glavo na skalo in zaspal. Nenadoma se je prebudil in zajokal. Kristina se je zdramila iz sanj, pobrala otroka in tekla domov. „Kod si se vlačila?" jo je mati ošvignila z nejevoljnim pogledom. Besede so jo bridko^ zadele. Bilo je, kakor da so ji neusmiljeno raztrgale sanje. Molčala je. Kaj naj bi bila tudi rekla? Ce bi tudi bila znala povedati, kaj čuti, bi je mati ne bila razumela. Življenje v domači hiši ji je bilo kakor knjiga, ki je rta prvih straneh nerazumljiva, a se ji od poglavja do poglavja bolj odkrivajo njene skrivnosti. Rasla je, opazovala in mislila. Otroške predstave o svetu so se ji trgale kakor megla. Mati, ki se je menda že od rojstva pripogibala k zemlji in se mučila z otroki in živino. Od jutra do večera je umazana od prsti hodila okrog. Ko je sedla k mizi, je smrdela po gnoju. Roke so ji bile trde, prepletene z debelimi kitami in modrimi žilami. Obraz ji je bil rjav in razoran kakor njiva, v lase so se ji vpletle sive niti. Ko je vstala po porodu enajstega otroka, je že hodila sključena, kakor da se je bila rodila pod bremenom. Kristini se je zdelo, da je mati živo zrcalo njene bodočnosti. ,,'l'aka postanem, ako vzamem Cirila," je pomislila na svojega fanta. Vprašala je roditeljico: „Mati, kakšni ste bili kot dekle?" Mati jo je z dolgim pogledom začudena premerila: kaj hočeš s tem? Ni ji odgovorila. Da je bila mati med najlepšimi dekleti v vasi, tako je Kristina nekoč slišala od ljudi. Tudi oče je bil takrat še raven kakor smreka, nad čelom mn je izpod klobuka uporno štrlel šop rjavih las. In vsak večer je hodi! pod njeno okno. Baje ga ni marala, imela je fantov na prebirek, a on je razgrajal in vpil kakor ponorel, da bo njegova, živa ali mrtva. Postala je njegova. Zdaj so tudi njemu že siveli lasje. Šop las se je umaknil pleši. Ob takih pogledih na življenje Kristina ni našla več miru. Pa ni bilo samo zaradi tega. Prišla so bila tista leta, v katerih se vsakemu dekletu prvič vznemiri kri. Že tako je bila divja, sama sebi neumljiva. Takrat pa je bila kakor reka, ki ob povodnji plane iz struge. Njena duša se je nagibala prav tako k ljubezni kakor k sovraštvu, enako k obupu kakor k trenutnim napadom radosti. Poleg tega pa ni vedela, koga naj ljubi ali sovraži, zaradi česa naj obupuje ali se smeje. „Zakaj jočeš?" jo je nekoč vprašala mati. Zakaj? Zakaj teče voda? Na to naj ji odgovorijo. Saj sama ni vedela, zakaj je taka. Pretakala je solze, ker jih je morala pretakati. Ker se je nečesa bala in se je nečesa veselila. Ker se ji je zdelo, da je ves svet proti nji, a ona bi bila pripravljena vse ljubiti. Ciril, še mlad fant z zelo svetlimi lasmi in upornim pogledom, je hodil za njo in jo snubil z besedami in z očmi. Oče mu je bil že umrl, bil je dedič: hiša, sadovnjak, nekaj njiv, travnik, dve kravi. Snubitev ji je laskala. Treba bi ji bilo reči le besedo, že bi postala njegova žena. Toda za to mislijo je kakor v zasedi prežala predstava njenega staranja, zgubanih lic in ukrivljene hrbtenice. Iz dneva v dan enako življenje, brez vsakršne izpremembe. Prav kakor sive skale v gmajni, ki od vekov niso izpremenile svojega obličja. Ni mu odrekla, a mu tudi ni obljubila. ..Premisli, preden ga odbiješ!" je godel oče. ,,Res se mi ne mudi v siroščino," se je kujala. „Lnajst vas je bilo," je oče trdo položil pest na mizo, palec mu je grozeče molel proti stropu. „Štirje so umrli, še vedno vas je sedem. Sedem! Samo za enega bo kruha pri hiši." (Dalje prihodnjič.) Tito Colllander: FREDERIKSSON NI OPAZIL Stari čevljar Frederiksson je že slabo slišal. Pogosto mu je žena nestrpno rekla: »Saj si že čisto gluh, mož. K zdravniku boš moral iti.« Toda čevljar sam tega ni maral slišati. Res pogosto ni čul, kdaj je za-. zvonil zvonec ob vratih njegove delavnice, toda vselej se je pomiril z mislijo, da je pretiho zvonil. Sklonjen je sedel nad svojim delom, in če ga je kdo nagovoril, pa ga ni razumel, je pogledal kakor zamaknjen skozi okno, kjer so se izpreletavali golobi, ali pa še dalje pod oblake. Ce je bil potem še enkrat vprašan, je dejal: »Oprostite, na nekaj drugega sem mislil.« Frederikssonu pa poklic ni bil življenjska naloga. S šivanjem je služil kruh zase in za družino. Svoje življenje pa je posvetil prav za prav nečemu drugemu — glasbi. Že takrat, ko je bil še učenec, je igral klarinet, pa tudi z drugimi glasbili se je ukvarjal. Trideset let je bil ena najboljših moči v godbi gasilskega društva in deset let njen kapelnik. To je bil njegov ponos. Izpolnjeval je njegove dneve in ga delal mlajšega. Pogosto so mu med pribijanjem podplatov ušle misli k notam, ki so mu bile vse na svetu. In prav zaradi tega ni smel niti pomisliti na to, da bo morda oglušil! Če bi se to zgodilo, bi bilo njega konec. Kako je podil take misli, ki so se čedalje trdovratneje vračale. Dnevi so prihajali in odhajali. Tedni in meseci prav tako, in vsak torek in četrtek je hodil Frederiksson k vajam gasilske godbe. Da so pogosto zmajevali godci z glavami, kadar je dirigiral, ni niti opazil. Tako je prišel veliki dan, ko bi bila morala iti gasilska godba skozi mesto na telovadišče. V snežno beli uniformi, s svetlikajočo se čelado na glavi je prišel čevljar Frederiksson na zbirališče. Nekoliko trd je bil v nogah in hrbet je imel ukrivljen, toda vzlic temu se je moško postavil pred svoje godce. Solnce se je bleščalo v medeninastih instrumentih, zastava se je vila v vetru, svečano so se glasili ukazi. »Da, da,« je dejal čevljar, »saj veste, kaj bomo igrali. Isto koračnico kakor vsako leto, kadar gremo skozi mesto. Tudi na telovadišču bodo iste pesmi kakor lani.« Godci so prikimali in se pripravili. Toda prav tedaj, ko je stopil kapelnik spet prednje, je prišel neki gasilec in dejal: »Saj veste, gospod Frederiksson, da moramo iti danes po drugi poti. Pri cerkvi moramo zaviti v stran ...« »Da, da,« je prikimal Frederiksson. Potem je dvignil roko... in sprevod se je odpravil dalje. Tako lep pogled je bil in godba je tako lepo igrala. Vse je bilo na nogah, vse mesto je hotelo videti ta prizor. V taktu godbe so korakali otroci ob strani in občudujoč gledali, kako je čevljar Frederiksson zamahoval s svojo palico. Dvigal jo je in spuščal, ponosno je bil takt, časih je dvignil •še drugo roko, da je naznanil grmeč crescendo. Njegov ukrivljeni hrbet se je zravnal, da je bil kakor častnik pred vojaki. Ni se oziral. Sredi široke ceste je stopal pred dolgim sprevodom. Potem je prišla cesta ob cerkvi. Tam je bilo treba zaviti. To je vedel vsakdo, samo Frederiksson ne. Prej ni razumel, kaj mu je povedal gasilec. Morda je mislil na kaj drugega... Korakal je dalje, dalje, po široki, prazni cesti. Mahal je s palico in $i časih pomagal še z drugo roko, če je prišel crescendo. čedalje slabše se je slišala godba, ves orkester je že zavil v ulico pri cerkvi. Kmalu je hrup potihnil. V snežno beli obleki, s svetlikajočo se čelado na glavi, je stopal Frederiksson sam po cesti in vodil godce, ki jih ni slišal. Ljudje so obstajali, odkimavali in se smejali. Samo Frederiksson ni ničesar opazil. Iznenada pa je zagledal svojega najmlajšega sina. Smrkavec je stal zraven njega ih se je smejal. Zakaj le? Zakaj je pritekel čez cesto? »Ali mi ne greš hitro domov!« je jezno zaklical čevljar — in se ozrl. Počasi mu je omahnila roka s palico. Počasi se mu je spet ukrivil hrbet kakor pri delu. Stal je sredi ceste in mrtvo gledal ljudi, ki so se smehljali. Potem je spoznal svojo nesrečo. S povešeno glavo in klecajočimi koleni — kakor živ mrlič — se je odvlekel domov... Do*t Juan pced ne&ešUo sodto ka stara pesem pripoveduje o donu Juanu, velikem zapeljivcu, ki so ga, ko je umrl, privedli pred nebeško sodbo. Vsemogočni Bog je tako grmel s svojega visokega prestola, da so celo angelci trepetali pred njegovo jezo; zakrknjeni grešnik pa je stal pred njim vzravnan, zdaj ni mogel več z mečem braniti svojih zločinov. »Poberi se izpred mene, prekleti, v peklenski ogenj, ki je pripravljen za satana in njegove hudiče! Ti si sejal solze in žalost na svoji zemski poti, prisegal si po krivem, omadeževal si nedolžna srca — ti nisi nikoli iskal nebeškega kraljestva.« Don Juan, zakrknjeni grešnik, je dvignil glavo in pogledal Boga. svojega gospoda, v obraz, kakor bi hotel še njega izzivati »Gospod vsemogočni, ki imaš na svoji strani vso nebeško trumo proti meni, a jaz stojim pred teboj sam in brez moči, ali me boš sodil brez vsake obrambe?« Vsemogočni Bog mu je odgovoril še z večjo jezo in njegov glas je donel pod vsemi oboki neba. »Kdo pa naj te brani pred menoj? Moj sin te ne more braniti, a čista Devica Marija more še manj zagovarjati takega zapeljivca.« Don Juan, zakrknjeni grešnik, je odgovoril preudarno: »Ali ni tudi tu taka navada, da se obtoženec lahko sam brani?« »Torej govori svoj obrambni govor, uporna duša, toda vedi, da je prišla ura, ko bo tvoj zapeljivi jezik govoril gluhim ušesom.« Tedaj je don Juan, zakrknjeni grešnik, govoril pred Bogom v svojo obrambo. »Povej mi, prijatelj vesoljstva, zakaj si ustvaril zemljo tako čudovito za pogled? Zakaj si natrosil toliko zvezd po oboku neba, da moramo vstajati v nočeh, jih določevati in jim dajati imena? Zakaj si tako naredil, da zemlja zardi od sramovanja, kadar jo objame sonce, in da oblaki zaplamenijo, kadar noč pripravlja svojo posteljo, da bi v nji sprejela dan. In še vprašujem, zakaj se sonce -in zemlja tako zelo ljubita, da se odpira cvetje njune ljubezni in so ljudje omamljeni od luči in od vonja. Zakaj si ustvaril ženske v taki krasoti, da človek izgubi glavo, kadar jih sreča na svoji poti? Kadarkoli sem srečal tako žensko, sem si mislil: to je največja krasota, ki jo je Bog posadil na zemljo — in sem jo ljubil in objel poln hvaležnosti za tvoj dar. Toda glej, ti si mi poslal še neko drugo žensko naproti, in sem se prepričal, da si jo ustvaril še lepšo in .popolnejšo. In sem jo objel kot opijanjen, kajti nihče na svetu se ni čutil tako nesrečnega ko jaz in nobeno bogastvo zemlje ne izpričuje tako popolno vsemogočnosti stvarnika ko lepa ženska. Oj, ali je bila mar moja krivda, ako sem zaporedoma spoznaval, da sem se prej motil, in če je bilo tvoje delo še tisočkrat popolnejše kakor sem jaz, zaslepljenec, mislil spočetka. Zdelo se mi je, da je vsa zemlja en sani čudovit vrt, v katerem so ženske ena bolj občudovanja vredna od druge, in da niti lotosov cvet ni tako čist kakor one in da se jim ne more primerjati nobena roža po svojem sijaju in vonju. Ali naj bi bil odklonil vse te darove, ki so se mi ponujali? Vprašaj metulja, ali se dotakne enega samega cveta? Ali ne ljubi vseh, ki so lepi? On poljubi toliko cvetličnih vencev, kakor jih le more, in njegovo življenje se zdi nam ljudem kot eno samo predokušanje večne blaženosti. Moj zločin je. da sem> ljubil in oboževal najpopolnejša bitja, ki so izšla iz tvojih rok, in nisem poznal veličastnejše himne v tvojo čast, kakor da sem jih pokril s svojimi poljubi in svojim ljubkanjem!