Štev. 6. in 7. V Ljubljani, 1. malega srpana 1918. Leto XIX.
Jutranji izprehod.
In kadar jutro rano me zbudi, naté se misel mi, dom, oglasi.
Po rosni travi me korak pro vaj a, epota tvoja čudovita vstaja.
Od vseh strani zveneč udarja spev, na tebe lije zora zlati se v.
Vrhovi daljnih gor v škrlat kipijo, cvetovi v jutranji pozdrav dehtijo.
Pšenica se zaziblje v mehki val in k solncu dviga se od črnih tal.
V vonjivo kito tam se trta vije, grozd hlastno solnčni ogenj srka, pije.
Čebela se brenčeč poganja v svet — in kamor sede, tam jo čaka med.
Govedo k sočni paši se priklanja, pastir na orglice poskočno sanja.
O, jutro k delu, k in v srcu, v mislih,
Drevesu krona tajno zašumi, šepeče k listu list in spet molči.
Tam se razgrinja plodovita njiva, pred zlom molitev varno jo pokriva.
In steze, pota — ali govoré? Na težko delo stopajo ljudjé.
Pokonci nosi se poštena glava, v daljavo sinjo vid svobodno plava.
In kadar duša se v ponosu spne, nepremagljiva volja vanjo vre.
In kamor seže roka, dom ljubeča, ovenča z zmago jo junaška sreča.
A kam neznaten, majhen, skromen jaz v tem veličastvu skrijem naj obraz ?
Kako in s čim naj moško razodenem, kar čutim, slutim v srcu preiskrenem?
delu me budi — dom, si meni ti !
E. Gangl.
Ptičku.
Prisijal spet je krasni maj, zelen je dol in hrib in gaj, cvetice pisane dehtijo, po drevju ptice se glasijo.
Veselo vse, samo, moj ptič, veselja mi ne kažeš nič; mar tvoje srčece umira, ker kletka tesna te zapira?
Čemu vprašujem te, čemu? Med svojce rad bi šel domu-, tu imaš sicer piče dosti, pogrešaš zlate pa prostosti!
Jaz vratca kletke bom odprl, peruti bodeš razprostrl, izpolnim željo ti gorečo, zapustil bodeš svojo ječo.
Kako je krasen solnčni dan, le leti mi čez hrib in plan med svoje sestrice in brate — pomladi veselit se zlate!
Janko Leban.
Škrjanček.
Poglej škrjančka tam na polji, črvičkov se naje po volji, potem se dvigne pod oblak, leteč ubira spev sladak.
Tako za jed ta ptiček mali Boga dobrotnika mi hvali; ne zabi tudi ti nikar Boga hvaliti za vsak dar!
Janko Leban.
Večerna molitev. ^^
Tiha noč se približuje, zvezd prižiga sto in sto, trudnost mene premaguje, ležem v posteljo mehkó.
Bog, čez dan si skrbel zame, hudega me varoval, tudi v noči pazi name, da bom mirno, sladko spal.
Starše, svojce Ti mi ščiti, bolnim olajšuj gorje, žalostne daj tolažiti, pokoj v spanju naj dobé.
Ustno očenaš šepeče, v varstvu božjem naj zaspim, da, ko zarja zaslekeče, čvrst na delo pohitim.
Janko Leban.

. mmKih m tu« tomemce —
Oton Zupančič.
IVAN STUKELJ :	'	I
Drobni prijatelji. ^^^
obšli sitno movo učiteljico Alibinio Čehovo. O Veliki moči se je priselila semkaj. Stanovala je na južnem koncu vasi v beli hišica sredii 'vinta ob kolovozu, ki <se je odcepljal od velike ceste onkraj potoka Tesnioe. Tja v daljavo do gozdnih obronkov so se širili travniki, njive in loke.
Na vrtu so bile grede, obrobljene z lepo zeleno travo. Po nekaterih je rasla prva vrtna zelenjad, po drugih so siili na dan zvončki, modre vijolice, škrlatnordeči jalgleci iin več takih zgodnjih cvetov.
Za danes je učiteljica že končala šolsko delo. Izprehajala se je ,na vrtu po belih, z drobnim peskom posutih stezah.
Otroci so obstajali in se ozirali čez nizki plot v novo učiteljico. Lepa gruča jih je bila, dečkov fei deklic. Pozdravljali so jo glasno, skoraj hrupno, a ona jim je odzdravljala prijazno z dobrovoljnim nasmehom. Tisti, ki niso bili iz njenega razreda, so jo še posebno zvedavo 'opazovali, kako se kreita in suče, kakšen glas ima, kako se smeje.
Ljubek prizor jim je prišel pred oči, da se miu niso mogli načuditi.
Učiteljica je iztegnila desnico, ki je imela na njej nekaj drobtinic. In glej. z bližnjega drevesa sta priletela dva ščinkavca, samček in samica. Ondi sta imela gnezdo najbrže še od lanskega letal Zdaj je skočil učiteljici na rOko samček, zdaj je skočila samica.. Pozobala sta nekaj drobtin ter zopet odfrčala.
Nato je vzela učiteljica večjo krušno drobtimo ter si jo dela med ustni. Ne dolgo, ptica je prifrfctala in utripajoč s perutmi ji ie spretno izmaknila drobtimo.
Učiteljica je to zopet ponovila. Ptici iSra prihajali in odhajali', vrsteč se druga za drugo. Potem pa jima je tudi malo pomagajala, stisnivši drobtimi nekoliko trdneje meid ustni. Ker se iptici ni posrečilo izmakniti drobtine, je odletela, a zopet se povrnila 'in poizkusila svojo srečo drugič.
Otoci so se nehote uimtini/Ii in Mtfimili. To je bilo zanje nekaj čisto .novega in posebnega, dia sie je drcibina živalca tako privadila učiteljice. Pred njimi pa so vse bežale. Tudi na šoilskeim dvorišču so imeli kmriišča za ptice. A tedaj, ko so b'ili učenci zunaj, so ptice begale semtertja ali pa Plaho čakale po (bližnjih drevesih, da so se oni umaknili v šolsko poslopje. Zdaj šele so si upale do krmišč.
V soffi jim je bilo naročeno, da naj itudi doma naprošajo pticam zrnja in jedilnih ostankov, ki jim prijajo. A to so le preradi pozabljali. Po onem prizoru is ščinkavci, ki so ga videli pri hišici no^e učiteljice, so poizkušali tudi doma to ptioo privabiti v bližino.
Ko je Zoranov Lenček z imaiterjo delal na vrtu, je vrgel nekaj drob-tiin na gredo. In glej, takoj se je z drevesa spustil ščinikavec in jel klicati svojo samico: »Ori, čuj, gri, čuj!«
Vedno sta bila za njima ter sta razen drobtinic pobirala tudi črviče •in druigi mrčes iz prekopane zemlje.
Na dvorišču pa je poizkuša! Lenček privaditi ščinkavča, da bi jeimal drobtine n roke kakor gospodični učiteljici. Dolgo časa je bi nezaupen. Prihajal je že čisto blizu, skakljal clkcflo njega, obračal glavico, ozirajoč se z drobnimi comi proti mjernu, kalkor da bi ga holte! vprašati, mu 'li sme zaupati. Potem pa je zopet odletaval. Slednjič se je o smel il in mu vzel z roke prvo drobtino. Lenček bi bil najrajši poskočili od veselja, a vedel je, da je 'tu treba opreznosti. Ostal je miren, im ptica je prišla po idlnugo, tretjo drobtino. Zdaj se ni več bala. Talko lepo je stopila na konec roke. pogledala Lenčka, nato pa hitro izmaknila drobtino ter odletela. Uspehe svoje vaje je pokazal tudi domačim. Vs'i so imeli veselije z ljubko živalco.
Nelkega popoldne je prišel k Zoranovim Priimožičev Mihec. Tudi cm je ponujal drObtin ptici, in ta je radia jemala z njegove roke. To se mu je dobro zdelo. Ko pa iznova prileti, nalašč pcseže po njej z drugo roko, da bi jo ujel. Ptica pa mu hitro smukne izpod prstov in odifrči na drevo. In glejte, odslej ni hotela več jemati dröbtiin z roke. Niiti v bližino si ni upala. Vsi so se razjezili nad njim. Počasi ss je splazil dbimiov. Zal mu je bilo, da je učiniil to nerodnost. Lenček na je imel mnogo potrpljenja, preden je ptici zbudil nekdanjo zaupnost. Čez nekaj dni mu je v veliko veselje ptilčelk zopet sedel na roko. Slednjič ga je tudi privadil. d'a je jemal drobtine izmed usten. Kako se je vzradcstll, iko mm je pred obrazom frfotal ta ljubki, drobni prijateljček!
Pomlad je prihajala z vedno večjo množino cvetja. Kakor bi čez noč angoli dahnili po drevju, tako hitro se je to raze velo. Po njem pa je plavala vriskajoča peseim drobnih pt;c. — Otroci so radi obstajali ob uči-teljičiinem Stanovanju. Iz njene sobe ali z vrta seim je pogosto zvenela tudi njena pesem. Tako lep in poln glas je imtela, in nam se je zdelo, da skupno s ptičjim spevom slavi radost življenja.
Prišlo je poletje. Zarana se je 'oglašal semkaj s polja škrjamčeik. To vam je zvest prijatelj kmetu.
Kako lepo se sklada njegovo življenje s iktmietoivSim ! Tu med plodoiviite grude si je postavil -svoj domček, splete! si gnezdo. Tudi kmet je navezan na grudo, na zemljo svojo. Kako prijazen in mračen Je 'kmetov dom na širnem polju!
Mirala so še jntra, mrzila je gruda, ki jo kmet prevrača s svojim plugom v prvi pomladi. Z njim vred je vstal škirjanček; dviga se proti nebu z žvrgolečo pesmijo, ki oraču zibuja veselje do dela, imliseil do Vsevišmjega, da ga poprosi, maj ogreva s toplimi žarki, naj namaka z blagodejnim dežjem, naj blagoslavlja to zemiljo, ki jo sedaj reže s plugom. Po svoji jutranji pesmi se škirjanček spusti dol na rjave grude, urno stopica semtertja ; začne se mu 'delo, skrb za hrano. Tako se jima vrstii delo dan za dnevom. Cez polje gredo salmóni in deževni dnevi. Vse vremenske nezgode morata prenašati.
Slednjič zavalovi žito s svojim klasovjem, Človeku se dozdeva, da je zdaj škirjančeva peseim še bolj kipeča, ko se v krasnih poletnih jutirih dviga visoko, visoko v staji zrak. Pod njim pa se širi rumeno polje — njegov in kmetov blagodar. — Ko pa se na nebu zgrinjajo temni, pogiubo-nosni oblaki, tedaj pa škrjanček utihne in ždl oib grudah, čuti soparo, čuti bližajočo se nevihto. Veter preganja žitno vailovje semitertja. Pod nebom pa se bliska, grmi in treska... rluda iura mine. S kako- hvaležnim očesom se ozira kmet proti nebu, da je neurje šlo brez škode preko polja; z novo nado na dobro letino dela po njivah. Tam gor visoko pod vedrim nebom žgoli škrjanček svojo zahvalno pesem. Gorje bi bilo. ko bi nevihta udarila s točo po plodnem polju. Krnet in škrjanec, m'alio poprej srečna, b'i bila zdai usmiljenja vredna siromaka...
Pozna jesen je tu. H-ladmi vetrovi briijejo- po praznem stranišču, in njih glasovi tako turobno pojo v gozdnih vrhovih.
Ptičje petje ponehava. Veliko naših ptic odnašajo jesenski vetrovi tja v srečne, tople kraje. Kar jih je ostalo tukaj, so se približale našim sta-novališčem.
V solnčnih zimskih dneh pa tudi njih pesem ne zamira. Samo usmiliti se jih moramo in jim skrbeti za hrano-. S svojimi drobnim -očesom s-o našle v letnem času -na tisoče in tisoče škodljivega mrčesa ter ga pokom-čevaile.
Učiteljica je o Božiču postavila pticam tudi smrečico-. Na veje je pritrdila s evetično žic>o orehove lupine. Napolnila jih je z lojem1, ki ga sirnice in brgle&i poseibno radi imajo-. Kako ljubko so se spenjale te ptice po drevescu. Od trščate kapusne sinice dio malega men'iščka z modro čepico na gilavi — vse so se segavo preganjale po vejah. Z ostrimi krempeljci so se oprijemale orehovih lupin ter luščile iz njih strjeni loj. Nekatere lupine so bile videti že -prazne, a vedno so si poiskale še tuintam loj evo trohico. Ko pa so lupine že popolnoma izpraznile, jih je učiteljica iznova nalila z lojem.
Vedno večje veselje sunto imeli otroci s krmiljenjem ptic. Opazovati smo, kako prihajajo čimdalje zaupnejše proti nam iin tudi o roti odraslim liiidòni
Stvarnik je človeku poklonil prirodo v korist in veselje. Ptice so mu mile in zveste prigateljce, vso njegovo prijaznost in ljubezen mu rade vračajo
V ostri zimi jih radi krmimo ter iskreno želimo, da bi jiih bilo od leta do leta vedno več in več, da hi oživljale in s petjem razveseljevale našo zlato domačijo !
JANKO LEBAN:
Ne muči živali!__a^cd
movi tega itrgovca sin je M Vladko. Bil je lep -deček. A telesna lepota ne daje poroštva tudi za dušno lepoto. Oče ije1 sicer skrbel za kar najboljšo vzgojo sinovo. Deček se je tudi izlahka ■učil, (ker je bil bistre glave. Zaliibog se njegovo srce ni odpiralo blažjim čuvstvom. Vladko je bil t ako-le bolj na lahko stran in liimel je pogrešek, ki ga je delal ljudem odurnega 'in pnovzro-čal očetu skrb in žalost. Vladiko je namreč rad mučil živali. Posebno rjave hrošče je trpinčil, da je bilo groza. To so sicer — kakor veste — 'kmetijstvu jako škodljive živalce, in prav je, da jih naglo uničujemo, a trpinčiti jih ne smemo, kakor sploh nobene živali ne!
Toda Vladko ni bil le krut proti živalim-, mago povsem hladen tudi proti ljudem! Njegov -oče se je trudil na vse načine, da bi Mažiilno vplival na sinovo srce. Če so berači prihajali v hišo, je Vladku dajal denar, da ga je nosil beračem v vežo. Toda Vladko denarja ni dajal beračem v roko, nego metal jim ga je kar pred noge; nesrečnikom ni privoščil dobre besede!
Da bi dečka odvadil grdega piegreška trdosrčnosti, je oče kupil Vladku lepega ptička. Bila je to srčkana, segava, živalca, vsem domačim 7 veselje. Izprva se je zdelo, da je ptiček tudi Vladku ugaial. Večkrat ie deček stopil pred kletko ter opazoval dičnega ptička. Nekoč mu ponudi celo košček sladkorja. Ze je mislil Vladkov oče, da se je s.n poboljšal. \ kmalu se je prepričal, da se je motil, spoznati je moral, da je n-jegoiv Vladko — nepoboljšljiv!
Nekega dne je bil Viadko sam v sobi. Z zida sttanic kletko. Ptiček je plašno frfolel od šibice na šibico. Zdelo se je, kakor bi slutil o krutih dečkovih namerah. Vladko hitro seže z roko v kletko, bega ubogo živalco ter jo podi- semtertja. Oče je vse to nekaj minut neopažen gledal pri vratih skozi steklena okna. Ko pa vzame imučilec živali palčico v roko ter začne z njo obdelovati ubogega ptička, tedaj očetu zavre kri. Naglo odpre vrata, iztrga dečku palčico iz rok, jo zdrobi na male kose in vrže na tla.
»Hudobni deček!« zakliče oče v sveti jezi ter stresa hudobneža. »Ali nimaš srca? Kako se li drzneš le dotakniti ubogega ptička? Ti si nepoboljšljiv krmtež! Vsi opomini gredo pri tebi skozi eno uho noter, skozi drugo viuu. Takoj odpri kletko ter izpusti ptička pod milo nebo! Trpinčil ga ne boš več!« —
Vladko je joikaje prosil, naj bi smel še obdržati ptička ter je kakor v obrambo pokril kletko z roko. Toda oče mu iztrga kletko iz riok, stopi z njo k oknu, -odpre vratca ter izpusti ptička -na piano. Poltem- zavpije na sina: »Kaj pa bo še s tabo? Povej! Gotovo še dioživim sramoto, da boš celo proti človeku tako kruit, -kaik-or si zdaj proti živalim!« —
Minilo je več let. Oče Vladkov je že umrl. In prav je bilo talko; zakaj srce bi mu bilo počilo, dia je videl, kaj se je zgodilo z njegovfim Vladikom! Deček je padal boljimbolj, kopičil krutost -na krutost. Ko je doraste!, je postal cel-o morilec in nekega dne so ga gnali na — morišče! Nihče ga ni milovali, ker tudi sam ni kazal usmiljenja -do nikogar! —
IONE KOSEM:
Samogovor stoletnega hrasta.__
to let živim in orjak sem in ne bojim se nobenega viharja.
Moj vrli se razgleduje s hriba daleč naokrog po svetu, gleda ponosno in samozavestno v daljavo . . . Pozimi, ko tulijo viharji nad menca in -okrog mene, -in poleti, ko se grmadijo nad menoj črni -oblaki, sik a jo bliski in robne gromovi — jaz se ne ganem, mirno zrem v daljavo, širiiin veje v zrak ...
Vsak dan me -obleče solnce v škrlat, cd jutra do večera mi pripenja sveje d ragulje, -da se ves leskečem.
Kakor kralj sem in ponosen sem sam nase.
In kakor kraljestvo sem, ki je v -njem vse polno veselega življenja-.
