I ciimnccvi cumiittti u rmuí» »■■» », • OHK - GeoSraf ua III B 21 GEOGR. OBZORNIK /19B5 3 91 49094900538,4 Leio Xll. ¿tevilfta 4 Ljubljana /965 J * t, i 49094900538,4 v; sii n fn a C L A N K I : V ^ V. Kokole. Slovenske pokraji.is in turizem (III. Dinarsko-kraško ozemlje)................103 M. £agar. Nekatere -'današnje in bodoče gcoj^rafsko-pro- metne in turistične karakteristiki' Postojne I karta} 108 ¡s 1). Radinja, Projektirana IIK Trnovo v Soški dolini . . 154 ^ M. Natek. Hmelj v liar k i (Nekatere geografske karakteristike s fotografijo).......... . . 119 \J -S. Uešič, Staro in novo na vzhodnem in severnem Slovaškem (1 fotografija)..............125 j Vera Kokole, Nekaj vtisov in dejstev iz Bretanje . . 131 v/ T. Sifrer, Sovjetsko Zakavkazje.........135 \J J. Medved, Diafilm pri pouku geografije............137 Slika na naslovni strani: Vršit: — čedalje bolj prometni preval med Soško in Savsko dolino, posebno v turističnem pogledu — terja modernizacijo — GEOGRAFSKI OBZORNIK, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko druitra Slovenije, Odsek za geografski pouk. Uredniški odbor: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, Dušan Kom p are, dr. Vladimir Kokole. dr. Avguštin Lah, Mara Radinja. Urednik Mara Radinja. Letna naročnina 600 dinarjev. Posamezna številka za naročnike 150 dinarjev. Naročajte in vplačujte na naslov: ^Geografski obzornik"', Ljubljana. Aškerčeva ulica 12. Štev. tek. rač.: 503-603-72 7.a vsebino člankov so odgovorni avtorji sami. Tiskala: Tiskarna šolskih delavnic tehniških šol v Ljubljani. Geografski obzornik LETO xn štev. 4 Časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo 19 6 5 Ti? i- isti.-M Vladimir K o k o 1 e Slovenske pokrajine in turizem (irr. DINARSKO-KRAŠKO OZEMLJE) Slovenija je v nekem smislu v celoti turistična pokrajina. Ce s;> Alpe in morje dva pola, h katerim so usmerjene silnice ..velikega turizma ' in so cilji tujih turistov , je tudi ostala Slovenija — za domačine in sosede iz drugih področij Jugoslavije — privlačna turistična dežela. Tak je predalpski svet Slovenije, pa tudi dinarsko-kraško ozemlje • ni za turista nezanimivo. Ozemlje, ki se začne tostran Gorjancev in Kolpe ter zavzema ves južno-zahodni del Slovenije — dobro tretjino njene površine — je prav poseben svet. ki je ivs, na hitro pogledano — marsikje podoben predalpskemu, a sicer prav samosvoja pokrajina, ki skriva svoje največje turistične privlačnosti pod površjem, jih vendarle najdemo skoraj povsod, kraški pojavi — vse kar je odsev nastanka kraškega reliefa — dajejo osnovni ton pokrajini. Poglejmo si najprej nekatere obče fizične in družbeno ekonomske ter splošne geografske značilnosti slovenskega dinarsko-kraškega ozemlja. Kraške planote, v katere prehaja Predalpsko hribovje na zahodu in jugu, so poleg Alp najbolj redko obljudeno področje Slovenije. Možnosti za kmetijstvo so v celoti kočljive, nikakor pa jih ne manjka. V celoti so na najslabšem višji deli teh planot na zahodnem Dolenjskem in Notranjskem in zlasti na Krasu, kjer je ornice zelo malo in je omejena na sušni del kraških polj in luval ali je celo samo na dnu vrtač. Sicer pa gleda na dan živa skala. Skalnati teren močno omejuje obseg travnikov in košenic in je najbolj primeren za gozd ali pašnik. To usmerja kmetijstvo vse bolj v živinorejo. Na Krasu, ki ima zelo milo poletje, so težave največje. Tam je tudi gozd, ki je sicer glavno bogastvo dinarskega, kraškega dela Slovenije povečini povsem izsekan. Lesna industrija je tu vodilna. Na srednjem in vzhodnem Dolenjskem, ki je nižje, pa marsikje prekriva apmiško osnovo ilovnata odeja in tu so pogoji za kmetijstvo neprimerno boljši in tudi podnebje je ugodnejše. Valovita nizka Dolenjska je zato agrarno kar dobro izrabljena. Domala povsod na kraškem svetu so težave z vodo. Toda za izrabo vodnih sil so vendar pone- kod znatne možnosti (Cerknica. Planinsko Polje, Notranjska Reka). Sredi Krasa je nekaj manjših, pa tudi ožjih področij iz nepropustnih kamenin (Lašče, Pivka, Brkini), kjer so možnosti za kmetijstvo boljše, če jih ne omejuje prerazguban relief. Mogočna pre-graja visokih planot in nanje nasajenih vzpetin na črti Trnovski gozd, Nanos. Ilrušiea, Javorniki, Snežnik, z edinim nižjim prehodom med Planino in Postojno („postojnska vrata") deli kraško Slovenijo na dva dela. Vzpetine na planotah in v planote vglobljene kotline, kraška polja podobno, če že ne tako izrazito kot slemena v predalpskem hribovju, razbije jo kraški svet v več manjših mikroregij, od katerih se le one na nižjem Dolenjskem zbirajo v bolj povezano regijo višjega reda z jedrom v Novem mestu. Tja do neke more gravitira tudi nizka, pol kraška, pol panonska Bela krajina preko prevalov čez Gorjance. Sicer pa so ostale kraške mikroregije bolj navezane na magistralo Ljubljana—Koper (Trst) oziroma Reka kot pa ¡na kako osrednjo točko. Spričo razhitosti terena, redkejše poselitve (vsaj gledano v celoti) in pretežno v kmetijstvo in gozdarstvo usmerjenega gospodarstva je urbanskih središč malo in imajo le svoja zaključena manjša gravitacijska območja ter se — razen z zametkom v Novem mestu — nikjer ne povezujejo v tesno povezano omrežje urbanskih centrov. Na primorski strani pa jih je, ekonomsko vzeto, absurdna meja odrezala od Trsta in Gorice, ki ležita sicer že povsem ob robu kraško-dinarskega sveta, a sta kljub meji vsa j v turizmu spet močni izhodišči. Sicer pa je Ljubljana, prav tako na robu tega sveta, glavno izhodišče turizma v slovenska dinarsko-kraška ozemlja. Južnozahodno in južno vzhodno od Ljubljanskega barja v sestavi tal skoraj povsem prevlada apnenec. Tu so zato kraške značilnosti reliefa in vodovja razvite tako kakor nikjer drugje v Sloveniji. Tu so že kraška polja, ki leže v skladu z geološko zgradbo v smeri od JV proti SZ, saj del Slovenije že spada k dinarskemu gorskemu sestavu. Tudi glavne vzpetine med polji in večjimi suhimi dolinami — te so ponekod prave piano -tiče — potekajo v dinarski smeri. Ker voda spira zemljo v votlikavo notranjost, je bolj malo zem- 103 Ije pripravne za njive in travnike, pac pa je mnogo lepih gozdov in pašnikov. Takšen vsestransko kraški značaj pa ima samo najvišji del dinarskega gorskega sestava, ki se razprostira od Snežnika in Nanosa do Suhe krajine in Roga na Kočevskem. Posamezne vzpetine segajo tu še čez 1000 m visoko in tudi najnižji deli, suhe doline in kraška polja so v višini med 400 in 500 m ali še više. Na tem visokem krasu na Notranjskem in zahodnem Dolenjskem je podnebje zato precej ostro. Toda na vzhodu slovenskega kraškega o o ozemlja, na vzhodnem in srednjem Dolenjskem se svet s Krško kotlino in Belo krajino na široko odpre proti Panonskemu nižavju, ki se mu v podnebju močno približa. Apnenec tudi ni več povsod v prevladi. Marsikje preide v bolj nepropusten dolomit ali pa je svet tam že tako nizek, da se kraške značilnosti ne morejo uveljaviti v polni meri. Zato je vzhodno Dolenjsko že prehodna, le deloma kraška pokrajina. Najvišji del dinarsko-kraškega sveta se dviga nad gornjim tokom Kolpe. Reka je tam v rezala svojo slikovito sotesko med okoliške kraške planote, Kočevsko, imenovano pač po edinem mestecu v tej prostrani, pretežno gozdnati pokrajini. Po širokih kraških planjavah, hudo razritimi z vrtačami, je tudi precej kroevim, toda v glavnem jih skriva trava. Njive vedno bolj opuščajo, kajti živinoreja [¡ostaja vse bolj edina pomembna kmetijska panoga in je poleg zelo razvitega izkoriščanja gozdov glavna zaposlitev prebivalstva, ki je seveda prav redko naseljeno. Na Kočevskem je sedaj skoraj v sa zemlja združena v veliko socialistično kmetijsko posestvo. Redijo pa predvsem plemensko živino za prodajo v druge pokrajine. Vse vzpetine pa so področje ogromnih gozdov, kjer prevladuje iglasto drevje. Tak je Rog na vzhodu Kočevskega in Goteniški Snežnik, na zahodu pa sama Kočevska gora nad kočevskim kraškim poljem. Naplavina je tam samo ob Rinži, sicer pa je tudii na dnu skalna in s hosto ter pašniki porasla planjava. V dnu je tudi zaplata terciarnih kamenin in v njih premog, ki ga izkoriščajo pri Kočevju in je osnova za dokajšnjo industrijo v mes tú. Podobno, samo brez terciarnih skladov vmes, je Ribniško polje proti severu, ki ga na vzhodu obroblja skoraj 1000 m visoka Mala gora in na zahodu še višja Velika gora. V" isti smeri proti SZ pridejo nato na dan skriljavci in dolomiti. Tam je okrog Lašč sv et razrezan v griče, zato je več le-teh in travmikov. Toda takoj naprej je spet plano tas ti kraški svet ob Zelimeljščici in Iški. Ta leži med Mokrecem (1058 m) in višjim Krimom (1107 m) in se je zarezal od Barja globoko nazaj kot zelo ozka in slikovita dolina (včasih imenovana Iški Vintgar). Najbolj imajo značaj planote Bloke, okrog 700 do 800 m visok valov it gorski in kraški svet med Ribnico in Cerknico. Tu je po ploskih glo-belih še precej njiv, vendar pa so tudi Bloke pretežno travnat in gozdnat svet. Proti jugu se spet pojavijo višje vzpetine okrog velike uvale z Loškim potokom. Suhe doline se od tod vlečejo proti gornji Kolpi in na Kočevsko. Pod Blokami se na zahodu zvrstijo tri najbolj značilna slovenska kraška polja. Loško leži z dnom najviše. Zelo redko so nižji deli polja poplavljeni, zato je od vseh najbolje obdelano. Za nizkim pragom je večje Cerkniško polje, čisto plosko in obdelano samo na vzhodnem robu. Na zahodu pa je poplavljeno in se v zimski dobi razlije v kar znatno jezero. Na severozahodu je širok planotast prag. Tam je slikovita kotanja Rakova dolina z narav nimi mostovi, pod katerimi pride v majhni razdalji na površje podvodni odtok iz Cerkniškega polja. Voda pride zopet na dan potem kot Unec na sledečem Planinskem polju, ki je najmanjše. Ker je pozimi pod vodo, so na dnu samo travniki. Med večjimi kraji ob teh poljih je pomembna Cerknica z lesno industrijo. Ta je razvita tudi na Rakeku, na planoti nad Planinskim poljem. Planotast, kraški svet se nadaljuje še dalje na severozahod do Hotederščice in Godoviča pa na severovzhod, v smeri proti Ljubljani. Tam je okrog Logatca, kjer je tudi lesna industrija, prava kotlinica. Podobna vrzel se odpira iz podolja z notranjskimi kraškimi polji tudi na zahod, proti Postojni. Sicer pa se vzdiguje na zahodnem robu teh polj pregrada visokih apnišldh planot kot so ilrušica, Javorniki in Snežnik. Vse so zelo razjedene z vrtačami, uva-lami in suhimi dolinami in segajo že čez 1000 m visoko. V osredju se dviga Snežnik z vrhom do 1796 m in je med najbolj div jimi in nedostopnimi predeli Slov enije. Vse to višavje je skoraj neob-Ijudeno, a pokrito z velikimi gozdovi. Ponekod segajo visoko v pobočja košenioe, pa tudi sicer so po višavju krče vime s pašniki. Kraški svet se na vzhodu od ribniške Male gore začne zniževati. Tam je ozko in dolgo kraško polje, Dobrepolje, vendar še 450 m nad morjem. Na splošno pa je svet na obeh straneh gornje Krke v Suhi krajini že nižji. Samo do 600 ali 700 m visoko se dvigajo slemena med številnimi suhimi dolinami, ki preprezajo to pokrajino. Čeprav je orna zemlja slaba in jo je najti največ le v vrtačah, je Stiha krajina že bolje poseljena. Pašniki na sicer škalovitih tleh nudijo precej pogojev za živinorejo, toda na splošno je Suha krajina najbolj siromašna pokrajina na Dolenjskem, kajti tudi gozda (bukovega) ni mnogo. Najbolje je obdelan svet ob dokaj široki dolini Krke. Žužemberk je tam edini večji kraj. Od roba Ljubljanskega barja pa vse do Novega mesta se vleče pas nizkega sveta med Posavskim hribov jem in Suho krajino. Grosupeljska kotlinica leži komaj 350 m visoko 1 Proti vzhodu pa je pokrajina nizkih zaobljenih gričev še nižja. Potoki prihajajo s severa, a poniknejo na robu Suhe krajine. Ob njih je precej planega, skoraj ravnega sveta in kakor po pobočjih je tod dosti rdeče prsti in na njej obilo lepih njiv. Kmetijstvo je zato prav lepo razvito in prebivalstvo precej gosto naseljeno. Višavja gora, Stična, Šentvid in Trebnje so najvažnejši kraji v tej prijazni pokra - 104 pni, ki je le Še na pol kraška, sicer pa povsem kmetijska. Hribovje in gričevje med Mi rensko dolino in Krko ni visoko. Komaj kje seže do 600 in ali malo čez. Največ je iz dolomita in skriljavcev. Kraški pojavi so v zahodnem delo, na stiku s Suho krajino, ki jo loči nizko podolje med Trebnjem in Novim mestom okrog Mirne peči, nekdanja dolina Temenice. Izkoristila ga je železniška proga proti Ljubljani. Doline se v tem hribovju (največkrat imenovano Krško hribovje) odpiraj a proti jugu h Krki, kamor sicer pada svet. Dokaj dobro je naseljen in obdelan, predvsem v kotlinici okrog šmarjele in Skocjana. Pri Šmarjeti so izviri tople vode in zdravilišče. Vzhodno od Roga pod Sotesko je ob Krki nizek svet. Položno gričev je je sprva iz apnenca in spremlja reko na obeh straneh. Krka teče v živoskalni strugi in dela pri Novem mestu velike okljuke. Rodovitna rdečerjava prst prekriva ic griče, ki so prav dobro obdelani. Bolj vstran je svet višji in bolj kraški, na jugu se končno vzpne v Gorjance, ki potekajo vzporedno s Krko proti severovzhodu. Gorjanci so [»okriti z lepimi gozdovi in segajo še čez 1000 m visoko (Trdinov vrh 1181 m). Zato so mogočna pregraja na jugu sio3r nizke Krške doline. Tam. kjer se ob Krki v vzhodnem delu pojavijo v dnu kotline že mlajše in mehkejše terciarne kamenine, je ob Krki že širok rav en sv et. Takšno je prodnato Šentjernej -sko polje in še dalje na vzhodu glinasto in gozdnato ozemlje Krakovskega gozda in prodnato, odprto Krško polje, vse v njivah. Podnebje je v tem vzhodnem delu že čisto tako kot v severovzhodni Sloveniji. Poletja so zelo topla in dolga. Vinska trta povsod na obrobnih gričih prav lepo uspeva. Na njivah pridelujejo nuiogo koruze, prašičereja in perulninarstvo pa sta prav dobro razvita. Brežiška ravan onkraj Save in nizke gorice pod Orlico, ki se končujejo na Bizeljskem. imajo že čisto panonski značaj. Ob Savi se kotlina namreč že prav na široko odpre proti vzhodu. Krška kotlina, na pol kraška na pol panonska, je tudi v prometnem ozira prehodna pokrajina. Tu poteka glavna avtomobilska cesta od Zagreba do Ljubljane. Novo mesto je najvažnejši kraj v zahodnem delu kotline. Mesto leži v slikovitem okljuku ob Krki in ima že precej razne industrije. Pri Dolenjskih Toplicah je zdravilišče ob izvirih tople vode. V" vzhodnem delu so Brežice ob to-točju Krke in Save najvažnejši kraj. Industrije pa v tej kmetijski pokrajini skoraj ni. Večja tovarna je le v Vidmu, nasproti starega mesteca Krškega. Na pol kraški, na pol panonski značaj imai tudi Bela krajina. Tla so skoraj samo iz apnenca* in marsikje skalovita, pokrita s pašniki in hosto ali praprotjo (stelniki). Ponekod je na tej valoviti nizki planoti tudi neka j več njiv. Podnebje pa je že čisto panonsko in vinska trta lepo uspeva. Sicer pa je kmetijstvo še dokaj zaostalo. V skalnato strugo vrezana Kolpa loči Belo krajino na jugu in vzhodu od podobne pokrajine na hrvatski stra- ni. Pri Črnomlju je neikaj terciarnih plasti s premogom. Mestece ima tudi nekaj industrije. Manjša Metlika ima v okolici lepe vinograde. Onkraj velikih notranjskih kraških planot in dinarskih slemen jugovzhodno od Banjščic, Trnovskega gozda, Nanosa, llrušice, Javorniko.v in Snežnika se začenja slovensko ozemlje odpirati proti morju, proti Tržaškemu zalivu. Toda tu še daleč ni vse pravo mediteransko in obmorsko ozemlje. Kraške planote iz notranjosti segajo še prav daleč na zahod, samo precej nižje so in v mes so področja hribov itega ali gričev ¡natega sveta, ki ni iz apnencev. Toda v velikem je to ozemlje le nagnjeno proti obali, kamor pa se dokončno spusti dokaj nenadoma, kot v veliki stopnici. Prave mediteranske rastline, pa še to samo najbolj odporne kot oljke, smokve in mandljev ce najdemo zato le v tem najnižjem pasu primorske Slovenije, ob obali Tržaškega zaliva in v spodnji \ ipavski dolini. Samo tam je zima res mila, kolikor je seveda ne prekinjajo navali hude burje, ki se pogosto spušča z višjih, kraških planot na morje. \ višjem zaledju so zime hladne. Trst je naravno središče za primorsko Slovenijo, toda sedaj je odrezan od zaledja z državno mejo. Najvišji in od morja najbolj odmaknjeni del primorske Slovenije je Pivka. To je precej prostrana kotlina v višini okrog .100 m, kjer valovito dno iz fliša obkrožajo apniske vzpetkiej VremšČica (1026 m) na zahodu, Hrušica ina severu in še višji Javorniki in Snežnik na jugovzhodu. Dno je precej obdelano, sicer pa je kmetijstvo tako kot sicer v hriboviti notranji Sloveniji: živinoreja je tedaj vodilna. Pivka je prehodna pokrajina. Cez Razdrto (Podnanos) gre glavna cesta proti Gorici in proti Trstu, skozi kra j Piv ka, (Šempeter na Krasu") pa proti Reki. Zgornja Pivka, v samem podnožju Snežnika, že prehaja okrog Knežaka v kras. Ožji pas apniških hribov loči Pivko od doline Notranjske Reke. Pivka je v ostalem še bolj podobna Notranjski kot Primorski. Ko zapustimo Pivko, sc ob Reki spet pojavi Hiš. V zgornjem delu, okrog Ilirske Bistrice, je ob sotočju več potokov precej planega sveta. Proti severozahodu pa se fliš na levem bregu Reke dvigne v hribovite Brkine. Tu seveda ni krasa in na prostranih policah v pobočjih, še bolj pa na ploskih slemenih je precej vasi in njiv. Gozdov je malo, pač pa dosti travnikov in košenic. Zaradi višine (500—800 m) je podnebje dokaj ostro, posebno pozimi. Živinoreja in sadjarstvo sta glavni kmetijski panogi. Na jugozahodu se nehajo Brkini v široki suhi dolini s čisto kraško razjedenim apniškim dnom, ki se vleče od Podgrada proti severozahodu do Kozine. Potoki z Brkinskih hribov na robu poniknejo v polkrožnih kotanjah, v znanih slepih dolinah. Onstran te suhe doline* Po d grajsko podolje imenovane, se dviga do tisoč metrov visoko kraško višavje Cičarije s Slavnikom (1028 m) na koncu. Tudi pod Slav ni-kom je na drugi strani apniška kraška planota. 105 Ta Podgorski kras se nato pri Črnem kalu strmo spusti v dolino Rižane. Velika kraška planota, na kateri se posamezni goli hrbti menjavajo z zelo širokimi suhimi dolinami, je vse bližnje zaledje Trsta, od ponora Reke v slovitih Škocjanskih jamah pri Divači pa vse do Soče na severozahodu. Dokaj visoko hribovje z Vremščico loči Kras, kakor je staro domače ime za ta planotasti svet, od Pivke na vzhodu. Kras se znižuje proti severozahodu. Dno suhih dolin, ponekod pravih planotic, leži pri Divači okrog 450 m nad morjem, okrog Komna pa samo še 250 m ali manj. Zato je nižji del Krasa toplejši, zlasti pozimi. Tam prav lepo uspeva tudi že vinska trta. ki daje okrog Dutov elj in Toma j a znameniti kraški teran. Ni je pa prav mnogo, kajti značilno rdečkasto kraško prst je najti le v zaplatah; ostalo so skaloviti pašniki in pa nizka bosta brez pravega gospodarskega pomena. Tudi na Krasu je živinoreja najpomembnejša kmetijska panoga. Tam je le malo večjih krajev. Sežana ob glavni cesti proti Trstu je edini kraj, kjer je kaj industrije. Precej bolj sredozemski značaj ima Vipavska d o I i n a. Tu je namreč dno le še sto metrov nad morjem ali še manj. Flišno gričev je je prav dobro obdelano in prebivalstvo je v mnogih vaseh in zaselkih gosto naseljeno. Vino in sadje je največje bogastvo Vipavske doline. Glavno središče je bila vedno stara Gorica, ki pa je danes odrezana od zaledja z državno mejo. Toda pod Solkanom nastaja že Nova Gorica, ki naj nadomesti staro. Tudi Ajdovščina je pomemben kraj na meji med spodnjim in zgornjim delom V ipavske doline ter ima tudi nekaj industri je. Lesna industrija dobiva surovine iz velikih gozdov, ki leže nad strmim robom na višav ju Trnovskega gozda. Trnovski gozd je prav tako kraško razjedena visoka planota, kakor Nanos onkraj nekaj nižjega prevala pri Golu. ali llrušica. Te planote segajo . do okrog 1200 m visoko, posamezne vzpetine na njih pa še nekaj više: Goljaki na Trnovskem gozdu 1495 m. Apniško višav je nad Vipavsko dolino je bolj obljudeno samo na Banjščicah med polkrožno zajedo suhe Cepovanske doline in srednjim tokom Soče. Ker pa je svet tudi visok okrog 800 m in kraški, so na Banjščicah po večini prostrani pašniki in košenice, njiv pa prav malo. II. 2e tako kratka obnovitev splošnih geografskih potez dinarsko-kraškega sveta nas spomni, da je dinarsko -kraško ozemlje v Sloveniji dejansko zelo, zelo pestro. Ne samo, da imamo tu — podobno kot v predalpskem svetu — velike višinske raz-likej nižavja kot Belo krajino in gore kot je Snežnik, ki je že domala alpski, ampak tudi velike razlike v podnebju in kulturni pokrajini. Te razlike so še zlasti očitne onkraj gorske pre-_ giraje, ki se — resda z Vrzel m i — vleče od Snežnika in Javornikov preko Vremščice do Nanosa in Trnovskega gozda z Banjščicami. Tam se gotske planote — prav tako „dinarske" kot na Kočevskem — z enim samim ostrim prehodom spustijo neposredno v obmorski pas ali pa vsaj v nižje flišne doline, kjer je kulturna pokrajina že vsa submediteranska. Razlike v podnebju in vegetaciji spremljajo v išinske razlike. Prav v teh ostrih prehodih in naglih spremembah pokrajinske podobe je poseben čar dinarsko - kraškega ozemlja na njegovi „primorski" strani. Do neke mere lahko trdimo, da je podobna situacija tudi na vzhodnem, panonskem robu tega ozemlja. Pokrajinska podoba in druge fizične značilnosti dinarsko-kraškega sveta so najbolj „čiste" v višjih delih, nekako med Krko in Notranjsko Reko. To je dejansko najbolj ..dinarski" del tega ozemlja. Sestavljajo ga samo planote, vse razmeroma visoke, in še višja slemena, ki se dvigajo po večini še znatno čez 1000 m visoko. Te planote ali Široka