Birgit Rommeispacher (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit und Macht. Berlin:
Orlanda. 219 strani.
v socialnem delu je nedolgo tega prodrlo
prepričanje, da postajajo socialne neena-
kosti in diskriminacije vse manj vidne,
nasprotno, vse bolj skrite so, zato pa toliko
bolj delujoče.
Slovensko socialno delo v praksi še ni
povsem afirmiralo antidiskriminacijske
prakse niti na področju spolov niti na po-
dročju etničnih manjšin. To pa ne pomeni,
da ljudje različnih kultur ne živijo tudi v
Sloveniji in da tudi v Sloveniji ne delujejo
spolna razmerja in spolni aranžmaji.
Prav o tem govori knjiga, ki jo jemljemo
v recenzijo. Njeno avtorico poznamo na
Visoki šoli za socialno delo po njenih
tekstih in po aktualnih seminarjih, ki jih je
imela v Ljubljani (1.1994 in 1997), prav zato
je knjiga še toliko bolj zanimiva. Zanimiva
pa je tudi za to, ker je eden od temeljnih
učbenikov s področja antidiskriminacijske
prakse v psihosocialnih službah, ki ga upo-
rabljajo študentke in študenti socialnega
dela na Alice Salomon Fachhochschule v
Berlinu, kjer je omenjena avtorica zaposle-
na kot predavateljica.
Knjiga socialne zgodovinarke in psiholo-
ginje Birgit Rommeispacher, ki se je v 80.
letih ukvarjala zlasti s psihologijo žensk in
s feminističnimi študijami, zaokroža njeno
drugo obdobje, ki ga zaznamujejo zlasti
angažirane analize radikalnih desničarskih
gibanj in njihovih bolj ali manj prikritih
rasističnih ideologij. Tako je leta 1994 izšla
njena knjiga o odnosu mladih žensk do anti-
semitizma v Nemčiji danes. Njena zadnja
knjiga Kultura dominantnosti pa prinaša
poglobljeno analizo produkcije in reprodu-
kcije rasizmov, načine produciranja tujosti
in razloge za to, da smo prav v 90. letih so-
očeni z novim valom kultur dominantnosti.
Avtorica se navezuje na tiste kritične
avtorje, ki v postmodernih družbah analizi-
rajo izgubo orientacije iOrientirungs-
losigkeit), ki je značilna tako za privile-
girane kot za podrejene posameznike in
posameznice (G. Schultze, U. Beck). Social-
na gibanja so razpadla, levica je izgubila
kritični naboj, desnica pa se temu upira z
obračanjem v preteklost in s postavljanjem
totalitarnih principov reda. Leva gibanja
prinašajo vedno več razočaranj, saj so v
imenu enakosti in svobode doslej vedno
znova producirala novo neenakost in zati-
ranje. To velja tudi za žensko gibanje, ki je
izborilo »enakost« samo za določene sku-
pine žensk in ki je znotraj sebe pogosto
uveljavilo nove oblike totalitarizma. V
resnici smo torej soočeni s situacijo, ki pro-
ducira vedno nove zahteve po dominaciji.
Avtoričin cilj je pravzaprav ponavljanje
že tolikokrat problematizirane analize
ambivalentosti, ki je skrita v razmerjih
moči. Ustavlja se ob novih dogodkih in nas
obenem spomni na klasična protislovja.
Eno takih se ponavlja v situacijah, ko občuti
subjekt moč prek zatiranja drugega, ki ga v
istem hipu potrebuje za lasten obstoj. Ne-
obhodna potreba po prepoznavanju svoje
moči prek eksistence drugega se ponavlja
v vseh situacijah nasilja in neenakosti.
Na politični ravni se to nasprotje kaže
kot nasprotje med enakostjo in svobodo.
Absolutna svoboda prizadene enakost in se
obrne proti sebi, saj se v nespoštovanju
drugega kot enakega ne spoštuje princip
svobode. To pomeni, da svoboda zahteva
enakost, ki bo vsakomur dala isto svobodo,
kar pa svobodo v istem hipu omejuje. V
globalni perspektivi nas taka protislovja
pripeljejo do evropocentrizma, ki je hotel
na temelju zgodovinske in geografske
konstrukcije »Zahoda« doseči, da bi svet
postal eno v smislu, ki je samoumeven le
za Evropo. Tudi evropski kolonializem je
77
RECENZIJA
temeljil na ideji o enakosti ljudi. V dolo-
čanju kriterijev te enakosti pa so se skrivale
ideje po moči. Danes je vprašanje, kam nas
peljejo težnje po globalizaciji in kaj to
pomeni za socialno delo.