V mojem vejevju, prepletenem z jasnimi s-clnčnimi žarki, prepevajo od zore do mraka ptiči. Po obžarjenih vejah se izprehajajo, se priklanjajo siolncu, -pojejo, se pogovarjajo med seboj in se smejej-o. Igrajo se med seboj in -kakor otroci se imajo radi. Časih priskalklja med nje iz smrečja veverica; s privihnjenim repkom počene na vejico, dvigne glavo, se -ozira z drobnimi -očmi okrog sebe ki -posluša petje; -mnogokrat pri tein tudi zadremlje, iin zdrami jo šele moj kovač žolna, ki vsako Dopoldne kuje v mojem vrhu.
Spomladi, ko se vsa priroda blešči od zelenja in cvetja, in dehti ves svet kakor en sam velik opojnodišeč šopek, zazvene najprvo iz mojega kraljestva kukavičine radostne pesmi...
Poizimi pa na svojih poletih čez hribe in doline sedajo na moje veje vrane in se kralkajoč, s hripav'imi glasovi prepirajo z ziimo...
Mrzel -in trd sitrmiiin -take ''ase iz snega v zasneženo belo daljavo predlse.	>' ,	\ . \\\ \V. J
Ali pomlad in poletje in jesen so moje. Skozi vrata mojega kraljestva se trumama vračajo moji veseli pevci...
Sc-o let živim in živel bii še dlje, kraljeval bi tu na hribu, odet v škrlat solnca. Pa vem: napoči tisti čas in pride z neusmiljenim srcein in pohlepnimi očmi in me ubije — človek!
FERDO PL. KLEINMAYR:
Nove pravljice o kralju Matjažu.__
I. KRALJ MATJAŽ IN GODEC.
a strmi, sivi »kalini, ob lepi zeleni reki, tiik belega mesta je stal silini grad kralja Matjaža. Sedmero obzidje in stotero1 visokih stolpov je branilo domovanje slavnega kralja. In skozi isto debelih, z železom okovamiih vrat si prišel v ponosni grad.
Vstane lepega pomladnega jutra mogočni kralj ter si pogladi dolgo brado. Tedaj stopi pred njega zal dvorjanič, ves v zeleno svilo opravljen. Globoko se prikloni iin izroči kralju s sedmerimi pečati zapečateno pismo in reče : »Včeraj pozno v noč je prijezdil konjenik, ves prašen in poitan, daleč tam od južne meje in prinesel je to pismo.«
Krai Matjaž pokliče grajskega kaplana in mu ukaže: »Odpri pisano iin beri!«
Kaplan odpre pismo, vztrepeče, prebledi in reče:
»Kralj, vojna bo!«
»Vojna?« odvrne mirno kralj Matjaž ki si pogladi dolgo brado. »Dobro! Kje stoji sovražnik?«
»Tam daleč v južni deželi,« odvrne kaplan.
»Dobro! Tjakaj pojdemo!« odloči kralj.
In vstane kralj Matjaž ter sitopi dz gorenjih dvoran po širokih, kamenitih stopnicah na dvorišče. In tu pokliče grajskega trobca k sebi in mm veli: »Trobec, zatrobi na veseli boj!«
Sel je trobec ter lezel preko tristo stopnic na streho najvišjega stolpa. Vzame svoj dolgi, srebrni rog z rame, se obrne proti severu in zatrobi dolgo, turobno pesem. In isti hip oživi ves sever, gradovi se odpirajo, in svetil vitezi v bojnih oklepih stopajo v dolino. In zatrobi trobec proti vzhodu. In tedaj ožive itemni gozdovi, iin zagoreli in kosmati lovci, drvarji in oglarji stopajo na dan. Trobec pa zatrobi proti zahodu. In cdpro se mestna vrata, in bogati trgoivci in krepki rokodelci prihajajo preko reke. In zatrobi proti jugu, pa ožive vasi, iin nepregledna vrsta kmetov in viničarjev koraka za svojo zastavo, in peli so:
»Kralj Matjaž na vojno kliče vse meščane iin knneitiče; savrag mu pismo je poslal, Matjaž se vojne pa ni zbal in vojsko silno koj je zbral«.
Tako so prihajali v svetlih krdelih drugi za drugimi v grad. Tu jih je kralj Matjaž pogostil z belim kruhom in s črnim vine am. In kruh jim je dal moč, in vince jim je dalo pogum.
Ko naistapi moč, poležejo vojnik i v gradu im po dvorišču ter zaspijjo. Le na stoterih stolpih stoje še v mesečnem svitu straže, imeč oib srcu, oči v daljavi.
Drugega dne se dvigne kralj Matjaž. Priskočijo dvorjaniči in mu opašejo s srebrom okovan oklep, ma glavo pa mu poveznejo zlato čelado z dolgim peresom. Opašejo mu silno sabljo z bisernim rečem. Tedaj skoči kralj na iskir-ega konjiča in si pogladi dolgo brado.
Isti hip zatrobijo troblje z vseh stolpov v znamenje, da se mogočni kralj odpravlja na vojno. In isti hip se odpre sto grajskih vrat, im iz grada se usnje Matjaževa vojska. Ves dan do poznega večera bruhajo grajska vrata vojnike, ki drve v dolino ter na široki beli cesti hite za kraljem, ki je jezdil vojski ma čelu. Jedva s sebičnim zahodom je stopilo zadnje krdelo iz grada. Bili so to sami sivolasi junaki, kraljeva telesna straža ter zadnja sila v stiski ta potrebi.
In talko se je valila vojska -dan za dnem proti jugu, vedno preiti jugu. La prvi dan so vojnik i veselo vriskali in prepevali. In drugi dan so stopali resno in nemo. In tretji dan so vzdihovali, ker suša je bila ta vročina in vode nič. Četrti dan pa so se med seboj že prepirali, kakor bi druig bil drugemu kriv njegove nadloge. To je čul kralj Matjaž in žalosten je postal. Pogladil si je dolgo brado ta -mislil si je: »Ej, tako me pojde daleč z vcysko«.
-Peti dan pa sreča kralj Matjaž popotnega človeka. l>olg in suh je bil iin slabo oblečen. A lice imu -je bilo resno, oko pa vedro im veselo. Na hrbtu -mu je visela dolga piščal. In stopil je vstran ter pozdravil kralja Matjaž pa ustavi konja, si pogladi dolgo brado ta vpraša popotnika: »Kdo si in kaj, im kam drži tvoja pot?«
In popotni človek odgovori ponižno : »Božjidar Sloga mi je ime, in popoten godec sem, kakor vidiš, svetli kralj. A moje poti so čudne. Kamor pridem, povsod si me želijo in me radi sprejmo — čez malo časa pa me zapode«.
Kralj Matjaž si pogladi dolgo brado i-n reče: »Godcev rabim. Če nimaš drugega opravila, pa pojdi z mano! Piskal boš na svojo piščal -meni in -moji -vojski«.
»Dobro, ikralj, s tabo pojdetm, dokler boš hotel«. In vstopii se godec v prve vrste vojnih trum in prične piskati m-a svojo piščal. In glej! Prepir im godrnjanje prenehata v vojskinih vrsitah. Vsi poslušajo piščalime glasove, ki so srebrnočisto doneli v zrak. In krepkeje ta sl-ožneje stopajo krdela, ta vesela -jim postanejo srca. Za roke se primejo vojnik i ta pozabijo gonje dolgih, težavnih poti. Zopet zapejejo vesele pesemce, posebno eno:
»Kralj Matjaž -na -vojno šel,
s sabo godca si je vzel.
Godec zapiska,
vojska pritiska;
vrag je sovražnika vzel«.
Tako je bilo dam za dlnem. Ko hitro so se vojnik i pričeli med sabo kregati, pa je Božjidar Sloga zapiskal na svojo piščal, in takoj so se pre-pirljivci pobratili in složno korakali im peti.
To ije bilo kralju Matjažu sila všeč. Pogladi si svojo dolgo brado in reče godcu: »Božjiidar, dokler ne 'mirne vojna, ositanes pri meni!«
»A pozneje nič več, kralj?« vpraša godec žalostno.
»Pozneje ne bi vedel pravega opravila zate,« odvinne kralj Matjaž.
»Če je tako, kralj, pa odidem po končani vojni, ker težko mi je tam ostati, ikjer ni za/me več pravega 'opravila«.
»1, nič se ne boj! Siile ti ne bo tudi potem nobene, ker bogato te bom obdaril,« reče kralj Matjaž in si pogladi dolgo brado.
Godec ne odvrne ničesar, temveč tiho koraka na čelu vojske in kdaj pa kdaj zapiska.
Prišla je Matjaževa vojska v sovražno deželo ;im zgrabila se je s sovražnikom. Sovražnika pa je hilo kakor listja im trave, im boj je trajal sedem dlni in sedem noči. Huda je predla že Matjaževi vojski, dasi se je tudi že junaška siva straža zagnala v boj. To in ono krdelo je že omahovalo, im ta im .ona četa je že hotela ipopustiti boj in se vrniti na svojo pest domov. Nesloga je nastala v vojski.
V tej stiski pa se oglasijo čarobni glasovi Božjidarove piščal i. In ka-kor en mož planejo Matjaževi vojmiki na sovražnika in ga poteptajo k tlom.
Velik je bili plen. Pred dragocenim šotorom je sedel kralj Matjaž in delil je od bogatega plena temu več, onemu imanj — po hrabrosti in za-stuženju. Slednjič pa se kralj dbmlisli svojega godca, si pogladi dolgo brado in zakliče: »Pokličite mi piskača, omega godca, da mu odmerim dostojen del plena, ker — bogme — zaslužil si ga je med mami in nad nami!«
Razpršili so se klica rji in klicali so in iskali vse do večera, a Božji-dara Sloge ni bilo več med vojsko.
In to se je takoj spoznalo, ker že isti dan, ko se je vojska vračala domov, so nastali prepiri med vojmiki, češ, ta je sprejel preveč plena, oni premalo'. Nič kaj veselo niso korakali vojmiki domov in če so zapeli, so peli :
»Z vojne se Matjaž je vrnil, godca pa je izgubil. Kreg in prepir, razdor in nemir; bodi nam Bog milostljiv!«
Ko so pa prispeli domov, so se razšli brez pozdrava in grdo so se gledali, kadarkoli so se srečali.
In ko je čul o tem kralj Matjaž, si je pogladi! dolgo brado in vzdihmil : »Oj, kje si božji dar — sloga!«
FR. ROJEČ:
Spoštuj starost!
Mladinska emodejanjka. OSEBE:
Ded; Janez, njegov sin; Meta. njegova snella. Janko, Peter, Mimika. Tonček, njuni otroci. Mica, dedov a sestra. Stražnik občinski, dva delavca kot nosača.
Kmetiška soba pozimi. V ozadju vrata in zraven njih eno okno ali dve, kjer se vidi v um ma s snegom pokrito pokrajino. Na desni bolj spredaj vrata v čummato in starinska stenska ura, v kotu zadaj miza s klopmi. Na ievi v sprednjem kotu velika zelema peč z zapeökom im s klopjo ma obeh straneh, a v zadnjem kotu postelja.
(Konec.)
Sesti prizor.
Prejšnji. — Janlko in stražnik
(vstopita skozi vrata v ozadju. Stražnik drži Janka za ovratnik
•pri suknji).
Stražnik.
Pozdravljeni! Ne prestrašite se preveč obiska mojega, četudi vam mi všeč! Vaš ta-le fant sedaj z menoj bo šel, da za sirovost svojo bo prejel pravično in zasluženo plačilo, ki bo postavno se mu prisodilo!
Meta
(dvigne obupno sklenjene roke). Za Boga vendar, kaj spet to pomeni? Povej vse po pravici, Janko, meni! O, Kristus mazaremski, ti imeni vbogi ženski moči, poguma daj, da to prenesem zdaj!
Janko.
Ko jaz in Fralnoe sva vozila sani od Klanca tja gor v breg. nasproti se je pnilomiila ta beračica to se iv sneg ogrniti nama ni hotela.
Met a.
In vidiva najbrž sta is sanimi ob njeno bergljo se zadela, selve), nalašč to bilo ni!
Janko.
Francetu jeza je vzkipela fa mene pahnil z vso imočjo v to babo, ki se prevrnila, postavila se ina glavó, potem pa se čeiz rob zvali a po bregu dol je v kamnolom. Da trdo bučo si razbila ori item je v snegu, je še dvom!
Peter. To pa ni bila beračica, temveč, kot vidiš, teta Mica.
Janko. Po bergljah se je prictmila, kar je iskala, je dobila od sunka krepkega Franceta, pa če je tudi naša teta!
Stražnik. Fante, fant è, nikar ne laži: narobe le je bilo res! Pogum še zdaj v pokeri kaži, kot v slabem sii pogumen ves! Poslovi se, a potlej pa. že veš, kam bodeva odšla!
Ded.
Uboga sestra, torej vnuk kriv ti je tvojih smrtnih muk! Srce mi poka, oh, gorje, to neprenosmo je zamé!
SEDMI PRIZOR. Prejšnji, Janez.
Janez
(bled in potrt, vstopi skozi zadnja vrata). Meta.
O, Janez, Janez, glej in čuj: mož hoče Janka vleči v ječo! Ti fanta zdaj mi obvaruj
pred to sramoto in nestreöo! Saj ni dokazal še niheè, da on je kriv iin ine France!
Jane z.
Prepozno je, pomoči ai, naj božja volja se zgodi! Nosača, ki vise gledala, sta zunaj mi povedala, da Janko le je tisti bil, ki je nesrečo zakrivil !
Meta.
Prihodnost bode pokazala, da delavca sta se zlagala!
Jane z.
Ne mislimi, da sta se zmotila ali nalašč ga obdolžila ...
Stražnik. Res, to bi hudobija bila: a delavca, pač siromaka, oba sta vendar poštenjaka!
Janez. V resnici pa le ti si, žena, poboja tega pravi vzrok, ker kakor osa sii strupena kar vpričo svojih vseh otrok zmerjala -mojega -očeta, da huje zagrenila bi njegova težka stara leta!
Meta. Da vpričo njih storila bi kaj takega, kar ni še zaiti je?
Janez. Pač lahko -presodila bi, da tvoje grajano dejanje otroke k slabemu nagne in -v isrcih njihovih zaitrè do starosti1 vse spoštovanje : kar -pa doma storiti sme otrok, to dela rad drugje! Ded
O, Bog, ti mii-lostljiv jim bodi, zaradi mene jih ne sodi:
iz srca vse jim odpustim in k tebi le od; tod želim. Mrak ise .mi dela pred očmi, prišel je konec mio jih dni... Oj, zbogom, zdaj grem v pravi dom, kjer na prihod vaš čakal bc/m! (Opoteče se proti peči. se zgrudi tam na klop in umre.)
Janez
(poklekne poleg njega in ga rahlo objame). Oj, oče ljubi, «oče dtraigi, mar res že zapustite nas?! Privoščim mir in raj vam blagi, tu le trpeli ste ves čas! (Nasloni se na očeta in joka.)
Stražnik. Sedaj pa tu mrliča diva imeli bodete en dan.
Meta. Kaj, ita dva stara sta oba; a tretji, ml a)d še pokopan zaradi njih bo v ječi živ?
Stražnik. Sam vsega tega si je kriv, največ, k>oit čuli ste, pa vi; zato se pokorite vsi! Zal mi je vas in vaših vseh. a v solzah se izpere greh; zatorej tudi midva zdai pojdi va na plačilni kraj! (Odipre vrata in porine Janka vuti.)
Janko, stražnik (odideta, in vrata se zapro za njima).
OSMI PRIZOR.
Prejšnji brez Janka iin stražnika.
Meta, otroci t se naslonijo na mizo, klopi in stene ter glasno (tarnajo in jokajo). Usmili nas se, ljubi Bog, in nas otrni iz teh nadlog! Z a g r in j alo pade.

»•••••(■•••(••••I«((l*«l«l«lllllllltllltlllll*llfl«lllltl»flt««ltlfl*tl*ff»*ltl(i(l«lftl«f«it1«(lllflltlfltllllllllltltlllltll(ltlfllllllli(ll(it'l*ll>l)****«*«*l(*l*

IIIIII II Hill« «III III »I IIIIIIIIIIII IIIIMIIMMIIIIIIIIIIIIIMIMIIIIMIIIIIIIIIII If IIIIIIIIIIMI Ii llllltlMIMIIIIMIIMMM •• MIIIIIIIMIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIII
flnton Bonaventura Jeglič,
dvajset let vladika ljubljanski
Hill I IIIIIIIII llllllllllllllllllllllllllllllll milili M II Minili MI M Milli lllllll IUI! III ••IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIMIII
JOSIP VANDOT:
/
Kekec na hudi poti.
