Gospodar in gospodinja
LETO 1935	21. AVGUSTA	ŠTEV, 34.
O razbiranju jabolk za prodaj
To, na kar smo opozarjali v zadnjih dveh člankih, da je treba namreč jabolka spravljati z drevja, ko so zrela in tako, da se pri spravljanju prav nič ne poškodujejo, to je skoro samo ob sebi umevno in pametnemu človeku lahko umljivo in tudi lahko izvedljivo. Manj znano, težje izvedljivo, pa dandanes prav tako neogibno potrebno je pa razbiranje (sortiranje) jabolk, preden jih spravimo v shrambo ali preden jih prodamo. Države, v katere izvažamo jabolka, posebno pa Nemčija, se na vse kriplje branijo navadne mešane robe v razsutem stanju (alla rin-fusa), ampak hočejo imeti po vseh sedaj v sadni trgovini veljavnih pravilih razbrano in strokovnjaško v zaboje vloženo robo. Tega končnega razbiranja, ki je jako zamotano in vlaganja v zaboje pa naš povprečni pridelovalec še ne zmore. To naj bo naloga sadnega izvoznika. Pač pa je vsakega pridelovalca brezpogojna dolžnost, da jabolka že pod drevesom strogo loči po sortah in vsako sorto potem razbere tudi takoj pod drevezom v tri kakovosti. Le tako je mogoče, da bo mogel sadni trgovec končno razbiranje in vlaganje hitro in dobro izvršiti in doječi najvišje cene ter obdržati ugodno mesto na svetovnem sadnem trgu. Da bo imel končno tudi pridelovalec od takega ravnanja svoj dobiček, je samo ob sebi umevno.
Najprej treba torej vse obtrgapo sadje ločiti po sortah. To se mora opraviti že med trganjem loko da oberemo vsp drevje ene in iste sorte skupaj in spravimo sadje vsake sorte zase v posebne poRode. Tako dosežemo strogo ločitev hnez najmanjše zamude časa in brez vsake zamenjave. Med obiranjem vsake posamezne sorte pa opravimo ob enem tudi prvo razbiranje po kakovosti na ta način, da yse znniknrue plodove, ki se jim že oddaleč pozna, da
niso za namizno rabo, pustimo kar ua drevesu, da jih pozneje, otresemq, ali jih pa pri obiranju mečemo na tla. V posodo, kamor polagamo obdržana ja-jabolka, pridejo torej le normalno razviti in zdravi plodovi. Kar pustimo na drevesu ali opuščamo ua tla, je najslabša kakovost, izbirek, ki ni za drugo rabo nego za mošt ali morebiti tudi za sušenje ali marmelado.
Sadje, ki ga naberemo in znosimo pa tla na piano, izpod drevesnih vrhov, je namizno sadje, ki ga je pa treba vendarle še tudi takoj pod drevesom ločiti v dve kakovosti.
V	prvo kakovost spadajo vsi dobro razviti, lepo barvani plodovi, ki nimajo nobene napake, pa ne samo debeli, ampak tudi srednje debeli in drobnejši. Glavno je, da so lepo razviti, lepe barve in popolnoma brez vsake napake (kraste, vdrtine, obtiške itd.)
V	drugo kakovost spadajo pa vsi ostali plodovi, ki niso povsem pravilno razviti, ki nimajo za dotično sorte značilne barve, ki imajo kako hibo, majhno krastico, zaceljeno ranico, poškodovan pecelj itd. Vendar pa je treba povdariti, da naštete napake in poškodbe ne smejo biti takega značaja, da bi ogrožale trpežnost sadja. Lesen torej ne spadajo črvlvi, količkaj nagniti, obtolčeni, ali kakorkoli načeti plodovi. Tako pokvarjene plodove de-vamo med drobiž, ki smo ga nametal i z drevja in ga hočemo uporabiti za sadjevec, sušenje, marmelado itd,
Na ta način dobimo torej od vsake sorte tri kakovosti in sicer: namizno prve vrste, namizno druge vrste (ali tudi trpežno) iu moštno (ali gospodarsko) sadje, Šele tedaj, ko >e pridelek tako razbran, je pripravljen za taka jšn jo prodajo izpod drevesa, ali pa za prevoz v shrambo.
Prenašanje, zlasti pa prevažanje jabolk izpod drevja v sadno shrambo je
jako težavno in tvegano delo, zlasti po slabih potih in v večje razdalje. Ako ne ravnamo prav previdno, se kaj lahko pokvari mnogo najlepšega sadja.