podolja med slemeni tudi same ležijo v višinah od okoli 500 do 800 m in imajo zato znatno ostrejše podnebje. Ker pa je po večini skalnato, so planote pokrite največ s pašniki in hosto, pa tudi z gozdovi, mešanimi ali čistimi iglastimi. Gozdovi in razvlečene ter nato splošno monotone vrste gorskih slemen dajejo pokrajini svojevrstno, resno in mogočno podobo divje in odmaknjene pokrajine. Prav posebno je ta značilnost močna v odsekih, ki so najbolj odročni in najvišji med Rogom in Snežnikom. Tu imamo marsikod vtis, kot da smo nekje v zahodni Bosni ali Črni gori. Čeprav ta najvišji del zaradi gozdnih cest ni težko dostopen, je vendar bolj oddaljen od glavnih izhodišč turizma in bo privlačen le bolj za nekatere kategorije turistov, zlasti seveda za lovce. Postojnsko-cerkniški sektor bo z najbolj pestro izbiro kraških značilnosti ostal najbrže tudi v bodoče osrednje področje „kraškega" turizma, kajti leži tudi neposredno ob veliki turistični ruti med morjem in Alpami. Najbolj tipično, čeprav že nekam miniaturno kraško polje — Planinsko — leži na tem sektorju: največje in najbolj znano kraško jezero — Cerkniško, najbolj znana in s kapniki najbolj opremljena velika kraška jama — Postojnska, vse je tu v bližini, da ne omenimo še Rakovega Sfcocjana z naravnimi, mostovi, koliševk, ponorov, brezen in še drugih kraških jam naj-ra z lične j ših vrst. Na „primorski" oziroma bolje rečeno mediteranski strani dinarsko-kraške Slovenije onkraj Pivke, je poudarek — kakor že rečeno — na raznolikosti pokrajine. Toda turizem je zajel tu, prav tako kakor sicer na vsem dinarsko-kraškem ozemlju, le nekatere točke in nekatere turistične rute. V* smeri proti Reki in Opatiji je obrnjen en tok turistov, domačih in pa še bolj tujih, ki hitijo k (morju. Ko zapustijo Pivko in se ob Reki navzgor vozijo proti Ilirski Bistrici in dalje, Brkinske hribe le oplazijo. Čeprav so v vzhodnem delu vzpetine že čez 800 m in odpirajo zelo lepe razglede na Kras, le redki zaidejo tja gor. Bolj privlačen je Snežnik oziroma cela divja snežniška gorska skupina. Predvsem je zanimiva za lovce in 106 samotarje, kajti na desetinah km2 ni nobenega naselja, samo divje in po kraško razjed en gorski svet z nepreglednimi gozdovi. To je najbolj od-Ijudno področje v vsej Sloveniji. Toda zaradi dokaj gostega omrežja gozdnih cest je razmeroma kar dobro dostopno, predvsem za motorizirane turiste. Drugi tok turistov, ki se vali skozi dinarsko Primorsko, gre prav tako k morju, v severno Istro, ali pa prihaja od tam. in to še iz močnejšega izhodišča turizma, kot je veliko mesto Trst. Turizem ima v smeri proti obalam seveda povsem tranziten značaj. Glavna cesta proti Kopru je tudi speljana v glavnem po stičnem pasu med visokimi in nizkimi planotami med Krasom, Vremščico in Brkini, vendar v glavnem po slabo obljudeni valoviti planoti, med ska lov i tirni pašniki, hostami in med borovimi gozdiči, po pokrajini, ki je celo v soncu nekam turobna, a ne brez določene veličastnosti, ki jo poudarjajo vzpetine kot Snežnik, Slavnik, Vreinsko in Nanos. Toda ob cesti, ki se od Razdrtega spušča proti morju, je vsaj ena turistična postojanka, ki vendarle privlači precej turistov, čeprav še vedno manj kot zasluži. To so Škocjanske jame ob ponoru Notranjske Reke. Tretji veliki tok turistov, ki prihajajo iz notranjosti Slovenije ali skoznjo, se od Razdrtega obrne proti Vipavi in gre dalje proti Gorici, bodisi le do Nove Gorice ali pa še čez mejo v staro Gorico ter naprej v Italijo. Deloma pa doseže ta tok Vipavsko dolino kar po bližnjici čez Hrušico. Ta ruta je turistično še bolj zanimiva, kajti prereže pas v isokih dinarskih planot počez, čeprav v tem nižjem odseku ni najbolj mogočen. Nenaden prehod iz temnih gozdov v sončni svet Vipavske doline pa je tem večje doživetje. Kajti ne glede na to, po katerem prehodu jo dosežemo, srečamo v Vipavski dolini že čisto mediteranski anibient, kjer se začne pomlad, ko leži v notranjosti še sneg. Tedaj je tudi najbolj privlačna za Notranjoe in druge Kranjce. Pokrajinski efekt mediteranskega sveta Vipavske doline je morda zato tako mocan, ker nas strmi in visoki rob Nanosa in Trnovskega gozda pa tudi vzpetin na drugi strani, na robu Krasa, vendarle tra jno opominja, da je to le bujna dolinska oaza, ki jo apniške skale planot vseskozi oklepajo na obeh straneh in pričajo, da smo v Vipavski dolini še vedno v dinarskem svetu. Tega vtisa pa skoraj nimamo več v pokrajinskem nadaljevanju Vipavske doline onkraj Soče in Sabo tirna v Brdih. Tam so dinarske vzpetine v licu pokrajine le še slikovite kulise v ozadju, sicer pa smo sredi nizkih goric, ki se nato izgubljajo v ravnini. Dinarsko-kraški svet je na srednjem in vzhodnem Dolenjskem ter v Beli krajini že prehodno ozemlje. V reliefu so še vedno značilne valovite planote, vode so še vedno zelo redke in majhne, skromni potoki, toda podnebje je bolj prijazno, manj mokrotno in bolj sončno, živa.skala pa le na nekaterih odsekih pogleda na površino, ki jo pokrivajo rdeče rjave ilovice, ki zlasti spomladi dajejo pokrajini posebno barvitost. Čeprav sO temne plainotaste dinarske vzpetine na obzorju povsod pričujoče, je vzhodni del dinarsko-kraške-ga ozeml ja bolj mila pokrajina; z vasmi in še bolj z vasicami ter naselki na gosto posejana in pre-prežena z drobnimi pasovi njiv in travnikov med gozdiči, ¡marsikje pa tudi z vinogradi in zidanicami. skratka prijazna in kratka je ta pokrajina, ki se sprva v ožjem, kasneje pa v širšem pasu ovija okoli predalpskega posavskega hribovja. Bela krajina, s sicer močno podobnim pokrajinskim licem je pa s svojimi steljniki in brezov imi gaji, ki se vrivajo med njive in pašnike že malo otožna. Krka in Kolpa sta edini vodni žili, ki zaslužita ime reke. Vsaka po svoje je za turista privlačna. Kolpa zaradi svojega mogočnega pravega kanjona, skozi katerega se prebija do nizke Bele krajine: Krka pa zaradi svoje čudovite barve in brzic v idilični pokrajini ob zgornjem toku; obe reki pa tudi zaradi tople vode v nižini in končno zaradi ribjega bogastva. Brez dvoma pa pomenita turistični potencial, ki ga nikakor še nismo izkoristili. Doslej so se glavne turistične postojanke raz-mestile po vrhovih, ki se ponekod dokaj visoko dvigajo nad valovito nižavje. Tako zlasti na Gorjancih pa tu in tam tudi drugod. Ni jih še mnogo teh „planinskih" koč, kajti turizem se tu Šele razvija, odkar je avto cesta odprla to področje, zlasti za Ljubljančane in Zagrebčane. III. Kraško-dinarskb področje je v mnogih pogledih za turizem močno podobno predalpskemu. Znatne višinske razlike nudijo tudi tu domala iste klimatske osnove: prav tako so vrhovi lepa raz-gledišča, tudi tu so gozdovi in sv ežina, prav tako pa je kraško-dinarski svet predvsem ozemlje izletniškega turizma. Vendar pa so tu ¡nekatere osnove za te vrste turizma še potencirane in nadomeščajo druge, s katerimi je ozemlje le skromno obdarjeno, na primer reke za kopanje. Veliki sklenjeni gozdovi so pogoji za lov na veliko divjad, celo tisto, ki je sicer v Evropi že zelo redka in je marsikje v sosednjih deželah že skoraj izumrla (jeleni, medvedi). Lovski turizem postaja tu zanimiv celo za tujce. Seveda tudi domači lovec najde tod obilo druge divjadi. Cerkniško jezero je zatočišče divjih ptic. • Poleg podzemskih kraških pojavov pa tudi sicer relief kraškega sveta odlikujejo nekatere reliefne in pokrajinske poteze, ki jih v „normalnem" sredogorju ne najdemo. Predvsem so tu zelo strma, marsikje skoraj prepadna in skalnata pobočja nad dolinami, ki napravijo na primer v tako imenovanem Iškem Vintgarju, v Peklu nad Borovnico, zlasti pa v dolini gornje Kolpe vtis skoraj alpske pokrajine. Taksni predeli so za turista seveda posebno privlačni. Skalovitost vrhov, kjer je gozd izkrčen, ta visokogorski vtis še stopnjuje. Velike udorne vrtače ali globeli s strmimi robovi so prav tako y drobnem točke, ki 107 vzbujajo pozornost: enako pa tudi slepe doline in se posebej zagatne doline ob izvirih večjih kraških voda: Močilnik, Malence, ki so pogosto zvezane se z vhodom (ali izhodom) kraških jam. Tudi te so zato privlačne točke za turiste. Prostrane goli-čave v pobočjih kraških gora so v višjih legah pozimi marsikje zanimive kot smučarski tereni: od Gor jancev pa do Trnovskega gozda in Banjščic najdemo terene, ki jih turisti že sedaj izkoriščajo za zimske športe. Tista v bližini Trsta in Gorice (pa tudi že severno istrskih mest), kjer je sneg le redek pojav, so seveda še posebej zanimiva. (Trnovo na Trnovskem gozdu ali Črni vrh se že razvijajo v majhne centre zimskega turizma.) Prav tako so te vzpetine zaradi zelenja in svežine za obmorske urbanske aglomeracije poleti še posebej privlačne. Marsikje bodo postale nekatere lege, ki imajo tudi druge pogoje — zlasti pitno vodo — zanimive tudi za gradnjo vveekend hišic in celili poletnih turističnih naselij. Morda pa bodo za to služile že kar vasice, ki na primorskih v zpetinah kot kmetska naselja hitreje propadajo kot kjerkoli drugje v Sloveniji ali celo hitreje kot v dinarsko-kraškem svetu, ki je tako ali tako med najrevnejšimi agrarnimi področji Slovenije. med področji najmočnejšega izseljevanja. Ta okoliščina pa lahko postane — oziroma ostane še lep čas za turizem v dinarsko-kraškem ozemlju kar pomembna. Celo v dosti bogatejših deželah je namreč velik del ..letoviŠčar jev"' onih. ki gredo „na deželo", tla preživijo svoj letni dopust ali počitnice pri svojcih, v krajih, od koder so se mnogi sicer odselili v mesta. Ta najcenejša oblika letov iščarskega turizma gotovo ne prinaša mnogo koristi gospodarstvu teh vasi in področij, omogoča pa vendarle, da se vzdržujejo hiše in stavbe, ki bi sicer propadle. Posebej vel ja to še za zidanice po Dolenjskem. Ivo bo motori-zaeija bolj masovna in prava, nova vveekend hi- šica večji luksus, bodo stare kmečke hiše gotovo pridobile na zanimivosti kot turistična bivališča (ali celo kot stalna bivališča bliže večjih mest!). Področja izseljevanja so običajno tudi področja, ki jih je modernizacija najmanj dosegla, a so zaradi tega najbolj obdržala podeželski ambient, tišino in preprostost. Glede na dokaj gosto cestno omrežje tudi v dinarsko-kraškem svetu so na obsežnem ozemlju pogoji za takšno turistično rehabilitacijo vasi dokaj dobri. Mnogo slabši so pogoji za stacionarni. Ietovi-ščarski turizem. Ogled zanimivosti kraškega sveta, predvsem podzemeljskega krasa, lahko le izjemoma zadrži turista več kot nekaj ur ali en dan. Sicer pa to področje nima onih prvin, ki bi privabljale tujce k v eč dnevnemu bivanju. Izjema so seveda Dolenjske Toplice, kjer pa gre predvsem za zdravilišče. Drugače pa toplic tu ni. Morda utegne postati zanimiva Kolpa in spodnji tok Krke. da se ob njih razvijejo campingi ali weekend naselja, ki bi jih privabila topla voda obeh rek. Do neke mere pa bi mogla tudi manjša umetno zajezit vena jezerca nadomestiti pomanjkanje možnosti za kopanje. Vsekakor pa večjih možnosti v kraškem terenu nikakor ne bo mogoče ustvariti. Razen Postojne se more kraško-dinarsko ozemlje v Slovani j i komaj primerjati z na primer alpskim svetom. Je, in Iw> najbrže v glavnem tudi ostalo, izrazito področje izletniškega turizma za izlete in za rekreacijo ob koncu tedna (weekend). Turistična poživitev tega ozemlja bo vsekakor odvisna od rasti življenjskega standarda na splošno in posebej še od rasti večjih mestnih aglomeracij, ki bodo to ozemlje oskrbovale s turisti: iz Trsta in Gorice pa tudi iz Kopra in z Reke na primorski strani, iz Zagreba na panonski strani, predvsem pa iz Ljubljane in njenega urbaniziranega zaled ja vse od Kamnika in Kranja. M a r j a n Žagar Nekatere današnje in bodoče geografsko - prometne in turistične karakteristike Postojne Izvrstni prometni položaj ob Postojnskih vratih odločilno vpliva na razv oj turizma v Postojnski jami in v Postojni. Ze ob začetkih turizma je v Postojnski jami v preteklem stoletju vrednost postojnskega — naravno kraškega fenomena še prav posebno dvignilo dejstvo, da leži ob dveh pomembnih evropskih prometnih žilah: dunajski cesti in j užni železnici. Kakor je skraja železnica močno izpodrivala cesto, tako v novejšem Času hitri razvoj avtomobilizma ponovno preusmerja večino turistov (za sedaj še predvsem inozemskih) nazaj na cesto. Motorizirani turizem pa je še prav posebno zanimiv in pomemben za tista turistična naselja, kjer prevladuje prehodni turizem. Postojna, ki ji Postojnska jama daje mednarodni turistični sloves, stoji ob železnici, ki vodi iz zahodne Evrope na Balkan i:i iz severne, srednje ter vzhodne Evrope proti Sredozemlju (proti Trstu in Reki) ter ob pomembni evropski cesti iz vzhodne, srednje in severovzhodne Evrope na Sredozemlje smeri [»roti: Reki, Opatiji. Trstu, oziroma Slovenskemu primorju). V turističnem pogledu je predvsem zanimiva smer poletnega turističnega toka od severa proti jugu. to je iz srednje in severne Evrope proti Sredozemlju, ki pa obenem vključuje alpske pokrajine na svoji poti k morju. V mednarod ii turistični tok pa se že močno uvršča tudi domači turizem. Skozi Postojnska vrata (609 m) se pretaka množica turistov i/, najbolj industrializira: e^a in urbaniziranega dela naše države, iz predelov. k j.t sta kupna moč prebivalstva in avtomobilizem relathno Že na JQ8 visoki stopinji, proti morju. Zaradi bližnjih, večjih urbaniziranih središč, se .,vriva" med turiste, ki potujejo na letni oddih, še visoko število izletnikov (vveekend). Na naraščanje obiska Postojnske jame je torej odločilno vplival razvoj avtomobilizma. To je tudi razumljivo. Postojna stoji neposredno na glavnem slovenskem turističnem prometnem toku, ki je pomemben tudi v evropskem merilu, in ima z njim podobne tendence tako smer potovanja, številčno rast. letni režim (frekvenco) tu-rizma in izbor prevoza — prometnega sredstva. Osnova postojnskega turizma je tedaj v dejstvu, da se skozi Postojno pretaka veliko število turistov, ki jih na poti proti morju ali že na povratku zaustavi sloves jame. Tudi ta deloma vpliva s svojo privlačnostjo na izbor variant potovanja. Marsikateri turist, ki potuje skozi našo državo, si izbere pot skozi Postojno, da bi si kar mimogrede ogledal še njeno jamo. Hkrati pa je lega Postojne zanimiva tudi zato. ker stoji na pol poti med Ljubljano in Trstom ali Koprom ter Reko. Približno 50 km pa je tudi razdalja, kjer v sodobnem avtomobilskem turizmu urejajo parkirne prostore za oddih, bencinske črpalke, servisne postaie,'okrepčevalnice in podobno. Glavna turistična zanimivost v Postojni je dveurni ogled jame. Turist z av tomobilom si jo ogleda mimogrede med potrebnim oddihom na poti. obenem pa se s tem izogne najhujši dnevni vročini na cesti, saj je v Postojni kar 88.60/0 turistov v poletnih mesecih. Postojnsko kraško zaledje odkriva sicer še mnogo drugih prirodnih zanimivosti in posebnosti (n. pr. Rakov Skocjan» Cerkniško jezero. Pred jamski grad itd.) ter obilo možnosti za oddih. Tudi mesto Postojna še ni izkoristilo razpoložljivih možnosti, da bi z njimi zadrževalo goste. Zato je za dosedanji postojnski turizem značilna izrazita prehodnost. Saj je med slovenskimi turističnimi kraji naselje z najkrajšo dobo zadrževanja turistov (povprečno 1,13 dini), a od obiskovalcev Postojnske jame jih je le 5 do 60/0 tudi prenočilo v tem mestu (1 str. 59). Spričo navedenih motivov, ki karakterizirajo dosedanji turizem v Postojni: prehodnost za pretežno število obiskov alcev, le 2 do 3 urni postanek, da si ogledajo jamo. cilj potovanja je drugje, jamo obiščejo le mimogrede, je razumljivo, da je velika večina obiskovalcev motoriziranih turistov. Mednarodna železniška proga skozi Postojno je sicer med najpomembnejšimi železniškimi odseki v Sloveniji, važno v logo igra tudi zaradi velikega števila prevoženih turistov in turističnih (sezonskih) vlakov, vendar se ti potniki v Postojni le redkokdaj ustavljajo, seveda, kolikor v svoj cilj potovanja tudi ne vključujejo ogleda jame (kot na primer šolski izleti; posebne skupine; pretežno domači turisti — izletniki). Zelo malo gostov v Postojni zasledimo med tranzitnimi železniškimi potniki skozi postojnsko regijo. Izstopanje in čakanje na naslednjo železniško zv ezo, rezerviranje mest sredi poti, raztovarjanje. shranjevanje in ponovno nakladanje prtljage toliko obremenjuje turiste, da najraje opuščajo prekinitev vožnje. Saj navsezadnje železnica sploh ni primerna za tako imenovani prehodni turizem. Lep dokaz, da so obiskovalci Postojnske jame predvsem turisti prehodnega značaja, je tudi izrazita sezonska koncentracija obiskovalcev, ki je v bistvu zelo podobna sami koncentraciji glavnih tujih in domačih turističnih tokov v Sloveniji in še prav posebno na postojnski cesti. Visoka in hitra rast motoriziranega turizma na naših cestah je Postojnski jami tudi v največjem obsegu pripomogla, da iz leta v leto število obiskov alcev tako mogočno narašča. V sedmih letih: 1957 do 1963 je število obiskovalcev jame naraslo za 67o/0 (v letih 1957 do 1960 za 35 0/0). V istem razdobju pa se je tudi na vpadnici iz Ljubljane tik pred Postojno povečalo število prevoženih potnikov s cestnimi motornimi v ozili celo za 371"o/o (v letih 1957 do 1960 za 199 o/0), na vpadnici iz Pivke tik pred Postojno za 322o/0 (v letih 1955 do I960 za 960/0), na oni iz Kopra pred Postojno pa za 163o/0 (v letih 1957 do 1960 za 194 odstotkov). Zaradi enakomerne temperature v Postojnski jami skozi vse leto, bi lahko bil obisk jame brez izrazitih sezonskih kolebanj. Jamo obišče poleti 88.60/0 vseh letnih gostov, kar je močan dokaz, da gre le za prehodne goste, ki potujejo skozi Postojno, in v veliki meri tudi za stacionarne turiste iz bližnjih turističnih središč (Portorož, Opatija, Bled itd.), za katere organizirajo turistične agencije izlete v Postojno. Ce primerjamo celotno povprečje dnevnega števila potnikov z osebnimi motornimi vozili na cestah vpadnicah v Postojno s poletnim povprečjem, se pokaže, da so ceste poleti mnogo bolj obremenjene, pa tudi letno povečanje obremenitve cest je mnogo hitrejše na dveh vpadnicah (ljubljanski in koprski) kot na tretji (pivški). Med potniki v Postojno je seveda mnogo tako imenovanih poslovnih ljudi, vendar lahko vsaj razliko med celoletnim in poletnim dnevnim povprečjem štejemo za turistični promet (glej tabelo!). V resnici pa še več. Sklepamo, da je poslovni promet izven poletne sezone nekoliko močnejši kot v poletnih mesecih, ki so zaradi letnih dopustov poslovno vsaj do neke mere na slabšem. Povprečno število potnikov v osebnih motornih vozilih na cestah vpadnicah v Postojno.* * Podatki o povprečnem številu potnikov v cestnem prometu so inočno pavšalirani. Gre namreč za podatke « štirikratnem štetju prometa na odsekih cest v SRS. Sicer trdijo domači in tuji strokovnjaki, da pokažejo dobro izbrana 15-kratna in celo štirikratna štetja zelo realno sliko (glej lit. 4), relativno pa so podatki uporabljivi tembolj, ker so štetja v navedenih letih izvedena večkrat na istih številih mestih, v istih dnevih in tudi z upoštevanjem vedno istih pomemben evr »pski turistični tok, ki ima smer S — J, to je iz Ljubljane proti Postojni (regionalna turistična smer je SV—JZ in obratno), ali iz avstrijsko-jugoslovanskih mejnih cestnih prehodov (Koren, Ljubelj. Jezersko in Šentilj) preko Ljubljane in Postojne proti jugu in jugozahodu. Glavni tok iz Ljubl jane proti Postojni se razdeli (vrednost smeri Postojna—Trst—Koper je 61.2o/o proti vrednosti smeri Postojna—Reka 38.8o/o): skupna obremenitev obeh navedenih cest doseže obremenitev dovodnice iz ljubljanske smeri. (Smer Ljubljana—Postojna je obremenjena 97.9o/o od skupne obremenitve cest Postojna— Reka in Postojna—Razdrto.) Glavna nadaljnja smer proti Kopru in Trstu se pri Razdrtem ponovno razveji proti Vipavi, Gorici. Trstu in Kopru (vrednost goriške smeri je 33,3 0/0 proti vrednosti senožeške, ki znaša 66.7°/o-). Glavna tendenca osebnega cestnega prometa iz Ljubljanske (100 %) 4 830 (100 %) (299 °/o) 13 169 (272 %) (471 °/o) 29528 (611 %) (100 %) 2 516 (100 %) (205 %) 7158 (284 %) (263 %) 19 995 (794 %) (100 %) 2 287 (100 %) (196 %) 4 098 (180 0/0) (422 °/o) 7651 (334 %) kotline ni torej Z—V. temveč po svojem izvoru S — J, regionalno pa v tem delu SV—JZ in obratno. Prometni tokovi osebnega cestnega prometa z zahoda, to je iz rta lije, se vključujejo oziroma sečejo to smer in prihajajo predvsem iz Trsta in čez Trst. Tudi za osebne potnike iz te smeri je značilna tendenca usmerjenosti proti jugu, torej smer SZ — JV in obratno. Cesta Kozina—Reka služi izključno takim tendencam, deloma tudi cesta Divača—Ilirska Ristrica, predvsem pa cesta Škofije—Koper (glej karto!). Rrez dvoma bo tudi v bodočem razvoju turizma v Postojni in Postojnski jami igral cestni promet zelo važno vlogo. Razvoj in modernizacija prometa in predvidena sprememba prometnih smeri pa so odločilne važnosti ne le za turizem v Postojni, temveč za ves naš, tako slovenski kot jugoslovanski, turistični razvoj. V zvezi s perspektivno prometno problematiko se je potrebno seznaniti z nekaterimi, za Postojno še posebno važnimi težnjami. 1. Zmogljivost današnjih glavnih cest, ki vodijo skozi Postojno, je že danes, vsaj ob konicah, izkoriščena do kraja. Ce pričakujemo, da se bo promet v naslednjih sedmih letih razvijal z enakim tempom kot do sedaj, si je iluzorno predstavljati na postojnski cesti 4 do 5-kratno povečan promet v poletnih mesecih. Da bi se nam posrečilo obdržati dosedanjo rast cestnega prometa in s tem tudi turizma (na oboje računa 7-letni načrt z določenimi dimenzijami), bodo potrebne nove gradnje, rekonstrukcije, rizširitve cest, modernizacija in predvsem odprava ozkih grl (na primer Planinske ride. rob Planinskega polja, Postojna—Senožeče itd.). 