Planinska pripovedka. (Dalje.) 6.
ako pozno se je prebudil Kekec tisto jutro. Dregnil je klobuček z obraza in je strmel potem s široko odprtimi očmi krog sebe. Skozi veliko lino je sijalo solmce, naravnost v šupo je sijalo in na obraz zaspanega Kekca. In Kekec se je dvignil, pa je otreisal bilke s sebe. Prvi trenutek se niti zavedel n'i, kje je pravzaprav. A zagledal je Tinko, ki je še vedno spala in se je težko oddiho vala. In tedaj se je udaril Kekec s prstom po čelu. — »Aha!« je rekel sam pri sebi, »zdaj vem, kje sem... Pa sem že mislil iti po koizo, da jo poženem na pašo... Ovbe, to bo gledala Keza, ko me ne bo! Pa bo sitnarila ves dan in se bo drla v hlevu ... Ti pribita stvar!« -In Kekec se je popraskal za desnim ušesoim iin je pričel godrnjati sam s sabo. — »Kaj naj storim?« se je vprašal. »Ali naj tičimj tu v šupi1 kakor kos v kletki? O j, ne, aj, ne! Kekec ni kos, pa ne bo tičali v kletkii. Pajtudi zapnt ne bo kakor naša Keza v hlevu. Oj, saj res — naša Keza ... To bo gledala danes, ko ime ne bo in je ne bom povpraševal, zakaj ima rogove na glavi. Pa bo imela danes časa zadosti iin bo nemara iztuhtala, zakai ji je Bog podaril rogove. Saj pravim...«
In Kekec se je domislil koze in se je zasmejal na glas. Z roko se je udaril po kolenih in se je ozrl po speči Tinki. — »Hej, Tinka, Tinkara! Ali ■me slišiš? Zbudi se in vstani, ker je že čas!«
Tinka je glasno vzdihnila. Odprla je malce oči in je pogledala bratca. »Še malo naj spinu... O, Kekec, tako sem trudna!« — Še enkrat je vzdihnila Tinka1, pa je zaprla oči, In čez trenutek je zcpet spala.
2
137
»Hirn,« je ireJked Ktìkec iin je stopil k -nizkim durim, »pa jo pustim, naj spi še nekaj časa. Jerica se kak še ne vrne ... Bon? ve, ali so divji lovci še v koči? Tako rad bi jih videl, pa četudi samo od daleč. Jerica je rekla, da so strašni. Ce je res? Tudi Bedanec je strašen, a strašnejši je še Pri-sanek. Pa se -ne bojim — niti Bedano a niiti Pr'isanka se ne bojim. Pa bi se bal divjih lovcev, ki imajo obraz samo počrnjen kakor dimnikar na vasi ? Oj, ne, o j, ne!«
Kekec se je 'zasmejal vnovič in se je splazil iz šupe. Dobro se je bil naspal in spočil čez noč. Zato pa je bil dobre volje in vesel, pa še na misel mu ni prišel strah. Kaj pa šele skrbi! — Ej, saj sije zunaj beli dan; vsa širna senožet je pokrita s pisanim, dehtečim cvetjem', in murni črlikajo v veseli dan po -lepi semožati. Se celo beli snežmiki se smehljajo, ker se kopljejo v toplih soimčnih žarkih. Iin vse širno-, modro nebo se smehlja in gleda veselo na zagorski svet. Pa bi se Kekec ne smejal ? Kekec, ki mu je Bok dal veselo srce iin dobro voljo? — Ej, -resnično — bilo bi čudno', če bi ne bil Kekec vesel. Saj mu še na misel niso več prišli trudi in težave včerajšnjega dneva. Vse je že pozabil ia le videl samo dan, iki se je razgrinjal tako lepo in veselo nad tihim, zagorskim svetom.
Kekec je 'obstal za trenutek pred šupo in je -pogledal na kočo. A ker ni videl nikogar, je kar šel preko trate proti koči. Pozabil je, kar .ie bil obljubil 'sinoči Jedci. Pa je bil -obljubili, da bo ostal lepo v šupi in bo varoval Tinko. A -tega se Kekec -ni več spominjal. Hotel je samo dio divjih lovcev, da jih poprosi skodelice mlaka in kosa kruha, zakaj Kakec jie začutil, da je lačen, ker ni bil jedel včeraj prav nič poštenega. Zato je stopil naravnost d-o kočnih vrat -in jih j-e hotel odpreti. A vrata so bila -trdo zaprta.
»Hej, -ljudje!« je za vpil Kekec in je butnil trikrat v lesene iduri. A nihče se mu ni oglasil. To pa ni bilo Kekcu všeč. Na vse moči je poizkušal da bi odprl duri. A njegov tiruid je bil zaman. To pa vendar ni spravilo Kök-ca v slabo voljo. Šel je kroginkrog koče, da bi dobil vsaj majih-no odprtino, skozi kat-er-o bi se splazil v kočo-. A -iskal je zaman. — »Odšli1 so in so zaprli kočo,« je pomislil Kekec in je -odšel naravnost do studenca, ki je žnbo-ral nedaleč -tam v senci široke bukve. Kar s prgiščem je zajel hladne vode in jo je hlastno srkal. — »Ovbe!« je dejal sam pri sebi, ko se je napil. -Dama sem dobil za zajtrk skodelico gork-ega mleka. A tu moram piti •mrzlo vodo, pa še brez kruha. Ovbe!«
A Kekec se ni jezil in hudbval zaradi tega. Samo nasmejal se j-e, p& je pregnal za trenutek lakoto, ki se je oglasila, ko se -je domislil gorkoga mleka. -Nato si je umffil -obraz in se je obrisal ikar z rokavom. Napotil se je nazaj do šuipe, da bi pogledal, kaj dela sestrica. A Tiinlka je še vedno spala -in se ni hotela predramiti, dasi jo je klical Kekec na ves glas: »Oj, Tinka! Oj, Tinkara! Ali slišiš? Čas je že, da vstameš, ti Tinkara!«
A Tinka je samo vzdihnila in se j-e obrnila na drugo stran. Kekec je skomiizgnil z rameni in je šel nazaj na senožet. Splazil se je po strmini in -sedel visoko tam gori na parob-ju na zeleni mah. Tja je sijalo solnce, in
vsi d cio se -je daleč naokrog. Se celo v globoko dolinico se je videlo, in Kekec je «natanko razločil tam doli beli prod in modno vodo, ki je tekla sredi proda. Spoznal je sneižrake, ki so se dvigali tam v ozadju. Saj Jih jo gledal vsak dan iz vasi in se je čudil njihovi Višini. Bili so pokriti s snegom in so bili tako, tako visoki, da so se dotikali s svojimi glavami narav-most modrega neba.
Z visokega parobja jih je zagledal zdaj Kekec, pa je tleskni! z rokami. »O, glejte!« je zaklical na glas. »Tam so snežniki, ki sem jih videl že tolikokrat. Tisti strmi, groizni skladovi —to je Škrlaitica. Zelen gozdič se širi pod njo; tam je lepi gaj, kjer clomuje Vila Skrlatica. A tam na desno se dviguje Prisanek. Glavo Ima povešemo, kakor da bi spal. A pod njim so razmetane visoke skale krogiokrog. Ej, tam stanuje divji mož Prisanek. Stokrat mi je že pravil oče o njem. Oj, ne bilo 'bi dobro, če bi prišel njemu v pesti, 'resnično bi ne bilo dobro...«
Kekec se je veselo zasmejal in je počil z rokami. A pogled mu je ob-visel na ozki dolinici globoko tam spodaj. Videl je potok, in zdelo se mu je, da sliši razločno šumenje vode. — »Hej, to je Pi'šenca!« je zaklical kar hipoma na ves glas in je poskočil na noge. »Saj vidim pot, ki se vije onkraj proda... To je naša pot, ki drži naravnost v vas... O, pa smo bili neumni včeraj, joj, tako neumni! Zakaj nismo stopili sem gor? Pa bi1 bil! videli, ikam mai gremo, da pridemo domov. Joi, kako smo bili neumni !*
Kekec je bil ad samega veselja ves iz sebe. Zdrvil je po strmimi, ma-ravnost v šupo ie tekel. - »Tinka, oj, Tinkara!« je zavpil nad deklico, ki se je prebudila vsa prestrašena. »Dobil sem pot, dobil sem jo! Pa mama ni treba čakati Jerice. Lepo greva navzdol in opoldne bova že doma pri kosilu... Le memi' verjemi, Tinka! Kar hitro vstami, pa pojdi z mano, da ti pokažem pot.«
Tinka se je dvignila tmudoma in je stopila na noge. Zatarnala je bridko, ker |o je zaskelelo nekaj v gležnjih. Sedila je nazaj ma listje im se' je nakrem-žila. »Boli, Kekec, tu v gležnjih me boli,« je rekla in je vzdihnila vnovič.
»Kaj tisto!« ji je odvrnil Kelkec. »Bo že prešlo, ko prestopiš dvakrat ali trikrat. Boš videla, da bo res tako. Hoj, lepo stečeva po gori navzdol in prideva ravno h kosilu domov. Le meni verjemi in se nikar ne kremži' Veš, to nI lepo. Kremži jo se samo otrooi, ki so še v zibelki. A ti si že velika, joj, tako velika!«
Tinka se je bridko nasmehnila. A vendar je pustila, da ji je bratec obul čreveljčke. Nato se je dvignila in se je počasi skobacala iz listja. Pač jo je še zabolelo tupatam v gležnjih, a me več tako hudo. Počasi je šla za Kek-cem po strmimi, öiimbolij je hodila, tem manjša je bila bolečina v mogah. In ko je prišla Tinka na visoko parobje, Je že niso več noge bolele. Kekec ji je kazal dolinico in znežnike. Pa tudi pot jii je pokazal, ki se le villa! onlkraj be. lega proda. — »Jej,« je rekla Timka m se je razveselila. »Pozinam to pot — z očetom sva šila tam pretekli imesee. Oij, ma tistih skalah tam je trgal oče mežlkeljne. Hhm, velik šopek jih je natrgal... Jej, poglej, Kekec ...«
2*	139
»Tinka, ali se upaš z mano doli na tisto polt?« jo ije vprašali Kekec, ki je bil ves veseli, da sestrica ne tarna več. »Ali se upaš, Tinka? Glej, skozi to goščavo imorava. Mogoče bova hodila samo eno uro. Spotoma srečava tudi Jerico, kli je odšla z divjimi lovci tja dol. Pa piiidemo ;na lep način domov. Samo, če se upaš, ti Tinka?«
»Mhm,« ije odvrnila Tinka, ki je še vedno strmela itja v dolinico. »Zakaj bi se ine upala? O, Kekec, tako rada bi že bila doma pni mamici! Veš, mamica bi imi dala skodelico1 mleka, ker sem lačna. A tukaj nimam niti koščka kruha. Pa sem lačna, resnično sem lačna«. — In Tinki se ije nakremžil obrazek. Rioke jie prislonila k licu, pa je pričela zdiihovati.
»Ne tarnaj mi spet, Tinkara!« ji je rekel Kekec in se je Skoro razjezil. »Tudi jaz nisem še ničesar jedel. Samo vodo sem pil. Pa ne javkam prav nič. Saj vem, da bom -opoldne že doma pri kosilu in se bom najedel ikair za dva dni. Čemu ibi potem javkal, te -vprašam, ti Tinkara? — Potrpi imailo, ker boš še danes sita«. — Kekec se je nasmejal ika-r nenadoma. Z roko- se j-e udaril po Čelu iin je zaklicali: »O, kako sem pameten! Saj imava- jesti -zadosti. Pa da sem mogel pozabiti! Kaj n-i pustila Jerica v šupi kruha te svinjine? Oj, resnično — sinoči je prihranila za inaju, ker je vedela, da bova danes lačna. Pa da sem pozabil!«
Kekec se je zaprašili pO strmini. Če-z nekaj trenutkov se je vrnil s kru-hom in svinjino. V klobučku pa je prinesel vode, -da se Tinka napije. Tinka je pričela jesti in se -je smehljala vsa zadovoljna. Kekeic jo ije gledal In se je tudi smehljal. Dasi je bili -sam lačen, ije -vendar privoščil sestrici vse. Pa Tinka ni toltela po-jesiti vsega. Polovico je dala Keikcu, ker se je domislila, da mora bti tudi on -lačen. A Kekec se je branil in ni hotel. A ker sestrica ni -odnehala, ije že hotel vtakniti' kos kruha v usta. A premagal se je, ker so, je spomnil, -da- -bo pot še dolga in bo Tinka še večkrat lačna. Zato je spravil svinjino in kruh lepo v žep, da bi ga ne nadlegovala še enkrat izkušnjava. — »Ali greva, Tinka?« -je -rekel sestrici, ki je hlastno pik vodo iz njegovega klobučka. »Veš, čimprej greva, temprej sva -doma. Ali greva?«
»Počakajva še malo —- znaibiti -pri-d-e Jerica,« je odgovorila Tinka ir, se je zleknila vsa zadovoljna po trati. »Oj. Kekec! Paimi še nisi -pravil ničesar o divjih lovcih. Dejali si, da ije šla Jerica z njimi, da ji- pokažejo prava pot. Pa si jih videl iti? O, povej mi, ali so bili strašni?«
»Kaj jaz vem!« je dejal Kekec. »Nisem jih viidei. Veš, v šupi sem moral sedeti in istražiti tebe, -da te ne vzamejo divji lovci. Hej, čepel sem t-aim in čakal, da pridejo. Kar za vrat bi jim bil skočil kaik-or mačka. Pa bi se bih ustrašili in .bi bili zbežali.«
»Joj, Kekec!« se je začudila mala Tinka in je tlesknila z rokami. »Pogumen si, Kekec, -resnično si pogumen. Ti bi se ne ustrašil niti divjega moža Prisanka. Kaj, Kekec?«
»čemu bi se ga bal?« j-e odvrnil Kekec malomarno. »Saj mu nisem storil še ničesar hudega. In -divji mož me niti ne pozna. Kaj naj mi hoče potem?« — In Kekec je pravil nato o Jerici in divjih lovcih. Vise je povedal,
kar je vedel, in Tinka se je čudila, (ledala je v dolinico in je poslušala bratca. Ko je Kekec .umolknili, se u'e dvignil in jioi je opomnil vnovič: »Ali naj «reva? Čas je že, če hočeva ipriti domov h kosilu. SoJnce je že visoko, in Jerice še ni od nikoder«.
• Počakajva še malo!« je odvrnila Tinka, ki se ji kar ni ljubilo vstati »Jenical je rekla, da pride naizaj. Zato pa pride gotovo... Povej mi, Kekec, ali je resnično tam zdoilaj gaj Vile Škrlatice? Ti boš vedel zagotovo, ker ti veš vse. Pa mi povej, da bom vedela«.
Kekcu ni kazalo nič drugega, kakor da je sedel nazaj na trato. Z roko je pokazal na bele snežnike, ki so se dvigali 'tam v ozadju. — »Ail'i vidiš tiste visoke stene nad snegom?« je govoril. »Veš, tisto je gora Škrlatica. Z glavo se dotika samega neba. Še nihče ni splezal tja gor, ker gora je strma in visoka, da nobena ne tako na svete. Globoko pod snegom, v lepi dolinici vidiš lepo zelenje. To je gaj Vile Škrlatice. V zlatem gradu stanuje tam in prepeva noč in diari. O, lepo je tam, Tinka, tako lepo* kakor nikjer na svetu!«
»Seveda mora biti lepo,« je menila Tinka. »A Vila mora biti kiraisna iin oblečena v zlato obleko. Kaj, Kekec? — A vendar bi se jaz bala Vile, o, talko baila! Pa četudi je lepa, pa četudi je vsa zlata. Kar skrila bi se pred njo in bi zbežala«.
»Ti si prismodica, Tinkara,« jo je zavrnil Kekec. »Kaj pa ti hoče Vila Škrlatica, ha? Zakaj se je bojiš? — O, ne rečem nič, če bi se bala divjega moža Prisanika, zakaj mož je res strašen. Velik je kakor gora in lima ibrke dva vatla dolge. Njega se boj, Tinkara! A pred Vilo Škrlaitioo ti ni treba imeti strahu«.
Tinka se je stresla po vsem životu. Stisnila se je k bratcu, pa ga je prosila: »O, ne govori o divjem možu! Saj me je strah, joj, talko strah! Ljubi Kekec, lepo te prosim, molči! Pojdiiva rajša Jerici naproti. Tako nuda bi že bila pri mamici doma! Kar pojdiva, Kekec ...«
Kekec si je poveznil mokri klobuček na glavo. Še enkrat je pregledal natanko pobočje gore in dolinico tam doli. — »Naravnost skozi to goščavo morava,« je rekel in je prijel sestrico za roko-. Šla sta nazaj, preko semožeti in sta zavila v grmovje, iki ni bilo posebno gosto-. Tla so bila imahovita, dia se je hodilo prijetno in složno. Čudno — Tinke niso bolele zdaj noge nič več. Lepo je stopala z bratcem skozi goščavo in je bila vsa vesela. Saj j& vedela, da bo'kmalu dioana pri imamici. Dobila bo skodelico sladkega milek-ca, ipo katerem se ji je tako tožilo. Prijetno bo sedila za imizo in se bo smehljala, o, samio smehljala, ker je zopet doma. Pa bo pozabljeno vse, kat je morala prebiti v teh dveh dneh .... Talko je mislila mala Tiinlka iin je bila vsa vesela. Čebljala je in govorila venomer. Kekec pa jo je poslušal in se je smejal sam pri sebi. Zadovoljen je bil, da Tinka ne tarna, in zato je biil prepričan, da srečata kmalu Jerico iin da kmalu pridejo do dolinice in varne poti.
Tuintam «sita se. ustavila in sita zakilicada v prostrami gozd: »Hoj, Je* rica, hoj!« — A nihče mi odgovoril. Niti odmeva mi bilo od nikoder. A to ju mi vznemirjalo. Saj sta bila prepričana, da srečata zdajpazdai Jerico. In šla sta naprej med nizkim grmovjem, pod visokimi smrekami. Hodila sta že več ikot eno uro, ko sta dospela do globokega jarka, ki jima je presekal složno pat. Obsitala sta vrhu njega in sta se spogledala.
»Ojoj ! « je rekla Tinka. »Kako pa prideva na ono stran ? Poglej, Kekec, kako je jarek globok in strm! Pa tudi voda teče po njem... Kako prebre-deva vodo?«
Kekec je zamahnil z roko, pa je odgovoril: »Kaj ita jarek! Če bi imel dolgo palico, bi ga kar preskočil. Veš, lepo se podrsava navzdol do vode. Preko vode pa te ponesem štnpa-raimo... Ta jarek — to ni nič, ti rečem, Tinkara«.