Prenašanje sadja v jerbasih ali v nahrbtnih koših je najmanj nevarno. Pri večjih razdaljah in večjih množinah pa se dandanes poslužujemo vprež-nih voz na vzmeteh ali kjer le mogoče, tovornega avtomobila. Na vozove, pa najsibodo kakršnikoli, nakladajmo raz-brana jabolka prve in druge kakovosti vedno le v primernih nepretežkih posodah. Zadnja leta so v to svrho vpeljali lahke, zračne zaboje, ki drže po kakih 40 kg jabolk. To je ravno pravšna teža, da jo pri nakladanju in razkladanju lahko zmaguje ena sama oseba. Polne zaboje nalagamo na vozove drug poleg drugega in drug vrh drugega. Zelo važno je, da imamo takih zabojev dovolj, da jih v shrambi ni treba iz-praznjevati, ampak jih nalagamo kar polne v sklade drug vrh drugega. S
pretresanjem se žlahtno sadje kolikor-toliko pokvari (obtolče) in poslabša njegovo kakovost. Ce pa že moramo pretresati. ravnajmo tako, da se sadje iz posode v posodo ali na kup samo narahlo prevali. Pretresanje, da pada sadje zviška v drugo posodo ali na tla, je skoro tako škodljivo kakor tresenje.
Pozna jesenska in vsa zimska jabolka naj po bratvi vsaj 10—14 dni leže v shrambi, da se spote in pozorijo. Zunanjost se jim ugodno spremeni, ker dobe živahnejšo barvo in gostejšo voščeno prevlako. Pa tudi v notranjosti se izdatno spremene, zlasti se ublaži kislina.
Preden hočemo jabolka spraviti na trg, jih je treba iznova prebrati, ločiti po debelosti in po drugih razlikah in naposled vložiti v zaboje. Toda to zadnje in končno prebiranje in vlaganje v zaboje, je že bolj opravilo izvoznika ali sadnega trgovca nego pridelovalca.
H.
Skrb za zimo
Sedaj sredi poletja in vročine misliti na zimo — čudno, kaj ne? Ljudje zares prav malo mislijo nanjo, pač pa že sedaj skrbe za čim ugodnejše pre-zimovanje čebele. Cim so se po rojih (letos jih je bilo bore malo!) družine uredile in ojačile, meri zanaprej vse njihovo delo na zimo. Vse je treba dovolj zgodaj pripraviti in dobro urediti med odkladajo v plodišču tik ob zalegi in okoli nje; ako ga je malo v plodišču, pač pa ga imajo v središču, ga prično prenašati doli. Ce je pa paša ugodna (na ajdi), prično med odlagati v me-dišče, torej strani od gnezda še-le, ko je plodišče čisto polno. V slabih, raz-pokanih panjih je treba zamašiti reže in razpoke, kar marljivo izvrše z zade-lavinc
Razume se, da tudi čebelar ne sme držati rok križem in se zanašati, da bo panje uredil za zimo še-le po ajdovi paši, torej konec septembra ali v oktobru. Ravnal bi napačno, kajti s poznim poseganjem v panje bi razdrl lepi red in skrbno pripravljeno gnezdo in družini povzročil mnogo škode. Sedaj še pred ajdo je čas, da se vsi panji pripravijo za zimo. Kako?
Vsak dober čebelar ima svoje družine dobro precenjene. Natanko ve, katera je dobra, močna z mlado matico
(saj ima glavne podatke v»do» zadaj na vratcih napisane), katera šibka in slaba, morda s starejšo slabšo matico. Vse družine, ki niso za v zimo, se združijo že pred ajdo. Tekom ajdove paše si nova združena družina lepo uredi svoj dom za zimo in potem ugodno prezimuje; v ajdi si nabere — če je količkaj ugodno vreme — dovolj zimske zaloge in morda tudi še kaj za čebelarjev lonec. Ako pa pustiš čez ajdo dva slabiča, se revež vsak sam borno pripravlja za zimo, nabere nekaj malega, kar izdaleka ne zadostuje, in životari. Po ajdi pa pride čebelar, vidi, da ni nič z njima in kruto razdere obe gnezdi. Čebele morajo iznova na delo, da si v poznem že mrzlem času vsaj za silo urede novi dom. Da vsled tega družina veliko trpi, je očividno. Po ajdovi paši je sploh vsako znatno prestavljanje satov v plodišču škodljivo. Neuk čebelar lahko z njim povzroči družini katastrofo. Zakaj v mrzlih zimskih mesecih se čebele ugodno morejo pomikati za medom le, če je pravilno po satju razporejen. To si pa najbolje same uredijo. Ce potem v pozni jeseni čebelar sate premešava, odvzema in dodaja, jim to razporedbo zmeša, morda porine vmes kak prazen sat in s tem gnezdo pregradi. In se pozimi zgodi, da
družina, ker se ni mogla premakniti čez prazen sat za medom v drugo polovico panja, pri polnih loncih za lakoto pogine..
Sedaj je ugodna prilika, da v gnezdu (plodišču) urediš, če je kaj treba. Ni priporočljivo puščati za čez zimo deviškega satja, ker je mrzlo, pa tudi prestarega ne, skozi katerega se proti svetlobi nič ne sveti, ker se je v njem že mnogo zalege poleglo in so celice že znatno zmanjšane. Iz takšnega satja dobiš spomladi slab zarod. Kdor ima več satov močno pokaženih s trotovino, naj jih ne pušča v plodišču. Spomladi se potem zgodaj pojavi v družini obilica trotov, kar tira družino v rojenje. Pri panjih s premično opremo pa rojev nimamo radi, zato naj bo tudi tro-tovina omejena le na del enega sata.
