FoStnlna plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA:
Za Italijo : polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir
Leto VIII. — Štev. 19 (164)
UDINE, 15. - 30. NOVEMBRA 1957
Izhaja vsakih 15 dni
NESTRPNOST VIDEMSKIH OBLASTI
Po zadnji vojni so razni nacionalistični krogi v Vidmu v dnevnih listih in tudi na zborovanjih ter celo na sejah pro-; vincijskega sveta v Vidmu vpeljali faši-I stično prakso, da nas Slovence v Beneški Sloveniji nočejo imenovati s pravim imenom. Pravijo nam, da smo »popola^ rioni italianissime delle vallate del Natisene« ali pa »popolazioni di vecchio ceppo slavo« ali pa ljudje, ki govore neki jezik, ki rabi neke besede staroslovenskega jezika. Ti razni povojni nacionalistični krogi v Vidmu se ogibljejo besede Slovenci za nas Slovenje v Beneški Sloveniji kot hudič križa. Mislijo, da če ne bodo nikjer zapisali ali pa rekli za naše ljudi, da. so Slovenji, da bodo s tem izbrisali z zemlje nas 40.000 beneških Slovencev, da nas ne bo več. Pa vendar smo tu in govorimo slovenski jezik kot ga govorijo naši slovenski bratje na Unejskem in Kanalskem po vsej Sloveniji do Maribora prav do ogrske meje.
Res pa je, da ti italijanski nacionalisti, ki nočejo Slovencev v Beneški Sloveniji priznati, nočejo priznati niti Furlanov.
Slovenci imajo po raznih dolinah Slovenije številne razne dialekte, prav tako kot imajo Italijani vse polno italijankih dialektov po vsej Italiji. Mi beneški Slovenci pa ne govorimo samo en slovenski dialekt, ampak tri: enega v Nadiških dolinah, enega v Terski dolini in še enega Posebej v Reziji.
Vsi nacionalisti so slepi in gluhi za življenje svojih sosedov in prav takšni so italijanski nacionalisti v Vidmu nasproti nam beneškim Slovencem in nasproti Furlanom. Ti naši videmski nacionalisti niso pa samo slepi in gluhi, temveč tudi Veliki ignoranti v vseh jezikovno-narod-nih vprašanjih. Pišejo in pišejo o slovenskih jezikovnih vprašanjih, a ne znajo niti besede slovenski, kaj šele, da bi poznali vezi, ki vežejo vse razne slovanske dialekte v en sam enoten slovenski jezik. Njim se niti ne sanja, da govorimo mi beneški Slovenci, zlasti v Nadiških dolinah prav isti dialekt kot »Konalci« in »Unejci«, t. j. Slovenci v Soški dolini okoli Breginja, Robiča, Kobarida, Tol-hiina in Kanala. Ignoranca ni in ne mo-fe nikdar zmagati in so tako videmske Nacionalistične ignorantske izmišljotine Pravzaprav le smešnice, katerim se resni italijanski jezikoslovci smejejo.
Nadiske doline, kjer govore slovenski dialekt
Univerzitetni profesor Gianfranco D’A-ronco je napisal predgovor h knjigi »II Friuli, luoghi e case notevoli«, ki jo je izdala 1. 1951 videmska trgovinska zbor-Nica. V tem predgovoru piše D’Aronco Naslednje »V mejah Furlanije opazimo kot »otoke« v velikem furlanskem morju nekatere »manjšine« ali bolje etnične samostojne skupnosti (indiviaialità etniche), ki pa ne predstavljajo nekega političnega problema. Mislimo na Nadiške doline, kjer govore slovenski dialekt in ki so bile pripojene k Italiji 1. 1866. Na Ita-hjo so te doline vezane po gospodarskih interesih (7 občin Nadiže gravitira na Čedad in bi bilo nesmiselno jih obračati nasproti vzhodu). Nadalje imamo prebivalce Rezije, ki tudi govore slovenski dia« iekt (po popularni pesmi Zardiniija naj hi rezijanski dialekt izviral »de la Russie 1 antenato : toda to je samo legenda. Ima-*n° manjšino tudi v Kanalski dolini (od avstrijskega Pontabla, od Pontebe do •Neje pri Kokovem) z nemško kulturo na slovenski etnični osnovi s posebno lokalno hzionomijo, zaradi katere se razlikujejo °d koroškega prebivalstva. In končno hhamo prebivalce krajev:	Timau, Sau-
^ Ni Sappada, ki uporabljajo nemške dialekte. Te manjšine imajo čisto kultur-'Ni pomen tudi zaradi tega, ker jih Fur-*SN4 niso nikdar preganjali. Znano je, da N'dnjSina, spoštovana v svojih pravicah, ,1*|Na razloga ustvarjati politične proble-
me.« Tako piše ugledni profesor D’Aronco o slovenskih dialektih v Beneški Sloveniji. Z vsemi izvajanji prof. D’Aronca se ne moremo strinjati.
Postfaši slin e iti
Popolnoma smo tudi mi njegovega mišljenja, da prebivalci Nadiških dolin in Rezije govore slovenski dialekt. Verjetno je prof. D’Arcnco mislil pri tem, da spar dajo tudi terski Slovenci med prebivalce Nadiških dolin ker pač tudi oni govore slovenski dialekt kot je to vsakemu resnemu italijanskemu jezikoslovcu dobro znano. S svojo izjavo je D’Aronco še enkrat avtoritativno s stališča italijanskega znanstvenega sveta ovrgel vse sedanje pc-stfašistične politične laži dnevnih listov in političnih govornikov, da mi beneški Slovenci, ki govorimo tri slovenske dialekte, nismo Slovenci oziroma, da smo nekaj drugega od ostalih Slovencev. Kdor govori dialekt nekega naroda, ta pripada k temu narodu. To velja za italijanske dialekte in to ne more biti drugače za nas beneške Slovence.
Poleg nas beneških Slovencev v Videmski pokrajini, žive še Slovenci v Kanalski dolini okoli Trbiža. Tudi oni govore slovenski dialekt, pa čeravno so bili pod Avstrijo pod nemškim vplivom. V njihovem dialektu je nekaj besed nemškega izvora kot imamo mi beneški Slovenci nekaj italijanskih besed v našem dialektu, smo pa zaradi tega eni in drugi samo Slovenci.
V Karniji so trije kraji, kjer žive Nemci, ki tudi govore neki nemški dialekt in niso zaradi tega nič manj Nemci kot Južni Tirolci.
Imamo torej v Videmski provinci dve narodni manjšini: Slovensko v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini ter nemško v Karniji.
Samo v Videmski provinci nočejo ničesar slišati o narodnih manjšinah.
Prof. D’Aronco trdi, da Furlani niso nikdar preganjali narodnostnih manjšin, da so spoštovali manjšinske pravice, in da zaradi tega narodne manjšine v Videmski provinci ne predstavljajo nobenega političnega problema. Ta trditev prof. D’Aronca pa le deloma drži. Res je sicer, da Furlani kot taki, kot ljudje niso preganjali narodnih manjših v Videmski provinci. Toda res je pa tudi, da v Italiji in sploh v Srednji kulturni Evropi ni nikjer nobene takšne narodne manjšine, ki bi bila tako brez pravic, kot narodne manjšin® prav v Videmski provinci. V Bocenski, Aostanski, Tridentinski, Goriški in Tržaški provinci imajo nemška, francoska in slovenska narodna manjšina nekatera več, nekatera manj pravic. Sama v Videmski provinci nimajo narodne manjšine nobenih pravic. Vemo, da za sedanje zatiranje narodnih manjšin v Videmski pokrajini niso krivi Furlani, ni krivo furlansko ljudstvo. Saj je v Videmski provinci celo prepovedana furlanščina v šolah, pa čeprav je ogromna večina prebivalstva furlanske narodnosti. Ta krivica boli vse Furlane in med njimi tudi prof. D’Aronca, ki je eden izmed najodličnejših Furlanov. Za vse te krivice furlanskemu narodu in slovenski ter nemški narodni manjšini niso odgovorni Furlani, pač pa državni aparat in tudi nekateri Furlani na visokih političnih in kulturnih položajih, ki se ne upajo dvigniti svojega glasu v obrambo furlanskih, slovenskih in nemških jezikovnih pravic v Videmski provinci.
Neizpolnjena Candolinljeva zagotovila
Slovencem v Beneški Sloveniji in Nemcem v Karniji niso vodilni politični krogi nikdar dali nobene narodne pravice, odkar so od leta 1866 združeni z Italijo. Slovenci in Nemci v Kanalski dolini pa so imeli pod Avstrijo do leta 1918 svoje narodne pravice, p>otem pa so jim bile vse te pravice odvzete in nikdar več vrnjene. Razumemo, da fašizem kot strašen diktatorski režim ni dopustil, da bi nar
rodne manjšine v Videmski provinci imele vsaj kako majhno narodno pravico, saj tudi demokrščanski Tessitori, socialdemokratski Ceccherini, socialistični Marangone, komunistični Pellegrini niso imeli takrat nobenih političnih pravic. Toda mi beneški Slovenci smo v novi povojni demokratični Italiji prišli samo do praznih, neizpolnjenih zagotovil prvega povojnega prefekta Candolinija, Furlana in demokrščanskega politika ter dolgoletnega predsednika Videmske province, nikakor pa ne do nobene narodne pravice. To je velika evropska sramota za Videmsko provinco. Kdaj bo v Videmski provinci zmagal, kot v o-stalih italijanskih provincah, demokratični čut za pravice narodnih manjšin? S kakšno moralno pravico se morejo Furlani boriti za gospodarske pravice gospodarsko zapo-staljene in zaostale Videmske province, če pa nekateri Furlani na odločilnih mestih nočejo ničesar slišati o pravicah svojim narodnim manjšinam. Govoriti in pisati, da narodne manjšine ne predstavljajo nobenih političnih problemov zato, ker jim skozi ves čas združitve z Italijo nisi dal nobene pravice, je višek cinizma in nesramnosti. Političen problem predstavljajo namreč narodne manjšine le takrat, ko jim ne daš pravic, se pa ta« krat, ko manjšine uživajo enakopravnost v vseh narodno-jezikovnih vprašanjih.
