(H r:
ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti 2 fl hrez pošte.
Cislo 42.
V torek 12. oktobra 1852.	I. tečaj.
Kako naj bi se otroci v ljudskih šolali peti
v • i •
UClll.
(Spisal Gregor Sommer.)
Nobena druga stvar na vesolnem svetu, da bi bila še tako umetno storjena, ali da bi eden še toljkanj čudnih reči nekomu povedati in imenitnih stvari razložiti znal, ne prevzeme človeško serce tako hitro in živahno, kakor pa godba ali muzika. Ne le tisti, ki jo dobro zna, tudi ne samo omikani ljudje, temoč vsak prost človek, da vse rečem, clo divjak daljnih pasov zemlje je od sile krasnoglasne muzike prevzet, ganjen in vse drugače občutleji se v njem obudijo; pa tudi težko se loči od milih glasov, koji v serce njegovo segajo !
Kar jaz tukej od muzike sploh pravim, velja pa posebno za pelje. »Brez petja, brez muzike." Godec nadeluj, na kte-rem stroju (instrumentu) hoče, le v tolikošnej meri stopnjo svoje umetnosti doseže , kolikor se s svojim godenjem petju približuje. »Petje je duša muzike." — Človeško petje, naj krasnejši glasovi v našem pozemeljskem raju, ki se na nikakoršno vižo z umetnimi nastroji posnemati ne dajo, in kojih storitelj je sam stvarnik, je bilo do zdaj in je še v ljudskih šolah močno zanema-rano, tudi za njegovo vpeljanje in razširovanje je malo kaj početega. Tem več mora pa nas razveseliti, ko slišimo, da visoko ministerstvo uka pri vravnanju ljudskih šol tudi nauk v petju imeti želi.
To se ve, da se tukej ne meni po notah (pesmenkah) poti, temoč tako imenovani naravopev (Naturgesang), kteri se v
ljudskih učivnicah na poslušanje (po glasu, nachdemGehore) učiti more. Ker se je od pelja že mnogo pisalo , kako se po notah alj pesmenkah uči, od naravskega petja pa jaz nič ne vem, da bi bil kdo posebno pa za naše slovenske šole kaj rabljivega spisal, se podstopim iz svoje storjene skušnje nektere stopince zaznamiti, po kterih bi vtegnil novinec petnega nauka prestopati, kar pa boljšega najde, nam nevtegoma naznanje dati, da bi se mogel po maloma prav redni učni način petja v ljudske učivnice vpeljati.
Vadbe naravopeva so dvoje: t. da učenec ali učenka dobro razumi, kar se bode peti učil, 2. da ga učitelj napev (vižo) pesmi navadi.
I. Naj učenci in učenke pesem dobro razumijo.
Kakor je gotova, da nihčer vstanu ni, kar si bodi iz kake knjige lepoglasno brati, bodi si pesem (Gedicht) ali razrešen slog (prosa) prej da ve in občuti, kar bere, tolikanj manj bode nekomu mogoče, peti, to se pravi iskreno in občutljivo peti, dokler pesmi ne razumi. Perva učiteljeva skerb naj bo, otroči-čem obseg pesmi na tanjko razložiti, če ni preveč lahka; kar učenec sam lahko razumi, ne razkladaj.
Pesmi razlagati se pa učitelju nc more težko goditi, ker mu učni način v branju ni neznan, in že toliko sposobnosti imeti mora, da bode učencu pesem, ktero se bode peti učil, čedno in pravilno razložil. Ker se pa razkladanje tistega, kar se je bralo, nigdar dostikrat v spomin ne vzame, hočem še tukaj kratko pokazati, kako se pesem, ki se bode na poslušanje peti učila, učencem razklada.