Tako se pojem dominantna kultura na-
naša na področja različnih dimenzij moči,
ki so med seboj v različnih razmerjih in
součinkovanjih. Ker je avtorica zavezana
kontekstualizaciji, kritizira tradicionalne
analize moči, ki ne upoštevajo, da se di-
menzije moči med seboj relativizirajo in da
ljudje v različnih kontekstih sodelujemo v
različnih hierarhičnih razmerjih. Prav ta
hierarhična razmerja pa so povezana tako
s preteklostjo kot s sedanjostjo in vplivajo
na naša konkretna dejanja.
Različne podobe tujosti, ki jih zavedno
ali nezavedno nosimo s seboj, so nastale
torej na različne načine. Drug od drugega
pa se razlikujejo tudi forme, ki jih imajo
procesi izključevanja, usmerjeni na različne
skupine ljudi. Lahko so direktni ali indirekt-
ni, prikriti ali odkriti. Vključujejo izogibanje
in ustvarjanje socialne distance, želje po
tem, »da ne bi vedeli«, sočutje in usmiljenje,
fizično nasilje. Oblika marginalizacije je
lahko oboje: ne videti razlik ali pa jih po-
stavljati v ospredje.
Kultura dominantnosti vsebuje tudi od-
krito nasilje. Današnje socialne raziskave o
izvorih nasilja ekstremističnih desničarskih
skupin mladih so poskušale najti številne
odgovore na vprašanje o izvorih tega nasilja.
Našle so jih v analizi o družbi tveganja (Risi-
kogesellschaff), v kateri se rahljajo tradicio-
nalne socialne vezi in je človek potisnjen v
atomiziranost in v iskanje novih miselnih
modelov. V resnici pa so nove sociološke
raziskave med mladimi ugotovile, da ne
obstaja neposredna povezava med nasiljem
radikalnih desničarskih skupin in omenje-
nimi dejavniki, ki povzročajo izgubo so-
cialne orientacije. Pokazale pa so se očitne
povezave med instrumentalistično delovno
orientacijo, ki je usmerjena v denar, vzpon
in status, in ekstremistično desničarsko
orientacijo med mladimi. Storilnostno
orientirano razmišljanje pelje k sovraštvu
do vseh, ki ne sodijo v to vrednostno logiko.
Najštevilčnejši izmed mladih, ki sestavljajo
ekstremistične desničarske skupine, so
tisti, ki prihajajo iz ekonomsko dobro sto-
ječih in stabilnih družin.
Odgovori, zakaj je tako, so se pogosto
izgubljali v psiholoških teorijah, ki inter-
pretira nasilje zgolj kot reakcijo mladih na
pomanjkanje ljubezni in skrbi. Take razlage
so tarča avtoričinih napadov. V tovrstnih
redukcionističnih interpretacijah gre po
njenem mnenju za projekcijo lastne potis-
njene želje po ljubezni in skrbi, ki jih
projiciramo v druge ljudi. Kajti desničarski
ekstremizem ni niti zgolj politični niti
socialni fenomen, prav tako pa tudi ne zgolj
psihološki. Kako naj namreč s psihologijo
pojasnimo dejstvo, da je sovraštvo usmer-
jeno v prav določene tujce in dobiva eks-
tremne razsežnosti v prav določenih drža-
vah? Odgovore na ta vprašanja je torej treba
iskati v politični psihologiji, ki analizira
součinkovanje politike, zgodovine in psiho-
logije, prav to pa uspe avtorici pričujoče
knjige.
Po drugi strani se knjiga vseskozi ukvarja
tudi s projekcijskimi mehanizmi, ki imajo
odločilno vlogo pri procesu izključevanja.
Gre za vedno znova isti princip projekcij-
skega platna, ki ga predstavlja »drugi«, na
katerega človek projicira strah, lastno ne-
sposobnost, neuresničene zahteve, pa naj
gre za prizadete, črne, Jude, begunce ali
ženske. Poleg sociološke in politološke je
pomembna avtoričina psihološka analiza
sovraštva do vsega, kar ni belo, hetero-
seksualno, delovno storilno in uspešno, v
kateri kritizira zlasti prevladujoče psiho-
loške analize agresivnega obnašanja:
Psihološka analiza, ki spozna potlačitev in
samoodtujitev kot glavna vzroka, obenem pa
" ne omenja občutkov zmagoslavja, ki iz tega
izhajajo, to pomeni, se ne vpraša po razlogu
potlačitve in po tem, katere prednosti
, potlačitev prinaša, govori le o polovični
resnici (str. 85).
Vedno znova se znajdemo torej tudi pred
protislovji, ki jih producirajo levičarske
kritične analize. Primer za to so zlasti
feministične analize položaja žensk, ki so
pogosto spregledale ambivalentnost po-
ložaja dominacije in zatiranja. Avtorica
opozori na to, da so na eni strani ženske v
78
BIRGIT ROMMELSPACHER (1995), DOMINANZKULTUR: TEXTE ZU FREMDHEIT UND MACHT
patriarhalni kulturi prikrajšane, po drugi
strani pa so same nosilke dominantne bele
kuture glede na ženske tretjega sveta. Bele
ženske so hkrati podrejene in dominantne.