2. Predvideno naraščanje obiska turistov v jami je izračunano na osnovi dosedanjih pokazateljev, na osnovi dosedanjega turizma, ki se je razvijal v določenih okoliščinah. Janez Planina ugotavlja v svojem prispevku: ..Kvantitativna analiza obiska Postojnske jame", da je obisk jame funkcija turističnega prometa v Jugoslaviji (2). Ko je na osnovi dosedanjega razvoja turističnega obiska v Postojnski jami in dosedanje rasti turističnih prenočitev oziroma števila turistov v Ju- 110 RAZVOJ PROMETA OSEBNIH MOTORNIH VOZIL NA CESTAH SR SLOVENIJE V LETIH OD 1957 DO 1963 POVPREČNO DNEVNO ŠTEVILO OSEBNIH MOTORNIH VOZIL NA CESTAH 1-IN 2 REDA 100o/2«n 200o/24»> «00o/24h B00o/?4n !OObo/24h !500o/2dn JOOOo H f jsOOOai?*" 7060Q v t omotlilo 4n 3moi koi9sa>lavto lovtcbus « 3avtomobui ] 1957 gostaviji izračunal indeks korelacije in indeks de-terminacije, je dobil presenetljivo točno število za determinacijo dosedanjega razvoja. Za predvidevanje bodočega prometa v Postojnski jami si je Planina izposodil podatke iz sedemletnega plana o predvidenem številu gostov v Jugoslaviji v letih 1964 do 1970. Končno je po tej poti izračunal in dosegel oziroma prikazal največjo verjetnost, da jama lahko predvideva v letu 1970 že 784.000 obiskovalcev. Podobno sliko o razvoju turističnega prometa v jami bi morali dobiti, če bi, postavimo, vzeli obisk jame kot funkcijo prevoženih potnikov v osebnimi motornimi vozili skozi Postojno. Poudariti pa moramo, da je navedena funkcija v obeh primerih rezultat določene turistično prometne situacije v Jugoslaviji, izraz določenega ravnotežja turističnih tokov po Jugoslaviji in iz Jugoslavije. Gre torej za geografske determinante položaja Postojnske jame glede na to, da je v republiki, kjer je domači turizem zelo razvit, obenem pa leži ob poti, po kateri prihaja večji del tujih turistov v Jugoslavijo. Planina je to tudi upošteval, saj je poostavil svoje število predvidenih obiskovalcev le do 1970. leta, torej za čas, ko še ni mogoče pričakovati izrazitejših sprememb v turističnih tokovih. Svoje domneve je pač postavil na edino realno osnovo dosedanje rasti turističnega prometa ob dosedanjih razmerah v glavnem in imel prognoze še naprej za nerealne. Nastaja pa vprašanje, kako se bodo morebitne spremembe prometnih smeri pokazale v postojnskem turizmu. 3. Ce ponovno poudarimo, da je za poletni turizem v Evropi najbolj značilna smer S — .J in da ta smer vpliva tudi «ia naš inozemski turizem, moramo že zdaj predvidevati posledice, ki jih bo povzročila nova avstrijska cesta. Trasa zelo modeme, avstrijske avtomobilske ceste pelje z Dunaja preko Dunajskega Novega mesta in Ilart-berga naravnost proti jugu do Gleisdorfa (vzhodno od Graza), kjer pa se obrne proti zahodu na Packstrasse; dalje nas vodi proti Celovcu, Beljaku, odtod pa zopet na jug proti Pontebi in se naprej proti Italiji, kjer se naveže na glavno omrežje velikih in hitrih italijanskih cest. Posamezni odseki avstrijske ceste so že zgrajeni (na primer Dunaj—Dunajsko Novo mesto, širina cestišča znaša 36 m), nekateri odseki so v delu (na primer za 29 m široko cestišče na odseku Celovec—Beljak, kjer vodita vsaj dve, za naše razmere dobri cesti, so namenili 40 milijard šilin-" gov). Do kraja moderna, široka in hitra cesta se pri Grazu približa naši meji, nakar se zaobrne tako, da v loku obide našo državo, in se takoj nato zopet usmeri proti jugu. Ceste, ki se iz Jugoslavije navezujejo na to novo, za nase razmere mogočno cesto, so vsaj na avstrijskih odsekih zelo slabe in težavne (na primer Ljubelj, Koren, Jezersko). Omen jena avto cesta pa je obenem tudi najbolj vzhodna varianta severno-južne turistične poti proti Sredozemlju. Z njo pa seveda izgublja stara smer dunajske ceste (skozi Postojnska vrata) precej veljave ne le za avstrijske, temveč tudi za ostale turiste iz tega dela Evrope. Nova smer cestišča pa bo pomembna tudi za tiste turiste, ki ob praznikih potujejo na morje, saj bo zaradi velike propustnosti in brzine pomaknila radius t. zv. praznične dosegljivosti Jadrana daleč na sever (to je potovanje, ki se da opraviti v dveh do treh dneh). 4. Tudi SR Hrvatska gradi novo, moderno cesto iz Zagreba proti severu, po dolini Krapine, preko Velikega Trgovišča in Djurmanca proti Ptuju. Razumljivo je, da bo tudi ta cesta prej ko slej dobila priključek na omenjeno novo avstrijsko cesto pod Grazom, ali blizu njenega kolena pri Gleisdorfu. Le na ta način si lahko obetamo s te ceste tudi v bodoče turistični priliv v Jugoslavijo. Za turiste iz graške smeri bo to najkrajša pot do Zagreba, dalje pa imajo že ugodno cesto do Plitvičkih jezer: podaljšek te ceste proti morju pa je v gradnji. Brez dvoma pa bo ta smer za tuje turiste vabljiva, saj jim bo omogočala, da bodo relativno hitro dosegli Plitvice in Dalmacijo; v promet jadranske cestne magistrale pa se bodo vklučili že daleč na jugu. Pri obravnavi razvoja postojnskega turizma smo sicer zašli v zelo širok regio^nabu okvir. Mislimo pa, da je tako tudi prav, saj je dotok obiskovalcev odvisen predvsem od velikih in pomembnih turističnih poti in od naselitvenih središč. Pokazalo se je, da je dolgotrajni razvoj prometa našel prirodno najbolj primerna in tudi razumljiva mednarodna pota, ki se v Sloveniji izražajo v t. im. cestnem in železniškem križu. Težnje teh smeri so jasno vidne tudi v današnji prometni situaciji, toda njih lokalna izvedba se v zadnjem času spreminja tako, da se izogiba Slovenije, da jo, če smerno nekoliko pretirano izraziti, puščajo kot otok v sredini (to težnjo lahko zasledujemo tudi pri gradnji naftovoda). Vsekakor pa razloge za to politiko v gradnji cest niso narekovale samo naše lokalne razmere, razen morda toliko, kolikor nismo pravočasno sledili novim, širšim potrebam, in da nismo s svojo lastno, za naše koristi in potrebe bolj sprejemljivo gradnjo cestnega omrežja nudili ugodnejše variante. Nove ceste bodo vsekakor vplivale na razvoj prometa na našem cestnem križu in na njegovih odtenkih: Postojna pa je na najbolj obremenjenem in hkrati na tehnično najbolj problematičnem odseku tega cestnega vozlišča. o. Preostaja nam še potreba, da se dotaknemo ureditv e cestnega omrežja, ki vodi skozi Postojno. Promet na Postojnski cesti tako hitro narašča, da si jutrišnjih razmer, posebno v poletnih konicah, sploh ne moremo več predstavljali. Zato postaja potreba po rekonstrukciji ne le cestišča temveč tudi trase vedno bolj pereča. Izvedba se opira na zamisel o povezavi italijanskega in jugoslovanskega cestnega omrežja, tako da bi se naša cesta iz Ljubljane priključila italijanski avtostradi pri Palmanovi. Ofieielna varianta te ceste je: Ljubljana — Kalce — Hrušica — Ajdovščina — Gorica — Palmanova. Odcep proti Trstu in Reki je zamišljen nekje vzhodno od Hrušice. Od tod bi 112 tekla nova tržaška cesta mimo Bukovja do Bclske žage, kjer bi se razdelila ina dva kraka: eden bi potekal mimo Landola do Razdrtega, drugi pa mimo vasi Zagon in Zalog do obstoječe reške ceste. Predvidena je tudi rekonstrukcija reške ceste, ki bi na odseku med Pivko in Ilirsko Bistrico v prihodnje potekala čez Knežak in ne več po dolini Reke (1). Predvidene spremembe cestnega omrežja po naznačeni varianti bi imele za Postojnsko jamo in njeno okolico močno opazne posledice. Trasa avto ceste Kalce — I Irušica — Ajdov ščina zapusti pri Kal ca h smer sever-jug, Oziroma severovzhod -jugozahod ter se usmeri na zahod proti Ajdov ščini. S tem se na daleč izogne Postojni in ostalim turističnim objektom v okolici (Cerkniško jezero. Planinsko polje — oziroma akumulacija. Linec, Rakov Škocjan) saj vodi njena trasa skozi področje tako imenovanega turistično-gospodar-skega vakuuma. Na to varianto je Postojna vezana le z lokalnimi priključki na odcep ceste proti Reki. Ta ukrep pa postavlja današnji izključno prometno prehodni turistični center Postojne v prometno zatišje. Da bi sc ta sprememba močno negativ no pokazala v postojnskem turizmu, je jasno tem bolj spričo dejstva, da oddaljeni turisti izbirajo predvsem hitre, lažje in direktne ceste, da so turistična vozila močno obložena s prtljago, in da je vedno večji odstotek turistov, ki vozijo s seboj stanovanjske priklopnike. Iver postojnski turizem sam ne bo mogel odločilno vplivati na izbiro v ariante za novo av tostrado, sc je potrebno ponovno ozreti po glavnih težnjah prometa — še posebno turističnega, ki v tem predelu nikakor nima smeri zahod-vzhod, temveč severovzhod-jugozahod (Ljubljana — Koper, Trst, Reka) in severozahod-jugovzhod (italijansko-jugoslovanski obmejni prehodi — jadranska obala — glej podatke o obremenitvi odcepov in karto cestne obremenitve v letu 1963). Iz navedenih razlogov je potrebno usmeriti večjo pažnjo še drugi varianti rekonstrukcije cestnega omrežja v tem predelu Slov enije. Nanjo je opozoril že Urbanistični inštitut SRS (5). Druga varianta avtoceste ima sledečo smer. Ljubljana — Kalce (morebitni odcep regionalne ceste preko Ilrušice v Ajdovščino) — Unec (odcep regionalne ceste Unec, Cerknica — Novo mesto) — Postojna (odcep avto ceste proti Reki) — Razdrto (odcep regionalne ceste proti Ajdovščini) — Senožeče in dalje proti Trstu ali Kopru. Mislimo, da bi bilo potrebno obe smeri še proučiti in med seboj pri- merjati gospodarske prednosti," ki jih predvidevata. S stališča Postojne in vsega našega kraškega turizma ter ob upoštevanju razlogov, ki jih študija obrobno navaja, to je širši regionalni in niedregionalni koncept, je seveda bolj primerna druga varianta. Za lažjo predstavo je potrebno pripomniti, da poteka druga varianta blizu stare, prirodno nakazane poti. dunajske ceste, preko Postojnskih vrat, neposredno mimo Postojne, proti Razdrtemu, le Planinsko polje obide na vzhodni strani. Omenjena varianta se dvigne v Postojnskih vratih le nekaj preko 600 m n. tu. v . V nasprotju s prvo smerjo, ki vodi skozi gospodarsko in turistično nezanimiv prostor Ilrušice (približno 840 m n. m. v.), se dotika druga smer močno zanimivega turističnega kraškega področja, približa se Cerkniškemu jezeru, dotakne se Rakovega Skocjama in Postojne. Druga varianta je krajša za smeri proti Reki, pot proti Trstu in Kopru pa je po njej daljša le za 3,8 km. hkrati pa mnogo lažja v primerjavi z dolgimi vzponi in padci preko Ilrušice, kjer ne smemo zanemariti tudi znatno višjih stroškov za vzdrževanje ceste zaradi visokih žametov pozimi, pa tudi ne vetra. Druga varianta se močno približuje glavnim današnjim težnjam prometa, hkrati pa je za Gorico manj ugodna, saj je za 22 km daljša od prve. uradne variante. Za Gorico bo pač umestno v bodočnosti graditi odcep regionalne ceste Kalce — llrušica — Ajdovščina. Ker razlika med obema variantama tudi v kilometrih ni velika, ostali motivi, ki dajejo prednost drugi, pa so dovolj tehtni in mislimo, da bo koristno ponovno proučiti in z vseli strani osvetliti celotno problematiko ureditve cestnega «mrežja okoli Postojne. VIRI: Igor \ rišer. Regionalno načrtovanje turizma v postojnski občini, G. V. Ljubljana l%4: 2. Vekoslav Sršen. Janez Planina. Marjan Žagar, Turistične perspektive Postojnske jame, elaborat za nadaljnjo izgradnjo krožne proge v Jami, arhiv Turistična zveza Slovenije in Uprave Postojnske jame; 3. Podatki o merjenju prometa na cestah I. in II. reda v Sloveniji. Uprava za ceste SRS; 4. Članek: Štetje prometa v letu 1965 v Švici, Strasse und Verkehr, 11/1964 str. 568, Bern 1964; 5. Ing. Bojan Tavzes, Bodoče avtoceste v bližini Postojne, rokopis, Zavod za urbanizem SRS; 6. Turistični vestnik. postojnska številka, Ljubljana 1955/7; 7. Ivan Gams, Jamski turizem, Turistični vestnik, Ljubljana 1963 11. » 113 DarKo H a d i m j a Projektirana HE Trnovo v Soški dolini Načrti o trnovski hidroelektrarni so sprožili v slovenski javnosti zelo širok odmev. Projekt (1) vzbuja namreč pozornost že po svoji veliko-potežnosti in energetskem pomenu, še bolj pa po predvidevani, mnogostranski preobrazbi, ki jo bo ta energetski poseg v Soški dolini nedvomno sprožil. 1 Po programu (6) je Trnovo projektirana kot derivacijska hidroelektrarna s čelno akumulacijo na Soči, ki bo služila tako za proizvajanje variabilne (vršne) kot tudi sezonske (7) električne energije v Sloveniji in deloma tudi v ostalem severozahodnem delu države, prav tako pa tudi za ustvarjanje liavarijske rezerve in seveda kot zelo močna opora bodočega k V omrežja. HE Trnovo (2) bo imela maksimalno moč 140 MW, povprečna letna proizvodnja pa bo 430 GWh oziroma 430 milijonov kvvh (8). Letno bo obratovala 3020 ur. Elektrarna bo proizvajala približno dvakrat toliko energije kot obe dosedanji hidroelektrarni na Soči (Doblar in Piave). Zaradi bovške akumulacije pa se bo na obeli teh dveh elektrarnah povečala proizvodnja še za 40 do 50 milijonov kvvh. Elektrarno bodo zgradili v petih do sedmih letih (9), cana za 1 kvvh pa bi bila 3.38 din. Kakor prikazuje projekt, bi bila IIE Trnovo najugodnejša akumulacijska hidroelektrarna v Sloveniji. Trnovska elektrarna bo za slovenske razmere dokaj velika. Dajala bo približno 13o/o sedanje elektroenergetske proizvodnje. Toda če bo leta 1973 zgrajena, bo pri tedanji proizvodnji električne energije v Sloveniji njen delež že manjši od ene desetine (8o/o). IIE Trnovo bo precej večja od drugih akumulacijskih elektrarn, ki so še v načrtu (IIE Avče s 191 G\Vh, IIE Osp z 200 GWh, IIE Planina z 256 GW h). Tudi v primerjavi s pretočnimi elektrarnami, zgrajenimi ali projektiranimi, ne zaostaja (IIE Mariborski otok z 227 G\Vh, IIE V^uzenica s 144 G\Vh, IIE Vuhred z 267 G\Vh. HE Ožbalt s 144 GWh itd. Toda pomen IIE Trnovo je zlasti v tem, da bo dajala predvsem plemenito energijo. Sezonska energija, proizvedena v hidrološko oziroma energetsko kritičnih mesecih, je namreč trikrat dražja kot izven sezone. Zato so akumulacijske elektrarne bolj donosne. Še večje tarifne razlike so med energijo za kritje d ne vini h konic in ostalo energijo. Zato so elektrarne za konično energijo (7), kamor se v veliki meri uvršča tudi IIE Trnovo, toliko bolj dragocene. Med pokrajinsko najbolj vidnimi učinki projektirane elektrarne bo nedvomno velika vodna akumulacija. Sočo bodo zajezili ob velikem kolenu blizu slapa Boke nad 2ago, tako da se bo v Bovški kotlini razlila v veliko jezero. Pregrada bo visoka 85 m. Zanjo pa je značilno, da ne bo betonska, temveč jo bo sestavljal velik nasip iz gradiva, ki je pri roki. Sredi nasipa bo tesnilo iz jezerske gline oziroma krede, preostali del pa bo iz soškega proda, ki ga bodo kopali v prodnih terasah. Nasip bo zapiral Sočo tam, kjer Bovška kotlina preide v ožjo soško dolino. Od enega do drugega pobočja bo segal 780 m daleč. Pri temeljih bo širok blizu 300 m. na vrhu, kjer bo speljana cesta, pa 8 m. \ nasip bodo v gradili skoraj 5,4 milijonov m3 gradiva. Trnovsko hidroelektrarno bodo gradili v dveh etapah. V prvi, ko bo zajezitev 30 m visoka (v abs. višini 370 m), bo že lahko obratovala kot pretočna elektrarna. Umetno jezero bo dolgo okoli 10 km, široko do 2 km in s površino preko 8 km2. Ob maksimalni oziroma normalni zajezitvi bo gladina v nadin. višini 420 m. Akumulacija bo večja od Bohinjskega in Blejskega jezera skupaj. Prav tako bo daljša in globlja od njiju. Zajezena Soča bo Bovško kotlino bistveno spremenila. Ce se projekt uresniči, bodo [»otopi I i vas Cezsočo in še nekaj zaselkov s skupno 165 hišami, v katerih živi okoli 460 ljudi. Bovec, ki je na robu kotline, se bo znašel skoraj na bregu jezera. Jezero bo v Bovški kotlini zalilo večino kotlinskega dna^ skupno 824 ha. Od tega 162 ha obdelovalne zemlje, 397 ha gozdov in pašnikov ter 266 ha manj vrednih tal ob Soči (prodišča, poplavni svet ipd.). Potopljenih bo tudi okoli 15 km cest. V dolžini 8,6 km pa bo treba prestaviti glavno cesto, ki gre po dolini. i Bovško jezero bo sprejelo dobro tretjino celoletnega vodnega odtoka Soče in bo vsebovalo do 250 milijonov m3 vode. S tako zajezitvijo se more na Soči bistveno regulirati oziroma spremeniti dosedanji rečni režim. V jezero bosta razen Soče in Koritnice dotekali še Boka in Uče-ja, ki tečeta sicer niže od projektirane akumulacije, bosta pa vanjo umetno speljani. Koristna vsebina jezera bo pri največjem, šestdesetmetr-skem kolebanju okoli 323 milijonov m3 vode. Takrat se bo pri enkratni praznitvi sprostilo za 137 milijonov kvvh akumulirane energije. Povprečna letna proizvodnja električne energije bo ustrezala torej dva in pol kratni letni praznitvi umetnega jezera. V geološkem pogledu zajezitev ni tvegana, kljub temu tla gre za dolino, ki je izdelana v apnencih. Umetno jezero bo namreč v bistvu obnovitev nekdanjega, naravnega jezera iz kvartarne dobe, ki je v dnu doline odložilo vododržne jezerske sedimente. Ti bodo služili kot zanesljiva osnova umetni pregraji in sami akumulaciji. Ker je bilo nekdanje jezero večje, bo umetno jezero v glavnem počivalo v naročju teh nepropustnih jezerskih sedimentov. Gladina jezera bo nihala zelo izdatno, med abs. višino 420 in 360 m, torej v višinski razliki 114 i polnih 60 m, medtem ko Bo jezero samo globoko največ 80 m. Pri takem kolehanju hi bil na primer Ljubljanski grad (64 m^izmenoma enkrat v celoti na suhem drugič skora j v celoti zalit. Tako izdatno kolebanje umetnega jezera bo nedvomno ustvarjalo stalno in zelo očitno spreminjanje pokrajinskega lica Bovške kotline, kar je za Soško dolino kot visoko valorizirano alpsko pokrajino izredno vsiljiva in groba dinamika, ki bo nedvomno zelo negativno vplivala na bodoči razvoj Gornjega Posočja kot ceiote. zlasti pa v prometnem. turističnem in populacijskem pogledu. Po nekoliko spremenjeni varianti revidiranega investicijskega programa bo IIE Trnovo dajala letno 44o milijonov kvvh in bo obratovala takole: V začetku leta se bo akumulacijsko jezero napolnilo. V januarju in februarju se ho praznilo, v marcu, aprilu in maju pa se bo ponovno polnilo, nakar bo elektrarna v juniju, juliju in avgustu obratovala kot pretočna in sicer ob polnem jezeru in z razmeroma majhnim nihanjem. Ponovno se ho jezero praznilo septembra in oktobra, ko bo dajala elektrarna sezonsko energijo. V novembru in decembru pa se bo jezero znova polnilo. Tz Bovškega jezera Ivo skozi Polovtnik vodil 5 km dolg tunel do Soške doline pri Trnovem, kjer bo voda z višinsko razliko okoli 200 m padala na turbine. Rov bo s tem presekal koleno Soče pri Zagi. Od strojnice bo voda speljana še po 4.4 km dolgem rovu do Kobarida in šele tu se ho ponovno iztekala v Sočo. S tem. da bodo skoraj v celoti nr^usmerili tok Soče med Bovško in Tolminsko kotlino, h<» v vmesnem, približno 14 km dolgem delu ostala Soška dolina domala brez vode. Energetski pomen projektirane elektrarne ni zgolj v tem, da bo dajala veliko nove električne energije, temveč je po projektu tudi v tem. da bo lahko zagotavljala energijo tudi takrat, ko je zanjo stiska največja in ko je električna energija najbolj potrebna ter tudi najdražja. To je bodisi ob dnevnih konicah (vršna in konična energija) oziroma v hidrološko in. energetsko kritičnih mesecih, posebno pozimi (sezonska energija). Obsežna zajezitev Soče bo tudi omogočala, da bo oskrba z električno energijo bolj zanesljiva in tudi bolj kvalitetna. Projekt torej določa, da bo HE Trnovo obratovala mešano. Tzmenoma bo akumulacijska, pretočna in vršna elektrarna. Zajezena Soča bo nedvomno zelo spremenila Bovško kotlino oziroma Soško dolino in to z zelo raznovrstnimi učinki. Bodisi nenosrsdnimi, še bolj pa posrednimi, ki jih pa sedaj še ni lahko v celoti predvideti. Spričo vsega teza je razumljivo, da je treba tak poseg v pri rodne in družbene poteze pokrajine, kakršen se nam s IIE Trnovo v Soški dolini obeta, proučiti ne le z energetskega oziroma energetsko-ekonomskega stališča, temveč mnogo širše pa bolj vsestransko in bolj perspektivno. Šele tedaj bo možno tehtno presojati o splošnem pomenu, vlogi in vrednosti te prve akumulacijske hidroelektrarne, ki nam jo v Sloveniji obljubljajo. Toda ne glede na te rezultate je že sedaj jasno, da se, žal. tudi pri tako velikopoteznih delih. ki pomenijo znatno pokrajinsko preobrazbo. Še ni uveljavila metoda kompleksnega gledanja, proučevanja in projektiranja. Toda preden skušamo proučiti vlogo trnovske elektrarne oziroma bovške akumulacije v geografski luči. je prav, da se seznanimo, kakšna bo pravzaprav njena vloga in njen pomen za celotno energetsko oziroma elektroenergetsko gospodarstvo Slovenije. Ko proučujemo obsežno gradivo HE Trnovo, spoznamo, da njena vloga celo v elektroenergetskem oziroma elektrogospodarskem pogledu še ni povsem jasna in razčiščena. Po investicijskem načrtu naj bi se trnovska elektrarna vključila v elektroenergetski sistem Slovenije z mnogostransko funkcijo. Projektanti ji dajejo vlogo nekakšne univerzalne elektrarne. Bila naj bi: a) akumulacijska hidroelektrarna za sezonsko energijo, b) hidroelektrarna za variabilno (osnovno vršno) energijo, c) hidroelektrarna za konično (vršno) energijo, d) pretočna elektrarna v poletni dobi in e) hidroelektrarna za regulacijsko energijo. Po mnenju Efektroinštituta (3) se je očividno hotelo prikazati projekt flE Trnovo že v samem začetku v najugodnejši luči bodi zaradi investicijske politike ali pa v zvezi z ekonomskimi pokazatelji, ki se pri nas uporabljajo za določevanje ekonomske učinkovitosti posameznih projektov. Glede akumulacijske vloge trnovske elektrarne je treba