štev. 2.
v Maribora 20. janyarja 1878.        Tečaj VII.
ZORA
Časopis zabavi i poduku.
Pregled.   Poezije: Ranjeni Črnogorec. — Na žlico juhe. — Črtice o Bolgarih. — Kritična razprava o nekih straneh uredovanja časnikov, zlasti leposlovnih. —
Ranjeni Črnogorec.

Žari nebo ; dim temni naznanjuje, Dejanje grozno da se tam vrši,
Da divja turšlca roka polcončuje Po Črnigori vse, kar tam živi.
Zato sinovi nje zdaj v boj hitijo,
Za staro da se svobodo borijo.
Za bitvo bitve se silovitnéje
Na črnogorskih tleh sedaj vrste,
A Črnogorec vedno pogumnéje
Naskokov brani se od dne do dne.
Ošabni več sovražnik ga ne straši,
Sobratov dragih zguba ga ne plaši.
Sovražna vendar kroglja je vzbudila I v hrabrih prsih tugo in nemir,
Vojvodo jim ker smrtno je ranila.
Ki bil junaštva njim je vzgled in vir.
Iz boja brž tovarši njemu zvesti
V zavetje varno ga dajo zanesti.
Po strmih stezah tih sprevod se miČe, Vojvodo na nosilnicah nose.
In spremstvo lahkoranjenih kot priče In v hrambo se vojvodi pridruže;
In vidi se, da več ko lastne rane
Jih starčevo upalo lice gane,

18
Oslabljen on leži; le meča roka
I v bolečinah zapustila ni ; Nobenega iz ust nij čuti stoka,"    -
Oko samo je znak, kako trpi. Več ko sočutja in pomilovanja Pa vzbuja ta podoba — spoštovanja.
Veljavnost vodjino najbolj spoznale
Otožne črnogorske so žene. Ko ranjenega vodijo srečale
Mej potoma so one, v boj grede, Prinašajo ko dragim svojim hrano, Če živih še jih najti bo jim dano.
Sprevod vojvode jim korake vstavlja. Na lastno zabijo celo gorje,
Molitvo gorko jim iz prs privablja. Ki mnoge jo opravljajo kleče :
„Vojvodi nebo milostivo bodi.
Ki k srečnej zmagi naše ljudstvo vodi!"
Pa če ugasi tudi sreča kriva Vojvodino življenje ljubljeno,
Deželi vendar nenadomestljiva Njega izguba, vemo, da ne bo ;
Rod črnogorski znano je da sluje,
V junaštvu da nikdar ne omahuje.
P. D -Pajkova.
Na žlico juhe.
Izvirna noveleta.
(Konec)
lil.
Sedma ura nij še odbila, a naša prijatelja Victor in Henri sta uže na svojem mestu v kavarni.
Prvi je prišel Victor. Kdor ga je videl pred tremi urami in zdaj. lahko je uganil z njegovega obraza, da nij bil baš pri posebno dobrej volji. Vendar pak ljudje njegovega temperamenta bolje zakrivajo svojo notranjost. 8amó oci so mu bile nekoliko bolj nemirne: videlo se mu je, da ni prav, zadovoljen sam s seboj. Bati se on' sicer nij imel česa; strah mu je bil*
tuje čuvstvo; ali dovolj nadležno mu je bilo, da se je v stvar spuščal, ki mu jemlje — kakor je uže proračunil zdaj — za nekaj časa mir. Kaj pa njemu velja več, nego miren založaj pri obedu in mirno spanje po noči? Te komodnosti ne bi rad pogrešal.
V kavarno prisedši Victor brž usede na svoje mesto, si napravi svojo papiros, si jo polagoma prižge in pričakuje, kaj se ima dalje z njim zgoditi. Kajti vest mu je očitala, da nekaj bode iz tega nenavadnega pokli-canja na obed; ali kaj da se iz tega^
19
zrnja zmelje, to mu še do zdaj niti z daleka nij jasno.
Duhanova moč je čudovita in nje užitek je izvrstna iznajdba, posebno za može, ki imajo sitne žene. Duhan pomirjuje živce, ako ga preveč ne kadiš. Dobra smodka je torej odlično orožje proti ženskim napadom. Mirno dim puhaje imaš časa počakati, dokler se ženina nevihta proti tebi poleže, in v duhanov dim zavit zdiš se ženi nekaj višega, skrivnostnega, spoštljivejšega. Se ve da ne vselej ; namreč le tedaj, ako imaš toliko domače pravice, da sploh smeš doma duhan kaditi. Ako si te pj-avice nisi ali že v ženitvan-skej pogodbi izgovoril ali pa si jo sleje po mejnarodnem pravu vece sile pridobil, tedaj ti duhanova moč malo koristi ; še več, lahko ti je v domačem tvojem vladanju v pogubo.
Tedaj nam ostane jedina sreča, da nam žene ne morejo slediti v kavarne; tako nam vsaj tam ostane prosto polje k vsakoršnim poskusom glede prekrasnih učinkov dobrega duhana -—
Med tem ko Victor mirno puha dim svoje smodke proti nebu, priteče Henri ves kot prestrašen. Celo njegova toaleta spričuje njegovo nenavadno vznemirjenje. Ves spehan priteče k mizi, pri kojej sedi Victor ter se kot utrujen spusti na stol.
Kaj mu je, temu HenrijuV — Sej vemo, da se mu nič nij posebnega pripetilo! Ali kdo vidi v notranjost njegove duše? Je-h morda moč nekega mogočnega čuvstva, koje se je v njem nenadoma vzbudilo? Ali ga je menda flegmatična Victorjeva soproga tako očarala? —
O ! o ! nič vsega tega. Kar ga je tako prevzelo, da mu je lic« obledelo, da mu prave sape manjka, da ne more
niti Victorja glasno pozdraviti, to je — grozni strah pred svojo soprogo, ktero je danes prvikrat pustil samo pri obedu t. j. samo. brez svoje uslužne pričujoč-nosti. Prvikrat, v vsem svojem srečnem zakonu, prvikrat brez svoje navadne družbe, brez svojih navadnih darov, s kojimi jo je sicer znenadejal!
A to znenadejanje, da bi je bes vzel! Zakaj se je svojemu, sicer tako modremu prijatelju na limanco vsel? Kaj si bode, kaj si mora misliti njegova nedolžna, zanemarjena soproga? O, njemu je pri srcu, kakor šolarčku. ki je mesto v šolo šel na igrališče in se potem s strahom vrnil domu, ko ga je poldnevni zvon domu klical. Že zdaj mu roji po glavi domači nemir, ki se bode v nedolžno in mlado njegovo družinico vgnezdil! Vest mu je sicer čista ; hudega baš nič nij storil ; ali tudi modi-ega nič. Zato je zdaj vrsta na Victorju, da o n pomaga. (Na to da je sam odgovornost na-se vzel, bil je Victor popolnoma pozabil). —
Življenje in gibanje, ki je nekoliko ur preje na šetališčih bilo prenehalo, ponovilo se je sedaj z vso močjo. Kočija za kočijo je tekala mimo ; po straneh širokih cest pa je čem dalje bolj naraščala množica šetalcev, bogatih in ubogih, starih in mlađih, lepih in grdih, kterih pa se je vsaki imel za najlepšega.
