11-
V sredo
izhaja Za colo loto „ pol leta „ četertleta „ mesec
Po
Za celo leto n P°J leta 'r-tort leta
in saboto
in velja:
.	6	for.	20	kr.
•	:s	„	SO	„
•	1	n	70	„
.	—	„	00	„
pošti:
.	7	for.	50	kr.
.	3	„	80
■
V
»I.
L VESE


„Živi, živi (luk slovenski, bodi živ na vekel“
V Celovcu v sredo 3. januarja 1866.

Oznanila.
navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veže pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (stempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
Nar. pesem.
Tečaj II.
Dobro došlo leto 1866!
Novo leto je! Iz tisoč in tisoč stiskanih sere sc vzdiguje danes beseda in želja: Oh da bi bilo novo leto srečno in veselo! Tudi „Slov en e c“ tega iz vse svoje duše želi in vse, ki jim v novem letu pervi njegov list v roke pride, serčno in bratovsko pozdravlja : Bog Vam daj veselo in sročno novo leto! In res kaže se, da bode v prihodnjem letu precej bolje; že v drugi polovici minulega leta 1865 se je kolo zasukalo na bolje, in — če Bog da in sreča junaška! — bode čedalje bolje!
Kaj pa pričakujemo, česa si želimo od novega mladega leta?
„Slovenec41 je časnik političen in govori samo o tem, /kaj pričakujemo in česa si želimo v političnih zadevah. Pričakujemo torej od novega leta:
Da nam prinese narodne naše pravice. Kar mi Slovenci zastran, narodnih reči iščemo, prava malenkost je, nobene zmešnjave ne napravlja in nikomur nobene krivice ne dela. Za slovenske otročiče slovenske šole in učenike, za slovenske ljudi slovensko kancelije in uradnike, za slovenske deržavljane slovenske postave in razglase, — ali je to res prenapeta reč, — ali bodo zavoljo tega res hude zmešnjave navstale? Potem se pa čudimo, da svet že Javno ves po koncu ne hodi in da ravno že ni razpadel. Slovenci hočejo, da bi se njih ljuba mladina ravno po tem potu podučevala, kakor pri vseh drugih narodih; — Slovenci hočejo, da bi uradniki ž njimi po slovenski obravnovali in jim pošiljali pisma v domačem jeziku, kakor je minister Belkredi že davno zaukazal; — Slovenci hočejo, da bi se jim postave dajale v slovenski besedi, kakor jih dobivajo vsi narodi. Zato Slovenci plačujejo ravno tiste- davke, nosijo ravno tista bremena, dajejo svoje sinove v ravno tisto
vojsko, prelijajo svojo kri za ravno tistega cesarja in domovino, ravno zavoljo tega pa jim je presvitli cesar obljubil ravno tiste pravice, in jih oklical za svoje enakopravne podložnike. Vsemu temu kljubu ne vživamo še narodnih svojih pravic. Poboljšalo se je pa vendar že nekaj in novo leto bode še boije. Prosti naš narod se zbuja in zaveda narodnosti svoje, ne poganja se več tako močno za ptuji jezik v domači šoli, — posebno so naši gospodje župani in svetovavci že večidel se zmodrili in se potezajo za domačo besedo v šoli in uradu, — naši domorodci napravljajo uradna svoja pisma že večidel v slovenskem jeziku, — naše go-stivnice in kavarno se tudi preobračajo na domačo stran in si naročujejo časnikov, ki njih gostom donašajo novice v domači besedi, — uradniki že jemljejo slovenske vloge in jih rešujejo v ravno tem jeziku, — naši deželni zbori se večidel po slovensko obnašajo v besedi in politiki, — in visoka vlada, ktera se na vse druge strani tako moško obnaša in krepko napreduje, bode gotovo tudi zastran narodnosti nam dane obljube mož — beseda. Zatorej prineBe nam novo leto narodne naše pravice!
Pričakujemo od novega leta:
Da namvprinese veliko veliko denarjev. Že dostikrat je „Slovenec14 omenjal, kam da smo jo od leta 1848 zabredli, der-žavni naš dolg je narastel do 3000 milijonov goldinarjev, nase obresti znašajo eno leto več kot 150 milijonov gld., davki in plačila so poskočili več kot za polovico, zraven pa vendar še za doržavne potrebe vsako leto zmanjkuje okoli 100 milijonov gld. Mislili smo, da bo od leta 1848 naprej vse veliko boljši, saj imamo ustavo ali konstitucijo in saj so zdaj kmetje sami svoji gospodje svojega posestva in prosti od robote, desetine in drugih davščin. Pa ne jezite se na ustavo, oua za vse to nič ne more, — le na to se jezite, da so nam
ustavo le nekaj malo časa pokazali, potem pa od 1. 1852 do 1. 1860 čisto spet vzeli od 1. 1860 do 20. septembra pa le navidezno ustavo nam po sili gatin'. — Naša deržavna mašina je preobilno osnovana, preveč plačane gospode potrebuje, deržavlja-nom pa, ki bi mogli in bi tudi radi zastonj delali, roke in jezik veže pa tudi preveč vojske na nogah derži. Vojska in uradnijska gospoda se mora znižati in ponižati, posamnim deželam, občinam in lju-dem se mora več pravic in opravil izročiti, z deržavnimi denarji mora se varčno in pametno gospodariti, potem bode gotovo bolje! Že minulo leto se je na vse te imenovane strani obernilo na bolje, zatorej je sedanje ministerstvo že tudi milijone prihranilo in marsiktero breme že zlajšalo. Prihodnjič bode še voč storilo, prihranilo še več denarja, odperlo in poiskalo kupčiji in obertniji še več potov; novo leto nam potem prinese gotovo denarja. — Pričakujemo od novega leta pa še:
Da nam prinese pravo ustavo in svobodo.