Ena oseba ima v istem hipu v isti kulturi
različne pozicije. Govorimo lahko o multi-
plih identitetah in o različnih hierarhijah,
ki v različnih kontekstih vzpostavljajo
različne odnose med belimi ženskami,
moškimi in med črnimi ženskami, moškimi.
Doživljanje zatiranja znotraj vladajočega
razreda ali etnične skupine ne pomeni, da
vladajočih razmerij ne bomo, v maniri
kulture dominantnosti, prenesli na druge
skupine ljudi. Tako se ženske enkrat zaradi
zatiranja distancirajo od vladajočega si-
stema, drugič pa se povežejo s privilegira-
nim sistemom.
Tako je eno od pomembnih vprašanj
knjige soudeleženost žensk v reproduci-
ranju patriarhata, v katerem ženske same
niso le žrtve, temveč tudi osebe z odgovor-
nostjo, pa čeprav je ta določena prek spolne
asimetrije. Problem odgovornosti v situaci-
jah spolne asimetrije so poskušale rešiti
številne raziskave v zvezi z ženskami so-
storilkami. Mnoge psihološke teorije ne vi-
dijo krivde žensk v njihovih inkriminiranih
dejanjih, temveč v njihovi pripravljenosti,
da se prilagodijo patriarhalni ideologiji.
Ženske po tej logiki ne delujejo zaradi last-
nih interesov, temveč zato, ker se definirajo
izključno prek interesov moškega. Mnoge
redukcionistične analize kaj rade definirajo
žensko kot »boljši spol«, ali pa opravičujejo
njena dejanja tako, da jo vidijo zgolj v raz-
merju do moškega in pozabijo na razmerja,
v katera vstopa sama in v katerih ima sama
dobre možnosti za sprejemanje odločitev.
Ob teh dilemah avtorica žal ne poskuša
analizirati situacije, v katerih se ženske
prilagodijo patriarhalni ideologiji in prevza-
mejo njene vzorce obnašanja. Prav tako ne
odgovarja na vprašanja, zakaj se ji včasih
prilagodijo, drugič pa uprejo.
Ker pa gre avtorici bolj za to, da prikaže
kompleksnost različnih razmerij moči, nas
knjiga usmerja onstran enoznačnega
osredotočanje na politiko spolnih razmerij,
ki prav hitro vzpostavijo dihotomijo med
»boljšim« in »slabšim« spolom. Ob tem gre
zaslediti tudi njeno implicitno kritiko
feminističnega esencializma, ki je močno
prisoten prav v slovenskem prostoru.
Če ob anahzi spolne asimetrije vpeljemo
tudi analize rasne in razredne politike,
lahko slika postane pogosto povsem dru-
gačna. Kako torej pojasniti udeleženost
žensk v nacionalnem socializmu? So bile
ženske so-storilke zaradi prevzema patriar-
halne ideologije in prisile, kot so to posku-
šale dokazati številne analize, ali pa tudi
zaradi lastnih interesov? Avtorica poskuša
dokazati, da tega zadnjega iz resne analize
ne moremo izpustiti, če nam gre zares za
razkrivanje delovanja mehanizmov moči.
Ob tem kritizira slavno socialno zgodovi-
narko Giselo Bock, ki je v svojih analizah
nacionalno-socialistične politike spregle-
dala soudeleženost žensk v politiki rasizma,
in je videla nasilje žensk le kot podaljšanje
moškega rasnega diskurza. Kot zapiše
avtorica:
Diskriminacija žensk je vedno relativna glede
na privilegije moških v istem kontekstu, in
to postavlja mnogo žensk v nasproten po-
ložaj z drugimi diskriminiranimi ženskami
in moškimi (str. 113).
V kontekstu »rasnih diskurzov« avtorica na-
sprotuje tistim feminističnim raziskavam,
ki ne strežejo zgolj kritiki obstoječih raz-
merij, temveč afirmativni razbremenitvi
soudeleženosti žensk v kulturah dominant-
nosti.
Knjiga Birgit Rommeispacher je torej
daleč od dogmatičnih analiz hierarhičnih
razmerij in razlagalnih modelov redukcio-
nističnega dualizma. Prav nasprotno, ne
zanimajo jo veliki premiki in eklatantna
zatiranja, temveč analizira prav drobna in
neopazna razmerja moči in komaj vidne
kulture dominacije. Zaradi svoje nedogma-
tičnosti ni priljubjena ne pri zagovornicah
klasičnih ženskih študij ne pri konserva-
tivnih ohranjevalcih razmerij moči.
Tudi to je eden od dokazov, da gre za
knjigo izjemnih kvalitet, ki jo človek ne le
prebere, temveč jo kljub prostorski stiski
uvrsti na police svoje knjižnice.
Darja Zaviršek
79