Prijatelja gledata kopo ljudij, ki se seta mimo kavarne, da se naužije zlatega solnca in zanimivih pogledov. Zgovornost jima je nekoHko zastala. Uže se jima polegajo živci, ko mimo pridrdra z leve roke lepo nakinčana kočija. V njej sedi nekdo, ki se sicer ne na izvanredni način, ali vendar tako ozira, kot da bi koga iskal. Bila je madama kakovih devetnajst do dvajset let, v finej violičnej obleki a la
2*
20
mode, s cvetlicami ovenčanej. Fino čelo, lahno rezani nos in dostojno vedenje jo znači kot gospo višiii stanov. Lici ima nekoliko bledi in okoli ustnic prikazuje se lahna sprememba ljubeznivosti in zakrite nevolje, kar gospam daje neti posebni izraz ljubeznivosti, ljubeznivosti proti vsem razve proti — lastnim možem. Ta dama je Hen-rijeva soproga.
Nje pogled Heni'ija uprav pretrese. Zdela se mu je danes kot živa vest, ki ga spomina, da je baš to ljubeznivo ženico neoprostljivo zanemaril. Malo pobledevši Henri naglo vstane, ali v tem trenotju kočija mimo zdrči, ista kočija, v kterej je on tolikokrat bil srečen z njo, ki je njegov ponos, njegova radost, zdaj pa razsrjeni njegov angelj. Zato se polagoma spusti zopet na svoj stol, izvabivši s tem činom prenagljenosti svojemu nasproti sedečemu prijatelju lahni posmeh okoli ustnic.
Zopet preteče nekoliko trenotij in glej drugo kočijo, v kterej komodno sedi zopet gospa, in to Victorjeva „polovica življenja." Ona nij bila niti vesela niti jezna videti, kakoršnega obraza so sploh vse žene, kadar se vozijo in tudi ta kočija oddrdni, predno je Victor imel prav priliko ozreti se po njej. •"'
Kot na kakov migljaj vstaneta potem prijatelja in glej, Henrijev voz se uže vrača in to zaseden od obeh gospa, kteri danes imate „migreno."
„Lej si noj" pravi zdaj Victor, „tu imava lep duet. ki se gotovo o najnem današnjem vedenju poje. Kadar ste dve gospi vkup, tedaj je to gotova zarota proti možem."
„In te zarote si ti najbolj kriv, bratec," pristavlja Henri.
„Kar bogovi in žene naključijo, mora se voljno prenašati," odgovori mu na to hladnokrvno Victor; ,.s potrpljenjem izhaja se najdalje. V tem če ne v drugem, moramo in znamo mi možje žene najbolje krotiti."
Pri teh besedah ponudi Henriju iz svoje listnice smodko in nadaljuje:
„ Najini dve ljubeznivi polovici življenja kažete nama pot, kojim imava i midva hoditi: družno, zarota proti zaroti, ali bolje rekoč: kar storiva, storiva v porazumljenju. Kajne Henri?"
Malodušni „da!", ki se je izvil iz prs obupnega Henrija, je potrdil voljo vkupnega vojaškega načrta.
IV.
„Hudega se ne sme na steno risati", pravi prigovor; „on potem rad pride." ;in'iuiii!7 me[,07}
Takrat je glavobolje bil ta hudi, in je v resnici prišel v hišo naših dveh prijateljev.
Ko osma ura odbije, bil je Henri že doma.
Na mizi budoara stala je ko navadno elegantna visoka svetilnica : pod njo je ležal na enej strani krasen velik album — slika na njem je predstavljala neko planinsko krajino, od večernega žara osvitljeno — ; na dru-gej strani svetilnice ležala je odprta knjiga, rudečevezana. precej debela. Bil je eden onih neštevilnih francoskih romanov, ki so vsa navadna dušna hrana francozkih plemenitašev. Blizu mize pa je stal mebelj v rudečem žametu, pretkan z arabeskami, pa ne preobložen ž njimi. Na divanu. kajti to je bil oni mebelj, slonela je nežna Henrijeva ženica, drže svoje nožice na nizkem stolčeku. Sedela je, na za-slombo divana lahno naslonjena, z vanj-kušem za vzglavje. Z desno roko si je
21
podpirala zamišljeno glavico, s ktere so viseli gosti kodri, leva pa je kot malomarna počivala spuščena na divan.
„ Danes je tedaj prvikrat, da mi je Henri očito dokazal, da me ne ljubi in da je vsa njegova dosedanja ljubeznivost zgol igra, oh igra in šala. Ali kazen ne sme izostati!"
Zadržek teh besed jej ddje dovolj premišljevanja. Kaj pa je tudi ženi hujega, nego misel, da jo mož zanemarja?
Med tem rahlo stopi Henri skoz tapetna vratica v sobo, tako tiho, da ga je soproga jedva zapazila. Ko ga zagleda, vidno strepeta kot prestrašena in si zakrije oči.
„Preljuba, oprosti", ogovori jo nežno in kot spokorjen Henri. „Sej veš, koliko sitnih poslov se človeku črez dan naključi, tako da nij več gospodar svojega časa."
Soprogin molk mu je za odgovor. Vse ogovarjanje in izpričavanje bilo je zastonj.
„.laz sem bolna", bile so edine besede, ktere so prišle črez njene ustnice. Vendar je bilo pri tej bolezni neko čudo, da je „bolna" gospa imela pri večerji izvrsten tek in da je tudi v noči izvrstno spala.
Nič bolje se nij godilo Victorju. Ravno je stopil v sobo, ko je njegova mila soproga krmila in ljubkovala papigo.
Sprejem ljubega soproga je bil kot sicer navaden, samo da nocoj za nekoliko stopinj hladnéji. Stoprv po večerji je Victorjeva žena izrazila svojo skrb, da bi utegnila biti nevarno bolna, kar bi neki tudi nje lici pričali, ki ste vsled one bolezni nocoj nekoliko bolj rudeči nego navadno, očito znamenje bolezni. Trebalo bode vsakako zdravnika za svet vprašati. Ali tudi
spanje gospe Victorjeve bilo je popolnem spanje pravičnega, ki se pri vsem tem tudi sicer čuti prav zdravega.
V.
Pau, izgovarjaj Po, je mestece na južnem Francozkem. To mesto se po spričevanju potovalcev odlikuje pred vsemi drugimi južnofraneoskirai mesti z izvrstno dolgočasnostjo. Tudi zgodovina bi imela o tem mestu dokaj pripovedovati, ko bi koga ta povest zanimala. In dolgosuknjasti Angleži, ki zahajajo sini (kakor sploh v najrazličnejša gnezda južne Francije) nikakor niso zadnji, ki pripomagajo k dolgočasnosti tega kraja. Vendar pak okraj nij brez prirodnih lepot. V južnem zatišju se vzdigujejo visoke glave Pirenejskih planin in na njih vznožju so doline, polne prirodnih krasot, pa tudi prav prvotnih in od kulture še kruto malo oblizanih prebivalcev. Kdor se torej hoče prav idilično dolgočasiti, temu nij želeti boljega kraja na Francoskem, nego je ta ljubeznivi Pau.
