PROBLEMI
KAZALO
Schreber
Schreber, naš bližnji k....................................................................................5
Tadej Troha, Schreberjev teološki materializem.........................................11
Eric Santner, Oče, kije preveč vedel...........................................................41
Daniel Gottlob Moritz Schreber, Zdravniška sobna gimnastika................73
Daniel Paul Schreber, Spomini živčnega bolnika........................................89
Kafka
Franz Kafka, Brlog....................................................................................129
Mladen Dolar, Lacanov Kaflca..................................................................165
Strast in politika
Lidija Šumah, Ljubosumje-užitka.............................................................173
Ana Žerjav, Ontologija strasti in pozicija subjekta..................................199
Vasja Badalič, V coni.................................................................................227
And now for something completely different
Izar Lunaček, Free Willy - Kratka zgodovina kazanja lulka...................261
Povzetki....................................................................................................281
Abstracts...................................................................................................286
PROBLEMI
Schreber
Schreber, naš bližnjih
Koje Daniel Paul Schreber, bivši predsednik senata na Višjem
deželnem sodišču v Dresdenu, leta 1903 izdal svoje Denkwürdig-
keiten eines Nervenkranken, Spomine živčnega bolnika, in s tem
inavguriral dvajseto stoletje, ga ni bilo človeka, ki bi tej knjigi
mogel napovedati slavno prihodnost, kakršna jo je doletela. Redki
laični bralci so morali resno podvomiti o prištevnosti izdajatelja
(Oswald Mutze v Leipzigu), kakor po drugi strani niso mogli imeti
nobenega dvoma o neprištevnosti avtorja. A že tu so bili v zmoti:
Schreber je svoj obsežni spis napisal med drugim kot plaidoyé,
kot del sodnega postopka, s katerim je terjal, da prekličejo sodbo
o njegovi neprištevnosti, in Višje deželno sodišče (prav tisto, pri
katerem je bil za kratek čas sam zaposlen) mu je julija 1902 napo-
sled ugodilo - z nenavadno precedenčno razsodbo na kočljivem
stičišču medicinskega in pravnega diskurza. Resda bi si težko
zamislili koga, ki bi lahko bil bolj 'blazen' kot Schreber, a prištev-
nosti mu nazadnje niso mogli odreči.
Laičnih bralcev tedaj skorajda ni bilo. Schreberjeva družina si
je zgrožena prizadevala pokupiti vse izvode knjige in jih uničiti,
da bi ta sramota ne prišla na plan, na drugi strani pa so stvar takoj
vzeli v roke psihiatri in iz nje napravili vzorčni primer, tako rekoč
učbeniški zgled paranoje. Vsebina knjige je tako bizarna, da so
morali osupniti celo najbolj izkušeni psihiatri, vendar so takoj
videli njeno izjemno vrednost: ni se še zgodilo, da bi kak pacient
s tako kolosalno razbohoteno psihozo natančno popisal svoje
blodnje, jih sestavil v kompleksen sistem, vse to z zgledno kom-
5
SCHREBER. NAŠ BLIŽNJIK
petenco visoko izobraženega pravnika in v baročno prekipevajo-
čem stilu visoke nemščine, sicer pomešane s precej obscenimi
vložki. Schreber je bil po svojih lastnih besedah »duhovno zelo
razvit mož z nenavadno pronicljivim razumom in zelo razvitim
darom za opazovanje«, in kljub morebitnemu samoveličju mu
moramo tokrat dati docela prav. Po eni strani je bilo videti, da je
knjiga prišla psihiatrom kot naročena in bi si težko obetali kaj
bolj nazornega, a po drugi strani je bila zadeva, če lahko tako
rečemo, preveč nora za psihiatrijo, na tnalu je bilo očitno še precej
več od popisa in ponazoritve neke posebno hude psihične motnje.
Tega seje prvi v precejšnji meri zavedel Freud, kije Schreberjevi
knjigi leta 1911 posvetil slovito analizo »Psihoanalitične pripombe
k avtobiografskemu opisu primera paranoje (dementia parano-
ides)« in ji tako zagotovil prvi obrok slave tudi izven medicinskih
krogov. Moralo paje miniti še nekaj desetletij, preden so se Schre-
berjevega primera lotili številni drugi raziskovalci, izbrskali nje-
govo ozadje, in kar so našli, je bilo tako osupljivo, daje ta čez vse
bizarna knjiga do konca stoletja postala ena velikih uspešnic,
torišče razvejanih teoretskih razprav (razvila seje cela disciplina
schreberjanskih študij, ki jih je zdaj za celo knjižnico) in nujno
branje za vsakogar, ki hoče razumeti našo modernost.
Avtor, Daniel Paul Schreber, je bil ob času izida docela obskuren
pravnik, za katerega še nihče ni slišal. To pa nikakor ne velja za
njegovega očeta, Daniela Gottloba Moritza Schreberja, za katerega
so slišali vsi, saj je bil eden najbolj prodajanih avtorjev knjižnih
uspešnic v Nemčiji v drugi polovici devetnajstega stoletja (zgodnja
smrt gaje sicer doletela leta 1861, pri 53 letih, kljub nadvse zdra-
vemu življenju). Med njegovimi deli je bila najuspešnejša knjiga
s sijajnim ms\o\omZdravniška sobna gimnastika ali sistem zdra-
vilnih gimnastičnih prostih vaj, izvedljivih povsod, brez orodja in
pomoči, kot sredstvo za ohranjanje zdravja in življenjske sposob-
6
SCHREBER. NAŠ BLIŽNJIK
nosti za oba spola in vsako starost iz leta 1855, ki so jo v stoti-
sočerih izvodih prodajali še globoko v dvajseto stoletje in iz katere
pričujoča številka prinaša prevod odlomka. Ne gre pa zanemariti
tudi drugih, npr. knjige s še imenitnejšim naslovom Kalipedija,
ali vzgoja k lepoti s pomočjo naravnega in enakomernega napre-
dovanja normalne telesne rasti, vsezivljenjskega zdravja in duhov-
ne omike ter še posebej s pomočjo optimalne uporabe posebnih
vzgojnih pripomočkov: za starše, vzgojitelje in učitelje (1858); ali
denimo Hišni prijatelj kot vzgojitelj in vodič k družinski sreči,
ljudskemu zdravju in oplemenitenju človeka za očete in matere
nemškega naroda (1858). Da ne govorimo o 'Schreberjevih vrtič-
kih', množičnem vrtičkarskem gibanju, ki gaje sprožil in utemeljil
oče Schreber in o katerem je v nemško govorečih deželah slišati
še danes. Skratka, oče Schreber je bil pravi človek za nove čase,
za razsvetljeno, znanstveno in reformatorsko navdahnjeno devet-
najsto stoletje: pediater, pedagog, socialni reformator, ortoped,
gimnast, hortikultivator, higienik, dietetik in etik, celostni terapevt
za telesa in duše, pa še za vso družbo povrhu. Ponosno je dvigal
zastavo razsvetljenstva in skupaj s Kantom vzklikal Sapere aude!
(gl. prevod spodaj) - ter s tem nemara enkrat za vselej udaril to
geslo z globokim dvoumjem. Oče Schreber, ki vzpodbuja h gim-
nastiki, k vsakodnevni telesni vadbi, k zdravemu življenju, zdravi
prehrani, k zdravemu duševnemu udejstvovanju, Schreber, ki
predpisuje natanko razčlenjene režime za boljše življenje in za
zanesljivo pot k sreči, Schreber, osrečevalec človeštva, je človek
razsvetljenstva, ki te režime predpisuje prav zato, da bi krepil avto-
nomijo in svobodo, notranjo avtonomijo razsojanja in ravnanja
ter vnanjo avtonomijo disciplinskega obvladanja telesa. Schreber
je Kantovo 'dobro voljo' iz Grundlegung, osnovo moralnega delo-
vanja, prignal do 'triumfa volje'. Ne le Kant s Sadom - Kant s
Schreberjem, to utegne pogubiti razsvetljenstvo.
7
SCHREBER. NAŠ BLIŽNJIK
A kako da se mu je tako kolosalno sfižil njegov lastni sin? (In
ne le ta, kije končal v umobolnici, tudi njegov starejši brat, kije
končal s samomorom.) Njemu, najbolj slovitemu pedagogu in gim-
nastu svojega časa? Skorajda si ni mogoče zamisliti večjega kontra-
sta, kot je ta med očetom in sinom Schreberjem. Na eni strani kar
najbolj emfatično utelešenje zdravja, fizičnega in psihičnega, v naj-
večji bleščavi, na drugi paradigmatsko utelešenje bolezni v tako
drastični obliki, da si je težko zamisliti hujšo. Na eni strani trium-
falni razsvetljenski um, na drugi poblaznele blodnje. Te se opi-
rajo, denimo, na umevanje sveta kot sistema živčevja, in tu je
nemara videti podaljšek očeta in podaljšek razsvetljenskega mate-
rializma - toda pola tega sistema sta Bog in Ženska, nič kaj raz-
svetljenski entiteti, razsvetljenski materializem pa se je prekvasil
v teološkega (gl. sp. tekst Tadeja Trohe). Schreber sin seje v svojih
blodnjah pretvoril v žensko za Boga in naj bi tako zaplodil novo
človeštvo, prav tisto, o katerem je sanjal njegov oče. Je sin vzel
malo preveč zares Sapere audel Nekoliko pretiraval?
Kako pridemo od očeta do sina? Kako sin sledi iz očeta? Kaj
se je zgodilo med enim in drugim? Schreberjevi Spomini so izje-
men dokument nekega premika, nekega tektonskega preloma, ki
je zadel našo kulturo, premika v razumevanju avtoritete, zakona,
funkcije očeta, subjektivnosti, topologije socialnega prostora, užit-
ka. Schreber postavlja pred nas »skrivno zgodovino moderne«,
kot stoji v podnaslovu knjige Erica Santnerja, iz katere je spodaj
preveden odlomek. Schreberja je treba umestiti med Nietzschejev
uvid, Freudovo odkritje in Kafkovo literaturo (tako je mogoče
Kafkovo sijajno zgodbo v nadaljevanju pričujoče številke brati
kot svojevrstni paranoični protipol Schreberjevi paranoji) - vsi
trije so, izhajajoč iz povsem različnih izhodišč, ponudili nove per-
spektive na isti prelom, katerega drastični rezultat so tudi Schre-
berjevi Spomini. Kot da bi Schreber s svojimi blodnjami in s svojim
užitkom najbolj drastično utelesil simptom tega preloma.
8
SCHREBER. NAŠ BLIŽNJIK
Schreberju očetu se je s poldrugim stoletjem distance mogoče
smejati, a le do neke mere. Kar preseneti, je njegova nenavadna
primernost našemu času, ki je skorajda unheimlich. Res je videti,
kot da bi brali sodobne priročnike za zdravo življenje, telesno
vadbo, fitness, zdravo prehrano, naravni razvoj, duhovno rast,
krepitev osebnosti, in nenadoma je videti, da Schreberjev duh še
vedno čil in zdrav straši naokoli. Vrli doktor Schreber nam obeta,
da se bomo, če bomo sledili njegovim gimnastičnim in siceršnjim
napotkom, otresli vseh tegob in zaživeli pozitivno polno življenje,
otresli se bomo vseh psihičnih bolezni in patologij, razen nemara
tiste, ki je tako nazorno udarila njegovega sina. In če je zveza
med enim in drugim vnazaj videti očitna, paje danes postala docela
nevidna, a zato nič manj pričujoča, Schreber oče in sin pa sta tako
postala nenavadna glasnika naše sedanjosti.
