Na pečini.
MBi isatelj K. piše: Ko sem se 1850. teta TOzil na morji od Sailmislfcga y ^šjf- Bnfalo, seznanil seui sp z necim starčkom na barki, ki jc na imp Varen ^' sltSal ter jp nž6 v zgodnjej mladosti hodil v jntrove kraje po različne novosti. VidM. da sn mi takp. stvari ali novosti všpč. pokažn rai rsako va-sico in vsak kraj. kdor se j<t kaj znamenitega zgodilo ter mi tudi žalostne in grozovite dogodke pripoveduje. Malo ne od vsake pefiioe, ki sem jo ugleda.1 iz barke, inal mi je kaj grozoiritega povedati. NajinameaitfjSo prigodbo, piSe KM ki jo je Varen sam doživel. hooera popisati.
mAli vidite i5uo čroo skalovje?" vpraša me Vuren. tec mi s prstom na bližnjo pečiiio kaže. — BNekaj vidim," odgovorim mn jaz, n7.di se mi kakor kaka irna inegla na obz6rji.u
nTam je ona pBčina, na kater»j aem preživel najbridkejSe ure avojoga življenja." Ko mi s tresočim glasom pripovpduj« žalostne dogodke, vderii 9e mn debele solzč iz ofii. „0 dra»ii prijatelj." nadaljuje s sivo glaTO stresajoč iri si solze brisajoč, ^ufA samo pogled ua 6uo sivo pečino vzboja v meoi strašne obfiutke iu vnelej s« tui solzč vdpr6 kakor otroku, kadar jo uglpdam. TJžš mnogo let je pretftklo, marsikako iifisrpeo sem už<5 oA 6np d6be na morji doživel, izgubil sem mamkaterega prijatelja — ali spomin aa 6ni grozepolni dan šf dandanes v mojih prsih tako inočao žici, kakor bi se bilo vse to, k&r mi je tako živo pied 05mi, še le včnraj prigodilo. Le malo potrpite, povedati vam hoSetn prigoiibo." — Pri teh liesedah se obrne od ppfine, zakrije si lice z rokaraa tor se niti ne gane, predno inn ni bila pefina uže dale6 za hrlitom. Potlej rai še le,   kakor iz hndih sauj prebujen.  zaSne piipovedovati tako-le:
ffTa f.rno-siva peeiua, Bo^n bvala, tia mi je izpred oči. zeI6 je sfcrnia in osemdeset metrov visoka; grozovito se bijd nb rijo od viharja tepeni va-Lovi, belft penp, v zrak metajo(5 in človežka ušasa z grdzo napolnujoč. Saitio jedenkrat sem sližal ondn zvestira prijateljem strašne rrtkvije doneti in Bog me varuj, da bi jih še kedaj aliSal." Pii teh besedah si zopet obriSe sohi iz velicih očes ter pravi: nuže je pretfklo nekaj let — koliko^ tpga mi ni treba, da bi povedal, kajti čas takšnili prigodkor, ki se ne dadiS popisati, ranijo srcč z nova — ko seni sr z vso avojo ilružino: materjo, bratom, sestro ia s svojo mlado, prijazno soprugo podal na neko kanadsbo barko, da bi prišel zopet jedeukrat iz tujib dežcl tpr bi se snidili s prijatelji, ki so bili uže davno poprej v Maume odpotovali.
Uže precej nekaj časa sino se pcljali po morji, hi tudi veter ul bil barki neugoden ter smo ae uže niislili na kraji naše vožqJ8. -4li kdo je, M bi zaal, kako se izide prihndRJi trenotek na uiorji ? Kdo je, da lahko reSe, da mu nista veselje iu uesreča brata ? V vsacem trenotku so lehko najIepSe iiloveike nade pokopane v gloljcOiui inorja iu grenka žalost uniči človeku sladko veselje za dlje časa nego li bi si človek kdaj mislil.