« »Don Juan, zakrknjeni grešnik, tvoji poljubi so bili strup in tvoja ljubezen je sejala smrt in žalost. Ti si bil uničujoči ogenj, ki je upepeljeval srca, in tožbe, ki si jih povsod puščal za seboj, so se dvigale do mene kakor krik ranjencev in umirajočih na bojnem polju. Poberi se izpred mene, tvoji grehi so tako veliki kakor gore smradu, in prej, kakor bi jim bilo odpuščeno, bi se morale vse solze, ki si jih povzročil, spremeniti v večno veselje.« In vsi angeli, ki so to slišali, so vedeli, da je božja sodba nepreklicna, in so se pripravili, da bi peljali zakrknjenega grešnika na kraj, kjer je zgolj jok in škripanje z zobmi. Zakaj vedeli so, da ni nič tako nemogočega, kakor spremeniti solze in žalost v večno veselje. Tedaj je don Juan, zakrknjeni grešnik, še enkrat izpre-govoril pred božjim obličjem. »Pošteni sodnik nisem mislil, da me boš sodil brez prič. Kje so tiste ženske, ki so me tako hudo obdolžile?« »Don Juan. uporna duša, tvoje žrtve so zelo srečne v mojih nebesih; usmilil sem se jih zaradi vsega, kar so pretrpele. Če bi vedele, da si tu, bi zagnale krik groze pred teboj.« In don Juan je izpregovoril poslednjikrat: »Pokliči jih, naj pridejo sem, da bom slišal obtožbo iz njihovih ust. Kakor sem velik grešnik, je tvoja pravičnost še mnogo večja in me ne boš obsodil, ne da bi pred menoj zaslišal moje obtoževalke.« Tedaj je vsemogočni Bog namignil nekemu angelu, ki je takoj zaplaval po nebeškem prostoru. In kmalu nato si je moral don Juan z roko zastreti oči, ker ga je slepila žarka svetloba. Bil je angel, ki se je vračal, spremljan od cele trume svetlih duš, mladih žensk, ki so priletele s svojimi perutmi brez šuma in se razvrstile okoli božjega prestola. Bile so vse žrtve, ki jih je bil don Juan pomandral s svojimi nogami na zemlji. »Dona Elvira, povej svojemu zapeljivcu, ki ti je bil prisegel zvestobo, a te je nato varal, da je njegova krivda, če si se utopila v ribniku.« • Dona Elvira, ki je bila tedaj svetel angel, je dvignila glavo in pogledala don Juana, toda že je zardela in povesila oči. »Dona Elvira, zakaj zardevaš in molčiš? Ne boj se, zdaj ti ne more narediti nič hudega več, le smelo mu povej, da je bil on, ki te je pahnil v smrt.« Dona Elvira si je zakrila obraz z rokami in odgovorila čez trenutek: »Vsemogočni Bog. ne spominjam se več.« Razsrjeni Bog in Gospod se je obrnil do neke druge »Dona Margarita 'iz Varence, izreci svojo tožbo proti temu grešniku! Ali te ni očaral s svojim zapeljivim jezikom, kakor si bila čista žena, ali ti ni umoril moža pred tvojimi nogami, ali te ni potem obdal z zasmehom ljudi in s sramoto, tako da si izgubila razum in si si iztaknila oči?« Dona Margarita iz Varence se je naglo ozrla po don Juanu in zardela, nato si je tudi ona zakrila obraz: »Usmiljeni oče, jaz... jaz se ne spominjam več.« In vsemogočni Bog je rekel neki tretji ženski: »Dona Anunciata, zapovedujem ti, da govoriš resnico. Reci don Juanu, da je bil on, ki te je pripravil do tega, da si umorila lastno dete. Povej mu, da je njegova krivda, če si morala dolgo vrsto let prebiti v ječi, kjer ti je vlaga razjedla telo.« Tedaj je dona Anunciata dvignila roke proti božjemu obličju in ponižno padla na kolena: »Vsemogočni Bog. ne spominjam se več.« Vsi angeli so trepetali pred jezo vsemogočnega Boga, ki se je povečala vsakokrat, ko je nagovoril drugo žen- v čarobno deželo. Zakaj bi ne bila ječala, ko me je zapustil, čemu bi si ne bila iztaknila oči, ko na nisem mogla nikoli več videti, ki je bil moja edina radost na zemlji? Ne, nihče, nihče me ni obdaroval s tolikšno blaženostjo kakor on.« Potem je govorila dona Anunciata pred božjim obličjm in iz velike vdanosti dvigala roke: »Poslušaj me, moj Bog! Če sem ubila svojega otroka, je to moj zločin, ne njegov. In izpričujem tu, pred tvojim obličjem, da so vse moje tegobe ostale na zemlji, toda sreča, s katero je posvetil v moje srce, še vedno živi. Kako bi bila sicer prebila dolga leta v ječi, kjer mi je vlaga razjedla telo, če bi ne bila nosila v svoji duši tega čudovitega spomina? Nikoli ni bil moj obup tako velik, da bi ne bila moja sreča še mnogo večja, in vselej, kadar sem vstajala v svoji celici, sem dvigala roke in zardevala, ker sem mislila nanj. Ne, nihče na svetu mi ni daroval toliko blaženosti kakor on.« Vsemogočni Bog je poslušal vse ženske tiste trume, in vse so pričale, da jim je don Juan storil samo dobro in nikoli kaj hudega. In slednjič je dvignil glas in odgovoril: ! . ] »Vaše prošnje pričajo o vaših dobrih srcih, toda nemogoče je, da bi jih uslišal.« In angeli, ki naj bi bili don Juana vrgli v peklensko brezdno, so ga že vodili proti rajskim vratom, tedaj se je dona Elvira v svojem obupu zagnala proti nebeškemu svodu in vpila na pomoč: »Poslušajte, ve srečne ženske, ki ste kdaj ljubile na zemlji, prihitite in pomagajte nam rešiti dušo, katere največji greh je, da je ljubila veliko žensk na zemlji.« In tedaj se je izpod vseh svodov nebes dvignilo vrša-nje duš mladih žensk, ki so takoj prihitele na pomoč, zakaj one so spoznale na zemlji, kaj je ljubezen. 24 ur stari tasti ji. Plesna pantomima: groza. sko. In kakor so bile na zemlji vse pomandrane od nog don Juana, so zdaj pred Bogom soglasno izjavile, da se ne spominjajo ničesar več. Tedaj je Bog dvignil glas in se zopet okrenil k don Juanu: »Četudi so ti te dobre duše odpustile vse grehe, so oni vendar zapisani v moji knjigi obračunov. Zato boš pahnjen v večno temo med svoje brate, ki so morilci in kri voprisežniki.« Tedaj so don Juana zgrabili angeli, da bi ga pahnili v večno temo, toda v tistem trenutku je dona Elvira padla na kolena pred božji prestol in glasno zaihtela: »Vsemogočni Bog, reši ga. reši ga!« In je tudi dona Margarita iz Varence padla na kolena poleg nje in obupno zaihtela: »Moj Bog, reši ga, reši ga!« In dona Anunciata in vsa truma mladih žensk, ki jih je bil don Juan pogazil na zemlji, se je razvrstila in pokleknila pred božjim prestolom, in vse so ihtele: »Reši ga! Reši ga!« Vsemogočni Bog jih je pogledal in je bil zelo začuden. »Prav. Toda povejte mi, kako da ste pozabile vso žalost, ki ste jo morale pretrpeti zaradi njega, in zakaj hočete poplačati njegovo nesramnost z nebeškim zveličanjem?« Dona Elvira je prva in z vso ponižnostjo govorila pred božjim obličjem: »Moj Oče, vse kar sem, pretrpela, ni bilo nič, nič v primeri z nepopisno srečo, ki mi jo je daroval za kratko dobo. čelo v najbujših mukah, celo v njih sem bila srečnejša ko v tistih letih, preden sem ga spoznala, in še tedaj, ko sem šla v smrt, sem to storila v nadi, da bom lahko 'o njem sanjala v večnem spanju.« Nato je dona Margarita iz Valence govorila pred božjim obličjem: »On je tisti, ki je obogatil moje življenje na zemlji. Moji dnevi so bili prazni in sivi pred njegovim prihodom, toda ko se me je dotaknil, sem bila ko prenesena in milijoni in milijoni drhtečih se je razvrstilo okoli božjega prestola, in iz daljnih prostornin modrine so hitele nove mirijade, ki so nalahko plavale kot snežinke v soncu, in od vsepovsod, od blizu in od daleč, se je glasilo kakor v čarobnem zboru: »Reši ga! Reši ga!« Tedaj je vsemogočni Bog skloni! glavo in rekel: »Nisem še vedel, da se muke ljubezni tako ločijo od ostalega trpljenja, in nihče ne želi, da bi bile izbrisane iz njegovega srca.« Toda da bi mu ne bilo treba preklicati prekletstva, ki ga je bil izrekel dvakrat zapored, je vzel kamen v roko in dejal: »Tisti dan, ko bo ta kamen vzcvetel kakor roža, bom odpustil don Juanu in ga bom vzel v svoje kraljestvo.« Nastal je trenutek smrtne tišine med prosečo trumo, nato je tisoče duš zagnalo obupen jok. Zakaj vedele so, da je zdaj don Juan za vedno pogubljen. Dona Elvira, ki jo je bil don Juan pripravil do tega, da se je bila utopila v nekem ribniku, je takoj naglo vzela kamen iz božjih rok in začela dihati vanj. In dona Margarita iz Varence in dona Anunciata in vse tiste, ki jih je bil don Juan pogazil na zemlji, so se zgrnile okoli kamna in dihale vanj vso svojo toploto, ga zalivale s svojimi solzami, ga sončile s svojimi nasmehi, da bi začel cveteti kakor roža in bi bil njih zapeljivec lahko zveličan. In ker je to trajalo mnogo časa, so prihitele ostale mirijade ženskih duš na pomoč, vse tiste, ki so bile spoznale na zemlji, kaj je ljubezen. In da bi bil mogel tisti kamen ostati trd od tolike toplote in toliko solza? Dona Elvira se ni dolgo mudila, že je planila k božjemu prestolu, v rokah je držala cvetočo rožo, v katero se je bil spremenil kamen. Tedaj je vsemogočni Bog iznova klonil glavo in rekel: »Nisem vedel, da ženski ljubezni ni nič nemogočega. <> In-je dvignil roko in z močnim glasom poklical don Juanovo dušo. Tedaj se je dvignil en sam neskončen krik radosti med vsemi dušami žensk pod nebeškim svodom. In dona Elvira je vsadila rožo pred božji prestol .v večen opomin, da ne sme biti nihče pogubljen, kdor je ljubil. Prevedel France Bevk. Ati ste UtUUfreftbti? Tri naloge za ljudi, ki znajo misliti. Šele v zadnjih desetletjih so začeli strokovnjaki preizkušati človeško inteligenco. Te preizkušnje, ki so zlasti potrebne takrat, kadar oddajam:) kakšno odgovorno službo in hočemo, da bi jo dobil res razsoden in razumen človek, dajo časih prav presenetljive rezultate. Pogosto nam dokažejo, da je človek, o katerem smo mislili, da je bogve kako pameten, v resnici vse prej kakor (o. S temi poizkusi so tudi dognali, da je človeška inteligenca navadno v šestnajstem letu že docela razvita. Zlasti v Ameriki so preizkušnje inteligence v navadi. Malo je služb, ki bi jih lahko dobili brez njih. Vodja podj.etja zastavi vsem, ki se za službo potegujejo, več vprašani, ki so v glavnem splošna, pa tudi takšna, ki se nanašajo na službo samo. Tudi spomin preizkušajo na ta način. Tekmovalec mora na primer gledati 10 do 15 sekund kakšno sliko in jo potem po spominu narisati ali kolikor mogoče natanko opisati. Pogosto se zgodi, da se pomanjkljivosti na kakšnem področju Izenačijo z večjimi zmožnostmi na drugem. Prav dober spomin dobimo časih pri ljudeh, ki drugače niso kaj prida inteligentni. Tako se je na primer primerilo, da je idiot, ki ima komaj inteligenco triletnega otroka, ponovil na pamet dolgo pridigo, ki jo je le enkrat slišal. Seveda pa ni razumel niti besedice tega, kar je povedal. V njegovih možganih je sledila samo beseda za besedo, ne da bi bil z njimi dojel tudi njih smisel. Preizkušnje inteligence so dognale, da ni razlike med inteligenco dečka in deklice. Nekaj let so deklice sicer bolje razvite, toda kmalu jih dečki dobite. Za vzorec vam bomo navedli nekaj inteligenčnih vprašanj. Vsakdo lahko na njih preizkusi svoje zmožnosti. Povprečni človek mora razvozlati prvi dve vprašanji vsaj v treh, tretje pa vsaj v petih minutah. Filozof. 