Imeli smo od 26. februarja do 20. septembra ustavo in svobodo le na videz. Mi takraj Litava smo imeli deržavni zbor in deželno zbore, ki so veliko in lepo govorili, pogostoma so zbirali in dolgo zborovali, veliko veliko denarja snedli, —• opravili pa za pravo srečo, blagostanje iu napredek sila malo. Unkraj Litave pa še ustave, ako ravno so je navajeni že črez 800 let, imeli niso, tam je bilo obsedno stanje, vojaška postava in — mertvaška tihota! Kako se je ubogim vrednikom federalističnih časnikov godilo, pričajo ječe, železje in kazni.
Pa svitli cesar je zaklical: „Odperta in prosta je pot44, — in že hodijo deželni zbori unkraj Litave po tej odperti in prosti poti. V Zagrebu, Pešti in Kološu zborujejo poslanci in iščejo, kako bi se napravila ustava za raznojezično Avstrijo pripravna in vsem
Besednik.
Graško vseučilišče in {Slovenci.
■o Od Savine 25 decembra 1866.
Ustanovnik graškega vseučilišča je, kakor je znano, viši vojvoda Karol. On je bil gospodar vojvodin: štajerske, koroške, kranjske in grofije goriške. Torej je vsem tem pokrajinam namenil graško vseučilišče. To poterja tudi ustanovno pismo, v kterem med drugim pravi	Universitatem in no-
stra civitate Graecensi, Styriae metropoli, eum in finem instruere et erigere intendi-mus, ut — qui p 1 u r e s easque a m p 1 i o-res diversarum nationum et lin-' guarum provincias possidemus... subditorum nostrorum in re lite-raria utilitati, paterna nostra solicitu-dine providentes, facilius bono publico, ubi et quando opus est, accom-modarč possimus.44 Blagi ustanovnik je torej pri ustanovitvi gledal iia dobiček, kte-rega znanosti prinašajo, in te dobrote imajo deležni biti ne samo nemški podložniki notranje Avstrije, temuč tudi nenemški. Viši vojvoda je dobro spoznal, da ima v svoji
deržavi več podložnikov nenemških kakor nemških, ker pravi: „Plures easque am-pliores diversarum nationum et linguarum provincias.44 Najobilniši pa so gotovo bili Slovenci že tedaj, kakor sedaj, v notranji Avstriji, kef goriška grofija ni še vendar bila tako poitalijančena, kakor sedaj, in tudi v koroški vojvodini bil je še slovenski živelj močnejši, kakor dan danes. Blagi viši vojvoda je Slovence vendar za narod spoznal, izneverjeni Blagatinšek pl. Kaiser-feld nas pa zaveržljivo ima samo za „Stamm44; po takem pa se tudi ne sme od štajerskih Nemcev reči, da so narod, temuč da so tudi le samo „Stamm.44
V onih časih, kedar je bilo graško vseučilišče vstanovljeno, bil je podučivni jezik latinski. V tem seje tudi uradovalo v cerkvi in deloma tudi v posvetnih uradih. Vseučilišče je dobivalo svoje učence večidel iz šol duhovnih, — jezik latinski jo bil tedaj v Evropi znanstveni jezik in nemški še premalo izobražen za podučevanje raz-noverstnih vednosti. Blagi ustanovnik ni mogel torej druzega jezika za podučevanje vpeljati; zraven tega je tudi vseučilišče izročil Jezuitarjem, kteri so jezik katoliške cerkve tudi rdbili učilnih stolicah. Temu ni še več, kakor pol stoletja, da se je na
graškem vseučilišču začelo v nemščini učiti. Cerkveno pravo, celo naravo — in modro-slovje, dalje računske znanosti so se ie nedavno predavale v latinščini.
Še le pred kakimi 30 leti je obveljal nemški jezik izključljivo razun bogoslovja. Učeni Biwald, Ješovnik, Gmeiner in Likavec so še učili fiziko, matematiko in filosofijo latinski. Ustanovnik vseučilišča je gledal pri ustanovitvi na „bonum publicum44 (kaj je k občnemu pridu?). Ker se časi spreminjajo in nastopajo z novimi nove potrebščine, so tudi tu marsiktere sprememba po-trobne. Gotovo bi še danes graško vseučilišče latinsko bilo, ako bi se ne bil nemški jezik vpeljal v nemško-slovanskih deželah kot uradni in občeveljavni jezik.
Kako da je nepraktična ta vpeljava, pokazalo se je kmalo; in sedaj, ko se začenja v Avstriji decentralizacija, tudi ne bo treua enega edinega uradnega jezika. Občine so prevzele dosti javnih opravil, in, akoravno še vedno nemščino tolčejo nekteri župani, izpodili jo bodo vendar skorej okrajni za-stopi — občinska parlamentarnost. „Bonum publicum44 bode zahteval rabo slovenskega jezika. Treba se ga bo tedaj učiti, zlasti pa ga bodo morali popolnoma znati tisti, ki bodo vprihodnje stali na čelu javnih ura-
narodom, kraljestvom in deželam pravična. Gotovo se nadjamo , da ne bodo na-narodi unkraj Litave svojih strun preveč napenjali, da ne bodo ničesar tirjali, kar bi bilo vesoljni deržavi v škodo in pogubo, — gotovo se nadjaino, da bodo zmerni in pravični in oddali na centralno ali središčno vlado toliko, kolikor je treba, da ostane Avstrija edina in mogočna. Tako si bodo ohranili starodavno svojo ustavo, ktera je v resnici svobodna in ne pozna niti oktro-jiranja niti birokracije; — po tej ustavi pa se bode naša ustava prenaredila, in odpade tudi za nas oktrojiranje in birokracija na vse čase, mesto teh pa dobomo ustavo, ktcro so si napravili narodi sami s svojim vladarjem, dobomo samoupravo posamnih dežel, županij in občin in sijalo nam bode solnce prave in resnične svobode. — To blago delovanje se je ravno pričelo in bode se, kakor se kaže in česar se nadjamo in želimo, to leto srečno do konca dognalo , da cela Avstrija dobi novo pa boljšo, bolj primerno in svobodno ustavo.
Narodno naše pravice — veliko denarjev
—	pravo, svobodno ustavo naj nam prinese novo mlado leto! K temu pomagajmo vsi
—	k temu pomagaj nam Bog! Dobro novo leto!