podčrtati, da je bistvo akumulacijskih elektrarn v tem, da v energetsko ugodnem obdobju zbirajo vodo za porabo v kritični sezoni. Nujna posledica takega obratovanja so izdatna nihanja akumulacijskih jezer. Taka kolebanja pa nikakor ne sodijo v turistične pokrajine. S tega vidika se bo HE Trnovo celo po mnenju Elek-troinštituta težko uveljavila kot akumulacijska elektrarna. Glede na drugo vlogo trnovske elektrarne, v kateri bi dajala ta variabilno energijo, naj podčrtamo, da so potrebe po tovrstni energiji vse leto in obratujejo zato take elektrarne letno okoli 6500 Ur. Pri nas so take pretočne dravske elektrarne. Glede na to je razumljiv o, da ITE Trnovo s 3020 letnimi obratovalnimi urami ne bo ustrezala za oskrl>o z variabilno energijo. IIE Trnovo pa po sedanjem projektu ni primerna niti za proizvajanje kritične konične energije. Za to energijo bi namreč zadoščalo okoli 1800 obratovalnih ur. Torej mnogo manj, kakor je določeno za IIE Trnovo. Problematičnost projekta so spoznali že projektanti iti so zato začeli pripravljati dopolnitev u »5 s TTE Trnovo TT. Po tem načrtu bi potegnili kasneje še dodatni rov od jezera do elektrarne, strojnico in odvodni rov pa bi povečali. Seveda pa računi o ekonomičnosti elektrarne teb načrtov ne vključujejo. Po kritični presoji (3) ustreza i TE Trnovo še najbolj za konično energijo. Problem tovrstne energije je namreč v Sloveniji še posebno pereč, čeprav nam hkrati močno primanjkujejo tudi viri za osnovno in variabilno energijo. Doslej smo v Sloveniji reševali pomanjkanje konične energije na najrazličnejše načine. Prejšnja leta smo si iz te stiske pomagali še največ s pomočjo akumulacijske I TE Tesla v Vinodolu, ki je pravzaprav edina jugoslovanska elektrarna za konično energijo. Toda ta energija je za Slovenijo nekaj pomenila le dotlej, dokler ni bil pred nekaj leti severozahodni del države in z njim vinodolska elektrarna, vključen v enotno jugoslovansko omrežje. Od tedaj dalje so morale dravske elektrarne proizvajati čedalje več konične energije, čeprav je to zelo neracionalno. Turbine morajo namreč tedaj delati ob zmanjšanem padcu vode in le ob delnem izkoriščanju vodne energije. Zaradi takega obratovanja so vsakoletne izgube dravskih elektrarn približno tolikšne, kolikršna je na primer letna proizvodnja I1E Medvode (60—100 milijonov kvvh). Ker ni drugega izhoda, uporabljajo za produkcijo konične energije delno tudi parne termoelektrarne, čeprav so grajene za osnovno energijo in proizvajajo konično energijo skrajno neracionalno. Se dražji je uvoz te. energije, na primer iz Avstrije, posebno zaradi deviz in se k takim ukrepom zatekamo le v skrajni sili. S tem pa so v Sloveniji praktično izčrpane vse možnosti za oskrbovanje s konično energijo. Problem tovrstne energije se je torej v Sloveniji do kraja zaostril. Saj nimamo zanjo niti enega samega ekonomičnega v ira. V tej luči je potreba po tovrstni elektrarni res neodložljiva. V tej stiski je videti, da bi to funkcijo lahko zelo uspešno prevzela 1IE Trnovo, če bi sedanji projekt nekoliko preuredili (3) Prednost trnovske elektrarne je namreč v tem. da je med vsemi projektiranimi še najbolj proučena in da je treba njeno koncepcijo itak spremeniti, ker ne ustreza. Slednjič bi taka konična elektrarna z bistveno drugačnim vodnim režimom akumulacijskega jezera bolje ustrezala tudi za Soško dolino kot turistično pokrajino. Ta projekt, ki ga predlaga Elektroinštitut (3) ne spreminja le elektroenergetske funkcije projektirane elektrarne, temveč tudi vodni režim Bovškega jezera. To pa je tisti pojav, ki je bil že od vsega začetka najbolj problematičen in je od vsepovsod doživljal največ kritike. Potemtakem imamo glede trnovske elektrarne najmanj dve soluciji. Prvo, ki jo zagovarja projektant. in drugo, ki jo predlaga Elektroinštitut. Tp. druga je, v lji$tyu kompromis, ki skuša glede Bovške kotline vskladiti tako elektroenergetske kot tudi druge interese. Ta solucija je nedvomno vredna vse pozornosti. Zelo pomembno je dejstvo, da sedanji projekt trnovske elektrarne ne le da ni ustrezen v turističnem pogledu, temveč je prav tako problematičen tudi v energetskem oziroma energet-sko-ekonomskem pogledu. Dosedanji projekt trnovske elektrarne že vsebuje določene koncesije, kajti druge akumulacijske hidroelektrarne v Jugoslaviji obratujejo zgolj z elektroenergetskega vidika in izkoriščajo akumulacije ne glede na vodna kolebanja. Trnovska elektrarna pa bi delala približno četrtino leta kot pretočna zgolj zato. da ne bi prišla prehudo navzkriž z interesi turizma. Elektrarna s takim obratovanjem pa je velik» predraga, da bi jo toliko časa v letu uporabljali ziolj v primitivnem pretočnem režimu (3). Zlasti še. ker bi bil istočasno ves elektroenergetski sistem Slovenije v hudi stiski za (kritično) konično energijo. Tudi s te strani torej predloženi koncept 1TE Trnovo ne ustreza. V razpravah okroa; trnovske elektrarne se je veliko govorilo, da bo služila tudi za produkcijo regulacijske energije. V študiji (3) pa se omenja, da hidroelektrarne z dolgimi in velikimi rovi. kakršne naj bi imela trnovska elektrarna, za proizvodnjo take energije bolj slabo ustrezaj >. Tako ostaja v loga IIE Trnovo nejasna celo glede regulacijske energije. Po predloženem investicijskem projektu, ki naj bi imel 140 M\V moči (1.2) bi bila kapaciteta elektrarne izčrpana že v letu 1973, torej ko j prvo leto po dograditvi. Po predlogu Elektro-inštituta (3) pa bi imela konična IIE Trnovo s povečano močjo 280 MW več perspektiv, ker bi bil s tem rešen problem konične energije približno do leta 1980. i Ostane še vprašanje, ali so v Sloveniji še druge možnosti za proizvajanje vršne energije, ali jih ni? Tz že omenjene študije (3V je razvidno, da je za ekonomično proizvodnjo konične energije pri nas razmeroma zelo malo ugodnih pogojev. Kajti za tovrstno energijo ustreza malo tipov elektrarn. Ne ustrezajo pretočne hidroelektrarne. sezonske akumulacijske hidroelektrarne, elektrarne s preČrpav anjem in tudi ne paru? termoelektrarne. Se najbolj primerne so plinske termoelektrarne, ki se po svetu v zadnjem času čedalje bolj uveljavljajo in so kot nalašč za proizvajanje konične energije. Imajo pa to slabo stran, da so zanje potrebni veliki vzdrževalni stroški, da imajo kratko živ ljenjsko dobo (30 let) in da moramo za tako elektrarno uvažati plin. zanj pa so seveda potrebne devize. Dobra stran plinskih termoelektrarn pa so manjši investicijski stroški in hitrejša dogradi, ev. Bazen tega je njihov ustroj tak, da se jih z'ahka in hitro, že v nekaj minutah, požene v po'li te!<. kar je pri oskrbovanju s konično ei -rgij» odločilnega pomena. Plinsko termoelektrarno bi lahko postavili v uvozni Inki. na primer v Kopru ali kje drugje. W. Toda po omenjenih študijah tudi plinska elektrarna. čeprav je še najbolj ugodna, ne bi mogla konkurirati s 1IE Trnovo. Iz kalkulacij je razvidno, da bi pri trnovski elektrarni potekala amortizacija vloženega kapitala hitreje kot pri plinski termoelektrarni. Kljub večjim investicijskim stroškom za IIE Trnovo pa bo vanjo vloženi kapital prej amortiziran (v 17 letih) od kapitala vloženega v plinsko elektrarno (v 28 letih). Razen tega se izteče življenjska doba plinske elektrarne skoraj hkrati z amortizacijo, medtem ko ostane trnovski elektrarni po amortizacijskem obdobju še okoli 50 letna življenjska doba. Po že omenjeni Študiji (3) in na osnovi računske primerjave ni zaenkrat posebno verjetno oziroma ekonomično, da bi pri nas gradili plinske termoelektrarne za konično energijo. Morda takrat, ko bo preko Slovenije tekel plinovod. Preostanejo še nuklearne elektrarne, ki imajo v svetu med energetskimi viri čedalje pomembnejšo vlogo. Toda njihova konkurenčnost začenja šele z velikimi obrati, z močjo 30(T—500 M\V. Zato se nuklearne termoelektrarne uveljavljajo zaenkrat le v močnih energetskih sistemih, tako da s svojo veliko močjo ne rušijo notranjega ravnotežja v strukturi dosedanjih elektroenergetskih sistemov: to js razmerje med raznimi vrstami IIE in TE. V Sloveniji nuklearna elektrarna za sedaj še ne more uspešno konkurirati ne pri proizvodnji osnovne in še manj konične energije. Za prvo nuklearno elektrarno bodo pri nas dozoreli pogoji okoli leta 1980 (3). Za proizvodnjo (kritične) konične energije torej najbolj ustrezajo akumulacijske hidroelektrarne. Prav zato, ker teh doslej v Sloveniji ni, je proizvodnja te energije nezadostna in hkrati tudi neekonomična. Razen akumulacijske IIE Trnovo so za produkcijo konične oziroma sezonske energije ustrezne še projektirane IIE Avče z akumulacijo na Idrijci in Trebuši (191 GWh), IIE Os p z akumulacijo na Notranjski Reki (200 GWh) in hidroelektrarna z akumulacijo na Planinskem polju (256 GWh). Med temi je energetsko in ekonomsko najugodnejša trnovska elektrarna. Razen tega je tudi največja, najbolj proučena in tudi najbolj realna. IIE Avče ima namreč to slabo stran, da z zajezitvijo Idrijce in z vodnim rovom od akumulacije do- Avč, odvzame vodo sedanji IIE Do-blar in jo tako močno osiromaši. IIE Osp je zelo problematična zaradi Škocjanskih jam. akumulacija na Planinskem polju pa je geološko še vedno sporna. Vprašanje pa je, ali so s tem izčrpane že vse možnosti ža postavitev akumulacijskih elektrarn v Sloveniji? Glede na kapaciteto teh akumulacijskih hidroelektrarn, bi morali namesto IIE Tmovo zgraditi dve drugi, da dobimo enako proizvodnjo električne energije. Kakšno vlogo bo imela IIE Trnovo v elektroenergetskem sistemu Slovenije? Leta 1963 je potrošnja električne energije v Sloveniji znašala 2786 milijonov kvvh, od tega konstantne 71,8o/o, osnovne vršne 19,6o/0 in ko- nične 8,6"o/o. Ker bo leta 1973 potrošnja predvidoma narasla na 5991 milijonov kvvh, pomeni to, da bi tedaj zgrajena trnovska elektrarna dajala le 7o/o celotne produkcije. Ker bo glede na sedanje kapacitete primanjkovalo leía 1973 že 2786 kvvh, bi IIE Trnovo krila le nekaj več kot 1/6 tega primanjkljaja (15o/o). Toda tudi po minimalni prognozi, ko bo leta 1973 primanjkovalo le 1700 milijonov kvvh. bi IIE Trnovo krila komaj eno četrtino tedanjega primanjkljaja. S IIE Trnovo in IIE Srednja Drava II bi leta 1973 — ko naj bi bili obe elektrarni že zgrajeni — dnevne potrebe po variabilni energiji krili v se leto, medtem ko bi dnev ne potrebe po osnovni energiji krili v celoti le tri oziroma štiri mesece v letu (maja, junija in avgusta in skoraj v celoti tudi julija). Leta 1978 pa bi obe elektrarni krili dnevne potrebe po variabilni energiji v celoti le tri mesece (marca, aprila in oktobra), v precejč-nji meri pa pet mesecev (januar, februar, julij, avgust in september), potrebe po osnovni energiji pa ne bi v celoti krili v nobenem meseeu več, v pretežni meri pa le še' v dveh (maj, junij). Bistveno drugačno vlogo bo imela IIE Trnovo, če jo bodo gradili za oskrbovanje s konično oziroma kritično konično energijo. V tem primeru bo leta 1973. ko bi bila IIE Trnovo že v pogonu, primanjkovalo 420 do 460 milijonov kvvh konične energije, kar bi po revidiranem projektu (443 kvvh) IIE Trnovo v celoti krila. Torej, leta 1972 oziroma 1973. ko bi akumulacijsko IIE Trnovo zgradili, bi ta kot univerzalna elektrarna razmeroma zelo malo pomenila v celotni elektroenergetski proizvodnji Slovenije. Nasprotno pa bi kot specializirana hidroelektrarna bila za Slovenijo odločilnega pomena, saj bi v celoti krila potrel>e po konični energiji, to vlogo pa bi več let tudi še obdržala. Za osnovno in deloma variabilno elektriko pa bo treba medtem zgraditi več drugih elektrarn. Razen IIE Srednje Drave I še I TE Srednja Drava II, IIE Srednja Sava, TE Trbovlje II, TE Šoštanj II in tako dalje. Pri sedanjem projektu trnovske elektrarne je največ pomislekov in ugovorov zoper predvideno kolebanje jezera, posebno zoper tako radikalno kolebanje. V že omenjeni študiji (3) navajajo energetiki, da se dá to zanesljivo preprečiti le s tem, da se naprave zgrade tako. da kratkomalo onemogočijo nezaželjeno nihanje vodne gladine, torej z „varovalko". Ostane pa vprašanje, ali je sploh smiselno graditi tako obsežno akumulacijo, če bodo onemogočene globoke praznitve. Saj je logično, da bi s tem funkcijo elektrarne bistveno spremenili. Namesto sezonske bi dajala le vršno energijo. Toda pri tem je pomembno to, da za proizvodnjo te energije zadoščajo manjše vodne množino oziroma manjša vodna kolebanja. Ta kolebanja pa se dado pri večjih vodnih površinah še bolj omiliti, kajti čim večje je jezero, tem manjše je kolebanje. Zato obdrži bovška akumulacija svoj pomen tudi pri vršni elektrarni, i j' Ce bi računi pokazali, da so ta nihanja razmeroma skromna, so pred nami možnosti, da se TiE Trnovo mnogo bolj skladno vključi v življenje Gornjega Posočja, kakor pa po dosedanjem projektu. Bazen kvantitativnih in kvalitativnih razmerij okrog J1E Trnovo pa je tu Še en vidik, tokrat časovni, ki odpira nove perspektive. HE Trnovo bo predvidoma zgrajena 1972. oziroma 1973. leta. Po že omenjeni študiji (3^ pa bodo okoli 1980. leta tudi pri nas že dozoreli pogoji za prvo nuklearno elektrarno. Vprašanje je. ali je vredno za tako kratko dobo. manj ko za eno desetletje, siliti z akumulacijsko elektrarno v tako turistično pokrajino. kakršna je Soška dolina oziroma Bov ška kotlina, ko pa bo že nekaj let po njeni dograditvi to funkcijo lahko uspešno prevzela nuklearna elektrarna, ki jo postavimo lahko marsikje. Ta čas pa bi se raje orientirali na plinske termoelektrarne, eno ali dve, ki so kot nalašč za proizvodnjo konične energije. Razen tega se dado hitro postaviti in začno dajati energijo že dve leti po začetku gradnje. Obenem so zanje potrebne manjše začetne investicije. Njih krajša življenjska doba pa je kot nalašč za ta vmesni čas. dokler ne bomo začeli graditi atomskih elektrarn. \ tej perspektivi bodo tudi problemi okrog varstva narave in pomisleki glede nesmotrnega poseganja v naše alnske, turistično pomembne pokrajine docela odveč. V podobnem smislu razpravljajo tudi že v Švici. Sedanji razvoj našega elektroenergetskega sistema je torej v fazi, ko so novi viri nujni ne le za osnovno energijo temveč se bolj za proizvodnjo konične energije. Zlasti še, ker proizvajamo konično energijo zelo neekonomično in jo je vrh tega še premalo. Med projektiranimi novimi elektrarnami bi bila proizvodnja konične energije z bovško akumulacijo najugodnejša. Potrebno pa bi bilo sedanji projekt elektrarne spremeniti, kar bi seveda ustrezalo tudi Bovški kotlini kot celoti. Tz elaboratov o NE Trnovo je tudi razvidno, da bo ta elektrarna pravzaprav malo pomenila za Soško dolino. Spričo skromne industrializacije v Posočju je namreč razumljivo, da bodo tam porabili malo trnovske električne energije. Zato bodo energijo prenašali predvsem v osrednjo in ostalo Slovenijo. Največja stiska za vršno oziroma konično energijo je namreč prav v industrijsko najbolj razvitih področjih. Trnovska elektrarna bo torej Posočju bolj malo koristila, čeprav bi po sedanjem projektu tako izdatno in negativno posegla v njeno preobrazbo. Zato je razumljivo, da se bodo razlike v industrijskem in gospodarskem razvoju med Primorsko in drugimi, že doslej vi^e razvitimi industrijskimi področji Slovenije, še bolj stopnjevale. Investicijski program, kakršnega je za 11E Trnovo izdelal Elektroprojekt iz Ljubljane, torej že po mnenju strokovnjakov (3N celo v energetskem pogledu ne ustreza. Še manj [»a ustreza v širšem, perspektivnem pogledu, zlasti z vidika kompleksnega razvoja Bovške kotline in Soške doline sploh. Zato je razumljivo, da je ta projekt razvnel — in to upravičeno — strokovnjake različnih področij, kulturne delavce in slovensko javnost sploh. Predvsem je v ospredju mnenje, da mora biti zlasti v visoko valorizirani turistični pokrajini, kakršno je Gornje Posočje, vsak poseg, posebno tako velikopotezen kot je ta, dobr > in vsestransko pretehtan ter v skladu s celotnim perspektivnim razvojem pokrajine. Takih proučevanj, žal, ni bilo. Kljub temu pa že sedaj prevladuje mnenje, da takšen objekt v Gornje Posočje ne sodi. Ob primeru trnovske elektrarne gre za najmanj dva osnovna aspekta. za vsebinski in metodični aspekt. Neverjetno je. da se dandanes in v naših razmerah študirajo in projektirajo taki velikopotezni posegi v pokrajino tako zelo enostransko. Medtem ki» smo pri urejanju urbanskih pokrajin in sploh pri regionalnem načrtovanju, kjer sodelujejo različne stroke in prevladujejo pogledi ter metode kompleksnosti, vzročnosti in sozav isnosti. precej napredovali, pa se pri projektiranju elektroenergetskih objektov taki pogledi in metode, žal. nikakor -e ne morejo dovolj uv el javiti. Sedaj, ko nam je elektroenergetska problematika trnovske elektrarne same bližja, bomo tudi z geografskega vidika laže >sve'lili širše aspekte ali vsaj del teh aspektov. Z njimi namreč šele dobimo ustrezne elemente za tehtno presojanje o splošni vlogi, vrednosti in različnih pomenih tega velikopoteznega elektroenergetskega posega, ki se nam v Gornjem Posočju obeta. O tem pa prihodnjič. VIRI IN OPOMBE: 1. HE Trnovo, Investicijski program. Klektroprojekt. Ljubljana 1963. 2. Hidroelektrarna Trnovo. Osnovni podatki o projektu. Soške elektrarne. Nova Gorica. Ljubljana 1964. 3. Vloga IIE Trnovo v okviru elektroenergetskega gospodarstva SRS. Primerjalna študija. Elektroinštitut. Ljubljana 1965. 4. Letno poročilo 1964. Elektroenergetski! skupnost Slovenije, Ljubljana 1965. 5. II. Požar, Uloga hidroelektrarne Trnovo u opskrbi Sit Slovenije električnom cnergijom. Institut za elektro-privredu, Zagreb 1965. 6. Investicijski program o IIK Trnovo, izdelan od Klek-(ropodjetja v Ljubljani in revidiran od posebne revizijske komisije ter odobren od delavskega sveta Soških elektrarn kot investitorja. 7. a) Stalno potrebni in zagotovljeni del električne energije označujejo za osnovno ali konstantno energijo. Imenujejo jo tudi energija v pasti. b) Dodatni, periodično potrebni del električn - energije imenujejo variabilna ali o novnii > rš-j« i energi ja. Ta energija ima pri nas dnevno obremenitev in nočno razbremenitev. c) Dodatna energija, ki je (»otrehna ob navečjih obremenitvah (dnevnih konicah,, imenujejo vršna ali konična energija. Pri nas Ima dnevno dve obtežbi, dopoldansko in popoldansko. V bistvu gre za zgornji del variabilne energije, d) Energija, ki je potrebna za kritje potreb v hidrološko in energetsko kritičnih mes«eih. imenujejo isezonsko energij». Pri nas sta kritični sezoni januar — februar in september — oktober. 8. V elaboratih o HE Trnovo se navajajo različne številke, od 420 do 470 Gvvh. 9. V gradivu, ki obravnava problematiko HE Trnovo, se navajajo različne vsote, od 40 do 55 milijard dinarjem. Zadnja vsota je izračunana na osnovi revalorizacije po gospodarski reformi. 