Učitelj bi hotel 11. pr. svoje učence in učenke pesem, pod naslovom: »Pastirska." Na trati zeleni— Preč šum je ljudi itd. učiti; tedaj naj bi pazil:
1. da jim ne bode pesem sam predbral, ali pa brati nal, te-moč da jih popred na zapopadek pesmi zavorne in reče, da si je predvzel, jih lepo pesem peti učiti, ki se Pastirska imenuje, v kterej se pokaže, da so že od začetka sveta sloveči mladenči in moži pastirji bili, p. Abel, David, Jožef, Mozes itd. in da Jezus sam tudi pastir keršanskih dušic imenuje se. Naj lože bode 011 to dognal, ako jim to pesem v razrešenem slogu, lepo v domačej
besedi pripoveduje, ter pripovedovaje pokaže, kar je v vsakem odslihu (strofe) obsegljivega, n. pr. v pervem: pastirska samota, da je on le sam razun ljube živinice, da ropot ali šum ljudi v njih posvetnih delih in opravilih zdaj ne čuje itd.; v drugim: da vonder ni zapuščen, ker božje oko na njega gleda, t. j. da sam Bog njega varuje pred nesrečoj in vsirn hudim; v tretjem: pove, kdo je pervi pastir bil, kako je Boga častil itd. Raven naj pa tudi težje besede: zavidnost, previdnost, kardelo itd. razloži, da jim nerazumljive ne ostanejo. Po takšnem pogovori z učenci, s kte-rim jih je za pesem še bolj vnel, naj jo učitelj lepo in počasi predbere.
Potem takem učencem pesem bolj dopade, ko to, kar so pred v razrešenem slogu zlišali, zdaj v pesmi ali v stihu začuje-jo, in učenci pazljivejši ostanejo, kakor pa bi bili, ko bi se bila jim pesem že večkrat pred brala. Otroci vselej bolj pazijo, kadar se jim kaj razloži in po tem še le brati da , kakor pa narobe, ker mislijo, da je znati in razumiti vse jedno. Menim, da je to vsak umen učenik že skusil.
Da pa vsi učenci in učenke pesmi, ko jih se peti učijo, imajo, jih jaz na černo desko narekovaje pisati nam, in učenci jih v svoje k temu pripravljene pesmenice zapisujejo. S tim učitelj nič ne zamudi; učenci se vadijo v pravopisu, in tudi v slovničnem obziru jim more marsiktero reč razložiti in pokazati.
2. Učitelj naj si le take pesmi izbere, ki so lahke, razumljive, podučljive in take reči obsežejo, da so za otroke.
Pesmi: „Sola veselega petja za pridno šolsko mladino," so za to skoz in skoz pripravne, ko je že vsako ime složnika za lep in koristen obseg porok.
Da se težje pesmi zastopijo, je k temu že zrelejši razum potreben. Mora mnogo brati in se marsikaj pred učiti, da take pesmi na vse kraje umeti more.
Veliko pesem je, pa niso vse za otroke. Učitelj naj dobro prevdari, kaj bode otrokom v roke dal, in kaj je njih dušnim silam primerno. Gorej imenovane pesmi, ki jih je družtvo sv. Moho-ra na svetlo dalo, imajo brez vsake dvojbe vse lastnosti za mladino. Hvala lepa družtvu, da jih saj enkrat imamo! (i>»bovoq 91*10« in« M ab©»	mriod ihy tel v«iq
3. Učitelj mora učence, pred da jih peti uči, v branju pesmi dobro vaditi.
Lepoglasno brati je že v razrešenem slogu silno težko, da se clo v drugem razredu ljudskih šol le redko s pravim uspehom sliši, mnogo težje je pa še, pesme lepoglasno čitati. Naj boljše sredstvo, otroke v lepoglasnem branji vaditi, je vselej lepoglasno predbranje.
Z mnogimi pravili v branju se pečati je zastonj. — Kakor smo slišali, je lepoglasno branje pri edenajst- alj dvanajstletnih učencih le redka reč. Učitelj mora zadovoljen biti, da se naj navadnejšim napakam v okom pride.