Novoletno voščilo
Slovencem im Beneškem,
poslano iz Kobarida pri Soči.
Predragi nam bratje Slovenci!
Voščimo Vam prav iz serca vse dobro , ktero Vas more osrečiti „v duhu in resnici"!
Voščimo Vam torej skerbnih in učenih oznanovavcev sv. vere, ker „brez vere ni mogoče Bogu dopasti", ali srečnemu biti.
Voščimo Vam pa takih oznanovavcev, kteri niso samo ža se učeni, ampak so tudi za Vas vse, da Vam bodo mogli v Vašem lepem slovenskem jeziku razkladati evangeljske resnice in popevati hvalo Bogu; „zakaj velik je Gospod in velike hvale vreden", ker „je vpričo narodov razodel pravico svojo"!
Voščimo Vam, da bi Vaše slovenske du-hovnije ne bile več, kakor do sedaj, v nekterili krajih, podložne laškim kapelanom, vikarjem ali župnikom, od kterih se more reči, da „usta imajo, pa ne govorijo", da „ušesa imajo, pa ne slišijo" — slovenskega jezika!
dov. Na graškem vseučilišču, ktero je ustanovljeno za notranjo Avstrijo, mora se tedaj prestvariti stolica slovenskega jezika, da se ne bode učila samo suha gramatika ali slovnica, temuč da bode uk slovenščine znanstven.
Ali ne samo to, da se jezik zna, je že zadosti, marveč morajo sc tudi v jeziku, v kterem razna opravila izveršujemo, vede učiti, s kterimi hočemo narodu koristiti. Zato bode treba napraviti posebne stolice za ne-ktere pravoslovne predmete, posebno za positivno pravo, dalje za praktično zdravilstvo. Na modroslovni fakulteti bode se morala j ezikoslovna stolica izročiti možu, kteri bode znal svoje poslušavce vaditi v prestavi gerških in latinskih klasikov v s lovenščino, in dobro umil primerjajoče jezikoslovje. To tirjati imamo pravico Slovenci na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, in upamo, da narodni poslanci bodo se krepko poganjali, da jo tudi dosežemo. —
(Konec pride.)
— 2 —
Voščimo Vam prav obilno rodoljubnih domačih duhovnih pastirjev, ker „za ptujim (pastirjem) ovce ne gredo, temuč bežč od njega, ker no poznajo ptujih glasov"!
Voščimo Vam tudi — ker je hudo biti „semper discentes, et nunquam ad scientiam veritatis pervenientes" — tako šole, v kterih bi He mogli Vaši gospodje „kleriki" poleg druzih naukov tudi Vašega jezika dobro naučiti!
Voščimo Vam poslednjič — ker Videm noče in ne more za malo Slovencev slovenskih šol napraviti (izgovarjaje se: „ad quid perditio lisec?") — toliko serčnosti in sreče, da se ločite Lahov pa pristopite k svojim slovenskim bratom na Goriškem, kteri bodo serčno radi cerkveno (in politično) zvezo z Vami sklenili. Bog Vas sprejmi, ljubi bratje! Da se skorej vidimo!
0Razpor in sprava med Hrvati.
A. D, iz Kranjskega.
Ker smo v „Slovencu" že govorili o hrvaških fuzijonistih ali, kakor oni sami sebe imenujejo, o „narodno-liberalni" stranki, moramo tudi od nasprotnikov njihovih, ki so si ime „samostalno-narodna stranka" nadeli,, kaj spregovoriti in povedati, kako in zakaj so se bili narodni svobodnjaki ž njimi spali in kako so se zdaj zopet ž njimi poravnali. Ta reč je v mnogem oziru tudi za nas Slovence imenitna, torej mislim ž njo čitateljem „Slovenčevim" ustreči. — V poprejšniem svojem spisu razodel sem svoj strah za-rad sprave z Madjaroni, da se ne bi rodoljubi hrvaški prevarili in hrvaški avtonomiji in samostalnosti na škodo z Madjaroni se pomirili. Ali, kakor se kaže, se je, kar to zadeva, bolj bati nasprotne stranke, dasi-ravno si je ime „samostalno-narodne stranko" prisvojila. Njen kolovodja je namreč bivši dvorni kancelar pl. g. Mažuranič, ki je, kakor je 'obče znano, v svoji visoki službi tako plesal, kakor mu je g. Šmerling godel in za avtonomijo trojedne kraljevine tako malo se brigal, da jo bil, kakor „Pozor" piše, pod njim zadnji čas nekdo za profesorja na zagrebško učilišče poslan na temelji „begutachtunge des Pfarrers von Otta-kriug", ker si je bil beški „Unterrichtsrath" tega gospoda za poročevalca izvolil, dasi-ravno mu je morda hrvaška dežela tako malo znana ko kitajska. Razun tega so privrženci te stranke vsi c. k. oficirji in uradniki, kterih je čez 80 na deželnem zboru, ki delajo to stranko ne samo mogočno, ampak tudi sila nevarno. Ako se ne motimo, spravili so pravi zastopniki naroda hrvaškega ravno zavoljo tega Madjarone na svojo stran, ker so se bali, da jih bi sicer mogočna Mažuraničeva stranka v deželnem zboru majorizovala. Na očitanje, da so s tem domovino izdali in Madjaroni postali, odgovoril je „Pozor" v svoje stranke in svojem imenu, da je bil vedno za pravo avtonomijo in samostalnost trojedne kraljevine prosto od Beča in od Pešte, in tak hoče tudi vselej ostati in ni za las od tega odstopiti, dokler ga ne bo spet tista avtonomna gospoda zadušila, ki ga je bila že enkrat ad majorem avtonomise gloriam zadavila. Od „Pozorove" fuzijonistiške ali na-rodno-liberalne stranke se torej ni bati, da bi si dala pogaziti tisto zlata vredno samostalnost, ktere razun Nemcev in Madjarov še vsi drugi avstrijski narodi tako milo pogrešajo; od „Pozorašev" ni se bati, da bi svoje stare, svete pravice v februarskem „reichsrathu" vtopili, ali da bi svoj deželni zbor, ki je zdaj popolnoma vrstnik peštan-skega, v neznatni, provincijalni zboriČ, v — ekspozituro samostalnega ogerskega zbora ponižali. Veliko bolj se je bati nasprotne, samostalno-narodne stranke, ki je za Šmer-linga pokazala, kako zna vkljub vsej svoji slavni prošlosti plašč po vetru obračati ne oziraje se na občno mnenje naroda svojega.