10. Prognoza o naraščanju električne potrošnje Zavoda plan SRS iz leta 1964 sloni na dogovorjeni izgradnji že začetih elektrarn in na ustreznem, razvoju novih elektrarn. Ker se razvoj enih in drugih elektrarn čedalje bolj kasni, bi prognozirano naraščanje potrošnje krili kvečjemu z znatnim uvozom električne energije. Ker je to malo verjetno, štejejo »o prognozo za maksimalno. Da bi se uvozu električne energije izognili, je Elektroenergetska skupnost Slovenije izdelala reducirani, minimalni program. Po tej prognozi se med drugim na primer tretja faza elektrolize v Kidričevem ne zgradi, tovarna dušika v Rušah pa se do 1973. leta ne poveča. Hmelj v Bački (Nekatere geografske karakteristike) V Jugoslaviji imamo dvoje izrazitih hmeljarskih področij: Savinjsko dolino v Sloveniji in Bačko, kjer je že od nekdaj pridelovanje hmelja osredotočeno ¡na okolico Bačkega Petrovca. Obe hmeljarski pokrajini kažeta s številnimi in s samosvojimi pojavi toliko posebnosti, da jih moramo resno vključiti v obravnavo že tudi tedaj, ko govorimo ali pišemo o splošnih karakteristikah posameznih predelov naše države. In še več. Tudi med obema našima hmeljarskima pokrajinama so številne bistvene razlike, ki so rezultat medsebojnih spletov različnih prirodnih in družbeuo-eko-nomskih čimiteljev. Prav te razlike pa nas opozarjajo, da moramo pri proučevanju slehernega pojava v pokrajinah (v našem primeru hmelja kot pomembne industrijske kulture našega poljedelstva in kmetijstva) prikazati skupne karakteristike, še prav posebno pa njegove specifičnosti, ki so lastne samo posameznim predelom v pokrajini. To pa z drugimi besedami pomeni, da moramo pri proučevanju hmelja v pokrajini spoznati tudi njegove biološke (bolje: ekološke) potrebe in zahteve ter jih primerjati s pogoji, ki jih pokrajina ima. Hmelj pridelujejo pokrajine z zelo različnimi prirodinimi pogoji (na primer Savinjska dolina, Dravsko polje, Dravinjske gorice, Bela krajina, Bačka, severna Bosna, Slavonija itd.) in prav zaradi tega morajo imeti hmeljski nasadi zelo različne vplive na preobrazbo fiziognomije pokrajin, ki pa je prav tako odvisna od družbenoekonomskih komponent. Njihovi medsebojni spleti pojavov pa izpričujejo tudi bogata medsebojna nasprotja, ki jih odkrivamo in spoznavamo v sleherni pokrajini, ko se poglabljamo v srž njenih pojavov. Tudi v hmeljarski pokrajini so predeli, ki so odsev dinamičnih in heterogenih prepletanj med pojavi v konkretni prostorski in časovni situaciji, in imajo podobne ali sorodne samo posamezne pojavne oblike (v našem primeru: hmeljske nasade), ki jih združujejo v hmeljarsko pokrajinsko skupnost. To pa dalje še pomeni, da morejo in morajo imeti poedine skupine činite- ljev v posameznih obdobjih tudi zelo različne vplive in učinke na genezo predelov v pokrajini. Tudi isti pobudniki, ki so jih sprožila določena družbeno-ekonomska gibanja v antropogeosferi, so našli zelo različne odmeve v pojavih in procesih različnih predelov in pokrajin. Ugotavljati in spoznavati posamezne pojave in zakonitosti v njihovih procesih, to pa je tudi ena izmed nalog geografije današnjega časa. Nekatere prirodne karakteristike petrovske okolice Petrovsko hmeljarsko področje zavzema južni del Bačke, kjer je nižja puh lična terasa sredi med aluvijem, ki poteka na jugu ob strugi Donave in diluvialno puhlično planjavo najširša. Puhlične terase sestoje iz puhlice ali iz drobirja, ki pomeni prehod iz sladkovodnih barskih usedlin ali pa tudi rečnih nanosov, katerih debelina znaša od 2 do 6 metrov. Na tem petrogralskem substratu so se razvile rodovitne prsti različnih odtenkov (stopenj) degradiranega črnozjoma, in ni čudno, da so površine v tolikem obsegu obdelane v polja; le ob večjih zamočvirjenih zaplatah, ki so ostanki nekdanjih okljukov panonskih rek, so strnjene površine travniškega sveta. Hmelju v tem predelu najbolj ustrezajo humusno - peščene - ilovnate prsti, ki so bogate z apnenimi in kalijevimi hranivi. Zemlja mora biti odcedna, saj je hmeljski pridelek na v lažnejši zemlji manj arornatičen kot pa na suhi. Toda za vodo prev eč propustna tla so prav tako neugodna, ker ne zadržujejo potrebne vlage, ki je nujna za normalno uspevanje hmeljskih sadik. To je toliko pomembnejše v bačvanskem hmeljarskem območju, kjer je v vegetacijski dobi hmelja sorazmerno sušno razdobje brez znatnejših padavin. Petrovsko hmeljarsko območje spada med tista področja Panonske kotline, kjer se pojavljajo velike temperaturne amplitude, ki so lastne kontinentalnemu podnebju. Poletni meseci so suhi in 119 Mi * ti i' t ' I ... vroči. V posameznih dnen se temperatura dvigne na 400 C in več (julij 1950 41,2° C, v avgustu 1946 je kazal termometer 40,6° C itd.), kar pa ni samo izraz,.kontinentalnosti", temveč še drugih iz nje izvirajočih značilnosti (pomanjkanje gozdne odeje, ogromna prostranstva žitnih polj, ki jih v mesecu juliju ali avgustu preorjejo in s svojo puhlično-peščeno prstjo dvigajo razgretost nizko nad tlemi itn.). Poleg vsega tega zadržuje visoko temperaturo nad panonskim območjem mirno, brezvetrno vreme v času, ko se razteza nad njim anticiklon; v Bačkem Petrovcu je v poletnih mesecih kar 335°/00 brezvetrnih dni, pa tudi insolacija je najmočnejša v poletnih mesecih. Zime so hladne in zasnežene, in ko se iz vzhodne Evrope tudi na ta del našega ozemlja raztegne sibirski anticiklon, nastopijo dnevi najhujšega mraza. V januarju 1963 so namerili -29,20 C, v februarju 1956 pa — 27» C itd. Zimski mraz stopnjujejo še vetrovi, ki pihajo od severovzhoda in vzhoda, saj je v zimskih mesecih samo 135°/00 brezvetrmih dni. Račvansko hmeljarsko področje spada med sušnejša področja Panonske kotline, saj pade v vegetacijski dobi (od 1. IV. do 1. IX.) samo okrog 50o/o letne moče. Upoštevati pa moramo dejansko nihanje množine padavin v posameznih letih, ker je neposredno od njih odvisna kmetijska proizvodnja. Samo v zadnjih desetih letih (1953—1962) imamo znatna odstopanja letnih količin padavin od večletnega povprečja. Najobil-nejŠe padavine v vegetacijski dobi so bile leta 1953, ko je padlo kar 75o/o letnih padavin, v letu 1962 pa samo 39o/o. Res je, da moramo ob vsem tem upoštevati: se celoletne množine padavin, saj te-te v h ta dni polovici leta prepoje z vlago debelejše sloje prsti, iz katerih morejo posamezne rastline v vegetacijski dobi črpati za svoje življenje potrebno vodo. Med posameznimi leti pa so tudi precejšnja odstopanja celoletnih padavin v primerjavi z večletnimi povprečki. Leta 1961 so namerili v Bač. Petrovcu samo 377 mm padavin, v letu 1955 pa kar 934,6 nam. Oba ekstrema nam prikazujeta možnosti odstopanj od povprečkov, in prav s temi odstopanji je potrebno računati še prav posebno v času načrtnega gospodarjenja na kmetijskih površinah. Z izgradnjo Velikega kanala Donava—Tisa—Donava bo mogoče že konec tega desetletja namakati obsežna prostranstva kmetijskih površin v južni Bački. Ze dozdajšnja namakanja v bačvanskih hmeljiščih so pokazala velike gospodarske prednosti pred nenamakanimi območji, sa j so bili donosi z namakanih hmeljišč za 30o/o višji kot v tistih, ki so bili prepuščeni gospodarjenju suše. Poletni meseci z visokimi temperaturami, s sorazmerno majhnimi količinami padavin, so meseci suše, ki pogosto zajame panonsko območje. Intenziteta padavin nam kaže, da v vegetacijski dobi, ko so potrebe po padavinah največje, Ic te ne pridejo do popolne in koristne veljave, kajti velik del se jih porazgubi v sušnem ozračju in v izsušenih zgornjih plasteh prsti. Zato bo za bač-vansko kmetijstvo toliko večjega pomena izgradnja velikega umetnega sistema vodnega omrežja, s katerim bo človek mogel kljubovati številnim nevšečnostim, ki so jih bacvanskemu kmetijstvu prinašale in jih še danes prinašajo suše. I. Povprečne množine padavin in povprečne mesečne temperature za Bački Petrovec v letih 1953 — 1962: januar februar marec april maj junij julij padavine: 38 55 39 56 72 66 59 temperatura: — 0,6 0,2 5,1 11,3 16,8 19,7 21,1 avgust september oktober november december Letno padavine: 56 34 39 49 60 623 temperatura: 20,6 16,5 11,6 5,8 2,3 10,9 II. Število padavinskih dni v Bačkem Petrovcu 1953 — 1962: januar februar marec april maj junij julij do do 1 mm 5 mm 6,3 2,5 8,0 3,3 7,0 2,4 9,2 3,5 10,2 4,3 8,8 4,4 7,2 3,2 avgust september oktober november december Letno do do 1 mm 5 mm 5.4 3.5 4,3 2,1 5,4 2,3 8,5 3,8 9,0 4,2 89,3 39,5 . J 120 TTmeljski m a sadi v Bački Začetki bačvanskega hmeljarstva segajo v zadnja desetletja XVIII. stoletja (ing. ITussar in A. Labath (navajata leto 1770, prof. VI. Ivrnet pa leto 1790), ko je grof Rudolf Chotek na svojem veleposestvu v bližini BaČkega Petrovca zasadil prve hmeljske sadike, ki jih je dobil iz Žatca na Češkem. Ze v začetku 19. stoletja (do 1810. leta) prenehajo v petrovski okolici s hmeljarstvom, ki se v štiridesetih letih istega stoletja pojavi, še v okolici Futoga ob Donavi, kjer tudi kmalu propade. Sele v leto 1891 segajo začetki racionalnega hačvanskega hmeljarstva, ki je ponovno vzniklo v Petrovcu in njemu najbližjih slovaških naseljih. Vse do leta 1901 so zajemala bačvanska (predvsem petrovska) hmeljišča približno pri 28 hmeljarjih samo okrog 13,7 ha. Razvoj svetovnega gospodarstva, ki je nenehno povečevalo število zaposlenega delavstva in njegova koncentracija v velikih mestnih aglomeracijah, je posredno vplival na hitro rast hmeljskih površin. Ugodna konjuktura hmcljskega pridelka na svetovnem trgu je našla plodna tla tudi v petrovski okolici, kjer so se hmeljske površine nenavadno hitro večale. Ze leta 1904 je bilo v vsej Rački okrog 200 ha hmeljišč, ki so se do prve svetovne vojne razširila na 1720 ha, ko so dosegli hmeljski nasadi prvi najmočnejši vzpon, ki ga je oslabila kriza meti prvo svetovno vojno, ko je zajela vsa hmeljišča v svetu. Po prvi svetovni vojni so se hmeljniki v Rački širili še z večjo silovitostjo kot dotlej. Leta 1920 je bilo le še okrog 404 ha hmeljišč, leta 1924 2000 ha, naslednje leto pa že 3430 ha in leta 1927 celo 6667 ha (nekateri viri navajajo celo podatek za 8000 ha), leta 1932 pa že spet samo 1025 ha (kar pomeni v primerjavi z letom 1927 — 85o/o), in v vseh naslednjih letih, vse tja do druge svetovne vojne, hmeljišča v Bački niso presegla površine 1700 ha. Druga svetovna vojna je občutno prizadela tudi bačko hmeljarstvo, saj je bilo leta 1945 okrog 285 ha hmeljskih nasadov, katerih površine pa so se še nadalje krčile vse do leta 1952, ko jih je bilo le še okoli 170 ha. Toda po tem letu zaznamujemo v Vojvodini, predvsem v Rački počasno, vendarle pa stalno širjenje hmeljnikov. Sele v letu 1955 so tudi v tem predelu naše države prešli k načrtni obnov i hmeljišč, ki so v preteklih letih (1962) dosegla površino 1410 ha, s katero so se tudi približali planskim predvidevanjem (okrog 1500 ha). Današnja razprostranjenost hmeljskih nasadov v Rački je ostanek podedovane podobe iz preteklih desetletij, vendarle s to razliko, da se je nekdanja koncentrirainost hmeljišč okoli Bačkega Petrovca razpršila na mnogo širše ozemlje. Se v predvojnih letih je bilo od 50o/0 do 75o/o vojvodinskih hmeljišč na območju današnjega teritorija petrovske komune, medtem ko je danes tod še samo 25 o/o bačvamskih hmeljnikov. Občina Bačka Palanka je drugi najmočnejši okoliš hmeljskih nasadov (22;5°/o). Tudi v neposredni okolici Novega Sada so se še iz preteklosti ohranila hmeljišča, ki so jih v zadnjem desetletju temeljito obnovili. Navedenim občinam slede po površini hmeljišč še Bač (103 ha), 2abalj (72,5 hektarov), Vrbas )56 ha in Srbobran, kjer je samo 2,3 ha hmeljnikov v privatni obdelavi. Naglasiti je treba, da je okrog 88o/0 hmeljišč osredotočenih" na Bačko, in je le dobra desetina ostala razpršena po severnih obronkih Fruške gore (v okraju Beočin je okrog 71 ha hmeljišč), v Sremu je okrog 54 ha hmeljnih nasadov, v okraju Vinkovci 36.5 ha ter v pančevskem okraju 7 ha. V letu 1957 je bil še manjši hmeljski nasad, v Semberiji, v severovzhodnem delu Bosne. Ob vsem tem se nehote vprašujemo, kateri so bili tisti odločujoči činitelji, ki so narekovali propad nekdanji, še mnogo večji koncentraciji hmeljskih nasadov, in pospeševali ter utrjevali današnjo razpršenost hmeljnikov na mnogo širših prostranstvih Backe oziroma Vojvodine. Prav gotovo ne smemo iskati vzrokov v samih naravnih činiteljih, temveč predvsem v družbenih spremembah v zadnjih dveh desetletjih, ki so močno v plivale tudi na ekonomske spremembe v strukturi naših kmečkih naselij. V prvih povojnih letih, v letih administrativnega gospodarjenja, ni bilo dovolj močne ekonomske vzpodbude, pa tudi samoiniciativnost individualnih zemljiških posestnikov so paralizirale številne gospodarske krize, ki jih je v kmetijstvu še najmočneje občutilo hmeljarstvo, to sta osnovna vzroka poslednje krize, ki je več kot celo desetletje (od leta 1940 do 1952, oziroma do 1955) uničevala bačko hmeljarstvo. Družbena kmetijska posestva, ki so nastala po zmagi revolucije pa še niso bila sposobna nadal jevati kontinuitete bačkega hmeljarstva, med drugim že zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile ne, ki jo zahtevajo hmeljišča. Z ekonomsko utrditvijo družbenih kmetijskih gospodarstev pa so le-ta postala sposobna obnav ljati hmeljske nasade in s povečanimi hektarskimi donosi dvigati kvaliteto bačkega hmelja, ki pa ima tudi poseben sloves v svetu. Povojna obnova hmeljišč v Jugoslaviji je šla v obeh pridelovalnih področjih dokaj različna pota. V Savinjski dolini so bili individualni zemljiški lastniki — posestniki — nosilci obnove hmeljskih nasadov (ob znatni materialni podpori tokratnih kmetijskih zadrug). Ti so si že v prvih povojnih letih s svojimi kvalitetnimi pridelki hmelja zagotovili prostor na svetovnem tržišču, medtem ko se je v tem obdobju bačvansko hmeljarstvo še vedno pogrezalo v vedno hujše krize brezizglednih perspektiv. Zato ni čudno, da v Sloveniji individualni kmetovalci še vedno pridelujejo nad dve tretjini slovenskega pridelka, medtem ko je v bačvanskem hmeljarskem območju prav nasprotno: 84o/o hmeljišč je v rokah družbenih kmetijskih gospodarstev. Toda v tistih naseljih Backe, kjer je bilo predvojno hmeljarstvo najbolj razvito, so se vse do današnjih dni ohranile znatne hmeljske površine na kmečki 31 posesti. Med vzroki, ki so v povojnih letih podaljševali krizo hačvansfcemu hmeljarstvu, moramo prav gotovo poiskati se tiste, ki jih je porajala zmaga nase revolucije, ko je proglasila dokončno odpravo izkoriščanja človeka po človeku. V ečina hačvanskih hmeljarjev — v nasprotju s savinjskimi — ni imela niti hmeljskih sušilnic, ki so za kvalitetni pridelek slehernemu večjemu hmeljarju neobhodno potreben stavbeni objekt, pač pa so imeli trgovci in številni drugi prekupčevalci hmelja večje sušilnice v svojih skladiščih hmelja. Tudi to nas opozarja na izrazito konjukturnost hačkih hmeljskih površin, in velika večina hačvanskih hmeljarjev zaradi gojenja hmelja ni bistveneje spreminjala obsega svojega doma oziroma števila objektov gospodarskih poslopij. Bačvanske hmeljarske kmetije so se novim ¡potrebam in zahtevam hmeljske kulture samo prilagajale, oziroma njihovi gospodarji niso spreminjali funkcije posameznim objektom — predvsem gospodarskim poslopjem — v okviru kmečkega doma. Pregled rasti hmeljskih površin v Vojvodini oziroma v Bački nam narekuje v primerjavi s Slovenijo še nekaj ugotovitev. V času ugodnih konjuktur so se hmeljišča v Bački hitreje in ob-sežneje širila kot v Sloveniji, prav tako pa so se hmeljišča v času gospodarskih kriz (na primer 1929—1932) tudi bil reje umikala drugim poljedelskim sadežem. Do prve povojne krize v letu 1929 je bilo težišče jugoslovanskega hmeljarstva v Bački, kjer je bilo skoraj 77o/o naših hmeljišč. Toda že v letih pred drugo svetovno vojno se je težišče našega hmeljarstva preneslo v Slovenijo — v Savinjsko dolino, kjer je bilo v zadnjih letih pred vojno že okrog 79% jugoslovanskih hmeljnikov. Tudi ¡k> končani vojni so slovenska hmeljišča hitreje obnovili kot bačvanska ter so se z velikim uspehom vključila v svetovno proizvodnjo hmelja (o nekaterih vzrokih — glej zgoraj), in danes je nad 62o/o jugoslovanskih hmeljišč v Sloveniji. Vse te značilne razlike v razvoju našega hmeljarstva so v različnih obdobjih vtisnile njenim pokrajinam svoje posebnosti, ki se še danes bolj ali manj izrazito javljajo v samem bistvu svojih fiziognomij. Zanemariti pa ne smemo še nekaterih drugih činiteljev, ki so v Bački pospeševali ali pa zavirali rast hmeljskih površin. Za primer analize bomo vzeli današnje območje petrovske občine. Nedvomno je bila pri tako nagli rasti hmeljišč sama struktura zemljiških kultur odločujočega pomena. Delež posameznih zemljiških kultur je odvisen od številnih prirodnih lastnosti pokrajine (relief in njegova dispozicija proti soncu v različnih letnih časih, od hidroloških in pedoloških karakteristik pokrajine, itn. kot tudi od stopnje gospodarskega razvoja). In če je danes v |>etrovski občiai 85o/o njivskih površin in pripada samo ostalih 15o/o površin drugim zemljiškim kulturam (travnik 3,1 °/o. vinograd 0.7oetrovski občini 3636 zemljiških posestnikov, od katerih jih je imelo 41,7o/o manj kot 2 ha skupnih zemljiških površin. Od 2 do 5 ha zemlje je imelo 34o/0 posestnikov, med 5 in 8 ha 150/0, nad 8 ha pa 9,4o/o. V posameznih naseljih vladajo v zemlji-ško-posestni strukturi podobna razmerja in le v Bačkem Magliču, kamor so se po Letu 1946 priselili številni agrarni interesenti iz SR Bosne in Hercegovine, je delež posestnikov do 2 ha kmetijskih površin (nad 600/0) mnogo večji, kot v ostalih naseljih. V današnjih dneh je ogromnega IU pomena struktura Kmečkega gospodarstva. V" pe- trovski komuni je nad 60~o/o kmečkih zemljiških' gospodarstev, dobra četrtina so ..mešana" kmečka gospodarstva in samo 7.6 o/o je nekmečkih gospodarstev. Samo ob sebi je umevno, da je v nižjih skupinah zemljiških posestnikov mnogo večji delež nekmečkih in mešanih gospodarstev kot pa v višjih skupinah (nad 5 ha). V današnjih dneh srečujemo hmeljske nasade pri vseh velikostnih skupinah kmečkih gospodarstev. Vendar ugotavljamo, da sta si delež zemljiških posestnikov posameznih skupin z njim pripadajočim arealom hmeljišč v obratnem sorazmerju. Leta 1960 so imeli zemljiški posestniki do 2 hektara posesti 8,7o/0 hmeljišč v občini Bački Petroveč (v oklepaju je delež posestnikov 41,7o/0); posestva med 2 in 5 ha 35,9"o/o hmeljišč (delež posestnikov- znaša 34o/0), kmeti je od 5 do 8 ha so obdelovale 31,1 hmeljnikov (15o/0), kmečkim gospodarstvom z nad 8 ha pa je pripadalo 24,3o/o hmeljišč (9,4o/0 gospodarstev). Drugače povedano: z naraščanjem velikosti zemljiške posesti, se zmanjšuje delež izv en svoje lastne domačije zaposlenih članov gospodarstva — kmetije. (To je odvisno tudi od števila ljudi na gospodinjstvo in prav to nam karakterizira že osnovni značaj zemljiškega posestnika.) Prav v tem vidimo tudi enega izmed osnovnih vzrokov hmeljarjenja, ki se je v bačvanskem proizvodnem področju ohranilo bolj na kmečkih kot pa na mešanih ali nekmečkih zemljiških posestvih. Ob vsem tem moramo upoštevati še dejstvo, da so v sedanjosti, kot bodo tudi v prihodnosti nosilci hmeljarstva v petrovškem proizvodnem okolišu družbena kmetijska posestva, ki že danes obdelujejo nad 58o/o tamkajšnjih hmeljišč. Nekateri problemi deTovne sile v kmetijstvu V petrovski občini je kmetijstvo še vedno osnovna gospodarska dejavnost, ki preživlja 64 odstotkov prebivalstva. V njegovih različnih vejah dejavnosti je zaposlenih celo 70.7o/o ljudi. Edino v Petrovcu, ki je kulturno središče Slovakov v Jugoslaviji, ter administrativno-upravno središče občine in staro središče bačkega hmeljarstva, je delež kmetijskega prebivalstva nekaj manjši (53,4 o/o), vendar zaposluje kmetijstvo še nad 60o/o petrov škili meščanov. Petrovec, ki ima nekaj predelovalne industrije, zaposluje večji del neruralnega prebivalstva z vsega svojega občinskega območja; samo 3,1 o/0 (246 preb.) petrov-skih občanov je izven občinskega območja zaposlenih v različnih panogah dejavnosti. Analiza kmečkih gospodarstev nam je pokazala, da je v letu 1960 živelo na kmečkih posestvih 12.038 ljudi (okrog 71o/0 petrovskih občanov). Ugotavljamo pa, da 719 ali 19,8o/o zemljiškim posestnikom primanjkuje delovne sile,^ oziroma da je celo 165 (4,5o/o) kmečkih gospodarstev brez dela zmožnih članov. 42,2 o/o (1544) gospodarstev razpolaga z odvečno delovno silo, ki jo deloma zaposlujejo večja kmečka in kmetijska gospodarstva, pa tudi drugi poklici (predvsem obrtni), ki so sorazmerno dobro razviti v posameznih naseljih — vaseh. Manj kot ena tretjina kmetij pa sploh ne daje in niti ne sprejema tuje delovne sile. Znana nam je usmerjenost petrovskega kmetijstva,. (kot smo ugotovili, da zavzemajo žitarice okrog 60 o/o njivskih površin, industrijske rastline 25o/o, krmne rastline 12°/o in okopavia« m okrog 3 O/o V Res je. da imajo posamezna naselja v Savinjski dolini še vedno večji delež njiv zasajenih z industrijskimi rastlinami, vendar pa moramo upoštevati, da zavzemajo hmeljišča v Savinjski dolini 9o0/0 in ver industrijskim rastlinam odmerjenih njivskih površin. Prav nasprotno pa je stanje v bačvanskem hmeljarskem območju, kjer pride na hmeljišča le 9.8o/0 njiv. Zdi se mi. da je prav to eden izmed osnovnih vzrokov, ki terjajo popolnoma drugačno razporeditev potreb po delovni sili, ker jo zahtevajo razno vrstne j še industrijske rastline. To pa daje osnovne pogoje vsebinsko bogato sestavljenemu koledarju kmetijskega (še prav posebno kmečkega) tlela, ki se menja z najraznov rstnejšimi spremembami tehnologije obdelave kmetijskih površin. Se več. Uspe-vanje in pridelovanje številnejših poljedelskih kultur ima vrsto prednosti pred monokulturnim kmetijskim gospodarstvom. Oglejmo si samo dva razloga: 1. Različni pridelki imajo po navadi časovno zelo različno razporejene posamezne vegetacijske cikle, ki zahteva i o določen način obdelave z določenim številom delovne sile. Kolikor so zahteve posameznih kultur po delovni sili tudi časovno različno razporejene, s toliko večjo upravičenostjo podpiramo v našem kmetijstvu poli-kulturni sistem. Zakaj samo na tak način moremo nuditi delovni sili v kmeti jstvu kontinuinirano zaposlitev skozi vse leto. Dokler pa bo naše poljedelstvo še v največji meri odvisno od gospo-dovanja naravnih zakonitosti (suše. poplave itn.), vse dotlej se morejo pri vnaprej pripravljenem časovnem programu ooravil (del) pojavljati pa-membni anahronizmi. ki jih moremo pričakovati v toliko večjem številu, kolikor so posamezne poljedelske kulture občutljivejše za t? ali one vremenske neugodnosti, ki se na različnih tleh tudi zelo različno manifestirajo. 