Napake, kijih pri branju v pesmih začutimo, so te le tri:
a)	Učenec, nepazivši ločnic, pri vsakej versti obstoji. Tega se učenec lahko ogene, če ga učenik na obseg (Inhalt) zaverne in mu ojstro veli, na ločnice paziti, bodi versta vun ali ne.
b)	Učenci vsako versto jednoglasno, vedno višje ali pa nižje proti koncu ropotajo; tukej naj lože pomagaš, da sam lepo predčitaš.
c)	Kazijo učenci branje, kteri že prav dobro znajo , misleči, da le jako urno od rok gre; zatorej se pa v tem prenaglijo, da slovke ali besede na nepravem mestu preveč ali pa premalo na-glasujejo, svoj glas previsoko povzdigujejo, ter mislijo, da bodo s tim naj bolj poslušavcem vstregli. Tej napaki v okom priti, je naj lože, da spet sam predbereš ali pa, da stavek za stavkom učenca prašaš, kako bi ga po domačem govoril, in to tako dolgo, da učenec spozna, da ni prav bral.
Kadar je učitelj svoje učence že podučil, kakor sim do zdaj pokazal, da namreč učenci pesem dobro razumijo, daje njih dušnim močem primerna, za njih serce pa važna, zdaj naj še le učitelj napev začne.	(Konec sledi,)
Kako tla bodo otrokom povesti všečne in
koristne.
(Dalje.)
6. košček.
Vi bi spet radi dalje prigodbe našega potnika culi, alite. Nu! prav rad vam hočem ustreči, toda prej še mi morate povedati,
kteri ljudi so vam u dosadanjem pripovedi nar bolj dopadli? kteri pa ne? zakaj? — Na mezgarja vam merzi, in na pristav-nikove, glejte, če res zaslužijo, da se na nje hujate! Kaj rečete od Anunciatinega brata?— Ali bi mogli tudi njega izgovarjati?— Da, prav imate! Je neka napost, ki se izgovarjati ne da. U ta-kej naposti so neki otroci staremu Elizeju zmirjali, veste kako? Da! „gologlavec"! veste pa tudi, kaj se njim je zgodilo? — Uboge, siromake, sirote, ljubi moji! pač najte pri miru, če jim pomagati neinorete. Nemi, gluhi, gerbasti, krulovi, (repi so siromaki, so nesrečniki, in vsmilenja vredni— tak tudi vsak ubožec. Kar nočeš, da bi se tebi zgodilo, tega tudi drugim ne stori! Pa tudi Anunciatinega brata moramo pomilovati. Kdo ve perve besede, koje je naš izveličar na križu izrekel?— Da, .,Oče odpusti njim, oni ne vejo, kaj storijo." —
Da tisti, ki pravi: učite se od mene, jaz sem krotak in z serca ponižen. Krotak jc bil, kakor jagne, kojc se k mesnici pelja, in ust ne odpre.
Tako, da, tako se zaderžajmo proti vsakemu, ki nas žali, in kjer vidimo, da nam braniti sc nič ne pomaga, molčimo. Tako je mislil tudi naš ljubi Erik — Pa gremo naprej! Kje smo ga ostavili? — D a! Dokler je Erik voz vidil, jc kot ostermljen za njim gledal, in kadar že nič ni več zapazil, kakor prah, se mu je zdelo, da je megla, ki 11111 angelja odpelje. Pade na kolena, in prav, prav serčno se od veselja razjoka.
Lepi srebernik mu je čez vse; koj ogledoval bi ga. Pa le prehitro se je moral od njega ločiti. Sila ga nažene, da ga mora zmeniti, kakor nerad daje to storil. Dobil jc drobiža (oliko, da je menil, da bode s njim še u Napoli nekteri (jeden shajati mogel. Živel je torej dobro in veselo; in doseže terdneji, pa (udi zauplivejši, ko nekdaj, Teračino. Teračina je zadnje mesto pape-žove dežele blizo Napolitanskcga, kamor seje Erik namenil, ko je bil slišal, da si tam vsak lahko kruha pridela.