Pa kaj ima baš ta Pau z našo povestieo opraviti?
Mnogo, kolikor zadeva ozdravljenje naših dveh madam. Bolezen nju je namreč črez noč vidno napredovala in drugi dan sta uže doktorja bila za svoj „parére" prašana.
„Ako je Vaše bolenje tako." reče zdravnik gospe Henrijevej, „tedaj ne vem boljega kraja k popolnemu ozdravljenju, nego je blaženi Pau. Veste, madama, hudobni svet sicer obrekuje. pošteno mestece, aH mi zdravniki bolje poznamo in više cenimo njegovo zdravilno moč. Posebno za živce je tamošnji zrak prava železna kopel. Eazve tega pa romantičnost njegovega okraja in priroda in naivnost nje prebivalcev bobikom sto in sto nepričakovanih
22
zabav ponuja. Kdor ima migreno ali komur mrzi mestni truše, ta najde v Pau-ju popolnega zdravja.
Enak svet je Victorjev hišni zdravnik dal svojej pacientki: „Madama, potujte v Pau!", kar vse se je oči vidno po nekem skrivnem posvetovanju s soprogoma storilo. —
Da pa se ta nasvet doktorjev nij izvršil, bila nij samo oddaljenost in dolgočasnost Pau-ja kriva, ampak Victorjeva možata beseda, ki je konec storila vsem zapletkam. Kakor med vojskujočima strankama nastane na-
posled vendar-le mir, tako je bilo tudi tukaj. Victor je kot parlamenter Henrijev, Henri pa kot Victorjev stopil pred dotično vojujočo žensko stranko in prašal za pogodbe miru.
Pogoji mirosklepa pa so bili: prvič, Henrijeva gospa dobi novo obleko „a la paix", drugič Victorjeva dve novi papigi in tretjič, obe rodbini se z doktorjema vred povabite — in to brez vse migrene — „na žličico juhe." Da so se ti pogoji tudi vsi vestno izpolnili, upa zatrditi        ^^^^^ p^^,
Črtice o Eolgarih.
(Dalje.)
Zanimivo nam je pri preiskovanju lastnostij vsakega naroda poznavati zemljišče, koje on zaseda. Obseg in položaj je uže sam po sebi nekakov kriterij dotičnega prebivalstva. Vrhu tega ta obseg kaže, koliko moči je prebivateljstvo dotične zemlje pokazalo v teku stoletij, braneč si dom in obstanek svoj.
Bolgarski narod kaže nam oziroma zemljišča mnogo zanimivih in za njega življenje važnih stranij. On poseda četirikotnik, kterega severna stran se dotika Donave, vztočna in južna morja ; zapadna stran pa globoko seza v sredino balkanskega poluotoka. Po imenu so te glavne meje : Donava, Orno in Egejsko morje, reki Timok in Bolgarska Morava in Sarske planine.
Vendar je slabo znamenje za krepkost Bolgarskega plemena, da ono nima ustij glavnih rek v svojej oblasti. Tako je namreč Bolgarin od Dona-vinega, Maričinega in Vardarovega ustja  odrinen.   To  svedoči,   da on
nij glavni brodnik in kupčevalec naj teh rekah. Se slabše znamenje pak [ je to, da so Bolgarje od morja od- I tisneni. Od Soluna do Carigrada in ; ob velikem delu črnega morja nij : Bolgarin, ampak zviti Grk in lokavi ; Turek primorski prebivalec. To sve- \ doči, da tudi v morskem brodstvu ini v primorskej trgovini nij Bolgarin go- ; spedar. Bolgarom se v tem oziru i godi kakor v vehkem Eusom, kterim je i pri vsem razvitju njih pomorjaštva pot i skozi Bospor in Dardanele in tudi ! veci del črnomorskega obrežja do sedaj zaprt. Pridobitev prostega morjeplav- j stva proti jugu je tedaj glavna sedanja ! nakana Rusov in jim se bode tudi po- j srečiti morala; brez bosporskih vrat" ostal bi Rus na sever zaklenen. Y] trgovini in v svetskem prometu išče si j Slovan v velikem stoprv zdaj prostih j rok in svobode; izjeme v Dalmaciji in v hrvatskem primorju so za sodbo o celoti premalovažne. Kar si je Madžar znal in vedel priboriti : primorsko Eeko^ ;
23
to bode i Slovan gotovo preje ali sleje. najbrž pak v kratkem dosegel. ~
Ako elenovitost bolgarskega na-selišea v pogled jemljemo — bolgarske narodne drobtine razven omejenega četiriogeljnika, namreč onstran Donave in Šarskih planin, so jako malovažne — zapazimo brž. da je to zemljišče na troje enakih delov razdeljeno : na severobalkanski, južno-vztočnobalkanski in južnozapadni predel. Uže tečenje rek kaže to členost. Bolgarska Morava, Tiraok, Isker, Vid, Lom teko proti severu, v Donavo ; Marica s Tundžo proti jugu; ravno tako Karaš, Struma in Vardar proti jugu. Izvir večini teh rek ima se v zapadnih mejah Bolgarske iskati. Bolgarsko zemljišče se kot iz ene proti nje zapadu ležeče točke na tri kraje razprostira in ponižuje: za tekom Ti-moka. Vida, Loma. za bistrimi valovi Marice in za brzimi vodami Vardara in Strume. Bolgarska zemlja se torej nagiblje proti severo- in jugozvtoku in gleda proti ustju Donave, ter proti valovom Ornega in Egejskega morja. Namera bolgarskega zemljišča se torej tako rekoč od ene točke obrača ter, slede tekom svojih glavnih mokrot, od svojega fizičnega središča proti vu-nanjim krajem nagiblje. Ta zemljepisna od prirode vstvarjena pogodba k needinstvenej povestniei bolgarske je v popolnem nasprotju n. pr. k ogerskej kraljevini, ktera se vzdolž korita jedine Donave zbira in vsredotočuje. Glavni kraji trgovine in državne oblasti na Bolgarskem tedaj niso vsej deželi občni, nego severna stran Bolgarije bode se vedno proti Vidinu, Euščuku in Varni, jugovztočna pa proti Drinopolju in Carigradu, jugozapadna pa proti Solunu in Greciji obračala. Ker pa so zemljepisne pogodbe vsake dežele
podlage deželskemu gospodarstvu in ; deželskej oblasti, zato bi se enojnost,: Bolgarije morala vselej s krepko na'; enojni način vladajočo roko. tedaj na ¦ umetni, recimo državopraven način in : s pomočjo dobrih komunikacij vzdrževati. Kadar bi se nasprotni zemlje-vladni uplivi pokazali, morala bi tudi,,; edinost bolgarske države propasti. —
Da je bolgarska zemlja svojemu ! prebivalstvu v mnogih ozirih prav J ugodna, pričuje nje lega za velikimi ; rekami, posebno pa bližina morja. ; Eazve tega uživa ta zemlja vse do- j brote pripravnega vremenstva. ktero I je na severnej strani Balkana toplini j srednjih širin enako, na južnej pa toplemu vremenu južno-evropskih krajin podobno. Balkan tedaj dela znatne ; razlike v prirodopisnem oziru. Trgo-j vino pospešuje plodovitost zemljišča,! ktero i-odi sadežev preko domače po- i trebe. Gorate krajine zvečinoma no-j sijo obilo listnatega drevja, kolikor ga 1 turško slabo gospodarstvo nij tujim prekupcem v pokončanje prepustilo.-j Posebno se glede zemske redovitosti ; južno-balkanski kraji odlikujejo, zaradi česar Turki Bolgarijo s ponosom svoj evropski vrt imenujejo. In v resnici i se poročila vseh potovalcev vtem skla-j dajo, da dolino Marice in Tundže ' krasnim rožnim vrtovom primerjajo, ' V resnici je tudi edina bolgarska i zemlja turškej državnej kasi dohodkov \ pošiljala. Zato so jo tudi turški via- \ darji bolj nego druge evropske pro- j vincije siedili, in vsled tega vsaj ne-i koliko premožnosti nje prebivalcem do j novejših časov ohranili, tako da se j bolgarski kmet v primeru s prebival- > cem drugih krajin sme nekakov bo- j gatin imenovati. Pa sej revež tudi j štedi in čuva svojo kravo mlekarieo, ', da več mleka od nje dobiva. Isti na- i

men je tuđi Turke pri ravnanju z Bolgari vodil.