Da morajo biti vse družine glede matice v redu, se razume. Nad tri leta
starih matic nikakor ne puščaj čez zimo. 2e triletne so postarne in jo dvomljivo, če bodo spomladi v polnem obsegu mogle izpolniti svojo dolžnost. Tudi je pri njih večja verjetnost pogina čez zimo. Najboljše so pač letošnje in lanske.
Ko izmenjuješ satje v plodišču, ne odstranjuj onih z obnožino. Spomladi bi se ti to maščevalo, ker bi pomanjkanje obnožine (cvetnega prahu) gnalo čebele zgodaj v mraz in bi jih cele trume ostalo zunaj ravno takrat, ko jih je najbolj škoda. Obnožino namreč družine imajo za mlado zalego zaradi beljakovin, ki jih cvetni prah vsebuje, med pa ne. ^
Kar smo napisali, velja za panje s premičnim satovjem. V kranjiču in podobnih panjih pač ni moči niti urediti, niti razkopati gnezda, zato navodil glede gnezda za kranjičkarje ni treba.
Izkoristite jesensko pašo
Paša je za vsako vrsto živine najbolj zdrava in najcenejša prehrana, eato prehaja tudi moderna živinoreja vedno bolj na ta način krmljenja. Pri nas je v planinskih krajih tekom poletja splošno upeljana, pa tudi tam, kjer imajo dovolj pašnikov na razpolaganje. Kjer pa teh ni, in v dolinskih legah je običajna le jesenska paša, ki začne po košnji otave, deloma pa tudi povprek po travnikih in njivah — križem — paša.
V letošnjem vročem in sušnem letu smo pridelali malo sena, še manj bo otave, zato bo treba jesensko pašo izrabiti v čim večji meri, da si prihranimo klajo za zimo. Paša pa ni samo najcenejša prehrana, ampak istočasno tudi najbolj zdrava, ker se živina pri tem prosto pregiblje v svežem zraku, telo se utrdi, zdravje okrepi, da potem tekom zime mnogo lažje prenese večmesečno bivanje v zatohlih hlevih.
Toda pri pasenju živine moramo tudi upoštevati prirodni način paše in živalske nagone, ki vedno to pravo zadenejo. Umestno je torej opozoriti živinorejce, kako naj živino pravilno pasejo.
Najprikladnejši čas paše so zgodnje jutranje in protivečerne ure, ko je trava še rosna, oziroma postaja že vlažna. Da je ta čas pravi, nam pričajo že
divje živali. Kdo je že opazil, da bi se srne pasle ob žgočem soncu? Pa tudi domača živina na planinah ve za to: četudi je dan in noč na prostem, vendar se najrajši pase ob jutranjih in večernih urah, medtem ko se podnevu zavleče v gozd ali v kako grmovje, kjer počiva in prežvekuje. Rosna ali od dežja mokra paša ni nikdar tako nevarna kakor od sonca obsijana in segreta trava. Pač pa je škodljiva slana na travi. Pa tudi zaradi muh in brencelj-nov je bolj primerno, da ne puščamo živine na pašo v vroči dnevni dobi, kajti tedaj le nerada žre, najrajši leže v kako senco ter po nepotrebnem pušča tam svoj gnoj. Zato velja splošno načelo: zjutraj zgodaj živino na pašo; ko se je nasitila, nazaj v hlev; v poznih popoldanskih urah zopet ven in ob mraku domov.
Tudi voda mora biti pašni živini vedno na razpolago. Ker jo pa na naših pašnikih in travnikih večinoma ni, zato moramo živino napajati vsakokrat, ko ženemo na pašo in ko se iz nje vrača. Tako bo tudi to naravno krmljenje do-našalo popolno korist.
Nadalje je na paši varovati živino pred napenjanjem. Večkrat jo namreč ženemo na travnike, kjer je mnogo detelje, ali celo na deteljišča. V takih primerih ne sme priti tja tešča,
ampak 30 moramo prej v hlevu	Ce namreč popasemo dodobra en del
nakrmiti s senom ali z rfczanico	pašnika ali travnika, potem pride na
ter jO napojiti, potem šele lahko	vrsto drugi del itd., tedaj še najboljše
pride na tako deteljno pasjo. Pa tudi	izkoristimo pašnike. Pri jesenski paši
tedaj moramo paziti, da se prehlaštno	po travnikih in njivah je to lahko, ker
ne nažre detelje, kajti ta kaj rada po-	najprej ženemo živino par dni na en
vzroča napenjanje. Ce opažamo, da	travnik, potem nekaj dni na drugi, tre-
kaka žival preveč hlasta po detelji, jo	tji itd. Tako ne izgubimo krme, ampak
preženemo stran na travo ali pa domu.	živina vso popase, trava ima potem čas,
Napenjanju živine na paši je naj-	da zopet spodraste, ne da bi jo živali
večkrat vzrok nepazljivost. Takoj* ko	pomendrale.