Da bodete vedeli, kje je Teračina vam hočem pot našega Erika od Velelrc po Pontinskem močirji do Tcračine na desko na-> risati. Lejtc! tnkje je sada. O11 počiva na bregu sredozemlskega. morja, ktero pervokrat v svojem živlenju vidi, — in se nulujo
nad šarenimi in pisanimi rakovinami, ki jih obilno zagleda, in se jih ne more nagledati.
Od morja, slasti od sredozemlskega, in od rakovin, moram vam pa že še več povedati, pred da se dalej pomaknemo. — Ali ste vidili že kako jezero? — Mislite si kraj, kjer, dokar oko seže, se nič ne vidi, kakor voda, — to se pravi morje: zemlja, na kterej živimo, je, kakor veste, obla: podobna oblici—kuhanej repi — ki vam jih mati včasi za večerjo dajo. Dva dela lete oble ali kugle objame voda, in le en del je suh, ki mu rečejo kopno. Sem vam tako oblo iz papirja napravil, glejte jo. To pomeni morje, to pa kopno. Tote zgornji del kopnega se imenuje Evropa, u tem stanujemo mi, mi smo Europejci. Spodej — proti jugu od nas je Afrika, — tu živijo zamorci, ki imajo černo polt; proti izhodu pa leži Azia, ki jo že iz živlenja našega zveličarja poznate. 3Ied Evropo, Afriko in Azio je tisto veliko jezero, ki sc mu srcdozemlsko morje pravi: kaj da tako?— U morji sc najde mnogo, mnogo žival,— ali veste mi nektere imenovati? — Prav! od teh drugo pot več, dones le nekoliko od rakovin (lu-štrenk ali 1 uši ur.) Al poznate polže? — Hišica polževa sc pravi polžina. Polž raste in živi v svojej polžini. Polži so ne-kteri zelo drobni, drugi pa veči. U morji je takih živalic, kot so polži bez števila, živalic, ki imajo, kakor polži svoje hišice.
Za take živalce mi nemarno imena, u nekterih slovenskih krajih jim pravijo rakovina u drugih školjka. Hišice teh živali so pa nekoliko različne od polževih. Stisnite pesti eno k drugej; napravite na sredi votlino, lejte! tu imate podobo rakovine nar več navadne.
Med dvema ljuščinama, ki se odpirate in sklepate, je živa-lica , ki nima kervi, nima kosti. Najdeš jih, dokler žive, na dnu morja, pa tudi prilepjenc skalam: Ste že culi od Tersta?— En rokav sredozemlskega morja, ki je nam naj blizi, se pravi Jadransko. Tam je Terst. Od tod dobivamo takih rakovin , ki jim os trike pravijo. Žive rade, kjer kak potok u morje teče. Tam sc postavijo koli, in u 3—4 letih sc nar lepše ostrike iz njih na-berajo, in u Terst prodajajo. Nekteri ljudi je požerajo tudi sirove, drugi sije dajo pražiti (cvreti).
Luščine, u kterih ostrike, in druge rakovine žive, so nektere prav lepe, in leži takih, iz kterih so živalice poginule, veliko, veliko po morskih bregih. Erik se je radoval nad njimi, jih tudi nekoliko nar zalših nabral in hranil. Rekel sim , »la je bil prav dobre volje, dokler se mu je zdelo, da je bogat. Toda vsak studenc se izčreple, če vode ne pritaka — in tak je tudi njegov zaklad jel se izpraznovati, česar se je še le čez tri dni zavedel. Malo da se ni vstrašil, ko je zapazil, da ostali denarček u žepu noče več glasno zvenklati; toda misel: jaz grem s Bogo m, ga je tešila.
Dobre volje jo maha po primorji (tak se imenuje kopno, kar se ga iz morja viditi more) naprej in pride u ličen teržič Molo di Gaeta, kije blizo mesta Gaete, kamor so sedanji papež leta 1849 iz Rima bežali.
