Iz dnevnika malega Šiškarja
Steda
Zadnje čase se veliko govori o veliki pri-dobitvi naše družbe, ki se ji pravi svobodno oblikovanje cen. Celo v Javni tribuni je zad-njič v uvodniku neki tip zapisal, da je to dobra pogruntavščina, veiidar se je izkazalo, da je omenjeni tovariš (kakor tudi precejšnje število drugih, ki so sestavljali tozadevni ukrep)  dokaj naiven.
Torej, da se konkretiziram, naš ata je pred enim letom naročil katrco in je še sedaj nima. Med tem je naša žlahta že sestavila spisek, koga bomo vse peljali na izlete: stara mania hoče na Brezje, teta na Reko, stric bi se pa že kam peljal (po potrebi pač). Najneprijet-nejši je prav ta stric, kajti denarja ima kot pečka, pa vendarle ne kupi avtomobila, ker meni, da ga sploh ne potrebuje. Seveda ne, ko pa ima takšne loleke v žlahti, ki ga preva-žajo naokoli do mile viže .. .
Torej, ata je naročil katrco. Potem so se pojavile vesti, da se bo omenjena škatla po-dražila in je šel naš skrbnik v veliko akcijo ter zbral ustrezne denarje, tako da smo z za-upanjem zrli v avtomobilsko prihodnost. Kaire pa še ni bilo od nikoder. Ob nedeljah smo jo hodili gledat (saj nismo vedeli, katera je na-ša, ampak vsaj videli smo jih) v Novo mesto, kjer so jih imeli 16 hektarjev. Rasle so na po-lju, v blatu in dežju. Saj bi pokrili našo, če bi vedeli, katera je, zaščitili bi jo, da ne bi re-vica rjavela. Toda kaj, če jih je bilo na tisoče in prav vsaka bi bila lahko tista prava, ki smo jo plačali mi...
Nato je nastopil tisti veseli dan, ko so avtomobilarjem odklenili »lisice« in so lahko storili, kar so hoteli storiti. Ata je dobil vljud-no pismo, naj doplača pet milijonov, pa bosta katra in mir v hiši . ..
Posodila je teta Mery iz Amerike, posodil je stric Maks in še je bilo premalo, tako da je kar dolgo trajalo, predno smo dobili tisto koreto pred hišo. To je bilo pa tudi vse.
Vse? Jasno. Kaj se bo človek morda vozil z avtomobilom, ki stane toliko milijonov? Kat-ra lepo stoji v garaži, vsake dva dni jo ata obriše z mehko krpo, preveri nivo olja in nato z vso močjo brcne v gumo (to bo verjetno od jeze). Enkrat smo se peljali na Vič, pa sem moral vsakokrat steči pogledat naprej po cesti (zlasti na ovinkih), če gre kakšen avto na-sproti, da je ata katro lepo parkiral ob cesli, dokler ni nevarnost minila. Kaj si neki mislite? Kdo pa naj tvega s tolikimi milijoni po teh nevarnih cestah, polnih nepreračunljivih div-jakov . ..
Sicer je pa katra še dokaj poceni avto. Če ceno preračunaš na kilogram žive teže, je skoraj cenejša od teletine. In pri tem katro navsezadnje imamo, teletine pa že od lanske-ga oktobra v domačih krožnikih še nismo vi-deli. V mesnicah jo sicer vsake toliko časa do-bijo, vendar je še ne dajejo na kredit in naj torej pri računanju porabe teletine na našo družino nikar ne računajo . ..