V zbirki Analecta je leta 1995 izšel zbornik Primer Schreber,
v katerem so zbrani nekateri najpomembnejši teksti za osvetlitev
tega primera, od Freudove analize in Lacanove refleksije o Schre-
berju do Weberjeve zgodbe o ozadju te zadeve in Santnerjevih
novih dognanj. Pričujoča številka po desetih letih nadaljuje s tem
delom in dodaja nove perspektive. Poleg dveh analiz prvič prinaša
prevode obeh Schreberjev, očeta in sina, ki sta nam docela tuja in
kar najbližja bližnjika.
9
Tadej Troha
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
Dr. Schreber, Senatspräsident a. D.
Odprto pismo svojemu nekdanjemu psihiatru Paulu Emilu
Flechsigu, ki ga Schreber označi kot odgovornega za »dušemor«
in vse, kar je sledilo, slednji zaključi s podpisom, ki nam nudi
najbolj zgoščeno poanto celotnega »primera Schreber«.'
Slovarski prevod oznake »a. D.« bi se seveda glasil »bivši pred-
sednik senata« ali morda »predsednik senata v pokoju«, kar na
pomenski ravni drži, a konotacija učinkuje zgolj v nemščini - kar
za bralca Schreberja nikakor ni presenečenje. Nemščina je v Schre-
berjevem univerzumu namreč tisti jezik, ki se ga Bog tisti čas
»pretežno poslužuje«, je njegov favorit med jeziki. Govorica Boga,
»Grundsprache« oz. »osnovna govorica« je tako označena kot
»nekoliko starinska, a vendarle polna nemščina«?
In ravno pri omenjeni kratici se zdi, da je nemščina prišla do
izkaza svoje božanskosti. Edino v nemščini je prvo leto prisilnega
pokoja tudi prvo leto gospodovo, anno domini. Ta »Senatspräsi-
1.	Ta podpis je tudi sicer njegova stalnica, izjema so bolj kot ne zgolj Denkwür-
digkeiten.
2.	Daniel Paul Schreber, Denkwürdigkeiten eines Nervenkrankens, Kadmos,
Berlin 2003, Str. 13-15 [paginacija se nanaša na prvo izdajo iz leta 1903],
poudarek dodan. Schreber je seveda natančen: iz tega, daje nemško ljudstvo
tačas izbrano (tako kot prej stari Judi, stari Perzijci, »Graeco-Romani« in
morda Franki), še ne sledi, da Bog drugih jezikov ne razume; le ni mu jih
govoriti.
11
TADEJ TROHA
dent a. D.«, ausser Dienst, zunaj službe, takoj po tem nastopi novo
službo, stopi v novo (delovno in zelo delavno) razmerje z Bogom.
Zagate simbolne investiture, ki so ga pripeljale do celega desetletja
v takih in drugačnih »živčevnih zavodih Boga« - izraz, ki v os-
novni govorici označuje norišnice -, pa bo sčasoma rešil z neko
drugo vrsto preoblačenja. A da bo krizo »Obleke-Očeta« rešil z
»oblekami-ženske«, je še dolga pot.
Junija leta 1893 po Kristusu je takrat skoraj 51-letni Daniel
Paul Schreber imenovan za predsednika senata višjega deželnega
sodišča v Dresdnu. V tistem času nekajkrat sanja, da se mu je
povrnila njegova prva bolezen,^ čemur se pridruži tudi predstava,
ki ga doleti v polsnu, »da bi moralo biti pravzaprav prav lepo biti
ženska, podvržena spolnemu odnosu«." 1. oktobra nato nastopi
službo predsednika senata, ki že takoj prinese neizmerno delovno
obremenitev; dodatna težava pri tem je, da so vsi člani zbornice
3.	Do nje je prišlo po neuspeli kandidaturi za poslanca v Reichstagu leta 1884,
ki jo je »čudežno« ozdravil Flechsig; ta si bo s tem prislužil čast, da bo
njegova slika stala na delovni mizi Schreberjeve soproge. Mimogrede naj
opozorimo na razliko med prvo, neuspelo kandidaturo, in drugim, uspelim
imenovanjem, nenadejanim simbolnim mandatom. V tem smislu je zanimiv
odlomek iz Freudovega pisma Fliessu (osnutek H z naslovom Paranoja),
kjer kot primer podaja tudi uradnika, ki so ga spregledali pri napredovanju.
Ta si mora, da bi utajil svojo nesposobnost, izmisliti zaroto, da so za njim
vohunili. (Cf. Jeffrey M. Masson, Complete Letters of Sigmund Freud to
Wilhelm Fliess, 1887-1904, Belknap Press, Cambridge 1995, str. 110.) Ta
razlaga bi torej veljala zgolj za prvo Schreberjevo bolezen; druga je prej
posledica prevelikega napredovanja, nezmožnosti, da bi odgovoril na klic
Zakona. Pustimo na tem mestu ob strani gotovo zanimivo razlikovanje
med vohtvami, ki so vendarle seštevek glasov množice, in imenovanjem,
ki je v pravem smislu kreacija iz nič.
4.	»Ta predstava je bila moji celotni naravi tako tuja; kot bržkone smem reči,
bi jo pri polni zavesti zavrgel s takšnim ogorčenjem, da [...] ne morem
povsem zavreči možnosti, da so bili v igri [...] zunanji vpUvi.« (Schreber,
op. cit., str. 36-37.)
12
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
mnogo Starejši in »vrh tega v nekem smislu bolj domači z delova-
njem sodišča«, kjer je sam novinec. Pričnejo se težave z nespečno-
stjo,' ki se zaostrijo s koncem oktobra in bodo spremljale celotno
uvodno fazo bolezni. Pojavi se prvi nerazložljivi glas, »v daljših
ali krajših premorih ponavljajoče se prasketanje v steni«,® ki sta
ga s soprogo takrat poskušala osmisliti z mišjo, vnazaj pa ga bo
Schreber ugledal kot prvi Božji čudež, nekakšen proto-Božji proto-
čudež.'' Ta glas že nosi ključno tendenco kasnejših bolj spektakular-
nih čudežev: na vsak način preprečiti, da bi se Schreber potopil v
stanje »nič-mišljenja«, česar osnovna pojavna oblika - tako Schre-
ber -je spanec.®
Stanje postane nevzdržno, zato mu zdravnik odredi dopust, ki
ga z ženo izkoristita za pot v Leipzig, kjer univerzitetni kliniki za
živčne bolezni načeluje Paul Flechsig. Ob prvem pogovoru mu
Flechsig z govorom o napredku in novih uspavalih vzbudi upanje,
da bo bolezen minila po enkratnem izdatnem spancu.' Sledi, prav
5.	»... in sicer ravno nekako v trenutku, ko sem si lahko rekel, da so težave s
prilagajanjem na novo službo, na nove življenjske razmere itn. v glavnem
premagane.« (Ibid., str 37.)
6.	Ibid.
1. Če gre do potankosti verjeti Schreberjevi pripovedi, je ta glas, za razliko
od nadaljnjih Božjih čudežev, slišala tudi soproga (»Takrat sva seveda
pomislila na miš«). Prva možnost razlage je, daje šlo za. dejansko praske-
tanje, kar nas napeljuje k temu, daje temelj paranoje nek dejanski glas, ki
pa ga subjekt ni več sposoben vpeti v simbolno; da, z drugimi besedami,
glas vznikne v sami realnosti, na njenem robu, ne enostavno zunaj nje. - A
tudi če to možnost opustimo, je stvar še vedno zanimiva: ključno je, daje
sam Schreber dobil vtis, da žena sliši-, Schreber se namreč v nadaljevanju
nenehno čudi temu, kako okolica ne zaznava Božjih čudežev, iz česar
povleče nujni sklep, da to niso dejanski ljudje, temveč zgolj pojave v slogu
»bežno na vrženih mož«.
8.	Kar je, kajpada, stvar debate.
9.	»... in mi dal upanje, da celotna bolezen z enkratnim izdatnim spancem, ki
13
TADEJ TROHA
nasprotno, Še ena neprespana noč, ki jo že spremlja prvi poskus
samomora, in naslednje jutro ga prepeljejo na kliniko. V naslednjih
dneh se stanje rapidno slabša in kmalu se pričnejo kazati prva
znamenja »občevanja z nadčutnimi silami«, kar bo temelj celotne
Schreberjeve neo-konstitucije sveta.
Dodamo zgolj še nekaj nujne kronologije: 14. junija 1894 je
premeščen v zavod Lindenhof, dva tedna kasneje pa v zavod Son-
nenstein; leta 1900 začne pisati Spomine, leta 1902 je po dolgem
sodnem boju razveljavljen odlok o opravilni nesposobnosti in
Schreber je odpuščen iz zavoda Sonnenstein. Leta 1903 izidejo
Spomini živčnega bolnika (v izbrani družbi z Weiningerjevim
Spolom in značajem). Štiri leta kasneje izbruhne tretja bolezen in
Schreber se prostovoljno napoti v zavod Leipzig-Dösen. Umre
leta 1911 A. D., 18. a. D.
bi po možnosti trajal od tretje ure popoldne vse do naslednjega dne.« (Ibid.,
str. 39.) Prav frapantno je, da seje prav na tem mestu izgubil (najverjetnejši)
glagol »minila« - in ta spodrsljaj je resnico zadel kar se da natančno. Tisto,
kar je trajalo, ni bil spanec; in odsotna ni bila bolezen. Na to mesto opozori
tudi Lacan. V angleškem prevodu Ide Macalpine in Richarda Hunterja
namreč na mestu manjkajočega glagola stoji glagol deliver (»... gave me
hope of delivering me of the whole illness...«), iz česar I. Macalpine izpelje
celotno temo prokreacije pri Schreberju. Lacan na to navrže: »Toda o
ustreznosti prevedenega izraza to deliver preprosto ne gre diskutirati - saj
ni kaj prevajati!« (Jacques Lacan, »O vprašanju, ki predhodi vsaki možni
obravnavi psihoze« (v nadaljevanju Lacan, O vprašanju ...), v: Mladen
Dolar (ur.). Primer Schreber, Analecta, Ljubljana, 1995, op. 13, str. 84.)
Prevodna napaka je seveda ostala tudi v zadnji angleški izdaji iz leta 2000,
Memoirs of My Nervous Illness, NYRB, New York 2000.
14
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
Aksiom
Sami Spomini so, morda presenetljivo, na makro ravni izjenmo
trdno strukturirani. Kot vsako pravo delo znanosti - ali pač reli-
gije - takoj po predgovoru in uvodu v izhodišče postavi aksiomat-
ski del,'° ki gaje mogoče razgraditi v tri točke:
Prvič, ta svet - vsaj tisto, kar šteje - je sestavljen iz živcev, ki
si jih velja predstavljati kot izjemno fine nitaste tvorbe. Tako je s
človekom: njegova duša »je vsebovana v živcih telesa«;" celotno
duhovno življenje temelji na možnosti njihovega vzdraženja od
zunanjih vplivov, pri čemer se živci delijo na tiste, ki sprejemajo
zgolj čutne, ter na tiste, ki sprejemajo in ohranjajo tudi duhovne
vtise (razumski živci); ker po Schreberju vsak razumski živec
reprezentira celotno duhovno identiteto človeka, Schreber z njimi
v opombi razreši tudi vprašanje dedovanja.