Vodilni krogi naj molčijo!
Slovenci v Videmski provinci: v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini govorijo slovenske dialekte, so torej Slovenci. Ali imajo, kot Slovenci v Goriški in Tržaški provinci, vsaj deloma svoje pravice na cerkvenem, šolskem in prosvetnem življenju, sploh v javnem življenju kakšne narodne pravice? Nimajo jih. Dokler jih nimajo, naj vodilni krogi Furlanov vsaj molčijo, da jih Furlani »non le vollero combattere mai« in da so »una minoranza rispettata nei suoi diritti«. Kakšni diritti! Ali mislijo, da smo takšni kaštroni, da ne vemo, kaj so diritti.
Vodilnim videmskim krogom je treba odpreti oči, da spoznajo svojo sramotno zatiralno vlogo nasproti narodnim manjšinam, da vedo, da gre glas o njihovem sramotnem počenjanju po vsej Evropi Tako kot postopa Videmska provinca, ne postopa nobena provinca v Italiji. Obstoje in še kako obstoje politični problemi narodnih manjšin v Videmski provinci. Samo z negiranjem jih ne bodo rešili, tudi mi beneški Slovenci ne bomo mirovali.
Koroški Slovenci protestirajo
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev sta ugotovila, da dunajska vlada kljub slovesnim obljubam, ki jih je dala novembra 1955 ter julija in oktobra 1956 ni imela za potrebno, da bi predložila organizacijam koroških Slovencev osnutke zakonov, s katerimi naj bi država izvedla svoje obveze (čl. 7. državne pogodbe) nasproti manjšinam. To so zaman zahtevali tudi gradiščanski Hrvati konec septembra 1957. Vlada namerava očitno reševati ta vprašanja brez sodelovanja predstavnikov slovenske in hrvatske manjšine. V Velikovcu so nemški šovinisti odstranili dvojezični napis na slovenski hranilnici in posojilnici. Lani so oktobra meseca verjetno pripadniki iste organizacije odstranili napis na hranilnici in posojilnici v železni Kapli. Letos so marca meseca odstranili dvojezične napise na uradih nekaterih slovenskih ustanov v Celovcu. Oblasti niso izsledile krivcev, ker jih pač niso hotele.
JUŽNOTIROLSKO VPRAŠANJE ŠE VEDNO ODPRTO. Protest južnotirolske ljudske stranke proti graditvi ljudskih star novanj v Bocnu z državnim denarjem 2,5 milijarde lir je imel velik odmev tudi na avstrijski strani. Avstrijski tisk se Je pridružil protestu Južnih Tirolcev, češ da gre za novo naseljevanje Italijanov v nekdanje nemško mesto.
DEKLE PREMIŠLJUJE, koliko veder vode bo treba še znositi, da bo napojena živina in skuhana večerja. To ni lahko delo. Vaške ceste so razrite in treba je
paziti, da se voda ne polije.
l!lnii:iil,i!iiiini:iiMiM!i > 1111111 m 1111 u jhih ih ■ ■h.diii iiiiiiiinim i iu ein i iii t i l ili ili i t;i i im i u i imi iimi i i i i i i i i ■ i t i i t m
Spomenik očefu domačije
Beneški Slovenci so na pobudo in sklep »Društva Ivan Trinko« v Čedadu sklenili, da postavijo svoje,mu voditelju in očetu domačije monsinjorju Ivanu Trinku nagrobni spomenik. Naši rojaki, skromni in tihi prebivalci Beneške Slovenije, pa tudi vsi naši, ki so razkropljeni po svetu iskaje koščka kruha, so z veseljem pozdravili lepo in sveto misel, da se tudi v zunanji obliki oddolžimo delu in ljubezni našega očaka, tisti ljubezni, ki se še, danes dviga iz njegovega neiztrohnjenega srca ter nas vse, njegove otroke, zavija v toploto in misel, da nismo zapuščeni.
Seve.da, za široki svet visokih politikov in medplanetarnih poskuševalcev ni postavitev spomenika na skoraj pozabljenem pokopaiiščču nekje v Beneški Sloveniji, odločujoči dogodek za nadaljnji zgodovinski razvoj.
Za nas beneške Slovence, in upamo da tudi za večino vseh naših rojakov, je pa tudi zunanja oddolžitev spominu Ivana Trinka sveta zadeva.
Mi ne iščemo širokogrudnih mecenov, ki bi z eno milostno kretnjo lahko zgradili mavzolej umrlemu našemu očaku. Vse bolj sveti in dragoceni bodo novci in novčiči. pa še tako majhni, katere bo vse naše ljudstvo vsi naši otroci in reveži zbirali, da
mal položi dar domu na aitar.
Zbirka za Trinkov spomenik bodi torej vseljudska. Vsak daj kolikor zmoreš, zakaj vsak dar bodi sad ljubezni, ne bogastva.
Le na tak način bodo zamejski Slovenci dokazali, da so tudi oni vredni imeti velike može, ktjr se takih svojih mož tudi spominjajo. Narod, ki pohabi na svoje buditelje in delavce, ni vreden da jih ima! Mi pa hočemo dokazati, da je spomin nanje, zlasti na Ivana Trinka, vsaj za nas v bron vrezan.
Tujci le malo vedo, kako je naše ljudstvo hvaležno svojemu velikemu sinu
za vse kar je on ustvaril zanj z živo besedo, neutrudnim peresom, globoko mislijo in polnim srcem.
Zato hoče tudi drugim pokazati, da i-ma može, ki se po delu za narod vredno lahko primerjajo z velikimi osebnostim) tudi drugih narodov. Toda mi smo skromni in naša sredstva še bolj, da bi lahko tak spomenik postavili, kakršnega si je naš Trinko zaslužil in kakor bi mu ga mi iz srca radi zgradili.
Trdnejši bo od brona
Neomajno je naše zaupanje, da bo vsak član našega narodnega občestva po svojih skromnih močeh prispeval, da bo stal spomenik Ivanu Trini u! Vsak najmanjši dar — ki ga pošljite na naslov omenjenega društva — bo cenjen in dobrodošel!
Spomenik na grobu pa ne bo obstal, ne bo pravi, če mu, dragi rojaki, te postavimo še drugega, ki se bo delj časa o-hranil kot steber iz marmorja ali brona.
Spomenik na svojega očaka in preroka mu postavimo v svojih srcih! To bo živi spomenik ne prestane misli in spoštljive ljubezni sinov in hčera svojemu duhovnemu očetu. Spomin v srcih naj ne ugasne, vedno naj plamti in se vije a zubljem njegovega srca, ki še iz groba se iskri za njegov trpeči rod. Oba plamena, naj se kot živa mavrica spenjata preko naše domjičije v skupen spomenik, ki oznanja lepše dni hvaležnim potomcem.
Ta je tisti spomenik, katerega sem bral pred par dnevi na porumenelih listih njegove zapuščine, v skromnem zvezku. Ondi je Trinkova že usehla roka napisala testament o sebi:
»Živiš in v delih tvojih sinov, vnukom tvojim govoriš.
Tvoj blagi duh med nami biva, ga čutimo — in Ti živil!«
• • •
REZIJA
lili bodo res zopet odprli rudnik
BRDO
TO CE ZASJATI SE ZA NAS NO MAR SRENCE
Maj njesmo mjeli dan via vaj automo-biljeu, ran tej tele zadnje tjedne. H nam te paršlo usake sort komišjon tehniku iz usjeh krajev Italije študjat teren skuoz-dre tikeri na bi muorla pejati nova auto-cjesta, od tikere to se že tekaj ljet čekara, ke na če vezati Furlanijo z Avstrijo. Novo autocjesto na če narditi na dita pri-vana, ta to je »Società Autovie Venete«, ke ne se formala par ljet od tega. Njeso pa še decidili, če autocjesta na če pejati skuozdre našo dolino an tehniki no djela-jo zatuò za vidati, če to jim bo tuo tornalo kont. To je galarija skuozdre goro Mu-zac, ke na djela največ preglavic koštru-torjam.
Na usako modo autocjesto no če začeti djelati. To, ke na če vezati Benetke s Trstom, so že začeli an čez par ljet na če beti finida. Bal no decili, ke povezava med Furlanijo an Avstrijo na se naredi skuozdre Tersko dolino, za nas na bi tjela beti na velika srenča. Naš komun u bi ne bi več von verjezan od sveta an naši judje no bi tj eli m jeti itako no prošpetivo za no zajtra. Anjelé, na žalost, smo zlo ardo lo-ženi. Zapuščeni sami sebé, brez djela an majedne domače risorse, to nam ne resta drugega koj zavezati fagot an hoditi oku po svjetu petjat te tik djela za mo-rjeti se priživiti. Naj zatuò zaseje še za nas kaka srenča, zak ve morimo ob našem ognjišču si deliti kroh, zak te, ki u je po svjetu uérban, u je zlo tard.
ŠOVODNIF
ZAKI GREMO RAKOVO POT?