sd na kateri živali pojavi prehitro na-	Jesenska paša je zelo tečna, kajti
penjadje vampa, jo takoj odstranimo	vsebuje mnogo beljakovin in drugih
s paše, vodimo proti domu, ji utaknimo	hranilnih snovi. Je to mlada, nežna
v gobec gobčni odpirač, oziroma poži-	trava, ki je lahko prebavna, zato za-
raliiikovo cev. To navadno zadostuje,	leže živini več nego dobro seno, Poslp-
da napenjanje preneha. Trokar upo-	dica je, da se živali na jesenski paši
rahljamo le v najskrajnejši sili. Sicer	dobro opomorejo, kar se opaža na glad-,
se pa dobro hranjene živali redkokdaj	ki koži in svetli dlaki; tam se tako
tako nažro, da bi nastopil ta pojav,	okrepijo, da postanejo bolj odporne
Največkrat se to dogodi pri slabo krm-	proti; boleznim. Da se na paši zviša!
I jenih "izstradanih živalih. Pri divjači-	mlečnost krav, je znana stvar,
ni. nikdar tega ne opazimo, ker se ta	Zatorej bodo živinorejci, ki hočejo
poljubno lahko nažre do sitega in ni	prezimiti zdravo, krepko živino in šte-
nikdar tako sestradana, da bi se potem	diti pri krmi, čimbolj izkoristili;jesen-,
prenažrla.	sko p^šo in pppaslLivsa zemljišča* ki
Še na nekaj je opozoriti pri pašen ju	nhdijo sploh kaj krme, in gnali živino
živine, namreč na pašo v oddelki h.	na pašo, dokler vreme to sploh dopušča.
Krompirjevka ni za krmo
Zaradi letošnje suše bo mnogokje primanjkovalo krme za zimo. Živinorejci že povprašujejo za razne vrste neobičajne klaje. Tako bi F. S. v N. rad zvedel, če je krompirjevka porabna za kfmo, če ima kaj redilnih snovi in v kakšnem stanju se poklada. Kdaj bi jo bilo požeti, da ne bi to škodovalo krompir jemu gomolju.
Krompirjevka je slaba krma, četudi vsebuje približno 2.3% beljakovin, 1% tolšče in 9.7% škroba. Je težko prebavljiva,' vsebuje nevarni strup »šolanin«. ki živini škoduje, in oksalno kislino, ki povzroča drisko. Krave po njej slabše molzejo, zato pravimo, »da jim pije mleko«. To velja za svežo zeleno krompirjevko. Nekoliko" manj škodljiva, je. Se je okisana in pomešana z drugo krmo.
Zeleno pokošena in posušena krom pirjevka je nekaj več vredna in se da lio zim i pomešana Z rezanico ali poparjena brez škode pokladati goveji živini in prašičem.
Vprašanje pa nastane, če se zaradi te malovredne klaje izplača jo predčasno požeti že v zelenem stanju. Do-
kler je namreč še zelena, tako dolgo raste in črpa hrano iz zraka ter jo dovaja gomolju, ki se debeli. Škrob je glavna sestavina gomolja; tvori se pa v listih in potuje od tam skozi steblo in korenine v gomolje. Iz tega sledi, da se na njem dela škoda, če se krompirjeva zel še zelena poreže.
Suha krompirjevka, ki se na njivi sama Odsebe posuši, tiima nikake hra-„ nilne vrednosti, ker je vsa brana odpotovala iz nje v gomolje. Tako jo naj: bolje sežgati ali jo porabiti za kompost, ali jo pa razgrniti po travnikih, ker da tamkaj uspešno kalijevo gnojilo. — Sicer je zeleno krompirjevko le v skrajni sili uporabljati za klajo.
' . ; ' - '■ ' , L. ■ ;
g Vojvodinske cene za blago, naloženo v vagone na nakladalni postaji za 100 kg: rž bačka in sremska 105—110, ječmen bački in sremski, 64 kg-težki, 110—115, oves bački 108—110, sremski in slavonski 96—98, koruza bačka in sremska 91—93. banatska 88—90, moka št. 8 95—100, otrobi. 86—88. fižol bački 280— 240 dinarjev.
Deteljni pokalnih letos močno nastopa
Letošnje sušno leto nudi ugodne pogoje za razvoj precej nevarnega plevela naših detelj, ki ga imenujemo deteljni pojalnik, ponekod poletni koren, ježovka. Ta plevelna rastlina je zaje-davka, ki se ne more samostojno prehranjevati, ampak živi le od soka, ki ga zelene rastline napravijo. Nu.seli se na koreninah detelje in srka tam njen hranilni sok; ta začne hirati in naposled pogine. Pojalnik se pokaže v velikem obsegu navadno po prvi košnji, koncem junija, začetkom julija.