2. Komercialno po liku 11 urno kmetijstvo laže kljubuje vsem nevšečnostim, ki se v času gospodarskih depresij pojavljajo na svetovnem tržišču. Visoko število sezonske delovne sile. ki jo zaposluje kmetijstvo v bačvanskem hmeljarskem področju skozi več tednov zaporedoma, je odsev večjega števila industrijskih rastlin, ki zahtevajo mnogo več obdelovanja kot pa druge poljedelske kulture. Sezonci, ki se zaposle po oacvanskih kSmetijah, pomagajo pri spravilu sladkorne pese. obiranju hmelja, pri trganju koruze, pri žetvi sirka. ki je v povojnih letih nekajkrat prerastel predvojne površine. Spomnimo se samo leta 1927, ko so imeli samo Petrov ci 1150 ha hmeljišč in ko so morale njihove kmeti ie v času obiranja sprejeti več tisoč obiralcev. Obiralci so prihajali iz Medjimurja in Srema. a med najštevilnejšimi so bili Slovaki iz Banata. V zadnjih desetletjih se je gravitacijski radij delovne sile (predvsem obiralcev hmelja), ki jo privablja bačko hmeljarsko področje spremenil. V zadnjih letih so prihajali hmeljski obiralci iz severnega dela Bosne, Srema, iz Banata še vedno prihajajo Slovaki, pa tudi iz Kosnieta prihaja vsako leto vse več moških obiralcev hme- lja. V primerjavi s preteklostjo, ko so imeTi kmetje velike površine hmeljišč, so sprejemali tuje obiralce: pri posameznih gospodarjih se je zbralo po 50 in več ljudi. Danes, ko hmeljske površine individualnih zemljiških posestnikov nazadujejo. morejo vsi ti hmeljarji pospraviti svoj pridelek z domačimi obiralci, z obiralci iz svoje vasi. Velike množice obiralcev, ki se za nekaj dni nase Is v hmeljarskih področjih, večinoma zaposlijo samo družbena kmetijska posestva: samo kmetijska zadruga Petrov ae je v zadnjih letih zaposlila nad 2500 obiralcev. Sušno poletje 1963 je pripravilo precejšnjo zmedo pri zaposlitvi sezoncev. Zaradi suše sta hmel j in si rek dozorela istočasno, in ker sta obe kulturi gospodarsko za tamkajšnje kmetijstvo enako pomembni, se je bilo težko odločiti, kateri na j ima prednost pri spravilu. Pri tem pa je odločal predvsem ekonomski činitelj: žetev sirka je naporn?jša od obiranja hmelja, zato zaposluje več;noma moško delovno silo in daje tudi do -tirikrit večji dnevni zaslužek. Prav zaradi tega je bilo v omenjenem leta v hmeljiščih občutno pomanjkanje delovne sile. Spričo dejstva, da se iz leta v leto zmanjšuje število v kmetijstvu zaposlenih sezonskih delavcev, ki so za nekatera opravila neobhodno potrebni, stopajo v bačvanskem hmeljarstvu tehtno argumentirane zahteve po mehanizaciji hmeljskega obiranja vidno v ospredje. S tem pa se bo pojavil v bačvanski hmeljarski pokrajini nov element, ki bo svojevrstno ..spremenil" življenje v času pospravljanja hmeljskega pridelka. B a č v a n s k a h m e I j a r s k a pokra j i n a V geografiji se večkrat sprašujemo: kateri pa so tisti osnovni pojavi, ki zrcalijo zakonito aktivnost posameznih činiteljev ali skupine teh činiteljev, med katere štejemo tudi človekovo udej-stvovanje v ..njegovem okolju'', in ki dajejo pokrajini ..določeno" — samosvojo fiziognomijo ? Prav zato moremo cestokrat govoriti o tipičnih pokrajinah, saj so njenim številnim (bolje povedano: brezštevilnim) pojavom ..samo posamezne skupine" činiteljev v tisnile karakteristično podobo. Te skupine so dale posameznim pojavom, ki v naši miselnosti rezultirajo pokrajino, nekatere svojevrstne poteze, vendar pa tako močne in res nadvse tipične, kakršne se pač morejo izražati v fiziognomični homogenosti ožje ali širše regionalne ..skupnosti"" (v kraju, predelu, pokrajini, področju itn.). Kadar govorimo o bačvanski hmeljarski pokrajini, s tem potemtakem že označujemo prepletenost posameznih pojavov v pokrajin, ki jih je posredno ali neposredno porajalo gojenje hmelja. Hmelj prinaša v pokrajino številne pojave in šele vsa njihova vsebinska prepletenost daje posameznim pojavom v predelih določene fiziognomične karakteristike, zaradi katerih določene pojave na zemeljskem površju uvrstimo v kraj, predel, pokrajino itn. Hmelj je (prav tako tudi druge) kot ..aktivna" pojavna oblika sprožil v pokrajini nove procese, ki so „vznikli" na pojavili vseli dotedanjih procesov. Znova moramo poudariti, da so iste intencije v različnih „okoljih" rodile različne pojave, ker so se tudi le-ti formirali na vseh specifionosti/i dotedanjih procesov. Današnja hmeljišča v Rački so povsem razkropljena, to še toliko bolj stopnjuje sam pogled na pokrajino, ki kaže posamezne hmeljske nasade v širokih ravninskih prostranstvih, in jih le na jugu izrazito omejuje Fruška gora. Bačvanski hmeljarji so imeli že od nekdaj v hmeljskih nasadili žičnice, ki so se v Sloveniji na znatnejših površinah pojavile šele v zadnjem desetletju. Zato pa je bačvanska hmeljarska pokrajina oropana lepot in bogastev kopic hmeljevk, v katerih so v zimskih mesecih zložene hmeljevke. Pomanj-kainje tega pojava (hmeljevk) v hmeljarski pokrajini je bolj prirodno kot družbeno pogojeno, saj je luičvansko hmeljarsko področje že izven obsega prirodnega gozda, ki daje surovine za hmeljske opornike. \ V prenekaterih hačvanskih IimcI juikih, ki so v lasti kmečkih gospodarstev, srečujemo v nižjih etažah vinsko trto, medtem ko zavzemajo košato razraščene hmeljske sadike višje dele hmeljskih žičnih napeljav. Sirek, ki je nekoč po ozarah obrobljal hmeljske parcele, se je danes že umaknil na lastne njive, od koder je zrinil druge kulture bačvanskega poljedelstva (med njimi tudi hmelj). Najvidnejši pojavi, ki jih je prinesel hmelj v središče bačvanskega hmeljarstva v Bač. Petro-vac, so hmeljska skladišča, ki so danes še samo neme priče nekdanje moči in gospodarske velja- ve bačvanskega hmeljarstva. Devetnajst vecnad-* stropnih stavb, v katerih je bilo mogoče vskladi-ščiti 1930 ton hmeljskega pridelka, je pripadalo 22 petrovskim hmeljskim trgovcem ter njihovim prekupčevalcem, kolikor jih je bilo v Petrovcu že leta 1927. Danes, ko je tudi odkup bačvanskega hmelja prevzelo trgovsko podjetje „Kooperativa". ki je obdržala samo nekaj večjih skladišč. pa dobivajo druge stavbe nekdanjih hmeljskih skladišč nove funkcije in marsikdaj tudi drugačno zunanjo podobo (na primer mlin, institut za hmelj, pekarna, mizarska delavnica itd.). Živ ljenje v času obiranja hmelja (od 25. avgusta do 10. septembra; v Savinjski dolini okrog i 5. do 25. avgusta) je posebna in nadvse mar-kantna komponenta bačvanske hmeljarske pokrajine. Tedaj se marsikaj spremeni, da morejo zadostiti nekaj dnevnim potrebam in zahtevam novih tisočev ljudi — sezonskih delavcev. Ob večjih hmeljnikih so postavljeni šotori za prenočevanje obiralcev; k hmeljskim nasadom se tudi prese le s svojimi stojnicami prodajalci preneka- terih prehrambenih potrebščin ¿peki in mesarji). * * * Bačvanska hmeljarska pokrajina ima svoje posebnosti, vendar pa ima mnogo pojavov, ki jo zbližujejo in združujejo s slovenskimi hmeljarskimi področji. Razlike med njimi izvirajo tudi iz različnega prirodnega okolja, iz posebnosti v družbeno-ekonomskem razvoju, medtem ko jih združujejo usode velikih kriz, ki so zajele vsa hmeljarska področja in so se vendarle v obeh naših glavnih hmeljarskih pokrajinah — v okolici Bačkega Petrov ca in v Savinjski dolini — zelo različno zrcalile v pojavih pokrajinskega razvoja. Sveto zar Ilešič Staro in novo na vzhodnem in severnem Slovaškem Prav dobro nam je delo, ko so nam moravski in slovaški geografi po konferenei za metode ekonomske regionalizaeije Mednarodne geografske unije, ki smo jo imeli v Brnu od 7. do 10. septembra 1965, pripravili tridnevno ekskurzijo v predele vzhodne in severne Slovaške, ki so sicer, vsaj za nas, zunanje obiskovalce, močno od rok. Dobro nam je delo že zato, ker smo se na konferenci že kar malo naveličali samo teoretsko filo-zofirati o regijah. V* diskusijah o tem, do kolike mere na j bi bili v ekonomski regionalizaciji ter v geografiji sploh matematika in statistika nujno potrebno ali celo edino koristno sredstvo, so se mnenja zelo razhajala. Menda smo vsi nagonsko čutih, da nam po vsem, kar nam je z ekonomo-metrične strani koristno svetovala sorodna „re-gional science", nič ne bo škodil praktičen vpogled v konkretne, zares žive in dinamične regije, zakaj sicer lahko ostane — kakor se je nekdo med nami pošalil — takšna „regional science" ne- kakšna „regional science without region" („veda o regiji brez regije"). Da so nas na ekskurziji zapeljali predvsem na vzhodno in severno Slovaško, nam je še posebno prišlo prav : zakaj, vsaj za južni del teh krajev so nam agilni slovaški geografi pod vodstvom dinamičnega docenta Ko-lomana fvaničke, že za lanski mednarodni geografski kongres v Londonu pripravili odlično, temeljito priprav ljeno, kolektivno in kompleksno delo o geografiji regije vzhodnoslovaških železarn (o njej prinese poročilo „Geografski vestnik" za leto 1965). Tako smo lahko naša regionalna opazovanja zares podrobno in temeljito oprli na konkretna, v zvezi z regionalnim planiranjem proučena tla. Pot je bila z vseh vidikov nad vse zanimiva. Saj vemo pravzaprav o Slovaški, zlasti o njenih bolj hribovitih in goratih vzhodnih in severovzhodnih krajih, kaj malo. Naše predstave o njej so kar prespiošne. Odpravimo jo navadno precej 125 i hA kratico. Pravimo pač, da gre za predel, lei Je bil v stari avstro-ogrski monarhiji in tudi se potem v prvi češkoslovaški republiki daleč nekje bogu za hrbtom, proč od češko-mora v ske in avstrijske industrijske revolucije; zato je ostal pretežno agraren, v vsakem pogledu zaostal ter je svoj močni prirodni prirastek množično pošiljal v izšeljeiništvo. Nato navadno pristavimo, da se jc zdaj stvar korenito spremenila: v novi CSSIl je tem predelom odmerjena nova vloga; njihova industrializacija nima samo namena, da odpravi tamkajšnjo socialno in gospodarsko zaostalost; zaradi svojega vzhodnega položaja naj služi tudi prostorsko organiziranemu gospodarskemu sodelovanju CSSIl s sosednjimi čianicanu VES, zlasti s ZSSR, pa tudi z Madžarsko in Romunijo. Pri tem se komaj dovolj zavedamo, da je pospeševanje razvoja v teh krajih ravno najznačilnejši izraz nove, vzhodne usmerjenosti češkoslovaškega gospodarstva in da je bila nekakšna gospodarska odročnost, perifernost vzhodne Slov aške prav tako samo značilen izraz proti zahodu usmerjenega gospodarskega ožilja v stari republiki in se pred leni v stari Avstro-Ggrski. O vsem tem smo vrh tega vedeli in navajali doslej kaj malo konkretnega. V naših predstavah smo bili preenostavni in prepovršni. Skoraj smo pozabili, da je te kraje potisnil na gospodarsko obrobje oziroma v zatišje šele čas visoko razvitega kapitalizma; da pa so bili, če posvetimo v njihov zgodovinski razvoj, dolga stoletja na važnih prehodih od juga na sever, iz madžarskega Podonav ja proti Poljski in Ukrajini. Da je takrat marsikje, zlasti v tako imenovanem Slovaškem rudogorju, cvetelo rudarstvo in fužinarstvo, od katerega so bogatela nekatera danes komaj kaj dinamična mesta ob teh poteh, da se je tod kot gospodujoča plast marsikje krepko ukoreninil madžarski, sprva fevdalni, nato meščanski razred, lci je včasih sklepal kravje kupčije za te kraje tudi s poljskimi fevdalci, da se je ponekod uveljavila tudi „vlaška" kolonizacija z romunske in ukrajinske strani ter da sta rudarstvo in fužinarstvo pritegnila sem v srednjem veku tudi „saško"' (nemško) prebivalstvo ter ga v dokaj pisanem etničnem in folklornem mozaiku ohranila vse do danes. Stvar se je poslabšala šele pozneje, ko je najprej bližnji Krakov prenehal biti prestolnica Poljske, ko so na Madžarsko posegli Turki, ko so vzhodnoslo vaški hribi postali ognjišče upornih madžarskih fevdalcev proti osrednji kraljevski oblasti, še posebno pa, ko je železniška doba, ki je v mejah Avstrije dajala prednost za prehod proti vzhodu tako imenovanim Moravskim vratom, ležečim ob velikem premogovnem področju, medtem ko je Slovaška ostala pod zaostalo pol fevdalno Ogrsko. Tako so ti kraji končno v sLari republiki zares „zašli'4 povsem na omrtvelo vzhodno obmejno obrobje, iz omrtvelosti jih je tudi v gospodarsko-geografskem pogledu vzbudila šele socialistična preobrazba. V ta svoj čas živahni, zatem uspavani in danes znova dinamični svet nas je iz Brna prestavilo letalo. Zat že proti večeru, v temi, tako rla smo se v Koši ca h zares „zbudili" šele zjutraj. Rahlo nas je na jutranje vtise pripravila samo vožnja z letališča v novi, stran od osrednjega vrveža stoječi hotel ,,llutnik:' (to je „Fužinar"). Od letališča najprej čez temne poljane, nato kot odrezano skozi obsežno novo, komaj v surovem dograjeno stanovanjsko naselje, pa zopet za nekaj sto metrov v noč in potem šeie na obrobje starega mesta mimo nekaj starejših javnih zgradb ogrskega tipa in enonadstropnih, načičkanih hiš značilne ogrsko-panonske arhitekture. Drugo jutro je bila slika s terase hotela ter ob vožnji iii hoji skozi mesto bolj kompletna. Na eni strani staro mestno jedro, prav zaprav v osrednji trg s staro, zares imenitno gotsko katedralo in mestnim gledališčem razširjena glavna ulica panonskega tipa. Ce smem biti nekoliko svoboden, L»i to staro mesto, kakršno je životarilo v zatišju ogrskega 19. stoletja in prve češkoslovaške republike in ki je pred vojno štelo okrog 50.000 prebivalcev, v veiikem delu Madžarov, označil kot nekaj večjo nekdanjo Mursko Soboto in ¡nekaj manjši nekdanji Novi Sad. Toda zdaj se je okrog tega starega panonskega relikta, zlasti na sever in zanod, razmannil pravi „novi svet": obsežna nova stanovanjska naselja, moderna univerzitetna četrt, nove javne zgradbe, tovarne in vse, kar še sodi zraven. Ko nam pogled objame vse to, se ne začudimo, da ceiujo danes število prebivalstva v mestni aglomeraciji že nad 120.000 In če so Košice s svojim zaledjem doživele svojo osvoboditev leta 194.5 z vzhoda — saj so bile prvi sedež češkoslovaške vlade na osvobojenem ozemlju — so v zadnjih le tili, še posebno po letih 1959/1960, ko so določili lokacijo za novi vzhodnoslo vaški železarski kombinat \ SZ („Vzhodnoslo vaške železarne") v neposredni bližini, doživele od vzhoda, oziroma v zvezi z vzhodom, tudi svoj novi gospodarski razcvet. Kombinat, ki stoji skoraj 20 km jugozahodno od mesta, je še vedno v gradnji. Njegova predvidena letna kapaciteta bo okrog 2 milijona ton. Spominja nekoliko na krakovsko Novo lluto. Tudi nagibi za njegovo lokacijo so bili podobni, na videz celo še bolj problematični: moravski premog je tu bolj oddaljen kakor je šlezijski od Krakova, železove rude v bližnjem rudogorju je le malo. Odločali so pač drugi razlogi: potreba celotne CSSR po novem centru črne metalurgije, ki bi dopolnil pomanjkljivo proizvodnjo dotedanjih, posebno za potrebe industrializacije vzhoda; zato pomaknitev bliže sovjetski meji, od koder (iz Krivega Roga in KurskaJ prihaja železov a ruda čez mejo pri Copu oziroma pri Carini nad Tiso, kamor so zgradili iz Košic dvo-tirno elektrificirano železnico (tako imenovano „trat' družbi ", to je „progo prijateljstva"); v Carni nad Tiso so zgradili moderno jirekladališče ob stiku normalne m širokotime železniške proge; zdaj so začeli graditi od meje do Košic celo podaljšek sovjetske široko tirne proge. Odločali so še obilje delovne sile v agrarno preobljudenem vzhodnoslo vaškem področj u, nahajališča magnezi- 126 ta (na vrini Fanlcov taicof severno nori mestom, bližina zalog apnenca na tako imenovanem Slovaškem krasu zahodno od tod in ne nazadnje obstoj že organiziranega mesta z vsemi možnostmi za prometno in obce komunalno ureditev širšega obimestja. Vse to je seveda priklicalo v Košiee in v vso Košiško kotlino, ki se širi ob rekah TTornad in Torvsa navzgor, tudi širšo gospodarsko in kuTtur-no-prosvetno dejavnost. Tvošičko industrijsko področje bo razen bazične metalurgije razpredlo tudi strojno industrijo po vsem vzhodnem Slovaškem v okviru velikega sistema . .VvchodosTo venske stroj ;'rnv " ter bo zarodi To novo kemično industrijo na osnovi plinov iz koks ar n in visokih peči. Ob vsem tem se je kajpada /e doslei silno razmahnila gradbeniška industrija. Slaba točka je energetska osnova. Pomagali si bodo z novo termično elektrarno v Vojamih bTizu sovjetske meje, ki bo izkoriščala antracitni premog iz Sovjetske zveze in z uvozom električne energije iz Romuniie. Predvsem pa resno mislijo na pomor jedrske energije ter proučujejo tudi možnosti za njeno namestitev. Kai je okrepljena industrializacija vzhodne Slovaške ter njena uvrstitev v močni gospodarski tok. ki gre tod čez v zahodno-vzhodni smeri (v nasprot ju s smerjo zgodovinskih tokov, ki so šTi boli od juga na sever), pomenila za Košiško nod-ročie, nam pokaže primeriava rasti prebivalstva v desetletju 1940—1950, ko ie skorai na vsem ozemliu košišjve.^a okraia prebivalstvo nazado-valo, in v desetletju 1950—1960. ko je narasti o za 25'o/o, steviTo zaposTencev pa celo za 45o/o. Z vzponom industri je se v Košicah silno krepi tudi vsa druga dejavnost. Kbšice niso samo industrijsko. temveč tudi splošno gospodarsko in TcuT-turno središče vzhodne Slovaške, prava ..podružnica" Bratislave v najboljšem pomenu besede. Tu je Visoka tehnična šol i s tremi fakultetami. Univerza P. J. Safarika z medicinsko, nrirodoslovno in veterinarsko fakulteto, oddelki Slovaške akademije znanosti, gledališča. Vzhodnoslovaška založba. Vzhodnoslovaška galerija. Tehnični muzei, Studijska knjižnica, konservatorii in druge kulturne ustanove. Pri tem ni čutiti v Bratislavi kakega strahu pred ,.konkurenco" ali pred hipertrofijo vseh teh institucij, nasprotno, sodelovanje je tesno in plodovito. Kbšice Bratislavo oziroma slovaško kulturo samo oplajaio ter ji razširjajo obzorje. Da pa me ne bo kdo morda preveč napačno razumel: Slovakov je res precej več kakor Slovencev in Košiee so nrecei bolj oddaljene od Bratislave kot Maribor od Ljubljane. Iz Košic smo se vračali proti Brnu z avtobusom. Pot so nam začrtali po dolgi v rsti dolinskih brazd, ki vodiio med hribi in gorami vzhodne in severne Slovaške, v glavnem od vzhoda proti zahodu. Beke. ki se iz teh dolinskih brazd pretakajo na razne strani, predvsem proti Donavi, na sredi nase poti pa celo proti severu, v porečje Visle (reka Poprad), so jih razčlenile v vrsto podolgovatih kotlin, izrazitih pokrajinskih, pa tudi Io- kaTno-gravitaci ¡škili mikroregij, kakršnih sicer na pokrajinsko enoličnem in odprtem Češkoslovaškem. posebno na Češkem in Moravskem, ni. Na naši poti so se nam plastično predstavljale kar druga za drugo, kakor bi nas hotele opozoriti, da mora biti vsaka naša ..rcrionalizaeija" zasidrana v tleh konkretne stvarnosti. Tz Košic smo najprej po podolju. ki sta ga na svoii poti proti jugu po dolgem razčlenila v gričevje reki TTornad in Torvsa, prešTi v pokrajino Šariš ob zgornji Torvsi. Do nedavnega močno vase zaprto agrarno pokraiiuo. ki je v času od 1880 do 1914 morala pustiti v svet s trebuhom za kruhom okrog 80 000 svojih ljudi, ie v zadnjem času začela zajemati od juga. od košiškega žarišča sem, industrializacija. Sem so segli posamezni otoki strojne industrije, otroci košiške metalurške baze. Po nedavno še omrtvelili vaseh se zdaj raz-življa dnevno vozaštvo v tovarne, število prebivalstva ne nazaduje več. kmetijstvo je do dveh tretiin socializirano in se usmerja r> red vsem v pridelovanle kromniria in lann. Središče pokrajine je mesto Prenov z blizu 40.000 prebivalci. Mesto je bilo nekoč kot regionalno središče in T>rometno razkrižje celo pomembnejše od Košic. dokler železnica ni dala prednosti Košicam zaradi njihove sra boli južnega, proti Panonski ravnimi odprtega položaja. V°ndar tudi Prešov kaže zdaj spet očitne znake novih impulzov. Bazvijn se v izrazito sekundarno žarišč« mlade vzhodnoslovaške drnž-l>ene dinamike. Poleg starega mestne »a jedra z zanimivimi renesančnimi domovi se je izoblikoval moderni osrednji trg. kar oreeei pa je tu vzklilo tudi industrije (stroine. konfekcijske, živilske\ Značilen izraz po ž i vi jene pomožne funkcije Prešov a za vzhodno STov nško je tudi v tem, 'da so sem prestavili i>eda»roško in filozofsko fakulteto Univerza .T. SafaTilca v Košicah (o čemer tudi ni sli *ati kritik\ Bližino ukrajinskega prebivalstva vzhodne Slovaške pa nam po'eg ukrajinskih kulturnih institucij že na zunai izdaja ni glavnem trgu spomenik z letnico 1933 in s eirilskim napisom „buditelju karpato-ruskogo naroda" ATeks. V. Dubnoviču. Od Prešov a se iz noreč ia Torv«e čez gozdne višine, ki tU vežeio kristalinsko Slovaško rudo-gorje na jugu s Hišnim Levoškim pogorjem na severu, spet prevalimo v gornje porečje i Tornada. V njem je izoblikovan vzhodni del značilne, slikovite kotlinske pokraiine Spiš. tako imenovane Hortiadski Spiš. Nekdanjo in današnjo vlogo pokrajine zaslutimo ž\ ko se prvič ozremo vanjo z razvodnega pr°vala. Njeno osrčje stražijo z imnrkantne višin" v elikanske razvaline Spiškega gradu, zgrajenega v- 12 stol. in razrušenega konec 18. stoletja. Na južnem obrobju kotline pa že od daleč opazimo vidne znake žive rudarsko-iildustriiske dejavnosti. Ko še izvemo, da je Spiš med najbolj industrializiranimi področji Slovaške, (s tretjino vse vzhodnoslovaške industrijske proiz-vodnie) in to ne samo naimlajše industrije kot krepkega etrojino-industrijske«a odcepka košiškega žarišča, temveč tudi starejše, oprte na staro in 137 danainje rudarstvo železove (Rudnanv) in bakrove rude (Krompachv) \ Slovaškem rudogorju, nas tem bolj preseneča, da ol> naši cesti, ki nas vodi ob severnem robu pokrajine, v vznožju Hišnega hribovja, ni kar nič živahno. Nasprotno, ob tej stari cesti sledimo skoraj samo fosilizirani zgodovini: pod Spiškim gradom v mirno vas spremenjeno, nekdaj živahno meščansko .,podgradje" (Spissko Podhradie), pa neda'ec od tod. toda povsem ločeno, idilično mirn i, v breg v zpeta ulica Spišske kapi tu le. nekdanjega škofijskega središča z imenitno gotsko-roniansko katedralo in baročnimi kanoniškimi hišami. Nehote se spomnimo, da bi nekako takšna bila zagrebški Grič in Kaptol, če bi jih pred stoletji na podoben način fosilizi-rala zgodovina. Se kakih 15 km naprej pa je mestece Levoča, danes z okrog 8000 ljudmi, s svojo znamenito gotsko cerkvijo, renesančnim ro-tovžem. gosposkimi domovi in utrdbami, bolj zgodovinsko-turistična zanimivost, kakor pa živo sodobno središče. Povsod ob naši poti samo sledovi nekdanj' bogati je. ki so jo ustvarjale srednjeveške poti pa bližnje rud,»gorje s saškimi rudarji (od česar niso ostala samo imena nemškega izvora kakor Krompachv, Kežmarok itd., temveč tudi še nemško prebivalstvo). Toda železnica, ki je stekla daleč od stare ceste, na jugu. \ vznožju mdogorja, je stara urbanska naselja pustila ob strani ter jih fosilizirala: razgibala in urbanizirala pa je krije na jugvi, od katerih nekateri še z imenom izdajajo, da so svojčas bili samo vasi (Spišska Nova ves. kamor celo dnevno potuje tretjini industrijskih delavcev, stanujočih v zgodovinski Le\oči). Najprej se čudimo, da naši poljski kolegi tako dobro poznajo zgodovino teh krajev in se zanimajo zanjo. Toda brž se spomnimo, da je trinajst tako imenovanih spišskih ..mest" od leta 1412 pa vse do prve delitve Poljske leta 1772 spadalo pod Poljsko. Vzhodni