Ljudje iz našega komuna, posebno pa ženske, so zlo malo kontent, odkar se ču-je pravit, de bojo ustanovil konzorcij s špeterskim komunom za ostetriško službo. če bo do tega rjes paršlo, bo muorala adna sama babica skarbjeti za use potrje-be dveh komunov. Komunske oblasti, ki bi rade razbremenile komunsko bilanco, pravijo, de donas hodi že dosti mater rodit u špitau an de je zavoj tega zadost adna sama babica za oba komuna. Pozabil so pa pomislit, de so nekatjere vasi zlo daleč o špetra an de je u tajšnih primerih potrjebno, če ne gre žena u špitau, de je babica par rokah za iti u oddaljeno vas. Babica pa sevjeda ne služi samo za dat pomuoč porodnici, daje tud nasvete materam, ki imajo male otroke in lahko rečemo, de dostikrat nadomesti mjediha.
čudimo se zatuò, de so naši komunski poglavarji paršli do tajšnih namjer, saj berejo po žornalih kakuò svjet napreduje glih u zdrauniškem pogledu. Kjer enkrat njeso imjel mjediha, ga donas imajo, kjer so ga pa imjel, imajo sada kar dva. Par nas pa nameravajo iti rakovo pot, dva komuna bosta muorla imjet adno samo babico. Ljudje se temu upirajo an pru imajo.
ZA BUOJŠO AUTOBUSNO ZVEZO
Zvjedela se je novica, de bojo u kratkem podaljšati autobusno linijo Jeroni-šče-Sovodnje-čedad do čeplatišč. Čeplati-ščani so tisto novico sparjel z vilikim veseljem, ker takuò jim ne bo korlo hodit tarkaj daleč peš do autobusa, kar je bluò zlo nerodno posebno u zimskem času..
SMARTNA KOSA U CEPLATISČIH
U čeplatiščih je umru u starosti 75 ljet Ivan Trinko, oče našega šindika. Žlahti dragega renkega, posebno pa gaspuodu šindiku, izrekamo naše sožalje.
U LANDARJU BOJO NARDIL VODOVOD
Končno smo tud mi u Landarju uslišar ni, u kratkem nam bojo napejali nov vodovod... Za tisto djelo je nakazanih 350 tisoč lir. Z djeli bojo u kratkem začel.
po m*
VILE BOJO DOBILE VODOVOD
Za napeljati vodo u Vile se bojo poslu-žil izvira, ki je blizu vasi. Stroški za to djelo bojo znašali 800.000 lir, djelo bojo pa opravili ljudje sami brezplačno.
U zadnjih petih ljetih so u Vilah nardi-li velike progrese. Potle, ki so jim nardili cjesto, so si ljudje nardil še koperativo, u katjeri je butjeha an oštarija. Imjel so velike težave zavoj vode, ker so jo muorali nositi od daleč, sada bo pa u kratkem tudi ta problem rešen. Ljudje so za usa tista djela zlo hualežni šindiku, ki jim je pomagu za kontribut.
PRAPOTNO
ZIMSKI URNIK AUTOBUSA VIDEM -STARA GORA
S 1. novembrom je stopu u veljavo zimski vozni red na autobusni liniji Videm-Stara gora. Autobus vozi sada samo ob nedejah an praznikih an odhaja iz Vidma (Piazza Vanerio) ob 8.40, iz Stare gore pa ob 12. url.
Kakor znano, je obstojala v Rezjuti skoraj do druge svetovne vojne industrija asfalta. Rudo so kopali v Rezjanski dolini in jo prevažali v Rezjuto po tele-feriki. Industrija je bila takrat dovolj dobro razvita, saj je bilo tu zaposlenih več sto delavcev, od katerih kakih sto iz naše doline. Tik pred drugo svetovno vojno pa so rudnik zaprli, peči v Rezjuti za distiliranje rude pa porušili. Takrat so pravili, da je podjetje zaprlo rudnik, ker se ni izplačalo kopati in ker so v istem času odprli druge rudnike iste rude v srednji Italiji v pokrajini Pescara. Podjetje tega rudnika se je potem tudi združilo z velikim italijanskim trustom »Montecatini« in vloženi kapitali v notranjosti Italije so prinašali večje koristi, posebno če pomislimo, da so lahko v Srednji Italiji plačevali delavce slabše. Naši ljudje so tako polagoma pooabili na rudnik, le včasih se je kdo spomnil, o pogledu na porušene topilnice na tiste čase, ko si je človek služil kruh na domači zemlji.
Ni dolgo od tega pa se je zopet začelo govoriti o rudniku. Na lice mesta je prišlo namreč nekaj izvedencev od družbe »Montecatini«, da so poroučevali način kako bi mogli izkoriščati rudo, ki leži v rezjan-skih gorah. Zvedelo se je, da so po daljših raziskovanjih ugotovili, da je dovolj materjala, da bi se rudnik zopet odprl, ki je bil pred vojno zaprt.
Nihče si ne more predstavljati, kako so ljudje veseli te novice, saj morajo sedaj romati po širnem svetu, da si zaslužijo košček kruha. Če bo prišlo do te uresničitve, bo imelo stotine ljudi zagotovljen no delo za dolgo časa. Upajmo, da se bo uresničilo.
REKORDNO ŠTEVILO POTUJOČIH TRGOVCEV
Naša občina je na rekordni stopnji kar se tiče števila potujočih prodajalcev (venditori ambulanti). V Reziji je namreč nad sto takih trgovcev in če računamo, da šteje cela občina komaj 3500 prebivalcev, lahko trdimo, da jih ni več v nobenem drugem kraju naše dežele. Največ hodijo prodajat v Kanalsko dolino, posebno v Trbiž, kamor zahajajo ljudje iz bližnje Koroške in Gorenjske. V Trbižu imajo lep trg kakor po velikih mestih in tu prodaja stotine trgovcev blago, čevlje, sadje itd. Večji del teh trgovcev so Rezjani in delo jim gre zelo dobro od rok, ker poznajo poleg slovenskega tudi itar lijanski in nemški jezik. Kupci seveda najraje kupujejo pri trgovcu, ki pozna njih jezik.
DELAVNI CENTER ZA POGOZDOVANJE
Tudi letos bo odprla pri nas državna šumska uprava (Amministrazione demar niale delle Foreste) delavni center za pogozdovanje. Pogozdili bodo namreč vse področje Krnice, za kar je država že določila 2 milijona lir in dala na razpolago tudi drevesca. Delavci, ki bodo zapo-
sleni pri tem delu, bodo imeli dnevno plačo in sicer od količine dreves, ki jih bodo posadili.
To je zelo dobra pobuda in res pohvale vredna, kajti poleg tega, da se bo za nekaj časa omilila brezposelnost, bodo imeli naši nasledniki boljšo bodočnost, ker bodo imeli gozdove, ki jim bodo lahko prinašali koristi.
POROKA
Poročila se je naša vaščanka Buttolo Irma z Musozzi Graziano iz Milana, želimo ji obilo sreče v zakonskem stanju.
GORJANI
IZ KOMUNSKEGA KONSEJA
Prejšnji tjedan so imjel naši komunski administratorji konsej. Diskusija ne ba
Ministrstvo za javna dela in socialno skrbstvo (Ministero Lavori Pubblici e Previdenza Sociale) je u tjeh dneh odobrilo, de se odpre več djelounih centrov u nyr ših krajih. Takuò so nakazal komunu Čedad 1,956.070 lir za ureditu hudournika Lese; 740.960 lir za gradnjo nove cjeste, ki bo vezala cjerku an britof par štoblan-ku s komunsko cjesto Hlodič-Dreka ; 740 tisoč 960 lir za razširitev britof a u Oblici (komun Srednje); 1,947.690 za pogozditev gore Kolovrat; 1,732.000 za pogozditev gore Kum u grmiškem komunu; 1,943.490 lir za pogozditev ob Idrijci u prapotni-škem komunu; 2,005.600 lir za ureditev planine Mije u komunu Podbonesec; 1 milijon 946.290 lir za sistemacijo gorske poti u Oborčah an Kodromacu an 1 milijon 947.690 za pogozditev Velikega vrha u komunu Tipana.
MALI OBMEJNI PROMET
Tud mjesca oktobra je blu mali obmejni promet med Italijo an jugoslavijo zadost živahen: bluò je usega skupaj 17 tisoč 579 prehodu.
Skuoz obmejni blok u štupci je prešlo mejo 3.412 italijanskih an 4.811 jugoslovanskih državljanov; skuoz blok u Učji 510 italijanskih an 256 jugoslovanskih; skuoz Most na Nadiži (Ponte Vittorio) 86 italijanskih an 1973 jugoslovanskih; skuoz Polavo par čeplatiščih 88 italijanskih an 1112 jugoslovanskih; skuoz Solarje par Dreki 660 italijanskih an 682 jugoslovanskih; skuoz Most Klinac 152 italijanskih an 321 jugoslovanskih; skuoz Mi-šček pa 838 italijanskih an 320 jugoslovanskih državljanov.
Skuozi sezonske bloke pa se je movi-ment vršiu takuole: Boketa par Topolovem: 36 prehodu iz jugoslovanske strani; Robedišče: 68 prehodu iz italijanske an 2152 iz jugoslovanske strani; Kum: 44 prehodu iz italijanske an 26 iz jugoslovanske strani ; Dreka : 28 prehodu iz italijanske strani.
zlo douga, durala ne škuažej deset ur. Največ te se debatiralo za finišati koštru-cjon od azila tu Sv. Juriju. To velikansko hišo, ki na stoji ob cjesti med Sv. Jurijem an Sv. Heleno, so začeli djelati so-beto po ueri, a je njeso revali finiti, zak so zmanjčali fondi. Za naš komun to nje tekaj lahno obrjesti soute, če ve pensamo ke u ma pase 4 milijone lir deficita. Narditi debit za finiti azilo, deficit o bi tou narasti na 10 milijone lir. Na usako modo konsej e deliberou prositi dan kontribut štadu an zatuò šperajmo, ke to djelo to bodi nareto brez obremeniti naše judi s tasami.