Bog, na drugi strani, je prav tako živec - le da »zgolj živec, ne
telo«, kot poudari Schreber. Razlika je manjša, kot se zdi; tudi
vrhovna duša sestoji iz živcev. Ne gre torej za to, da Bog ne bi bil
materializiran; »telo«, ki ga Bog nima in ga človek ima, je - se
zdi - zgolj drugo ime za končno število živcev. Bog, ki »je zgolj
živec, ne telo«, je večen oz. neskončen zgolj zato, ker je število
Božjih živcev neskončno, kar seveda pomeni, da je večnost tu še
vedno funkcija končnosti oz. je v isti meri materializirana: ta ne-
skončnost je še vedno števna. Božji živci »lastnosti, ki so notranje
človeškim živcem, posedujejo v stopnji, ki presega vse človeške
pojme«.A ta razlika je zgolj kvantitativna, subjekt in Drugi se v
10. Izrazje Schreberjev. Na začetku sicer cenzuriranega tretjega poglavja izpe-
ljave iz prvega in drugega poglavja označi kot aksiom, ki mu bo v nadalje-
vanju, kolikor bo mogoče, našel utemeljitve. (Schreber, op. cit., str 33.)
Ì1. Ibid., str. 6.
12. Ibid, str. 8.
15
TADEJ TROHA
neki točki stikata. In lahko bi rekli, tudi za Boga, kolikor je živec,
veljajo iste zakonitosti.'^
Drugič, med človekom in Bogom obstaja razmerje, imenovano
Svetovni red. Dokler so razmere z njim v skladu, se Bog načelo-
ma - razen v redkih izjemah takšnih ali drugačnih genijev - ne
vtika v življenja posameznikov. Trajni neposredni odnos s člove-
škimi dušami ima Bog zgolj po telesni smrti, ko živci začasno
»mirujejo«.
Tretjič, kot posledica »dušemora« je prišlo do Svetovnemu redu
nasprotnih razmer. »V tej 'čudoviti zgradbi'«, v Svetovnem redu,
»seje v novejšem času pokazala razpoka, kije kar najtesneje pove-
zana z mojo osebno usodo«, pravi Schreber. Razpoka, raztrganina,
vrzel, ki se je tedaj manifestirala, je Svetovnemu redu tako rekoč
imanentna, je nujni nasledek materije te »čudovite zgradbe«.
Notranja težava Svetovnega redaje namreč v tem, da živci živega
človeka posedujejo privlačno silo, ki za Boga predstavlja poten-
cialno nevarnost. Bog kot živec je namreč zgolj drugi energetski
pol - ali drugače, obema je lasten En užitek, ki v Schreberjevem
univerzumu nosi ime »dušna naslada«. Če se v Svetovnem redu
Bog te potencialne nevarnosti zaveda in se zato zadržuje na »ne-
znanski oddaljenosti«,''' je sedaj Bog zaradi zgoraj omenjenega
»dušemora« prisiljen primakniti se bliže - a ta bližina je za Boga
nevzdržna, zato odslej vseskozi poteka gibanje približevanja in
13.	»[M]oment heteronomnega in neidentičnega, ki se drži slehernega živca,
velja tudi za Boga. In tu se Schreberjev Bog razlikuje od svojih bolj orto-
doksnih prednikov: je telesen, tj. materialen in lokaUziran, vsaj deloma
podvržen zakonom prostora.« (Samuel Weber, »Parabola«, v: Primer Schre-
ber, op. cit.) Na jezikovni ravni je ta zveza vidna v eni ključnih potez Schre-
berjevega diskurza, v »literalizaciji«, dobesednosti. To je razvidno že iz
naslednje serije: duša - živec - žarek - označevalec.
14.	Schreber, op. cit., str. 87.
16
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
oddaljevanja. To gibanje, do katerega je prišlo zaradi prevelike
bližine, bo sedaj tvorilo nek drug dispozitiv oblasti, »Wunderge-
walt«, in šele ta bo zares wundervoll, poln čudežev.
Aksiom je na kratko torej mogoče razgraditi v tri točke: materija
človeške duše in Boga je enaka, je živec; pred »dušemorom« je
med človekom in Bogom obstajalo urejeno razmerje, Svetovni
red; po »dušemoru« so nastale razmere, ki so Svetovnemu redu
nasprotujoče. To tretje pa že omogoča prehod v »dokazovalni«
del, kjer bo Schreber nadrobno popisal svojo osebno usodo, pot k
ponovni spravi z Bogom.
Že odtod je vidno, da tretja točka aksioma zagotovo ni aksiom
v strogem smislu, saj je v nujnost že vdrla naključna zarotniška
gesta, Flechsigov »dušemor«; razmere, nasprotne Svetovnemu
redu, so torej že izpeljava. In mogoče je reči, da bi se s tem strinjal
tudi sam Schreber. Obstajal je torej Svetovni red, urejeni simbolni
univerzum, ki pa ga je naenkrat doletel zlom in Schreber se kot
žrtev zarote začuti poklicanega, da ta Svetovni red ponovno sestavi.
A dobre razloge imamo, da podvomimo tudi v drugo točko
aksioma. To, kar se zdi naključni vdor v večno strukturo, pa se
vendarle poganja iz tistega, kar smo dejali v prvi točki, iz dejstva,
da je Bog kot živec dovzeten za privlačnost človeških živcev, da
je torej vrzel prisotna že v Svetovnem redu. Naključni vdor, »duše-
mor«, je bil mogoč ravno zaradi potencialne vrzeli, naključje je
torej vendarle že imelo podlago.
Če pa kot aksiom zavržemo Svetovni red, smo prišli do sklepa,
da izpeljava ne nastopi šele s tretjo točko, »Svetovnim ne-redom«,
temveč že z drugo, s samim (na videz v obe smeri večnim) Svetov-
nim redom. Edini zares aksiomatski del je torej zgolj ustroj Boga
in človeške duše, postulat, da sta oba sestavljena iz živcev, da
nista pravzaprav nič drugega kot živec. A postavka, daje Svetovni
red v strogem smislu stvar naključja, zgolj ena od možnosti -
17
TADEJ TROHA
postavka, ki se morda zdi katastrofalna-, za Schreberja pravzaprav
odpira prostor sublimacije v Lacanovem smislu, omogoči nam,
da Schreberjevega naprezanja ne zvedemo na ponovno vzpostavitev
Svetovnega reda. Redukcija aksiomatskega dela na eno samo, v
sebi dinamično točko (bi bilo mogoče reči »stvarjenje«?) nam
odpira naslednje vprašanje: sta alternativi res zgolj dve? Ali Schre-
ber res izbira zgolj med Svetovnim redom in razmerami, ki so v
nasprotju z njim? Je rekonstruirani Svetovni red res tisto, k čemur
Schreber stremi, ali pa sta, nasprotno, poleg Svetovnega reda
mogoči dve različni organizaciji, dva različna dispozitiva? Pri če-
mer je ponovno vzpostavljeni Svetovni red pravzaprav daleč od
nekdanjega in hkrati daleč od tistega oblastnega dispozitiva, ki
mu Schreber pravi Wundergewalt?
Klica nevarnosti
Videti je torej, da Svetovni red navsezadnje ni prav trdna zgrad-
ba, in pravzaprav nas tudi Schreber sam nima namena prepričevati
o nasprotnem. Prelom, ki se zgodi, je nenazadnje popisan retro-
aktivno, že z mesta preloma. Svetovni red, o katerem govori Schre-
ber, je vnazajšnja idealizacija. Ne gre torej za to, da bi Schreber
pred svojim zlomom verjel v nekaj takšnega, kot je Svetovni red.
Sam se je namreč, poudarja, kot »mnogi moderni ljudje« uvrščal
med »dvomljivce« inje »tej kategoriji pripadal tako dolgo, dokler
ni bil prek božjega Razodetja poučen o nečem boljšem«.'^
A tudi s to vnazajšnjo idealizacijo Schreber ne privzame ideje
Boga kot »absolutne popolnosti, ki mujo pripisuje večina religij«,
kar je tudi razlog, da ne more povsem zavreči očitka, da je že v
15. Ibid., str. 29.
18
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
Boga samega - in ne zunaj njega - vpisana anomalija, zaradi katere
ga že »ravnanje enega samega človeka lahko ogrozi«'® in se tudi
sam zaplete v to zaroto. Bog svojo notranjo slabost taji zgolj toliko,
kolikor velja Svetovni red.
Pri tem Schreber opozarja na napačno predstavo o Svetovnem
redu kot Bogu nadrejeni instanci. Svetovni red ni nek »neosebni
Nekaj«, ki bi »stal še nad Bogom«, temveč je »zakonito razmerje
[...] ki obstaja med Bogom in stvarstvom [Schöpfung], ki ga ta
prikUče v življenje«.''' To razmerje, ki izhaja iz bistva in lastnosti
Boga, pa slednjemu nudi nekakšno notranje varovalo pred samim
seboj. Če Bog namreč prekrši svoje pristojnosti, če se njegova
moč usmeri onkraj njegovega lastnega zakona (po katerem je
zadolžen za ustvarjanje) in se skuša z uničevalnimi nameni lotiti
telesa in razuma posameznika, se zaplete v lastno past, stopi »v
protislovje s samim seboj«.'® Mogoče je torej reči, da Svetovni
red kot tak ni nič drugega kot utajevanje slabosti, kije zapisana v
Boga.
Svetovni red se, kot smo dejali, Schreberju razkrije šele s točke
lastnega zloma, ko se realizira virtualna nevarnost, »klica nevar-
nosti«,'' ki tiči v njem. Zlom tega zakonitega razmerja med Bogom
in stvarstvom pa ne povzroči, kot bi se morda zdelo, povečane
distance med njima, temveč prav nasprotno. Če je to razmerje
učinkovito, kolikor se Bog zadržuje na distanci in občuje zgolj s
stvarstvom v celoti, paje za njegov razpad kriva ravno premajhna
16.	ibid., str 29-30.
17.	Ibid., str 61, op. 35, poudarek dodan.
18.	Ibid. To protislovje Schreber natančno zajame - kot pravi - z naslednjim
oksimoronom: v boju, ki ga je Bog vodil proti njemu, je imel Schreber
napadalca na svoji strani; njegove lastne moči je uporabil kot najučinkovi-
tejše obrambno orožje.
19.	Ibid, str. 30.
19
TADEJ TROHA
distanca, pretirano intimno razmerje. Slednje pa ni več razmerje
med Bogom in stvarstvom, temveč razmerje med Bogom in posa-
meznikom; zakonito razmerje nasledi polna realizacija »nedo-
umljivega zakona«,^° privlačne sile med živci in žarki, posamezni-
kovimi živci in Božjimi žarki.
Kaj se je torej Schreberju razodelo? O čem boljšem je bil po-
učeni Po našem prepričanju je bistveno poudariti, da je do razo-
detja, čudeža par excellence, prišlo že po zlomu ureditve, ki jo
vnazaj poimenuje Svetovni red in k čemur stremi, daje torej sam
čudež razodetja že vpet v celotno »čudeženje«, ki Svetovnemu
redu nasprotuje. Razodetje sámo je tako, kot je videti, neločljivo
zvezano z ostalimi, nadvse nadležnimi Božjimi čudeži.
Za razrešitev tega paradoksa sta nam na voljo dve možnosti.