Lepo sta se podrsala navzdol. Seveda — Kekec je držal Tinko za obleko, da se ji ni spodrsnilo. Tam doli pa se ga je prijela Tinka okrog vraita. Kekec jo je 'dvignil in jo je nesel preko vode. Na oini strani pa sta splezala nakvišku med skalami, ki jih je bil poln globoki jarek. Ustavila sta se na vrhu in sta se oddahnila. Tinka se je ozrla v jarek pod sabo in je tlesknila z rokami. »Pa sva le prišla preko njega!« se je zasmejal a. »Nisem mislila, da pojde tako lahko«.
»No, vidiš?« se je namuznil Kekec. »Aliti nisem rekel? Dokler si z mano, se ti ni treba bati ničesar. Kar hipoma bova v dolini na ravni poti«,
»Pa da Jerice ni od nikoder?« je zaskrbelo Tinko. »Že bi jo bila morala srečati ... Kaj praviš, Kekec?«
»Hm,« je odvrnil Kekec, pa se je potuhnil, ker je tudi njega samega pričelo skrbeti. »Srečava jo, resnično jo srečava. Samo naprej morava«.
In šla sta dalje. Toda — jog! Na tej strani jarka niso bila tla več pokrita z mehkim mahom. Bilo ni več visokih smrek, ampak kroigiukroig so se raz-tezale košate in široke takve. Tla so bila polzka; zakaj pokrita so bila s suhim, opolzliim listjem. Pod 'listjem pa je štrlelo skrito skalovje. Pri vsa* kam drugem koraku se jima je spodrsnilo, da sta se morala oprijemati vej. Utrudile so se jima noge, in Tinka je jala kmalu pešati. Zatairnala je že tu-patam, in v nogah jo je pričelo zopet zbadati.
»O, zakaj nisva počakala Jerice na seniožeti!« je zajokala. »Lepo bi bila -naju Jerica povedla po poti, ki: so jii jo pokazali divji lovci... Pa si m& zmotil ti, o, Kekec! Sem v to goščavo si ime zavedel...«
A Kekec ni ilzguibil dobre volje. Nasmejal se je sestrici na glas in ji je odgovoril: »Čemu tarnaš že zopet, ti Timkara? Mairi bo zato pot lepša? — O, kar poitrpi malo! Kmalu sva v dolini, kmalu ... Le lepo stopi naprej in pazi«, da ne zdrsneš po listju«.
»Aha?« se mu je začudila Tinka in je dvomila. Stopila je naprej in je Izpustila vejo, ki se je zanjo držala. A tedaj je padla vznak. Kar hipoma je zdrčala po listju navzdol. — »Kakec, joj, Kekec ! « je zavpila na glas. Kekec je hotel priskočiti, a bilo je prepozno«. Tinka je že izginila onkraj
skalovja, ita -bilo ni s I Mati niti njenega glasu. Kekcu so se lasje kar naježili samega strahu. Prijel se je za glavo .in je strmel tja dol, kamor je iz-8'in il a sestrica. — »Tinka, oj, Tinka!« je za vpil. »Ali si še -živa, Tinika? Daj, odgovori, Tinka!«
A Ttaka ni odgovorila. Samo tiho ječanje se je slišalo sem gor iiz grmovja. Kekcu so se ježili lasje vedno bolj, pa (tudi kolena so se mu pričela tresti. Joj, kaj se je zgodilo Tinki? — O, gotovo se je pobila, ko se je drsala tako naglo med ostrim skalovjem. Nemara ji je še celo slabo postalo, in ne bo mogla več naprej? In kaj potem, oh, kaj potem? — Kekec je zastokal (V svojih skrbeli in se je spustil kakon veter -po strmimi. Tam- dol pod visoko, (debelo bukvijo je našel Tinko-. Ležala je tik debla in je bridko ječala.
»Kaj se je zgodilo? Oj, kaj ti je, Tinka?« je vprašal kar v eni sapi in je pokleknil k sestrici. »Ali si se kaj pobila, Tinka? Ali te kaj boli? Daj, povej mi, Tinka!«
Tinka je odprla oči ie je zastokala bolestno. Stisnila je -ustna, in ves obrazek se ji je makremižii Z r-oko je pokazala eia desno nogo ie je zaše-petala: »Noga, oj, Kekec... Boli me, skeli me — nad -gležnjem ime boli... Oj, Kekec, ipomagaj...«
Kekec se je sklonil k njeni nogi. Pa je videl, da j-e noga okrog gležnja in -nad gležnjem vsa rdeča ie otečena. Potipal jo je; a Tinka je zakričala tedaj na ves glas zaradi bolečine. — »Hm,« je pomislil Kekec, »boli jo, resnično jo boli. Vem, da si je izvirala nogo. Rdeča je eoga ie -otečena, -kakor je -bila meni, ko sem si jo izvini. lani za Ganajnico. Pa je bolelo in skelelo ... Ie Tinka si je izvini-la zdaj nogo-. Pa ne bo mogla dalje, kakor tudi jaz nisem mogel lani iz QmajnS.ce ... Pa kaj naj storim zdaj, ovbe, kaj naj storim?«
V težkih -skrbeh je povesil glavo. Z-e miu je šilo kar na jok ie že je hotel zatarnati na glas. A hipoma se -je -premagal in se je zjezil sam ea sebe. Z nogo je u-daril -ob zemljo in je stisnil zobe. — »Naka,« je rekel sam pri sebi. »Čemu bi tarnal im javkal? Saj še za Gmajnico nisem javkal, ko se md -je izvini-la prekli-caea noga... Naka!« je rekel še enkrat im je nadaljeval na glas. »Ne boj se, Tinka, in -nikar ne z-dibuj! Saj ni nič hudega. Samo mallo si se oprasnila. Še malo časa te bo bolelo, potem bo pa kar prenehalo. Veš, lepo ti sezujcm čreveljčke, da te ne bo preveč stiskalo v gležnjih. Samo potrpi, samo potrpi! Glej, glej, Tilnka ...«
Naglo je razvezal jermene ta je potegni črevellj z eoige. Tinka se je kar stresla, ker j-o je zabolelo ea vso moč. Zavpila je — a Kekec je že držal čreveljoek v rekah. »Ali ga vidiš, Ttaika?« je govorili ie se je smejal obenem. »Tako hitro sem te sezul kakor še nikoli... Kar počakaj še malo. Gr-em iskat vode, da ti umijem nogo. -Boš videla, da ti potem kar odleže. Boš videla, Tinka...«
A Tinka ni odgovorila ničesar. Z rokami se je prijela za bolno nogo in je zaprla oči. Kekec pa se je splazil v grmovje, da bi poiskal vodo-. In
ni iskal dolgo ;in je našel (kmalu skrit vrelec. In ni se porniišljal. Kar srajco je pretrgal in ije 'Odtrgal od nje velik kos. Namočil je platno v mrzli vodi in je napolnil klobuček z bistro 'tekočino. Nato se je vrnil k sestrici. Previdno je ovil mokro platno krog Tinlkine noge in je govoril : «Kaj ne, dia je dobro, Tinka? O, čez nekaj časa boš že lahko- skakala kakor janček na paši. Le meni verjemi, Tinka, pa se ne boj ničesar!«
Resnično — Tinki je odleglo, da ni več stokala. Dvignila se je celo in je sedla, ko je pila iz klobučka mrzlo vodo. Keikec je sedel kraj nje in jo je -božal po licih. — »Ali si lačna? Aili bi rada košček kruha?« jo- je vprašal iin je izvlekel iz žepa kruha in ostanek svinjine. »Na, vzemi, Tinka, pa jej, da ne boš lačna. Vem, da ti je hudo. A potrpi malo, Tinka, potrpi malo, ker bo kmalu bolje!«
Tinka je jedla in pila. A Kekec je vstal in je prislonil dlani k usto-m. »Jerica, h-oho, Jerica!« je zavpil na vse strani. Ker mu ni nihče odgovoril, je sedel nazaj k Tinki, pa je rekel: »Jerice ni nikjer ... Že davno bi jo bila morala srečati. Nemara je ne izpuste divji lovci. O, skoro gobovo jo vodijo naravnost preko g-ora k teti Nežari. Zato pa se ne imore- vrniti k nama. Na tak način jo lahko čakava še leto dni. O, resnično!«
»Zato pa pojdivaikar domoiv,« je menila Tinka. »Tako rada bi že bila doma. Veš, mamica čaka s kosilom in ne bo ji všeč, če ne prideva. Huda bo, joj, tako huda! — Pojdiva domov, Keikec! Lepo te prosim — pojdliva domov!«
»Hm«, je dejal Kekec in je pogledal od strani sestrico. A Tinka se ]e uprla z rokami ob zemljo in se je hotela 'postaviti na noge. A zakričala je tako glasno, da je Kekca kar izpreletelo. — »Joj, kako une zopet boli!« je tarnala Tinka. »O, moja noiga! O, moja noga!«
»Hm«, je dejal Kekec še enkrat, pa je nadaljeval. »-Ne kriči tako, Tinkara! Čiiinbolj boš vpila, tembolj te bo bolela noga ... Saj greva domov, resnično greva domov. Nesel te tom skozi goščavo, če še ne moreš hoditi. A preden prideva v dolino, bo tvoja noga že zdrava ...«
In Kekec se ni dolgo pomišljah Rahlo je prijel sestrico in jo je dvignil na svoje im-očne roke. Tinka se ga je 'oklenila okrog vrata, in talko jo je ■nesel Kekec po strmini navzdol. Seveda je šlo počasi, ker je moral Keiket paziti, da se ne spodrsne na polzkem listju. Previdno j-e stopal iin še mari mu ni bilo, da mu j-e pričel znoj curkoma teči z obraza. Težka je bilia Tinka; a Kekcu se vendar niso utrudile roke. Ustna je stiskal, da bi se preveč ne zasopel. A sam pri sebi je ponavljal vedno in vedno : »Prinesem jo domov... Resnično jo prinesem, da ji pozdravi padar Tonček rtögo. Pa če ije do kosila ne prinesem, do večerje pa prav gotovo... Uboga Tinkara! Boli jo lin skeli, kakor je mene skelelo lani za Qimaijmico...«
Tinka se ni ganila. Le potihoima j-e ječala in je stiskala glavo h Kak-čevim prsim. Kekec pa je stopal enakomerno navzdol med skalami, in vedno huje mu je lil znoj z obraza. — »Ne bom se upehal, naka, pa še zanalašč se ne bom upehal,« je govoril uporno. »Kakor hitro pridlem iz tega
gozda, se -odpočijem. Potom pa jo našem naprej — naravnost do vasii jo ponesem:. A upehal se ne bom, pa čeprav naj nesem Tinko v sanno deveto vas!« — lin stopali je še previdnejše naprej. Skale so prihajale bolj redke, in listje ini bilo več tako gosto. Drevje se je razmikalo, in solnce je že kukalo skozi veje. Kekec se je spustil skoro v tek, zakaj zaslutil je, da je konec gozda in hude poti.
In resnično — čez nekaj trenutkov je že stal na robu širnega pašnika, ki se je raztezal složno tja dol do samega belega proda. Srebrno se je svetil gorski potok in je šumel lepo pesem.
Kekec je položil Tinko na imiehka tla. Klobuček je snel z glave in ga je zavrtel trikrat po zraku. Zavriskal je na ves glas in je skakal po travi v svoji veliki radosti . . .
7.
Kekec je mislil, da je konec bridkosti in hudega pota. Zato pa je bil tako vesel. Toda ko ga je minilo prvo veselje, je pričel natanko gledati po okolici. Tja do belega proda ni bilo daleč, o, samo desetkrat mu je bilo treba preskočiti, pa bi bil tam. A Kekec je videl tik pred sabo bele gore. Ogromno skalovje se je dvigalo tik za pašnikom visoko, visoko-, da ni mogel videti nikjer belih vrhov, lin skalovje je bilo strmo in gladko. Le tupatam je zevala široka, črna razpoka, in le tupatam se je pokazala majhna, <otzka planotica, ki pa je bila vsa ipokrita z belim snegom. Ob znožju teh silnih sten so še rasli nizki, pokvečemi borovci, in zeleno rušje se je razprostiralo daleč naokrog. A med rušjem so se kazale nizke skale. "Vse so bile pokrite z rdečim ravšjem, čigar prijetni, blagodejni vonj se je širil po vsem gorskem kraju. Vetrec je pihal seim od zmrzlih snežišč in je raznašal vonj rušja daleč naokrog — po vsem širnem pašniku, kjer so šumele divje čebele med pisanim cvetjem, ki je pokrivalo ves pašnik.
Vise to je videl Kekec. V prvem trenutku so se mu oči kar zasvetile, ko je videl toliko krasote. Z rokavom si je brisal znojni obraz in je še vedno videl toliko krasote. Toda iz zadivljenosti ga je prebudila Tinka. Tinka je vzdiihnila na glas in je rekla jokavo: »O, povei mi, Kelkec, kam sva prišla pravzaprav ? Ali Imaiva še daleč do doma?«
Kekec jo je pogledal in se je zavedel. —- »Hm«, je odgovoril in se je ozrl na vse strani. »Tam je prod, in Pišenca teče tam doli. Pa tudi ravna pot bo tam za prodornu Seveda — preveč na desno sva zašla. Pa to ne de nič. Bova stopila desetkrat več... Glej, Tinka, ta gora je Pnisainek. Ravno pod njo sva. In od tu nii več daleč do vasi. Samo uro hoda še. Tinka, samo uro hoda ...«
Tinka je bridko vzdiihnila in je zakrila obrazek z roko. — »A mene bali noga vedno bolj,« je rekla in je zajokala. »Pa si rekel v gozdu, da ini odleže. Pa si se mi nalagal, Kelkec...«
»Saj seim ti rekel, da potrpi, Tinkara«, ji je odgovoril bratec. »Glej, zdaj gram po vode, da ti zopet lobvežam nogo. Pa ne boš čutila več bole^ čine. Mogoče boš še popolnoma 'ozdravela, Tinkara, in se boš smejala.«
Kekec >se je zasmejal prisiljeno in se je splazil v goščam Vrnil se je s polnim klobučkom vode. Namočil je platno in je zopet obvezali Tinki nogo. Pa je Tinki odleglo, da se je bratcu nasmejala. — »Ali vidiš?« ji je govoril Kekec. »Kaj ti nisem rekel, da ti odleže? — Gilej, natrgal sem ti v grmovju poln žep debelih močnic. In košček kruha sem še prihranil zate, da ne boš lačna, Tinkara. O, Je jej, /le jej! Saj jaz nisem prav :nič lačen. Toliko močnic sem pojedel ravnokar tam v grmovju! Veš, toliko, da ne bi šle niti v tvojo košarico*, ki je na njej naslikan rdeč petelimček.«
Kekec se je zasmejal in se je lagal. Oj, Kekec je bil lačen, joj, tako lačen! Pa ni maral pokazati tega Tinki. Da bi mu ne bilo treba misliti na svojo lakoto, je govoril, govoril kar naprej. — »Domislil sam se, Tinka, onih škratcev, ki bivajo po gozdih. Vsega imajo zadosti. Pa radi pomagajo otrokom. Samo poklicati jih je treba znati. Pa tudi voziček imajo. Kar srne nprežejo vanj in se vozijo po gozdu. Kaj, če bi jih poklical ? Pa bi te peljali lepo domov. O, to bi bilo krasno! Kaj, Tinkara, če bi jih poklical?«
»O, le!« je dejala Tinka tlihio. »Saj se ne bojim škratcev nič več. Samo včeraj sem se jih baila, ko si jih klical, pa jih ni bilo«. A danes se jih ne bojim več... Le pokliči jih, da me popeljejo domov. Veš, da se ne boš trudil ti toliko z mano.«
Kekec je vzel iz žepa piščalko. Zapiskal je tako lepo in irniilo, da je pozabila Tinka na svojo bolečino in ga je poslušala vsa zamaknjena. Ko je Kekec odpiskal, se je obrnil proti gozdu, pa je pričel peti s svojim močnim glasom:
»Pridi, pridi, škratec, škratec, ljubi bratec! Zlat voziček ti imaš, pa voziti dobro znaš — pridi, pridi — pelji nas daleč, daleč v zlato vas ...«
Kekec je odpel in je poslušal pozorno, če ibi se nemara kaj zganilo sredi gozda. Zazdelo se inu je, da čuje od nekje daleč glas, ki kliče njega in Tinko. Pa se je razveselil, da prihajajo škratci z zlatim votzičkom. Za-šumelo je nekaj glasnega v goščavi in čez nekaj trenutkov so se prikazale tri srne kraj pašnika. Obstale so tam gori in so gledale s svojimi lepimi, mirnimi očmi na bratca in sestrico.
»Ovbe!« je zavpila Tinka in je zakrila obraiz z rokami. Mislila je že, da so prišli škratci z zlatim vozičkom. Prestrašila se je, pa se je pričela tresti po vsem životu. — »Ne boj se, Tinka!« jo je tolažil Kekec. »Saj ni nič hudega. Samo tri srne so prišle iz gozda. Gledajo naju in se naju bojijo ... O, glej — že so se obrnile in so izginile nazaj v gozd...«
Tinka se je stresla še enkrat in je pogledala skozi prste. A srn ni bilo nikjer več. In zopet je bilo tiho vse naokrog. Le čebele so šumele po širnem pašniku, in divji gorski potok je pel tam doli sredi belega proda.