DREKA
SUOLA U TRINKIH BO DOBILA SEROUNJAK
Kot usi vjedo, so u naših krajih zlo rjedki serounjaki, ljudje djelajo svoje po-trjebe venčpart kar na prostem. Takuò se-
1\ KANALIZACIJO
Zvjedeli smo, da je Ministrstvo za hi-gijeno an zdravstvo nakazalo našemu komuni 400.000 lir za uredit kanalizacijo u špetru. Troštamo se, da se bojo djela začela že ljetos.
HUDA NESREČA NAŠEGA EMIGRANTA U ŠVICI
Iz Švice smo dobil sporočilo, de se je hudo ponesrečiu par djelu 26 ljetni Aldo Goles iz Petjaha. Aldo je djelu u švicarskih gorah par gradnji njeke dige an kar se je dogodila nesreča, je biu u galeriji. Utargala se je več kuintalu težka skala an ubogega djeluca močno ranila. S teleferiko so ga parpejali u špitau u Mottec Aier. Mjedihi so si pridaržali prognozo, ker je močno ranjen U trebuhu.
Želimo mu, de bi preča ozdravu.
U NAUKUI AH SO POPRAVILI VODOVOD
Dolgo smo prosili na komunu, de bi nam popravili vodovod, končno so se pa odločil. Poleg tega so par fontani nardil še korito za napajat živino. Stroški za tista djela znašajo 710.000 lir, ki jih bo kril komun.
PETJAH JE U NAGOBARNOSTI
Ljudje iz Petjaha nimar buj kumrajo zavoj škode, ki jo djelajo mine. Kakor znano, leži Petjah ob vznožju gore Sko-cijan, kjer kopajo kamen, ki ga potle nu-cajo za cement. U tjem kraju je okupa-nih več ljudi an so sevjeda parmuorani zažigati mine, de gre delo naprej. Zavoj neprestanega eksplodiranja pa je u Pe-tjahu popokalo že več hiš an ljudje se bojijo, de če bo šlo tuo takuo naprej, se bojo s časom podrle. Tud gore an okuo-lica je usa razpokana. Rjes je, de ne morejo zaprjet kamnoloma zavoj tega, a djelat bi mogli na tajšno vižo, de ne bi tarpjela tajšno veliko škodo usa okuo-lica.
PREMJANI ŠTUDENTJE NA PROFE-SJONALNI SUOLI
Pretekli tjedan je »Banca del Friuli« premjala nekatjere študente, ki hod.jo u profesjonalno šuolo an ki so se izkazal zarjes zaslužni. Takuò sta ušafala usak po 60.000 lir premja Remo Prapotnik an Donato Cicigoj oba iz Dreke; 40.00V lir pa je ušafu Valter Koren iz špetra.
SMARTNA KOSA
Po kratki boljezni je umru u starosti 84 ljet Valentin Podreka iz špetra. Renki je biu zlo poznan po cjelem komunu. ker je biu več ljet komunski konsiljer. /lahti renkega izrekamo naše sožalje.
SMARTNA NESREČA PAR AZLI
Pretekli tjedan se je smartno pone-sreču blizu Ažle 68 ljetni Tosolini Giovanni iz Pauleda. Mož se je peju z bici-kleto po cjesti an ker je po klancu preveč hitro vozu, ni mogu na ovinku pravočasno potegniti frene an zatuò ga je varglo kajšnih 4 metru globoko pod muost Abome, kjer je ostu na mjestu martu.
Tist kraj je zlo nagobaren, zatuò bi mogli biti usi ciklisti an motociklisti zlo pravidni, ker tam se dostikrat dogajajo hude nesreče.
vjeda tud šuola, ki je u privatni hiši, njema tega lokala. Tele dni smo pa zvje-dali, de je visoki komisarjat za higijeno nakazu dreškemu komuni 300 taužent lir za nardit u Trinkih serounjak. Oblasti bi muorale pa sevjeda še marsikam obar-niti svoje oči, ker za tajšne potrjebe bi se muoralo pousod poskarbjet, usaj po šuolah.
PODBONESEC
LE OGRAFSKO GIBANJE
Mjesca oktobra je bluò u našem komunu takole gibanje prebivals.va :
Rodili so se: Luigina Maršeu, Giuliano Juretič, Ernest Redelonghi, Franko Spe-konja an Roberto Zampino (rojen u Rimu)
Poročili so se: Lino Podorješčak z Marijo čenčič, Anton Rossi z Adelo Sturam, Angel Coradetti z Adelo Urbini, Jožef Pinoza s Paolion Cenčič, Adelchi Čedermac z Andrejo Lesica, Celio Juretič z Almo Jerep an Ornello Faechin z Estet Saccu.
Priselil so se: Sante Mariuccini an Maria Cenčič.
Izselil so se: Maria Juretič an Mario Capriolo.
Iz statistike je razvidno, de je šteu komun Podbonesec 31 oktobra 3.573 prebivalcev.
AVTOBUS NAJ BI VOZU BUJ POZNO
Komunska administracija je zaprosila inšpektorat za motorizacijo, de bi preložil vozni red avtobusa, ki odpeje iz Vidma ob 13,05 an 17 uri. Po novem urniku bi imjel ljudje buojše zveze z vlaki, ki par-hajajo an odhajajo iz Vidma. Pa tud za študente an djeluce bi biu buj komod novi vozni red.
MOTIV IZ AŽLE
TAJPANA
DAN KANTJER OD DJELA TU PRO-SNIDE
Dan milijon an 800.000 lir so bli stan-cijani od governa za dan kantjer od djela tu Prosnide. S to somo no če postro-jiti cjesto,, ki gre skuoz vas. An rjes Prosnid e mou zlo bizunjo tega djela.
No pravijo, ki tu zimi, no če postrojiti še cjesto, ki iz' Subida na vodi tu na Prosnid an ki, kar to bo še to djelo nareto, autobusna linija Videm-Ahten-Ma-lina na če beti raztegnjena fin to Prosnid. Takoviš naši Prosnijeni no če mjeti še oni njih komoditadi an no mar a la volte njih živenje to če beti buj olajšano. A djela no bi muorli začeti že anjelé, zak to je tu teli stagioni, ki so judje tq, domati.
Še no drugo djelo to bi muorlo beti nar rato za olajšati živenje judem te vasi. To to bi tjelo beti, de bi jim nardili, te koščič cjeste, ki na je veži s Mostom na Nadiži. To nje jušto, ki Pro nijeni no mejta narditi 40 kilometrre po cjesti, če no majo uojo priti tu kumun.
AUTOBUSNA LINIJA VIDEM-VI-SKORŠA
Dita, ki na ma autobus, ki o vozi iz Vidma tu naš kumun, ne nardila domando za morjeti voziti usaki dan dvakrat iz Vidma tu Viskoršo. Šperajmo, ki no če akonsentiti tuo, ker ve mamo zlo bizunjo dvakratdnevne povezave z Vidmom. Zlo bizunjo to bi tjelo beti, ki na poj ko-rjera usaki dan še tu Platišče, ker trikrat po tjedne to je maso malo, posebno še, če ve pensamo, ki to je dosti judi iz breginjskega kota, ki no hodijo tu naše kraje s obmejno propustnico.
ČEDAD
NESREČA NE POČIVA
Friderik Batistič iz Podbonesca se je blizu Faganje ponesreču z motorjem. De bi prepreču trčenje se je preveč ogniu an se zaletu u obcjestni kamen. Par padcu si je nalomu rebra an udaru u desno
nogo.
NJIVE SO PRAZNE in treba jih je pogno jiti.
III || | m lliiililillliitaiiiillill.lt Ul.IMI i tl 11111 ll.l lil 11 HI : I ! ! 111111111 i 1111111111 III 111111111111111111
SV. PETER SLOVENOV
i Hitri
je u
v« | V Ii
Štev. 19
»»MATAJUR«
Stran S
Gnojenje sadnega drevja
Sedaj v pozni jeseni je najprimernejši čas za gnojenje sadnega drevja. To o-Pravilo, ki bi ga nihče ne smel opustiti; je za uspeh sadjarstva zelo važno, kajti brez rednega gnojenja ni mogoče pridelati lepega sadja. Tega pa večina nar ®h sadjarjev ne upošteva. Posebno na slabem je v tem pogledu drevje, ki raste ha travnikih. Drevje na parobku njiv dobi nekaj gnojila z njive. Sadno drevje *ujno potrebuje gnoja. Pomanjkanje 'Snoja je krivo, da so pri nas slabi pridelki sadja. Vsakdo mora uvideti, da brez rednega gnojenja sadnega drevja, ne moremo izboljšati sadjarstva in zato, ker je sadaj najprimernejši čas, oglejmo si nekaj navodil o pravilnem gnojenju sadnega drevja.
Namen gnojenja sadnega drevja je isti kakor pri drugih rastlinah, in sicer, da nadomestimo redilne snovi, ki jih je drevo izčrpalo iz zemlje in ki jih v dotič-ni zemlji primanjkuje. Glavne snovi, ki lih sadno drevje potrebuje so: dušik, fosforna kislina, kalij in apno. Katerih izmed navedenih snovi temu ali onemu drevesu najbolj primanjkuje, spoznamo lahko po naslednjih znakih :
Ce primanjkuje dušika, raste drevo slabo in poganja kratke in gosto očesne ter malo rodovitne ppoganjke. če pa je dušika v obilici, drevo dobro raste ter Ima veliko in temnozeleno listje. Preveč dušika lahko tudi škodi, ker drevo, ki Preveč močno raste, malo rodi. Tudi les slabo dozori, ker tako drevo preneha rasti.
Ako primanjkuje fosforne kisline, je listje majhno, a kljub temu lepo zeleno, Sad pa je manj okusen in bolj kisel. Koščičasto sadje se začne zaradi pomanj-
sTD
E
£
L
0
afe
žemo z maslom.