Necega dne, bilc je zjutvaj, Cutil 8em nže in tudi znal po morji, da bode ncvihta nastala. Trajalo ui dolgo, in terane megle so se jele združevsti •s sifoSniB olilake, ki nam so pretlle h»do uesrečo. Prej nego li si je kdo mislil, bila je nevibta uže tukaj.   Kolikor niogoče,  gledal sein na batko, ali
tiiii prvi napail silovitih valov jo j« malo ne prefrgel. Kazbmjeni valovi 8« morske pene preko nas uietali ia bavko proti omenjenej pečini podili. Strašn* zmešnjava je nastala na barki; vsi, kar nas je bilo, raolili sino s povzdig~ uenimi rokami ter prosili pomoči od dobrega nebeškega očeta. Sladko sinijo« .-¦e, skušal sera strah in obup odpoditi, da-si se sem tresel po Tsem životn kakor ob vetru jutranja rSsa na veji. Silna bnrja je rastrgala jadra, sastonj je bilo veslanje, barka 38 je bližaia bolj iu bolj pečini. rCutil sem zdaj, da ni nobene pomoči, in ako se nas ljubi Bog ne usmili, iuoraino vsi t glo~ booini moija žalostno pogiaiti. Delal sem si pogtim tor nisem obupal, doklor niso one črne pečine stale pred ladijo. StraSuo so se valovi zaletivali oli sivo skalovje. Zdaj sem še le zaklical: nžas je, da svoje duše izročimo vso-niooročnemu Bogu v roka, kajti vrata y večnost so nara odprta." Ljudje ju baiki so malo ne zditjali; tak krik in vpitje je nastalo, da ui bilo aliaati druzega npgo jok in stok nesrcčnega ljudstva. Sosed zgrabi soseda ter vpije in pravi: „0 oče nebsški, poraGzi uam, usmili se uaa ubozih sirotP Ta gro« zorit trenotek ni dolgo trajal, ker ni bilo treba dolgo smrti pričakovati. Kakor l'nna na razgrajajoSih valovih, ki nas so z uepopisljivo urnostjo v pogubo drvili, bila je barka užž na skalovji.
Strašen pad, hrup in lotu, srcd v obupnosti, mrtvaško stokanje in — valovi so se razgrnili čez nas. V morji smo Iežali in Sumeči valovi so naa fodili sem ter tja, dokler nas ni veliki val vrgel u;i subo, tja na 6no sifo pcčico. Se dandanes se cudjiu, da niseni pri^tsl ob um; da-si pr&ttraseii io poln krvavečih ran, znal sein vendar vse, kar se je z menoj iu okolo mene godilo. TovariSe, ki so se me držali, potegnil sam malo višo iu postavil sem se stlovitim valovom uasproti; ali koraaj so jeli tovariSi vstajati, už<S zopet jih gromeči val položi aa trdo skalo in jib pokrije z vodo.
Ko voda nekoliko odstopi, pogledam okolo sebe, je li bi ue bilo mogoče valovom se odtegniti, ali o gioza! uikjev ni bilo nobenega pota iz te grozo-viU pečine, po katerem bi se iuogli rešiti pogube. Ska.la, na kateio so aaa valovi zagoali, bila je koinaj 15 inetrov dolga \a 5 metrov žiroka uad stra-hovitim morjein. 0(1 zgoraj nam )ia je Jna črno-siva peoina izhod zakrivala. Na suhem ni bilo rešitvo, zatorej ismo morali svojo osodo na moiji prioako-vati. Iiazbita barka se je v stotero koscib zibala po srditem morji, ncvihta jo ziniroin hujše divjala, buSeči vetrovi, Jumeči valovi, jok in vpitje nesrečuih Jjudi, to vse je atrašno donelo ua inoji užesi.
,,Moj sin!u vpili so mati z otožniui glasoui, ^nobenega upanja ai vefi za nas. Bolje bi bilo, ako bi užts počivali v mor.skej globočini." — nnS^t dokler živimo, upanja iie smemo ignbiti,"" odgovorim jaz. — Pa, predragi nioj gospod, odpustitf, da ntikoliko prenebam, ui uii niogoče uadaljevati, ker spouiin na prežalostui dogodek irgn mi še zdaj dušo in srce."
I'o kratkem prestaakn zaCM je dalje pripovcdovati; nU2e precej nekaj ur smo miruo ležafi na strmoj pečini, potem pa sino z nepopisijivim strauoin videli, da se uočf. Noč nam j« sicer priknla stražeo pogled na vibaruo morje, ali tolažbe ni bilo uikjer iu pomoSi od nikodur. Jedina tolažba uam je bila saino to, da smo bili združcni. Dolga, dolga, akoraj vefinoati podobna je bila ta grozovita noč. Vibar ni ui[,i za treuotek prenehal razsajati in divji vetrovi ao vršeli po uažeui uiokvem oblačilii, a val za valom uam je vso aoC
¦    7*
priBAš&l nove  inokrote.   Kadar koli se je solzno oto obrnilo na razljurjeno široko morje, videli nisrao druzega,  nego bledo fosforično lnč šnmečih valov, ki je v naših občutkih bila podoba mrtraike luči,  ki nam sveti v grob ueU- , merne morske globočine.
Bilo je nekako o prflunofi, d» svoje preljube malo iz rck izpustim, da bi si otrple ude raalo okrčpil. Ali komaj to storim, už^ me prešine grozoriti klic po mozgo in kosteh. Mater in brata mi je siloviti val potegnil s seboj v globočino morja. Ostali ste mi še ljuba sestra in predraga sopniga na pečini. Kar sem to noi objfntil tega ni možno popisati nobcno HoveSko peri. Dolga, dolga je bila no{, a vend&r se je napoded jelo daniti po tej dolgej, strahoTitej nofi. Burja še ni prestala in valovi se Se niso polegli. Samo trije smo še bili pri iivljenji ia fcaiost se ^e [z aova saftela..