Samo enkrat se je zazdelo Tinki, da čuje zamolkel krik, ki se je. oglasil -nekje med gorsko samoto. — »Alii slišiš, Kekec?« je vprašala vsa plašna. »Nekdo je zävpil... Nemara je zavpil a Jerica?«
Kekec je -zamahni z roko. Tudi on je slišal tisti- -krik, pa tudi on se je prestrašil. A Kekec -ni mislil na Jerico. Saj je ibiil prepričan, da je Jerica že -daleč onstran gorä. Kekec je mislil na vse kaj -drugega, ko je slišal tisti krik. Ozrl se1 je -po visokem, gladkem -skalovju in se je domislil očetovih povesti iz prejšnje zime. Sedel je -oče za pečjo-, pa je pravil o -divjem možu Prisanku, ki domu j-e po-d goro Prisankom. Strašne reči je pravil oče, da so se Ke-kou tupatam -lasje kar naježili. Seveda, Kekec se j-e smejal -doma za pečjo in se je muzal. Pa se ni bal divjega moža, a vendar ga je izprele tel-o tupatam inekaj mrzlega. Hej, če èi stopil divji mož v -izbo in -bi sed-el kraj -tebe za peč, kaj bi- rekel ti, Kekec? Ha, kaj -bi rekel? Ali bi se š-e muzal in smejal ? Ha, Kekec? -- A Kekec se je vendarle smejal. Saj je vedel, da divjega moža ne bo, dokler sedi oče -pri Kek-cu za pečjo. Zato se je smejal Kekec, sam-o zato, ker je vedel, da j-e na varnem. Divjemu možu se -j-e smejal in kurji polti, fci ga je oblila tupatam, ko je poslušal očetove povesti.
A danes je -vse kaj drugega. Danes vidi Keik-ec tik pred sabo goro Prisanek. Če iz-tegne rolko, pa že lahko zagrabi bele skale. In pod to goro je nekje -domovanje divjega moža Prisanka. Mogoče za -onim rutšjern, mogoče za -onim razmetanim skalovjem ... In Kekec je slišal tisti čudni krik, ki se ije razlegnil preko mirnega gorskega sveta. Pa j-e vedel, pa j-e bil trd-no prepričan, da je zavpil ravnokar divji -mož Prisanek. Stopil je bil na skale in je zagledal Kekca in Tinko. Zasmejal se je na ves glas in je zaklical, češ, počakaj, Kekec! Pa tudi ti, Tinkara, počakaj! Še danes vaju pojem . . .
Kekec se -je zganil in se je ozrl na vse stran;. Še celo na strme gore se je ozrl, pa ni videl ničesar. Solnce -se j-e pogreznilo za škrbaste skale, in -do-lga, temina -senca -je legla -preko vsega pašnika... »Ovbe!« se 'je prestrašil Kekec, in -obraz mu -je kar zbledel. »Ali je že tako pozno? Kaj b-o že spet noč? Ovbe, pa če pride resnično divji mož Prisanek? Pa kaj naj storim? Ali se bom tudi smejal, kakor sem se pozimi za pečjo?«
Tinka je videla, da je bratec v skr-beh. Zato pa je dvignila ročice in je zatarnala: »Kaj ti -j-e, o, Kekec? Ali te je strah kakor mene? — O, (tako rada bi tekla do samega doma! Pa ne morem, ker -me noga beili... Po. izkusi, Kekec, pa me nesi še malo-! Samo do -proda me nesi, ker me je tu strah, o, tako strah!«
Kekec se je zavedel, pa je -premagal svojo bojazen. — »Pa česa se zopet bojiš, Tinkara?« je vzrojil, ker ga je bilo sram samega sebe in je bil jez-en na samega sebe. »Tam gori v skalovju je zavpil samo jastreb. Pa se že bojiš, Tinkara... Saj te bom nesel, -pa četudi -do samega -doma. Kaj misliš, -da sem talk slabič? Kaj misliš, da me je strah vsakega murna, če sede pred luknjico in zaškrita: čigav si- ti, čigav si ti? — Ha,
Tinkara? Ne bojim se initii divjega moža Prisanka, pa najsi še tako rogc-viili po gorah. O, resnično!«
Kekec je tlesknili z rokami ,in je udaril z mogo ob tla. Pa je dvignil sestrico in jo je nesel na rokah po pašniku navzdol. Začutil je za nekaj trenutkov toliko moči v sebi, da bi se pograbil z vsem svetom. Sramoval se je samega sebe, da so je prestrašili (tistega (krika in divjega moža, ki do-muje nekje doli imed skalovjem. Stopal je naglo in trdno navzdol. A komaj ie stopi sto korakov, pa so se mu pričele roke tresti. Zaman je stiskal zobe in ustna — sapa mu je pričela pojemati, in pred očmi so mu pričele plesati neke čudne, rdeče lučce. — »Saj ni čudino,« je zasopel Kekec na vso moč, a se vendar mi ustavil. »2e od včeraj zjutraj nisem, jedel prav ničesar poštenega. O, mi čudno... Pa omagal ne bom:, maka, še zanalašč ne bom Opešal ! Saimo, da bi ne prišla moč prezgodaj — ta preklicana, prebita moč!«
Senca preko pašnika se je vedno bolj temnila. Dvigala se je po gorah, ki so stale onkraj dolinice, vedno više, vedno više. Dospela je dio snežnih skal in je obstala tam. Skale pa so se zasvetile, najprvo v modrikasti svetlobi, a potem v rdečem ogmju, ki je šinil hipoma preko vseh skalnatih vrhov ... »O, joj!« je zavpil Kekec nehote na glas. »Pa ie resnično že prišla noč, ta preklicana, prebital noč!«
Napel je zadnje moči in je sitekel preko mehkih trat. — »Kaj je? O. Kekec! Kaj je?« je izpraševala Tinka in je pričela jokati na ves glas. A Kekec ji mi oidgovonil. Tekel je, da mu je lil znoj curkoma z Obraza. Sopel je težko, trudomia. A nič več ni mogel stiskati ust, zakaj vsa sapa miu je bila pošla. Tekel je dalje in se je .slkoro 'zapletel v goste grmiče rušja. ki je cvetelo tam doli kraj pašnika. Kekec je postali za trenutek in je pogledal predse. Pa je zagledal beli prod in vodo, ki je šumela imed gladkim kamenjem.
»Do proda sva prišla,« je rekel razveseljen. »Ali vidiš Pišenco. Tinka ? Kako šumi...«
Tinka se je ozrla po produ; s svojimi solznimi očmi pa ni videla nič drugega nego mrak, ki je legal kroginikrog po zemlljl. »Kekec, ali ne vidiš, da se dela že noč? O, Kekec?«
Kekca je obšla taka slabost, da ni mogel več držati sestrice. Položil jo je med rušje in je pričel naglo sopsti. Gledal je ma žareče snežni k e in na gozdove, ki so že počivali v večernem mraku, pa je spoznal, da ne more več naprej. Zaradi .slabosti se je tresel po vsem životu, in noge so se mu kar sibille. — »Da bi imel samo košček kruha, pa bi zdržal do samega doma ... Pa ne moram', me morem ...«
In zjokal se je skoro, ker je spoznal svojo slabost. A vendar ga mi še zapustil pogum. Gledal je kroginikrog, kam bi se obrnil, da bi' prenočil. Dobro je vedel, da mora stati nekje pastirska koča, četudi popolnoma za. puščena; zakaj kjer je pašnik, tam je blizu tudi koča, kjer prenočujejo pa» stirji. To je Kekec dobro vedel. Ker je znal, da nocoj ne more nikamor
več, je pričel iskati varnega prenočišča. Pa ni se oziral dolgo okrog sebe. Izza grmovja itaim nad prodoim se je svetilo .nekaj belega. V prvem trenutku je mislil Kekec, da je to ogromna skala, ki leži kraj proda. Tioda ko j& pogledal natanko itja, je videl, da je to obširna kača, sezidana te samega belega kamenja.
»Jej, tam bova lepo prenočevala,« se je razveselil Kekec. »Čemu je ■treba prezgodaj tarnati? Sai pravim... Samo, da bi dobila tam košček kruha lin požirek mleka.« — Pa je bil Kekec zopet dobre volje. Dvignil je stokajočo sestrico, ki že ni mogla govoriti in izpraševati, pa jo je ponesel z zadnjimi močmi do kamenite koče. Odprl je vrata iin je stopi v temno izbo. Izprva ni 'Videl ničesar razen žerjavice, ki je tlella tam daleč v kotu. Položil je sestrioo kar na tla iin se je splazil do žerjavice. Tipali je okrc® sebe in je zagrabil naposled za suho dračje, ki je ležalo na tleh. Vrgel ga je na žerjavico in jo je naglo razpihal, da se je vnelo dračje iin je šinil visok plamen z ognjišča.
Tedaj se je ozrl Kekec po širni izbi. Velika miiiza je stalla tam sredi, okrog nje pet stolov. Še celo ogromna omara je bilia prislonjena tja v kot. Kekec je stopili k imfei. Na njej je stala dolga, debela sveča, in Kekec jo je kar prižgal ob plapolajočem ognju. Postavil jo je na mizo in je posadil Tinko na stol. Tinka se je vsa tresla in se je ozirala prestrašena okrog sebe. — »Kaj, če so doma tudi tukaj divji lovci?« je govorila s tresočim glasom. »O, Kekec, bojim se.«
»Nii se ti treba baiti ničesar,« je odvrnil Kekec, iki je pričel iettati po •izbi. »Tu ne dbmujejo divji lovci, ker je koča preveč v dolini. Tu prenočit jejo samo pastirji. A pastirji so 'dobri iin naju pogosté... Olej no, Tinka! Glej no! Mleka sem našel«. — In Kekec je dvignil veliko golido, ki je bila do vrha napolnjena z mlekom. Kar zaismejalo se mu je srce, in zgrabil je ponvico, pa jo je pristavil k plapotlajočemu Ognju. Dobro mero mleka jt vlil vanjo, pa je zaklicali: »O, pastir! Ali slišiš? Prosim te za ito mleko, ker sem tako lačen. Pa še bolj lačna je Tinkara, ki je povrhu še celo bolna, pa ne muore naprej. Alili slišiš, pastir? Lepo te prosim ...«
Kekec je poslušal in je čakal odgovora. Toda ker mu ni nihče odgovoril, se je zasmejal in je zavpi!: »Bog ti povrni, dobri pastir! Hvaležen ti hočem biti za podarjeno milekce, o, talko hvaležen ! « — In Kekec je iztiikal naprej po iz-bi. Na polici je našel velik hleb rženega kruha. Pa se ga je kar polastil iin ga je položil ina imizo. — »Dobro, se bo nama godilo«, Tinka, dobro, kakor še nikdar. Le počakaj, da zavre milekce«.
A Tinka je ugovarjala. »Pa si kar vzel in nisi vprašal nikogar,« j& rekla. »Veš, Kekec, io ni lepo ...«
»Kaj?« je vzrojil Kekec. »Saj sem vprašal za dovoljenje. Alli nisi 'Slišala, kako sem vpil naves glas? Kaj morem jaz za to, če ni nikogar doima v hiši? Prosil pa sem vendarle. Ali si razumela, Tinkara?«
»Hm,« je dejala Tinka, pa je verjela bratcu. Mleko je zavrelo, in Kekec ga je iziti v dve veliki skodelici. Ureizal je dva debela kosa kruha, in
pričela sta hlastno jesti. Posebno hitro -pa je jedel Keikec, k,i je bil že popolnoma slab zaradi lakote. Molčala sta, samo molčala in jedla. Po jedi >ja postal Kekec zopet dobre volje. Še celo žvižgal je, in še mari mu ni bilo., da1 mora spet prenočevati v tuji koči1, ne vedoč, kdo je gospodar te kamenite hiše. Iztifcal je spet okrog velikega pograda, iki je bil nastlan s slam:» in pogrnjen z debelo, volneno odejo. Poizkušal je, če bi mogel odpreti -velika lesena vrata kraj ognjišča. Pa se mu je tudi posrečilo1, in odprl jih je. Plamen na ognjišču je bil zadosti velik, da je razsvetlil čedno sobo, ki je vanjo stopil Kekec. Lepo posteljo je videl tam, pregrmjeno z rdečo odejo; pa tudi mizo je videl v prijazni sobi, okrog mize pa bele stole. Kekec se je čudil in je vzkliknil: »Hoj, Tinkara! Tu je lepo, še lepše kakor pri nas... Ali slišiš, Tinkara?«
Ker mu Tinka ni ničesar oidgovoriia, je stopil nazaj v veliko izbo. Zagledal je Tinko pri mizi. Glavico je bila naslonila ob mizo, pa je spala v globokem spanju. — »No, saj pravim — pa že spet ispi,« je zagoidnnjai Kekec. »Zdaj inai jo budim, kakor hočem — iz spanja je ne prebudim no coj nič več... Hm. naj jo pustim za mizo ? O. tam, se ne bo spočila... Kar prijel jo bom, pa jo neseni v sobo na posteljo. Tam se bo lepo naspala. Ko pa pnide pastir, pa ga že poprosim, da ne bo zamere ...«
Kekec je prijeli Tinko in jo je dvignil. — »Jerica je šla,« je zablebetaila Tinka in se je samo napol prebudila. »O. kam .je šla Jerica? ... Hudo je v gozdu, hudo... Pa poti ni nikjer...«
Kekec jo je položil na posteljo. Razgrnil je odejo in je sezul ta slekcl sestrico. Popravil je zglavje, da je Tinka lepo naslonila glavico nanjo, in jo je pogrnil z gorko odejo. In Tinka je pričela spati svoje globoko- spanje. Niti trenila ni več, in noga1 jo je nehala boleti.
Kekec je šel nazaj v izbo. Ogenj na ognjišču je ugasnil. Samo žerjavica je še tlela tam. Na mizi je gorela sveča, in Keikec je sedel na stol. Ni se mu več ljubilo iztikati po izbi. Čutil se je talko utrujenega, da bi najrajši kar legel na pograd. Oči so ga pričele ščemeti, da je le še komaj gledal. A vendar je še vztrajal in je čakal, kdaj pride gospodar te kamenite koče-. Čakal je dolgo, a zaman. Dvignil se je, pa je stopil na prag. Ozrl se je v nebo, ki je bilo gosto posejano z velikimi, jasno gorečimi zvezdami. Snežnik i so se pač svetili srebrno v beli mesečini, a v dolino je zakrival črni mrak, da se ni videlo nikamor. Kekec je spoznal, da mora biti že pozno. Zato je šel nazaj v kočo ta je sedel za mizo. Z roko si je podori glavo, pa je pričel misliti. Jerice se ie domislil, Jerice, ki spi nocoj že daleč za gorami. Pa se je domislil, da je ne vidi tako kmalu. V srcu se mu je dvignilo nekaj težkega, da je vzdihinil na glas: ->0, Jerica! Zakaj si šla od nas? Glej, zdaj bo tako žalostno na našem domu ... Čemu si morala iti, Jerica?«
Žalostno je povesil Kekec glavo, in oči so ga pričele vedno bolj šče-meti. Mislil je na Jerico, in hudo mu je bilo po njej. Mislil je na Tinko in njeno bolno nogo in razžailostii se je tako, da je naslonil glavo na mizo.
A njegova utrujenost ije bila večja nego njegova žalost. Naj se je upiral, kolikor se je hotel, zaspanca vendar ni mogel ipregnati. Trepalnice so mu kar same od sebe zaprle oči, iin Kekec ije zadremal.
Prebudil ga je ropot, ki je nastal hipoma tam pri vratih. Prestrašen je dvignil Kekec glavo in si je pomel oči. Pogledal ije fc vratom, in ikri mu je zastala v žilah. Čez iprag je stopilo nekaj velikega in temnega. Za trenutek se je motovililo ob vratih in je stopilo nato v izbo. Ker je sveča le slabo razsvetljevala prostorno izbo, ni mogel Kekec natanko videti človeka, ki je prišel v kočo. Saimo ito je videl, da je veliko, veliko ip\ grozno tisto, ki ga je prebudilo iz spanja. Obšla ga je kurja polt. iin saoa mu je kar zastala. — »To je Prisaneik ... O. resnično — to ie Pirisamak.« ga je izpreiletelo, da se je tresel po vsem životu. Še enkrat je pogledal tja k vratom in se je prekrižal.
Toda že v naslednjem trenutku se je potuhnil in ije šinil neslišno pod mizo. Oledal je od tam, kako se je divji človek ustavil sredi izbe. Zaslišal je mrmranje iin godrnjanje, in divji človek ie cepetnil z nogo ob pod, pa je izpregovoril : »Saj pravim — kdo je že zopet iztikal po mojem stanovanju? Ha. vprašam?«
Kekec se je vgrizinil v ustna. Po hrbtu pa mu je kar zagomazelo, in noge so se mu pošibile. da ni möge i več čepeti. Kar sedel ie pod mizo in je molčal, molčal. Čakal je. kdaj ga zagleda divji mrož ta ga potegne izpod mize. A diiv.fi niož ga ni zagledal. Stopil je k pogradu ta 'e sunil odejo s slame. — »Ni ga, tu ga ni«, je govoril s svojim težkim, bučnim flašom. »Skril se je v sobico, pa leži na posteli? O ti kavlka inibita! Saj pravim...«
Mož je šel mirno mize proti ognjišču. Kekcu je 'postalo vroče oh misli, da zdajle divji imož zasači spečo Tinko. O, to se o re straši ub-vr-i Tinkara! Kar jeknila bo iin nemara umre samega strahu, ko zagleda d'v-jega moža... Prestrašil se je Kekec te misli, da mu je stopil mrzel znoj na čelo. Vgriznil se je še enkrat v ustna, da ga je zabolelo. Tz srca triu jo izginil hipoma ves strah, in ni se bal več divjega moža. Videl je, da jft sestrica v nevarnosti, in v duši ga je kar zbodlo. Šinil je izpod mize. da se. je zadel ob noge divjega moža. Naglo se ie zravnal d red niiim in mu je zastapil pot.