1. Mati pošlje otroka k vodnjaku iu mu naroči, naj ji prinese sedem litrov vode. S seboj mu pa da dva lonca: enega, ki drži pet, in enega, ki drži tri litre. Kako bo deček natanko odmeril sedem litrov vode, če ima samo ta dva lonca? Vodo lahko preliva iz lonca v lonec in jo izliva, začeti pa mora z večjim loncem. 2. Zdaj mora deček prinesti osem litrov vode in dobi s seboj lonec za sedem in lonec za pet litrov. Začeti mora z manjšim loncem. 3. Deček mora prinesti sedem litrov vode, s seboj pa ima lonec za štiri in lonec za devet litrov. Začeti mora z manjšim luucem. Če znate količkaj misliti, boste te naloge prav hitro rešili. Potem poiščite za kontrolo rešitve, ki so tudi v tej številki. Če tih boste našli v pol minute, ste zelo inteligentni. Lonci. Deček napolni petlitrski lonec, potem pa zlii.e vodo v trilitrskega, da ostaneta v večjem loncu dva litra vode. Vodo iz trilitrskega lonca zlije stran in zlije v ta lonec oba litra iz petlitrskega lonca. Potem napolni še petlitrski lonec — in tako ima svojih sedem litrov. Pri drugi nalogi napolni deček petlitrski lonec in prelije vodo v sedem-litrskega. Potem napolni petlitrski lonec še enkrat in dolije k sedemlitr-skemu toliko vode, da ga napolni. V manjšem loncu mu torej ostanejo še trije litri. Potem izlije vodo iz sedem-litrskega lonca, zlije vanj vse tri litre iz petlitrskega, napolni iznova petlitrski lonec in ima tako svojih osem litrov. i I! [j Pri zadnji nalogi napolni deček dvakrat štirilitrski lonec in zlite vodo obakrat v devetiitrski lonec. Manjši lonec napolni še enkrat in zlije iz njega manjkajoči deveti liter v večji lonec. Tako mu ostanejo v štiri litrskem loncu trije litri vode. Večji lonec zdaj izprazni, zlije tri litre iz manjšega vanj in niantši lonec iznova napolni. Tako ima zdaj svojih sedem litrov vode. Nenasitnež. MARTEN CUMBERLAND: MAŠČEVANJE on Esteban Alvarez Je sedel vzravnan v svojem naslanjaču iz rezljanega lesa in zrl svoji najmlajši hčerki v obraz. Tereza je tiho jokala, Solze so ji polzele po polnem obrazu in vse ude je pretresalo krčevito ihtenje. — Manuel, bikoborec! je izpregovoril oče tiho. Manuel, ki se je še pred petimi leti pojal za našim vozom. Manuel. o katerem se dandanes največ govori. Ta bahač! — On.:, rekel je, da se poroči z menoj, je zaihtela ona. Mislila sem, da je poštenjak. Stari se je pomilovalno nasmehnil. — Poslušaj me! je rekel. V sramoto si nas spravila. Nas vse! S svojim ravnanjem boš še navsezadnje onečastila Ime stare rodbine, ki se je tolikokrat imenovalo v zgodovini Španije. Mnogo strožji bi bil s tabo, ako bi ne bila tako mlada in neizkušena. Zapustila boš Her-mozo. Poslal te bom k teti v Cordovo. Hvala Bogu, ki tvoji materi ni dal doživeti vsega tega. Zdaj pojdi! Marija Alvarez je bila sedem let starejša od svoje sestre. — Pridi, ie rekla, pojdeva v cerkev. V molitvi se boš potolažila. Odpeljali sta se v zaprtem vozu. Cez obraz sta si potegnili črne mantile. V mali Marijini cerkvici je Tereza pokleknila in goreče molila. Marija pa je skrila obraz v roke in premišljevala. Prišla je nedelja in z njo, kakor navadno, bikoborbe. Tereza je bila odpotovala v pregnanstvo, don Esteban in Marija pa sta se odpeljala v areno. Ponosno sta sedela v vozu in se resno priklonila, če so ju pozdravljali pešci. Pozno sta prišla, v areno. Malo znan matador, Portugalec, je pravkar ubil dva bika. Don Esteban je porinil hčeri stol In pozdravi! dona Marpueza v sosednji loži. Tudi Marija se je priklonila. Bila je vsa v črnem, kar je še ostreje podčrtavalo njeno bledico. Počasi in malomarno je mahala s svojo pahljačo m iz želvovine in včasih segla v torbico po robec pa potegnila z njim preko temnordečih ustnic. Potem je izvlekla okrašeno zrcalce, se pogledala v njem in se rahlo nasmehnila. Bikoborbe so se nadaljevale. Novi matador je prišel v areno z več picadorji na konjih; počasi so .opravili obvezni slavnostni obhod po areni. Njih živa oprava se je lesketala v soncu. Don Marduez v sosednji loži je razlagal svojemu gostu, nekemu Angležu, potek igre. — Ti ni prevroče, Marija? je vprašal don Esteban. Sonce močno pripeka. Ali bi ne zamenjala sedežev? Dekle je prijazno odklonilo očetovo pozornost. Naslonilo se je nazaj in ravnodušno opazovalo dobro znano igro. Novega bika so spustili v areno. Picadorji so ga jeli dražiti z rdečimi cunjami. Matador je bil nervozen in neroden. Ni se dovolj hitro umaknil, kadar je napravil svoj izpad; pri nekem napadu je za las ušel smrti, kar je njegovo nervoznost še povečalo. Občinstvo je bilo nezadovoljno, godrnjalo je in žvižgalo. Ko je hotel matador zadati biku smrtni udarec, je zgrešil pravo, občutljivo mesto, kamor je meril, meč je odskočil, in prizor bi se bil gotovo končal s smrtjo, ako bi ne bil neki hraber torero zavihtel rdečega plašča biku okrog glave. Medtem se je matadorju posrečilo, da se je umaknil in pogodil z drugim mečem bika med rogove. Žival je padla na prednji koleni in se smrtno ranjena zgrudila. Množica pa ni bila zadovoljna s to zmago; žvižganje je iznova napolnilo arer\o in ljudje so pričeli na ves glas kričati: — Manuel! Manuel! — Fant je res precej neroden, je razlagal don Mar-quez Angležu. Pred nekaj meseci se mu je pripetila nezgoda, pa si še ni prav opomogel. Saj ste videli, kako je zamahnil zraven? Toda potrpite, da pride Manuel! Ta poklekne pred bika na tla in... Gromovit vrišč ga je prekinil. Manuel je v spremstvu svoje kvadrilje stopil v areno. Sulica ni pogodila razjarjenega bika. — Manuel, Manuel! Marija se je nagnila nekoliko naprej. Ko je prišel bikoborec mimo Alvarezove lože, je nekajkrat pogledal navzgor in se nesramno smehljal. Don Esteban ni ganil z obrazom, Marijine poteze pa so se zvile v sovraštvu in oči so se ji divje zasvetile. Odprla je torbico, vzela iz nje čipkasti robček in si otrla vlažno čelo. Tedaj se je Manuel še enkrat ozrl navzgor in se globoko priklonil. Imel je temne, kodraste lase in močan tilnik. Njegova postava se je zdela nekoliko neokretna in dosti preokorna za njegov poklic. Vendar pa je ta vtisk takoj izginil, kakor hitro ste ga videli pri njegovem delu. Njegovi gibi so dobili pri tem toliko prožnosti in uglajenosti, kakor bi bil plesalec. Težko telo se je obračalo z neverjetno naglico; spretno se je ogibal bikovi glavi ali pa se je vzpel nadnjo in večkrat se je posvetil njegov meč živali med rogovi. — Zdaj boste nekaj videli! je vzkliknil don Marciuez. In ne boste več govorili o grozi in ostudnosti in tudi tistih bikov ne boste več pomilovali, ki itak niso bili vredni drugega ko konjiča ali pa takegale matadorja. Razumeli boste veselje Španca in spoznali estetski užitek, ki ga nudi prizor, ko se slaboten človek z rdečo cunjo in nekaj centimetrov jekla obrani podivjane živali. Manuel je res na vse strani močno prekašal svoja dva prednika. S pomočniki so dražili bika z veliko spretnostjo in drznostjo. Picadorjev met je bil mojstrski primer pikeja. Žival je od bolečine klavrno povesila glavo. Vedno iznova je napadala svoje zasledovalce, toda pred očmi ji je vedno zaplapolala rdeča cunja in banderille so jo zbadale v kožo. Manuel je nastopil. Zdaj je prišel na vrsto on, matador. Predzadnji del drame je bil končan. Nekaj minut je izvajal junak iz Hermoze slavno veronique: krepko stoječ na tleh se je drzno vzpenjal nad bikovimi rogovi in njegova cunja je plapolala živali zdaj na eni, zdaj na drugi strani glave. S čudovito spretnostjo je Manuel ubil bika. Viharno ploskanje ga je pozdravilo. Ko je pritekel drugi bik v areno, je postala Marija nemirnejša. Njene blede roke so se igrale s pahljačo, spet je odprla torbico in segla po robcu, zrcalu in škatlici za puder. — Zdaj, je razlagal Marquez, boste videli, kar zna samo Manuel! To pot bo pokleknil pred bika in ga bo ubil! Lep, čistokrven andaluški bik je kar hlepel po boju. Divje se je zaganjal v picadorje, ki so ga dražili. Grobna tišina je zavladala nad areno, ko se je Manuel približal biku in mu s cunjo mahal okrog glave. Vse je zaploskalo, on se je domišljavo smehljal. Zdaj je prišla zadnja točka. Manuel je vlekel muleto za seboj in se bližal biku. Marija se je z razprtimi ustnicami radovedno nagnila naprej. Manuel se je bližal preko peska in držal v levi muleto, v desni svetlo rezilo. Grobna tišina je zavladala, ko se je bik pripravil za napad, stopil naprej, se obrnil in Bik se je utrudil in ga toreador skuša iznova razdražiti za boj. Igra toreadorja vred zaključkom boja. Bik je prebodel konju trebuh. se spet približeval matadorju. Manuel je pokleknil v pesek in pričakoval napada silne živali, ki je bila zdaj na višku svoje moči in razdraženosti. Marijini prsti so v torbici oklepali zrcalo. Roka se je počasi prikazala, oči pa so napeto sledile prizoru. Ma-uuei je klečal z obrazom proti njej, oddaljen komaj nekaj metrov, in je bistro opazoval bika. Kar je sledilo, se je zgodilo tako naglo, da ni mogel nihče opaziti, kako je prav za prav bilo. Bik se je zagnal naprej, Manuel je držal desnico pripravljeno. Nenadoma mu je posvetila v oči slepeča svetloba, da ni mogel več zasledovati bikovih gibov. Na slepo je zamahnil z mečem, začutil, da je zadel ob nekaj trdega in zaslišal ženski krik. Potem ga je nekaj strašno zabolelo, zavrtilo se mu je v glavi, nato je izginilo vse... Nastal je hrup. Zapozneli torero je priskočil in odgnal pobesnelega bika od matadorjevega trupla. Moški, ženske, vsi so osupli planili s sedežev. Don Esteban je mirno vzel hčeri zrcalo iz rok in ga spustil v torbico. — Pridi, Marija, pojdeva. Pobral je njene rokavice, pahljačo, torbico. Marija, ki je smrtno bleda strmela predse, je še enkrat pogledaja na negibno postavo v pesku. Krasna, škrlatnordeča oblačila so bila pordečena s temnejšimi madeži. Cez areno so prihiteli štirje možje z nosili. Od nekod se je zaslišal histeričen ženski krik: — Živio bik! — Da, pojdiva, oče! je rekla Marija in stopila iz lože. In ta stroj ie bil zadnja leta moja goreča želja!