Prva možnost bi bila spustiti se v razlikovanje med »dobrim« in
»slabim« Bogom, drugače rečeno, med nadležnimi čudeži, ki so
sledili zlomu Svetovnega reda, in Božjo naravo sicer. Na ta način
se zagovarja tudi sam Schreber:
Ljudem religioznega prepričanja, ki jih je sicer navdajala pred-
stava Božje Vsemoči, vsevednosti in dobrote, se mora zdeti nepoj-
mljivo, da bi se Bog kar naenkrat prikazal kot tako malenkostno
bitje, ki ga v duhovnem in nravstvenem oziru prekaša celo en
samcat človek. Nasproti temu moram izrecno poudariti, da velja
mojo nadmoč v obeh ozirih razumeti le v povsem relativnem smi-
slu. Tovrstno nadmoč zase terjam le toliko, kolikor gre za Svetov-
nemu redu nasprotno razmerje. [...] S tem nikakor ni nezdružljivo,
da v vseh ostalih zvezah, predvsem kar zadeva nadčutne reči, kot
so nastanek in razvoj celote Sveta, priznavam večno modrost in
dobroto Boga.^'
20.	Schreber, op. cit., str. 30. Nemški izrazje »das unergründliche Gesetz«.
21.	Ibid., sir. 188.
20
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
A ta apologija je precej kratkega dometa. Sloni namreč na pred-
postavki zarote, katere pobudnik je bil sicer Flechsig, pri kateri
paje - vendarle - sodeloval tudi Bog sam. Prav nič mu ne poma-
gata siceršnja Vsemoč in modrost, če gaje zgolj trik enega zarot-
nika zapeljal s pravega tira. Ključno je namreč, da je Flechsig
zgolj izkoristil pogoj možnosti, ki ga nudi ustroj Boga, dejstvo,
daje sam ravno kot živec sploh dovzeten za privlačno silo člove-
ških živcev. Če smo natančni, Bog pri vsej zadevi ni tako nedolžen,
kot se zdi.^^ Kot smo omenili že zgoraj, je Bog tudi prej občasno
stopil v povezavo s posameznimi »zelo nadarjenimi ljudmi (pesniki
itn.)«, se vtaknil vanje, spletel »živčni privesek«.^^ A pesnikom je
še manjkala zmožnost, da bi Boga ujeli na njegovo lastno zanko,
zadovoljili so se s tem, da jim je, predvsem v sanjah, podaril kakšen
ploden navdih, »misel ali predstavo o onstranstvu«.^"
A z naraščajočo živčnostjo med ljudmi so Boga prenehali
zanimati pesniki, ki bi jim razsipno delil navdihe. Naraščajoča
živčnost med ljudmi - ki je sinonim za povečanje njihove privlačne
sile - je namreč pri Bogu sprožila »instinktivno zavedanje« priha-
jajoče nevarnosti za Božje kraljestvo. Zato, pravi Schreber, je
razumljivo, daje Bog namesto pesnika izbral psihiatra, tistega, ki
je o tej zadevi najbolj poučen.^' K njemu je, kot konstruira Schre-
ber, pristopil na enak način kot prej do pesnikov, a psihiater se s
tem ni zadovoljil inje v živčnem privesku trdovratno vztrajal, kar
paje za Boga, kot že rečeno, nevzdržno, s tem pa pri Bogu izsilil,
da z njim sklene zaroto na škodo Schreberjevega rodu.
Vidimo lahko torej, da druga pot razrešitve paradoksa zvezano-
sti razodetja z razmerami, nasprotnimi Svetovnemu redu, za katero
22.	Do česar se kasneje dokoplje tudi Schreber sam.
23./Ш.,	str 11.
24.	Ibid.
25.	Ibid., str 25.
21
TADEJ TROHA
se tU zavzemamo, na »teorijo zarote« pristaja zgolj toliko, kolikor
je prvi vzgib vendarle bil pri Bogu, daje Boga v ta položaj pripe-
ljala njegova lastna radovednost, volja do vednosti.^® Schreber
namreč v opombi pojasni, da privlačne sile zaradi dejstva, da so
Božji žarki »živa bitja«, ne gre zvesti na golo mehansko silo,
temveč da »gre za nekaj, kar je podobno psihološkim vzgibom
[Triebfedern], 'Privlačno' je pač tudi za žarke tisto, kar intere-
sira.«^'' Bog, ki seje prej obračal zgolj k ustvarjenemu na splošno
in ga človeški posameznik kot tak sploh ni zanimal, seje v nekem
trenutku z vprašanjem obrnil na ekspertno vednost. In ravno to je
smisel Santnerjeve sintagme »Oče, ki je preveč vedel« - Bog, ki
je prek ekspertov v svoji volji do vednosti stopil v stik z uživajočim
posameznikom, je srečal svojo lastno obsceno podporo.
»Dušno umevanje«
Kakšna je torej, še enkrat, povezava med razmerami, ki so s
Svetovnim redom skladne, in tistimi, ki mu nasprotujejo? Čeprav
drži, da je na biografski ravni Schreberjev simbolni univerzum v
nekem trenutku, ki sovpade z imenovanjem na najvišji položaj v
sodni oblasti, utrpel zlom, pa moramo zaradi zgornjih razlogov bio-
grafski zlom ločiti od zloma, ki ga popisuje v Spominih, ločiti od
zloma Svetovnega reda. Natančneje, njuna povezava vzdrži zgolj
toliko, kolikor vštejemo sopovezanost Svetovnega reda in ne-reda.-®
26.	Za primerjavo Schreberja in Foucaulta cf. Eric Santner, My Own Prívate
Germany, Princeton University Press, Princeton 1996 in slov. prevod
odlomka v: Primer Schreber, op. cit., str. 165-175.
27.	Schreber, op. cit., str. 12, op. 5. To je trditev, ki bi jo - z obratom - gotovo
podpisal Freud.
28.	Rečeno drugače, gre za razlikovanje med psihozo in psihotično dispozicijo.
22
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
V besedilu Svetovnega reda in persona nikoli ne srečamo. Kar
pa še ne pomeni, daje prisoten zgolj v vnazajšnji idealizaciji kot
popolnoma ločen od aktualnih razmer, temveč se sam Svetovni
red - njegov smisel - skozi Spomine, če parafraziramo Schreberja,
pravzaprav sam odpravlja.^'
Posebno skupino rekel sestavljajo, pravi Schreber v XII. po-
glavju, tista, ki govorijo o »dušnem umevanju« [»Seelenauffas-
sung«]; ta nam kažejo, da slaboumno ponavljanje na pamet na-
učenih fraz ni tako daleč od morale,^® kot bi se utegnilo zdeti. Na
tem mestu Schreber poda pravo šolsko definicijo: »Dušno ume-
vanje v svojem izvornem pomenu je po moji sodbi nekoliko
idealizirana predstava, ki so si jo duše izoblikovale o človeškem
življenju in mišljenju.«^^ Dušam, ki so seveda »preminuli duhovi
nekdanjih ljudi«, ni vseeno za svet, ki so ga zapustile, temveč se
»živo zanimajo ne le za svojo lastno človeško preteklost, temveč
tudi za usodo svojih na Zemlji še živečih svojcev in prijateljev, ter
za vse, kar se je sicer dogodilo znotraj človeštva«. A zgolj opa-
Nekaj podobnega je mogoče reči o depresiji, ki je napadla Moritza
Schreberja po tem, ko mu je na glavo padla lestev. Večni aktivnež je ostal
brez svojega sintoma - in nič nenavadnega ni, daje pričel obsesivno pisati.
(Cf. Santner, op. cit., str 69.)
29.	»Aller Unsinn hebt sich auf«, pravi spodnji Bog Ariman. (Schreber, op.
cit., str 312.)
30.	Na tem mestu je čas za opozorilo na morda ključni predsodek, ki se mu je
potrebno izogniti ob soočenju s Schreberjem. Iz dejstva, da se je zgodil
»dušemor«, da je prišlo do razmer, ki so v nasprotju s Svetovnim redom,
da ga preganja predstava o preobrazbi v žensko, daje paranoik, parafrenik
ali shizofrenik, da je izključeno Ime-Očeta itn., nikakor ne sledi, da je pri
Schreberju odsotna vsaka ideja morale. Še več, morala, ki jo prav tako kot
Schreberja doletijo določene premene, predstavlja eno centralnih gonil
Schreberjevega univerzuma, in konec koncev je v polje etike vpisana tudi
njegova »razrešitev«.
31./Ш.,	str 164.
23
TADEJ TROHA
zovanje situacije, ki se dogaja spodaj, jim ne zadošča, temveč se
vanjo vključujejo s krajšimi »ortobiotičnimi«^^ slogani: »Ne misliti
na določene dele telesa«, »Ne na prvi poziv«," »Začeti posel je
treba dokončati«. Duše prav tako natančno vedo, kako je s spolno
razliko. V postelji mora ženska ležati na hrbtu, moški pa na strani;
moška golota ne vzbuja naslade, ženska, nasprotno, pa vzburi oba
spola; razlika je vidna tudi pri oblačenju - simbol moškosti je v
tem smislu škorenj, zato izraz »sezuti škorenj« za duše označuje
približno isto kot Entmannung}'^
V začetnem obdobju je torej s stališča duš vse bolj ali manj
jasno in tudi Schreberju je to pomagalo, da je »pridobil uvide v
bistvo človeškega miselnega procesa in človeškega občutenja, ki
bi jih lahko zavidal marsikateri psiholog«.'^ A ta rekla so kasneje,
tako Schreber, pridobila povsem drug pomen. Bolje rečeno, iz
njih je pomen, ki je v zgornjih predpisih jasen in razločen, prešel
v »gole floskule, s katerimi so [duše] ob popolnem pomanjkanju
lastnih misli [...] skušale zadostiti govorni potrebi«.^®
Če so prej duše natančno povedale, kaj je prav in kaj ni, pa je
vsebina sedaj prešla v goli imperativ: »Ne pozabite, da ste zavezani
dušnemu umevanju.«" Tuje seveda ključno, da se premik zgodi
znotraj Wundergewalt, pri čemer »dušno umevanje« deluje kot
vezni element s Svetovnim redom. Navidez zdrava, razumska avto-
riteta, ki jo izpričujejo duše v začetni fazi, je že nagnita, že oropana
32.	Izumitelj ortobiotike, izpeljanke iz Kantove etike, je bil prijatelj Moritza
Schreberja J. C. A. Heinroth. (Cf. Zvi Lothane, Seelenmord und Psychiatrie,
Psychosozial Verlag, Gießen 2004, str. 577f.)
33.	S čimer je mišljeno, da razumni človek ne sme reagirati že na prvi impulz
k določenemu ravnanju, temveč da mora zadevo najprej premisliti.
34./Ш.,	str 164-166.
35.	Ibid, stv. 167.
36.	Ibid
37.	Ibid
24
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
svoje »zdrave« simbolne učinkovitosti. Že moralne predpise poga-
nja ista lajna in v tem razvoju slednji zgolj pridobijo svojo ničelno
obliko, ki ni nič drugega kot nadjazovsko, vselej »aktualno« pridi-
ganje subjektove zavezanosti: počni, kar hočeš, a pri tem ne pozabi,
da si zavezan moji lastni »idealizirani predstavi«.^®
»Hammirschon«
A s čim se hrani ta lajna? Bog je v tem kontinuiranem iz-rednem
stanju vselej odvisen od Schreberjeve (miselne) aktivnosti.^' Sub-
jekt s svojim zatrjevanjem živosti v zadnji instanci podaljšuje ob-
stoj Drugega. In v tem pogledu ni nobeno naključje, daje Bog pri
Schreberju živi Bog, ki parazitira na dušni nasladi vsakega posa-
meznika. Schreberjev Bog je repetitiven - in zato sam seksuali-
ziran."" Edino, prek česar se Bog ohranja pri življenju, je ta repe-
titivni akt samozatrjevanja.
In zato ni nobeno naključje, da pritožba »hammirschon«, »tos-
može«, izhaja ravno iz tiste instance, ki je sama nosilec miselne
38.	Prisila po novem je zgolj prenovljeni izraz moraličnega asketizma. Nenehna
produkcijo novega - novo v svoji skrajni obliki je seveda neologizem - je
ravno najbolj prefinjen način, kako subjektovo uživanje vpreči v službo
nadjaza in mu hkrati navidez puščati prostor svobode.
39.	Za pojem miselne prisile [Denkzwang] cf. predvsem XVI. poglavje Spo-
minov.