Kakor pa je Bolgar od morja odtisnen, kar pa se nikakor ne sme njegovej nemarnosti ali nesposobnosti
pripisovati, tako je on gibčen in živ glede domače in notranje trgovine, mestne obrtnosti in domačega zemlje-delstva. j. pajk.
(Dalje pride.)
Kritična razprava o nekih straneh uredovanja časnikov,
zlasti leposlovnih.
(Konec.),
če listi redno izhajajo, je to! nebistveno za prijavljanje spisov. I Kednost nima v času zasluge, ampak \ v tem, kar sploh iz rednosti sledi.; To je bolj moralna nego tehnična zasluga. Pisatelji imajo upanje, da jim i spisi kmalu na svitlo pridejo. Vidijo, \ da jim je treba samo na spis gledati, ^ vse drugo jim list poskrbi. Tekmovanje tudi nastane in tako delavce i podviza in k pridnosti spodbuja.       i
Kolike važnosti je ta rednost v iz- ! hajanju za čitateljstvo vredna,bomo i še pozneje govorih. i
Eazvideli smo, da leposlovni listi | za gospodarsko stran skrbe. Toj pa le dosežejo, ako zares mala d e 1 c a j izdajejo. Za to nalogo (imenovali smo. jo tretjo,) 80 tisti le tedaj potrebni, i ako zares pisateljem malih del na pomoč pridejo. Za prvo in drugo nalogo so samo ob sebi potrebni. Keri pa vtegnejo le z izvrševanjem tretje j naloge izhajati, naj se tretje tudi zares i v pravem pomenu drže. K temu jihi celo analogija novic naganja. Novice soj bistveno kratke. Veliko delo je prevelika! novica ; novica o takem je le, če delo na- i znanimo, ne pa če sami celo obeloda-j nimo. Tudi nima časnik leposlovnii prostora za tako delo. In ko bi tudij na pr. četrti del prostora za tako delOj pustil, bi vzel drugim novicam preveej prostora. Vzel bi prostor malimi delom in tako pisateljem takih dele
moč in veselje.   To bi ne bilo prav. Tudi bi bilo smešno s takimi „novi-cami" se bahati, ktere bi liste celega leta v kosih kinčale !   Saj veste, da' novice so vselej cele, ah pa niso nič j vredne !
Leposloven list nima namena-knjig izdajati. Tudi ta stvar govori ' zoper izdajanje velikih del po takih ; listih. Družba sv. Mohora n. pr. ima ^ namen knjige izdajati. Pa ona tudi noče druge zasluge imeti. V ča- \ sniku tiči zasluga drugod, in te se ; ima držati. Razmerno preveliko delo i po časniku izdano še dober kup ni \ Časnik je le relativno dober kup'' On je za to dober kup, ker d e Ica I druži, in tako pripomore, da jim ni treba samim posebej tiskanim biti. ( Drugače pa štejte strani časnikov in ceno njihovo, in boste videh, da niso \ dober kup. Ta kup bo še viši, ako i pomislite, da dobra knjiga ima nasploh vse strani polne in dobre, časnik * pa pogostoma tudi reči srednje ali j male vrednosti prinese. Na trgu v \ knjigarnah niste prisiljeni vsega od i kraja kupiti ; v časniku pa morate slabo i in dobro za dobro vzeti ; kar Vam po- | daja. To tudi tedaj velja, če je časnik ¦ zares dober kup, kakor je pri mnogih i naročnikih mogoče. Slovenski časniki j ne morejo zares dober kup biti. Zaradi j tega ne smete pripuščati, da bi nami velika dela po časnikih podajah. Zra-
25
ven pa je potreba tudi prevdariti, da, dobra knjiga je zares dober kup. Prvič ima vrednost v sebi, in je tudi že zaradi tega vredna visokega kupa. Drugič veste, da je zares dobra, ker navadno že naprej izveste, da je dobra. Tretjič pa dobre knjige v mnogem številu tiskajo in tako jih tudi lože po ceni dajo. Tako imenovane „klasike" človek, bi rekel, zastonj dobi, v primeru k drugemu blagu. Ne smemo si dajati ugovarjati, da za novosti je treba tudi kaj na kupu poskočiti. Ees je v tem veliko duha Abrahamovih sinov. Mi pa ne smemo tako nevredne radovednosti pasti. Vsako dobro delo prej ah pozneje je dober kup. Tako nas skušnja uči. Zraven celo delo na enkrat dobimo, časniki pa je nam le razdrobljeno podajejo.
Proti vsemu imamo tedaj toliko vzrokov, da ne smemo nikakor puščati polniti časnikov z velikimi deli.
Kako velika dela tedaj dovoliš za časnike? Ako so naši leposlovni časniki štiristo strani obsežni celo leto, je sto strani že preveč veliko delo. Se petdeset strani je preveč. In k večemu bi smeli eno ali dve takih osmin v letu podati.
Na zadnje ko se toliko prepiram, bi lehko rekel : Pač si neumen, da se tako bojiš velici h del. Vsaj Slovenci tako nimajo mnogo velikih del. In kadar jih imajo, jih izdajo rajše posebej.
Res je tako ; niso se še mnogo ^roti mojemu načelu pregrešili ; pa naj vedo vendar, da se tudi ne smejo pre-greševati v tem!