del pokrajine Spiš pa je že v porečju reke Poprad. pritoka Visle, ki se je tu zajedel daleč nazaj čez Kar nate ter vrinil med porečje rek«? Hornad in porečje reke \ ah. dveh donavskih pritokov, del baltiškega povodja. Dve dolinski razvodji v enotni karpatski dolinski brazdi, nekdanje in današnje prometno razkrižje poti pod gorami in preko njih. Nehote se spomnimo »a naša rateško - trbiška dolinska razvodja. Ciez vzhodno od teh razvodij se rahlo vzpnemo, da uzremo Popradski Spis. pokrajino, globok » zajedeno pmti sev eru, med Visoke Tatre in med Hišne Levoške gore. Dokaj enolična, koma i razgibana nizka planota, ponekod — podobno kakor v nomadskem Spiva — sij s pa'eojrenimi plastmi na povrsj i. v velikem delu po prekrita s širokim kompleksom fluv ioglacialnih vršajev tatr inskih voda Pri mestu Poprad. v katero so se združila štiri nekdanja spiška mesta (Poprad. Spišska Sobota, Velka i i Str iže pod Tatrami) in ki je z nekaj nov * industrije (! o varna vagonov, pivovarna. konserve) ter kot glavno izhodišče slovaškega podtatranskega turizma (tu je tudi tatranski muzej) zbralo v sebi že skoraj 20.000 prebivalcev. že uzremo preko te nizke podtatranske planjave Visoke Tatre. Pogled na same Tatre nam je od tod Še kar domač, nenavaden nam je le ta ostri nenadni prehod iz enolične, skoraj brezgozdne. kar nekam puste nižine neposredno v gorske gozdove in strmine. Zapeljejo nas seveda v turistično podgorje Tater. kjer se v višini od 900 do I'500 m vleče nas turističnih krajev od Strbskega plesa mimo Smokovca do Tatranske Lomnice. Lepi gozdovi, okrog jezera Strbsko plešo, pravi slovaški Bled, lepo urejeni hoteli in počitniški domov i, starejši med njimi z značilno fiziogno-rnijo iz avstro-ogrske dobe, nam slovaško pod-ta iransko turistično območje napravljajo bolj domače, kakor pa se nam zdi poljsko onstran gora. okrog Zakopanega (samo za boga ne Zakopan in še manj Zakopanov!): avtomobilska cesta veže to podgorje skozi tako imenovano podtatran-sko brazdo severovzhodno od Visokih Tater z Zakopanim. Žičnice, vzpenjate (vihar nam. žal, ni dovolil, da bi nas žičnica zapeljala čez 2600 m visoko na Lomiški Ščit): za prve dni septembra še zelo veliko turistov in leloviščarjev: rizen češkega in slovaškega slišimo največ madžarsko, rusko, bolgarsko, poljsko, precej manj nemško, v zelo prijetno razliko z našimi turističnimi področji, čeprav tudi turistov iz DDR na manjka. Opazimo tudi ..Kompasov2' avtobus in avtobus beograjskega ..Putnika". S skoka pod Tatre se vračamo v Poprad. Pot nadaljujemo proti zahodu spet čez dolinsko razvodje med Popradom in Vahom, ki je tu še čisto skromna, povima vodica. Onstran razvodja preidemo v nov o. ostro izoblikovano regijo L i p t o v. zavzemajočo 600 do 800 m visoko podolje med Visokimi, oziroma Zahodnimi (Liptovskimi) Tatrami na severu in zložnimi Nizkimi Tatrami na jugu. Pozornost nam vzbudi prva, značilna velika liptovska vas Vvchodna. Znana je po folklornih posebnostih, po glasbenem folkloru še posebej, v njej je še mnogo značilnih lesenih hiš s širokim šopom in po dvema oknoma na ozki. proti cesti obrnjeni čelni strani. Velika nova družbena gospodarska poslopja nam sicer pričajo, da je vas kolektiv izirama. toda tudi z zemljišča, zavzemajo-čega rahlo vz valovi jeni svet, še udarjajo obrisi nekdanje poljske razdelitve na delce: ponekod so se stari posestni jermeni spremenili samo v obdelovalne parcele, zares šolski primer stare vasi z delci, trans formirane po socializaciji. Liptov je še močno agrarna pokrajina, na polju je največ krompirja, rži in ovsa, še več pa je gozdov, trav nikov in pašnikov. Sem so Vlahi iz Ukrajine v 16. in 17. stoletju prinesli slov ito ovčje sirarstvo. Njegove produkte smo poskusili v lesenem turističnem objektu, ,.salašu". v vasi Deehtarv. Okusni so, samo prav nič podobni „liptovskemu siru", kakor ga poznamo še pri nas. Sam „salaš" je pristno folklorno urejen v lesu in ljudski keramiki. Nehote nas prestav i v nastrojenje krčme v Sikkerjevi operi „Janošik". ki smo jo pred nekaj leti gledali v Ljubljani. Janošik je bil lipiovski upornik - hajduk, ki je kraljeval na bližnji Kra- ljevi V dajal i na po! mesta nas o|i sane ji t rem n i desnic mier < Me ornem Je tu< r ki ii sredi stroj je ti njen tovai tral. pred rasti Veli! mesl okru veni tek s ,.Srt mes v a nt po v i roč j Mor dvei in se N ime m danjave i je od ta ostri gozdne, ske go-v turi-900 do hskega »mnice. pravi itn ¡ški iogtto-1 pod-1 bolj nstraji Zako-cesta Jtran-ter z '.al. ni ;00 m >ra še skega usko, zelo ročjia zimo kega Pot raz-cisto pre-o v, ned Ta-na lika *ni h ;im isti ?o- ras jo-•isi so e- z j« v ec r-v o. i-V'. u v i i Ijev i IToIi v Nizkih Tatrah ter ..jemal bogatim in dajal ubordm". Legende o njem se spletajo tudi na poljski strani. Leta 1713 so ga obesili blizu mesta Liptovski Miku las. Slovaški spremljevalci nas o po zore, da je bilo iz te, tako plastično zarisane podgorske regije še več močnih, včasih eks-tremnih osebnosti, na primer predvojni slovaški desničarski tribun Mlinka; pa tudi sedanji premier CSSR Lenart je Liptovec. Mestece Liptovski Mikulaš pa ni vredno omembe samo zato, ker so tam obesili Janošika. Je tudi sicer karakteristično regionalno središče. gospodarsko-geografskem smislu sploh konec. Tu srečamo prve akumulacijske pregrade v hidroenergetskem sistemu Vaba (pregrada Ivrpelanv). V zvezi z njimi sta že industrijsko zaživela kraja Turanv in Sučanv ter mestece Vrutki, ki se z bližnjim starim mestom Martin ([»rej Turčianski Sv. Martin), znanim po svoji „Slovenski Matici", ki je domala toliko stara kot njena soimenjakinj i v Ljubljani (1863) in po svojem velikem slovaškem muzeju, družijo že v enotno mestno aglomeracijo z več kot 30.000 prebivalci. Industrija je dokaj raznovrstna, deloma zasnovana na Iokal- «I " " f Košice, nova rast mesta ki ima razen stare usnjarne. ki se je obdržala sredi mesta, še vrsto novih strojnih (kmetijski stroji), lesnih, tekstilnih in drugih tovarn. V njem je tudi muzej slovaškega krasa. V drugem bližnjem mestecu Liptovskv Flradek je poleg drugih tovarn še industrija telefonskih aparatov in central. Poda na zahodnem koncu Liptovske kotline pred vstopom Vaba v tesnejšo dolino med odrastki Zahodnih Tater na severu in sredogorske Velike Ta tre na jugu je največje in na ¡živahnejše mesto Ružemberok (ali ne zveni kar domače?) z okrog 30.000 prebivalci. Tu je sedež močne se-vernoslovaške industrije celuloze in papirja, tu so tekstilne tovarne ,.V. f. Lenina", tu so velike ..Srednjeslovaške mlekarne", v načrtu pa je večja mesna industrija. \ glavnem torej lokalno zasnovane industrije, ne več v funkcijski in genetski povezavi z Vzhodnoslovaškim železarskim pod-ročjem, pa tudi še ne z metalurškim žariščem Moravske Ostrave, tipično vmesno področje med dvema močnima regijama industrijske gravitacije. Toda brž ko z Vahom vred zapustimo Liptov in vstopimo v T u r č i a n s k o kotlino, k jer se N ahu pridružita z desne Orava, odtoanica istoimenske gorske regije med Visokimi Tat rami in Jleskidi, z juga pa Turiec, je Vzhodne Slov aške v nih surovinah (les), deloma pa kot na primer tako imenovane „Turčianske strojarne" (težki motorji, Dieselove lokomotive, žerjavi) že povezana z metalurško produkcijo Ostravskega področja. Talvo se nekdanja mirna turčianska pokrajina kmetov in pastirjev ter grajskih razvalin, ki jo ljudstvo kaj rado imenuje „turčianski vrt", z nekdaj za-tisnim kulturno-rodol jubnim centrom v Martinu vred preoblikuje v eno izmed najbolj industrializiranih področij v porečju \ aha. Kali novega živ ljenja, ki je tu zaplalo po lelu 1945, pa so morale tudi tu vzkliti v težki borbi. To nam v Priekopvh, enem od naselij martmske aglomeracije, dokazuje spomenik začetka slovaške ljudske vstaj? leta 1944. nekaj dalje, ko smo zapustili Turčiansko kotlino in v tesnejši dolini Vaba prešli Malo Tatro, pod grajskimi razvalinami Strečno, pa spomenik sodelovanja francoskih partizanov v težkih borbah, ki so jih v toku te vstaje tu vodili slovaški patrioti. Pri Strečnem se svet ob Vahu znova odpre v širšo kotlino z mestom 2ili:ia, mikroregijo v okviru širšega regionalnega pojma Srednje Po vaz je (Stredni Po vazi). Razen Zilinske kotline spada k Srednjemu Považju še nekaj ožja dolina Vaba pod njo, med sredogorjem Javorniki m tin severu, oez katero vodijo že prehodi na Ostrav- sko področje, in hribovjem Stražovska ho marina na jugu: središče tega dela srednjega Považja je mesto Považska Bistrica. Kmalu pod Považsko Bistrico se dolina Va ha spet razširi in vodi na jugozahod v Trenčiiisko kotlino, kamor pa ji mi nismo sledili, kajti že pri mestu Puchov smo zavili na zahod po stranski dolini med Javorniki na severu in t. im. Belimi Karpati na jugu do rno-ravske meje na prevalu Lvsskv prusmvk (527 m) in čezenj na Moravsko do Gottwaldova. Povsod od Ziline navzdol smo lahko opazovali silno močan utrip mlade slovaške industrializacije, ki tu skoraj nima tradicije. Čeprav so tudi tod čez vodila stara pomembna pota, ne samo po dolgem, kakor smo potovali mi. temveč predvsem tudi p«»čez od Donave proti Odri in Baltiku, tu pred koncem 19. stoletja ni bilo pravih pogojev za industrializacijo. Šele s koncem 19. stoletja, z razcvetom Osiravskega premogovno-metalurškega področja, se je stvar bistveno spremenila. Danes je Považje razen Košiškega naj intenzivneje industrializirano področje na Slovaškem. Razmahnila so se strojna, oblačilna, tekstilna (ki je imela nekaj tradicije v ljudski obrti) in kemična industrija. Prvi val industrializacije, ki je pravzaprav pomaknil sem obrobje ostravskega industrijskega področja, je zajel Považje v začetku 20. stoletja. Drugi val ga je zajel po drugi svetovni vojni. Bazen na bližino Ostrave se je oprl na novo zgrajeni sistem hidroelektrarn, okrog 15 po številu. Prvi člen sistema smo srečali že ob vstopu v Turčiansko kotlino (Krpelanv—Sučaiiv), drugega ob velikem ovinku reke med Zilino in Považ-sko Bistrico (llričov, Mrškova): tretji se nam je predstavil z veliko Mladinsko pregrado (Prehrada mladeže v Nosi ca h med mestoma Považska Bistrica in Puchov: četrti člen pa je izven naše i>oti, v dolini Vaba okrog mest ffave in Trenčina. Kapaciteta považkega hidroe'ektroenergetskega kompleksa dosega okrog 400 MW. njegova proizvodnja pa poldrugo milijardo K\VTL To je pri-b'izno tretjina današnje proizvodnje elektrike na Slovaškem in štirikrat več kot so jo na vsem Slovaškem proizvajali pred vojno. Še koristneje je. da gre v glavnem za konične elektrarne. Pri tem gre za dolino, ki je skoraj v vsem svojem obsegu pokrajinsko zelo lepa. in po kateri vodi pravzaprav glavna turistična pot iz osrčja CSSR v Tatre. rii vendar pri tem nihče ne jadikuje kakor ob našem Trio vem i:i se spričo nedvomnih energetskih potreb n ■ sklicuje na perspektive jedrskih central, čeprav z njimi, kakor smo omenili, že konkretneje računajo kakor pri nas. Bes pa je tudi. «la je celotni hidroenergetski sistem zasnovan tako. da čim manj prizadene najbolj naseljene dele doline. Ob naši poti smo lahko lepo sledili tudi posebni industrijski vlogi posameznih srednjepovaž-kih mest: za Žilino je najznačilnejša kemična industrija (umetna gnojila, barve) v naslonitvi na Ostravo (od tod irre glavna prometna pot na Ostravo), za Považsko Bistrico in Dubnico (niže naše poti) razne industrije (motocikTi, lokomotive, rudarski stroji), naslednice oboroževalne industrije. ki so jo v zadnjih letih stare CSSR namestili iz strateških razlogov raje tu kot v sudetskih gorah, za Puchov industrija gumija, za Trcnčin industrija mehaničnih konstrukcij in za Nove Mesto nad Vahorn še niže Trenčina industrija klimatskih naprav. V Cottvvaldov smo prispeli po dolini Dre vilice skozi mestece Vizovice z zanimivo proizvodnjo — slivovice. Zdi se. -sebino vzdušje, kot ga dajejo naši obali rib is Le mreže, kadar jih suše. Izbira morskih živalic na jedilniku je zeio pestra, pravijo, da pojedo vse, kar se najde v morju, le kamna ne. pa še tega radi ližejo. In klima, tudi ta je posebna v Bretanji in najbolj tipično oceanska. Poleti ni nikoli zares vroče, pozimi nikoli zares mraz. Ce pade v Bretanji nekaj centimetrov snega, kar se včasih vendarle zgodi, so vsi prebivalci zmedeni in ne vedo, kaj bi. Pravijo, da pride celo do tega. da vlaki zamujajo. Zrak je vedno močno vlažen, zato imamo občutek, da pade veliko dežja, kar pa pluviometer zanika. Kaže povprečno 700 do 900 nnn padavin letno, le v gorah d'Arree se dvigne na povprečno 1173 milimetrov. Tudi občutek mraza je zaradi visoke vlage vedno ve'čji, kot pa nam pokaže termometer. Zanimiva je ugotovitev, da so ob severozahodni bretonski obali povprečne januarske in julijske temperature za celo stopinjo višje kot ob francoskem Mediteranu. Absolutni minimum znaša v Rosooffu —1,5°, prav toliko kot v Niči. Tudi število dni v letu s temperaturo pod ničlo je v obeh krajih isto —12 do 13°. In vendar poleti temperatura v Rosooffu nikoli ne preseže 24,7°, toda ker je zrak močno vlažen, je kljub relativno nizki temperaturi težko znosen. No, če se ljudje motijo v svojih občutkih glede temperature in dežja, se pa rastline pravnic. V nekoliko bolj zatišnih legah uspevajo na prostem čudovite okrasne rastline, Kamelije, hor-tenzije, rodondendron itd., ponos vrtnarjev, krasijo pa tudi najskromnejše vrtove. Na prostem uspevajo tudi mimoze, agave, palme, eukaliptus, figovo drevo itd. itd. Otok Batz se ponaša celo s svojim eksotičnim botaničnim vrtom, kjer zelo dobro uspevajo tropske rastline. Z Bretonskim polotokom sega francosko ozemlje najdlje proti zahodu. Imenujejo ga tudi Francoski daljni zahod. Vedno je bil bolj dovzeten za vplive, ki so prihajali z morja, kot pa za tiste s kontinenta. Zato so dobe prosperitete vladale vedno takrat, kadar je prevladala namorska kultura. Kadar pa se je razširila kontinentalna, je bil Bretonski polotok vedno v zatišju vsesplošnega napredka. Prvi prebivalci tega polotoka so prišli v šestem stoletju pred našo ero. O njihovem življenju ne verno veliko, do danes pričajo o njih veliki megalithi: menhirji in do Imeni. To so veliki Vi i V 4 V i V . 'v " l monolitni bloki, za katere si še danes niso ¿\it jasnem, kako so jih mogli postavljati oziroma prenašati. Najbolj znano tako nahajališče je pri Varnacu ob južni bretonski obali. Današnji prebivalci pa so potomci Keltov, ki so se v petem stoletju priselili iz Velike Britanije, od koder so jih pregnali Angli in Saši. Naseljevanje je trajalo kar dv e stoletji, deželi so dali ciovo ime Mala Bretanja, v spomin na njihovo prvotno domovino. Ime se je ohranilo do danes. Vse do osmega stoletja, ko se je prvič pojavila ideja o enotni Bretanji. je vladala v deželi anarhična politična situacija. \ začetku devetega stoletja je ta ideja postala resničnost, takrat je bila določena vzhodna meja Bretanje, ki je veljala vse do revolucije in v nekem pogledu velja še danes. Takrat so bretonski jezik govorili skoro prav po vsem polotoku in takrat je bilo glavno mesto dežele Vannes. Seveda dežela ni bila vseskozi enotna, kot posledice normanskih invazij v 10. stoletju so trajali notranji neredi vse do 14. stoletja. Sredi tega stoletja pa se ponovno vzpostavi red in nastopi počasi splošno blagostanje, ki traja v»e do priključitve Bretanje k Franciji v 16. stoletju in še dalje. To je doba največje gospodarske kulturno-umetuiške prosperitete Bretanje. Njeni v ladarji so bili tudi po priključitvi k Franciji le simbolično pokorni francoskemu kralju. V številnih odmorskih mestih se je razvila živahna trgovina s prekomorskimi deželami. Znani so bili izdelki bretonske manufakture iz platna in lesa, pa tudi ribištvo je doseglo važno vlogo. Številna, takrat važna obmorska mesta, sev eda niso mogla obdržati svoje vloge do danes. Nekatere občudujejo obiskovalci, v veliki meri turisti, le še kot zgodovinske spomenike zlate bretonske dobe kot na primer St. Malo, (v drugi svetovni vojni popolnoma porušen in nato verno obnovljen); ali Dinar d itd., druga mesta pa so vendar še nekaj časa rastla s časom kot na primer Quimper, ki si je pomagal s prevzemanjem upravnih funkcij in podobno, Bretanja ima danes relativno gosto mrežo mest in to ne prav majhnih, le da so vsa ob morju. Obdaja jih relativno ozek pas goste naselitve, notranjost pa je še vedno, kot je bila v zgodovini, izrazito odmaknjena in redko naseljena. Največji mesti sta Rennes in Brest. Obe imata preko 150.000 prebivalcev. Prvo ima danes vlogo glavnega mesta, drugo pa je izrazito vojaško pristanišče. Poleni pa se vrste ob bretonski obali še Lorisnt z 80.000, Quimper s 50.000, Vames s 35.000. Morlaix s 16.000 prebivalci in še cela vrsta manjših, ki pa vendarle imajo okoli 10.000 prebivalcev. V osemnajstem in v začetku devetnajstega stoletja je bretonsko gospodarstvo, ki se ga ekonomska in industrijska revolucija ni dotaknila, še nekako rahlo preživljajo hitro naraščajoče prebivalstvo. Kmetijstvo je bilo orientirano na domače potrebe: tradicionalno izdelovanje platna, predelovanje lesa in majhna kovinska podjetja so še nekako dopolnjevala kmetijstv o. Toda v devetnajstem stoletju so vse te dejavnosti začele počasi 133 ^ V l i V ' V 1 ' izginjati, nc da bi jih nadomeščale nove. Severni predeli Bretanje, Cote du Nord, so bili najbolj prizadeti iu od tam se je najprej začelo prebivalstvo izseljevati. Kmalu je izseljevanje zajelo vso Bretanjo, vendar pi je prebivalstvo, znano po visokem prirodnem prirastku, absolutno še vedno rastlo. Ko so Bretonci zapolnili delovna mesta v Normandiji in škriljekopfli Anjoua, so se podali dalje proti Darizu, Le Havru in v Ameriko. Izseljenci se danes s pokojninami vračajo in jih prav tako kot pri nas imenujejo ,.Amerikance'\ Največ takih „Amerikancev'" ima sedaj Morbihan, južni, najrevnejši département Bretanje. V Bretanji živi danes 2,3 milijone prebivalcev na površini, ki je nekoliko večja od Slovenije. Politično je razdeljena na štiri departemente, od katerih Finistère zavzema skrajni zahodni del in ima svojo upravo delno v Brestu, delno v zgodovinskem Quimperu. Skrajni vzhodni del pripada lile et \ ilaineu z Rennesom, osrednji del pa je po dolgem razdeljen tako, da severni del pripada departementu Cote du Nord s središčem v St. Brieucu, južni pa Morbihanu, s središčem v Lo-rientu. Po številu prebivalcev je najmočnejši Finistère s preko 700.000 prebivalci, nato pa pridejo lile et Vilaine, Morbihan in Côte du Nord. Pred nekako desetimi leti so Bretonci začeli vsesplošno akcijo za dvig bretonskega gospodarstva na nivo Francije. K temu jih je začelo vedno bolj vzpodbujati dejstvo, da se prebivalstvo Bretanje, ki je vseskozi rastlo, dejansko zmanjšuje. Leta 1911 je Bretanja preživljala že 2,600.000 prebivalcev, kajti naravni prirastek ni več tako visok, kot je bil nekoč, beg z dežele v mesta r.i iz Bretanje sploh pa se brez prestanka še nadaljuje. Najprej so se praznila najbolj odmaknjen« področja centralne Bretanje, zdaj pa odhajajo tudi že z drugih področij. Plače v Bretanji so nižje kot v Parizu, zato vse beži za boljšim zaslužkom, ne glede na to, da tudi zaposlitve doma ni dovolj. Pri študiju demografske strukture po manjših področjih so naleteli celo na dejstvo, da je nedaleč od Quimpera proti vzhodu enostavno zmanjkalo deklet, godnih za ženitev. Tc namreč odhajajo mlajše v svet kot fantje, ki večinoma počakajo na kmetiji še vojaščine. Fantje te pokrajine, tudi če bi hoteli, ne morejo ostati doma na kmetiji, kajti dekle, ki si jo bodo poiskali drugje, morda v mestu, ne bo hotela več nazaj na kmetijo. Prazne, zapuščene kmetije ni težko najti. Stari, ki so edini ostali na kmetiji, so pomrli, otroci, pa so našli zaposlitev v mestu ali celo v tujini. Do takih in podobnih ugotovitev pa niso prišli samo strokovnjaki, statistiki in drugi, ampak tudi in najprej preprosti, najbolj neposredni spremljevalci življenja: župani, učitelji itd. Zavest, da jim preti usoda Centralnega masiva, ki je danes že tudi hudo izpraznjen, zraven pa še globoko zakoreninjeno čustvo do svojega porekla, je pripravilo Bretonce do tega, da so se prvi v okviru Francije lotili nekakšnega regionalnega razvojnega programa. Iniciativa ni prišla od zunaj, ampak je dozorela v njih samih, zaLo je tudi v široko zacvetela. Osnovne Študije današnjega stanja različnih dejavnosti v Bretanji so nastale ob složnem sodelovanju upravnih organov s privatnimi organizacijami, kot so trgovinske in obrtne zbornice s posameznimi strokovnjali, z univerzo, s političnimi delavci itd. itd. Uporabili so vsa propagandna sredstva, ki so jim bila dostopna — od radia do osebnih obiskov strokovnjakov na podeželju. Take enotne akcije in takega entu-ziazma so sposobni, pravijo, samo Bretonci. Bretanja je bila prva francoska provinca, ki je predložila centralni vladi svoj načrt razvoja, predlog potrebnih investicij in program izgradnje. Bretanja bo svetel vzgled ostalim pokrajinam, Bretanja bo francoski primer doline Tenessec. Prva večja tovarna, Citroen, je postavila svoj objekt v Rennesu, graditi so začeli La Ranče, elektrarno, ki bo izkoriščala razliko med plimo in oseko, elektronski raziskovalni center se je naselil v Lanuionu, kjer je postal ogromni plastični balon, v katerem so nameščeni aparati za spremljanje satelitov, ki posredujejo televizijske oddaje med Ameriko in Evropo, že prava turistična znamenitost. V gorah D'Arrce so začeli graditi nuklearno elektrarno. Se pred dobrim letom je kazalo, da bo Bretanja kaj hitro dosegla gospodarski nivo Zahodne Evrope in se uspešno