« f iUP jjjfefa ib $8 “ :;? . ^T Slnloniia velemestnega kolodvora. P. ST.: Nezgode profesorja Golisa Profesor Goliš je bil poseben eksemplar tiste vrste šolnikov, ki mislijo, da so šolske naloge zato, da se dijaki pred njimi tresejo, profesorji pa nad dokazanim neznanjem učencev veselijo, kajti tak je tek usode: nekaj tednov jezijo razposajeni učenci učitelja, a na dan plačila, to je seveda ob šolski nalogi, takrat se profesor lahko popolnoma legalno maščuje za vse hudobije. Treba je le primerno naviti zahteve, da jih komaj umejo odličnjaki v razredu. In kdor se zadnji smeje, se najslaje smeje ... Vedno pa gre le za to, kdo je zadnji. Na to pa častiti profesor Goliš ni dovolj pazil. Komaj je pozvonilo, že je pobral zvezke ter hitel z njimi na svoj dom, kajti obetalo se mu je pravo veselje: ves popoldan bo sedel pri zvezkih in se naslajal ob sleherni napaki, ki jo bo mogel zaslediti pri nalogi. Komaj je še imel časa za obed, nato pa se je spravil k delu. Najprej si je poiskal zvezek največjega malopridneža. Takoj je spoznal, da se ni motil, kajti naloga je bila polna .napak. Kar predstavljal si je paglavca, ponižnega in preplašenega, ko bo zagledal svoj zvezek, ki bo, kakor bi ga bili potegnili iz bdečega morja. Naloga je seveda dobila najslabši red. Profesor Goliš mu je pripisal še zafrkljivo opombo, da zaradi njegove nepazljivosti ni drugače mogoče in da pri njegovi malomarnosti ni upanja, da bi leto uspešno končal, kar je bilo na moč dobro, saj so morali neugodno oceno podpisati starši. Tako je šlo delo naprej. Enkrat pa bi se bil častiti profesor Goliš le skoraj zmotil. Tisti dolgi Tine tam v zadnji klopi je imel nalogo skoraj brez napak. Gotovo jo je prepisal, lump. Končno se pa le pokaže strahovita napaka. To bi bili videli profesorja Golisa, kako prisrčno se je razveselib kar po bedru se je udaril od veselja. Kje bi bila pravica, če bi že tisti 'line pisal naloge brez napak! 2e mu kakor s kolom podčrta napako in grozni napaki primerno oceno, ko kar prebledi: Kaj pa je to? V tem zvezku ni pivnika! To je višek nered-nosti, najbrže ga celo nalašč ni, da bi se profesor razjezil. Počakaj, hudoba! Še za eno stopnjo slabšo oceno zaradi nerednosti... Tako bi bilo pravici zadoščeno. Profesor Goliš je hotel delo nadaljevati, zato je vzel pivnik iz naslednjega zvezka, da je popil Tinetovo oceno. Na vrsto je prišel zvezek Tinetovega soseda, ki ga tudi ni nič prida. Pa kaj, tudi ta zlobnež nima pivnika. Gotovo sta se s Tinetom zmenila. Naj le ima zato za eno stopnjo slabšo oceno. In zopet vzame profesor Goliš pivnik iz naslednjega zvezka, da popije oceno, zvezek zapre in ga odloži. Kaj pa je to? 'Tudi v tem zvezku ni pivnika ... 'To je kar zarota teh falotov tam iz zadnjih klopi. Pa profesor Goliš jih bo že ugnal. Vsakemu svareč pripis in za eno stopnjo nižjo oceno. Zopet si je izposodil pivnik iz naslednjega zvezka. Profesorja Golisa je začelo dušiti: tudi drugi zvezki so bili kar vsi brez izjeme brez pivnika, tako da si je moral profesor Goliš kar neprenehoma izposojati pivnik iz naslednjega zvezka. Veselje profesorja Golisa se je začelo izpreminjati v srd, kajti ta enodušnost razreda, ta solidarnost v izgubi pivnika, to je bila že demonstracija. Proti njemu demonstracija... Kdo bi si upal! Pa ni bilo dvoma, to je demonstracija razreda. ki se mora energično zatreti kar pri prvem pojavu, kajti sicer je naravnost strašno, kaj bi se moglo zgoditi. Treba bo takoj javiti ravnateljstvu in sklicati konferenco. V sveti jezi je po dokončanem delu šel spat pozno ponoči, a ni mogel spati, preveč mu je šla na živce ta demonstracija s pivniki. Šele proti jutru je nekoliko zadremal, in kaj čuda, da se je nekoliko prepozno zbudil. Cisto proti svoji navadi je prišel že po zvonjenju v šolo. Rad bi bil povedal ravnatelju, kakšno demonstracijo so napravili njegovi učenci, pa dobra sreča ga je tega obvarovala. Ravnatelj je sicer stal na hodniku in držal svojo uro v roki, tako da se je profesor Goliš kar izgubil v svoj razred. Srečanje z ravnateljem na hodniku ga je iznova razkačilo in strašno razjarjen je jel razsajati nad razredom zaradi pivnikov, ki jih ni: sčasoma se je komaj toliko ugnal, da je dal zvezke razdeliti. Pa zopet novo presenečenje: vsi učenci so imeli opombo zaradi pivnika in pivnik v zvezku, edino eden ni imel pivnika, a tam ni bilo pripombe, da pivnika manjka, kajti pri zadnjem zvezku si je profesor izposodil pivnik iz zvezka, ki ga je bil najprej pregledal. Kdo drug bi bil v zadregi, a profesor Goliš je takoj pravo pogodil: falotje so imeli pivtiike pripravljene in so jih vložili v zvezke. Slabe ocene so ostale, le konference zaradi umišljene demonstracije ni bilo... Zgodilo se je, kakor se često zgodi. Po protekciji ali pa po naključju je postal profesor Goliš direktor. Zdaj je imel oblast ne samo nad učenci, zdaj je lahko stresal svojo jezo tudi nad podrejenimi profesorji. Pa jo je tudi. Posebna naslada so mu bili zvezki, kajti ti so corpus delicti, vse drugo so besede, so naziranja, se da zagovarjati, se da tolmačiti. Izpuščene vejice pa ni in ni, prezrta napaka je prezrta na večne čase in neprecenljiva škoda zanjo. Kaj zato, da ga je sovražil ves učiteljski zbor, kaj zato, da mu je dijaštvo dalo ime Sultan, da ga je zasmehovalo vse mesto... To ga ni motilo. Kupil si je zeleno tinto, da je mogel razločno zaznamovati v zvezkih vse tiste napake, ki so jih profesorji prezrli, saj bo na tak način morala zrasti vsaj avtoriteta zelenila pri profesorjih, dijakih in njih starših. Dolgo se je trudil v svoje nezmanjšano veselje in verno pregledoval vse zvezke. Vračal jih je profesorjem z ljubeznivim opozorilom: Vi pa niste natančno korigirali... sem moral še jaz enkrat za vami korigirati, kar boste takoj spoznali, ker sem označil napake, ki ste jih vi prezrli, z zelenilom. Zgodi se pa nekoč, o groza... MDid suplent... Seveda dobi tudi on kup zvezkov, popravljenih z zelenK lom, nazaj. Zakaj bi se Sultan ženiral ravno tega suplenta! Pa kaj napravi suplent? Že drugi dan vrne vse zvezke ravnatelju s prijaznimi besedami: Gospod direktor, pregledal sem vse zvezke še enkrat ter zaznamoval vse tiste napake, ki ste jih tudi vi prezrli, z modrilom ... Tega suplenta prihodnje leto ni bilo več na zavodu, Sultan pa baje ni več korigiral z zelenilom ... Seveda je vse to že davno, davno. Danes takih profesorjev ni, pa tudi takih direktorjev ni več. Zadnji te vrste je bil neki višji nadzornik, pa še tega so iz političnih razlogov odsta-vli. Morda se še vrne, ko se politika i premeni... Skok v pomlad. Friedrich Steiner-lv. Vuk: Pridiga poslanika lz zbirke: »Tako se Orient smeje«. Paša Husein Malek, gospodar neke pokrajine v Arabiji, je nameraval poslati na perzijski dvor svojega poslanika. Priporočili so mu znamenitega pridigarja Vevlama Aršada. Paša Husein Malek. ga je dal poklicati k sebi. Ko je pridigar prišel, mu je rekel: »Ti pojdeš za mojega poslanika na perzijski dvor. Ker si pa, kakor mi pravijo, zelo podvržen beračenju, mi moraš priseči, da boš to navado opustil vse dotlej, dokler boš na perzijskem dvoru.« Pridigar je prisegel. Dobil je bogato potnino ter odpotoval na perzijski dvor. Perzijski šeh, ki je že slišal o odličnem pridigarskem talentu tega poslanika, je Aršada prosil, da bi prihodnji petek pridigoval. Vevlam Aršad, poslanik in pridigar, je obljubil. Napočil je petek. Po običajni molitvi je stopil poslanik na prižnico in začel pridigovati. Pridigoval je s takšno vnemo in s takšnim ognjem, da so bili poslušalci kar ganjeni. Ko je pridigar videl, kako globoko je njegova pridiga segla vsem v srce, se je še enkrat obrnil k svojim vnetim poslušalcem in rekel: »Bratje! Preden se poslovim od vas, vam moram še nekaj zaupati. Preden sem prišel k vam kot poslanik mojega gospodarja, sem imel navado, da šeni beračil. Celo s prižnice sem beračil. Ali paša, moj gospodar, je zahteval od mene prisego, da bom, dokler bom tukaj, beračenje opustil. In tako, ljubljeni bratje, sem prisegel, da ne bom beračil, in se bom svoje prisege tudi držal. Ali vprašam vas, dragi bratje, ste mar tudi vi prisegli, da mi ne boste nič darovali?« Po teli dobro postavljenih besedah je izginilo pobožno razpoloženje poslušalcev. Začeli so se smejati in zadovoljni glasno zbirati darove za spretnega pridigarja, ki je znal svojo prisego tako dobro zagovarjati in izkoristiti. t Stori oče. Zasliševanje Delavec Jože Kovač je bil 20. septembra lanskega leta v svojem stanovanju v Dolgi ulici štev. 7 ob osmih zvečer aretiran, ker je bil osumljen, da je v noči od 13. na 14. septembra umoril Ano Lazarjevo, Dolga ulica 36. Kovača so prignali takoj pred preiskovalnega sodnika, ki ga je zaslišal. Posrečilo se mu je pa, da je dokazal popoln alibi razen za čas med pol eno in pol drugo uro. V omenjenem času, je trdil, je bil na poti domov. Četrto zasliševanje je bilo po pol ure dolgem odmoru, ki je sledil nepretrganemu peturnemu zasliševanju. Obtoženca so spet privedli pred preiskovalnega sodnika. »Zasliševanje se zopet prične. Vi torej tajite slej ko prej vsako krivdo. Pravite, da ste odšli od »Sodčka«, kjer ste sedeli s svojimi tovariši, ob pol eni. Vaša pot domov pa ni daljša ko dvajset minut. ------Kakšen ovinek? Če ste šli skozi park, ste morali pa zelo hitro hoditi, da ste prišli ob pol dveh domov? Šli ste torej strašno hitro. Ali imate nevesto? Ste bili tisti večer z njo? Z njenimi prijatelji? Kako ji je ime? Kaj je vaš prijatelj Mihelič po poklicu? Kdaj in kje je rojena vaša nevesta? Ste poznali umorjenko? Kdaj ste jo zadnjikrat videli? Vam je gospa Lazarjeva povedala, odkod brazgotina na njenem vratu? Ali imate pričo, ki vas je videla, da ste bili res ob pol dveh doma? Tako se glasi protokol. Bili ste, kakor pravite, tisto popoldne v družbi s svojo nevesto in prijateljem Miheličem. Ob kateri uri? Vaša nevesta je bila rojena 14. septembra 1914, in je bil torej tisti dan potem njen rojstni dan. Ali sta o tem kaj govorila vpričo Miheliča? Ali bi dovolili, da bi vaša nevesta sprejela kako darilo? Tudi od svojega prijatelja ne? Potem Ste