Ko je jutranja danica skozi oblake prodrla, zaSel sem po vsem telesu tresoč 8e gledati okolo sebe, bi li ne ugledal kje materinega in bratovega tntpla. In res ju ngledam spodaj na pefiini, ki sta se mrtva objeinajoč 8e skupaj drzala. Valovi so ac le toliko še ž njima igrali, da je bilo vidšti, kakor bi jima hoteli znamenje življenja podeliti, ali — mrtva sta bila oba! Sestra, ugledavši rattvi trapli, ustrošila se je takiS, da je v tera hipu, grrano zavpivSi, bo-di si da sama rada ali pa iz obnpa, plaaila v šumeče morje.
Ves izvan sebe zgrabil sem jcdino Se polpg sebe živoče liitje, svojo pre-Ijubo soprugo, ter jo sera čvrsto držal z rokama gledajoS s solznimi o5mi po zlSbnem morji. Moja mlada soprnga mi je ležala v rokah v popolnej ne-zavednosti; mislil sem užč, da je tndi ona mrtva. Tz vsega grla sem jo začel klicati in 3 slabim vzdibljejem je odprla svoje lepe modre oči, kakor bi me hotela še jedonkrat ž njimi pogledati, prcduo jih za vselej zaprS.
„0 preljuba moja Mari!" zavpil sem na ves glas, nvsi so aU mrtvi in nikoli se vee ue povrnejo k nama. Ti 3i jedino bitje, ki mi je še ostalo t tej samoti sredi penečega se morja. 0 da bi mi preljubi Bog samo tebe Se ohranil pri življenji ali pa naj obi skupaj vzame k sebi tja gori aad blestede se zvezde!" — „Da, da," vzdihnila je z omolklim glasom, ntudi nama je umreti.. . a uuireti hofteva skupaj... saj morava utnreti.,. tukaj ni nobene SloveSke pomoCi za naju... smrti nc otideva... zatorej pnsti najn hitro umreti ter iti za 6nimi. ki so sli pred nama tja v veSnost."
nDa, iimreti morava, ako je to volja božja, ali vidi, da življenja si je-mati nimava praviee. Bog je uamtL življenje dal, on ima pravico uama živ-ljenje vzeti. Najioa dolžnost je, da se izročiva v njegovo sveto voljo. Zatorej nmiri se, preljuba raoja Mari, in mirnc pričaknj, kako nama Bog ods6di." Tak<5 sem tolažil svojo mlado žen<5, ki je už^ hoteJa v obupu v morje skočiti. S tihim glasom mi odgovori, da boče tudi ona mirno smrti priSakovati.
Pa Cimu bi v avojera srei straSno misel ponavljal ? Ne! hočetn vam Se koncc te prežalostne dogodbe povedati, dogodbe, ki mi je še mladeničo črne lase pobelila.
Moja zresta in Ijubeznjiva sopruga jela je bolehati in slabeti. Glad, T takej priložnosti najboljši prijatelj človeku, se tudi pridruži. Mrzla voda, ki je nepreueboma priutakala, iuojo soprugo tak6 oslabi, da je bila bolj mrlica nego li žircmu človeku podobna. In, o groza in strah! velikanski val se pridrvi na pečino, zgrabi mi soprugo ter jo odnase v globofioo morja. — —
Užč se je bližala dmga noč, — poslednje H?o bitje mi je bilo vzeto. Sam, praT sam na pečini sredi morja. čudno da fcudi mene niso »alori požrli.
Tzbudil sem se in iskal sem sroje tovarišice; ali zaman! Bila je uit v nebesih. Obnpnost se me je polastila, nič vcč nisem mialil na rešitev svojega življenja, temveC pripravljal sem se na smrt Ali usmlljeni Bog T svojej neizmeraej preridnosti sklenil je drugaCe. Vihar je nehal in morje je bilo mirno. Jutranja zarija me je naila ži?ega in osamelega. Hazbnrjeni valovi so se umirili, vzeniSi mi vse,  kar mi je biio najdražega na tem svetu.
Bolj mrtev nego li živ ležal sein drnzega dnš na pečini. Kanadski ribiči so me zaslždili, vzeli so cne s seboj in mi k zdravju pripomogli, a trupla inojih preljubih so pokopali y auierikanskej zemlji. Večknit sem užž obiskal grobe srojih predrazih ia tselej žaloral, d» mi ni bilo Aiao po&rtti pri njih.
Na gomili svoje plenienite sopruge obljubil sem jej zvestobo, in tak6 sem Se zdaj sam. .ledini up me tolaži, da se vidimo zopet v boljšej deželi. kjer ni nobene lo*itre, nobenih bridkosti."                                       J. Žmavc