Vsako duševno delo, vsak spis ima tisto organično moč v sebi, ktero mu je pisatelj podal. Večega tudi noče in ne more noben pisatelj od
čitatelja zahtevati, kakor to, kai' mu je sam podal. Največa želja in namen čitateljev tedaj je, da ga tako razumejo, kakor se je sam sebe v spisu podal. Od pisateljeve izvršbe tedaj je odvisno, ali je taka sredstva rabil, da ga čitatelj njegovemu namenu primerno razume. Tisek spisa nima tedaj le. namen, čitatelju posredno v tisti obliki to podati, kar je pisatelj sam skoval. Tisek je svojo dolžnost storil, ako je brez tiskarnih pogreškov pisateljevo delo nespremenjeno podal. Tisek nima druzega namena, kakor v več številkah to podati, kar v rokopisu stoji.
časniki za duševna dela so le poseben način tiskarskega posredovanja.
Namesto da bi pisatelj delo sam v tisek dal, je prej izroči uredniku, da je ta tiskat da. Le zaradi primerne poti tiska torej je časnik tu. Ako časnik ravno tako nespremenjeno blago poda, kakor je je pisatelj podal, potem je namen sam na sebi dosežen. Urednik torej ne more ne poboljšati, ne poslabšati duševnega dela. ktero mu je pisatelj izročil. Kar stori v tem oziru, so nebistvene malenkosti, ktere se nanašajo bolj na zvunanjost, posebno jezikovih oblik nego na notranje vezi duševnega dela. Da je to pa ono delo v časnikih, ne daje še povoda za naprejšnje razsojevanje spisa glede njegove vrednosti. Le indirektno včasih sodimo, da je spis dober, kadar izvemo, da je v določen in znan časnik prišel. Ker pa uredniki tudi sploh dobrih listov niso bogovi, da bi vse znali ceniti, ker pogostoma tudi oni tu pa tam dremljejo ali pa kam drugam gledajo. nI mogoče trdnega merila postaviti, s kterim bi mogli že za naprej o dobroti spisa soditi. Ravno iz tega pa sledi tudi druga naloga
26
takih listov, to je, presojevanje spisov ni vselej zanesljivo izvršeno. Dobro-je tedaj tudi glede druge naloge dva zvona slišati. Zlasti mora vsak list pripuščati, da, kakor on druge liste in spise sodi, tudi njega drugi v vsem j njegovem delokrogu sodijo.
Ta le stran je tule mimogrede, omenjena, ker je tesno v enakosti s! pravim namenom združena. '
Da se zopet vrnemo, ostane logika ' spisov takošna, kakoršno ima rokopis, ' tudi potem ko so spisi po urednikovih ; rokah prišli v dotični organ. Spis i sam na sebi tedaj ostane spis, in nje- ', gova cena ostane neodvisna od časa. ^ Ali dam spis danes tiskati, ali čez i dvajset let, za njegovo sestavo je to > vse eno. Za pisatelje je v tem oziru ¦ tudi vse eno, naj urednik poda spis kakor hoče, samo da ga le nespremenjenega poda.
Eekli smo že prej, da redno iz- ; hajanje je glede spisov samih na sebi le postranska stvar.   To mora vedno veljati.   Ah z rednim izhajanjem je postala neka navada glede čitanja-spisov. I
Ako vemo, da nam kdo novice I prinese, hitimo brž k njemu; komaj; čakamo, kaj bo nam povedal. Iz pra-j vega namena leposlovnih časnikov š vemo, da nam prinašajo novice in raz- ; sojevanja o duševnih delih. Te dve; strani bi imeli edino našo rado-1 vednost vzbuditi, da časnik brž po-i gledamo. Ker pa vidimo, da nam j zraven teh dveh glavnih časniškihj stranij še s tretjo strežejo, v svoji ne-l zavednosti menimo, da so tudi deli j tretje naloge novice. Beremo torej tudi spise, to je potem vse, kar nam. časopis ob enem prinese. Tako postane navada, da vsako številko tako rekoč pogoltnemo.   To tem rajši sto-
rimo, kolikor več imamo časa, in smo sploh duševne hrane potrebni. Zraven-imajo spisi sami na sebi neko mikavnost, ktera našo radovednost naganja. Prostor je tudi veci v teh časnikih tretji nalogi odločen, nego prvima. To je vsaj pri nas tako, in prvi in glavni namen mora zaostati za drugim prvotno nebistvenim. Da, cela or-^ ganizacija je taka, da je prvi namen v kot pahnjen in to ne le po prostoru, ampak tudi po razredovanju prostora.,, Tam zadej, na eni ali dveh straneh se morajo ubogo novice in razsojevanja ponižno skrivati. Kaj? Včasih sta ta dva tako častna časopisna dela celo ; izpahnena! (lodi se jima, kakor lisici, ki se je ježu umaknila. Razume se samo ob sebi, da iz take prikazni indirektno sklepamo, kako malo novic iz dotičnih gred listom dohaja. Ni čuda tedaj, da občinstvo hlastne po vsem blagu prišlih številk, brž kojih v roke dobi. In uredniki vedo zato; kaj bi ne vedeh? Za ta namen' v bistvu časopis izdajejo. ;
To so prikazni, ktere se ne dajo ', tajiti. Enaka se godi pri drugih narodih, in naši časopisi so od drugih rodov obliko in upravo vzeli, čudno ] bi torej bilo, da bi taka naredba ne ugajala, ker so milijoni človeštva ž njo zadovoljni. ;
Vendar pa splošna navada in splošno mnenje ni še resnica.   Za našo stran vemo, da o b č i n s t v o b r ž b e r e i leposlovno blago, da  le listei v roke dobi. To je nov momenti za duševna dela.   Ko bi vsaka šte-1 vilka celote spisov prinašala, bi čisto ] nič drugače ne bilo.  kakor  kadar ¦ knjigo kupimo in jo brž beremo. Celota bi bila tu in tam.   Razloček je pa ta, da uredniki celote dele, ali jih moraj o deliti. \
27   :
Prašanje tu nastane: Ali je vse eno, po kakem merilu, ali brez vsakega merila, le po samovolji spise deliti ? Za urednika je najprvo potrebno, da list napolni. Za pisatelja je potrebno, da njegov spis na svetlo pride. Njima je torej na videz vse eno, kako se spisi delé.
Ona dva že vesta, kaki so spisi. Ona dva sta si jih prisvojila, eden z ustvarjenjem, drugi s čitanjem. Ostane še občinstvo, ktero bo spise še le či talo.
Uredniki in pisatelji so za občinstvo se postavili, ne pa občinstvo za nje. Pisatelji so svoje blago urednikom izročili. Ostane torej samo urednik, ki ima za občinstvo skrbeti. On si je dolžnost nakopal in je upravo osnoval, da občinstvo številke bere, ko jih v roke dobi.
Nastane samo prašanje, ali je vse eno tako ali tako spise brati, ali razdeljene, ali nerazdeljene.
S čitanjem duševno hrano zajem-Ijemo. Kako se duševno blago naj-primerniše zajemlje ? je daljno prašanje, pedagogično ; pedagogika pa si izposojuje svoje zakone iz psihologije. Kaki so tedaj zakoni psiholo-gični pri sprejemanju duševne hrane?