se torej ločili. Ali veste, v kakih gmotnih razmerah je živela Lazarjeva? V kakšnem razmerju ste bili z njenim podnajemnikom? Prijatelja torej nista bila? Tako se glasi protokol. Kaj ste hoteli podariti svoji nevesti za rojstni dan? Ali ji tudi prej niste nikdar nič podarili? Ste o tem govorili vpričo Miheliča? Kaj ste rekli na to, ko je vaš prijatelj dejal, da bi on že vedel, kaj bi storil, ko bi imel tako nevesto? Kaj je rekla na to vaša nevesta? Ali si ni pri tem morda vendarle kaj mislila? Kako je to, da tisti večer nista z Miheličem skupaj odšla od »Sodčka«, saj vendar blizu skupaj stanujeta? Hotel je ostati, vi ste pa rekli, da ne utegnete? Kaj ste pa hoteli napraviti? Bili ste torej trudni? Če ste bili trudni, zakaj ste pa šli potem skozi park? Zakaj ste se prepirali? Zaradi njegove opombe popoldan torej? Potem ste šli sami domov. Prišli ste v Dolgo ulico, kje ste šli čez cesto? Hm. Za Sodno ulico. Poslušajte, zakaj ste pa prav za prav šli čez cesto? Iz parka bi bili prišli v ulico itak na strani lihih številk, kjer je tudi vaše stanovanje! Ogledali ste si izložbo? Kje je ta trgovina? Nasproti vaše hiše? Kakšna je ta trgovina? Kako ste mogli videti zlatnino, saj so bile izložbe vendar v temi? Odkod je prihajala luč? Od električne ure? Ste si torej premislili in ste vendar hoteli nevesti nekaj podariti? Mar ne? Ali ne presega zlata ura vaših premoženjskih razmer? Kje ste si hoteli izposoditi denar? Ali bi vam gospa Lazarjeva posodila denar? Pa ste rekli, da je živela v zelo skromnih razmerah? Kako to, da ste zbudili svojega sostanovalca, ko ste prišli domov? Kaj ste ga vprašali? Tako se glasi protokol. Iz tega posnemam: Vi imate svojo nevesto zelo radi, njen rojstni dan je bil, vaš prijatelj namiguje, da bi ji zelo rad kaj podaril, vi nimate veliko denarja, pa se vam vendarle porodi misel, da bi dekletu kaj poklonili, kaj posebnega, na primer zlato uro. Ne? Pa ste rekli, da ste šli na drugo stran ceste, da bi si ogledali ure. Čudno je samo to, da je tudi stanovanje umorjene na tisti strani ceste. Dalje trdite, da je živela gospa Lazarjeva v zelo skromnih razmerah, pa ste si vendar hoteli izposoditi pri njej denar. Kdaj ste hoteli iti k njej? Drugi dan bi vendar ne bili utegnili, saj ste hoteli iz tovarne naravnost k svoji nevesti. Ali bi ne bilo torej pametneje, ko bi kar zvečer pozvonili pri Lazarjevi, saj ste jo vendar dobro poznali? Šli ste torej vendarle že zvečer k njej? Kdaj pa vam je zadnjikrat posodila? Kaj vam je rekla takrat? Če vam je rekla, da vam nič več ne posodi, si vendar niste mogli misliti, da bi vam bila posodila za zlato uro? Rekli ste, da vam je umorjenka, ko ste bili zadnjikrat pri njej, povedala, odkod brazgotina na njenem vratu. Torej ste brazgotino opazili? Če ste jo videli, niste mogli biti pred tednom dni pri njej, ker izvira brazgotina od zadnjega dne. Se ne morete natanko spomniti? Torej vam dam malo časa, da premislite. Medtem pa mi še enkrat povejte, kaj ste ponoči vprašali svojega sostanovalca? Koliko je ura? Zato ste ga zbudili? To je bilo nepotrebno. Ali se ne vidi z vašega okna na uro poleg urarja, ki. je bila, kakor ste prej rekli, razsvetljena? Ali ste se zdaj že spomnili, kdaj ste videli brazgotino gospe Lazarjeve? Se spominjate natančno, da je bilo dva dni pred umorom? Toda ugotovljeno je, da gospe Lazarjeve ves dan ni bilo doma. Zvečer? Vrnila se je šele zjutraj. Popoldne pred umorom torej? Ob kateri uri? Ali niste rekli, da ste bili takrat v družbi neveste in prijatelja? Ali ste prijatelju kaj govorili o svojem načrtu? Nič. O kakšnem načrtu mu niste nič povedali? Česa ni vedel? Odgovorite! Hitro! Veriga je sklenjenai priznanje vas lahko reši. Torej Mihelič ni nič vedel o umoru? Seveda, na to ste se spomnili šele zvečer. Saj vendar niste zločinec in stvari niste premišljali? To se je zgodilo samo iz ljubezni do vaše neveste! Oovorite! Saj ste vendar dober človek. Sicer bi ne bili morili. Hoteli ste si samo izposoditi denar, da bi ne izgubili svoje neveste. Kajne? In potem se je zgodilo. Da? Je tako? Priznate? -----Hvala, odpeljite ga!« PRI JAMSKIH iiiniHiniiiiHiiiuiniiiiiHiniiiHiniinninininim PREBIVALCIH Malokje na svetu je še toliko siromaštva kakor v bajni Indiji, tej deželi nasprotij in lepot. Čudno se sliši, a vendar je resnično, da žive tu še zmerom ljudje, ki morajo prebivati po skalnatih votlinah, kakor so prebivali naši pradavni predniki v predzgodovinskih dobah. Le v nečem je razlika. Takrat so se ljudje zatekali v jame, ker so jim bile najboljša zaščita proti sovražnikom, Indijci pa stanujejo v njih zaradi tega, ker ne premorejo niti toliko premoženja in zemljišča, da bi si zgradili preprosto kočo. Seveda je življenje v teh jamah silo žalostno, zlasti za mladino. Statistike so dognale, da preživi med prebivalci jam tretje leto komaj 32 odstotkov novorojencev, to je še enkrat manj, kakor znaša sicer povpreček v Indiji. Higienske razmere te mladine so obupne in vzgoja prav tako. Starši se z otroki ne morejo ukvarjati, ker morajo iti za delom. Spomnijo se jih šele takrat, kadar toliko dorasejo, da jim pri delu lahko pomagajo. Ker so votline, kjer ti ljudje prebivajo, po večini ob lenih indijskih rekah, morajo otroci ves dan vdihavati smrad, ki jim uničuje zdravje. Evropski politiki, ki obiskujejo Indijo, hodijo radi gledat te civilizacije nevredne razmere. Pri njih se otroci navadijo beračenja. Stotine drobnih rok se iztegujejo skozi ozke vhode v votline in prosjačijo. Tako se pogosto zgodi, da zaslužijo otroci več kakor starši, ki morajo ves dan trdo delati. Kakšna je notranjost teh jam? Kup bambusovih listov ali riževe slame, nekaj borne, umazane posode in na sredi ognjišče. Deset ali še več ljudi se časih stiska v njih. Kakšno mora biti to življenje, si ni težko misliti. Dejstvo je, da so te jame legla vseh mogočih bolezni, od spolnih do gobavosti. Nedaleč stran pa so razkošne palače bogatinov in mogočna angleška vladna poslopja. Anglija se za vse to siromaštvo ne meni. Dopusti, da te ljudi drugi Indijci zaničujejo in da se obrnejo stran, če jih vidijo. Kajti prav v sovraštvu med posameznimi rodovi in kastami je moč Anglije v Indiji. Dokler se to ne bo izpremenilo, dokler ne bo zrasel človek, ki bo znal k’ne Znanstveno društvo za humanitarne"" vede v Ljubljani je na svojem občnem zboru pod predsedstvom univ. prof. dr. Nachtigala izvolilo za svojega častnega člana dr. Frana Windischerja, predsednika Narodne galerije, Ljubljanskega kluba, »Merkurja« itd., v počaščenje njegovih zaslug za povzdigo naše znanosti in kulture. Obenem je bil za rednega člana izbran umetnostni zgodovinar konservator dr. France Stele. Obema tudi naše najiskrenejše čestitke! (25 let robotnik prosvete.) Letošnjo pomlad uprizarja vrli Šentjakob Danila Bučarja igro z godbo in petjem »Na Trški gori«, ki je našla hvaležna ušesa vsepovsod, saj pojo melodijo mežnarja Ceneta in citirajo njegove domače verze kar fan-teti po cesti... »Tukaj leže roke in noge in pa rebra rajnk’ga Martina Kebra.« Temu se pravi popularnost. Most med ljudstvom in umetnostjo. Vso lahno vedrino dolenjskega človeka, njegovo okroglo čud in veselo lahkomiselnost je Danilo Bučar srečno predelal v note, stare viže, uveljavil te lastnosti pri pultu, na odru, v radiu ali na ploščah. Povsod znani in nasmejani Danilo Bučar & gospa Metka. & gospa Metka. To je važno. Dober zakon je eno doma in je eno zunaj. Pri domači mizi in na šentjakobskih deskah, pri računih življenja ter pri'skupnem delu. In če žena spočetka n e »razume« moža, uaj se gre učit h gospe Metki. Trdna in žilava Jeseničanka ni imela spočetka ne daru za teater, ne za muziko. Dandanes ga ima za oboje.... Pet in dvajset let stoji možu ob strani v vsem in povsod. Vse to ljubezen stTi! Naslov za novo Bučarjevo igro. A že me živo in vprašujoče pogleda jubilant - še mlad jubilant! in o ujem gre danes beseda. Bučarjevi so bili vsi muzikajni. 2e s šep'|imi leti je Danila nevarno zapeljevala Muzika ... Skrivaj se uči klavir. Njegov oče je vedel, da so to zlom kov; e reči, saj je bil sam umetnik-kitarist in komik... Z 10 leti ga nadobudni sinko preseneti za god — s serenado. V gimnaziji se vtihotapi med tamburaše, igra skoraj vse instrumente, dirigira orkester, sodeluje pri zboru, je nekaj časa temperament- ni timpanist in prireja očetove skladbe za tamburaški zbor. In tako greši dalje... Pride vojska. Danilo študira. Farmacijo. Metka z Jesenic pride za njim v Ljubljano in kot 16 letno srčkano dekle iz ljubezni do svojega izvoljenca Danila igra prvič na deskah staro babo... Že v Novem mestu je Danilo z Markičem koval zarote. Prijazni rezultat teli zarot: Markič-Binterjev šentjakobski oder. Od leta 1921. neprestano giblje. Igra, dvigne orkester, reorganizira šentjakobski zbor, poje kuplete, piše igre, stika za narodnim blagom —• blagor idealistom! Gospa Metka mu v hudih urah sega pod pazduho... Blagor mu, da ne ve, kakšno je in bo plačilo za vse to. Zadeva na Trški gori? l am, kjer se počasi spusti cesta od Novega mesta proti Št. Petru se ono-stran mirne Krke zasmeje vesela Trška gora, utelešenje dolenjske dobre volje, zvrhana posoda izvrstne kapljice, zakladnica objestnih domislic in okroglih popevk, pristnih očancev, hudomušnih zgodb ter galerija pastelov. Ne zameri mi, da sem se Te spomnil, o Jakac, ko vidim v duhu novomeško eaparijo ob Krki, arhaične gozdiče in senožeti, intimno lepoto sramežljivih 'cerkvic pod goro ali v zatišju temnih gozdov ... lu ne zameri mi, o moj jubilant, da Ti nisem že prej povedal, da prav odtod izvira Tvoj smeh, da je prav »Trška gora« Tvoje najboljše dejanje, da so prav ljudje te igre kakor prepisani iz življenja. In kdor ne verjame, da so »tam v Gorjancih vragi doma«, naj si ogleda Bučarjevo igro v Šentjakobu. Njegov trud in njegov uspeh naj mu bo najlepše in najboljše zadoščenje — če že moram imenovati to besedo — za jubilej. /. P. + Matko Kandrič Gornji grad, dne 1. apr. 1936. Lepo spomladansko vreme ie bilo letos na dan 1. aprila. Redki so taki dnevi v tem sicer deževnem mesecu, ko se narava prebuja v novo življenje in ko se ptički med seboj kosajo, kateri bo lepše zapeli slavo Stvarniku. Savinjske planine, odete z debelo snežno odejo, so pozdravljale vsakogar. ki je uprl pogled vanje, sredi med njimi kakor poglavar Ojstrica, na desni Raduha, na vrhu vsa še s snegom pokrita, naprej od nje Travnik, Kome In v ospredju Ter. od njega naprej