V zemlji skali njegovo seme na deteljni korenini, požene vanjo svoje se-salke, napravi zunanje odebeleno, sko-ro j&jčasto korenino iz katere zraste steblo. To je 15 do 30 cm Visoko izjemoma tudi do 40 cm, močno, rjavkasto-rumene, pozneje rjave barve v obliki svečnika, na katerem izrastejo ravno tako barvani cveti, ki so znotraj temno-rtimeiičf nadahnjeni. Te svečnike je med deteljo lahko opaziti, ker postaja ta vedno bolj redka.
Zelenih listov ta zajedalka nima, ker jih fte rabi, saj se hrani s že pripravljeno rastlinsko hrano iz deteljnih korenin. Pač pa je podzemeljski kakor nadzemeljski del stebla pokrit, z luskami. Steblo je brez vej in listov ter po-rasteno z dlakami, ki se okonču.jejo v drobne žlezice. Cveti na zgornjem delu stebla so pritrjeni za suličasto krovno lusko. Iz jajčaste plodnice se razvije glavica napolnjega s semenom, ki je drobno kot prah. Ena sama rastlina je v stana proizvajati do stotisoč semenskih zrnc v obliki črnorjavega prahu, ki ga veter raznaša na Vse strani. Tako se lahko okužijo vsa deteljišča daleč na okrog. Zalo ni težko doumeti, kako je mogoče, da se ta pleve kar naenkrat pojavi v takih množinah in na velikih površinah.
Škodljivo delovanje tega hudega plevela naših deteljišč moramo skušati omejiti, četudi ga je težko popolnoma za tre ti. Predvsem moramo uporabljati za setev le popolnoma čisto deteljno seme. Če se jemo domače seme, si ga vzamemo le iz takih deteljišč, ki niso okužene pa tej zajedavki.
Če se je pa pojalnik na deteljiščih že naselil, tedaj moramo skušati preprečiti napravo semena. Najprej dosežemo to, če čim večkrat pokosimo
deteljo in z njo tudi pojalnik. predno nastavi cvet in seme. S tem ga tudi osillmo, da pozneje pogine, četudi je zasidran v deteljni korenini. Še bolj temeljito ga. uničimo, če ga izrujemo ali izrežemo iz zemlje s čebulasto 'kore-niko vred, katero delo je najlažje izvršiti po dežju, tzruvanega pojalnika pa ni pustiti na njivi ali ob poti* ker seme medtem še lahko dozori in ga veter raznese.
Po pojalniku močno okužene njive ne smemo vsaj šest let posejati z deteljo, ker njegovo seme ohrani v zemlji svojo kaljivost še dolgo let. Če pride to seme po daljši dobi v dotiko z de-teljno korenino, skali in požene novo rastlino. Pripomniti je, da deteljni pojalnik ne preide na lucerno, pač pa ima ta drugo vrsto pojalnika, ki jo napada; vendar se lucernin pojalnik pri nas bolj redko pojavi. — Največjo škodo nam napravi ta plevel na pustih zemljiščih, na dobro gnojenih pa ne. Zato detelja lažje odoli temu škodljivcu, če jo pognojimo s superfosfatom in kalijevo soljo, zlasti pa s apnom, ker se tedaj tako močno razraste, da zaduši vsak plevel in tudi to zajedalko.
Če se pojalnik močno pojavi že po prvi košnji detelje, tedaj je borba proti njemu težavna. Najbolje je deteljišče preorati in ga zasejati s kakim drugim primernim sadežem, zlasti s kako hitro rastočo krmsko rastlino.	L.
g Izvoz jabolk. Privilegirano izvozno društvo sporoča, da je do nadaljnjega prost uvoz jabolk v Nemčijo v originalnih zabojih proti uvozni carini v znesku 7 mark (123 Din) za 100 kg netto. prepovedan je uvoz jabolk v razsutem stanju. Prizad je izjemoma dosegla, da bodemo do 24. septembra lahko izvozili 50 vagonov jabolk v razsutem stanju proti uvozni carini od 4.50 mark (79 dinarjev) za 100 kg. Uvoz je mogoč le proti dovoljenju Prizada. Vsaka pošiljka mora imeti fitopatolOško izpričevalo. izdano po kmet. referentih, da je sadje zdravo in da niso sadovnjaki napadeni po uši San Jose. Da se pospeši izvoz našega sadja, je Prizad razpisal nagrado od 30 Din za vsakih 100 kilogramov sadja, ki se izvozi v smislu teh predpisov
V KRALJESTVU GOSPODINJE
Jejmo grozdje
Grozdje je okusno sadje in izvrstno živilo, ki so ga včasih mnogo bolj upoštevali kakor dandanes. Kako malo ga použijemo surovega v primeri s tistimi množinami, ki jih predelajo v alkoholno pijačo! Koliko tega žlahtnega sadu se na tan način za hrano uniči, ko bi vendar lahko imeli od njega tako mnogo koristi. Vse premalo se zavedamo, da je grozdje res živilo s precejšno hranilno vrednostjo. V njem najdemo mnogo takih snovi, ki so zdravi hrani nujno potrebne in brez katerih človeški organizem ne more uspevati.
