47LEPoSLoVJE
SMILJAN TROBIŠ
Zraven mene
Danes sediš ob meni. 
Tvoj mir prehaja vame, 
kakor bi mi govoril besede tolažbe 
za vse tiste rane, ki sem si jih  
povzročil sam. 
Tožil sem nad svojimi nemiri 
in trpljenjem, ki so mi ga prinašali. 
Ti pa si na moja velika vprašanja 
odgovoril s svojo prisotnostjo. 
Zdaj v tvoji družbi 
čakam, da se večer nagne v noč 
in da se bova skupaj 
predala angelom 
in njihovim sanjam. 
Čas se mi zdi nepomemben  
in nepotreben. 
Podnevi sem te šel iskat.  
Rekel sem, da grem na sprehod. 
Našel sem te in  
zdaj boš vedno ob meni, 
tako gotovo, 
kakor sediš tu zraven  
na stolu ob moji mizi.
48    TRETJI DAN    2011    1/2
Nemiren bom,  
dokler ne bom v sebi našel  
zate bivališča v svojem srcu. 
V najtemnejših globinah me čakaš, 
v mojih malih veseljih me srečuješ, 
v mojih razmišljanjih imaš 
mnogokrat prvo mesto. 
okoli mene se vrtijo dogodki, 
usode se srečujejo 
dan na dan. 
Besede dobivajo pomene  
v samoti ali v sanjah, 
ljudje pojejo, 
da bi se uresničili. 
Leta na tem svetu  
so tako nebogljena! 
A iz vsega se dviguješ ti. 
V tebi je vertikala, 
moj pogled v nebo. 
S teboj si upam moliti 
kot človek. 
Veliko usmiljenja potrebujem 
in vsega najdem le pri tebi. 
Topiš kamne v moji notranjosti, 
spreminjaš preteklost 
in jo zlatiš.
odmislim vse, kar nisi ti. 
Naenkrat stojiva 
na morski obali 
kakor zaljubljenca  
in se objameva in pogovarjava. 
Topel poletni veter pihlja, 
oddaljene luči pripovedujejo 
zgodbe različnih usod. 
Drživa se za roke in vem:  
Vse skrbi so bile zaman:  
Ti si moja prihodnost. 
Nate lahko obesim  
svojo težko preteklost. 
In zdaj sva tu, 
sama, na skali, 
ob obalo buta morje, 
ki se lesketa v večernih lučeh. 
Mir je v nama, 
velika predanost, 
tiho se zapletava,  
da ne bi bilo najino prijateljstvo  
le bežna izkušnja, 
ampak da postane  
način življenja  
po poteh, ki jih vodiš ti, 
moj veliki prijatelj; 
o tebi sem veliko slišal,  
zdaj pa sem samo s teboj, 
in te poznam,  
tako, kakor me ti že dolgo poznaš.
Iskalec Z njim
49LEPoSLoVJE
Neke oči me prebadajo, 
ko sem sam. 
In neke roke me lovijo, 
ko tonem. 
Čas padanja 
je čas samosti 
brez teh oči in rok. 
In ko bi res bil sam,  
jih ne bi čutil. 
Moje zunanje oči ga ne vidijo, 
a se smehlja, vem, 
še ozreti se mi ni treba. 
Moje padanje ima konec, 
brezno ga nima;  
jaz pa končam v njegovih rokah. 
In mi zaokroži  
sinusoido padcev in vzponov 
v naslednji vrnitvi k njemu.
Čas samote