Kakao se ne sprime v kepe, če ga pomešamo s sladkorno sipo preden ga vsujemo v mleko.
Meso pravkar zaklane živali je največkrat trdo; če ga nakapamo s limoninim sokom in oljem 10 minut preden ga denemo v pečico, bo pečenka mehka in sočna.
Jajčni beljak lahko uporabimo kot lepilo, kadar lepimo papirnate etikete na steklo.
kanja fosforne kisline sušiti in sad odpada. Večkrat se posušijo cele veje, mnogokrat pa tudi celo drevo. Gnojenje z umetnimi gnojili, ki vsebujejo fosforno kislino, v takem primeru gotovo pomaga.
Pomanjkanje kalija spoznamo po listih, ki so kodrasti in nepravilne oblike in po odmiranju sicer krepkih poganjkov. Največ kalija potrebuje jablana, za tem češnja in drugo koščičasto sadje. Največje pomankanje kalija opazimo v peščeni zemlji.
Pomanjkanje apna pa opažamo po raznih znakih: (koščičasto sadje je preveč smolikavo).
S katerimi gnojili in kako je treba gnojiti sadnemu drevju.
1. Splošna gnojila so tista, ki vsebujejo v večji ali manjši količini vse prej navedene redilne snovi. Ta gnojila so: hlevski gnoj, gnojnica, straniščni gnoj in kompost ali mešanec.
2. Umetna gnojila vsebujejo po eno ali največ dve redilni snovi. Ta gnojila so:
Dušična gnojila: čilski soliter, žveple-nokisli amoniak in apneni dušik.
Fosforna gnojila: Tomaževa žlindra in superfosfat.
Kalijeva gnojila: kalijeva sol in pa kai-nit.
Apnena gnojila : živo in gašeno apno, lapor in pa cestni prah.
Pranje finega perila
Zdravstveni kotiček
ui 111 n 111 m 111 ■ 1111111111 iii h i iiiii in iiiiiiiini m n i ii m 11 n inni 111 m i m n i 11111111111111 minili
Vpl
iv mraza na vino
Mraz zelo ugodno vpliva na čiščenje viha. Racionalno kletarstvo dandanes opre-®dja kleti s hladilnimi napravami samo *ato, da pospešijo čiščenje. Kdor pa ni-hia hladilne naprave — in med te spadajo vsi naši vinogradniki — se lahko poslužuje naravnega hladilnega stroja, šo ie mrzle zime. Mraz ustavi vsako vre-hje in povzroči, da se pogrezne čreslovina in tudi del barvil, če niso tesno združena s kislinami vina. Mraz vino strdi, tako da dobimo končno čisto in svetlo vibo. s snovmi se obenem pogreznejo v vtau tudi različne glivice in mraz vpliva ha vino kot neke vrste sterilizator (raz-kuževaino sredstvo).
Mraz pa ne vpliva na vino takoj ko odpremo kletna vrata, ker traja dolgo, preden prodre v notranjost sodov; zato pustimo okno ali vrata dolgo časa odprta.
Ali tudi vino pretakamo na hudem bfrazu? S pretakanjem hočemo predvsem Odstraniti drožje od vina, pa tudi vino Prezračiti, to je združiti z vinom čim več kisika, ki je v zraku. Izkušnje in posku-81 Pa pravijo, da se mrzlo vino izdatne-združi s kisikom kot pa toplo vino. Torej lahko pretakamo na hladnem zraku.
Ali se vino ne prehladi? Prehladi se **hko samo ono vino, ki ni prej dobro
prevrelo, ker mraz zadržuje delovanje vrelnih glivic. Vsak skrben kletar pa bo pazil, da vino dobro prevre v prvih tednih po trgatvi in zato bo tudi skrbel za tako toploto v kleti, ki je za vrenje najbolj primerna. Pozneje bo pustil, da vpliva mraz na vino in se ne bo bal, da se bo prehladilo, pač pa bo dosegel s tem čisto svetlo in stanovitno vino.
Povečajte trpežnost krompirja
Zmleto žgano apno (apneni prah) vleče nase vlago, torej suši, razkužuje ini deluje proti gnitju. Krompir se drži mnogo bolje, če ga pri shranjevanju v kleti čim bolj enakomerno oprašite z apnom. Na 1 kvintal krompirja dajte približno pol kg apnenega prahu. Sploh je priporočljivo, če postavite čez zimo v klet zaboj z žganim apnom v obliki prahu ali v kosih, ker s tem ostane zrak suh. Za praženje krompirja proti gnilobi priporočajo tudi karsan.
Razumljivo je, da morate kljub morebitnemu prašenju kromppir ob dokončni shranitvi v klet temeljito prebrati in odstraniti vse, kar je mogoče nagnitega. Enako ravnajte tudi s peso.
Med fino perilo štejemo perilo iz volne, umetne svile, perlona oziroma nylona in razne drobnarije, kot so nogavice, rute, šali, ovratniki in podobno. Med te vrste perila spadajo tudi razni okrasni prtiči, zavese, preobleke za vrhnje blazine in podobno.
Pred pranjem to perilo preberemo in denemo belo, svetlo in temno vsako posebej. Zelo umazano izločimo, ker ga tudi posebej peremo.
Pri novih, še nikoli pranih kosih preizkusimo pred pranjem obstojnost barve. Bolj skrit delček tkanine, ki pri nošenju ni viden, namočimo in malo pomencamo v milnici oziroma drugi pralni raztopini. Zmočen del zavijemo v čisto belo krpo in dobro stisnemo. Perilo, ki pri tem poskusu nalahno pobarva krpo, peremo posamič, tisto pa, ki zapusti močnejši barvni odtis, pa damo raje kemično čistiti.
Volnene stvari in tudi take, ki se pri pranju rade razvlečejo ali kkrčijo, pred pranjem zmerimo (širino dolžino rane, dolžino rokavov itd.). Mer? si zapišemo, ker nam bodo potrebne po pranju, da po njih ponovno izoblikujemo oblačilo po prvotnih merah, bodisi z ravnanjem ali likanjem.
S perila odstranimo pred pranjem gumbe, ki rjave ali ne prenesejo tople vode, razne sponke (pri steznikih in pasovih), odpravimo tudi drugobarvne obrobke, ki niso stalnih barv.
Finega perila ne namakamo, izjemo naredimo le pri zelo umazanih kosih, pa tudi pri teh naj ne traja namakanje dalj kot 15 minut.
Ce vzamemo za pranje milne luske ali sintetično pralno sredstvo, jih oziroma ga dobro razpustimo v majhni količini vode, nato zlijemo raztopino v posodo z mlačno vodo, ki naj ima 30 do 35“ C. Pri pranju s posameznimi sredstvi se moramo držati navodil, ki jih dobimo pri
nakupu, oziroma na zavitku. Pri: tkaninah občutljivejših barv se odločimo raje za sintetično pralno sredstvo. Vodi dodamo nekoliko kisa. Vsa oblačila, iz nylona in perlona operemo, če je le mogoče, vsak dan. Pri belem perilu iz teh vlaken je lahko temperatura vode malo višja in sicer od 50 do 60° C.
Pri pranju ne smemo tkanin mencati, temveč le nalahko stiskati in premikati po vodi. Posebno umazana mesta namažemo ali potresemo s pralnim sredstvom, s katerim peremo. Volnene tkanine so za mencanje še posebno občutljive.
Perilo iz umetne svile je mokro zelo občutljivo; če ga pretrdo ožemamo, se nam nitke rade pretrgajo.
Najprej operemo manj umazane in svetle kose, za njimi bolj umazane svetle, nato temnejše. Ko se pralna raztopina ne peni več, jo moramo premenjati.
Pisano perilo operemo hitro, ne dajemo ga na kup, temveč vsak kos zase.
Izpiramo v enako toplih vodah, le zadnje so lahko hladne. Za tkanine občutljivejših barv dodamo vodi za izpiranje nekoliko kisa.
Občutljivejše tkanine zavijemo v čiste brisače in šele na pol suhe obesimo.
Oblačila iz tkanega nylona ali perlona obesimo kar mokra, ne da bi jih tudi nalahno stisnili. Tako ostanejo brez gub.
Preden perilo obesimo, se prepričajmo, če je vrv čista. Kose, kot so na primer bluze, srajce, najlepše posušimo na obešalih, ki jih prej obložimo s čistimi belimi krpami.
Volneno oblačilo uravnamo na položeni brisači v prvoten kroj in to po zapisanih merah. Nato ga zavijemo v brisačo in zvitek narahlo stisnemo, da izločimo čim več vode. Pri večjih kosih to ponovimo s še eno suho brisačo. Tako naj kos leži tako dolgo, da se popolnoma posuši, Zrak mora tudi od spodaj do njega.
Tudi mlečne zobe je treba zdraviti
Res je, da mlečni zobje izpadejo, res pa je tudi, da povzročajo, kadar se pokvarijo hude bolečine, ki jih otrok zelo težko prenaša, če že zaradi drugega ne, bi morala vsaka mati peljati svojega o-troka k zobozdravniku zato, da mu prihrani bolečine, ki jih bolni zobje povzročajo. Razen tega pa je danes prav gotovo že vsakomur znano, da so pokvarjeni zobje pravo leglo bacilov, ki so nosilci vseh mogočnih bolezni. Ce torej nočemo, da bi se ti bacili širili iz otrokovih ust po vsem telesu, potem poskrbimo za to, da vsak nezdrav zob popravimo, pa tudi če je to mlečni zob.
Kako pripraviti otroka, da se ne bo bal zobozdravnika, je pa seveda naloga mater. Vsaka mati svojega otroka najbolje pozna ter bo vedela, s čim ga najlaže prepriča ter pripravi do tega, da bo prostovoljno in brez strahu šel k zobozdravniku.