Kam, kam bom zašel? In vendar moram to pretresti, ako hočem pravo prepričanje za moj namen utisniti.
Pri čitanju se nekaj godi. ker ena misel za drugo na vrsto prihaja. Jaz bi imel torej le za dejanja, za dogodke tukaj premišljevati.
Vendar pa hočem zaradi boljšega razjasnila tudi to omeniti, kako v prostoru sprejemljemo reči, ki na miru stoje.
Oči nam reči v prostoru kažejo. Oči nesejo do neke meje. Vsak bi se
mi smijal, ko bi jaz rekel, naj mi pol doba zakrijejo, ker mi ni mogoče s prvim pogledom celega videti, in naj mi še le potem drugo polovico razkrijejo. — Rajši tedaj celo drevo ob enem ogledam. Ravno tako hrepenenje pa imam vse ob enem videti, kadar sem na visoki gori ali sploh na na taki, s ktere imamo veliko obzorje pod seboj. Tii ne moremo vsega brž ogledati, ako nočemo nejasnih podob seboj nesti. Moramo tedaj del za delom obzorja ogledati. Se le po takem ogledovanju je mogoče celoto obzorja si utisniti. Ravno tako se nam n. pr v velikanskem svetišču godi. Iz tega sledi, da oči v neki meri jasno ob enem vidijo, v večih krogih pa si morajo obzorje razdeliti. Vselej pa smo le zadovoljni, ako si celoto utisnemo.
To zapazimo zlasti tudi s pomočjo ušesa. Kdo bi ne bil nejevoljen, kedar sliši lepo pesem, pa mu jo na sredi kje prenehajo? Le velika pesem ali kompozicija bi nas utrudila, ko bi ne imela primernih prenehljajev. Pa tudi tu hočemo vsaj relativnih celot zaslišati.
V naravi moremo svoje čute po rečeh podanih uravnati, tam moremo sami gledati, da si sami, če ne brž, vsaj počasi celoto prisvojimo. Izdelki človeški pa so sami iz celote in človeškim močem primerni. Kar je človeškega, si človek tudi lože prisvoji. V naravi ne moremo pogostoma prave celote najti ; duševne zmožnosti pa so organično ustvarjene, morajo tudi organično ustvarjati. Lože si torej človeške enote prisvajamo nego enote naravne.
Posebno vidimo, kako človeški duh v mišljenju enotno dela. Naj mi poda kdo postranski stavek, brez glavnega, bo videl, kaj mu perečem ! Ali
28
pa naj rai reče, da je misel to, kar brez subjekta izgovori. (Gospoda, ne zamerite. Imamo tudi stavke brez subjekta. Ali ti ne podajejo misli, ampak samo opozorujejo na prikazni). Sploh pa mi ni veliko mar trditi, da enotno mishmo, ampak da je duh tako močan, da več enot pod eno viso spravi. Kdor bi mi rekel, da je že truden, ko mu dva stavka povem, ta naj ne bere nikdar nobene knjige, ker bo celo leto potreboval, predno sto stranij prebere. Ako prebiram tedaj spis, želim celega prebrati. Tudi se ne u g rej e m zanj, ako nisem dospel do neke sestave, ktera mi da slutiti, da bo celi organizem veci ali manjši. In marsikaj od začetka spisa še le umem, ko sem že dalje prišel. Ako tedaj prezgodaj neham, vrine se mi lahko pomota. In ako v tej pomoti dolgo ostanem, vzamem jo lehko za resnico, ki za moje daljno življenje ni nevažna. Le tedaj bom rad prenehal, ako je spis zares dolg. Pa tudi tu se bom le tam ustavil, kjer sem na koncu relativne celote, to je, kakega naravnega oddelka dospel.
Povsod tedaj hrepenimo po pravih celotah. Pri čitanju želimo tudi primerno dolgih celot. To je glavni zakon psihologični in zatega-del tudi pedagogični. Vidimo tudi, da se ga pravi pedagogi vedno drže. Vsa omika je ničvredna, ako nima v namenu enojnosti. Še celo škodljiva je. Pa pustimo to. Poglejmo, kako pedagogi v šoli uče. Oni so na ure navezani. V šoli je tako rekoč sila enote pretrgovati, ravno to pa je najbolj škodlljiva stran šolskega poduka. Beremo v šoli Cezarja, Cicerona, Demostena. Uro za uro nam koščeke drobe.   Na koncu leta ne vemo, kje
smo končali. Tudi ponavljanje le malo pomaga. V zgodovini malokteri sestavo od začetka do konca zapomni. Drobljenje je vse veselje zamorilo. To je navadno. Pravi pedagogi vedo za to največo nepriliko šolsko. Oni vedo. da so na ure navezani. Zato gledajo, da v vsaki uri nekaj enotnega okro-žijo. Kjer niso dobro razmerili snovi, skušajo celoto s tem osnovati, da podano snov prejšnje ure bistveno ponove in s tem združijo kar je še do celote manjkalo. To ne delajo le v malih šolah, tudi na vseučihščih pravi profesorji tega ne pozabijo. Pravi pridigar rajši posamezne dole okrajša, da celoto svojega predmeta poda, kakor pa^ bi moral na sredi prene-havati. On ve, da le celota prav koristi.
Brez izjeme torej človeški duh najrajši v celotah hi-ano zajemlje. Taka hrana je zanj najprimernejša. Iz tega sledi, da morajo tudi časniki leposlovni ali v pravih celotah ali pa v relativnih celotah, to je primerno dolgih hrano v vsaki številki podajati. To je prva dolžnost, zato ker so si namen postavili, občinstvu hrano podajati, dajo použije brž ko jo dobi^
časniki imajo še večo dolžnost v primerno dolgih enotah duševno hrano podajati, čitatelji niso na te navezani, da jim bodo uredniki, kakor v šoli ure delili. V šoli jutri združijo, kar danes ne morejo, časnikov leposlovnih pa moram pol meseca čakati. Do takrat sem že nenaravno razdeljeni in meni podani košček celote davno pozabil. Spomin moj ni samo za to, da bi si take koščeke zabival.
Tudi ne sme leposlovni časnik se s tem izgovarjati, da n. pr. politični listi podlistke na enak način drobe. Prvič takim hstom podhstki niso glavni
29
namen, ampak celo nebistvena stran, čitatelj je z drugimi novicami zadovoljen. Potem političen li.st tudi nima dolžnost odbrane hrane podajati; če jo dobi, je prav, ce ne, mora vse eno biti. In kar je glavna stvar, političen list izide vsaj vsaki teden enkrat, če ne večkrat. Tam tedaj lože počakam s podlistkom vsaj toliko časa, da večo celoto, n. pr. eno poglavje dobim in skupaj berem.
Ako n. pr. velike knjige v zvezkih izhajajo, ima to ves drugačen namen. Tam daje tisek povod, ker ni mogoče vsega ob enem izdati. Potem naročniki zvezek za zvezkom lože plačujejo. In še v takem slučaju stoji čitatelj na boljšem, ker vsak zvezek že nekaj o eni reči prinese, v kterem je vsaj kaka naravniša celota, kakor pa košček spisa, ki ima morda dve celi strani berila v eni številki!