40.	»Kako natančno dejavnost, ki je, sama po sebi, definitivno aseksualna,
pridobi seksualne konotacije? 'Seksualizirana' je, ko spodleti pri dosegi
svojega aseksualnega cilja [goal] in se ujame v začaran krog brezplodnega
ponavljanja. V seksualnost vstopimo, ko gesta, ki 'uradno' služi nekemu
instrumentalnemu cilju [goal] postane cilj po sebi [end-in-itself], ko začne-
mo uživati v samem 'disfunkcionalnem' ponavljanju te geste in pri tem sus-
pendiramo njeno namenskost [suspend its purposefulness].« (Slavoj Žižek,
Organs Without Bodies, Routledge, New York in London 2004, str 89.)
25
TADEJ TROHA
prisile, prisile k ponavljanju abotnih rekel. Čeprav Schreber na
neštevilnih mestih tarna o 1гбф1јијос1 istosti, ki mu ne privošči
niti trenutka odmora, pa v tem pritoževanju ni sam, temveč mu
dela družbo - bi lahko dejali - sam razlog tarnanja. Strategija
duš je dvojna: ne le, da vseskozi ponavljajo eno in isto, temveč na
paradoksen način tudi same razglašajo, daje ponavljanje že pove-
danega nesprejemljivo, strategija slaboumnosti je načrtna.
Eden od temeljnih sistemov »dušepolitike« je tako imenovani
»zapisovalni sistem«: »Hranijo se knjige ali druge vrste zapiski, v
katerih se zdaj že leta zapisujejo vse moje misli, vse moje fraze,
vsi moji uporabni predmeti, vse stvari, ki se sicer nahajajo v moji
posesti ali moji bližini, vse osebe, s katerimi občujem itn.«'" Z
drugimi besedami, mehanično je zabeležen vsak označevalec, ki
pride na pot."^ Formira se označevalna baterija, a njena težava je
v tem, daje kljub svojemu načeloma izjemnem obsegu zasnovana
kot končna in nezmožna kreacije. Drugače rečeno, edina funkcija
v tem sistemu - edino, kar funkcionira - je adicija."'
Zapisovalni sistem je po eni strani tisto, kar šele prinaša gradivo
za govorance žarkov, hkrati pa je sredstvo, s pomočjo katerega
naj se Schreberja dokončno razglasi za slaboumnega in potemta-
kem Bogu nenevarnega.
»Verjeli so, da bi z zapisovanjem lahko izčrpali mojo miselno
zalogo, tako da bi končno moralo priti do trenutka, ko pri meni
41.	Schreber, op. cit., str. 126. Cf. Jacques Lacan, Psychoses, W. W. Norton,
New York in London 1993, str 256.
42.	»'Sistem zapiskov' {Aufschreibesystem), v katerem so shranjena dejanja
in misli, mimogrede prikliče v spomin zvežčič, ki ga je vodil angel varuh
naših veroučnih otroštev, a onkraj tega bodimo pozorni na odsotnost sleherne
sledi tega, da bi prodrl v intimnost.« (Lacan, O vprašanju ..., str. 97.)
43.	Kot pravi Lacan, ravno zato Schreber ni pesnik, čeprav je pisec. »Poezija je
kreacija subjekta, ki privzame nov red simbolnih razmerij do sveta. V Schre-
berjevih Spominih ni nič temu podobnega.« {Psychoses, op. cit., str. 87.)
26
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
nove misli ne bi več mogle priti na dan; ta predstava je seveda
popolnoma absurdna, ker je človeško mišljenje neizčфno in npr.
branje knjige, časopisa itn. vselej vzbuja nove misli.Vedno je
mogoče dodati še eno misel, še en označevalec. Trdijo sicer, da
me lahko izčфajo, a v svetu, kolikor je kreacija večnega Boga, se
vselej lahko razodene nekaj novega. A primer, ki ga poda, kaže
drugam. V trenutku namreč, ko se pri njem ponovi kakšna nedolž-
na misel, ki jo je že kdaj izrekel in je torej ze zapisana, npr., ko
pravi »zdaj bi se rad umil« ali ko pri igranju klavirja pomisli »to
je lepo mesto«, se sliši fraza »'To smo že' (izgovorjeno 'tosmože')
seil, zapisali«,"*' s čimer, tako Schreber, žarki dosežejo imunost za
privlačno silo teh misli, za njihovo morebitno subverzivnost.
Absurdna nedolžnost tega primera nam kaže, da težava ni toliko
v nezmožnosti, da bi se porodila nova misel, temveč v pozicioni-
ranosti misli kot take, ki jo Schreber že od začetka izkuša kot tujo
in vselej že zlajnano. Bistveno je torej, da se nam ne izmakne
dejstvo, da je, prvič, še tako nova beseda - četudi je neologizem:
ta je konec koncev poglavitni princip »osnovne govorice« -
izkušena kot vdor od zunaj, in drugič, da je sama označevalna
baterija načeloma končna, nezmožna proizvesti nov pomen.
Kje paje izhod? »Tosmože« se umešča v zgodnjo fazo miselne
prisile, ko Schreber še konservativno vztraja na razumskem boju
proti nesmislu. V kasnejšem času bo Schreber strategijo obrnil in
namesto poskusov branjenja smisla - namesto da bi dopolnjeval
načete fraze - v polni meri pristal na njihov nesmisel in jih kot
načete ponavljal, s čimer se bo po smislu odpravil še nesmisel.
44.	Schreber op. cit., str. 131.
45./Ш.,	str 132.
27
TADEJ TROHA
Čudovite konstrukcije
Iz cele verige čudežev, ki se pod Wundergewalt grmadijo na
Schreberja, je pravi podvig izločiti enega, ki bi metaforično, v eni
besedi zgostil teh razvpitih 300 in več strani. A to so poskušali.
Tisti, ki jih je zapeljalo cenzurirano tretje poglavje, v katerem se
je namenil govoriti o svoji družini,''® so odgovor našli v čudežih,
ki omogočajo analogijo z ortopedskimi pripravami očeta, Daniela
Gottloba Moritza Schreberja. Ti so dobili potrditev od Schreberja
samega, saj ravno oba, ki ju je mogoče najenostavneje izpeljati iz
očetove ortopedije, - »Engbrüstigkeitswunder«, »ozkoprsnostni
čudež«, in »Kopfzusammenschniirungsmaschine«, »glavozatego-
valni stroj« - tudi sam Schreber označi kot najgrozotnejša.
Te interpretacije so do neke mere gotovo ustrezne in nadvse pre-
pričljive. Že sam izraz »wundervolle Aufbau« nas, denimo, napelju-
je na naslov ene od očetovih monografij Anthropos, s podnaslovom
Der Wunderbau des menschlichen Organismus. A ta prizadevanja
za jedrom zgodovinske resnice Schreberjevih blodenj - njihov
pionir in prototip je William Niederland - so se vselej zvedla na
raven konkretnih čudežev. Kar je seveda vodilo k temu, da mnoge
prepričljive razlage spremljajo naravnost za lase privlečeni posku-
si, ki so 1тефге1е, morda nezavedno, pripeljali do pravih historič-
nih potvorb in so s tem mnogokrat več povedali o svoji domišljiji
kot o predmetu raziskave.''^ A še več, te težave nam nakazujejo
neko bolj temeljno zagato teh poskusov, ki jih spremlja nujnost
vselej »še enega napora«, da bi sestavili koščke sestavljanke,
rekonstruirali to čudežno konstrukcijo Schreberjevega otroštva.
46.	Ta cenzura je pravzaprav priskrbela tisti nujni manko, ki je ustvaril iluzijo
sklenjene celote Denkwürdigkeiten.
47.	Cf. Han Israels, Vater und Sohn. Eine Biographie, Verlag Internationale
Psychoanalyse, München in Dunaj 1989.
28
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
Težava teh analitičnih (re)konstrukcij je, da so zunaj analitične
situacije namreč precej brezplodne. Freudove »konstrukcije v ana-
lizi« so pač zgolj polovica dela, saj služijo le kot dodatni poriv
analizantu. Njihov kriterij resničnosti je strogo notranji - bodisi
ima učinek resnice bodisi ga nima. Prav zato je v najostrejšem
smislu vseeno, aU anaUtikove konstrukcije ustrezajo neki pretekli
dejanskosti ali ne.
Freud svoj skrajno jedrnati tekst »Konstrukcije v analizi«"*®
zastavi kot ugovor »nekemu zelo zaslužnemu raziskovalcu«, ki
pa seje »nekoč vendarle izrazil žaljivo in krivično o naši analitični
tehniki. Dejal je, da s pacientom, ko mu podajamo naše razlage,
ravnamo po razvpitem pravilu: Heads I win, tails you lose. Kar
pomeni, če nam pacient pritrjuje, potem imamo seveda prav; če
pa nam nasprotuje, potem je le-to samo znak odpora, torej nam
prav tako pritrjuje.Ker se Freud zaveda, daje ta trditev možna
zgolj kot napačna izpeljava enega temeljnih psihoanalitičnih
dognanj o zanikanju, ki ne zadene, da torej »'ne' našega pacienta
nasploh ne določa, da naše razlage opustimo kot nepravilne«, ob
tem ne more zgolj zamahniti z roko: ta raziskovalčeva potvorba
zahteva toliko tehtnejši odgovor, kolikor je potvorba za Freuda
pravilnega izhodišča.
»Raziskovalec« je v prvi vrsti namreč spregledal, da je tudi
pacientov »da« lahko znamenje odpora:
Analizirančev neposredni »da« je večpomenski. Lahko res na-
znanja, daje analiziranec slišano konstrukcijo priznal za pravilno,
lahko paje tudi brez pomena ali pa gaje mogoče imenovati celo
48.	Sigmund Freud, »Konstrukcije v analizi«, Razpol 9, Društvo za teoretsko
psihoanalizo, Ljubljana 1996, str 209-219. (V nadaljevanju Freud, Kon-
strukcije.)
49.	Ibid., str 210.
29
TADEJ TROHA
»hinavski«, s tem daje prilagojen analizirančevemu odporu, ki s
takšnim soglašanjem neodkrito resnico še naprej skriva. Ta »da«
ima vrednost samo, če je sledil iz nedirektnih pritrditev, kadar
pacient neposredno po svojem 'da' producira nove spomine, ki
konstrukcijo dopolnjujejo in razširjajo. Samo v tem primeru pri-
znamo »da« kot polno rešitev mesta, ki ga zadeva."'
Freud je tu dejansko na višini svoje naloge in v tej koncepciji z
enim zamahom odpravi raziskovalčev očitek - ki je očitek šolskega
branja psihoanalize -, hkrati pa v marsičem presega tudi sebe sa-
mega, kot pokaže njegovo branje Schreberja, kjer na določenih
mestih sam omogoči tvorbo tovrstnih potvorb.^'
Ta zgornji odlomek je do neke mere šele očiščenje terena, bolje
rečeno, komplikacija njegove sestave, ki Freudu omogoči zavrniti
še eno, ponovno tako rekoč lastno analogijo. Tudi na začetku tega
teksta^-je namreč govora o njegovi priljubljeni, psihoanalizi ana-
logni disciplini, namreč arheologiji. Analitik je v razmerju do arhe-
ologa hkrati na boljšem in na slabšem: »Njegovo delo konstrukcije
ali, kot se rado sliši, rekonstrukcije, kaže veliko podobnost z delom
arheologa. [...] Pravzaprav je identično, le da dela analitik pod
boljšimi pogoji, saj si prizadeva za nekaj še živega, ne za porušen
objekt,« pravi Freud in analitikov ugodnejši položaj podkrepi s
tem, da ima slednji »na voljo tudi material, ki mu pri izkopavanjih
ni mogoče najti nič podobnega, npr. ponavljanje reakcij, ki izvirajo
iz preteklosti, in vse, kar se skozi transfer nakaže pri takšnih
50./Ш.,	str. 214.