Hlinim 111 n m mini ii mn 111 m ninni i iiniiiunii Milinimi 11111111111 m un i ninni uni nini m 111111111111
Koristni nasveti
Plesen z lesa odpravimo, če ga zribamo z razgretim kisom; s čevljev pa tako, da jih najprej odrgnemo s krtačo, nato pa namažemo z glicerinom.
Duh po iobaku v sobi odstranimo, če obesimo na steno mokro gobo, ki dim vsrkava.
Neprozorno bo postalo steklo, če ga namažete z mešanico iz navadne krede in mleka.
Če imate ozebline na rokah in nogah,
si ozebline vsak večer kopajte nekaj minut v vroči in prav toliko časa v mrzli vodi; izmenična kopel naj traja okrog 20
minut. Po kopeli pa si ozebline namažite s kafrnim oljem.
Železnih ponev ne smete snažiti z vodo in krpo, ker postanejo lepljive; najbolje je, da ponev segrejete, vržete vanjo pest soli in jo drgnete s časopisnim papirjem.
Sle,dove, ki jih pusii likalnik na perilu, lahko odstranite s 3% raztopino vodikovega peroksida.
Da bodo kozarci čisti, zadostuje, da jih operete v mlačni vodi in obrišete, ne da bi jih prej splaknili v mrzli vodi.
Prerezana čebula ostane več dni sveža in uporabna, če prerezano ploskev nama-
^tnlnorda
Napajanje živine
»Ali je o tem sploh še mogoče razpravljati?« bo mogoče kdo začudeno dejal, »saj vodo živini pa vendar vsakdo zna dati« Pa ni tako. Res je, da je čisto mehanično napajanje bolj ali manj enostavna stvar. Zadeva pa ni več tako enostavna za tistega, ki mora vsej živini, vsaki živali posebej znositi dan na dan po trikrat toliko in toliko težkih škafov vode. Tudi ni stvar enostavna glede vprašanja, če smo živini z našim napajanjem dali v resnici tisto množino vode,ki jo žival vsak dan potrebuje. Upoštevati moramo, da rabi srednje težka molznica pri suhi krmi približno 50 litrov pitne vode na dan. Ce žival ne dobi zadosti vode, trpi prebava in vse presnavljanje in posledica tega je — manj mleka iri slabše uspe vanje,
Najbolj idealno bi torej bilo, da bi ime lì že v vsakem hlevu ob jaslih samonapa jalnike, ki omogočajo živini, da pije, ka dar se ji zljubi in kadar je res žejna.
Nekateri se boje spuščati živino ns prosto, češ, saj mi čisto ponori, ko pri de ven, pa še nesreča bi se lahko zgodila Tega se nikdar ne bojmo. Seveda, če j« bila žival celo leto priklenjena k jaslim pa jo nekega dne izpustimo, bo res ska kala kot nora in se veselila prostosti sonca in zraka. Ce pa živino redno vsal dan ženete« do korita, bo mimo in krot ko hodila svojo pot. In čim daljša bo ts pot, tem bolj ji bo gibanje na prosten: koristilo.
^Rance bevk:
KAPLAN MARTIN ČEDERMAC
Prvo poglavje
Kaplan Martin Čedermac je še dolgo strmel za orožnikoma, ki sta odhajala ®kozi vas; utonila sta med hišami in se *°Pet prikazala na ozkem, peščenem klan-W se je vil med njivami in se ob tesni ^Pt spuščal v nižino do ceste. Stal je ^vrtu za kaplanijo, na mahovitem zidu, . Sa je obraščalo nizko zeleno grmičje, soka, sloka postava mu je bila negib-> drobna glava mu je kot krčevito sti-v 'ena, grozeča pest štrlela iz ozkega o-^nika, na drobno nagubanem obrazu bfu je izražala bolestna duševna na-ktost.
°čl so ga zaščemele v svetlobi, v polet-
soncu, ki se je upiralo v zeleno po-
Wi*
Je. umaknil je pogled ln zamižal. Po-^ s' je veke in sl nato segel v temne ki so mu bili že močno osiveli nad • Prekrižal je roke na hrbtu ln se ^edal v noge, v prevelike čevlje, in ne-j^^asa tako ostal, kakor da trudoma w 'Sija. Zdrznil se je ln odšel po ka-11 stopnicah v kaplanijo.
Na malih vratih je stala Katina, njegova sestra. Ko ga je zagledala, je stopila v drvarnico, a se je takoj vrnila z naročjem polen.
»Kaj sta hotela orožnika?« ga je vprašala. »Ali je bilo kaj zaradi pridige in nauka?«
Čedermac jo je ostro premeril, ženska radovednost! Zakaj se vtika v njegove stvari? Zakaj ga spominja? že tako je le stežka krotil vznemirjenost in srd, ki sta ga premagovala, in — kako to ve? Ce ni prisluškovala danes ta dan — to je težko verjetno, ker laškega prida ne zna — tedaj je gotovo vlekla na ušesa prejšnji dan, ko ga je obiskal don Jeremija Morandini, kaplan v Sušju. Ako bi hote’, da izve vsa vas, bi ji povedal; pa bi najrajši še sam tega ne vedel. Sklenil je bil, da nikomur ne omeni, dokler dodobra ne premisli in se do konca ne odloči, kaj ho storil. Tega pa še ni utegnil. Ves čas Je premagoval razburjenje, ki mu Je tlelo v duši, ga s silo gasil, da bi lahko
hladno premozgal in preudaril, a zdaj mu je nenadoma prekipela nejevolja, kri mu je pognala v glavo.
»Kakšna pridiga? Kakšen nauk! Ali se ti sanja?« In ostro, s pogledom naravnost v njene oči: »Prisluškovala si!«
»Ne«, se je dekle plaho umaknilo.
Očitna laž, ki ga je še huje razkačila.
»Kako pa veš?« je zvišal glas. »Kje pa si to izvedela? Si pa že raznesla po vasi!«
Sestra je vsa prepadena, kakor okame-nela stala pred njim. Bila je slabotnega telesa, nekam otroška, da na pogled ni kazala štirideset let; sicer bledi, malce pegasti obraz ji je živo zardel do rjavih las. Saj se je bala, da bo ošteta, a take jeze ni pričakovala; solze so ji stopile v oči.
»Kako bi raiznesla?« je rekla skoraj tiho. »Saj včeraj in danes nisem stopila iz hiše ... ni me bilo V vasi...«
»Le glej !« je rekel brat mirneje, a vendar grozeče. Izvedel bom. Le glej ! Pojdi !«
Katina je stisnila ramena in odšla v kuhinjo..
Gospod Martin je sestro večkrat hudo prijel, a se mu je vselej že v naslednjem trenutku zasmilila. Tistega dne ga ni bila razburila ona, bila Je le žrtev, nad katero Je Iztresel svojo nejevoljo... z naglimi koraki je odšel v izbo.
Ta je bila prostorna, hladna, z dvema nizkima oknoma, ki so ju zagrinjale čipkaste zavese. Pohištvo je bilo še isto, ki ga je bil ob novi maši prejel v dar; preprosto, skoraj siromašno, obrabljeno. Velika miza s stoli, lesen naslanjač z blazinami, stojala za knjige, v kotu mizica, med obema oknoma pisalna miza. Vse nekam golo, enostavno, le stene so bile bogato, prenatrpano pokrite s fotografijami in podobami. Posnetek Zadnje večerje Leonarda da Vinc’ja; na beli svili z zlatimi nitmi uvezeno Sladko ime Jezus; podoba papeža Pija XI. Pod njim v MiJktm okviru panorama Vatikanskega mesi a; pred leti jo je bil prinesel z roman la v Rim. Povečana fotografija vojaka z UnT.nim obrazom, s savojskimi zvezdami na ovratniku in beršaljerskim klobukom po strani. Kdaj pa kdaj se je z začudenjem zazrl v to podobo. To je bil on? Da, iste poteze, iste sive, nekam mežikajoče oči, resnobne, s Segavo vedrostjo v zenicah. Povečana podoba njegove matere: takisto droben obraz s sivimi očmi, isti izraz na ustnicah; izpod rute nad čelom ji gledajo s prečo razdeljeni lasje. Kako presenetljivo sta si bila podobna! Na mizici v kotu, ki Ja bila pogrnjena a vezenim belim prtičem, je stal kipec Matere božje. V drugem kotu je bil pritrjen starinski križ a razpetim Kristusom. V
črvojednem lesu je zevalo sto neusmiljeno vsekanih ran; glava je bila nagnjena, a veke niso bile zaprte; milosten, a hkrati obtožujoč pogled se je upiral naravnost v gledalca. Čedermac ga je bil našel pod cerkveno streho, ga rešil zapuščenosti to pozabe. Pred njim je v rdečem kozarcu noč in dan trepetala lučka.
Kadarkoli je gospod Martin stopil ▼ sobo, ga je objel občutek miru in toplo domačnosti. Ta dan se ni mogel vdajati starim občutkom. Sesedel se je v naslanjač in kakor vselej, kadar je bil hudo razburjen, je vzel tobačnico in njuhal. Četudi’ sta bili okni odprti in sta se v večerni sapi rahlo zgibali zavesi, je v izbi še vedno ostal duh po tobaku. V pepelniku so ležali ogorki cigaret in vžigalic. Besede, ki so bile tu izgovorjene pred kake pol ure, so še zmeraj visele v zraku in mu proti volji obnavljale spomine ... Besede!
Da to je bilo tisto, kar mu je vznemirjalo dušo, ga navdajalo s skrbjo in jezo. Da bi se raztresel, je nežno pomislil na sestro. V kuhinji ždi in joče, nekaj dni se bo držala napeto in ne bo spregovorila. V tej samoti, v kateri Je bil pogosto navezan zgolj na njeno družbo, mu je to zmerom hudo delo. Bil je starejši od nje,
m
g
zancv&e, mfoae
Domovina	potrebuje	junak
C
?