Časnikom torej za vsako številko ne ostane druzega, kakor po našem največem zakonu hrano podajati ali pa ta namen opustiti.
Ali so časniki leposlovni, tudi slovenski dozdaj vselej načelno tako ravnali? Jaz mislim da ne. Poglejte liste zaporedoma. Šestnajst stranij ima vsaka številka. Na teh 16 straneh imamo po osem ali celo deset predelov! Le ene celote človek skoro ne najde, ako pesmi izvzamemo.
Prašam Vas, dragi čitatelji, ali ste bili do sedaj s takim razdeljevanjem zadovoljni?
če ste bili, ste v svetej navadi dremali. Jaz sem enakim zakonom podvržen, kakor Vi. in jaz nisem bil zadovoljen. Odkar sem k zavednosti prišel, leposlovne časopise navadno tako-le berem : čakam, dokler en spis ne izide do konca. Ako čez pol leta izide, berem o sv. Ivanu Krstniku to,
kar je začelo izhajati o novem letu. Ali pa pustim letnik 1877 za 1878, in kar je 1876 izšlo, berem 1877. To je pri dosedanjem uredovauj\i najbolj ekonomično za duševne moči in za čas. kterega si prihranim, iv: Vidite torej, da leposlovne novice se morejo za me eno leto prej mečiti, kakor lesnike, da jih potem se slastjo použijem.
Uredniki pa nas kakor Tantala mučijo; hrano nam sicer brž podajo, pa užiti nam je ni brž mogoče. Ker oni ne delajo nalašč tako, nastopil sem jaz, da sem svojo povedal.
0. pa nisem še končal ; še le zdaj pride pravi boj z Vami in z uredniki.
Najprvo bi mi oni lehko ugovarjali, češ, da so vselej primerne oddelke podajali. Jaz jim odgovarjam, da so v takem slučaju sicer psiholo-gični glavni zakon pred očmi imeH, pa le glede kakovosti. Naj si zapomnijo, da oddelki morajo tudi primerno dolgi biti. Uredniki nimajo soditi, koliko je za čitatelje treba iz enega spisa podati. Oni se imajo zakonov držati; čitatelji so potem sami sebi za-povedovalei, koliko jim je brati. Pa kako dolgi naj bodo torej oddelki? No, 16 stranij bi človeka ne utrudilo, ko bi jih zaporedoma prebral. Glede truda tedaj pri slovenskih časopisih še govoriti treba ni. Merilo mora tedaj po vsakem spisu posebej biti. Spis osmih strani gotovo ne sme več kot dvakrat razdeljen biti. Še to je preveč. Notranja uprava spisa je od-ločnn za pravo merilo razdeljevanja. Že iz tega sledi, da mora urednik spis dobro preceniti, ako ga noče deliti. Sicer pa ne verujem, da bi imeli uredniki glavni zakon vselej pred očmi. I Morda jih torej kar navada tako naganja. Mogoče je že, ker so to pri
30
đruzih narodih videh. S tem bi bih opravičeni, pa zaradi previdnosti bi jih ne mogel pohvaliti. Ako imajo drugi narodi kako napravo, ni še dokazano, da je zares prava, in ako družim pri-stuje, nam nič mar ni, ker mi imamo na naše pogoje gledati. Ako drugi moči trosijo, pa jih nam treba nij!
Lehko je pa tudi, da so včasih pisatelji krivi, ki spise pošiljajo v pretrganih oddelkih. V tem slučaju stoje uredniki na slabih nogah, da so odvisni do zadnjega hipa od milosti pisateljev. Uredniki so vedno dobrotniki pisateljev, ker jim po gori imenovanih vzrokih na pomoč prihajajo. Zato bi jim imeh vsaj toliko hvaležni biti, da bi jim dovršene spise pošiljali. Uredniki so drugače hlapci, namesto da bi bili sodniki. Pisatelji so hlapci urednikovi glede izročevanja spisov po časnikih; uredniki pa niso hlapci pisateljem, ampak občinstvu. Bavno to bi moralo pisatelje spodbosti spise d o-končane pošiljati. In kar je najhujši udarec za pisatelje, da s tem kažejo nevednost glede glavnega pedagogičnega zakona! Oni bi morali urednike podvizati, da njihove spise tar je mogoče ob enem cele občinstvu izroČe. Pisatelji vendar hočejo občinstvu dobroto skazati, ne pa uredniku. Slabo pa skrbe za svojo čast in za blagor ljudstva, ako mu ne dajejo po mogoče primerni poti svojih del za čitanje. Pisatelji delajo celo proti svojemu namenu; oni hočejo organično celoto podati; občinstvo pa še tako dobro enoto bolj ali manj slaba presodi, ker skupne enote nikdar ne sprejme! Hej doslednost, ako je istinita! Uredniki bi pa morali lenobo takih pisateljev s tem kaznovati, da njihovih spisov ne sprejmejo, dokler izdelanih ne pošljejo.   Drugače nemoralne last-
nosti podpirajo. Zgodilo bi se jim lehko celo nekaj, kar bi jim ne bilo všeč. Uredniki imajo svoj program ; kako bi se lehko pripetilo, da jim pisatelji v naslednjih kosih nekaj spišejo, kar je proti njihovemu programu. In kaj potem ?
Pisatelji tedaj v svoj prid zaradi uredniške odgovornosti in v blagor občinstva ne smejo povoda dajati, da se spisi nenaravno, nepedago-gično cepijo.
Hudoben človek bi lehko tudi tole mislil. Uredniki imajo dobrih in slabih spisov. Zaradi slabih spisov bi kmalu naročnike izgubili. Morajo torej dobro in slabo blago mešati. In ker imajo dobrih spisov malo, morajo te na pol, ah celo na leto raztegniti. Taka misel o urednikih je sicer hudobna, pa morda pri kakih narodih opravičena. Današnji dan je povsod kupčija. Taka barantija bi ne bila nič drugačna, kakor ona, vsled ktere dobre vino se slabim, lepo sadje z gnilim i. t. d. mešajo in vse za dobro prodajejo. Gospodje uredniki, če ste tudi nedolžni v tem, vendar Vas lehko tudi tako sumničenje zadene, ako se na dalje dosedanjega načina v razkosovanju držite.
Hej, pa morda vendar nisem še zadel. Lahko porečete: Ali ne veš, da variatio delectat? Ali ne mika tudi sloveeska razlika? Ah ne želi duh in občinstvo razlike?
Hm, pozabil sem se bil.
Moram pa pomisliti in tu za občinstvo proti uredništvu in za uredništvo proti občinstvu potegniti se.
Prosim Vas gospoda, kaj je variatio ali slovenska razlika ?
Blazni ljudje so zdaj cesarji, zdaj plešejo, zdaj jočejo i. t. d. Vse v hipu store. To je gotovo razlika. Glasba turška, pravijo, je nekaj čudna in raz-
31
lična od naše ; morda je razlika pri divjakih lepša, nego je je v naših glasbah najti. Bo treba še le preiskovati to, ako verujete.