Načela njenega programa, kterega se hoče vjprihodnje držati, so naslednja: 1. Ohra-njenje edinstvenega obstoja vkupne monar-
hije avstrijske kot velevlasti. 2. Načelno priznanje skupnih zadev. Za njih skupno ustavno razpravljanje 3. Sklepajoče zastopstvo vkupne monarhije, vtemeljeno na ravno-pravnem zastopanji vseh na to pozvanih faktorjev, in skupna temu zastopu odgovorna vlada. Za izdelauje k temu potrebnih postavnih osnov ima se 4. Iz zbora trojedne kraljevino brže, ko je moč, deputacija do Nj. veličanstva poslati, da bi se tam, — v porazumljonji z enako deputacijo ogerskega zbora, oko je to Nj. veličanstvu in ogerski deputaciji za voljo, — skupne državne zadeve kakor tudi ustroj skupnega zastopu in skupne vlade ustanovile in določilo in z zaupniki krone dotične postavne osnove formulirale, držč se pri tem delu ostro tega, kar je sklenil hrvaški deželni zbor 1. 1861 o razmerah trojedne kraljevine do ogerske krone, potem vedno pred očmi imaje ustavnost, samostalnost in avtonomijo hrvaške zemlje in ko pogoj zahtevaje, da se pri oni priliki celokupnost trojedne kraljevine vres-niči. 5. Vspeh tega dogovora naj se potem predloži za ustavno rešenje zboru hrvaškemu, a sklep deželnega zbora se ima po ustavnem poti Nj. veličanstvu za najviše potrjenje predložiti. 6. Ako se primeri, da se po tem poti zoper voljo in željo trojedne kraljevine ne bi dalo to vprašanje definitivno (dokončno) rešiti, nimajo se izmed teh v tej zadevi storjenih zborskih sklepov ni-kaki nasledki v obziru državnega prava te kraljevine izvajati. —
Tako program samostalno-narodne stranke. Slehernemu je razvidno, da je razlika med onim in drugim programom neznatna in da ste v bistvenih rečeh obe stranki vsaj na videz enih misli Tega tudi „Pozor" tajiti ne more, vendar pa pravi, da on in stranka njegova k temu programu pristopiti ne moreta, ker je tako nedoločen in nejasen, da se v njem lahko skrivajo avtonomisti ali pa tudi trdovratni centralisti; kako lahko bi torej iž njega — reichsrath redivivus svoje roge pomolil, ki je tudi trdil, da skupne zadeve v ustavni formi razpravlja. — Da bi se to prav lahko zgodilo, sklepa „Pozor" tudi iz tega, ker si je samostalno-narodna stranka „Domobran" za svoj organ izbrala, ki je do zadnjega časa Smcrlingovo centralizacijo zastopal in v sedanji deželni zbor same i’eichsrathiste spraviti si prizadeval. Razun tega stoji na čelu tej stranki pl. g. Mažuranič, ki je na zadnjem deželnem zboru čisto sam za reichsrath glasoval. On se bo gotovo potezal za oktobersko diplomo in februarski patent, da bi se tako z enim mahom rešil dualistov in fuzijonistov. Da bi se g. Mažuranič tedaj za federativno idejo boril, to se zdi „Pozorju" skorej nemogoče. Kajti on, ki ni v svoji visoki službi nič storil za celokupnost domovine svoje, bo gotovo še manj storil za zedinjenje dežel češke krone ali za zedinjenje — na sedem zborov raztrganih Slovencev v eno politično telo ali vsaj v nekterih zadevah v en občin zbor. G. Mažuranič je in ostane centralista. Njegovih misli so tudi birokrati, ker jim le v centralizaciji pečenka diši. Ker se pa birokracija ničesar toliko ne plaši, ko sloge in sprave narodov, zato je tudi Mažuraničeva samostalno-narodna stranka zoper vsako še tako malo zvezo in združenje z Ogersko.
(Konec pride.)
Avstrijansko cesarstvo.
AVI* BuinO**- (Voščilo dopisnikovo. Kaj kaj delajo naši nasprotniki? O Čehih, St rosna a j er ju „Z u-kunft" in „Slovencu" nekaj.) Slovenčevi bravci so jo gotovo že ugibovali, kam za Boga da je zginil dunajski dopisnik s svojim rogljatim znamnjem, ktera černa noč ga je vzela, da ni več sluha ne duha o njem. Vem, da nisem znal in ne znam, da jo prav po Kranjsko povem, več kakor hruške peči, ali okoliščine in opravila so bila taka, in zraven še drugih sitnosti toliko,
da sem moral za nekaj časa pero na stran djati in boljših časov pričakovati. In res prišli so, pa tudi stanje so mi jc tako spremenilo, da morem zdaj brez spotike za pero prijeti in dragim Slovenčevim bravcem sem-tertje kake pohlevne lističe pošiljati. Storim a to koj danes na novega leta dan, da se ode potem tudi lože po versti godilo. „Srečno novo leto! in na zdravje11! zakličem najprej vsem naproti. Začnem pa naj spet, kjer sem najberže jenjal, pri svojih ljubih centralistih in avtonomistih, ki so mi vsi od Blagatinsekovega Kaiserfelda do dunajskega Avgusta in Naceta (e tutti quanti!) kakor k sercu priraščeni.