51.	»Le v zadnjem primeru nam je torej potrebno opustiti negativno preobleko,
v katero je zavita izjava [...] in že imamo zaželeni prevod iz paranoidnega
v normalni način izražanja.« (Sigmund Freud, »Psihoanalitične pripombe
k avtobiografskemu opisu primera paranoje (demantia paranoides)« (v
nada.l}evan}uFveud, Psihoanalitične pripombe), Primer Schreber, str. 33.)
52.	Cf. Sigmund Freud, Nelagodje v kulturi. Gyrus, Ljubljana 2001.
30
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
ponavljanjih«." AnaHtik ima povrhu še to prednost, daje njegov
objekt, čeprav premeščen in razsut, načeloma cel, za razliko od
ruševin, ki so jih nepovratno uničili mehanična sila, ogenj in
plenjenje. Rekonstrukcija celote iz kosov je v analizi potemtakem
načeloma mogoča.
A kaj, ko to ni vsa zgodba. Ta psihični objekt je namreč »nepri-
merljivo bolj zapleten kot material arheologa«, k čemur Freud
doda svoj refren, da znanje psihoanahze »ni dovolj pripravljeno
za to, kar naj bi našli, ker intimna struktura le-tega skriva še tako
veliko skrivnostnega« - a ključna je prva ugotovitev, ki nam naka-
zuje, da je neskončnost tega objekta radikalno nezmožna postati
končna, daje analiza dejansko »unendlich«, da njena neskončnost
ni razrešljiva, da nikoli ne bomo dospeli do točke, ko bo ono
postalo jaz. Ta tako vabljiva primerjava med arheologijo in analizo
se tu konča, »kajti glavna razlika med obema leži v tem, da je za
arheologijo rekonstrukcija cilj in konec njenega prizadevanja,
medtem koje za analizo konstrukcija samo priprava«.'"
Pri čemer seveda ne gre za to, da mora biti priprava »v celoti
izvedena, preden se lotimo sledečega, nekako tako kot pri gradnji
hiše, kjer morajo biti vsi zidovi postavljeni in vsa okna vstavljena,
preden se lahko ukvarjamo z notranjo dekoracijo soban«." Kon-
strukcija, za katero tu gre, namreč že sama, bi lahko dejali, ne
more shajati brez nujnega kiča. Drugače rečeno, analitikova kon-
strukcija, da bi bila učinkovita, ne more shajati brez navidez
nepotrebnih barvitih detajlov, saj se ravno na slednje pacient morda
»obesi«, »nasede« nanje - prav tako kot na podoben zven besed
»nasedejo« Schreberjevi »začudeženi ptiči« - in mu s tem nudijo
določen poriv za nadaljnji Durcharbeiten.
53.	Freud, Konstrukcije, str 211-212.
54.	Ibid., str 212.
55.	Ibid
31
TADEJ TROHA
Kriterij resničnosti neke konstrukcije, kot smo že dejali, torej
ni pravilnost, ujemanje rečenega z dejstvi, temveč je v tem, ali
zadene, ali pri pacientu sproži reakcijo. Rečeno s Freudovim izra-
zom, konstrukcija potlačenemu daje »vzgon«, »Auftrieb«.'® Kon-
strukcija zatorej nikoli ni cilj sama na sebi, nikoli ni re-konstrukcija
preteklosti. Analitiki, pravi, je ne podajajo »nič drugače kot dom-
nevo, ki čaka na preizkus, potrditev ali zavrnitev. Pri tem se ne
sklicujemo na avtoriteto, od pacienta ne zahtevamo neposrednega
pristanka in z njim ne diskutiramo, če ji sprva ugovarja.«"
Če se začasno vmemo k našim raziskovalcem, lahko najprej
opazimo, da pri raziskovanju avtobiografskega primera Schreber-
jeve paranoje umanjka ravno siceršnji pacientov odziv. Še več,
shajati je potrebno celo brez Schreberjeve biografije, ki bi s podatki
o otroštvu olajšala delo.'® Zaradi odsotnosti pacientove pritrditve
ali ovržbe, kar bi omogočilo nadaljnji »dialog«, pa so ti raziskovalci
ostali brez minimalnega kriterija resničnosti, kar je vodilo k temu,
da so avtoriteto iskali drugje in jo ponavadi našli v njegovih bio-
grafskih podatkih, natančneje v biografskih podatkih in monogra-
fijah o principih vzgoje Schreberja starejšega." Kar gotovo ni
najslabša možnost, a izvedba seje, kot že rečeno, večinoma zvedla
na dokaj neprepričljive in včasih že s subjektivnega stališča izmiš-
ljene, a vendar poskuse celovite re-konstrukcije Schreberjevega
56.	Ibid., str 217.
57./Ш.,	str. 216.
58.	V tem primera bi bilo, tako Niederland, »razmeroma enostavno predložiti
anamnezo o vseh dogodkih, ki so vodili k njegovi hospitalizaciji«. (William
Niederland, Der Fa//5c/ireèer, Suhrkamp, Frankfurt naMajni 1978, str. 95.)
59.	Slednje so zanje, mimogrede, pravo veljavo dobile šele ob biografski
potrditvi, daje Moritz tudi z lastnimi otroki ravnal tako, kot je zapovedoval
v svojih vzgojnih razpravah. Kar je natanko nasprotje tistega, na kar opo-
zarja Friedrich A. KxIÚ&t v Aufschreibesysteme 1800-1900, Wilhelm Fink
Veriag, München 2003. (Cf. Santner, op. cit., str 71-75.)
32
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
otroštva, pri Čemer je njihov pogled odtaval daleč stran od izho-
diščnega objekta, Schreberjevih Spominov. Toda ali je te fakto-
grafske potvorbe dejansko mogoče razložiti zgolj kot primere
znanstvene nepoštenosti, odvisne od osebne drže posameznikov,
ali pa gre to simptomatiko prej vpisati v izhodišče, jo v polni meri
vzeti kot zadevo nujnosti?
V iskanju odgovora se ponovno obrnimo na Freudov tekst o
konstrukcijah, kjer sledi še en obrat. Konstrukcija v zadnji instanci,
kot je videti, namreč nima prav veliko opraviti s spominom v smi-
slu pravilne rekonstrukcije preteklosti:
Pot, ki izhaja iz analitikove konstrukcije, naj bi se končala v anali-
zirančevem spominjanju; toda zmeraj ne vodi tako daleč. Kaj
pogosto pacienta ne uspemo pripeljati do spominjanja potlače-
nega. Namesto tega s korektnim izvajanjem analize pri njem
dosežemo gotovost prepričanja o resničnosti konstrukcije, ki tera-
pevtsko učinkuje enako kot ponovno doseženo spominjanje.®®
Seveda Freud tu pušča odprto, »kako je mogoče, da nek navidez
nepopolni nadomestek vseeno popolnoma učinkuje«,®' kako je,
drugače rečeno, mogoče, da se dejstveno pravilni spomin, zvesta
rekonstrukcija preteklosti, v svojih učinkih prav nič ne loči od
njegovega dozdevka. Toda če se je prej zdelo, da konstrukcija
zgolj nudi fikcijsko vzpodbudo za vznik prave vednosti o pretek-
losti, pa iz tega odlomka izhaja, da sama konstrukcija že deluje
kot učinkoviti nadomestek, dozdevek pravilnega spomina.
In tu se analitične konstrukcije tudi v Freudovem tekstu staknejo
z blodnjami na strani pacienta, kar ni presenetljivo, če se spomnimo
razvpite ugotovitve iz razprave o Schreberju. Svet, ki gaje doletela
60./Ш.,	str. 216-217.
61./Ш.
33
TADEJ TROHA
katastrofa - v našem kontekstu razpad Svetovnega reda -, para-
noik, pravi Freud, »ponovno zgradi [...] tako da lahko v njem
znova živi. Zgradi ga skozi delo svoje blodnje. Blodnja, ki jo
imamo za bolezensko tvorbo, je v resnici poskus ozdravitve, rekon-
strukcija.«^^ Razpadu subjektovega univerzuma, ki se je v akutni
psihotični fazi razletel na blodeče, nestrukturirane označevalne
elemente, sledi njegovo ponovno sešitje prek, po Freudu, dveh
blodenj, blodnje preobrazbe v žensko in odrešeniške blodnje, kjer
bodo razmoženi Schreber in božji živci, žarki - spermatozoidi -
poskrbeli za ponovno obljudenje. Če Freud tu še govori o re-
konstrukciji, pa četrt stoletja kasneje z enako mero drznosti pravi,
da se mu »bolezenske blodnje« zdijo »kot ekvivalenti konstrukcij,
ki jih gradimo v analitičnih obravnavah«, kažejo se mu
kot poskusi k pojasnitvi in ozdravljenju, ki pod pogoji psihoze
lahko vodijo predvsem temu, da košček realnosti, ki je v
preteklosti utajen, nadomestijo z drugim koščkom, ki je bil prav
tako utajen v preteklosti. [...] Kakor naša konstrukcija učinkuje
samo s tem, da ponovno vrača nek košček izgubljene življenjske
zgodbe, prav tako se tudi blodnja zahvaljuje svoji prepričljivi
moči deležu historične resnice, ki jo le-ta postavi na mesto
zavrnjene realnosti."
Če bi ta zadnji stavek prav lahko služil kot izhodišče Nieder-
landu, ki sije iskanje resničnostnega jedra Schreberjevih blodenj,
njihove historične resnice, zadal kot življenjski projekt, pa nam
Freudova analogija z analitikovo konstrukcijo morda kaže pot
onstran enostavnih sklepanj v slogu »določen očetov ortopedski
stroj - določen Schreberjev čudež«. Toda ne na način, da bi se
62.	Sigmund Freud, Psihoanalitične pripombe, str 61.
63.	Freud, Konstrukcije, str 218-219, poudarek dodan.
34
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
odrekli tej povezavi, napraviti je potrebno zgolj droben premik, ki
nas pripelje do bolj strukturne povezave dveh dispozitivov oblasti,
očetove »ortobiotike« in Schreberjeve Wundergewalt.^ Odmik
od Niederlanda je v tem smislu radikalizacija in formalizacija nje-
gove osnovne teze,®^ kjer ni bistven čudež v svoji števni samo-
stalniški, temveč v svoji glagolski obliki. Ne toliko ta ali oni Wunder,
temveč wundern v svojih številnih pregibih: čudežiti, začudežiti,
odčudežiti, biti začudežen. Schreberjeva konstrukcija v svojem
prvem koraku zahteva vpis tega oblastnega dispozitiva v govorico.
Projekcijsko razodetje
In dejansko se zdi, da tu v čisti obliki srečamo tisti neslavni
pojem, pojem projekcije, za katerega Freud v svoji analizi sluti,
da je ključen, hkrati pa njegovo razdelavo iz različnih razlogov
odlaga nekam v prihodnost. Projekcija kot formalno-dinamični
element v analizi Schreberja predstavlja drugi pol tistemu, kar je
po Freudu obveljalo kot njegova zadnja beseda: »Vzrok te bolezni
je bil torej prodor homoseksualnega libida [...], bolnikovo upiranje
temu libidinalnemu vzgibu pa je proizvedlo konflikt, iz katerega
so se razvili bolezenski pojavi.«®® Freudova razprava tako še zdaleč
ni tako homogena, kot se zdi na prvi pogled, in pravzaprav gre za
tako rekoč tipično freudovsko nihanje med bolj formalnim - »oz-
načevalnim« - in vsebinskim - »označenskim« - razumevanjem.®^
64.	K čemur je seveda treba dodati še Flechsigovo »psihofiziko«.
65.	Daje oznaka »radikalizacija« upravičena, nam priča že obetavni naslov
enega od Niederlandovih spisov, v nemškem prevodu »Schrebers 'angewun-
derte' Kindheitswelt«. (Cf. Niederland, op. cit., str. 95-115.)
