Pet  hrvaških  pesnic
Božica Jelušič
Božiča Jelušic se je rodila leta 1951. Prištevajo jo med najuglednejše} sodobne hrvaške sonetiste. Živi v hrvaškem Podravju, v mestu Durdevac, poučuje angleščino. Iz anglistike je diplomirala na zagrebški univerzi, uveljavila pa se je tudi kot ekologinja. Jelušiceva je avtorica vrste pesniških zbirk - med njimi so Beseda kot lepo steblo (1973), Golobica in pepel (1974), Čakalnica drugega razreda (1979), Kopernikovo poglavje (1983), Jezusi (zbir^' ka kajkavskih sonetov, 1993), Rman (2000). Objavila je tudi knjigo esejev, zbirko potopisne proze in knjigo pesmi za otroke. Značilnost njenih sonetov so ostri intelektualni rezi znotraj emocionalno obvladanih motivov. Jelušiceva je dobitnica več hrvaških literarnih nagrad in priznanj.
Sanje o gostiji
Sir in oljko, drobtino kruha, dobro oženi (pravzaprav morda tisto okusno votlino). Niti vrabčku niti črvu grižljaja ne odreci. V časi vina najdi onstransko globino.
In ne govori mnogo in utišaj gibe. Laneni prt zloži v lep stožec. In sredi grobe nemarnosti, zmede in stihije, sedi in jej kot človek, ne kot štirinožec.
Izbirčnost je slaba, a pogoltnost grda. Gostija za ena usta pozornosti ni vredna: prava umetnost je najti mero v izobilju.
Pusti izvirnost gostiji za dva človeka: pretehtaj vabilo in vprašanje, ki sta skrbni, potem jedi oženi in zvest bodi cilju.
Sodobnost 2004 I 64
Pet  hrvaških  pesnic
Otrok šteje frnikole
Kaj niso kot oči spolzkih oceanskih rib, kaj niso kot krogi na repu pava?
V vsaki luč kakšne nove lise barva: spominjajo te na iz blata narejen nakit.
Majhne spretne roke nizajo jih v galaksijo. Na preprogi širijo vesolje, žare prihodnje zemlje. Otrok v svojem prvem zakladu izbira in jemlje: frnikole iz lončka v igri se dražijo.
Vendar ni cene in številka je neizrekljiva. Otrok šteje frnikole, majhen je šaman: zna vzdigniti snovno, pritegniti nevidno.
V tem je čudež, je za to ime.
On živi živi čas, ne trati ga zaman. Zato se spusti dol, nauk naj izve.
Stotič deževna
Stotič tista Deževna ... od Chopina, in kako ušesu dobro de nežna fraza! Za delo na sebi komaj prolegomena, za plodove, ki bodo dozoreli sredi mraza.
Naj postane prah, kar je zakopano. Proti nebu se kot polž po skorji plazim. Globinsko si želim; onstransko bogastvo. Vendar po površju praskam, plaho razim.
Če se potopim globlje, bom na kaos naletela. In kaj bi z vami, strasti moje motne? Spet tista deževna, seveda, spet nedelja.
Perilo neoprano, po kotih pajčevina. Vseeno mi je, da s stvarmi tako je. Ko ne pomaga niti Buda niti Krišna.
Sodobnost 2004 I 65
Pet   hrvaških   pesnic
Odmevi dneva
Umazan sneg z roba ceste razorane. S fasade žafranasta plast v luskah odpada. Življenje se stisne v kot in tam ostane: žalost je žalost, goščava pa goščava.
Povsod okorela predpraznična tesnoba: odojki, zelje in potoki piva ... Vzdigni svoj prapor, osmojen od ognja, tu, kjer rojijo bitja mrtvoživa!
Vendar um podoben je le prazni sobi:
zaman lovi naglokrilo muho,
ko vrti pogled kot razburjen šolar.
Nad streho se polna luna upodobi. Odmevi dneva ugašajo ti v sluhu — jalovost črk in trud nekronan.
Ključi in ure
Ne hrujejo ure, ne kljuvajo ključi, vendar imajo svoje dolgoročne bitke: ljubijo predale in kosti črvive; vse odklenjeno, poslano propadu se ponudi.
Ključi se krivijo, kvarijo se ure. Majav burkež plača tehnološki davek. Potem grebljica razprši goltajoče zublje, kijih človek zapre v mračne omare.
Ura je nečak časa, a glasnik laže. Ura drobi mrtve dni v ohišju. Pod ključem duša in kruh plesnita.
Pa čeprav jih oko vse življenje išče, in božajo jih roke, zloba ne konča se: ključi in ure prežive vsakega lastnika.
Sodobnost 2004 I 66
Pet  hrvaških   pesnic
O prahu
Prah, tvoj okus je bolj zemeljski od vsega: od fruktoze in moke in od smetane z mleka. Naj prideš s ceste, dna reke ali brega, ti obnavljaš meni ješčost, blaženost teka.
Tedaj želim, da bi me hranile sonde, zračna vimena, da bi goltala sijaj, klorofil, z medom rose se gostila. Vse tisto, po čemer pada tvoja prozorna senca, da bi postalo moj del, zaloga in lastnina.
Prah, okroglast in bleščeč, tako mehak, svobodno potujoč, vilinsko samotvoren! Do kod ti okrožje sega, kam se razprostira?
Nekoč sem bila dragulj in stolp večnadstropen. Ko se s svetlobo svita skozme zlije zrak, daj da obliko v tebi najdem, končno mero.
Sodobnost 2004 I 67