193 Giacinto Spagnoletti, Ne več živi, vendar tudi mrtvi ne ZVESTOBA ¦ Utrujen sem že od tega sveta, ko ves čas s praga sivih hiš strmim v nebo, ki poselili so ga križi in morske ptice. Pa vendar me ne kliči iz svoje čudne jasnosti. Izmislil sem ti neko pot, ki vije se okrog srca pomladi, od jutra do večera se ti lahko po njej sprehajaš, ne da bi kdaj me. srečala. Včasih kočija z dvema konjema nekje od daleč pridrdra, se ustavi pred teboj, odpelje. V tvojih solzah se pot razplete in polna mladih parčkov daljša se in daljša. (1941) EKSTAZA Nekega jutra sred najhujše zime ali ob prvih meglah leta se neka ptica dvigne iz najbolj tihega predela gozda in prileti do nas z neznanim plahutanjem kril. Z mogočnimi zamahi svojih kril se vtihotapi v gola, velika drevesa, ki rasto ob cesti, in tam, v vejah, se s komaj slišnim stokom otrese svoje barve. Potem, v belini zime, iz zelenja rumena krila se odtrgajo in pod nebo, ki blisk ga razsvetli, se hrepeneče dvignejo... Za Renata MEGLA Ta megla odloča o prihodnosti kot o škrjančjem letu pod večernim 194 Ciril Zlobec SUITA 1953 I že sem kot vrabčki, ko na okenski polici uzrejo kruhove drobtinice, naprej, nazaj capljajo prestrašeni. Tako jaz z ustni se tvojim rokam približujem in čutim njihovo belino, nežnost. II Da ne bilo bi dnevov ne noči, le nepretrgana veriga vzdihov. Da bi v tem nežnem sporazumu dveh teles vse strnilo se v en sam čas, v en sam visoki, tihi poldne, ki brazda ga le najin dih. III Ne, res ne morem si predstavljati, da bi te videl kdaj razkruštrano in tudi ne skrbno nakodrano. Ti tvoji gladko počesani lasje so zlogi, ki uokvirjajo tvoj lepi obraz, so moje misli, ki so se odtrgale od mene in se prepletle s tvojimi. KAMEJINA Zaman lahko dvanajstkrat SVETLOBA ves svet obredeš, leta in leta podnevi in ponoči iščeš, sten drugih sob dotikaš se, nizkim nebom zadnji osamljen lov: begotno sled v očeh nam zapustila bo prijazna ptica, da bomo se vprašali, kaj pravica, kaj smisel je življenja. 195 Giacinto Spagnoietti, Ne več živi, vendar tudi mrtvi ne preplašena prikazen, trkaš, vsaj s kančkom upanja še vztrajaš po podstrešjih ... A vse ostaja kakor prej. Potem bled žarek, svetel sij. Ne vprašajte me, kaj je ta svetloba, ki mi srce prešinja, goreča in čista, kadar govorim, ko berem ali hodim. Ne dajte, da bi zdaj me zapustila, naj v mojem srcu ostane vsaj malo še, kamejina svetloba. Maj 1980 NJENA ROKA Potovanje z ladjico na otok Sv. Petra. Tam smo se kopali. Zmerom bolj bledelo je, za morsko peno, mesto mojih malih let. Spominjam se je, deklice, in njenih dolgih, dolgih kit. Pustila se je občudovati z druge strani barke. Včasih dvignila je eno roko, toda ne v pozdrav. Živel sem še šestdeset let in ta roka je še zmerom tam, da bi jo branila. Pieri NEKE NOČI Poslušaj, draga, kaj nocoj sem sanjal. Bil sem spet mlad in stopal sem za senco, odeto v tvoje čudežno meso. Veselo šla si, jaz za tabo prek mostičkov in stopnišč, slepeče belih, skoz sredozemsko tesne ulice. 196 Ciril Zlobec Samo za hip, se mi je zdelo, sem se te dotaknil v igri opoldanske svetlobe: v obraz nerazspoznavne, žene ptice, z nerazložljivo vlažnimi lasmi. Potem je vse izginilo, postalo spet majhno vse v vesoljni noči rjuh, vse razen diha, tvoje roke, neizmerno povečane v utripu mojega srca. PREBLISK, Kadar nasloniš mi na prsi glavo ZAMAH PERUTI in vdano mi z zaprtimi očmi šepečeš in poslušaš kakor vrabček, ki je priletel ščebetat na deblo v bližino materinega srca, kaj se dogaja z najino ljubeznijo? Prav tam se nama zdaj nasmiha, ko nepreviden dvomom in prisegam dodajam spet in spet vprašanja. In jutri, čez en mesec, leto dni? Vse dokler ti, drhteči vrabček, ne odpreš oči... Preblisk, zamah peruti in vse je zbrisano z obzorja v tem nemogočem, absolutnem času. 24. junija 1980 NE VEČ ŽIVI, Ko jazbec, zbegan, stopi iz brloga, VENDAR TUDI privabljen od toplote pomladanske, MRTVI NE kj ga vznemirja in spodbuja, bi tudi mi se radi odpravili na pot. Nikamor in povsod nas žene hrepenenje po Evropi. Glej, mlad, vesel zidarček - Haronov pogled ga ni odkril -se v mesto še v temi je bil napotil, med žvižganjem zategovaje si svoj pas. 197 Giacinto Spagnoletti, Ne več živi, vendar tudi mrtvi ne KAMELA Jutro je mirno in tam je on, lahko bi rekli, voljan pomagati, naš Haron, z blodno se iskrečimi očmi, pripravljen, da tja čez nas pelje ne več žive, vendar tudi mrtve ne... Na Norveško, v Turčijo, na Portugalsko, v slovenske hoste ali k topli grudi vinogradov moldavskih, na zelene okope Donave, k nasipom Neve, naj kamorkoli že popelje nas, povsod kak prostor bomo si našli, ne več živi, vendar tudi mrtvi ne. Laže gre kamela skoz šivankino uho ... Vesela je, v njeni grbi polno je spominov, opominov, zapriseg in napačnih korakov neverjetnega življenja. Že, že, spominjam se, spominjam. A kaj storila bo kamela, ko prišla bo skoz šivankino uho? Izbral in prevedel Ciril Zlobec