Mili bravec 1 kar sem zadnjikrat rekel o njih, o teh ljubeznjivih naših — nasprotnikih, moram reči še zdaj , to namreč, da so ostali, kar so bili in da tudi 1. I860 ne bodo drugačni, t. j. politikarji od danes do jutri (von der Hand in den Mund!), brez programa, brez značaja (namreč političnega), brez rodovitnih idej in praktičnih iznajdeb
—	pravi politiški evnuhi za Avstrijo, kakor
so se sami kerstili. Zatorej pa tudi od Slovanov še nič nočejo vedeti, njih pravice in zahteve so jim smešne, kakor so jim bile prej; le čez Litavo radi še semtertje zaljubljeno kaj pokukajo in Ogrom prijazno pošeptajo, rekoč: „M i vam to in to prepustimo , če ...	. naš „roichsrath"
(ožega ali širjega, to je vse eno!) priznate.“ Ker pa Ogri niso slepe kokoši in tudi nimajo ženskih sere, ter zraven se ktoro tudi zoper Schmerlingovo gledišče izrekč,
—	pa jo spet ogenj v strehi in drugi dan
potem beremo na vse zgodaj:	Vse j c za-
stonj, porazumljenje ni mogoče in ga tudi ne bo. Belcredi in Majlath sta si že v laseh (ravno to je bilo te dni slišati), strune bodo skorej počile in — zgodilo se jc, kakor smo vedno prerokovali, pa nas ni nihče slišati hotel! Kdo je Belcredi, kdo Lazansky, kdo so „postavni" zastopniki, kaj je historiško pravo? — če nas ni, vse nič ne velja! Naša pravoslednost je edino pravo zdravilo za vse deržavne rane, kar so tudi nemški zbori tako lepo in soglasno v svojih tako imenovanih adresah poterdili!? — Tako še vedno trobijo. —• Pa pustimo jih in oberemo se nekoliko drugam. Gotovo so zdaj Cehi veseli in ž njimi vsi Slovani, da je svitli cesar njih zaupnico tako blagovoljno sprejel (tudi gališko in istersko) in celo kronanje obljubil, na dalje, da bode skorej za gotovo grot Nostic, ki je češki rodoljub, za dež. namestnika, znani Člam-Martinic pa za češkega dež. glavarja izvoljen. Na gr. Rothkircha neki ne mislijo več. On tudi ni nič kaj Čehom prijazen. — Tudi škof Strosmajer je že nekaj dni tukaj in obdeluje — politiško polje, zlasti pa so trudi, da bi skorej v življenje stopila jugoslovanska akademija , ki ima zdaj premoženja 270.000 gld. Nadjamo se, da mu vse po sreči pojde. — Včeraj je prišel 1. list verlega dnevnika „Zukunft" na svitlo. Z veseljem ga pozdravljamo, če tudi ni velik, kar se nam s konca modro zdi, pa upamo, da se skorej poveča, če ga bodo povsod vredno, kakor zasluži, podpirali. Slovani na noge! — Vašega „Slovenca" ne ugledam tu skorej nikjer. Da si ga slov. dijaki ne naročajo, da se izgovarjati; ali kje so drugi Slovenci, ki jih je precej na Dunaju in se celo slov. veljakom prištevajo?! — Tu pa naj bo dosti ga danes.
Dežele notranje-avstrijanske.
□ V Celovcu (K no ve m u letu kaj. Tukajšnjičasniki. Veselica. Vreme). Smuk, pa nam je napočilo rumeno solnčice novega leta. Bog daj dobro, srečno novo leto, kličemo tudi mi s politikarjem našim ter pozdravljamo vse Slovence, ki so blage volje, spreserčnimi besedami: Živili! Slava! in pojemo tudi v novem letu: „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!u in „serč-nost velja!" Kajti tudi v novem letu nam ne gre rok križem deržati ih gledati, kako
— 3 —
nam bodo — pečeno tiče v usta letele, tega nikakor ne, če smo tudi mirne in blage volje, ker znamnja nam kažejo, da se nasprotniki naši še vedno niso spametovali, dasiravno so dosti priložnosti imeli. Njim enkrat ne gre naša reč v glavo in serce, in če jim tudi gre, godi se to prav počasno in nevoljno. Spolnujte svoje dolžnosti, kliče se vsem vedno naproti. Ali pa tudi vsi ta resni glas poslušajo in po tem delajo? Žalibože, odgovarja se nam od vseh krajev, da ne, marveč da se jih nahaja ne malo tacih, zlasti iz visoke, bodisi svetne ali duhovske gosposke, kteri še cel6 tega glasu slišati, koliko manj po njem delati hočejo (mi mislimo tu samo na politične in narodne zadeve). Tudi pri teh hočemo na vrata terkati in poslušati, ali je kdo, da bi nam jih odperl; kajti jasno je vsakemu, da, če v toj zadevi nočejo nič od svojih dolžnosti slišati, ne morejo jih tudi potem spol-novati. To ravno pa ni pravo! Plemenitost veže, je glasilo gospode; naj jim bo torej tudi v narodnih zadevah! —
Vodno hujskanje in psovanje tukajšnjih „Alpenblatter" (ki mimogredč rečeno od Slovencev kar nič vedeti nočejo in so do-zdaj ž njimi in s slovenskimi rodoljubi skorej tako počenjali, kakor — svinja z mehom, primoralo je g. Einspielerja, daje od sodelovanja pri „Draupošti" odstopil; stan in čas mu ne dopuščata s takimi časnikarskimi rokovnjačarji kavsati se. Vendar pa bode „Dr. P." v poprejšnjem, Slovencem prijaznem duhu vredovana, kar tu vsem bravcem v tolažbo naznanjamo. Kar so ti celovški časnikarji počenjali, sramota je, da je veče ne more biti, zlasti za nemško „kulturo", na ktero se vedno pozivajo, ki je pa v resnici trohice nimajo! S takimi Nemci ni tudi lahko porazumljenja pričakovati.
—	Zadnji večer starega leta je bila v tukajšnji čitavnici kaj prijetna veselica. Zbrali so se namreč domoljubi, kolikor jih more in partibus infidelium biti, in napravili sreč-kanje in tombolo, ki ste precej dobička ver-gle, zraven pa so se kratkočasili z veselim petjem in pogovori, tako da je bilo že precej pozno, ko se je vesela družbica z vzajemnim: Bog daj dobro novo leto! poslovila.
—	Vreipe je lepo in suho, tako da bo že krnalo vode primanjkovalo.