Mozirske planine. Za Gornjim gradom ponosni! Veliki Rogatec in poleg njega že zelena Lepenatka. nad Ciornjim gradom gozdnata Menina planina. Po vseh teh ie rad hodil naš gospod Matko, kakor so mu domačini rekli in kar je gospod sreski načelnik tudi rad slišal, saj ie bil čisto domač, pravi sin Slovenskih goric. Ko so osem din prej odpeljali sre-skega načelnika Matka Kandriča v celjsko bolnico, se je, kakor sta povedala njegova spremljevalca, ozrl iz avtomobila nazaj proti našim goram in izrazil željo, da bi se kaj kmalu vrnil in jih spet obiskal. A ta želja se mu ni izpolnila ... Proti večeru dne 1. aprila so se oglasji v cerkvicah zgornje savinjske doline in v Gornjem gradu zvonovi, naznanjajoč prebivalstvu, da ie končal svoje skromno življenje gospodar sreza ... Nepričakovano nam je prišla ta vest, vse prehitro nas je zapustil in težko bomo občutili praznoto, kC ie nastala po njegovem odhodu v večnost. Pokojnik je bil pravi prijatelj ljudstva in ni ga človeka v okraju, kateremu bi bil storil kdaj kaj žalega. Njegovo delo je bilo dobrohotno in uspešno. Poznal ie samo zakon 'n svojo vest, razlike med stanovi in razlike v političnem prepričanju ni poznal. Pokojnik se je rodil v Mihevcu pri Velik’ Nedelji kot sin kmetskih staršev in je okusil kakor po večini vsi taki vso grenkobo in težave težkega dijaškega življenja. Dne 16. septembra letos bi bil slavil svojo 50 letnico. V prostih urah mu je bila nailjubšu zabava reševanje ugank, ki jih je z njemu lastno duhovitostjo in vsesplošno izobrazbo z lahkoto reševal. $e dan pred smrtjo je mislil na uganke, ki jih je imel skoraj že rešene in pripravljene, da jih pošlje »Prijatelju«. V svojem življenju je rešil sto in sto ugank z lahkoto, ni pa mogel rešiti največje uganke, uganke o življenju! Mnogoštevilni njegovi prijatelji in tovariši ter prebivalstvo okrajev, v katerih je služboval, bodo ohran it pokojnega sreskega načelnika Matka Kandriča vsikdar v prijetnem spominu. Naj mu bo lahka domača zemljica v Slovenskih goricah, kjer bo počival! Dr. M. Ivan Vuk: BOJ ZA ne 3. januarja je prišla v Pariz, 13. februarja so jo zaprli, 24. julija pa so jo postavili pred vojno sodišče. Razprava je bila tajna. Obtoženka je priznala zveze z vohunskimi šefi Nemčije, Holandske in Španije, trdila pa je, da so bila vse to samo privatna razmerja. Ko so prišli na dan z dokazi, je poizkušala z različnimi sredstvi: z jezo, smehom, uporom, živčnimi napadi itd. Zagovornik je sentimentalno govoril o njenem žalostnem življenju in o njeni ljubezni do oficirjev, kar da še ne pomeni nikakršnega izdajstva. Toda krivda je bila dokazana, čeprav ne priznana, in Mato Hari so obsodili na smrt. Pred smrtjo se je junaško držala in si ni niti pustila zavezati oči. Njen zagovornik ji je baje rekel, da bo eksekucija samo navidezna in da puške ne bodo nabite. Bila je res tako lahkoverna, da je morda verjela takim pravljicam. Toda to so samo slutnje. Nespametno je obsojati ali zagovarjati vohuna, najsi služi domovini ali sovražniku. So tri vrste vohunov: taki, ki služijo sovražniku v svoji lastni domovini, taki, ki služijo svoji domovini v tujini, in končno nevtralni, ki služijo tistemu in tam, kjer si obetajo največ zaslužka. To zadnje je žalostni poklic, ki ga je opravljala Nizozemka Gretha Gsell. Tajinstvena pota njene usode, naivnost, s katero se je spuščala v brezplodna ali blazna početja, in njen tragični konec, vse to bi moglo vzbujati sočutje. Vendar pa ni.ne na njej sami, ne v njenih aktih ničesar, kar bi moglo upravičiti avreolo, s katero so jo obdali njeni občudovalci. ŽenskiOOOOOO OOO nasmešek Nad vsako lepoto zmaga nepopisni, ljubki ženski nasmešek, ki si osvoji vsako srce, ker je iz srca rojen. Neodoljivo priklene človeka nase, kakor neznan žarek z drugega sveta. Kakor bi bil zlit iz dobrote, ljubkosti in modrosti ter je najplaš-nejše, a vendar najzgovornejše priznanje dobrohotnosti med dvema človekoma. Dobrohotnost! Da, dobro moramo hoteti vsem, ker to vsakdo najbolj občuti, če daje ali pa jemlje. Dobrohotnost je most med človekom in človekom, tudi med žensko in žensko (kajti ženske se druga drugi ne smehljajo vselej) in zasadi korenine za najlepše cvetje. Nikoli ni takšen nasmešek brez uspeha in brez pomena. V sebi požene kali za zrel sad, in kako pogosto je že ustvaril tudi denaren blagoslov, ker je odprl srca, ki bi bila sicer ostala zaprta z železnimi vrati. Zenski nasmešek naj ne bo pre- mišljeno, zavedno umeten, ampak naj bo rojen iz premišljene, vse razumevajoče notranje sproščenosti. Prazno, plehko smehljanje, ki res ničesar ne reče, je samo družabna fraza, ki človeka ne prime, plašen nasmešek iz zadrege ljudi ne zbliža in skrivnostnemu nasmešku Mone Lise manjka prav tista toplota,, ki bi morala čudežno odsevati na obrazu obiskovalca. »Kepp smiling«* se pravi v Ameriki, in ena najlepših lastnosti veselih, ljubkih Američank je to, 1 da imajo vselej na ustnicah ljubek nasmešek, ki jim je že kakor prirojen. Zaradi okostenele tradicije, a vendar prikupno se smehlja Japonka in pričara s tem otroškost v svoj obraz. Mimo nasmeha ženske, ki zna res krotiti srca, ne moremo iti hladno, v duši nam ostane, za nami zveni, da se začnemo nehote tudi sami smejati... Upanje je sladko. Neki kristjan ni imel sreče v zakonu. Po tretji ženi se je tega naveličal in postal mohamedanec. In je imel dvanajst žen. Pa ga vpraša prijatelj: — Zakaj pa to? Še na eno nisi mogel dovolj paziti! — Prav zato pa. Med dvanajstimi bo morda vendar ena, ki mi bo ostala zvesta. * Izvolite se smehljati. Guy de Maupassant: POKOJNA LJUBICA elo sem jo ljubil! Zakaj človek ljubi? Ali ni čudno, da človek ne vidi na svetu drugega ko eno bitje, da niina v mislili več ko eno misel, v srcu več ko eno željo in v ustih le eno ime: ime, ki nenehoma izvira kakor vir studenca iz globine duše, ki privre na ustnice in ki ga človek izgovarja, ponavlja in neprestano mrmra kakor kakšno molitev. Ne mislim pripovedovati najine zgodbe. Ljubezen ima samo eno, vedno isto. Srečal sem- jo in vzljubil. To je vse. In eno leto sem živel od njene nežnosti, v njenem- objemu, od njene ljubeznivosti, v njenem pogledu, v njenih oblačilih, v njeni besedi, ovit, zvezan in ujet od -vsega, kar je prihajalo od nje, tako zelo, da nisem vedel, ali je dan ali noč, .ali sem živ ali mrtev, ali sem na naši stari zemlji 'ali kje drugje. In potem je umrla. Kako? Ne vem, ne vetn več. Neki deževni večer se je vrnila premočena, in drugi dan je začela kašljati. Nekako teden dni je kašljala in legla. Kaj se je zgodilo. Ne vem- več. Zdravniki so prihajali, predpisovali zdravila in odhajali. Njene roke so bile vroče, čelo žareče in vlažno, njen pogled sijoč in žalosten. Govoril sem ji, ona pa mi je odgovarjala. Kaj sva si pripovedovala? Ne vem več. Vse sem- pozabil, vse, vse! Umrla je, prav dobro se spominjam njenega šibkega zdihljaja, njenega tako slabotnega zadnjega zdihljaja. Strežnica je dejala: »Ah!« Razumel sem, razumel! Ničesar nisem več vedel. Ničesar. Videl sem duhovnika, ki je izgovoril besede: »Vaša ljubica.« Zdelo se mi je, da jo je psoval. Ko je bila mrtva, ni nihče imel pravice to vedeti. Spodil sem ga. Prišel je drug, ki je bil zelo dober, zelo mil. Plakal sem-, ko mi je pravil o njej. Vprašali so me tisoč reči glede pogreba. Ne verni več. Spominjam se pa prav dobro krste in zamolklih udarcev kladiva, ko so jo zabivali vanjo. Ah, moj Bog! Zagrebli so jo! Pokopali! Njo! V jamo! Nekaj oseb je prišlo. Prijatelji. Pobegnil sem. Bežal sem. Dolgo časa sem blodil po ulicah. Potemi šemi se vrnil domov. Drugi dan sem- se odpravil na potovanje. Včeraj sem se vrnil v Pariz. Ko sem spet zagledal svojo sobo, najino sobo, najino posteljo, najino pohištvo, vso to hišo, kjer je ostalo še vse, kar ostane od življenja bitja po njegovi smrti, me je obšla tako močna bol, da bi bil malone odprl okno in se pognal na cesto. Nisem mogel več ostati sredi teh reči in zidov, ki so jo obdajali in ščitili in ki so morali hraniti v svojih neopaznih drobnih delcih na tisoče atomov nje, njenega mesa in njenega diha; pograbil sem klobuk, da bi pobegnil. Ko sem prišel do vrat, sem moral mimo velikega ogledala v veži, kamor ga je bila dala postaviti, da se je v njem lahko vsako jutro pogledala od nog do glave, ko je šla z doma, da je vi- dela, ali je tla vsa njena oprava v redu, ali je bila vsa čedna in zala, vsa od čevljev do klobuka. In ustavil sem se pred tem ogledalom, ki se je v njem tolikokrat zrcalila. Tolikokrat, tolikokrat, da je moralo še hraniti njeno podobo. Stal sem vzravnan pred njim in drhtel, oči pa sem imel uprte v gladko steklo, ki je bilo prazno, a jo je prej vsebovalo vso, io imelo kakor jaz, kakor moj strastni pogled. Zdelo se' mi je, da ljubim to ogledalo, pobožal sem ga — bilo je mrzlo! Oh, spomin, spomin! Nesrečno zrcalo, žgoče, živo, strašno zrcalo, ki je vzbpjalo v meni toliko muk! Srečni ljudje, katerih srce pozabi kakor ogledalo, kjer se zasvetijo in izbrišejo odsevi, vse, kar je bilo v njem, vse, kar se je pred njim odigralo, vse, kar je gledalo in kazalo v svojem nagnjenju in svoji ljubezni. Kako trpim! Šel sem iz hiše in proti svoji volji in brez zavesti zavil proti pokopališču. Našel sem njen preprosti grob, marmornat križ s temile besedami: »Ljubila je, bila ljubljena in je umrla.