Kajkrat sem stal pri oknu in gledal dedke, ki so se sankali na brežičku Gra-daščice proti vodi. Ne enkrat, mnogokrat so sanke zanesle dedka čez ro* in — štrbunk — je pljusknil v vodo.
Mislite, da je zajokal in se cmeril, ko je lezel iz vode in je kar curljalo od njega? Kaj še! Otresel se je kot kužek in se del spet na sanke. Mar mu je bilo, ko so mu hlačnice zmrzovale in pokale kot skorja. Jaz pa sem tiho pel tisto, kaj jo poznate: Najlepša je mladost!
Zakaj sem vam to povedal? Mar zato, da tudi vi smuknete s sankami vred v potok, morda celo v reko? Ne zato, celo svarim vas : nikar tako ! Toda rečem zdaj : taki otroci so mi všeč, ker ne poznajo cmeravosti. Mladina, proč s cmeravostjo! Ni gršega, kot da se cmeriš za vsak prazen nič. Za trdo besedo že jok, za majhen udarec solze, za pravično svarilo doma ali v šoli kujanje in kuhanje rilca. Fej te bodi! Pomnite: v življenje greste in skozi življenje morate. Kaj mislite, da boste vsako svojo bolečino utegnili pestovati kot deklica svojo punčko
im 111 niiiti iitiiiiiiii.Mii.i iii.i iiiiiiiitiiiiii.iini.iii I.
in se cmeriti, da bi vas ljudje pomilovali? Nihče vas ne bo.
O POVODNEM MOZU
Kratka pravljica
živel je človek, ki je imel dolg nos. Tri pedi je bil dolg njegov nos. Tisti človek s tri pedi dolgim nosom je nekoč pripovedoval storijo, tri pedi dolgo storijo. Pripovedoval jo je pa zadnji večer v letu, ko ga je bilo samo še tri pedi, preden se je steklo, če ne bi pripovedoval človek s tri pedi dolgim nosom svoje tri pedi dolge štorije prav zadnjega dne v letu, ko ga je bilo samo še za tri pedi, bi bila tudi moja pravljica daljša kakor tri pedi. Tako pa ne seže čez tri pedi. Armenska
Odgovornost
Učitelj razlaga otrokom pojem odgovornosti.
»Janezek, povej kak primer, ki nam bo pokazal, kaj je to odgovornost.«
Janezek vstane in za trenutek pomisli:
»No, če bi se pri mojih hlačah potrgali vsi gumbi razen enega, potem bi moral ta prevzeti vso odgovornost.«
Nekoč v jeseni pride k meni v ordinacijo starček. Ima zelen frak in okoli vratu rdečo ruto, pa stoka, kašlja in kiha, vzdihuje in noslja: Gospod dohtar, ujel sem prehlad ali nahod. Tukajle mi piska in tukajle me bode, v križu me boli, v sklepih me trga, kašljam, da bi se sko-ro raztrgal in nahod imam kakor tram. Prosil bi za zdravilo.«
Preišščem ga in pravim: »Očka, to je revma. Dam vam tole mazilo, nnimen-tum je, da boste vedeli, pa to še ni vse. Morate biti na toplem in suhem, razumete?«
»Razumem,« je mrmral starec. »Toda s tem suhim in toplim, mladi gospod, ne bo nič.«
»Zakaj ne?« ga vprašam.
»I no,« pravi dedec, »ker sem povodni mož, gospod dohtar. Kako pa naj bom v vodi na suhem in toplem? Saj si moram celo nos brisati z vodno gladino, v vodi spim in z vodo se pokrivam, šele zdaj na starost sem si dal v posteljo mehko
inumili 11'H i n 11 in i iinnn nuni 1111 n 1111 u 111111111 mn 11111111111111111111111111 • 11111111111111111 ■ 111111 min
HuÒournik in njegov Lisko
Hudournik je učen človek. Star je že, a še vedno piše povesti in dogodivščine, ki jih radi prebiramo. Da bi si oddahnil od dela in skrbi, si je sestavil visoko v gorah majhno bajtico, ki jo je imenoval Murko. Zakaj Murko? Ker rastejo po gorskih sončnih pašnikih lepi, temnordeči cvetovi, murke.
Da bi ne bil tiko sam v bajtici, je vzel s seboj psa Liska. Lisko je bister in premeten, da malo takih. Kar dobra prijatelja sta bila z gospodarjem, čeprav mu je marsikdaj katero zagodel,
Takole pripoveduje Hudournik o svojem Lisku,
Odšel je na potep. Odločil se je, ga pogleda k Maruši, ki je stanovala ne daleč od Murke v pastirski koči. Potomi je srečal zelenega kuščarja, ustrašil se ga je, da je kar odskočil.
Prišel je do koče. Stopil je s prvimi nogami na prag in pogledal po Maruši. Ni je bilo. Posedel je za hip na pragu in jo čakal. Ni je bilo.
Pa se je naredil kar domačega, šel je v kočo. Na mizi je stal lonček. Od njega je prihajal prijeten vonj.
Lisko skoči na klop. Vonj je bil še lepši in ga je vabil in vabil. Lisko je še enkrat pogledal po Maruši. Ne duha ne sluha o njej. Drzno je poskočil na mizo in vtaknil nos v lonček.
»Presneta reč, ričet je v njem in iz ri-
četa gleda kos svinjskega mesa!«
Lisko se je spomnil, da mu je Hudournik strogo prepovedal na mizo. Zapekla ga je vest: kljub hudi skušnjavi je začel omahovati. Tedaj se mu je zdelo, da je nekaj zaropotalo. Prestrašen je skočil z mize, sedel hinavsko nedolžno na prag in čakal. Nikogar ni bilo. Kar stresalo ga je od slasti in poželenja. Pogledal je na mizo, a se je premagal. Skočil je čez prag in obtekel kočo. A se je spet vrnil. Mik mesa v lončku je bil prehud. Lisko je
v boju s skušnjavo omagal. Skočil je na klop, s klopi na mizo in takoj vtaknil gobček v lonec. Todi lonec je bil na vrhu zelo ozek. Lisko ni dosegel mesa. Samo nos je vtaknil v ričet. »Kar je, je. sedaj moram do mesa!«
S hudim sunkom je poinil glavo v lonec; kar zabolelo ga je, ko je potiskal rob lonca čez ušesa. Hitro je pograbil meso in dvignil glavo. Todi smola smolnata! Glava ni hotela iz lonca — z glavo vred je dvignil tudi lonec. Zastonj je o-tresal z glavo, da mu je ričet brizgal v oči in ušesa.
Tedaj pa zaropota pred kočo. Maruša je vrgla ob tla butaro suhljadi in stopila na prag.
»Le počakaj me, tat pasji!« je zakričala in pograbila šibo ob vratih. Začela je tepežkati Liska, ki se je obupan po-
gnal z loncem na glavi na tla. Nič ni videl in se je zato zaletaval na vse plati. Maruša pa je mlatila, kamor je padlo, dokler se ni Lisko zaletel v steno s tako silo, da se je lonec razbil in se je vsebina pocedila po koči. Lisko je imel vse zapacana oči, a vrata je vendarle našel. Pobegnil je skoznje, kar je sapa dala, in na pragu ujel še zadnjo na svojo dlako. Niti zacvilil ni, ko je dirjal čez dm in strn proti Murki. Ko je bil dosti daleč od pastirske koče, se je ustavil na majhni trati. Začel se je umivati, brisati glavo ob zelena tla, se valjati po hrbtu, ki ga je tako skelel od šibe. Ko se je za silo očedil, se je prav počasi tihotapil z nesrečnega potepa proti domu.. Hudournik je cepil drva in niti opazil, da je odšel in da se je vrnil.
Lisko je bil vesel, da jo je pri vsej nesreči vsaj doma tako srečno izvozil.
Ko je sonce zahajalo, je Hudou n k spravil sekiro, vzel kanglico za mleko in povabil Liska, da gresta. Lisko je šel, toda za gospodarjem, ne pred njim kakor sicer. Ko sta se približala koči, je Lisko neopaženo zaostal in od daleč gledal, kaj bo.
Maruša je Hudourniku vse razodela in kljub nejevolji se je dobra žena smejala, češ take komedije pa še ne.
F. Finžgar
mnogo starejši, njen duhovni oče tako-rekoč, ponavadi je naglo sprevidel svojo prenagljenost, se prvi vdal in jo nagovoril z lepo besedo. Tudi zdaj mu je že žal ostrega nastopa; hotel se je dvigniti in stopiti k nji, a je obsedel.
Ponjuhal je znova, nato mu je roka kot mrtva obležala na kolenu. Pozabil je na Katino, obšla ga je nova nejevolja, nova tegoba. Naj je storil karkoli, ni se ji mogel izogniti. Ozrl se je na stenski koledar. Sobota! Srh ga je spreletel po hrbtu.
pogrezalo v zaton. Vse to se mu je le rahld, mimogrede dotaknilo zavesti; pred očmi so mu plavali drugačni prizori.
Dvignil se je, da bi odšel po izbi, a se je za nekaj trenutkov ustavil pred Križanim in se zagledal v Njegove bridke rane.. In se je znova z vzdihom sesedel v naslanjač. Pri duši mu je bilo težko, tako težko, kakor še nikoli v življenju, obhajal ga je nemir, ki ni obetal nič dobrega. Sprva je hotel zadevo s posmehom potisniti v ozadje, jo pokriti z omalovaževanjem, a se mu ni posrečilo-Rasla je grozeča, ga pekla kot rana, da se je zdrizal v mislih.