Tu izda poslednji belič za suhe ribe. Sada se jame spet pobožno ozirati po svojem tovaršu; pa celi dan je moral lačen po teržišču postopati, celo noč lačen na stopnjicah neke cerkve če-pati, kjer še, kar ga do sada še ni zadelo, zaspati ni mogel. Ves terd ustane zjutra; seže v perteno svojo vrečico, ali bi se še kaka skorjica kruha u nji našla. ATi je bilo, kar pa najde, so pomarančine lupine. „Tudi prav si misli," vse se da vpotrebiti, kdor to le zna." Spomni se, da so njegova mati iz takih luplenic včasi dišeč olej izžemali, in v tem, ko to misli, odpre neki va-rej (destilateur) svojo prodavnico.
(Dalje sledi.)
V i r č e k
Iz spod skale	Z njo odrine
V	mične kraje	In pomine Virček hladni snuje se. Virček, ki se bliža ji.
Po dolini	•«■•,•
Glej, živlenje
In planini	„ ,
r .	Potovanje
Se razliva, urno gre.	H . , , , . .
' 6	Havno tako tukaj je.
V	spodnjem logu	Kakor virček
V	močnem krogu	Je mladenček,
Bistra Sava pribobni,	Ki z mladosti v starost gre.
A. Pr,
Dobri Tonček.
Tonček je bil mali prav ljubi fantiček. On je marljivo in rad v šolo hodil. Enkrat seje zgodilo, da mu je jeden hudobni fant, ki je v šoli zraven njega sedel, kruh pozobal. Nobeden ni to pred zagledal; še le ko je zobač zadnjo trohico pozobal. Drugi fantiček, ki to zapazi, pove učeniku. Ta malega zobača pokliče, in že bi bil imel za svojo pregreho plačilo prejeti, ko mali Tonček pred učenika stopi rekoč: Ljubi gospod učenik, dajte šibo iz rok, on mi nikdar več kruhca ne bo vzel, gotovo je bil močno lačen. Svitle solzičicc so se mu čez ličice zlile. Oh! še koj to sam krat mu odpustite, 011 nikdar več tega ne bo storil. Učenik objame od veselja malega, ljubeznivega Tončika in odpusti zobaču.
Žlahtna duša ja resnično je,
Ktera ljubi še sovražnike.	J. M.
Drobtinčiea.
* Ljuba violica u tihem kotu cveti, in s svojim žlahtnim duhom oživlja svojo okolico. Tako cveti tudi pod Ljubelom tiho in ponižno nek iskren šolski prijatel. Že je drugo leto minulo, kar je častv. gosp. fajmošter pod Ljubelom (Unterloibl), Andrej Mi-lar, ljudsko šolo na noge spravil, ktera sedaj lepo cveti in že nekaj veselega sadja prinaša. 36 fantov in deklic to šolo obiskuje in se lepih in koristnih reči prav obilno uči. Skušnja je očitno pokazala, daje gosp. A. Milar pravi mojster v podučevanju in da imajo otroci prav bistre in modre glavice. Vsi predmeti, kise navadno u ljudskih šolali učijo, so šli gladko in izverstno od rok. Za vsako faro je šola prava in velika sreča, posebno pa za Pod-ljubelsko.
Zakaj tam je fužina, — in u fužinah je po navadi veliko otrok, ki imajo za navk pisani čas. Slava taj tebi, dragi prijatel! da si se tega dela poprijel! Vemo u Celovcu, da ne samo vsak dan štiri ure, temuč tudi marsikteri krajcar svojih pičlih dohodkov za ljubo mladino svoje fare daruješ! Slava tudi tamošnjemu fužinarju, gosp. Alb. Spies-u, ki prostor za šolo zastonj daja, in gosp. Avg. žl. Steinberg-u, ki je tudi letos spet celih 5 fl. sr. sa šolske darila podaril. Da bi se še kaka dobra duša najdla, ki bi še klopi za to pridno šolo napravila! —
Pazka: U čislu 31 str. 323 mesto „posladkarja jesta" beri: j,jih posladkarita in jesta."