66.	Freud, Psihoanalitične pripombe ..., str. 39.
67.	Prvi primer je že zgornje nihanje med arheološko rekonstrukcijo in ana-
litično konstrukcijo. - Seveda paje ta dvojnost zgolj popačenje tiste dvojne
35
TADEJ TROHA
Na tem mestu se ne bomo spustili v nadrobno branje Freudove
razprave, temveč se bomo na kratko posvetili točki, kjer se ome-
njena dva dinamizma stakneta. Gre za znamenito Freudovo for-
mulo različnih načinov oporekanja stavku »jaz (moški) ljubim
njega (moškega)«. Če Freud kot gonilo paranoje ustoliči zgoraj
navedeni izbruh homoseksualnega libida, mu različni načini
oporekanja temu stavku služijo kot klasifikacija različnih pojav-
nih oblik paranoje - preganjalne blodnje, erotomanije, blodnje
ljubosumja. Tu se bomo, razumljivo, osredotočili zgolj na prvo
obliko.
Oporekanje v preganjalni blodnji Freud razstavi na dva koraka.
Prvič: »Jaz ga ne ljubim, temveč ga sovražim.« Ta prvi korak pa
seveda ni dovolj; če bi ostali pri tem, bi šlo za klasično zanikanje.
Potreben je torej drugi korak:
Mehanizem tvorjenja simptomov pri paranoji terja, da notranjo
zaznavo, občutek, zamenja zunanja zaznava. Stavek 'jaz ga sovra-
žim' se tako 5 projekcijo pretvori v drugega: On je tisti, ki me
sovraži (preganja), kar mi tudi daje pravico, da ga sovražim. Go-
nilni nezavedni občutek tako nastopi kot posledica, ki izhaja iz
zunanje zaznave: 'Jaz ga ne ljubim - temveč ga sovražim - ker
me preganja.^^
koncepcije, po eni strani označevalne, ki jo zajema Lacanov slogan »neza-
vedno je strukturirano kot govorica«, in na drugi strani libidinalne kon-
cepcije - označevalca in užitka. Do popačenja pride zaradi napačnega razu-
mevanja užitka kot substance ter govorice kot jezika. (Cf. Alenka Zupančič,
»Štirje diskurzi v luči vprašanja presežnega užitka«, Razpol 13, Društvo
za teoretsko psihoanalizo, str 113-155.) Mladen Dolar (O glasu, Analecta,
Ljubljana 2003) predlaga korekcijo zgornje Lacanove formule v »nezavedno
je strukturirano kot jejezik« (str 196), pri čemer je jejezik »prav koncept
te razlike, razlike obeh logik, njunega razcepa in njune enotnosti v tej
notranji divergenci«. (Str 194.)
68. Freud, op. cit., str 55.
36
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
Vidimo torej, da sta v tej formuli prisotna tako »homoseksualno
gonilo« kot mehanizem projekcije, za paranojo določujoč meha-
nizem tvorjenja simptomov. Za paranojo sta torej odločilna oba
faktorja, nobenemu ni mogoče dati prednosti.
A zadeva je še nekoliko bolj zapletena. Če namreč na tem mestu
sledimo Lacanovi korekciji Freuda, da je Schreberjeva homo-
seksualnost že paranoični simptom,^^ je neizogibno, da tudi sam
gonilni element »razvsebinimo«: tudi sama homoseksualnost kot
simptom je namreč zavezana projekcijskemu mehanizmu tvorjenja
simptomov, paranoikovi specifični »simptomalni torziji«.™
Zgornji Freudov navedek pa kaže še dodatni dve ravni. Na eni
strani imamo subjekta, ki »ljubim ga« zamenja v »sovražim ga«;
zaradi nemoči, da bi ta negacija uspela sama po sebi, je potreben
posredovalni element, projekcija, ki pa ni enostavno »sovraži me«,
temveč »sovraži (preganja) me«. Odtod je mogoče reči, da pojmov-
na nedoločenost glagola »preganja me«, ki ga ni mogoče zvesti
bodisi naljubi me bodisi sovraži me, ponuja zgolj drugi izraz same
nemoči negacije na strani subjekta. Preganjanje kaže prej na neki
»Zuviel von Anspruch«'", presežek nesmiselnega nagovora s strani
Drugega.
69.	»Njena [Ide Macalpine] kritika klišeja o domnevni represiji homoseksual-
nega nagona kot - sicer povsem nedoločenega - pojasnila psihoze je magi-
stralna, zapovrh pa jo na naše veliko veselje demonstrira prav na primeru
Schreber. Homoseksualnost, ta domnevna determinanta paranoične psiho-
ze, je v resnici simptom, ki se artikulira v njenem procesu.« (Lacan, O
vprašanju ..., str. 82.)
70.	Cf. Eric L. Santner, Miracles Happen: Benjamin, Rosenzweig, Freud, and
the Matter of the Neighbor, http;//www.cjs.ucla.edu/Mellon/Santner_
Miracles_Happen.pdf.
71.	Za 1п1ефге1ас1јо te Freudove sintagme cf. Eric Santner On the Psycho-
theology of Everyday Life, University of Chicago Press, Chicago 2001, str
32.
37
TADEJ TROHA
Da bi to preganjanje locirali, je dvojica ljubi - sovraži prav-
zaprav nepotrebna. V čisti obliki se namreč pri Schreberju kaže
skozi, naj tako rečemo, »projekcijsko« oz. »formalno negacijo«
glagola wundern. Ta glagol, ki v nemščini deluje natanko tako
kot v slovenščini, namreč v oblikah čudim se, čudi me, začuden
sem, pri Schreberju nastopa od zunaj. Drugi je tisti, ki wundert
mich, ki me čudeži, ki mi nekaj začudeži. Gre torej za sam obrat
smeri glagola, pri čemer ta minimalni, zgolj formalni obrat enega
in istega glagola doseže, da v čisti obliki izstopi nič drugega kot
smer samaJ^
Kakšno je torej Schreberjevo razodetje? Spomnili se bomo, da
Schreberjeva bolezen izbruhne ob presežnem imenovanju na mesto
predsednika senata, ob presežku poziva Drugega, ki ga Schreber
ne more prevzeti nase. In če tokrat sledimo Schreberju, bi to imeno-
vanje v grobem še segalo v Svetovni red. Pri tem smo poudarili,
da razodetja ni mogoče ločiti od Wundergewalt, daje čudež razo-
detja že vpet v samo čudeženje. Razodetja potemtakem ni mogoče
locirati v enega od čudežev (v kakšen prijazni čudež). Nasprotno,
razodetje po vsebini, vsebina razodetja je Wundergewalt sama.
Če pa Schreber vseeno govori o razodetju, je odtod pravzaprav
edini mogoči sklep ta, da se je Schreberju razodel utajeni delež
preganjanja v samem Svetovnem redu.
Schreberju se, drugače rečeno, skozi razodetje ne razodene nič
drugega kot »prva točka aksioma«, sámo stvarjenje. Stvarjenje,
ki postulira medsebojno privlačnost subjekta in Drugega, je v sebi
ne-cela »materialna« osnova, das unergründliche Gesetz, ki paje
že v sebi entstellt, »razštelan«. In če razodetje umetno razgra-
dimo v dva koraka, je mogoče reči, da Schreber v prvem koraku
razštela utajeno razštelanost stvarjenja (način organizacije, ime-
72. Ki je tudi sicer »smer« čudeža.
38
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
novan Svetovni red), v drugem koraku pa razštelanost stvarjenja
privzame na lastna pleča - a ta pleča so gola: zahteva pravico, da
si, »koje sam z Bogom«, nadene nekaj ženskega lišpa in se zgoraj
brez občuduje v ogledalu. Predstava, ki je, kot pravi, namenjena
Bogu:
Zlasti mi zato nikoli ne bo padlo na pamet, da bi par teh krpic ali
neprave bižuterije, iz katere sestoji moje t. i. žensko okrasje,
zamenjal s čimer koli, kar bi se tudi revni služkinji utegnilo zdeti
kot pravi lišp ali nakit. Kajti zadevnih predmetov si nisem omislil
ali izdelal za lastno zadovoljstvo, temveč le, da bi na napravil
določen vtis na Boga, in zato zadostujejo pač tudi skoraj
brezvredne in nepristne reči."
Bogu zadostuje dozdevek. In Schreberjevo odrešenje - kot
Genesung, ozdravljenje, vezano na Genesis -, privzetje stvarjenja
na lastna gola pleča, poteka prek dozdevka. Konstruira se. Ham-
mirschon ?
73. Schreber, op. cit., str 432-433.
39
Eric Santner
OČE, KI JE PREVEČ VEDEL*
I
Vse od izida Freudove razprave" se je velik del literature o
Schreberju osredotočil na poskuse, izluščiti zgodovinske in bio-
grafske detajle, ki obdajajo Schreberjev zlom, vzpostaviti referenč-
no dimenzijo »presežnega očeta«, čigar vsiljivo prisotnost Schre-
ber najpogosteje imenuje »Flechsig« in ki jo konec koncev okrivi
za degeneracijo Svetovnega reda. Ti poskusi se na nek način
pričnejo s Freudovim lastnim zanikanjem takšne konkretne zgodo-
vinske vednosti. Proti koncu drugega dela razprave, prav v tre-
nutku, ko zmagoslavno naznani, da se je njegova analiza znašla
»na dobro znanih tleh očetovskega kompleksa«, Freud namigne
na manjkajočo zgodovinsko razsežnost te analize: »Če se samemu
bolniku boj s Flechsigom razkrije kot konflikt z Bogom, potem
moramo mi sami ta konflikt prevesti v infantilni konflikt z ljub-
ljenim očetom, katerega posamezni elementi, kijih ne poznamo,
so določili vsebino blodnje.«^ Kasneje doda naslednjo opazko:
* Pričujoči tekst je prevod dela drugega poglavja knjige Erica Santnerja, My
Own Private Germany. Daniel Paul Schreber's Secret History of Modernity,
Princeton University Press, Princeton 1996.
1.	Sigmund Freud, »Psihoanalitične pripombe k avtobiografskemu opisu
primera paranoje (dementia paranoides)«, v: Dolar (ur.), Primer Schreber,
Analecta, Ljubljana 1995, str. 7-69.
2.	Freud, op. cit., str. 48-49; moj poudarek.
41
ERIC SANTNER
Kdor bi bil v razlagi nekoliko bolj drzen, kot sem bil sam, ali pa
bi zaradi znanstva z družino Schreber več vedel o njenih članih,
o miljéju ter o drobnih pripetljajih v njej, temu bi moralo iti še
lažje od rok zvajanje vseh neštetih posameznosti Schreberjeve
blodnje na njihov izvor ter s tem prepoznavanje pomena, ki jim
pripada, in to kljub cenzuri, ki soji bili podvrženi Spomini}
Navkljub tovrstnim zanikanjem je Freud, kot smo videli, podal
številne podmene o Schreberjevi biografiji na splošno ter posebej
o osebnosti njegovega očeta, Daniela Gottloba Moritza Schreberja
(v izogib zmešnjavi bom očeta imenoval Moritz Schreber; ime
Schreber bo rezervirano za sina, Daniela Paula). Spomnili se bomo
Freudovih komentarjev o pomembnosti Moritza Schreberja kot
zdravnika, javne figure ter avtorja popularne knjige za vadbo.