Grozdje pa ni samo živilo, ampak tudi zdravilo, ki je bilo našim dedom in pradedom dobro znano in so ga tudi temu primerno upoštevali.
Poglavitna hranilna sestavina v grozdju je torej sladkor. V Nemčiji so izračunali, da pridelajo v vsej državi v grozdju vsako leto okroglo 500.000 centov sadnega sladkorja; s tem sladkorjem bi lahko napolnili 60 tovornih vlakov, od katerih bi imel vsak polnih 40 voz. In kako malo pride od te ogromne množine sladkorja v grozdju človeštvu res v prid! Velika večina se pretvori v alkohol in kot ogljikova kislina izpusti v zrak. Če bi hoteli napraviti podoben obračun tudi pri nas, bi dobili razmeroma podobne številke in se s tem obenem prepričali, da tudi mi za-vržemo z grozdjem ogromne množine sladkorja in drugih hranilnih snovi. Vsako leto se izgube s pridelovanjem vina neverjetne množine izvrstnega živila, ne da bi to človeštvu kakorkoli resnično koristilo.
Vsa vrednost grozdja pa ne tiči samo v sladkorju. To sadje ima tudi dosti dopolnilnih snovi ali vitaminov ter polno lugastih rudninskih snovi, ki pospešujejo preosnovo in čistijo organizem. Že v 18. stoletju so hodili bolniki, ki so trpeli na protinu, želodčnih, črevesnih boleznih ter na boleznih jeter in ledvic v jeseni v vinorodne kraje, kjer so se zdravili z grozdjem. Še danes se zdravi na ta način mnogo ljudi po sanatorijih in zdraviliščih.
Seveda je trpežnost grozdja znatno manjša. nego zimskih jabolk ali hrušk, vendar ga z malim trudom in nekoliko
natančnosti ohranimo lahko dolgo časa, V glavnem razločujemo za shranjevanje grozdja dva načina: Prvi, prav preprosi način konserviranja je tale: Grozdje, ki je brez napak in ni preveč zrelo, naložimo v zaboj ček med čisto, suho žaganje tako, da se posamezni grozdi ne dotikajo med seboj. V zaboj denemo lahko več plasti grozdja, med vsako plast pa seveda zadosti debelo količino žaganja. Zaboj postavimo na hladen prostor (zmrzovati tam ne sme), kjer se nam ohrani sveže celo več mesecev.
Grozdje pa shranjujemo tudi na tale način: Pripravimo si grozde kot smo že pri prejšnjem načinu omenili; vsak pecelj pa, kjer je bil grozd odrezan, prevlečemo ali pomočimo v raztopljen pečatni vosek, da je neprodušno zaprt V hladnem in suhem prostoru napne-mo vrvico in obesimo grozdje nanjo. Da ne more do njega mrčes, lahko oblečemo vsak grozd v vrečico iz redke tkanine, katero zadrgnemo in zaveže-mo pri peclju. Tako nam ostane grozdje sveže do božiča. Priporočljivo pa je, da ga tu in tam pregledamo in odstranimo jagode, ki bi morda zečele gniti.
KUHINJA
Vinska juha. K sedmim decilitrom vina prilijem tri decilitre vode in po okusu osladkam. Za duh pridenem dva nageljeva klinčka in košček cimeta. To pustim kakih 10 minut vreti. V globoki posodi zgodljam štiri rumenjake s koščkom surovega masla. To zmes vli- . jem v vrelo juho in jo zagostim z na kocke zrezanimi in ocvrtimi žemljicami. Ta juha je zelo priporočljiva bolnikom in okrevajočim.
Riž z zeljem. Majhno glavico zelja zrežem na bolj debele rezance. Te rezance opražim na surovem maslu ali na prav drobno sesekljani slanini. Ko rezanci zarumene, prisujem 15 dkg zbranega in zbrisanega riža. Zalijem z juho ali kropom ter pustim četrt ure vreti. Riž naložim na krožnik in ga serviram s čisto juho.
Riževe klobasice. Riž opražim na masti ali na surovem maslu. Opražen riž shladim in mu primešam drobno
sesekljano telečjo pečenko ali kako drugo pečeno in sesekljano meso. Nato primešam eno celo jajce, namažem na oblate, zvijem v klobasice, zrežem na tri prste široke kose ter jih namočim v stepenem jajcu in ocvrem na masti ali maslu. Te klobasice rabim kot pri-datek k mesu ali pečenki.
Pražena jabolka. Bolj drobna kisla jabolka olupim, jim izdolbem peščišče in jih skuham v oslajeni in z limoninim odrezkom odišavljeni vodi do mehkega. Kuhana jabolka naložim na krožnik. Izdolbljene jamice napolnim z marmelado, katero sem pomešala z na rezance narezanimi jabolčnimi olupki in opražila s sladkorjem. Jabolka dam gorka na mizo.