« Bila je tu, spodaj, strohnela! Kakšna groza! Davil sem se v solzah s čelom na zemlji. Dolgo, dolgo časa sem ostal. Potem sem se zavedel, da se dela mrak. Tedaj se me je polastila čudna, neumna želja obupanega zaljubljenca. Hotel sem prebiti noč blizu nje, poslednjo noč, da bi jokal na njeni gomili. Toda videli me bodo in me pregnali. Kaj naj storim? Postal sem prekanjen. Vstal sem in začel bloditi po tem mestu pokojnih. Hodil šemi, hodil. Kako majhno je to mesto v primeri s tistim, v katerem živijo! Pa vendar koliko več je teh mrtvih ko živih! Nam so potrebne visoke hiše, ulice, toliko prostora, za štiri rodove, ki zrejo hkrati dan, pijejo studenčnico in vino ter jedo krrh z ravnic. In za vse rodove mrtvecev, za vso verigo človeštva, ki je segala do nas, skoraj nič! Zemlja jih spet sprejme vase, svet jih pozabi in zbriše s tal. Zbogom! Konec pokopališča sem iznenada zapazil zapuščeno pokopališče, tisto, kjer so se že stari pokojniki nehali mešati z zemljo, kjer so križi odgniti, kjer bodo jutri shranili poslednje mrtvece. Bilo je polno divjih rož, visokih črnih cipres, žalosten in veličasten vrt, ki ga hrani človeško meso. Bil sem sam, čisto sam. Počenil sem za zeleno drevo. Ves sem se skril med debelimi, temnimi vejami. Tako sem čakal in se oklepal debla kakor brodolomec svoje razbitine. Ko je noč postala črna, zelo črna, sem zapustil svoje skrivališče in začel potihoma in polahko s počasnimi koraki hoditi po tej zemlji, polni mrtvih. Taval sem dolgo, dolgo, dolgo. Nisem je več našel. Z iztegnjenimi rokami in z odprtimi očmi, zadevajoč se z rokami, nogami, s koleni, s prsi in celo z glavo ob gomile, sem hdtiil, ne da bi jo našel. Iskal in tipal sem kakor slepec, ki išče pot, tipal kamne, križe,- železne rešetke, steklene krone, krone iz ovenelega cvetja! S prsti sem čital imena tako, da sem z njimi t.pal črke! Kakšna noč, kakšna noč! Nisem je mogel najti! Nobene mesečine! Kakšna noč! Bal sem se, groza se me je lotevala na teh ozkih stezicah, med dvema vrstama gomil! Gomile, gomile, gomile! Povsod same gomile. Na desni, na levi, pred menoj, okoli mene, povsod gomile! Sedel sem na eno izmed njih, zakaj nisem mogel več hoditi, tako so mi kolena klecala. Slišal sem, kako mi bije srce! Slišal sem pa še tudi druge reči! Kaj? Zmeden, nepopisen šum! Ali je bil v moji zmedeni glavi ali v neprodirni noči ali pod ta-jinstveno zemljo, pod zemljo, posejano s človeškimi trupli? Gledal sem okoli sebe. Kako dolgo sem ostal tam? Ne vem več. Bil sem ohromel od groze, pijan od strahu, toliko da nisem tulil, pripravljen da umrem. Iznenada se mi je zazdelo, da se je marmornata plošča, na kateri sem sedel, pričela premikati. Zares, premikala se je, kakor bi jo nekaj dvigalo. Skokoma sem se pognal na sosedni grob in videl, da, videl, kako se je kamen, ki sem ga zapustil, obrnil pokonci: prikazal se je mrtvec, gol okostnjak, ki ga je s svojimi ukrivljenimi rameni odvalil. Videl sem, videl prav dobro, četudi je bila noč zelo temna. Na križu sem lahko čital: »Tu počiva Jacpues Olivant, umrl v enainpetdesetem letu starosti. Ljubil je svojce, bil pošten in dober, zato je tudi umrl v božjem miru.« Medtem je tudi mrtvec prečital besede, napisane na križu. Potem je pobral na poti kamen, majhen oster kamen, in začel skrbno drgniti tiste besede. Počasi jih je vse izbrisal, zroč s svojimi praznimi očmi na mesto, kjer so še pred kratkim bile vklesane; in s koncerni kosti, ki je bila nekoč njegov palec, je z žarečimi črkami, kakršne se naredijo na zidu, če podrgnemo po njem z vžigalico, napisal tele besede: »Tu počiva Jacpues Olivant, umrl v enainpetdesetem letu starosti. S svojimi okrutnostmi je pospešil smrt svojega očeta, da bi dedoval po njem, trpinčil svojo ženo, mučil svoje otroke, goljufal sosede, kadarkoli je mogel, in klavrno umrl.« Ko je končal svoje pisanje, je mrtvec nepremično gledal svoje delo. In ko sem se ozrl, sem opazil, da so bili vsi grobovi odprti, da so vsi okostnjaki vstali iz njih, da so vsi izbrisali laži, ki so jih bili sorodniki napisali na nagrobne spomenike. Potem so nanje napisali resnico. In spoznal šemi, da so vsi bili mučitelji svojih bližnjih, da so bili polni sovraštva, nepoštenjaki, hinavci, lažnivci, lopovi, obrekovalci, zavistneži, da so kradli, goljufali, uganjali različne nepoštene posle in odurne reči, ti ubogi očetje, te zveste žene, ti vdani sinovi, te mlade nedolžne deklice, ti vrli trgovci, vsi ti brezmadežni moški in ženske. Sottottoi dnevi in lepo poletno vreme imajo velik vpliv na modo. Vse izložbe so že polne novih lepih tkanin. Letos so posebno moderni de-šeni z rožami, pikami, progami itd. Ali vse te živahno in pisano pobarvane in tiskane tkanine imajo polno vrednost samo tedaj, če so njih barve stanovitne na solncu in pri pranju. Znano je, da so z Indanthren-barvami pobarvane in tiskane tkanine nepre-kosljivo stanovitne pri pranju, na solncu in pri nošnji. Najboljše jamstvo za to stanovitnost je znani Indanthnn-znak na blagu. Indanthr«n Zahtevajte ga vselej, kadar kupujete tkanine iz bombaža,umetne svile in platna. Oglejte si lepe Indrantliren- izložbe. Vsi hkrati so zapisali na grobu svojega večnega bivališča kruto, strašno in sveto resnico, ki jo je ves svet prezrl, kakor bi je na zemlji ne bil videl. Mislil sem si, da je gotovo tudi ona izbrisala svoj napis. In stekel sem brez strahu mimio teli napol odprtih grobov, mimo razpadajočih trupel, mimo okostnjakov proti njej, zakaj vedel sem, da jo takoj najdem. Od daleč sem jo spoznal, ne da bi bil videl lice, ovito z mrliškim prtom. In na križu, iz marmorja, kjer sem malo poprej čital: »Ljubila je, bila ljubljena in je umrla,« sem zdaj čital: »Šla je neki dan na izprehod, da je varala svojega ljubimca, v dežju se je prehladila iu potem umrla.« Zdi se mi, da so me ob svitu nezavestnega odnesli od gomile. (Prev. G. P.) Duhovni, sodniki in detektivi v Ab e siniji Abesinija je edina krščanska država v Afriki. Ko je arabski osvojeva-lec Mohamed Oranje preplavil Afriko s svojimi četami, je bila Abesinija edina država, ki je ni mogel zavzeti. Vero v Abesiniji bi najlaže primerjali s krščanstvom v aleksandrijski dobi. Poleg obhajila pod obema podobama imajo Abesinci židovsko obrezovanje. Poleg Kristusa slave Marijo in svetnike. Najsvetejša pa jim je skrinja zaveze, ki so jo povzeli iz židovske vere. Pri božji službi si stoje moleči duhovni nasproti. Njili obleka je zelo pisana. Nad belim oblačilom nosijo raznobarvna ogrinjala, na glavi pa mitri podobno pokrivalo iz pozlačene bakrene pločevine. V rokah imajo pisane solnčnike, ki so v orientu že od davnih časov znamenje dostojanstva. Pred vrstami duhovnov stoje debteri, pismouki, v belih haljah, s poduhovljenimi obrazi. Opirajo se ob klečal-nike in drže v rokah zvitke, na katerih so napisane molitve. Nekaj teh pismoukov ima okoli vratu srebrna, gongom podobna tolkala. Po kratkem uvodu se začuje prvi zamolkli glas tolkala. Potem začno duhovni prepevati psalme. Čedalje glasnejše so svete pesmi in nato zaplešejo duhovni po taktu godal, ki spremljajo psalme. Tako je pel in plesal nekoč kralj David pred skrinjo zaveze. Iz stare zavezd so tudi glavni abesinski zakoni. Mojzesova zapoved »Oko za oko, zob za zob« velja še dandanes v Abesiniji. Ubijalca ubijejo sorodniki žrtve z meči na trgu, ki je nedaleč od neguševe palače. Sodbo izrekajo najvišji sodniki, ki se imenujejo »neguševa usta«. Tistega, ki je ubil svojega sovražnika s kamnom, obsodijo na smrt s kamenjanjem. Zelo hudo kaznujejo Abesinci tatove. Če se kdo večkrat izpo-zabi nad tujo lastnino, mu odsekajo roko. Evropcem se utegne zdeti to kaznovanje okrutno, toda pomisliti je treba, da je prav zaradi takih kazni v Abesiniji le malo tatvin. Veselo poglavje zase je abesinska kriminalna policija. Da odkrijejo zločinca, se v Abesiniji poslužujejo »le-baše« — iskalca tatu. Kdor je bil okraden, se obrne na uradno določenega detektiva. Navadno je to prebrisan možak, ki ima .celo kopico najetih dečkov. O teh dečkih pripovedujejo prave čudeže. Ko plača okra-denec svoji izgubi primerno nagrado, se začne prej ali slej iskanje tatu. Navadno mine dotlej precej časa, kp detektiv razpošlje svoje dečke ali pa vpraša za nasvet kakšnega tatu, ki je v njegovi službi, Kadar odkrije, kdo je tat, se začno pravi obredi. Dečku, ki mora igrati vlogo iskalca tatu, privežejo okoli pasu dolgo vrv. Na tej vrvi ga drže kakor lovskega psa. Detektiv mu sledi na mezgu, za njim pa gre še kopica ljudi. Najprej odvedejo dečka na kraj, kjer je bila roba ukradena. Tu mora počepniti. Potem mu vtaknejo v usta vodno pipo in natresejo na tleči tobak najprej belega, potem pa črnega prahu. Navadno vzamejo opij ali pa kakšno bolj nedolžno mamilo, ki razvname pijanemu dečku domišljijo. »Nedolžni deček« nekajkrat potegne iz pipe in s tem se začne skrivnostni del obreda. Zanimivo je, da mislijo Abesinci, da bi vse iskanje nič ne pomagalo, če bi deček že »poznal ljubezen«. Deček začne drhteti, zavija oči in na ustih se mu nabere pena. fznenada plane kvišku in vsi navzočni padejo po tleh, kakor bi bila strela udarila vanje. »Iskalec« gre zdaj z možem, ki ga drži na vrvi — po mnenju Abesincev — naravnost po sledi zločinca. To je časih seveda na kilometre daleč. Iznenada obstane. Spet padejo vsi spremljevalci po tleh. Ce kdo obstane, plane deček, »ki še ne pozna ljubezni«, po njem in ga začne obdelovati z vrvjo, dokler se tudi on ne vrže na tla. Potem se iskanje nadaljuje. Vse se spet dvigne in gre po sledu, dokler ni odkrit tat ali pa njegovo gnezdo. Ce detektivu že prej ni bilo mogoče odkriti tatu, žene deček spremljevalca tako daleč, da pridejo do kakšne vode, potoka ali jarka, kajti potem je čarovnija premagana. Iskalec po mnenju Abesincev ne sme stopiti čez vodo, Ob njenem bregu pade na tla in globoko zaspi. Če plača okradenec še enkrat nagrado, se iskanje ponovi, drugače se pa vse izgubi v pesku. če pa zavije »nedolžni deček« v hišo domačina, ki ni s tatvino nič v zvezi, utegnejo biti posledice za osumljenca prav nerodne. Vsekako ima precej težav, preden opere sum s sebe. Najbolje stori, če plača prostovoljno odkupnino. Kakor se vidi, je torej posel iskalcev tatu prav dobičkanosen. Njega dni so smeli uprizarjati take obrede tudi takrat, kadar je bil osumljenec Evropec, za vlade cesarja Menelika pa so evropski poslaniki dosegli, da so Evropce pri takih iskanjih izvzeli. Ati ste še pcazMH/euii ? Praznoverni? Ne! Na polaganje kvart ne daste prav nič, astrologiji in branju z roke se smejete. Strah vas ni nikoli... Tako in podobno govori velika večina ljudi. Pa je vendar nekaj čudnega s praznovernostjo. Mislimo, da smo se je otresli, pa se je vendar nismo. Še marsikaj nam je ostalo, bodisi iz navade, časih iz spominov na mladost. Še dandanes je obilo doraslih ljudi, ki se ničesar ne.boje, pa se vendar pomišljajo, preden stopijo na teman hodnik, ker se v njih srcu zbudi spomin iz mladosti na »črnega moža«, k.i jim ga je vcepila nespametna mati aii vzgojiteljica. Ta »črni mož« je bil priljubljeno sredstvo za pomirjenje preveč živega otroka, toda hkratu tudi zelo škodljivo sredstvb. Toda razen tega je še obilo praznoverja, ki se ga niti ne zavedamo. Če rečemo človeku, ki kihne, »Bog pomagaj«, povemo S tem nehote star zagovor proti' hudobnim duhovom, le da je nekdanja mistična vsebina teh besed že davno pozabljena. Tudi s pozdravom je nekaj podobnega, ali pa s čestitanjem. In vendar: če gre za kaj velikega, srečamo v vsakdanjem življenju še dosti ljudi, ki se naravnost boje čestitk. Kar groza