Naslonil se je na blazino, napol legel, kakor da se ves pogreza v svojo notranjost. S sklonjeno glavo, izpod čela je opazil, kako Je Katina šla mimo oken m se takoj zopet vrnila. Na zastorih se je odražala) senca latnika pred hišo; na steni so se igrali žarki sonca, ki se je
Prejšnji dan, pred večerom, ko se je bil vrnil z obiska pri svoji bolni materi, je našel v izbi dona Jeremijo; čakal ga je ob kozarcu vina. Petdesetletnik, širokega obraza, gostih črnih las, ki so mu le počasi siveli. Dolgo vrsto let sta si bila soseda, postala sta si dobra prijatelja. Kaj ga je prignalo prav ta dan, na petek, ko ve, da se Čedermac mudi pri svoji materi in se včasih vrača šele pozno na večer.?
Don Morandini je bil resen človek, a take čudi, da je še Jobova sporočila prinašal z nasmehom Gospod Martin ga je pogledal v vedre oči, ki niso mogle skriti nemira; 'zaslutil je nekaj hudega. »Buona sera, carissimo!«1 Pozdravila sta se v štirih jezikih; kadar ni šlo za filozofske razgovore, sta govorila slovenski. Don Jeremija, po rodu Furlan, je prva leta tako hotel. »Da se priučim jezika; kako bom sicer pasel duše?« pozneje je pri tem ostalo. Besede je izgovarjal nekam trdo, okorr.i, a sicer, brez barve narečja.
ì>7; Les
!
Hit m
namesto trde, da bi bolj lahko ležal. Ampak s tistim suhim in toplim bo težko, kajne?«
»Nič ne pomaga, dedek,« pravim, »v mrzli vodi bo vaš revmatizem čedalje hujši. Saj veste, stare kosti hočejo topploto. Koliko pa ste pravzaprav stari, gospod povodni mož?«
»Jejej,« je godrnjal povodni mož, »gospod dohtar, tukaj sem že iz poganskih časov — že kakih tisoč let in morda še več. Da, to so leta!«
»Torej vidite,« sem mu rekel, »v tej starosti se morate držati peči. Čakajte, na nekaj sem se spomnil ! Ali ste že kdaj lil liiiiii i i ini 1111111111 n 1111111:111111111 ■ ■ i ■ 111 n 1111
slišali o vročih vrelcih?«
»Slišal sem,« je brbljal stari povodni mož. »Ampak tu jih ni.«
»Tu ne,« pravim, »so pa v Toplicah in v Pištanjih in še kje drugje, le da so globoko pod zemljo. In ti vroči vrelci, da boste vedeli, so kakor nalašč ustvarjeni za stare in revmatične povodne može. Vi se kar v takem, vročem vrelcu naselite kot povodni mož in si boste hkraU zdrar vili revmo.«
»Hm, hm,« je bil v zadregi starec, »pa kaj mora delati tak povodni mož?«
»Ne dosti,« pravim, »mora samo neprenehoma vleči toplo vodo iz notranjosti zemlje navzgor, da bi se ne ohladila, m preostanek tople vode pušča na površino-zemlje. To je vse.«
»To bi že šlo,« je zamrmral povodni mož. »Poiščem kak vrelec. Hvala lepai gospod dohtar.« In odšel je :z ordinacije samo lužica na tleh je po njem ostala.
In glejte, dragi otroci, tale povodni mož je bil pameten in je ubogal, naselil se je na Slovaškem v toplem vrelcu in zdaj vlači iz globin zemlje toliko vrele vode, da je na tistem kraju večni topli vrelec. In tam se kopljejo ljudje in si zdravijo revmo. Iz vsega sveta se hodijo tja zdravit.
Karel Capek
mimi iiiiiiiiiiiii im i iin in n i i i i i i i i n m iiiiniii 1111 m nun
IZBIRČNOST
Mati postavi nekega dne obed na mizo. Bila je skleda ričeta. Ker so vsi zajemali iz ene sklede, je oče zame, najmanjšega, umislil lesno skodlico. Lončeni sem že dve razbil. Kaj me je pičilo tisti dan,
sem se včasih ozrl na mater s tihim upanjem na kak priboljšek. A nihče se za to ni zmenil. Jaz, mlada trma, sem se zakrknil ip se igral m leseno žlico.
Obeda konec, in vsi so šli takoj na delo. Oče pa je vzel mojo skodelico z ričetom in jo postavil na gorko peč. Smukal sem se krog peči, šel v kuhinjo, se vrnil in potem zlezal na peč. Ob dveh p® obedu je začel lačni želodček klicati Zlezem z zapečka in stopim do očeta, kf je šival pri mizi ter ga lepo poprosim kruha.
Oče me ni niti pogledal. Samo mirno je rekel: »Saj ti ga ni treba jesti!« res ne vem. Rekel sem: »Ričeta ne bom jedel.«
Družina je mimo zajemala dalje. Milo
Oče me mirno pogleda: »Lej si ga no, saj še kosil nisi, pa že hočeš malico. Malica pride popoldne po obedu.«
Spet sem šel ven in skušal ujeti mar ter. Nič se ni utegnila pogovarjati z menoj. Zlezel sem obupan na peč. Mojega kujanja je bilo dovolj. Segel sem po skledici in jo poglodal do zadnje drobtinice. Poprosil sem kruha in ga tudi dobil debelo rezino.
F. Finžgar
Odgovorni urednik: Tedoldl Vojmir Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
Kaj je novega? Mnogo je novega. Hudo? Seveda je hudo... Kaplan iz Sušja se smehljal, kakor da pripoveduje nedolžen dovtip, ki ga je zasolil z nasmehom Bilo je razumljivo, da ga ni tako globoko ranilo kot njega; ne v srce, ne v sto korenin, ki so ga prepletale, le v en0 — v čut za pravičnost, v skrb za versko vzgojo. In vendar ni nič olepšaval, ko mu je povedal; govoril je odkrito, ni ljubil ovinkov, resnici je rad gledal naravnost v obraz. Pridiga in krščanski nauk odpravljena; to se pravi; odpravljena v jeziku, ki ga razumejo verniki. Za zdaj! Za zdaj? Kaj hoče še več? In tedaj se je zgodilo nekaj, česar don Jeremija ni pričakoval. Čedermacu je tako čudno stopilo v dušo, bilo mu je tako strašno, tako smešno in žalostno obenem, da se je zasmejal. Pa se je takoj zresnil in se zgrozil, se pretrašil svojega smeha, kakor dai mu je ušel pred oltarjem. Tresoč se po vsem telesu je odšel po izbi, zapeklo ga je v očeh.
Dober večer, dragi!
še ni verjel, ni mogel verjeti. Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice. Saj to ni mogoče! Saj to ni res! Kje pa je izvedel? Don Jeremija se je le prizanesljivo nasmehnil in skomizgnil z rameni. Bil je v zadregi, izpil je vino iz kozarca in bridko zresnjen nagnil glavo. Čedermac ga je
gledal. Da, bil je veder človek, a neumnih šal ni nikoli zbijal. Sin premožnih in uglednih staršev, nadarjen in spoštovan; kdaj že bi bil lahko dobil bogato župnijo. Pa se je zakopal v tiste gore, vzljubil kraj in ljudi. Imel je mnogo prijateljev, odlične zveze, na uho mu je prišlo marsikaj, o čemer se drugim še sanjalo ni...
Noč, v kateri se je Martin Čedermac dolgo brez spanca premetaval po postelji, še je upal, še zmeraj je upal, a vendar se mu je grenka slutnja tako oklenila sprva, da ga je skelelo. Da, saj so bili poizkusili že pred leti, a tedaj ga ni bilo tako zadelo... V medli svetlobi, ki je padala skozi okna, je lovil tolažeče misli, a so se mu hudobno izmikale. Prisluškoval je rahlemu šumu dreves, se pogrezal v zmedene občutke, ki so ga divje zasipali. Morandinijeve besede so mu zdaj pa zdaj pobledele, zazdele so se mu smešne, a so mu znova vstajale v zavest in ga grozeče grabile za grlo. Neurje! Kdo more prerokovati, kako bo po nevihti? »Hog nebeški, usmili se nas!« Med molitvijo je zaspal... Popoldne, ko se je že zamotil z vsakdanjostjo in si vse slikal v rožnatih barvah, sta prišla orožnika ...
Spomin na prizor, ki se je odigral v tej izbi pred pol ure, morda pred uro, ga je zbodel, da se je naglq dvignil in od-
šel do vrat. Obstal je, pogled mu je objel Križanega v kotu, Mater božjo pod steklom, podobo papeža Pija XI.; nato s«? se mu oči uprle na ogorke cigaret, na stolico, ki je bila še zmerom odmaknjena-Bog je bil z ostro črto ločil značaje narodov; Čedermac je v dolgih letih dodobra spoznal svoje sosede, znal je z njimi ravnati. Globok poklon, četudi je ogenj v srcu in se za nasmehom skrivajo naj-strupenejše besede. Izvršilo se je čisto O-radno, suho, kratko, a s prirojeno vljudnostjo, kakor da ne gre za poseganje v božje in človeške pravice. Z vso silo )e moral zatajevati svojo surovo hribovsk0 odkritost, krotiti srce in nepopisna fid' stva, ki so ga razganjala. Z vljudnim nsv smehom, ki ga je smrtno utrujal, je odklonil podpis; odločitev, ki bi jo morftl pojasniti, pa je pojasniti ni mogel O® smel. Pač, jecljal je, da se more v taki** stvareh pokoriti le cerkveni oblasti; akO mu ukaže cerkvena oblast, ne bo ugovaf jal...
Pridržana nejevolja ga je zastrupljal® kot pridržana žalost... Zdaj, ko je znova podoživel ves prizor in je bil sam * seboj, je tako divje zakipelo v njem, je zgrabil knjigo, ki je ležala na mizi & jo srdito treščil ob pod. Iznenada se zavedel in hlastno stopil po izbi.
(Se nadaljuje>