Rdeča pesa kot omaka. Da ostane pesa lepo rdeča, jo samo zbrišem in skuham v slani vodi. Kuhano odcedim,
olupim in na krušnem strgalniku nastrgam. Nastrgano peso opražim na razgreti masti ali surovem maslu, potresem z moko, pridenem eno nastrgano kislo jabolko, ščep kumne in dve žlici vina. Po desetminutnem vrenju je jed pripravljena kot pridatek k mesu, cmokom, žličnikom, makaronom, rezancem in sličnim jedem.
Jabolčni narastek. Najprej opražim 4—5 srednje debelih kislih jabolk. — Opražena jabolka pretlačim skozi sito. V skledi zmešam štiri rumenjake s štirimi žlicami sladkorja. Za duh pridenem drobno sesekljane limonine lu-pinice in ščep cimeta. V to primešam jabolka, sneg iz štirih beljakov, drobtinice dveh kifeljčkov in žličico moke. Obliko ali skledo namažem z maslom, potresem z moko, napolnim z mešanic« ter spečem v pečici.
GOSPODARSKE VESTI
DENAR
g Ljubljanska borza. Promet na ljubljanski borzi v inozemskih valutah je bil zadnje tedne bolj skromen, kar je v zvezi z mrtvo poletno sezono. Inozemske valute so plačevali povprečno po naslednjih uradnih cenah: Angleški funt 217.05 Din, ameriški dolar 43.28, holandski goldinar 29.55, nemško marko 17.56, švicarski frank 14.28, belgijski belga 7.37, italijansko liro 3.58, francoski frank 2.89, češko kroao 1.82 Din. V zasebnem prometu so kupci plačevali za angleški funt 234.25, za avstrijski šiling 8J30, za špansko pezeto 5.47 Din.
ŽIVINA
g Cena sirovih kož. Promet na tržišču sirovih kož je precejšen; zlasti je povpraševanje za Zagreb po telečjih in govejih kožah, enako za Ljubljano in inozemstvo. Cene po kosu: jagnječe 16 do 18, jarčje 16—18, kozje prima 19—20, secunda 15—16, ovčje z volno 12—13, ovčje ostrižene I. 16—17, II. 12—14; volna neoprana 16—17, oprana 20—22 Din kilogram. Goveje kože 6.50, telečje 10 Din kg. Konjske kože 50—60 Din ena.
g Prašičji Sejem v Mariboru 16. avgusta. Na ta sejem je bilo pripeljanih le 167 prašičev, od katerih je bilo od-prodanih 59 repov. Cene so nekoliko
nazadovale. Mladi prašiči 5—6 tednov stari so bili po 45—60 Din eden, 7—9 tednov stari 70—90, 3—4 mesece stari 120—160, 5—7 mesecev stari 200—250, 8 do 10 mesecev stari 300—350, 1 leto stari 400—460 Din. Na težo so bili za 1 kg žive teže po 4^5 Din, 1 kg mrtve teže 7.50—10 Din.
g Živinski sejem v Mariboru 13. avgusta. Prigon na ta sejem je bil znaten in je znašal 14 konj, 18 bikov, 200 volov, 522 krav, 16 telet, skupaj 770 glav. Kupčija je bila precej živahna in odprodanih 393 glav. Cene za kg žive teže: debeli voli 3—3.75, poldebeli 2Ž5— 2.75, vprežni voli 2—2.50, biki za klmje 2—2.50, krave debele, molzne in br«je po 2.25—2.50, plemenske krave 1.25—1.75, krave za klobasarje 1—1.25, mlada živina 2.50—3.50, teleta 3—4 Din. — Cene mesu: volovsko meso I. vrste 8—10 Din, IL vrste 6—8, meso bikov, krav in telic 4—10, telečje I. vrste 8—10, II. vrste 4 do 6, svinjsko meso, sveže, 8—14 Din.