■ z Negove. J. F. (Z a č n i te slovenski uradovati!) Že večkrat je bila po časnikih želja in krvava potreba razodeta, naj bi se Slovencem slovenski spisavala različna pisma od častitih 'župnij. Toda vse spava ali spanje nezavedne ustave ali pope-čiteljskega slavnega razglasa, ki veleva: da se mora v tistem jeziku uradovati in pisati, kterega ljudstvo umi in govori". — Od kod to? Menda nekteri gospodje mislijo to le: „Dosehdob nam še nobena postava ne veleva tako pisati pisma — vsaj duhovnu ne !"
—	Ko so me izmed Nemcev med mile Slovence prestavili, ni stalo v dekretu: Odseh-dob moraš slovensko pridigovati, spoveda-vati, itd. Gotovo se je že to samo po sebi umilo, in, ako bi napačno delal, bi imeli mo za prismodo, kar bi zares • tudi zaslužil. — Pisatelj teh verstic misli tako, in menda vsi poštenjaki ž njimi: Bog je prva postava, ki nas je po majki Slavi učil moliti in govoriti; ako tedaj On tako hoče, kdo se bo predrznil mu nasprotovati? Druga je presvitli car sam, kteri je premilostljivo spoznal pravilo, da je zastonj zamorca umivati,
—	naj torej vsakemu svoje bode: Slovencu slovensko, Nemcu nemško, itd. Enaka bremena, enake pravice, ravnopravnost v vseh rečeh. Slavni Belcredi jih je ponovil in razglasil.
Knezoškofijsko redništvo ne more v tej reči naravnost zapovedovati, saj mu je za-rlosti znano, ali vsaj biti mora, da je še dovolj starokopitnežev in misli si: Qui potest capere, capiat: Kdor je zmožen, naj spisuje! Dokaz temu je slavni z neizrekljivim veseljem sprejeti razglas o duhovnem imeniku labodske vladikovine, po kterem naj se vsak lastnoročno podpiše, kakor svoje
ime v imeniku natisnjeno imeti želi, in ki se je še le potem izcimil, ko se je živa želja po več dekanijah slavnemu redništvu razodela in svojo sposobnost pokazala. — To isto, kakor so se slavni prvaki naroda našega milega iz ljubezni do njega budili in dramili, podučevali, ukljub vsej protivnosti in sili, velja torej tudi o tej reči in nam veleva Bog in narava, car in njegov ukaz. Da je še dovolj starokopitnežev, je žalostna pa gola resnica, česar se bode ves svet prepričal o prihodnjem duhovnem imeniku labodske vladikovine, ako se’ ne vredi brez ozira na lastnoročne podpise praviloma, kar je zavoljo doslednosti svetovano in neob-hodno potrebno, da se zaničljivemu pomilovanju v okom pride.
(Konec pride.)
Iz lioUe 26. dec. 1865. (Kako sevloški dekliški šoli uči?Opazka tistim, ki so drugači sporočali.) Ne davno, je v „Slovencu" počil glas, da naše, zlasti dekliške učilnice nimajo veljave v oziru narodnega duha. Da se naše deklice v šoli ne podučujejo v narodnem duhu — v domači besedi, ni skoz in skoz resnica. Priča tega je zdanje majhino število učenk v 4. razredu proti številu poprejšnjih let, ko so se otroci le v nemškem duhu podučevali. Kolikokrat se med ljudstvom sliši, da zato nočejo starši več svojih hčerk v naš 4, razred pošiljati, ker se v taistem nič nemščine ne učč!! Torej jih pošiljajo rajši ali na Koroško ali v Ljubljano, ker upajo, da se bodo kaj več tam priučile in izurile v nemškem jeziku; ali pa starši na deželi svoje hčerke rajši doma v ljudski soli obderže, rekoč: Saj se doma v farni šoli ravno tako uče, kakor v loški poglavitni šoli, — po domače — slovensko. Nočemo preiskovati, ali so taki govori v resnici pametni in ali taki starši v resnici skerbč za pravo izomiko svojih otrok.
Pustimo vse to, pojdimo v dekliško šolo, in poslušajmo tamkaj podučevanje, da se prepričamo, v kakšnem duhu da se ondi mladina podučuje. Kar keršanski nauk — poglavitni predmet za ženski spol — tiče, ni ga ne enega razreda, v kterem bi se dekleta ne podučevala naški; samo v 4. razredu se kakih čvetero deklic le zgodbe sv. pisma in sv. evangelja po nemško uči. In če se v ravno tem razredu zraven slovenskega branja, zraven slovenske slovnice tudi nemška slovnica uči, mislim da to ni tako velika pregreha, da bi imelo čč. gg. Uršulinarice pomišljevati, zakaj da se to godi, po prigovoru: „Kolikor kdo jezikov zna, za toliko ljudi velja." *)
Toda, dasiravno sem Slovan z dušo in s telesom, vendar rečem: Kaj bomo pri malih, nježnih deklicah govorili od narodnega duha, saj' šole niso zato, da bi jih odgojevali in urili v umne igravke, urne in gibčne ple-savke po glediščih? Govorimo rajši od ker-šanskega duha, kterega naj bi se naša mladina navzemala, in nam s tom boljšo prihod-njost pripravljala.
Mi želimo, da bi naše šolarce postale pridne in skerbne gospodinje, zveste in bogaboječe služabnice in dekle, da bi sebi in svojemu bližnjemu pospeševale časno in večno srečo. In ravno za to reč so čč. gg. Uršulinarice na vso moč poganjajo ter se trudijo naši rahli mladini čednost v serce zasajati, in jo osrečiti za ta in uni svet. **) Čast in hvala jim tedaj, da za človeški blagor tolikanj skerbe, akoravno jih spačeni svet sovraži,
*) V Loki menda niso žalibože nič brali Slovenčevega sestavka: „ Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš!"
i	Vredn.