»Tu sem, o, tu sem«, je zasopel. »Kaj želiš od mene, divji mož? Ustrašil sam se te, kosem te zagledal, pa sem se skril pod mizo... A zdaj se te ne bojim več... Tu sem, tu sem ...«
Mož je -obstal in se je napol sklonil. Oledal je mladega dečka ta se jc čudil. — »Ha, ti si?« je 'izpregovoril potem ta se je zasmejal obenem. »Ti si? Glej, glej! Pa kdo si ti?«
Kekec pa se ni bal prav nič več in je 'odgovoril: »Mežnarčev Greigec sem. Toda povsod me imenujejo samo za Kekca. Kaj jaz vam, zakaj! Še celo mati mi pravi vedno Kekec... lin iz Kranjske gore sam doma. Pa sva šla s Tinko, da spremljava Jerico, ki je šla služIt čaz gore k teti Ne-
žari. Izgubili smo se v gozdu in smo zašli. Tiinlka si .je izvinila nogo. in prinesel sem jo sem, pa sem jo položili na posteljo. Ponvico mleka sem vam vzel iin dva kosa kruha, ker sva bila tako lačna. To vam povem, stric Prisan elk, da ne boste hudi in ne bo zamere ...«
Mož je prekrižal rake na prsih in ga je gledal. Bil je velik, da mu je segal Kekec komaj do pasu. Oblečen je bil v sivo lovsko obleko, ki pa je bila vsa oguljena. Na glavi mu je tičal zelen klobuk, za njim je bilo zataknjeno pero planinskega orla. Bil je velik in močan. A nič 'divjega ni bilo na njem razen dolge, goste brade in velikih brkov, ki pa vendar niso bili dva vatla dolgi.
»Gllej, glej — kaj mi praviš,« je dejal mož in se je še vedino smejal. »Znaš pa gobezdati, resnično znaš. Povej mi, kdo ti je tako dobro namazal jeziček? — Kaj misliš, da ti verjamem? Potepuh si in si se priklatil ikdove odkod. Čakaj, čakaij, ti pobič! Veš, prišel si pravemu v roke. Jaz ti preženem vse potepuške umisli, jaz, ti pobič! — Čakaj, naj pogledam še tvojo sestrico. Bom videl, kako si je izvinila nogo!«
In mož je stopil korak naprej proti vratom ob ognjišču. A tedaj mu je Kekec vnovič zastoipil pot. Kekec je dvignil roke, pa je prosil in moledoval: »O, pustite Tinko! Lepo vas prosim, stric Prisamek, pustite Tinko! če vas zagleda, pa umre samega strahu ... Lepo vas prosim, stric Prisan ek!«
A mož ga je kar odmaknil in je prijel za kljuko. Tedlaj pa je vzkipelo v Kekcu vse. Kar kri imu je šinila v obraz, in pesti so se mu skrčile samt od sebe. Pa niti pomislil ni, kaj dela. Kar hipoma je skočil na ognjišče in se je zaprašili v divjega moža. Z desnico ga je prijel za gosto brado, z levico za dolge brke, pa ga je pričel mikastiti. — »Ti boš strašil mašo Tinkaro, ti?« je soipel im govoril. Pa še celo jokal je v svojem razjarjen ju. »Pusti .jo v miru, ti rečem! Ali jo boš pustil? ... Nogo si je izvin il a uiboga Tinkara, im bolelo iim skelelo jo je ves dan na vso moč. Pa zdaj jo hočeš še strašiti, da bo umrla samega strahu... O, me boš je, ne boš je, me
, V .	, ! ti II ! ! - I " I ""*'
bas je . . .«
»Ovbe!« je zaivpil mož, ker ga je resnično bolelo. »Izpusti, pobič, rečem ti, izpusti!«
A Kekec ni izpustil, ampak ga je miikastil še huje. Mložu je Milo naposled zadosti vsega. S svojimi velikimi rokami je zgrabil Kefcca okrog pasa, da je deček kar zastokal. Izpustili je brado in brke in je zagrabil za roke, ki so ga stisnile tako neusmiljeno!. Mož ga je postavil itrdio na tla, da je Kekec kar zacepetal. — »Olej ga no — tega potepuha poglej!« je godrnjal mož in se je gladil po bradi in brkih. »Kar šinili imi ije v oibraz kakor mačka. O, ti potepuh! Čakaj, čakaj! Vzel bom pilo, pa1 iti popili/m kremplje, da me boš več praskal. Samo malo še počakaj, ti Gregec, ki ti pravijo Kekec. O, samo malo!«
Mož je vzel svečo z mize, pa je odprl vrata, še predem se rau je mogel Kekec postaviti ma pot. Stopil je v sobico im je dvignil svečo. Zagledal
je maialilo Tinto, ki je sipala ma posteci. Tinki je M obrazek ves bled. A vendar se je smehljala lepo in presrčno. Saj je sanjala, da je zopet doma pri svoji Skodelici belega imlleka. Mucika stoji pred m jo z dvignjenim« rep. kom im lepo miijiavka: »Mijav, imijav, Tinka! Dobro je mlekoe — prav prav!« — Pa Timka se smehlja, ker je zopet doma im je ne boffi več ta grda moga ... Gledal jo je mož im se ni «ganil. Kekec se je priplazili za njiiim iin je stopil kraj postelje, da «bi branil sestri«oo«. Ustna je stiskal, in v očeh mu je bilo «polno solza.
»Hm«, je dejal imož, a nič drugega. Obrnil se je, pa ije šel iz sobice. Kekec se je stisnil še bolj k postelji, misleč. da je šel divji imož po nož, da zakolje mjega in «sestrico, pa ju speče za večerjo. A «divji mož mi prišel ž nožem. Samio «debelo odejo «je prinesel in jo je vrgel ma tlla. — »Zavij s& dobro vanjo lim lezi kar ma tla,« je rekel z zamolklim «glasom. »A jutri s*> pogovoriva naprej, ti potepuh grdi!«
Miož je zaprl «d'uri, im nastalla je «globoka tišina. V sobici je bilo tak:? temno, da Kekec ini videl nitii roke, ki jo je držal pred očmi. — »Kaj btv zdaj?« «je premišljeval sam pri sebi. »G, lepo sem ga z mik a stil, da bo pom-mi!, kdaj je hotel Tinki, da jo prestraši... Pa je rekel, dia obračunava jutri. No, moč je še dolga, im lahko se mas pini, ker sem resnično tako truden kot še nikoli. Pa naj le poizkusi «in maj le pridle še enkrat sem v sobico! O, saj me spim tako trdo, da bi me slišal ničesar v spanju. Pa maj le pride, pa ga zopet zmikastim . . .«
Kekec se je zavil v debelo odejo in je legel pred posteljo na tla. Se nekaj trenutkov je gledal v «črno tamo «iin je poslušal moža, ki je stoka, zunaj v veliki izbi. Potem pa ga je premagal zaspainec. In Kekec mi slišal im videl ničesar več...	(Dalje.)

^ Mimici,
Mimica, mimica zlata, ti si pač lahko bahata ker se vse tvoje telo sveti kot čisto zlato!
Ti bi kot košček opala ptički v želodčku ostala, če se te s kljunom loti: tega se vsaka boji l
Sedaš na krasne cvetice, da se ti hrbet, nožice lepše tu bliskajo v dan, ki te obsije rosan.
Mirno se paseš na cveti, solnce pa krila podžge ti ; dvigneš brenčeč se tja v svet, v senci spet sedeš na cvet.
Ptičice gledajo nate, a kot na rjave se brate nate ne upajo z vej, rajše zletijo naprej.
Tožno za tabo jaz gledam: meni in vrtnim tem gredam takrat odneseš s sabó
moje — edino zlató!
Fr. Roječ.
Leljinci smrt.
voje očk, ki iskale nečesa krog sebe so še prej, ko so umrla ; dvoje ročk, ko so v uri slovesa oklenile se mojega grla ;
dvoje solz, ki s koščenega lica jih izbrisala moja je roka .. . Proč od mene, življenja resnica, ki si vzela nocoj mi otroka!
Ha Leljinem grobu.
Oko Te hrepeneče več ne vidi ; le misel plašna Te ljubeče boža, in kličejo Te usta: Pridi, pridi! — f\ Ti molčiš kot ovenela roža . . .
JANKO LEBAN:
Žabica.
V močvirju žaba se zbudi, okrog: pogleda, govori: »Kje glavo neki sem imela, da sem do danes tu živela?! Kako po svetu je lepó! Poglej le jasno to nebo: Na njem mi žarko solnce sije, svetlobo na prirodo lije, zelen je hrib in vrt in gaj, to pravi je pozemski raj! — Slovo tej mlaki hočem dati, v prelepi svet odopotovati!« — Na pot z vsem svojim se spusti, a v trstju malce postoji... Pozorna zdajci mi postaja, od daleč tam nekdo prihaja... Oho, to je naš boter — rak, ubira proti njej korak ... »Ti, žabica, povej, kam greš, ugajaš jako mi, da veš! Napraviti pa se umeješ! Kam z vso prtljago svojo speješ? Morda do urha si želiš, do strica starega hitiš? Imela rada bi igračo, obiskat mlado greš — krastačo? Dovolj pijače urh ima, lepó krastača peti zna, zares: kot slavček sladko peva. da daleč kroginkrog odmeva! . . .« »»Cemu bi tratila li čas pri urhu in krastači jaz! Doma mi dolgčas je postalo, zato si svet ogledam malo, udarim jo čez hrib in plan, da preživim radosten dan!«« »Ah, škoda, škoda prevelika, da te tako po svetu mika, prešerna, žaba, si preveč, brezplodne želje mi goječ! Poglej krog sebe: tukaj v kalu nevarnost ti ne žuga kmalu, nobene ščuke blizu ni, noben ti ribič ne preti! Todà tam zunaj čaplja bela za vrat te bo takoj prijela, in tam je kmetiški fantič, ki mu zaupati ni nič!
Premisli torej in ne hodi, doma — tako ti pravim — bodi A žaba slušala ga ni, tako pri sebi govori: »Gotovo boter rak se moti. Adijo!« dalje gre po poti. — Cez mnogo stezo, mnogi plot naprej, naprej gre njena pot... Po lokah zelenih hoditi; kaj lepšega pač more t Iti? Ob solncu čez rodnó poljé — to vsako radosti srce! Cez mehki mah in voljno travo skaklja izprva kot za stavo: kako jo veseli to vse, le solnce, solnce, oh, to žge! A pot le kmalu jo utrudi in žejna žabica je tudi; pa, oh, nikjer studenca ni, da žejo hudo si gasi... Ne le studenca, ni vodice in niti ni nikjer rosice! In tudi majhen založaj, kako bi prav ji prišel zdaj! Pa komaj po komarju vzpne se, drzan ga vrabec že odnese; še preden muho ulovi, že v mrežo pajek jo dobi: do črva komaj pristopica, pobere že ga gaščarica: že misli: polžek pa bo moj, pa kača ga požre takoj! In zdaj, čuj, čuj, kako klopoče, to pa le štorklja bo mogoče! Res, splula je z višin na tla. z nogami dolgimi cepta... Oj, žaba, naj te Bog očuva, da zla te štorklja ne okljuva, odnese v gnezdo te nato, kjer te mladiči pojedo! Na srečo: tu je luknja mišja, ta dala žabi bo zatišja... In — vš, vš, vš! — le brzo v njo, »Ej, čaplja me pa le ne bo!...« A prav takrat mi vun hotela iz luknje miška je vesela... Ko žabo vidi, se vjezi in v njo se besno zakadi,
peha jo, grize in mesari, da žaba odondot jo vdari iu hvali tisočkrat Boga, da jo je rešil iz peklà ! A zdaj se glad pri njej pojavi, moj Bog, moj Bog, kako jo davi! Vrhtega je še v ranah vsa, kot da iz vojne je prišla! Na srečo pa je štorklja bela prav kmalu zopet odletela. Pod drevjem in grmovjem spet stopica žaba dalje v svet... In srečno pride do vasi mi, ob hiši tam potok šumi mi, sam Bog je htel, da ga dobi, da žejo si z vodó vgasi... A tu se tudi senca širi, tu ohladi se in umiri. Crviča tudi tukaj vzre; večerja dobra bo, kaj ne? A poleg črva polž se slini, slučaj ta srečen, skrb izgini! — K večerji žaba se ravna, vesela močno zareglja. »Kvak, kvak!« na daleč se razlega. O, da storila ni mi tega! Olej: okno s kmetov fant odpre, ko vidi žabico, k njej spe. Zaman se žaba je kesala, da s kvakanjem se je izdala. Drhteč v fantiča vpre oko. a on jo prime, dé tako: »Le pridi, žabica mi mala, mi vreme boš prerokovala! Glej stolpec ta steklen, svetal, krog njega trave kup je mal, tu v stolpcu je obilo vode, glad, žejo tešila ti bode. A tu je tudi lestvica, po njej brž v stolpec, žabica! —
Ko k tebi stopil bom zarano, pojasnila ti boš mi vdano, li jasno vreme bo, li dež — tako bo torej, da mi veš! A jaz ujamem ti mušico ter dam v nagrado ti slaščico!« Takisto žabi govorč s pokrovcem stolpec mi zapre, odnese v sobo ga, živino zarano žene na planino. Ves truden pozno na večer domov se vrne naš pastir; a tega modri fant ne vpraša, če ima jesti žaba naša; mušice, črva ne vlovi za njo, ki v stolpcu tam medli! Ko zora dan spet oznanuje, pred stolpcem žabo izprašuje: »O, botrca, povej mi zdaj, bo vreme vgodno danes, kaj?« ■>»0, ne, še danes bode lilo!««. Odgovor dirne ga nemilo, kot veter odondot zvihra, nič jesti žabi fant ne d.i. —
Tako je čestokrat prav slabo godilo se za našo žabo, ne enkrat, nego mnogokrat trpeti morala je — glad, če nje prerokovanj beseda ni dečku prijala seveda! — Pač spomnila se dan je vsak: Učil me vendar prav je rak! 2akaj ga nisem poslušala! V domači mlaki bi ostala! Da ni sveta me mamil čar, nesrečna ne bi bila stvar! Tako pa zlo sem doživela: Do smrti vjeta bom trpela!...

Večer.
Tam za oljčnimi gaji tiho ugašajo
solnca večerna trudni smehljaji, in vetri od morja pesmi prinašajo, ki si jih pojejo daljna obzorja .
Više in više
zemljo prepredajo
črnih mrakov pajčelani... in hiše,
skrite med vrti,
žalostno gledajo
v svet kakor starke, trudne do smrti. ..
Boleslau.
A a &
FR. PALNAK:
Slike iz živalstva.
ŽIVLJENJE V AMERIŠKEM PRAGOZDU.
II.
** aikor je število prebivalcev po drevju ameriških pragozdov veliko, tako raznovrstne živali žive tukaj tudi po tleh. A kakor je živalski kralj v Afriki leiv iin v azijskih džunglah tiger, je kralj tudi tukaj iz mačjega plemena.
Jaguar je, ki si je prisvojil to veličanstno. Nič manj krvoločen ni kakor njegova visoka sorodnika, in četudi je nekaj manj-ši kakor tiger in ni tako progast kakor ta, je vendar tudi lep. Saj je njegov gosti, -svetili in mehki, zgoraj kiraltfci, po prsih in trebuhu daljši kožuh vsepovpr-ek porisan. Deloma z manjšimi črnimi, okroglastimi, podoiigasto ali tudi nepravilno odlikovanimi tisami, deloma 2 večjimi pegami iin kolobarji, ki so rumenkastordeči in črno obrobljeni in imajo v sredi še po eno ali d)ve črni piki. Cele lise iima zlasti po glavi, vratu, prsih »in nogah, bolj goste tam, kjer je kožuhova barva rjasta ali sploh temnejša, bolj redke na belih prsih in belem trebuhu. Kolobarji su zadaj po truplu večji, po vsem pa razpostavljeni v vrstah ; prav lepi in polni mu krase dolgi, enakio debeli rep.
Lepa mačka je jaguar in prostrano je njegovo kraljestvo. Samica se-skriva sicer bolj v gozdno goščavo, kjer se igra s svojimi dvenii ali tremi mladički, a jaguarju, kralju, je še pragozd premajhen. Lovi pač po njem vse živali, ki jih le more doseči, hodi itudi k rekam, kjer si lovi ribe, zaletava pa se tud van iz gozda v brezmejne stepe, kjer mu dajeta visoka trava m bičevje udobno skrivališče.
Po stepah napada antilope, ovce in vodnega .prašiča; manjše živali požre s kostmi in kožo-. V stepali zalezuje divje konje mustange. Srednje visoki, z veliko glavo in dolgimi ušesi, na nogah debele členke, se paso mustangi v čredah po visoki travi. Oprezni so ter uberejo pot pod noge, kakor hitro zaslutijo nevarnost. A jaguar je zvit lovec z veliko potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Kakor mačka se potuhne ter opazuje iz zatišja svojo izbrano žrtev z nepremičnim pogledom. Občudovanja je vredna nje. gova spretnost, ki se z njo tiho plazi bliže in bliže. Ko pa si je svojega plena gotov, skoči z enim samim skokom na žrtev ter ji pregrizne žile. na vratu.