Otroei hočejo tudi zdaj kruha, zdaj konjiča, zdaj se smejejo in jočejo ob enem. To so pač razlike. Jaz mislim, da Indijani imajo lepši život in obleko kakor mi, ker so tako pisanih barv.
Pa morda je zadosti lepih izgledov za pravo razliko. Meni je taka razlika ugodna, vsled ktere počivam, kadar sem truden, vsled ktere en spis do konca preberem, ali vsaj do naravnega oddelka in potem do konca, da greui potem k drugemu spisu, če nimam druzega opravila. Gospoda, kadar mi salate prinesejo in pa sladkih rečij, nikdar za oboje ob enem ne maram.
Kaj je tedaj zdrava razlika?
Tista sprememba, ktera naravno nastane, da se začne drugo tam, kjer je prvo v vsej celoti ali pa v naravnem prenehljaju končalo. Tudi razlika je samo tedaj prava, ako celoto za celoto vrstimo. —
Uredništva, recite občinstvu, da ni prav, ako razkosanosti zahteva, čitatelji, recite uredništvom, da ni prav za Vas, ako Vam hočejo nenaravne razcepljenosti podajati.
Kaj sledi iz vsega tega?
Prvič, da se ne smemo po nekakem glavnem zakonu pri čitanju ustavljati. Drugič, da ni nikakoršnega druzega vzroka, zavoljo kterega bi smeli glavni zakon prezirati.
Pa porečejo uredniki, da imajo razno občinstvo, da mora za vsakega nekaj biti.
To je že nekaj : velja pa le. ako ima urednik vse stanove in sklade pred očmi.   Pa taka potreba bi le"-
takrat nastala, ko bi vse strani človeškega gibanja tako malo učinka kazale, da bi zapisovanje vseh komaj en list polnilo. Pri nas pa vendar nij tako hudo. Že leposlovni list kaže, da noče druzega blaga, kakor leposlovnega prinašati. Leposlovno blago pa je obče umljivo tistemu občinstvu, za ktero je namenjeno.
Urednik mora že naprej vedeti, za kako občinstvo bo list uredovah Mora skrbeti, da bo vse za vsacega, ne le to za enega, drago za druzega. Specijalnosti naj se v posebnih knjigah ali časnikih razpravljajo. Splošnosti pa so tudi splošno razumljive. Lepo-slovstvo ima se srcem opraviti ; bilo bi slabo, ko bi eni drugim zakonom čutjenja bili podvrženi, nego drugi.
Kdor ima določeno občinstvo vsled določenega programa, bo za vse v vsakem spisu skrbel. Naročniki pa ne smejo več pričakovati, kakor jim program kaže. Pa vsaj tudi v takem slučaju bi se čitateljem nič bolje ne godilo. Tudi če je le en spis za me, mi ne ugaja, ako je nenaravno razkosan.
Pojdimo torej na največi zadržek.
Urednik ima omejen prostor.
Kaj torej početi?
Treba mu je pomagati iz zadrege. Urednik je hotel dozdaj mnogotero podati ob enem. S tem je hotel občinstvu ustreči, bodi-si iz katerega vzroka koli. Mnogoterost ob enem ne more obstati, ker je le mogoča, ako je proti glavnemu zakonu čitateljev napravljena. Ta zakon hoče samo celote ali naravne razmerno velike oddelke. Ako hoče tedaj urednik čita-jočemu občinstvu prav ustreči, mora manj spisov, pa c e 1 e ali v relativnih celotah ob enem podajati. S tem je še celo uredniku ustreženo. Njemu nij
treba za toliko celot skrbeti, ako je včasih pri njem suša. čitatelji dobijo potem vselej mnogo namesto mnogoterega. Vsled tega se celote prej končajo, da drugim prostor narede.
Kar se tedaj v spored ne more doseči, se izvrši v teku celega leta na enem in istem prostoru za porodoma. Škode tedaj glede velikosti materiala duševnega za slovko ni, zraven pa kak dobiček duševen nastane ! Da še celo prostor se pridobi, ako po-mishmo, daje manj rubrik treba za vsaki list in da rubrike tudi prostora poberejo, ker ga praznega puste. Uredniki so prisiljeni več blaga podati, zato so pa zlajšani v tem, da jim ni treba gledati, kako bodo duševna dela drobili, ker morajo celote podajati. Občinstvu dobiček nastane, da tudi več hrane dobi, ne le da je tudi primerno podane dobi.
časnikova oblika sama dobi znotraj lepšo upravo, ker so tudi pogledu skupine ugodniše nego razcepljenosti.
In kaj še le porečemo o vsem glede estetičnega doloička? Ali nimajo leposlovni časniki namen estetični okus gojiti? Zakaj se neki leposlovni imenujejo ? In s čem se bolj estetičnost goji nego da celote podajamo? AH niso Vaši listi ravno zato postavljeni, da prvi zakon vsega dušnega delovanja krepite? Ali bi se ne pravilo proti namenu delati, povsod v spisih na organičnost gledati, pri čitanju pa to organičnost zanemarjati ?
Mišljenje je v vednostnih časnikih namen. Tudi mišljenje hoče este-tične vzgoje. V tem se oraikanec od neomikanca razločuje, da enojno govori in ne poskakuje od separatnosti
do druge. Ako imajo že vednostni časniki namen estetičnosti ne prezirati, kohko bolj je treba estetičnim časnikom na estetičnost gledati, kjer koli se kaka stran za njo pokaže !
Jaz tedaj nisem druzega storil, nego spominjal prvega in glavnega zakona ne zanemarjati tam, kjer je njegovo gojenje prva dolžnost.
Ako nasledke tega premišljevanja združimo, dobimo za prihodnje ravnilo leposlovnim časnikom sledeče točke :
1. leposlovni časniki imajo troje nalog : novice in razsojevanja del iz svojega polja in leposlovne spise malega obsežka prinašati;
2. velika dela so iz tacih časopisov izključena;
3. mala dela morajo ah ob enem ali v razmerno velikih oddelkih objavljati se, naj si bo prostor posameznim številkam še tako skopo odmerjen; ako hočemo več celot ob enem dobivati, moramo časnikom prostor zvekšati;
4. program listov mora biti tako osnovan, da ima določene bralce pred seboj. Za vsakega teh naj bo vsako delce namenjeno. Vse kar sega nad moči čitateljev, bodi si teorija ali delo kakoršno koli, naj bo izključeno.
S tem sem svojo nalogo končal. Ne želim druzega, kakor da bi dober vspeh imela.
Opomba : Ako bo uredništvo ta spis razcepilo, bo sicer nekoliko tragične komike v tem; pa je razumljiva. Urednik ne more tako stvar predrugačiti, dokler ima še sledove prejšnjega uredovanja v listu. S tem ga jaz za ravnanje pri mojem spisu opravičim.
Na Dunaju 1877.
France Podgornik.
Izdajatelj in odg. urednik: J. M. Pajk.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.
32