**) Narodni duh ni igrati in plesati, tega nihče nikoli ni terdil in tirjal; — narodni naš duh je keršanski duh. Slavjani vsi smo verni in pobožni. Od tega duha tudi pri malih deklicah govoriti, ž njim jih oživljati, to je dolžnost vsake slovenske šolo. Zdaj pa prašamo, ktera beseda se nježnib deklic bolj prijema, materna ali ptiga, slovenska ali nemška? Kaj veleva postava zastran jezika pri keršanskem nauku?
Vredn.
in jim tudi vlada ni več tako mila, kakor jim je bila.
H sklepu samo še to pristavljamo in rečemo, kar nam mora vsak umen človek po-terditi, posebno pa tak, ki je s šolo kdaj kaj opraviti imel: „Lahko je kritizovati, ali težko je prav učiti11!
V	KJuhlJanl 28. decembra 1895. J. Y. (Nekaj iz naše či talni c e.) Jako drago mi je, da Vam v zadnjem dopisu za letošnje leto nekaj prav veselega in res vse hvale vrednega pisati morem. Božične praznike obhajala je naša čitalnica tako blagodušno, da enaeega še ni bilo v Ljubljani; podarila se je namreč v nedeljo zjutraj popolna zimska obleka 70 otrokom revnih staršev, namreč 41 fantom in 20 deklicam, da so vsaj mraza obvarovani, kadar hodijo v šolo. Sedem tednov je, kar je sprožila krasno to misel blagorodna gospodičina Julija Orlova, in glej, izpeljala seje s pomočjo bla-godušnih naših gospej in gospodični in darežljivih dobrotnikov tako velikansko, kakor bi človek v tako kratkem času ne bil upati mogel. Kako urno pa so se tudi obračale naše krasotice v zimskih večerih pri delu v čitalnici, kako veselje bilo je gledati pridne delavke, ktere so nam tako lepo pokazale, da ne samo za radost in veselje je naša čitalnica, temuč da tudi radodarnosti so odperta njena vrata.
V	dvorani čitalničini pač še nikoli ni bilo videti tako veselih obrazov, kakor ta dan, in res ginljivo bilo je videti, kako so že komaj čakali otročiči, da sprejmejo darove. Po nagovoru g. dr. Vončina sprejel je vsak njemu namenjeno obleko z obuvalom in se podal preobleč se v oblačilnico čitalnično. Med. tem zapel je pevski zbor čitalnice tri zbore primerne tej slovesnosti. Ko pride preoblečeno kardelce nazaj, zahvali se g. dr. B1 e i w e i s s krepkim govorom v imenu obdarovancev blagim gospem in go-spodičinam, ktere so izdelavale obleko, in vsem dobrotnikom, kteri so pripomogli, da se je izvršilo to delo, in omenja posebno rodbine Orlove in gospodičine Julije Orlove, ktera je perva sprožila to reč. Potem je govoril še g. dr. Orel ter rekel, da le združena moč zamogla je storiti tako velikansko delo. Opominjal je obdarovane otroke posebno k pridnemu učeuju, da se tako vredni skažejo dobrote, ktere so ravnokar deležni postali, in na koncu zaklikne: Živile gospe in gospodičine in živili vsi dobrotniki! Živile in živili! donelo je iz mladih ust po dvorani, in gotovo najlepša hvala za ves trud bilo je to.
Potem je dobil vsak otrok še eno štruco in nekaj jabelk in z veselimi obrazi zapustili smo vsi čitalnico, ktera je bila ta dan res dom veselja.
Naj bi se ponavljal tak dan vsako leto, in naj bi se vkoreninila ta lepa navada tudi po dr ugih čital niča h njim in celemu narodu na čast. Marsikteri pa se je prepričal leliko pri tej priliki, da čitalnica je žlahtna naprava, kajti v njej se je rodila misel, ktero bodo blagoslavljale solze radosti inarsikterega poprej v mrazu trepetajočega otročiča ali pa njegovih staršev. Zatorej navdušeno zakličem še enkrat: Slava vsem, kteri so se vdeleže-vali te blage naprave 1 Slava!
Ptuje dežele.
Večkrat smo že kaj povedali, kako da Rusi na Poljskem in Litvanskem postopajo in vse, kar ni rusko, zatreti hočejo. Da kaj tacega ne moremo odobriti, je znano, ker se ne pogar jamo za nadvlado in gospostvo enega ali druzega naroda ne doma, ne drugod, ampak za enakopravnost in omiko vseh, kar je gotovo najboljša politika in tudi v duhu kerščanstva. Drugači pa drugi Bravci Slovenčevi se še gotovo spominjajo litvanskega dež. namestnika Kaufmana in njegovega delovanja. Tudi danes
— 4 —
jim vemo nekaj od njega povedati, kako da ravna in da se ni še nič spremenil. Obiskoval je one dni šole po deželi. Pri-šedši v mesto Devoltov ukaže v šoli otroke izpraševati. Ker so v tistem kraju le bolj terdi Litvanei naseljeni, uči se zlasti ker-ščanski nauk po litvanski. To pa ni carskemu namestniku po všeči in rekel je, da mora ljudska šola brez tujih abeced shajati (katekizem namreč je poljski tiskan) in se le ruski učiti. — V Kovnu je pregledavši uradniške imenike rekel: „Kakor vidim , so še vsi tisti uradniki, ki so bili 1. 1863 postavljeni, kar je pa zoper mojo voljo. V take ljudi, ki so v tej deželi rojeni, nimam jaz, da odkritoserčno povem, čisto nič zaUpanja".
Nek nemški list piše, da je Rimska s Francosko pogodbo sklenila, po kterej stopi 10.000 vojaleov v papeževo službo. Spet od drugod se piše, da je kardinalski kolegij sklenil, da papež Rima ne zapusti, naj pride, kar hoče. Papež je sveti dan pri zaslišbi kardinalov, ki so ga pozdravit in mu srečo voščit prišli, rekel, da je sedanje stanje Cerkve prav zelo podobno tistemu, ko je Jezus v čolnu na genezareškem jezeru spal, — da pa On nikakor ne spi, ampak budi, in da je zmaga C-rkve neogibljivo gotova.