Kolikor more požreti, požre, nato se zavleče v goščo iter se spravi spat. Ko se prebudi, se vrne k -ostankom in žre naprej. Kjer ga je ravno zaseglo -solnce, tam leže k dnevnemu počitku ter zaspi, če .je le svet varno skrit.	•	" '
Kadar pride jaguar do -reke, .se mu večkrat nameri, da mora bojevati boj s poipet metrov dolgim -kuščarjem aligatorjem, če zasači aligatorja na
sunem, .kjer je ta jako .neokreten, je všeč še jaguarju. Gleda kolikor more, da popade kuščarja pri trebuhu, kjer ta mirna roženega ščita kakor po hrbtu, iin marsikdaj se pomasti ob takih prilikah z aligatorje vii/trt mesom. Drugače pa je, če mora jaguar v vodo, da preplava reko. Navadno se vstopi takrat na breg iin rjove, dJa tako prepodi aligatorja, ki bi bil kje. blizu v vodi. A vendar kuščar ne pobegne vedno.. Tedaj se vmame v valovih boj, in če se me posreči jaguarju, da aligatorja vtopi, je izgubljen, iin aligator mu vrine milo za drago. Po končanem boju se vrača tedaj zmagoslavni kuščar v svoj tolmun, kjer preživljal srečne čase; saj trmi lete ribe v preveliki .množini takorekoč same v vedno lačni želodec. —
Polin življenja je pragozd vsepovsod v svoji obsežnosti. A še bolj živ, kakor dandanes, je bil v davnih, davnih časih. Takrat so ga odlikovali velikani iz redu sesalcev s svojimi čudnimi telesnimi oblikami. Od vseh teh izumrlih prednikov so se othranili do današnjega dne le še trije od starega rodu pasancev, mravljičarjetv in lemvceiv.
Danes živeči niso več velikani in zde se nam starikavii zanemarjene), ki ne sodijo več v našo dobo. Mnogo svojcev jim je že poginilo in izumrlo, dane.s stoje, živeči v brazilskih pragezdiih, osamljeni in vredni prav zaito še poisebe, da s.i jih ogledamo natančneje.
Pasancem je usnjata koža že tako okostenela, da jim je truplo pokrito s koščenim oklepom, ki je na mnotgih mestih predeljem; zato je žival videti, kakor da jo obdajajo po hrbtu roženi pasovi. Rožene ščite ima še na glavli, po plečih, po križu in po zunanjih straneh nog. Le spodnji dedi trupla so obdržali mehko kožo, ki je porasla s ščetinastimii dlakami. Tako razpredal jen se marsikateri pasanec zvije v slučaju nevarnosti v klopko kakor jež.
Nekaj posebnega je tudi njihovo zobovje. Dasi je število zob časih jako veliko in jih ima nekateri v 'čeljustih celo do sto, so vendar ti tako slabi, da žival z njimi ne more ne dobro grizti in ne žvečiti. Jezik izteza lahko iz gobca, in je na koncu piostren na tri ogle.
Ko se približa večer, se prikaže oklepni samotar iz globokih podzemeljskih rovov, ki si jih izkoplje v pragozdu s svojimi močnimi kremplji, ter se pomika počasi iin nerodno naprej. Ravna tla so njegov svet, kjer je doma, kakor maiokatera žival. Kakor je videti počasen in len, kadar se pomika dalje, tako je uren in ročein, če je treba, da se zakoplje. Če se preplaši ali če mu kdlo siledi, se izroči zemlji v varstvo in se zagreblje tako naglo, da se res pred očmi poigrezme v tla. Vzlic svojemu oklepu bi izgimlii: pasanec marsikdaj v razbojniškem' žrelu zveri, ker nima ničesar, s čimer hi se je drugače ubranil. Še če se zvije v klopko, že tudi koplje luknjo v zemljo.
Na svojih nočnih potih se potika okrog, da si .poišče črvov in žužkov, da izkoplje mravlje ali si najde sadja in korenin. Če pride na svojem pohodu do koščka mrhovine, ne zametava tudi te. Na teh potih mu je najboljši vodnik nos, zakaj njegove imale, briljave oči niso kaj prida. Tako
preklalo v rati noč, s privo jutranjo zarjo pa že ispet izgine v zemljo, ida prespi dan ikiot pušoo'ben in siknit samotar. Ljudje ga poiščejo »tukaj s psi, da si privoščijo njegcivo meso, ki je beilo in nežno kakor piščančevo. A ne dobe ga lahko. Če ga zasačijo psi na zemlji, ga ujamejo lažje, zlasit če si ne moire najti pasanec hitro kake luknje. Kadar pa je v tej, ga psi ne morejo (izkopati, ker se zagreiba žival vedno globlje. Če je pri rokli lovec, ki zgrabi napol zakopanega preplašenca za rep, ga tudii še me izvleče sam iz luknje, če je le tako ozka, da se oprime pasanec s krempilji tal ter se upre .zgoraj s hrbtom. Diva šele ga spravita v un, da ga vleče eden za rep, drugi pa hitro odgreba zemljo ter pograbi žival za zadnjo nogo. Njegovega mesa pa si ne privošči samo čloivelk, ampak še mnoge ujedne živali.
Samotar kakor pasanec je itudi mravljinčar, ki je tako čudovit sesalec, da si ga domišljija ne more misliti bolj čudnega. Njegova glava se je zožila naprej v dolgo, brezzobo oev, iz katere priletava spredaj pri mali ustni odprtM okrogli, tanki iin dolgi jezik. Ta je gibčen kakor kača in vedno lepljiv, da se primejo nanj vse mravlje, kadar ga potisne živali v mravljišče. Tako polnega ga potegne nazaj v svoj cevasti gobec, da najdejo ujete živalce od tu pot v mravljinčarjev želodec. Da potisne jezik v mravljišče ter potegne z njim na dan razkačeni drobiž, mu gre tako naglo, da napravi to lahko po petdesetkrat v minuti.
Kje se začenja za gobcem pravzaprav glava, pokažejo šele male, neumne oči in pravtako mala, okrogla ušesa. Vratu skoraj ni, dolgo truplo-pa daljša še dolgi, široki m e ti as t i rep, da doseza vsa žival v dolžini nad dva metra. Vse truplo razen glave je .poraslo z dolgo, kocasto dlako, vso rjavo razen spredaj po prsih, kjer je bela. V to bellino pa sega od strani na pleča črn itrikot.
Kadar stopa po gozdu ter išče trdo zidana bivališča velikih belili mravelj termitov, upogne prednje noge na znotraj, da sii tako ne obrusi zlasti krepkega kremplja na srednjem prstu. Zato pa z njim tudii lahko naizbije termitom stanovailišča, za katera mora rabiti človek železni», orodje. Z njim se tudi postavi, stoje na zadnjih nogah, v bratn sovražniku, kii mu zasadi kremipalj časih tako globoko, da ga sam komaj izdere. Zato se z razkačenim mravljinčarjem ni šaliti. Manjše živali objame tudi s sprednjima nogama kakor medved ter jih zaouši.
No, človek hodi vzllic temu nadenj, zakaj daje mu neki prav tako pečenko kakor gos. Zato ga tudi išče po gozdu in njegovih obronkih, kjer nima stalnega bivališča. Koder ga je zasegla noč, tairn si poišče kotiček v visoki travi ali v grmovju, kamor leže in zaspi. Dveh skupaj teh samotarjev ni najti ; le samica prenaša časih svojega edinega mladička s seboj na hrbtu.
Tretji v družbi teh dolgočasnih pustežev je leniivec, top in len mračnjak, -da ga je žalostno pogledati. Kar ustvarjen je leniivec za to, da mu leti hrana takorekoč sama v gobec. Venomer je na drevju, ikjer se drži veje s tremi močnimi kremplji iz zraslih prsitov na nagah ter visli s hrb-
tom obra jem navzdol, ne da bi se napenjal za to najmanj. Še podplati na nogah so mu upognjeni na znotraj, da se oprijelmlje tem laže. Sprednje noge so daljše kakor zadnje, vse ipa jako tanke iin siuhe. Če miora leniivec v veliki sili le kdaj na tla, se opira pni hoji ina gornje členke ter se talko pomika prav nerodno naprej. Pri spanju se zvije truplo kar v zveženj, žival objame vejo z vsemi štirimi, in takega vidimo ilanivca Skoro vedno, zakaj navadno' zim>eraj spi. Obrnjenemu s hrbtom z drevesa proti tlom, se mu je obrnila celo dlaka tako, da gre od trebuha proti hrbtu iin ne kakor pri drugih živalih, od hrbta proti trebuhu.
V to dllako pa so se mu zarasle že pri življenju male zelene rastlinice, zaredili so se mu v kožuhu celo mravlje in molji. Da jiim je Mo to mogoče, kaže pač dovolj očito preleno lenivčevo življenje. Zelemkastosiv, kakršen je, živi lahko v miru na drevju, saj ga je komaj videti, četudi jt dolg do tri četrt metra. Na drevesu obrne svojo okroglo, opičji podo/bn» glavo do listov, popkov in sadja, jih potegne z nogo k sebi, odpre mala usta in se naje. Če je žejen, posreblje z listov roso, ki je tudi mclkra.
Tako se ne trudi za nič na svetu, nikdar ni vesel, ne kaže tudi nobene preplašenosti, le časih se čemerno oglaša s svojim žalostnim, zateig-lim »i-ii-i«. človek bii dejal, da je celo prelen, da b!i čutil kako bolečino, iin če je ranjen še tako hudo, mu počasi iin leno ugaša luč življenja.
Tak je lenivec vse svoje 'dni. Ko je še mlad, ne visi še na drevju, zato pa se oklene takoj po rojstvu svoje matere, ki ga nosi ve:dno s seboj, da ga tako že v mladosti vzgoji za pravega lenivca. če ga je zalezel člo-vek na drevesu, ga ne spravi zlahka proč. V bran se sicer ne postavi, le topo iin žalostno gleda ter se oprime s kremplji tako čvrsto, da je treba precej sile in napora, preden se ga .odtrga. S prosto nogo pa rad zada kakšno rano, zakaj v ostrih krempljih nima ravno slabega orožja Tudi če se ga zasači na tleh, ne gre brez boja. Leniivec se vrže na hrbet ter
izkuša objeti svojega sovražnika s kremplji. Vendar sovražnikov nima dosti, iker menda ne diši nobeni živali ; pri njihovi slabotni obrambi bi jih tudi kaj hitro iztrebili jaguarji iin velikanske kače ameriških pragozdov.
Znabiti da imajo živali med seboj pcimenek, da puste lanivca, naj pase svojo lenobo v taiko živem pragozdu ! Znabiti pozabljajo na lenuha pri vseoibčem življenju ... Saj spada po vsej priliki jakio mallo v pragozd, tako je drugačen od njega. Še celo sami bS skoro pozabili oib njem iin njegovih samotarskih tovariših, da stojimo sredi polnega življenja, kii nas navdaja z mislijo, da smo sredi pnirodnega raja.
Raj je pragozd tudi za človeka, ki je prevzel iz njega toliko dobrot. Pragozd mu je dal plod za kakao in čokolado, v pragoizdu si črpa iz posebnega drevesa gumi, od tukaj je presadil đišečo vanilijo in še druge koristne in krasilne rastline. V pragozdu pa si je podjarmil tudi živalstvo. Papige uči govoriti v svojih stanovanjih človeške govorice, jaguar sam mu mora prepuščati svoj lepi porisani kožuh, in mnoge živali mu morajo dajati tečne pečenke.
Tako je vdrl 'človek v pragozd s siilo, največkrat si je pridobil korak za korakom pot šele s sekiro v roki, da je trebil pred seboj grmovje im mnoge zavijalke, a uklonil se mu je tisoč in tisočletni pragozd v vsem svojem veličanstvu.
^ Pod odejo. ^
Pod belo odejo	Je duša drhtela
noč sanje je skrila,	in sanjala sanje . .
jih skrbno povila	Vse boli brezdanje
je v svileno prejo.	v njih je prebolela.
Noč v dan je izlila vse boli in sanje. Nasmehnil se dan je, in pomlad je vzklila.
Vinko Klanšek.
Jutranjemu solncu.
trate in poljé smehljaje .. . Spet zrcališ lesketaje
bodi mi pozdravljen! Zopet si poživil gaje,
Solnček jasni, solnček krasni,
v biserih se rose čame, vpiraš v svet poglede žarne . .. Solnček, solnček, o, pozdravljen ! V mladem jutru, mi proslavljen!
Minka Sever jeva
Zastavica v podobah.
Priobčil Fr. Roječ.
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.

Rešitev zastavice v podobah v 5. št.
Spet ptički pojo, cvetice cveto, a moje srce v tujini bol tre.
Prav so jo rešili : Minka Malijeva, učenka v Radovljici ; Guštin Stanko, dijak v Metliki ; Stanislava Juvančeva v Mirni peči; Ivica Gabrščkova, učenka v Metliki; Jakica in Marija Ganglovi, učenki v Ljubljani ; Boris Vajda, učenec v Središču.
—gj/ga.
Rebus v 4. številki
so tudi prav rešili: Danica Lončarjeva, učenka v Idriji; Milan, Branko in Ciril Rode, dijaki v Ljubljani; Viljem Ogorelec, dijak I. b gimnazije v Mariboru; Miša Krašovčeva, učenka III. razreda pri Sv. Jurju ob Taboru ; Marijana Rerabkova v Konjicah ; Ljudevit Plavšak, učenec III. razreda pri Sv. Jurju ob Taboru; Bojan Kraigher, učenec III. razreda v Postojni.
Označba barv na zastavah in grbih
z eno barvo.
Priobčil Fr. Roječ.
ßelo Rumeno,zlato.Rdeče. Modro. Zeleno Črno
Državne in deželne barve.
Avstrija, državne barve: črno-rumeno. — Češka: belo-rdeče. — Moravska: rumeno rdeče. — Šlezija : črno-rumeno. — Galicija: rdeče-modro. — Bukovina: modro-rdeče. — Spodnje Avstrijsko : rumeno-modro. — Dunaj: belo-rdeče. — Zgornje Avstrijsko : bclo-rdeče. — Solnograd : belo - rdeče. — Tirolska in Predariska : rdeče - belo. — Furlanija : modro-rumeno. — Štajerska: belo-zeleno. — Koroška: belo-rdeče. — Kranjska: belo-modro-rdeče. — Istra: rumeno-rdeče-modro. — Trst: belo-rdeče. — Dalmaciji: rumeno-modro. — Goriška-Gradiščanska: belo-rdeče. — Habsburška: rdeče - rumeno. — Ogrska in Sedmo-graška : rdeče-belo-zeleno. — Hrvatska in Slavonija: rdeče - belo - modro. — Bosna in Hercegovina: rdeče - rumeno. — Inozemstvo: Bavarska: modro-belo. — Belgijska: črno-rumeno-rdeče. — Bolgarska: belo-zeleno-rdeče. — Danska: rdeče - belo. — Nemčija: črno-belo-rdeče. — Angleška: rdeče - belo-modro. — Francoska: modro-belo-rdeče — Grška: belo-modro. — Italija: zeleno-belo-rdeče. — Črna gora: rdeče - modro-belo. — Nizozemska: rdeče - belo-modro. — Norveška : rdeče-belo-modro. — Portugalska: modro-belo. — Pruska: črno-belo. — Rumunska: modro - rumeno - rdeče. — Ruska: belo-modro-rdeče. — Saksonska: zeleno-belo. — Švedska: rumeno - modro. — Švica: belo-rdeče. — Srbija rdeče-modro-belo. — Španska: rumeno - rdeče. — Turška: rdeče-zeleno. — Vrsta barv se razume od vrha zastave navzdol, pri kokardah od sredine do roba.
Vojaški novinci (rekruti) analfabeti.
Izšel je žepni .Atlas" profesorja A. L. Hickmanna za leto 1918. Zanimivi so v tem „Atlasu" podatki glede na vojaške novince analfabete — to je rekrute, ki ne znajo niti čitati niti pisati. — Analfabetizem je dandanes v vsaki državi jako čudna prikazen, zakaj skoraj vse evropske države imajo v tem stoletju že tako razvito šolstvo, da se moramo res čuditi, ako se še kje pojavljajo narodi, ki bi ne znali niti čitati — niti pisati. — In vendar se še dobe taki. Najboljše merilo glede na izobrazbo narodov nam podajajo — poleg šolstva — vojaški novinci ali rekruti raznih narodov. — Iz 46. table Hickmannovepa .Atlasa" posnemljemo sledeče podatke: Od 1000 vojaških novincev ne znajo čitati in pisati: V Nemčiji 0"1, na Danskem 2, v Švici 2, v Švediji 23, na Nizozemskem 8, na Angleškem 10, na Francoskem 33, v Belgiji 77, v Avstrijsko - Ogrski 220, na Giškem 300, v Italiji 366, v Rumuniji 410, v Srbiji 436, v Rusiji 617. — Tudi vi — šolski otr ci — iz teh podatkov lahko spoznate omiko različnih vojaških novincev. Ob tej priliki moram pripomniti, da glede na Avstrijsko-Ogrske (220) gre to nepovoljno število bolj na račun onih dežel v našem cesarstvu, kjer je šolstvo še v razvitku. In te dežele so: Bosna in Hercegovina, Dalmacija, Istra, Hrvatska in Kr.injska. — Upamo, da bo tudi v teh deželah kmalu boljše. Tedaj, ljubi otroci, le pridno zahajajte v šolo, da vas ne zMoti huda usoda — analfabetizma. Zapomnite se dobro, da je dandanes nevednost največje zlo na svetu! —
Anton Leban.
Slovenska šola v Mariboru.
V	Mariboru Slovenci nimajo nobene slovenske ljudske šole. Sedaj so zavedni narodnjaki v Mariboru ustanovili odbor, ki zbira po vsej slovenski zemlji denarne prispevke, da z njimi ustanove v imenovanem mestu slovensko šolo za slovensko mladino. — Bog blagoslovi plemenito delo plemenitih mož!
