Cerkvene zadeve. SIov. dijak Jakob Hanželič. Starega leta dan je osodepolno presenečil občino Hardeško pri Ormoži. Zatisnil je oči Bogu vdan dijak Jakob Hanželič. Nižjo gimnazijo dovršivši v starodavnem Ptuji, nadaljeval je skozi dve leti študije svoje v Rudolfovem, kamor ga ,je gnala narodna zavest, da ima tam priliko vse svoje uke dobivati na domačih, slovenskih tleh. — Oče njegov, značajen narodnjak in ljubitelj učeče se mladine, ni oporekel blagim tem nakanam, da-si so bile za-nj pomenljive v gmotnem oziru zbog oddaljenosti. Cast nad tem blagenm slovenskemn očetu! Zadnje počitnice prinesel je seboj nadepolni inladič bolezni kal in ni se trenotek zamudil, da bi se ne opomoglo mlademu duhovitemu bitju. Ojačil se je in čutil močnega dovolj, da zadosti svojej gorečej želji nadaljevati študije. Podvizal se je in videl si ga pričetkom tekočega šolskega leta kot sedinošolca v Gradci. ZvedevSi to, vsi smo se radovali, ali kratko je bilo naše veselje. Koncem novembra pripelja se na svoj rojstni dom bolen naš Ijubhnec. Upa zgubili nismo ali prehitro smo morali priti do britkega prepričanja, da so preistinite besede pesnikove : ,,Na dvoje gresta pota, Xa dvoje bolj skoz, bolj navdril. Končala teke bota Al' več se videla nikol." Na starega leta den oblegel je svojej sušici in izdahnil naš mladi rojak svojo blago dušo. Na svidenje nad zvezdami! Ta vest povzroeila je splošno tužnost. Ožja naša občina, narodna in za slovensko reč vneta, ninia namreč iz svoje lastne sredine učenih boriteljev, delajočih v splošen narodni prospeh, kakor se morojo s tem ponašati skoraj vse druge soseske. Zarad tega bil je nam vsem ves up blagi naš pokojnik. Novo leto pozdravilo nas je v tem tužnera položaji in ko je napočil drugi den, odprlo se je nebo in pošiljalo obilo in obilo belih zvezdic, katere so kapale, kakor solzice na mnogobrojno in odlično občinstvo, zbrano pod milim nebom okoli s krasnimi venci okrašenega mrtvaškega odra. Od blizo in daleč so prihiteli, da skažejo zadnjo čast prerano umrlemu in potolažijo njegove starše, sestrice in brata. Hram našega spoštovanega občinskega predstojnika bodi obvarovan pred enakimi tugami! In res, srce ti je moralo utripati, ko si gledal, kako vsak pojedini prihajalec v globokem snegu kleče opravlja svoje gorke molitve. Votlo v zvonikn oglase se zvonovi in častita gospoda duhovniki prihite sprevajat mladega pokojnika v večni mir. Ujec pokojnikov, prečastiti gospod Davorin Meško, župnik Kapelski, spremljan od obeh domačih prečastitih gospodov duhovnikov, povzdignol je pred rakvo svoj glas k mrtvaškim obredom in videlo se je, kako težko mu je prikrivati žalosl. Predno so pokojnikovi soletniki mogli vzeti si blagoga pokojnika na svoje rame, zglasili so se pevci Ormoške čitalnice pevajoči v zbornem soglasji »0 usmiljeni!«, povzročujoči s tem pokojniku, ki je pri vsakej priliki bil čvrsta podpora Ormoške čitalnice, društveno zahvalnost. Sprevod, ki ga nisi videl k malu tako lepega. premikal se je k cerkvenim obredom v cerkev in za tem skoz ()rmojko niesto na pokopališče, kjer je pred zevajočim grobom glasen jok in stok komaj preglasila pesem. Ko so vskipele srčne molitve vseb navzočih k Vsegamogočnemu, izrazili so čitalnidni pevci soeutje vrfeh v pesmi »Blagor rnu!" Materi zemlji izročiti smo Te morali, .lakob in pokopali s Teboj svojo nado, — a lolaži nas, da si, vedno vdan Bogu, niod nebeščani. Sv. niisijon v Gotovljah. Presrečna Gotoveljska župnija! V desetih lelih delil nam je Bog že trikrat svoje posebne milotsti. Prvič leta 1883 ob času sv. misijona, drugič lela 1886 pri sv. duhovnih vajah in treljič leta 1892, zadnji teden v adventu, ko so nain zopet naš vlč. g. župnik priredili sv. duhovne vaje. Nedopovedljivo voselje nas je navdalo, ko smo v soboto dne 17. decembra poslanee božje, štiri čč. oo. Lazariste od sv. Jožefa nad Geljem, videli priti zopet v našo sredino. Duhovne vaje bile so, kakor navadno, za vsaki stan posebej in so se končale v petek dne 23. decernbra 1892. Pri sklepu blagoslovile so se nam tudi pobožne reči, kakor rožni venci, križci, svetinje, podobice itd. in delil se je vsem vdeležencem sv. duhovnih vaj sv. papežev blagoslov. Daj Bog, da se nobeno zlato zrnice, ki so ga čč. gg. očetje na pridižnici ali v spovednici v z božjo milostjo zrahljane gredice naših src vsejali, ne izgubi, temveč lepo, bujmo raste ter obrodi stoterni sad, da bi se vresničila sklepna želja gosp. o. Franca, da se na dan sodbe snidemo vsi na desni in g. žu.pnik lahko božjemu Sodniku rečejo: »Glej tu so, katere si mi dal in nobenega zmed njih nisem zgubil«. 0 kako milo, tužno so nam doneli vbrani glasovi zvonov, ko so se zopet 6e. oo. Lazaristi odpeljali in srno se solzni za njimi ozirali. Bodi jira na tem mestu izrečena srčna zahvala za neumorni trud; Bog jim stovrstno povrni! Vsegamogočni Oče ohrani še mnogo let našega za zveličanje duš vse gorečega č. g. župnika, bočemo jim biti za njih skrb vedno hvaležni in prosimo, naj imajo z našimi nedostatki potrpljenje. Daj Bog, da bi si mi farani vse prelepe nauke zapomnili in po njih svoje življenje ravnali, ker vemo, da smo pri tolikih milostih tudi pred Bogom večjo odgovornost dolžni. H koncu še neki dogodek. Neki posestnik iz Podloga, Št. Peterske župnije, vdeleževal se je prav pridno poleg možev naše župnije sv. duhovnih vaj, prejel je pobožno z drugimi vred sv. zakramente. Drugi dan zvečer gre doma na kozolec po seno, od koder je tako nesrečno na tla padel, da je bil pri tej priči mrtev. Bil je v nesreči vendar sreeen, ker z Bogom spravljen, gotovo je tudi pri njem niilost našel. Toliko sem zapisal v hvaležni spomin nepozabnili dnij, daj Bog, da bi bili vredni še kedaj enake milosti doeakati. V imenu gotoveljskih župljanov Goloveljski.