Ljubljanski Zvon
'¦<D
o            o            o            o
Pomlad.
i.
J  omlad je tu . . .
Še v rahlem, rahlem snu
kot po bolezni hudi gozd počiva.
Golo še drevje . . . Sapica le poželjiva
v vrhovih šepeta
in solnce smeje se z neba,
pri vsaki veji že pogumno snubi,
obsipa vsako z gorkimi poljubi.
In ves težak,
poln vlažnega je vonja zrak.
Že maji koža se na vrbah sočnih
in breze v belih krilih mi poročnih
zasanjane molče
kakor nevestice tenke,
vse vase zatopljene, vse drhteče
od slasti bližnje, nedoumne sreče . . .
..Ljubljanski Zvon" 5. XXIV. 1904.
17
258
K—r.: Pomlad.
2.
omlad, pomlad že je tukaj . . . Ah, kak tiho je prišla! Kukavica, brž zakukaj, da zaznajo srca vsa!
Sepetaje v solnčnih žarkih lansko listje greje se, po bregeh in kopnih jarkih ko zlato mi smeje se.
A na vsaki veji rosni mladih popkov sto molči: tak so moški, tak ponosni, smel vojnik se vsak mi zdi.
Pomlad, bajna čarovnica, roma spet iz kraja v kraj, in kjer vela najde lica, čara nanje zlat smehljaj;
in kjer srca najde mlada, čara vanje smel ponos, da, ko mrak jim črn zavlada, rezkim burjam vsem so kos . . .
Tudi k meni je prispela pomlad, dražestna gospa, moja duša ji vesela je odprla vrata vsa!
K—r.