Poroča se na vse kraje, da ste si naša in francoska vlada kaj dobre in da se sklene menda skorej avstrijsko-francoska zveza. Naš cesar je neki poslal zdaj Napoleonu po knezu Meternihu lastnoročno pismo, v kte-rem je mlademu cesareviču veliki križ sv. Štefana za božično darilo podelil. Ali je to resnica, ne se ve še za gotovo. Pravijo pa, da Napoleonovo prijatelstvo ni kaj prida vredno in zanesljivo. Da se avstrijskemu poročniku knezu Meternihu v Parizu dobro godi, to je res kaj veselo slišati in mu radi privoščimo to srečo — ali to še ni vse! —
Deželni zbori.
Koroški. V 15. seji je prišlo najprej na versto sporočilo dež. odbora zastran pomanjkanja prostora v bolnišnici. Poročevalec g. Burger je povedal zbornici vse, kar je dež. odbor v tej zadevi storil, zlasti pa da si je prizadeval, da bi si nektere občine svoje bolnice napravile, itd., da pa naposled vendar nič pravega ni določiti mogel, ker so druge potrebe velike, za denar pa gre sila terdo. On tedaj pravi, da je že ža-uosti, če se zdaj to zbornici samo naznani, s čemur je bila ona tudi zadovoljna. — Drugo, kar je potem nav versti, bilo je sporočilo dež. odbora o Železnikovem predlogu, ki zahteva, naj se z italijanskim kraljestvom kupčijska pogodba sklene. Poročevalec g. Canaval razkazuje v daljšem govoru, da, ker pri sedanjih okoliščinah to ni lahko mogoče, prenaredil je dež. odbor predlog tako, da se vse obravnave glede tega predloga vladi pošljejo s prošnjo, naj ona, če ne gre kupčijske pogodbe skleniti, po drugi poti za koroško obertništvo skerbi s tem, da se popravijo pota in narede železne ceste, — kar je bilo potem z večino glasov sprejeto. Čudno se nam zdi, kam je za ta predlog imenovani odbor zginil, ki si je bil še celo knezoškofa za predsednika izvolil. Visoko so zleteli, nizko pa obsedeli! Ali ni res? Tretje sporočilo dež. odbora zadeva to, kako naj se obravnujejo proračuni in sklepi računov. Bilo je večidel vse do pikice tako odobreno, kakor je dotični odbor nasvetoval.
fi.az.ue novice.
*	Pri stroških za razna ministerstva se je m. dec. prihranilo 1,200.000 gld.
*	Zaupnici gališkega in isterskega zbora je svetli cesar s posebno blagovolj-nostjo sprejel.
*	Sremski župan g. Svetozar K u š e v ič misli v samostan iti. Enakih misli smo tu s „Pozorjem“, ki daje vsem politiškim grešnikom enak svet, kar smo že tudi o Bachu rekli.
Cx. dr. v K 1 a i c, dalmatinski rodoljub, ki je bil pod Smerlingom od,učiteljstva odpravljen, stopil je spet v svojo službo v Zadru nazaj. Učenci, mesto, cela dežela — vse je veselo!
*	V Zagrebu je umeri major Sabljar, izgledin čuvar narodnega muzeja. Večna mu pamet!
*	V Sarajevu v Bosni se bode neki na svitlo dajal pod turškim nadzorstvom „bosanski viestnik" in „Bosna — se ve da v poveličevanje turške slave!
Drobtine.
N a r od n o - g o s p o d a r s t v e n e. Dunajsko kreditnico je iznenada zadela strela v podobi fin. ministra, ki jej je prepovedal, novoletnih kuponov delničarjem ne izplačati. Ker je to važna zadeva in so zaupničiui o-skerbniki vse nekako po svojem delali, malo pa menili se za občno korist, si lahko mislimo, da je na borsi strašen hrup vstal in je cena vsemu padala kakor nikoli. Toda večina ministru pravo daje - in to ravno kaj velja.
Budget ali proračun za 1. 1866 se je ravnokar naznanil. Deficit to je, kar primanjkuje , znaša 11 milijonov. Več prihodnjič.
I
Duhovske zadeve.
Kerška škofija. Č. g. Oman Franc je dobil faro št. Marjeto v ravnini in oskern-1 j u j e tudi faro Sedlice. Č. g. Kramer Karl gre za provizorja v kačjo dolino in č. g. L e d e r Jan. za kaplana v Terg.
Lavantinska škofija: Umerla sta čč. gg. župnika L o b e n we i n Ant. v Ribnici in Sodi j a Marka v Šent-.Tanžu.
Per vi list pošiljamo še vsem dozda-njim čč. gg. naročnikom, zraven pa še tudi vsem far n im ur a d o m — na ogled, naj „Sloven ca“ pogledajo in sodijo, ali je vreden krepke podpore. To pa ni še podpora, da kdo dobiva „Slovenca" od kakega prijatelja ali od kake čitavnice in ga marljivo in rad prebira: Kdor le količkaj premore, naj si ga sam naroči. Ve-likaši in bogatini naši, — uradniki, advokati in notarji naši, — gostivničarji, kavarniki in kerčmarji naši, — kje ste, kam pošiljate denarje svoje? Naročujte in podpirajte domače naše časnike? Pustite ptujo, sovražno nam robo! — Gg. učenikov naših še skorej ni nobenega in kteri so prišli, poslali so večidel le polovico naznanjene naročnine. Zatorej naznanjamo, da je za vse naročnike „Slovenčeva" cena ena in ista, le tistim ljudskim učenikom, ki nam pridobijo in pošljejo cejo naročnino zraven svoje še od kakega drugega naročnika, — le tem učenikom dajemo „Slovenca" za štiri gold, na celo leto! — Zanaprej dobiva „Slovenca" le ta, kdor si ga je naročil ali vsaj za njega pri nas se oglasil. — Pridno se oglašajo čč. gg. naročniki, pridno se bodemo pa trudili tudi mi, da prav lepo napravimo „Slovenca!"
Vredništvo.
Danajska borsa 2. januarja 1866.
Novi zlati .	.................4.
Srebro	,.••••	• 104.46
Lastnik A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskarno F. pl. Kleinmayer-ja odgovorni vodnik R. Bertschinger.