Kozarec vode 50 vin. in 100 kron.
Glasi se kakor uganka — pa je resnica. Zgodilo se je v Zagrebu. V gostilnico na Ilici št. 49 pride gost in si naroči jedi. Ker ni hotel piti vina, mu prinese natakarica kozarec vode. Račun, jed toliko in toliko, kozarec vode pa 50 vin. Toda dober nos ima — policija. Ta je zvedela, kako draga je voda v oni gostil-nici. Najavila je krčmarja, in ta je moral zaradi predrago rfčunane vode plačat' 100 kron kazni !
Plen v Italiji.
V	Italiji računajo pridelek na zasedenem italijanskem ozemlju na 600.000 kvintalov žita, 2,000.000 kvintalov koruze, 450.000 kvintalov krompirja, vina pa 2 milijona hektolitrov. Ko
so Avstrijci in Nemci zasedli (okupirali) Benečijo, je bilo tam 416.000 glav velike živine, 47 000 ovac in 1,000.000 druge koristne živine.
Most preko Sueškega prekopa.
Iz Kaire poročajo, da je veliki pregibalni most preko Sueškega prekopa pri El Kantari dograjen. Naravnostno železniško zvezo iz Kaire v Palestino so otvorili dne 15. maja t. 1.
Papir.
Papir so nekoč izdelovali iz rastline, imenovane papyros. In še dandanes je ostalo po tej rastlini ime — papir. Sedaj pa izdelujejo papir iz ostankov in odpadkov raznih tkanin, ki jim pravimo splošno — cunje. Papir pa izdelujejo tudi iz slame in iz lesa. Pred vojno smo dobivali iz Afrike takozvano travo halfa, ki je tudi dobra za izdelovanje papirja. Iz te trave je bil papir hitro gotov. Ako so travo zjutraj pripeljaji v tvornico, je bil zvečer istega dne papir iz nje že gotov. Papir so poznali že stari Egipčani. Njegova uporaba je mnogovrstna.	S. A.
Najdaljša ulica na svetu.
V Novem Jorku imajo ulico Broatwai, ki jc dolga 26 angleških milj, t. j. okrog 16 km — za drobne korake približno 4 ure hoda. Ob tej ulici stoji okolo 8000 ogromnih poslopij. Večje ulice nima ves svet.
Gozdovi.
Gozdovi pokrivajo 27 °/o vse zemeljske površine, t. j. kakih 30 milijonov km2. Od teh ima Evropa 3 milijone, Azija 9, Afrika 6, Amerika 8 milijonov, Avstralija pa 2 milijona. V Evropi imajo največ gozdov Bosna, Srbija in Finska, Holandska pa jih ima najmanj.
,Drobtine.
20.
Vsako je očitano darilo blagi smoter izgrešilo.
21.
„Ni mogoče!" laž se oglasi; „Nočem!" pa resnica govori.
22.
Dal bi, ko imel bi, hotel bi, če smel bi; če pa nimam in ne smem, ti odkrito to povem.
23.
Ura lepa, zlata vsa, kaj ti hoče, kaj velja, če je skrhano kolesce, če je zlomljeno peresce!
Modest.

Gospod Doropoljski !
Že večkrat sem se namenila pisati Vam, pa si nisem zadosti upala.
Jaz sem stara 11 let in obiskujem 1. oddelek 5. razreda ljudske šole v Žalcu. Jako rada čitam ; posebno pa Vaš „Zvonček", ki si ga izposojam pri gospodu nadučitelju.
V	„Zvončku" mi posebno ugajajo povesti, ki opisujejo hrabrost naših vojakov na bojišču. Tudi jaz imam očeta na bojišču ; zato pa tudi vsak dan molim, da bi bil kmalu tako zaželjeni mir in pa da bi se mi ljubi oče kmalu zdrav povrnil.
V	nadi, da mi moje mnogoštevilne pogreške oprostite, Vas piesrčno pozdravlja
Vam vdana Katica K a č e v a.
Odgovor :
Ljuba Katica I
No, ni bilo ravno preveč pogreškov. Posebno Te pa opozarjam na pravilno rabo oziral-nega zaimka (ki) in vprašalnega zaimka (kateri) ; torej : . . . povesti, ki opisujejo (ne : katere opisujejo!) Če se pa vprašamo, rečemo : Katere povesti opisujejo hrabrost vojakov ? Odgovor: Povesti, ki so v .Zvončku". — Naj
dobrotno nebo usliši Tvoje molitve I
*
Velecenjeni gospod Doropoljski !
Vi dobivate pisma od malih pesnikov, pisateljev in slikarjev, jaz pa nisem taka umetnica, da bi Vam mogla kaj takega poslati. Zanimiva so v Vašem kotičku tudi druga pisma. Posebno pa mi je všeč, ker Vi, gospod Doropoljski, svoje male sotrudnike tako lepo učite in hvalite. Razen na .Zvonček" sem naročena tudi na časopise: „Vrtec", „Angelček" in „Zamorček". Jako se razveselim, kadar prihajajo listi. Ej, to Vam je zabave! Čitam pripovedke in pesmi, a tudi uganke kaj rada rešujem. Seveda mi morajo večkrat pomagati sestrice, in če so prav težke, pa tudi očka. Upam, da tudi meni odgovorite v .Zvončku", nakar se že danes veselim.
Priporoča se vdana Vam
Alenka Žnideršičeva, učenka IV. razreda D. N. D. v Trnovem pri II. Bistrici.
Odgovor :
Ljuba Alenka !
Tudi odrasli ljudje mi pišejo, da je moj kotiček zanimiv celò zanje; radi prebirajo pisma in odgovore, češ, kar pomladimo se ob takem kramljanju. No, mene samo veseli, da ustrezam enim in drugim. Gtej, tako izvira iz tega skromnega kotička naše skupno veselje !
Cenjeni g. Doiopoljski!
Željno pričakujem vsakikrat prelepega „Zvončka". V 16. letniku mi najbolj ugaja povest „Bob in Tedi, dva neugnanca."
Jaz sem v 10. letu in hodim v IV. razr. v Gor. Logatcu. Doma sem iz Tolmina; ali vojna me je pregnala v Logatec. Tu stanujem pri babici. Imel sem dva zajčka, toda mačka jih je zadušila. Imam 5 stricev, vsi so vojaki : stric Fric je sedaj na dopustu. Moj papa ni v vojni; prihodnji mesec pojde v Tolmin.
Iskreno Vas pozdravlja vdani Vam
Karlo P u p p i s , uč. IV. razr. v Gor. Logatcu.
Odgovor :
Ljubi Karlo!
Kakor vidimo, je tudi Tebe dohitela nesreča te strašne vojne : zapustiti si moral svoj dom in bežati med dobre ljudi, ki so Te sprejeli 7. usmiljenim srcem. Ubogi moj pregnanec! Naj se skoro vrne tako težko zaželjena doba blaženega miru, ki Ti odpre pot v drago domačijo !
*
Dragi gosp. Doropoljski !
Danes Vam prvič pišem nekaj vrstic. Z zanimanjem čitam Vaš .Zvonček", ki mi ga daje g. nadučitelj. Rada pa čitam Vaš kotiček, kjer si dopisujete z mladimi bralci.
Stara sem 13 let ter hodim 4. razred h g. nadučitelju Josipu Pečniku. Jako rada se učim. Najbolj me veseli zemljepis in lepopis. Prosim Vas, da tudi mene vpišete v svoj kotiček.
S srčnim pozdravom
Vam vdana
Ana Volčanjkova, Kapele pri Brežicah, Sp. Štaj.
Odgovor :
Ljuba Ana !
Da Te lepopis veseli, o tem mi govori čedna Tvoja pisava. Vse črke imajo pravilno
ležo in lepo obliko. Prav je tako!
*
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Tudi jaz Vam hočem pisati kratko pisemce. Sedaj hodim v II. razred na I. tukajšnji c. kr. drž. gimnaziji. Med vsemi predmeti me posebno veseli prirodoslovje, ki me uči spoznavati čudo in skrivnosti prirode. Zdaj se učimo o rastlinstvu.
Stanujem v Ljubljani v Streliški ulici št. 5, kjer mi je na razpolago obširno dvorišče z vrtom. Vsako jutro že navsezgodaj me veselo pozdravlja ptičje petje in me vabi vun v lepo prirodo. Starejši brat je pri vojakih, mlajši pa je šele šest let star. Ime mu je Stanko, a mu navadno pravimo Ciciban, ker bo kmalu znal deklamavati vse Cicibanove pesmi. Vsake pesmi se kaj hitro nauči na pamet in pravi, da bo igral in deklamoval tudi v našem narodnem gledišču, kadar se tam zopet prično predstave.
Večkrat grem z mamo ali pa tudi sam na obisk k teti v Novi Vodmat. Teta ima dvojčka Lorčka in Julčka, ki sta zdaj stara tri leta. Rojena sta bila torej med svetovno vojno in utegneta še postati velika junaka. Pišeta se Stojan, in da ju spoznajo še drugi kotičkarji, Vam tu pošiljam njuno skupno sliko.
Vdano Vas pozdravljam in prosim za priobčitev tega pisma.
Branko Roječ.
Odgovor :
Ljubi Branko !
Naj torej tetinega Lorčka in Julčka spoznajo še drugi kotičkarji, saj tako mirno in zaupno gledata, kakor da v resnici pričakujeta kaj posebno lepega. Pozdravljena, ljuba bratca ! Da bi jima bila sreča vedno mila ! Tebi pa
od srca čestitam, da imaš toliko veselja z lepo, veličastno prirodo! Priroda nam je prijateljica in učiteljica. Zakaj, to umeš sam najbolje ! Vaš Stanko-Ciciban pa naj le vztrajno vežba svoj spomin. Morda se utegne res zgoditi, da ga pozdravimo kot odličnega umetnika na odru slovenskega narodnega gledališča ! Kar se Janezek nauči — to Janez zna!
Pozdrav vsej Tvoji rodovini!
* .
Cenjeni gospod Doropoljski !
Tudi jaz sem si letos naročila .Zvonček". Željno sem pričakovala prve številke. Z velikim veseljem ga čitam in mi jako ugaja; posebno Vaš kotiček. Jaz sem učenka II. razreda pri Sv. Križu. Imam še dve sestrici in bratca. Sestrici že obiskujeta I. razred. Prosim Vas, ako mi dovolite, se še večkrat oglasim.
S spoštovanjem
Vam vdana Marta E 1 z n i k o va, Sv. Križ nad Marib.
Odgovor:
Ljuba Marta !
Tako je prav ! „Zvonček" si sama naročila, in sedaj ga lahko vse tri sestre prebirate doma. Bratec pa, ki še ne hodi v šolo, vas posluša in gleda pcdobe. Tako je ustreženo vsem. Le večkrat se oglasi !
*
Cenjeni gospod Doropoljski !
Danes Vam pišem prvič. Star sem 13 let ter hodim na višjo realko v Ljubljani v drugi razred. Najrajši se učim zemljepisa, slovenščine in prirodoslovja. Imam enega brata in sestrico. Veselim se že Vašega odgovora. Prosim, ako bi potisnili moje pisemce v svoj kotiček.
Presrčno Vas pozdravlja
Vaš vdani Stanko Güstin, Metlika v Beli Krajini.
Odgovor:
Ljubi Stanko!
Vsi trije predmeti, ki se jih najrajši učiš, so v resnici lepi, koristni in zanimivi, ker poglabljajo Tvoje znanje in Ti širijo obzorje : vsak dan si učenejši in zavednejši slovenski možak ! S posebno vnemo se pa moraš lotiti učenja slovenščine, tega najlepšega jezika vseh narodov in vsega sveta ! Kot Belokra-njec že itak znaš najlepše slovensko narečje, a z učenjem se seznaniš z vsemi tajnostmi in skritimi krasotami svoje materinščine, da Ti bo tekla slovenska beseda kot srebrnih strun pojoči glas!
*
Velecenjeni g. Doropoljski!
V odmorih nam gdč. M. večkrat posodi .Zvonček", da ga prečitamo in rešujemo uganke. Zlasti rade čitamo Vaš kotiček. Tako prijazno dopisujete z otroki, da smo se tudi me
ojunačile in Vam pisale pisemce. Smo učenke VII. razreda C. M. šole v Trstu.
Kakor je sicer lepo naše mesto, vendar sedaj v vojnem času tukajšnje življenje ni posebno prijetno. Stradamo prav zares. Ali bo kmalu bolje? Pa kaj bi Vam tožile, saj vemo, da se tudi Vam v Vaši beli Ljubljani ne godi posebno dobro.
Prosimo, da objavite tudi nas med imeni rešilcev besedne uganke v 3. številki.
Pošiljamo Vam najlepše pozdrave!
V imenu učenk VII. razreda: Marija Herščakova.
Odgovor :
Ljuba Marija!
Težko je sedaj življenje v Trstu, v Ljubljani in povsod drugod. Čim večje je mesto, tem več gorja vlada tam. Hudi časi so, a drugega sredstva nimamo proti splošnemu trpljenju, nego da vztrajamo in potrpimo! Poglede pa moramo imeti vedno pogumno in ponosno obrnjene v bodočnost, ki nam bo lepša in pravičnejša, kakor pa nam je bila preteklost. To velja seveda tudi za tržaške Slovence. Vsem vrlim učenkam Tvojega razreda in Tvoje
šole iskrene in narodne pozdrave !
*
Cenjeni gospod Doropoljski !
Jako me veseli, da je tudi moje drugo pismo v „Zvončku*. Rada ga berem, tudi pisma v kotičku so mi prav všeč. Zadnjikrat ste me imenovali Nana. Nam se zdi lepše Nani kakor Nana. Zato pravimo rajši: Nani, Mici ali Mojci, Neži, Urši, Barbi, Trezi, Katri, Zali, kakor pa: Nana, Mica, Neža, Urša, Barba, Liza. Namesto Janez pravimo Hani, Hanzi, Hajnžek ali Hainža. Nanesto: vojaki gredo v vojno, pravimo: žovnirji gredo v žovt. Če kdo kaj bara (vpraša), mu drugi reče dro, namesto ja ali da. Kadar govorimo, pravimo, da marnjamo, Če molimo, pa da žebramo. Nekaj naših besed sem že v zadnjem pismu napisala. Zakaj pa v „Zvončku* in drugih knjigah ne pišejo teh besed ? Ali niso lepe ? Jaz nekaterih besed v .Zvončku" ne razumem, pa nekaj sem se jih že navadila. V šoli se ne učimo več slovenščine. Naš gospod učitelj samo nemško govori. Slovenskega ne zna. Sedaj po Veliki noči bom malo hodila v šolo. Naša šola je še nova. Na sprednji strani stoji napisano 1848—1908 Jubiläums-Volksschule. V vežah in šolskih izbah visi veliko sùk in tablic iz papirja z napisi: Des Hauses Zier ist Reinlichkeit, Armut ist keine Schande, Arbeit ist des Bürgers Zierde in še veliko drugih. — Sneg je skopnel. Zopet orjejo in sejejo. Ba-ško jezero se je odtajalo. Na sredi jezera je otok, na otoku restavracija. Poleti se vozijo s čolni po vodi in se kopljejo v jezeru. — Na
Velikonočni ponedeljek sem bila v Št. Jakobu v Rožu na domu svoje mame. Bilo je prav lepo. Doli imajo dve šoli. Ena je posebno velika in lepa z napisom .Narodna šola".
Pošiljam Vam pozdrave!
Nana Trisnikova, Loče pri Beljaku.
Odgovor :
Ljuba Nana!
Tudi danes Te imenujem Nana — ne Nani, in sicer zato, ker je tako prav in slovensko. Nani, Mici, Kati, Rezi itd. — vse to so nemške oblike s Hanzitom vred, zato žalijo naš sluh in zato jih ne smemo rabiti. Slovenci moramo misliti po slovensko in tudi govoriti in pisati tako, torej : Nan.i, Mica, Neža, Urša, Janez, Ivan, Janko itd. Ni vsaka beseda slovenskega izvora, ki jo govore in pišejo koroški Slovenci. „Zvonček" piše tako, kakor je pravilno. Zato je prav, da ga pazno prebiraš in se ob tem učiš lepe in pravilne slovenščini, ki je Tvoj materinski jezik. Na Koroškem nimate slovenskih šol, zato pošiljajo slovensko deco v nemške šole, kjer vas poučujejo nemški učitelji. Da vas ti ne morejo učiti pravilne slovenščine, je razumljivo, ker je sami ne znajo. Odtujili bi vas radi lastni materi, a krepka vaša slovenska zavest nikoli tega ne dopusti ! „Narodno šolo" pri Sv. Jakobu v Rožu je ustanovila Družba sv. Cirila in Metoda — naša šolska družba — ki je rešila pred potujčenjem že na tisoče slovenskih otrok. Vsi to družbo z navdušenjem podpirajmo, saj je njena skrb in zasluga, da naša mladina v obmejnih krahh ne utone v tujinstvu in se ne nasrka sovraštva do lastne matere I Zapomni si Ti in zapomni si vsak, kdor je slovenskega mišljenja : Biti slovenske krvi — bodi Slovencu ponos !
Vsem kotičkarjem: Vem, vem! Radi bi zopet Imeli kako lepo uglasbeno pesemeo. Toda, dragi moji, vojna je! V tiskarni nimajo sedaj nikogar, ki bi znal postavljati glasbena znamenja. Mojstra, ki je to umel in ki je prej postavljal take pesemce, so poklicali k vojakom. Sedaj pa moramo potrpežljivo čakati, da se vrne — upajmo — vsaj ob koncu vojne. Takrat nam postavi tako veselo in poskočno pesem, da vsi radostno zaplešete! In še jaz — starina — z vami !