CENE
g Stanje hmelja. Hmelj so splošno začeli obirati 16. t. m. Hmeljarsko društvo opozarja hmeljarje, naj hmelj lepo obirajo in strogo sortirajo, kajti nekaj rjavih kobulj pokvari cene celi partiji. Skrbno prebran in sortiran hmelj se bo gotovo lahko in dobro prodal. — Hmeljarska zadruga v Celju pa
naznanja zadružnikom tisto zaupnike pri občinah, ki izdajajo legitimacije zu polovično železniško vožnjo obiralcem in za to potrebne objave hmeljarjem. — Po dosedanjih oepitvuh bo množina letošnjega pridelka lansko obilo presegla m bo znašala kakih 20.000 stotov po 50 kg. Oblika, barva in vsebina ko-bnl je brezhibna, — Kupčija še miruje, vendar je tudi za letošnji pridelek že precej zanimanja in jf) tudi več inozemskih nakukovalcev že prispelo v Savinjsko dolino. — Tudi Vojvodina se hvali, da bo imela prvovrsten pridelek, izvzomši nasadov, ki go preveč trpeli od suše. Računajo na večji pridelek od lanskega, in sicer na kakih 15 tisoč stotov,
g Žitno tržišče. Cene pšenici na svetovnih trgih so nekoliko padlo; domači pšenici je določena cena po kakovosti za avgust od 108—128 Din za 100 kilogramov. Kupčija je v zadnjem tednu precej živahna, ker se domači mlini z njo preskrbujejo. Zlasti erbijap-ski so nakupili mnogo srepiskega in banatskega blaga. Pa tudi ponudb je bilo povsod dovolj, — Koruza je v svetovnem prometu bolj mrtva, na domačem trgu pa čvrsta, kar je v Avstriji in na Madjarskem po njej dovolj povpraševanja. Pa tudi iz naših pasivnih krajih po njej zolo povprašujejo, enako tudi izvozniki za Italijo. Velik promet je s šlepovskim in vagonskim blagom. Cena domači koruzi na vojvodinskih tržiščih m giblje med 88—93 Din za 100 kg, — Po moki je povpraševanje iz vseh krajev države. Tudi druge vrste žita in zrnja so čvrste.
PRAV m NASVETI
Tobačne srečke, J. K. P. Pojdite sami ali pa pošljite koga v katerikoli banko, da Vam povedo, če so rpordfl Vaše srečke že izžrebane. Banke so ija-vadno naročene na vestnik, ki objavlja žrebanja fazpih srečk in dajejo take informacije brezplačno.
Pritožba radi razveljavljenja občinskega potrdila. I. M. Občina vaj® je izdala potj-dilo, da ste kmet v smislu uredbe o zaščiti kmetov. Sresko načel-stvo pa je to potrdilo razveljavilo, Vprašate, če ,je treba pritožba na bap upravo kolkovati, — Po pravilniku za izvajanje uredbe o zaščitj kmetov morajo občinska oblastva izdajati ome-
njena potrdila kmetom, ne da ni pobrala kakršnokoli takso. 0 taksni oprostitvi pritožb pa pravilnik ničesar ne predpisuje. Zato je po našem mnenju treba pritožbo kolkovati in to s kolkom za 20 Din.
Pilotska šola. I. K. Pošljite vprašanje predsedstvu Aerokluba v Ljubljani ali pa na vodstvo letalskega centra.
Oporoka. I. P, Sami ste spisali in podpisali oporoko. Vprašate če bo veljavna in če bi jo dali rajši k sodišču shranit. — Veljavna je oporoka, ki jo zapustnik sam napiše in podpiše, seveda če sicer odgovarja zakonitim predpisom. To bi pa mogli povedati, če bi vedeli, kako je sestavljena. Ako se ne bojite, da vam jo kdo ukrade, jo lahko hranite doma. Lahko pa oporoko daste tudi sodišču v hrambo.
Potrjen. M. L Vse, kar hočete vedeti od na«, bi mogli zvedeti na vojaškem okrožju v Ljubljani. O takih stvareh ne moremo pisati na tem mestu, ki- je na menjejio pravnim nasvetom, Tpdi glede predčasnega vstopa v vojaško službo se obrnite na navedeno vojaško oblast. Morda bodo prošnji ugodili.
Poravnani, a še neiabrisani dolgovi.
R. N. L, K- Trije ete kupili zepiljo, VHak za sebe, od epega posestnika, ki je imel več vknjiženui dolgov. Kupci ste pl&čali kupnino glavnim upnicam — posojilnicam, a kljub temu se je zemlja prepisala na kupce z vknjiže-nipu bremeni vred. Prodajalec se je v pogodbi sicer zavezal tekopi treh mesecev vsa bremena izbrisati, kar pa ni storil, Ker hočete nekaj zemlje odpro-dati, a kupec |clj kupiti brej; ysakib bremen, vprašate, kako bi se najhitreje bremena izknjižila, ker so že ysa poravnana. — Vsi vknjiženi upniki — posojilnice, zasebniki — morajo podpisati izbrisne pobotnice. To lahko od njili zahtevate ustmeno ali pa .pismeno. Podpisi na teh izbrisnih pobotnicah morajo biti overovljeni ali Po sodišču ali Pa po notarju, Ni potrebno, da pride vknjiženi upnik osebno k sodjščuj pri katerem je to posestvo v zemljiški knjigi vpisano, pač pa mu lahko pošljete izpisano izbrisno pobotnico, da jo pri domačem sodišči) podpiše in podpis da overoviti- — KoUko hi v vašem primeru znesle takse zp izbris vprašajte, za pojasnilo vodjo zemljiške knjige pri domačem sodišču, — Bili ste pač pre-lpalb oprezni pri nakupu, ne bj smoli dati denarja posojilnici, da vam ni isto-časpo ?,a plačano vsoto dala Izbvjsne Hobotnice, zato pa imate sedaj pri prodaji več sitnosti in potov.