jih obide, če jim kdo pred dolgim potovanjem ali veliko kupčijo želi srečo. To je znani nauk ,o »nasprotstvu«. Komur želimo srečo, ta ima smolo, in komur želimo smolo, ta ima irečo. Sreče pač ne smemo klicati. Najbolj razširjeno je še praznover-stvo v nekaterih poklicih, zlasti v tistih, ki so časih združeni z nevarnostjo. Mornarji so n. pr. že od nekdaj zelo praznoverni. Dandanes pa se hvala bogu skoraj ne more več zgoditi, da bi se na modernem oceanskem parniku pokazal v starinsko obleko oblečen možic — Ahasver. Še dosti bolj razširjeno je praznoverje med igralci in artisti. Nihče izmed njih noče imeti garderobe s številko trinajst, nihče ne mara potovati na petek ali pa celo ta dan imeti premiere. Ali je že kdo kdaj poizkusil v gledališču med predstavo ali izkušnjo veselo žvižgati? Potem je imel srečo, če ga niso igralci napadli s stoli. Žvižganje v gledališču je zelo zasovraže-r.o — iz praznoverja. Drugo praznoverje je izginilo, kar so uvedli v gledališčih električno razsvetljavo. Prej, ko so garderobe razsvetljevali še z voščenimi svečami, ni ušel brez kazni tisti, ki je prižgal svojo svečo na tovariševi ali pa tovarišu luč upihnil. Da so športniki še dandanes praznoverni, je najlepši dokaz »maskota«, ki jo vidimo skoraj v vsakem avtomobilu. Mačke so še zmeraj zelo razkričane, zlasti če so črne. Toda čedalje manj ljudi je, ki bi se ob pogledu na mačko zgrozili in začeli šepetati: »Mačka, — na desno, kar je hudega« ali »mačka z leve — dobro bo«. Nekateri so se časih celo trikrat obrnili na peti in pljunili na tla. Tudi mrtvaški sprevod ni več takšna nesreča, kakor je bil nekoč. Tako živi v navadi še obilo starega praznoverja, starih ostankov šeg in malikovanja. Dokler bo ostalo vse samo igra, navada, ki jo zna razum ukrotiti, je dobro, — toda gorje tistemu, ki začenja praznoverju verjeti. Tu je meja, ko izgubi človek svojo prosto voljo in se poniža do sužnja moči, ki obstoje samo zaradi tega, ker on vanje verjame. Tu se začenja meja tistih, ki se po zakonih praznoverja igrajo s svojo srečo in nesrečo. Kajti ti ljudje so zmožni, da na primer na številko svoje garderobe stavijo vse svoje premoženje in ne urede najvažnejših zadev svojega življenja po razumu in volji, ampak po temnih zakonih zmešanega praznoverja. \Jceme*isUa napei/ed S *vo J , o,%oJ Dobe se pri vsakem Čevljarskem mojstru 1 Dame, katere želijo imeti moderno frizuro tudi pri vlagi in vetru, uporabljajo FIXJT-KREM() z zlato etiketo. Gospodje, kateri želijo imeti lepo frizuro in pazijo na svojo zunanjost, uporabljajo F1XIT-KREM0 s srebrno etiketo. — FIXIT se dobi v vsaki drogeriji in parfumeriji. Zahtevajte pri svojem brivcu Fixit-kremo! Steklenice od 50 g 100 g 150 g po 12 din 18 din 24 din Preprodajalci visok popust! Zahtevajte cenik! Samoprodaja za Dravsko banovino. DOLINŠEK VITOMIR — CELJE Za vsak srez se oddajo samoprodaje. Poklon. »Gospod, ne vem, kako bi se vani zahvalila, ker ste mi rešili življenje.« »Ampak, gospodična, to ni vredno besede!« V šoli. Učiteljica je razlagala otrokom razliko med ošabno vrtnico in skromno vijolico. »To je kakor ošabna oseba, ki gre po ulici, nikogar ne pozdravi, za njo pa majhna postava s sklonjeno glavo. Kaj je to, Anica?« »Prosim — njen mož!« # Moderno dete. Kuharica odhaja, ker se bo omožila. Mali Janko kriči za njo: »Kadar se boš ločila, pridi spet k nam!« $ »Kdo izmed vas ve,« je vprašal katehet, »kako dolgo je ostal Adam z Evo v raju?« »Do jeseni,« odgovori Mihec. »Kako si prišel na to?« »Prosim, jabolka niso prej zrela!« * »Stric, ti nisi oženjen?« »Ne, otrok, zakaj pa?« »Jejej, in kdo ti pravi, kaj moraš delati in kaj ne in kdaj moraš priti domov in take stvari?...« * Nikoli se ne ve. — Ali si zadovoljen s svojo službo v meteorološkem institutu? — Kakor se vzame. Nikdar se ne ve, kaj bo jutri. In še ena. Mr. Mc Pete se mudi v Londonu na ohisku. Obiskati hoče nekega poslovnega prijatelja, ki stanuje v predmestju, in vpraša zato tramvajskega sprevodnika: »Koliko pa stane odtod do Picadillyja?« »Štiri pennyje, gosipod.« To pa je mistru Mc Peteju preveč. Tramvaj se odpelje brez njega. Toda za njim se požene tudi Mc Pete. Njegove dolge škotske noge lete kakor blisk. Postajališče in še eno — Mc Pete je že sopihal kakor kovaški meh. potem pa vpraša brez sape: »Koliko stane pa zdaj?« »Šest pennyjev gos"od!« odvrne sprevodnik suho. »Tekli ste ramreč v napačno smer!« Prepametna i.e. »Ti, zakaj se pa tvoja sestra ne omoži?« »Zato ker je prepametna, da bi marala za tepca, ki bi jo vzel za ženo.« Škotska. Mister Brown se vrne iz Londona. Zal slabe volje. Prijatelj ga vpraša, kaj se mu je primerilo. »Oh, včeraj sem bil v Londonu...« zastoka. »Po opravkih?« »Ne, za zabavo!« »Aha! Tako!... Hm, no, ali je bilo zabavno?« »Ah, da — toda strašno drago...« »Hm, denar za vožnjo, kosilo in...« — mister Brovvn iznova zastoka — »in še en šiling* povrhu ...« »En šiling povrhu? Razen voznega listka in kosila? No, kaj si pa, vraga, počenjal?« »Tiho!« šepne Brown ves pobit in se plašno ozre. »Tiho!« In potem šepne s povešeno glavo: »Vino in ženske!« Šale. Mirko: »Zakaj hočeš prodati papigo?« Janez: »Ker zmerom govori: ,Uči se, da ne boš padel!1 In jaz sem lani padel!« V raju. Mimica pride k materi: »Mamica, kako je pa v raju?« Mamica zastoka: »Kakor pri nas, kadar je oče v pisarni, tvojih pet bratcev pa v šoli.« Počitnice. Za mestne otroke, potrebne oddiha, so določili kraj, kamor pojdejo čez počitnice. Tam iščejo zdaj družine, ki bodo vzele otroke v oskrbo. Občinski tajnik prebere zato v nedeljo po maši naslednji razglas: »Vaščani, ki hočejo dobiti letos otroke, naj se oglase pri županu, ki jim jih bo priskrbel.« Ločitev. »Žena zahteva ločitev zakona, ker jo že dve leti hudo ignorirate.« »Da jo ignoriram? Vidite, kako laže! Saj se že dve leti zanjo sploh ne zmenim!« Nesreča. »Z obema ženama sem imel smolo...« »Res?« »Da, prva mi je ušla...« »In druga? ...« »Ta pa noče.« »Ali je gospod Koprivec kaj v sorodu z vami?« »Da, v daljnem sorodstvu je. On je tretji mož druge žene mojega prvega moža!« * 12 dinarjev Padec. »Kar je bil Smola obsojen zaradi ponarejanja tisočakov, je prišel že skoraj na psa.« »Kaj pa dela zdaj?« »Kovače!« Nerodno vprašanje. »Svojo ženo sem prvič videl pri nekem starinarju.« »Koliko ste pa plačali zanjo?« ZENSKE BOLEZNI. Pod ženskimi boleznimi se razumejo vse motnje v funkciji ženskih spolnih organov. Semkaj spadajo vnetja vsled nalezljivih spolnih bolezni kakor tudi vsled prehlajenja in anatomskih izprememb, nadalje nepravilna namestitev gotovih organov, zrašče-nje organov in stvarjanje novih delov. Razen tey. i prištevamo semkaj še različne nervozne težave, motnje v obnavljanju tkiva in v obtoku krvi, kakor tudi težave vsled slabokrvnosti in splošne telesne slabosti. Vsled bližnje lege spolnih in prebavnih organov se zelo neugodno občutijo motnje v prebavi, zlasti zaprtje, vsled povečanega pritiska na ženske spolne organe. Vsaka ženska mora zato paziti na lahko in redno čiščenje brez pritiska. Varovati se je težko prebavljivih jedil kakor tudi takih, ki dražijo čreva. Nadalje se je treba mnogo gibati, zvečer pa redno piti skodelico Planin-ka-čaja, ki vsled svoje vsebine na grenkih snoveh, na natriju in eteričnih oljih pospešuje pravilno sestavo črevesnih sokov. Gospa, 28 let stara, je trpela na trdovratni zapeki, črevesnih plinih in telesni napetosti. Mnogo let je uporabljala odvajalna sredstva, ki so vedno slabše učinkovala. Planinka-čaj je že v nekoliko dneh izdejstvoval lahko prebavo in redno čiščenje. Reg. S. 529/36. Kakor ie potrebna za juho sol, prav tako je potreben za vsako kavo »PRAVI FRANCK«, ki se izdeluje iz cikorijeve rastline, katero so že v starih časih cenili zaradi njenih zdravilnih lastnosti. Posebno ugodno deluje »FRANCK« na prebavne organe, na jetra in na ledvice. Zato bi ne smel manjkati v nobenem gospodinjstvu! Zahtevajte od svojega čevljarja strokovno pričvrščevanje Palma Okma gumijastih podplatov in podpetnikov. Vi bodete nosiii čevlje za štrapac še samo s temi podplati in podpetniki, ker so trajni, lahki, elastični in nepremočljivi. Banovinska tkalnica bosanskih in perzijskih preprog v Sarajevu Vam nudi svoje prvovrstne ročne izdelke tudi na dolgoročno odplačilo. Pismena naročila na naslov: Tkalnica v Sarajevu, ulica 6. novembra, št. 11, ki daje tudi vse ostale informacije. Prodajalnice: Zagreb, Gunduličeva št. 3; Beograd. Kr.ez Rihajiova št. 53; Dubrovnik, Plača, kralja Petra. TUvzLtc szaščitni znak ^aiboije sredsN®|? *ssa?4 kovina i|< 1 DOMAČI IZDELEK! Lepota oblik povzdignjena s svetlobo in odbleskom.se združuje z nakitom cvetočega cvetja v izrazito lepoto. Prav tako poživljajo sijajni lasje z odbleskom svojih valovitih kodrov frizuro in obraz. Za plavolaske posebna vrsta Schvvarzkopf-Extra-Blond, po kateri postanejo potemneli lasje spet svetli. Vrečica Din 5'-. Dajtesvojim lasem tak sijaj z redno nego sSchvvarz-kopf-Haarglarzem, ki je priložen vsaki vrečici Schwarzkopf-Extra-Shampoona SCHOARZKOPF- SHAHPOO)l-EXTRA Vrečica Din 4~5Q v lekarnah. ^geHjaM^arfumenjah. HERSAN CAJ DELUJE dobro pri želodčnih, jetrnih in ledvičnih boleznih. POMAGA Pr> arteriosklerozi in hemoroidih. LAJŠA nnuke in bolečine pri revmatizmu in putiki (gihtu). BLAŽI bolečine pri mesečnem perilu in klimakteriju. ODPRAVLJA motnje pri ljudeh, ki se rede, in jih dela vitke. DOBI SE V VSEH LEKARNAH! Vzorec Vam na zahtevo brezplačno pošlje Radiosan Zagreb Diikljinlnovi 1 im........im.m; Da bo mogla ustreči vsem za-■ jr htevam svojih odjem ni kov, je K U VE RTA konfekcijska tvornica, družba z o. z. V LJUBLJANI modernizirala tovarniške naprave in povečala svoj obrat v na novo preurejenem poslopju na Tyrševi cesti štev. 67 Ret. s. St 19.834 / 1933. nasproti mitnice. Številka telefona 28-07 »Prijate!!«« izhaja vsakega ’i&*eČu. Naročnina je: k Letno 12 številk revije »Prijatelj« Din 62.—. ofinikt zbirk je dobe za polovično ceno .................... mehl^o vezanih leposlovnih knjig (III. zbirka, 1000 strani ..................................................... ‘(mehko vezanih rodbinskih knjig (IV. zbirka, 1000 20 knjig in 12 številk »Prijatelja« Din 199.— Urejuje Emil Podkrajšek v Ljubljani. Odgovoren urednik Jos. Ošlak v Mariboru. Tiska Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru, predstavnik Jos. Ošlak v Mariboru. — Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljani, Dalmatinova ul. 10/1. Telefon 24-87