vkljj-čila med razvite francoske province. Pa se je izkazalo, da le ne gre tako hitro. Na industrijskih conah, ki so jih skrbno pripravila in opremila vsa večja mesta, kot pač zahteva nova zakonodaja, so se naselili le manjši industrijski objekti, ki niso mogli prevzeti vse odvečne delovne sile s kmetijstva in propadajočih starih, slabo opremljenih tovarn ribjih konserv in podobno. Zelo velik del v industriji zaposlenih prebivalcev je še vptlno v dveh arzenalih v Brestu in v Lorientu. V prvem je zaposlenih 8000, v drugem pa 4000 prebivalcev. Lahko si mislimo, kaj bi pomenila preselitev takega arzenala v drug kraj. Mesto Brest, Id obiskovalca preseneti s svojo živahnostjo, bi nenadoma utihnilo, kot je utihnilo mesto To u Ion ob Mediteranu. Kaže, da se vsa večja industrija kljub različnim olajšavam še vedno izogiba naselitvi v Bretanji, zanjo močno velja pravilo, da je naselitev industrijskega objekta cenejša tam, kjer že nekaj stoji, kot pa tam, kjer še ni nič ali skoraj nič razen cenene delovne sile. Poleg tega so težave s O O transportom Še vedno aktualne, premog je treba dovažati od daleč, vode je malo in je slaba, teče skoraj vsa po površini itd. Industrializacija Bretanje vsekakor prepočasi napreduje, da bi v kratkem času nadomestila, kar je bilo zamujenega v dolgih sto letih. Najmanj uspehov je dosegla v najbolj oddaljenem Fimistere. Pokazali so mi lepak, ki ga trosijo poleti na obali okoli letovišč, s katerim vabijo industrialce, naj vendar naselijo svojo industrijo v Bretanji, kjer bodo imeli na razpolago poleg cenene delovne sile prekrasno okolico za razvedrilo in počitek. V industriji je bilo leta 1954 v Bretanji zaposlenih le 20o/o proti 36 o/o v Franciji, v kmetijstvu pa 50 o/o proti 28ti/o v Fr anciji. Brez dvoma je Fretamja izrazito kmetijska pokrajina in bo to tudi ostala. Vendar pa stanje te^a kmetijstva mi tako, kot bi si ga Bretonci želeli. Obstajajo še družinske individualne kmetije in je njihova povprečna velikost manjša kot v Franciji. V Bretanji je povprečna kmetija velika 10,9 Iva proti 14 ha v Franciji. Na enega aktivnega kmeta pride v Bretanji 4,6 hektarov obdelovalne zemlje proti 6,6 ha v Franciji. Bretanja razpolaga s 6,4 o/0 nacionalne kmetijske površine, vendar pa je pri tem zaposlenih lO-o/o vseh kmetov Francije, ki pa dobe od kmetijskega dohodka le 8 o/o sredstev. Struktura kmetijske produkcije Bretanje pa je naslednja: 7o/o pšenice, 14o/o svinine, 8o/0 govedine, 10o/o mleka, 20 o/o perutnine, 25o/o jajc, 50<>/o artičok in cve-tače ter 75 o/o krompirja. S plasiranjem svojih pridelkov nikakor niso zadovoljni, v okviru skupnega trga težko konkurirajo Normandiji. Ovir je še veliko in jih le počasi premagujejo: relativna nizka mehanizacija, majhne kmetije, še vedno ograjena polja, ki ne dopuščajo strojne obdelave, relativno počasna transportna sredstva posebno za zelenjavo in za sadje ter mleko. Pridelki za trg so predragi, kmetov zaslužek pa je nizek. Vendar pa ni položaj po vsej Bretanji enak. Kmetijstvo Severnega Fi-nistera in Cote du Norda se je že močno specializiralo na pridelovanje zelenjave in nekaterih vrst sadja, kot rdečih jagod in podobno. So kmetije, ki so tesno specializirane na pridelovanje artičok, evetače in krompirja. Taki kmetiji zadostuje 4 do 5 ha intenzivno obdelane zemlje. V kulturni pokrajini izginjajo zaprta polja, velike površine so pokrite z eno ali drugo vrsto zelenjave. Pozimi so nekateri manjši predeli pokriti z zaščitnimi plastičnimi strehami. Toda vse to je v glavnem omejeno na ,.zlati pas'" Bretanje, ¡na ohaTni pas Severnega Finistera in Cote du Norda. V notranjosti pa, kjer ni tako ugodnih klimatskih pogojev za zelenjavo, si preostale kmetije pomagajo s perutninarstvom, ki jih posebno v zadnjem času rešuje zadreg. Polagoma se modernizira tudi govedoreja in z njo povezana prašičereja (hranjenje prašičev z mlekom). Pri Brestu obstaja zanimiv primer kmetijskega zavoda, ki proučuje kmetijske probleme Bretanje, predvsem najbližjih predelov. Kmetom pomaga s posojili za modernizacijo, organizira jim socialno zavarovanje pa tudi prodajo njihov ih pridelkov, seveda če ustrezajo kvaliteti in kvantiteti, za katero so se pogodili. Ker so bili pogoji za članstvo, predvsem pa za udeležbo pri prodaji produktov precej strogi, je število članov manjše, kot je bilo v začetku. Ti pa zato bolje uspevajo. V Bretanji na vsakem korafou manjka denarja, potrebno je velikih kapitalnih investicij prav za vse panoge gospodarstva. Ob takih pogojih je ameriški kapital našel ugodna tla in določene možnosti. Postavili so veliko živinorejsko podjetje s klavnico, s posojili so privezali na podjetje okoliške kmete. Ker so bili pogoji manj strogi kot pri domačem zavodu, so jih dobili, kolikor so jih hoteli. Bretonci se strašno jezijo na to ameriško podjetje, ki pa mirno in dobro uspeva. Predvsem je pri tem močno prizadeta bretonska nacionalna zavest. Od vsega, kar sem slišala in videla v Bretanji, sem skušala dati bralcu nekaj osebnih popotnih vtisov, pomešanih z dejstvi, kar pa nikakor ne more dati dobre predstave o tako posebni deželi> kot je Bretanja. Ge sem dosegla vsaj malo zanimanja pri bralcu za to, nam tako odmaknjeno deželico, sem kar zadovoljna. Morda bi napisala še kaj o bretonskih mestih, ki je vsako tako samosvoje. Sovjetsko Zakavkazje Sovjetsko Zakavkazje združuje G nižinsko, Azerbajdžansko in Armensko SSB. Na površini 186.100 km2 živi tukaj 11,013.000 ljudi. Zakavkazje je predvsem izredno gorato področje! Ta prirodna karakteristika je osnovnega pomena, pomena, saj ne vpliva samo na druge fizično-geografske lastnosti, ampak daje svojevrsten pečat tudi gospodarski in demografski strukturi dežele. V celoti so v Sov jetskem Zakav-kazju 2/s površine v višinah nad 500 m, v Armeniji, ki je najbolj gorata, pa se celo 9/l0 površja nahaja nad izohipso 1000 m. Obsežnejše ravnine so le ob Kuri in Araksu v Azerbajdžanu pa Kol-hida v Gruziji. Ta velika reliefna razgibanost je ustvarila v drobnem veliko pokrajinsko pestrost, saj so tukaj zastopani v malem skoraj vsi pokrajinski tipi (t. im. landšafti) Sovjetske zveze od vlažnih subtropikov in pustinj do večnega ledu. Takšen tip pokrajine vodi na eni strani do omejenih možnosti za obdelovanje zemlje in naselitev, povzroča velike težave prometu itd., po drugi strani pa se tem neugodnim lastnostim pridružuje veliko bogastvo v hidroenergiji, ki sicer absolutno zaostaja za nekaterimi drugimi področji v Sovjetski zvezi, po množini vodne energije na enoto površine pa je Zakavkazje na prvem mestu v državi. Zahvaljujoč se značilnostim geološkega ustroja je Zakavkazje bogato tudi z rudnim blagom. Omenimo samo mangan v Gruziji (Ciatura), baker in molibden v Armeniji (Kafan, Agarak, Alaverdi) pa manjše zaloge svinca, cinka, kobalta, an ti.ni on a, živega srebra, srebra in zlata. V Gruziji kopljejo tudi premog (Saori, Tkibuli. Tkvarčefi), ki ga vise bolj uporabljajo za proizvodnjo koksa. Pravi pomen v zveznem in tudi svetovnem merilu pa je tej pokrajini prinesla nafta, saj so samo na Apšeronskem polotoku pri Bakuju načrpali v 90 letih 700 milijonov ton tega „črnega zlata", nafta pa je v nekem smislu usmerila tudi celotno gospodarstvo Zakavkazja. 135 Po svoji kvaliteti namreč prekaša nafto iz nekaterih novih nahajališč v Sovjetski zvezi, vsebuje mnoge cenjene snov i in je zato zelo primerna za predelavo. Tudi zaloge zemeljskega plina cenijo na nekaj trilijonov m3. Značilnosti reliefa pa so tudi vzrok zelo pestrim klimatskim razlikam. Najbolj se t s > kaže v zelo neenakomerni razporeditvi padavin: področja zahodno od Suramskega lir!)ta spadajo na primer med najbolj namočena v Sovjetski zvezi (Batu m i 2400 — 2600 mm), medtem ko prejmejo obale kaspija in Araratska dolina v Armeniji le 200 do 300 111111 letno in jih uvrščajo med najbolj sušna področja v državi. Po zgodovinskih virih sodeč, je bilo Zakav-kazje poseljeno že v daljnji preteklosti. Bilo pa je pogosto prizorišče borb. ki so močno zdecimi-rale prebivalstvo. Pele s priključitvijo k Rusiji v prvi polovici 19. stoletja (1.4 milijone ljudi) je prebivalstvo začelo spet hitreje pridobivata na številu in šteje danes že 11.013.000 ljudi. Prevladujejo Azerbajdžanci (2.8 milijona). Gru-zinci (2.6 milijona) in Armenci (2.4 milijone), ki skupaj predstavljajo 3; i vsega prebivalstva. Rusov je približno milijon, ostalo so Osetini. Abha-zijci. Zidje, Grki. Kurdi itd. Povprečna gostota je 58 ljudi na km2: med republikami je največja v gorati Armeniji, najnižja pa v Azerbajdžanu, ki obsega velika, pogosto zamočvirjena in nenaseljena nižavja. Ivo v vsej Sovjetski zvezi tudi v Zakavkazju močno narašča delež mestnega prebivalstva: leta 1939 je v mestih živelo 32o/o ljudi, leta 1963 pa že 48od temi kulturami. Posebno znani so vinogradi iz Gruzije, ki dajejo vina svetovnega slovesa. Tudi vrtnarstvo daje cenjene pridelke, ki v bolj severnih krajih države ne (uspevajo. Prav zaradi velikega povpraševanja po vseh teh pridelkih nameravajo z melioracijami in namakanjem površine pod njimi še razširiti. Na njihov račun bodo skrčili tudi žitna polja, a na ostalih pridelek dvignili, tako da bo vseeno dovolj domačega kruha. V Sovjetskem Zakavkazju namakajo 40o/0 vse obdelovalne površine, računajo pa, da bi jih lahko še dvakrat povečali. Tudi z razvojem živinoreje še niso povsem zadovoljni. Se vedno je preveč pašnikov (4.5 milijona ha) in premalo travnikov (0.5 milijona ha) oziroma površin s krmnimi rastlinami. Ta razmerja nameravajo zato izboljšati in močno pospešiti razvoj mlečne živinoreje. železniško omrežje v Zakavkazju ni dovolj gosto razpredeno, manjkajo predvsem lokalne proge. Na 1000 km2 pride le 16—18 km železniških prog (v Ukrajini 34 km. v pribaltskih republikah 48 km). To razlagajo s težavnim terenom in z dejstvom, da so že izkušnje ZDA pokazale, da so za razdal je do 500 km in več bolj rentabilne ceste oziroma prevoz z avtomobili. V najkrajšem času bo dograjena proga Erevan—Sevan—Akstafa. ki bo preko gospodarsko še ne dovolj razgibanih krajev povezala Armenijo z ostalima republikama. Ko pa bo nekoč stekla ..transkav kaška proga", jo bo povezala tudi direktno z ostalimi področji onstran Kavkaza. Velike perspektive se odpirajo Zakavkazju tudi v turizmu. Blaga klima, slikovita pokrajina, številni iz\iri mineralne vode (Boržomi. Chaltubo. Džermuk, Istisu) pa mnogi zgodovinski in kulturni spomeniki so zato najboljše jamstvo. Ker že obstoječa morska kopališča (Gagra. Suhiuni itd.) in klimatska zdravilišča ne morejo zadostiti vsem, ki tukaj iščejo miru in zdravja, nameravajo zgraditi velike nove domove oddiha. LITE RA T U RA: 1. Geografija v škole 1965:4. 2. Geografioeskie problemi krupnih rajonov SSSR. Moskva 1964. Diafilm pri pouku geografije V zadnjem desetletju smo dobili vrsto diapozitivov in diafilmov za pouk geografije na raznih razvojnih stopnjah. Zastopanje posameznih področij je dokaj neenakomerno, kar kaže na slučaj- nostni izbor. Največ dia sredstev je za regionalno geografijo, saj so v barvni ali črno-beli tehniki „obdelane" skoraj vse c\ ropske dežele posamično ali v skupinah. Po tehniki in kvaliteti izdelave 137. se dia sredstva med seboj močno razlikujejo ter s tem kažejo razvoj in rasi posameznih zavodov. O prednosti posameznih tehnik m tem mestu ne mislim obširneje razprav ljati, saj s > o tem pisali že razni avtorji, posebno pa je ta problem osvetlil prof. I). Radinja. Pač [ a se mi zdi rx>membho,! da si ogledamo, kakšen pomen imajo dia sredstva pri pouku geografije. Kakšna je njihova dejanska funkcija v učno-vzgojnem procesu? Ali pripomorejo k hitrejšemu in boljšemu nomnjeniu snovi? Ali prispevajo k vzgoji geografskega mišljenja in geografske kulture in opravičujejo velika sredstva. ki so za izdelavo I-i-teh potrebna? Oglejmo si, kakšen namen imajo dia sredstva pri pouku geografije. Prof. D. Radinja je že pred leti v Geografskem obzorniku jasno prikazal prednost diafilmov in diapozitivov pred ostalim slikovnim materialom ter nrvi nakazal osnovno metodologijo, ki bi lahko dosti prispevala !i kvalitetnejšim dia sredstvom in k uspešnejšemu vključevanju le-teh v učno-vzgoini proces. Ko pa v praksi preizkušamo vrednost dia sredstev. sy)o-znamo. da ni bistvenega napredka, da proizvajalci dia sredstev teli dokazov ne upoštevajo. Glede na velike družbene prispevke, ki jih dobivajo, posamezni zavodi za proizvodnjo diafilmov in glede na precejšnje finančne izdatke, ki jih šole določajo v ta namen, se lahko vprašamo, ali so sredstva dosegla svoi namen? Brez dvoma je namen dia sredstev , kot vsake druge nazornosti, da dajo abstraktnim pojmom konkretno predstavo. Dia sredstva bomo uporabljali tam, kjer z besedno razlago ne moremo dati učene nn jasne in konkretne predstav e. Ni pa umestno za vsako ceno in pri vsaki uri kazati slikovni material, ker bi to vodilo v deskripcijo in ne bi nič prispevalo k smotrom pouka geografije v šoli. Celo nasprotno. Neprimerna izbira slik in preveliko število lahko povzročita, da so učenci pasivni, ter jih odvrača od aktivnega sodelovanja in razmišljanja, ki edino vodi do najvišje kvalitete — lastnega spoznanja. Funkcija dia sredstev v učno-vzgojnem procesu je torej jasno določena: dajati abstraktnim pojmom konkretne nredstave in nakazovati probleme v prostoru. Zato morajo biti dia sredstva tesno navezana na uČn»-vzgojni program, ne pa biti sama sebi namen. Zadnja misel se nam vedno bolj pojavlja, čim boli preizkušamo naše dia-filme v šolski praksi. C? hočemo diafilm vključiti v učno-vzgojni proces, ra moramo prilagoditi za konkretno nalog ) (na nrimer obravnava posameznih pojavov, kompleksna podoba področja, nakazovanje problemov itd.), vsebina pa mora ponazarjati tisto, kar ni mogoče s samimi besedami jasno predstaviti. Oglejmo si, kako naši diafilmi ustrezajo tem namenom. Večino diafilmov. ki obravnavajo posamezne države ali reiije, sestavljajo slike krajev. ki sf> izbrani več ali manj slučajno, kot so jih posneli slučajni potniki, ali pa so preslikane iz posameznih revij. Nič boljši ni izbor slik pri diafilmih, ki obravnavajo našo ožjo ali širšo domovino. Tudi pri teh se kaže nenačrten izbor in prevladovanje deskrincije. OsnovT.e slabosti naših diafilmov so: a) Večina diafilmov je deskriptivnih. Prikazujejo celo vrsto krajev, premalo pa ponazarjajo in nakazujejo probleme. h) Premalo so vezani na učni) uro, temo in razvojno stopnjo. c) Slikovni materini ni dovolj smiselno izbran glede na to. kaj je pri določeni snovi potrebno optično ponazoriti, če hočemo učencem «lati jasne predstave ter jih navajati na samostojno razmišljanje. | č) Pretirano število slik. Običajno posvečajo avtorji dosti pozornosti scenariju, s katerim skušajo povezati slučajno nabrane slike v logično celoto. *Zato se cesto pojavlja vpra-anje. ali naj scenarij pojasnjuje slike ali slike scenarij. Pri tej komercializirani proizvodnji diafilmov, me glede na stvarne zahteve n č no -vz vojnega procesa, upoštevajo po trenutnih razmerah eno ali drugo .varianto. Obe pa sta z vidika učno-vzgojnega procesa zgrešeni. Zato ni čudno, da dia filme v naši šolski praksi le malo uporabljajo. Učitelji se dobro zavedajo, da uporaba ponazoril še ne pomeni nazornega pouka,, zato leže marsikje diafilmi v kabinetih neizkoriščeni. učitelji pa skušajo tiste pojme, ki jih z besedno razlago ne morejo zadovoljivo pojasniti, ponazoriti z drugimi sredstvi. Zaradi teh pomanjkljivosti je uporabnost diafilmov zelo omejena in le malo prispeva h kvaliteti pouka. V veliki meri uporabljajo učitelji dia filme tako. da na k oncu učne ure. če jim ostane kaj časa, pokažejo na hitro nekaj slik. ali pa naglo prelete ves diafilm. Drugod porabijo določene ure ponavljanja za prikazovanje diafilmov ter pokažejo v eni uri 3 do 4 dia filme. Posamezni učitelji pa žele učno snov ponazarjati sproti, zato diafilm razreze jo in uporabijo samo tiste slike, ki se jim zde primerne za ponazoritev posameznih pojmov ali za prikaz določene problematike. Bolj izkoriščeni so diafilmi v učnih krožkih, kjer s pomočjo scenarijev razlagajo slikovno tematiko. ' Ob tem nastaja vprašanje, kakšen naj bo diafilm, da bo polno vključen v učno-vzgojni proces. Ce hočemo diafilm vključiti v učno uro ga moramo prilagoditi njeni konkretni vsebini, pri tem pa mora vsebina ponazoriti samo tisto, za kar ni mogoče z besedno razlago dati prave predstave. Prirediti ga moramo tako, da bo omogočil normalen potek učne ure in bo razlago sproti dopolnjeval, ne pa da ga kot iztrgan dei ob koncu učne ure, če ostane kaj časa, slučajno vključimo. Cc hočemo, da bodo učitelji vključevali diafilm v učno-vzgojni proces, mora ta imeti jasno določen učni in vzgojni smoter. Scenarij dia filma j e v bistvu podrobna priprava za učno uro. Glede na namen pa razlikujemo diafilme, ki so namenjeni za podajanje nove snovi, utrjevanje in posploševanje. ' v i V Pri tem pa moramo upoštevati, cla moramo ponazarjati samo tiste probleme, ki jih drugače ne moremo pojasniti in da bomo v eni učni uri prikazali (v osnovni šoli) največ 10 do 12 slik. Te omejitve so nujne, da ne bomo kazali slik zaradi samega gledanja, pač pa da bomo z njimi posredovali spoznanja in dali pojmom prave predstave. Ce prikažemo v eni turi preveč slik, obstaja nevarnost, da se vtisi zabrišejo in ostanejo le blede predstave, ki ne prispevajo dosii k oblikovanju pojmov. Navedena omejitev je nujna tudi zaradi pomanjkanja časa. Za vsako sliko rabimo najmanj dve minuti, to je skupno 20 do 2~> minut. Ostalo pa je uvod, ponavljanje in utrjevanje. Z razvojno stopnjo je mogoče število slik nekoliko menjati, ne more pa biti bistvenih sprememb, kajti vzporedno z višjo razvojno stopnjo učencev mora rasti tudi zahtevnost pri obravnavi slikovne problematike, zato posamezna slika zahteva več razlage oziroma sproži več problemov, ki zahtevajo razpravo. Zaradi teh pomanjkljivosti mora učitelj posvečati posebno pozornost izboru slikovnega materiala iz diafilma, da bo pokazal tiste siike. ki so za ponazoritev potrebne. Pri tem se pojavljajo določene ovire. Učence moti, če posamezne slike preskočimo, kar pa je verjetno še vedno manj škodljivo, kot če si skušamo na hitro ogledali vse slike in pri tem zabrišemo osnovni smoter. Ce hočemo, da bodo diafilmi ustrezali svojemu namenu, morajo avtorji in proizvajalci upoštevati zlasti: a) Pomen diafilmov za izboljšanje pouka na naših šolah ni v kvantiteti, temveč v boljši didaktični pripravi. b) Diafilmi naj bodo vezani na teme, to je na konkretno učno snov. Scenarij za diafilm naj ne bo samo „lepilo*4 za povezavo slučajno nabranega materiala, temveč jedrnata razlaga določene logično zaključene enote. V kolikor pa mislimo, da je potrebna podrobnejša razlaga, naj bo scenarij dejanska priprava na učno uro v določenem razredu. Le tako bo možno zbrati slikovni material, te i je za ponazoritev določeni snovi na določeni razvojni stopnji potreben. Tak način izdelave diafihnov bo sicer nekoliko dražji, a se bo bogato obrestov al. Dia filme bodo učitelji radi vključevali v pouk, ker jim bodo pomagali ponazoriti najtežje pojme. Predhodno pa naj bi sel diafilm skozi vrsto praktičnih preizkušenj, da bi dejansko bil najboljša možna ponazoritev določene snovi. Program za izdelavo diafilmov naj bi sestavili praktiki, s tem bi bile nakazane stvarne potrebe, fz družbenega vidika pa bi bila sredstva šol in dotacije zavodom dosti boljše naložene, kot so sedaj, ko šole kljub omejeni uporabnosti kupujejo diafilme, čeprav leže pozneje neizkoriščeni v kabinetih. c) Skrajni čas je. da pri regionalni geografiji nehamo z deskripcijo. Vseh rek, mest in gora tako nikoli ne borno mogli pokazati, če pa bi se nam to posrečilo, kakšno korist bi imeli od tega, ko puščamo ob strani osnovno problematiko, ki jo mora posamezni učitelj ponazarjati, kakor ve un zna. Prosvetni delavci moremo od proizvajalcev diafilmov zahtevati, da bodo izdelovali dia-fihne, ki bodo omogočali hitrejše in boljše dojemanje učne snovi in razvoj geografskega mišljenja, ne pa da ustvarjajo diafilme na slučajno razpoložljivem materialu zato, da dosežejo boljši finančni uspeh. č) Pri tem se pojavlja vprašanje, kaj je didaktično in ekonomsko boljše: diafilmi ali diapozitivi. Diafilm bo težko uporabili za različne razvojne stopnje. Mnogo laže bi bilo izbrati smiselne teme (načini izrabe tal v Sloveniji, vegetacijski tipi, tipi reliefa itd.), ki se pojavljajo v različnih razredih. V nižjih razredih bi lahko prikazali določene slike osnovnih tipov, v višjih pa bi z dodatnimi slikami te osnovne tipe še dalje klasificirali. d) Za metodično-didaktično plat izdelave diafilmov bi se morala izbrati med praktiki posebna komisija, ki bi s svojimi izkušnjami in nasveti dosti prispevala k boljši ponazoritvi in k znatnemu koraku naprej pri izvajanju šolske reforme. . i Elektro Celje Poslovna enota Celje Celje dobavlja potrošnikom električno energijo po najugodnejših pogojih, projektira, gradi in opravlja montaže daljnovodov, krajevnih omrežij in transformatorskih postaj — izvršuje pa tudi vsa v elektrotehniško stroko spadajoča instalacijska dela 139. Tvornica stakla „STRAŽA Hum na Sutli posta i željeznicka s t a n i c a R O G A T E C p roizvodi S VE VRSTE ŠUPLJEG AMBALAZNOG STAKLA STOGODISNJA TRADICIJA GARANTIRA KVALITET! Rudnik lignita »VELENJE« proizvaja „ L IG N ITec v našle d n j i h vrst a h • KOSOVEC . KOCKOVEC . OREHOVEC . ZDROB za industrijo in za široko po tt ros m jo! Tovarna usnja Šoštanj Pod platno usn je komerc, speeial ¡11 «; '..'■ I J