Ärztliche Zimmergymnastik. To je seveda tista knjiga med mnogimi
njegovimi publikacijami o zdravju, kaUsteniji, ortopediji ter vzgoji
otroka, na katero napoteva njegov sin v svojih Spominih.'^ Freud
prav tako ve za obstoj številnih »Schreberjevih društev« v Nemčiji
(in posebno na Saškem), ki pričajo o trajnem vplivu Moritza
Schreberja (te organizacije, oblikovane po smrti Moritza Schre-
berja v prid ohranitvi njegove duhovne in kulturne dediščine, so v
Nemčiji prve vpeljale »Schreberjeve vrtičke«). Nazadnje Freud
prizna tudi pomoč dresdenskega psihiatra dr. Amolda Georga
3.	Ibid., str 50.
4.	Za popolno bibliografijo del Moritza Schreberja, ki se lotevajo vprašanj
ortopedije, pediatrije, fizične vzgoje ter pomembnosti telesne kulture za
zdravje naroda, glej Zvi Lothane, In Defense of Schreber: Soul Murder
and Psychiatry, Analytic Press, Hillsdale NJ 1992, str 513-515. [Glej tudi
dopolnjeno nemško ìzàz^p Seelenmord und Psychiatrie: Zur Rehabilitierung
Schrebers, Psychosozial Verlag, Gießen 2004, str. 634-636. Originalno nem-
ške citate bomo v nadaljevanju prevajali po tej izdaji. V tem primeru bomo
v oglatem oklepaju navedli tudi to paginacijo. Op. prev.]
42
OČE. Kl JE PREVEČ VEDEL
Stegmanna pri pridobitvi določenih biografskih podatkov o Schre-
berju in njegovi družini; dokazov o tem, kakšne informacije je
Stegmann posredoval Freudu, ni.
Pravi preboj v poskusih po trdnejši umestitvi Schreberja v nje-
gov zgodovinski in biografski kontekst se je zgodil v petdesetih
letih z nizom publikacij ameriškega psihoanalitika Williama Nie-
derlanda. Niederland je bil prvi »profesionalni« bralec Schreberja,
ki je očetove publikacije podvrgel sistematičnemu preučevanju.
Kot se izrazi v uvodu k svoji zbirki razprav o Schreberju, pozorno
preučevanje Moritzovih teorij in praks zdravja, telesne priprave
in vzgoje otrok »omogoči, da bizarne duševne tvorbe v Schreber-
jevem blodnem sistemu (vključno z bujnimi fantazijami, popače-
nimi podobami, halucinatornimi doživetji) postavimo v soodvis-
nost s specifičnimi dogodki v zgodnjem odnosu oče-sin ter tako
prikažemo jedro resnice v sinovih paranoidnih stvaritvah«.'
Simptomi, katerih referenčna resnica najbolj zanima Nieder-
landa, so tisti, ki so prizadeli telo. Tuje Schreberjev lastni seznam
nekaterih delov telesa in organov, ki so bili predmet manipulacij
nadnaravnih sil:
Zelo raznoliki so bili čudeži, ki so jim bili podvrženi notranji
organi prsne in trebušne votline. [...] spominjam se [...], da sem
imel drugo srce. Nasprotno so bila moja pljuča dolgo predmet
silovitih in zelo grozečih napadov. [... ] Približno v istem času je
bil sem ter tja zdrobljen večji ali manjši del mojih reber, vselej z
rezultatom, daje bilo razdejano po nekem času ponovno sestav-
ljeno. Eden najbolj gnusnih čudežev je bil tako imenovani ozko-
prsnostni čudež, ki sem ga doživel vsaj nekaj ducatkrat; pri tem
je bil stisnjen celotni prsni koš, tako da se je tiščanje, ki ga je
5. William Niederland, The Schreber Case: Psychoanalytic Profile of a Para-
noid Personality, Analytic Press, Hillsdale, N. J. 1984, xvi; moj poudarek.
43
ERIC SANTNER
povzročilo pomanjkanje zraka, preneslo na celotno telo. [...]
Pogosto sem krajši ali daljši čas živel brez želodca. [...] Od ostalih
notranjih organov želim omeniti le še požiralnik in črevesje, ki
je bilo večkrat raztrgano ali je izginilo; nadalje grlo, ki sem ga
več kot enkrat napol pojedel; končno semensko povesmo, proti
kateremu se je od časa do časa precej boleče čudežilo. [... ] Meni
samemu so se zdeli najbolj grozeči vedno tisti čudeži, ki so se na
kakršen koli način naperili proti razumu. V prvi vrsti je šlo pri
tem za glave, v drugi vrsti [...] tudi hrbtni mozeg, ki je tedaj
poleg glave veljal za sedež razuma. Zatorej so mi hrbtni mozeg
skušali izsesati, kar je potekalo prek tako imenovanih »malih
mož«, ki so mi jih nastavili v stopala. [...] Na vseh mojih
seje, in se še zdaj čudeži, da bi se mi onemogočilo vsako gibanje
ali vsakokratno udejstvovanje, h kateremu se ravno namenim.
[...] Eno skoraj neprekinjenih tarč čudežev so sestavljale pred-
vsem moje oči ter mišice vek, ki skrbijo za njihovo odpiranje in
zapiranje. [...] Del »malih hudičev« je sodeloval tudi pri nekem
čudežu, ki seje pogosto ponavljal na moji glavi. [...] To je bil -
poleg ozkoprsnostnega čudeža - najbrž najbolj gnusni vseh čude-
žev; izraz, kije bil zanj v rabi, je bil, če se prav spominjam, »glavo-
zategovalni stroj«. Na mojem lobanjskem svodu je namreč zaradi
mnogih pohodov žarkov ipd. nekako na sredini nastala - verjetno
ne od zunaj, a od znotraj vidna - globoka špranja oziroma cezura.
Na obeh straneh te špranje so stali »mali hudiči« ter z vrtenjem
neke vrste vijačne ročice stiskali mojo glavo kakor v stiskalnici,
tako daje moja glava sčasoma zadobila neko navzgor podaljšano,
skoraj hruškasto obliko. [...] Poleg [...] reber in lobanjskih kosti
[...] je bilo tudi moje ostalo okostje predmet raznovrstnih čudežev.
V nožnih kosteh, predvsem v okolici pete, so mi najpogosteje
čudežih kostno gnilobo, kije bila povezana z zelo občutnimi bole-
činami. [...] Podoben čudež je bil t. i. trtični čudež', taje zadeval
boleče stanje najbolj spodnjih vretenc, prav tako podobno kostni
gnilobi. Smoter je bil, da se mi onemogoči tudi sedenje in ležanje.®
6. Daniel Paul Schreber, Memoirs of My Nervous Illness, Harvard University
44
OČE, KI JE PREVEČ VEDEL
Po Niederlandu je mogoče mnogim od teh primerov radikalno
pohabljenega telesnega jaza najti sledi v očetovem dejanskem
ravnanju s sinom med otroštvom. Ostali, dopušča Niederland,
utegnejo izvirati iz očetovih knjig, med katerimi so bile mnoge
razkošno ilustrirane ter popisujejo širok spekter medicinskih in
starševskih posegov v fizično in duševno življenje otrok. Še ostalim
je sledi mogoče najti v Schreberjevem srečanju s skaženimi telesi
očetovih mladih ortopedskih pacientov, ki so po pravilu živeli v
hiši Schreberjevih ter obedovali z družino. »Domnevamo lahko,«
sklene Niederland, »da je do časa, ko je vstopil v svoje tretje ali
četrto leto življenja, Schreber že prestal precejšnjo mero travma-
tizacije.« Schreberjev blodni teološki sistem je za Niederlanda
stranski proizvod travmatizacije s strani očetovega čudaškega sis-
tema zdravstva in telesne priprave. »Otroku je naložil celoten
sistem medicinske gimnastike, kalistenične vadbe, ortopedskih
priprav in drugih uravnalnih praks, ki jih je izumil.« Za Nieder-
landa je torej za vsakega od Schreberjevih telesnih simptomov v
očetovem sistemu mogoče najti jedro referenčne resnice. »Trtični
čudež« se na primer nanaša na »stroga pravila sedenja, ki jih je
nalagal oče«, medtem ko čudeži, naperjeni proti očem in vekam,
merijo na dejstvo, da »so predpisi Schreberjevega očeta vključevali
celoten sistem postopkov umivanja in drgnjenja oči ter čiščenja
vek ter da je bil ta sistem udejanjen večkrat na dan, začenši s
postnatalnim obdobjem«. Dva čudeža, ki ju Schreber označi kot
ena najbolj bolečih, »glavozategovalni stroj« in »ozkoprsnostni
čudež«, imata sledove v očetovih ortopedskih izumih, namenjenih
izboljšanju drže otrok, imenovanih Kopflialter in Geradehalter,
Press, Cambridge, Mass. 1988, str. 132-139 [149-160]. [Prevajamo po
Schreber, Denkwürdigkeiten eines Nervenkrankens, Kadmos, Berlin 2003.
Paginacija v oglatem oklepaju se nanaša na prvo izdajo iz leta 1903. Op.
prev]
45
ERIC SANTNER
kot tudi V sistemu trakov, ki se napnejo preko otrokovih prsi v
postelji v zagotovilo, da med spanjem ostane ležeč na hrbtu. Schre-
berjevo občutje telesne fragmentacije se po Niederlandu nanaša
na nezavedne spomine na ilustracije seciranih teles in delov telesa,
opaženih v očetovih medicinskih knjigah, medtem ko velja sled
čudeža, pri katerem se na Schreberja osebno obračajo (namreč
duše, ki so z njim v stiku), češ da ima več glav, iskati v ilustracijah
vaj v knjigah Moritza Schreberja o gimnastiki. Schreberjevo
označbo Svetovnega reda kot čudovite strukture ali wundervoller
Außau - Schreber sam omeni, da mu je bil ta izraz »predlagan od
zunaj« - Niederland razume kot aluzijo na eno od očetovih knjig:
Anthropos: Der Wunderbau des menschlichen Organismus.^
Če povzamemo, Niederland trdi, da čeprav so Schreberjevi simp-
tomi včasih podobni manifestacijam influenčnih strojev [influenc-
ing machines], ki jih najdemo v preganjalnih blodnjah mnogih
shizofrenikov, »obstaja stvarno jedro v tem [Schreberjevem] blod-
nem materialu«, zgodovinska resnica, ki jo je mogoče najti v očeto-
vih medicinskih, ortopedskih in pedagoških teorijah in praksah.
7. Niederland, op. cit., str 72, 82, 77-78, 94, 99. Niederland poseben prezir
prihrani za Moritzovo domnevno sodelovanje v gonji proti masturbaciji,
ki se je tako zaostrila v 19. stoletju: »Za anahtično izurjenega opazovalca
je samoumevno, da je bila energična kampanja v resnici usmerjena proti
masturbaciji in ostalim 'nevarnim, skrivnim odklonom', ki so po njegovem
mišljenju vodih k fizični in duševni 'mehkužnosti' otrok. Dejansko je to
prepričanje ta čas pri vseh zdravnikih in starših povzročilo strah pred
masturbatornimi praksami pri njihovem potomstvu. Tako se je izumljal in
uporabljal cel arzenal anti-masturbatomih priprav, ne zgolj pri Schreberju
v Nemčiji, ampak tudi pri drugih v različnih državah. Daje dr Schreberjeva
uporaba nasilnih, sadistično obarvanih metod v tem boju vsaj enemu od
otrok preprečila, da bi si izoblikoval lastno, predvsem spolno identiteto, je
zabeleženo skozi celotne Spomine.« {Ibid., str 57.) Lothane na tej točki
kritizira Niederlanda in opozori, da spisi Moritza Schreberja ne rečejo
ničesar o anti-masturbatomih pripravah. (Glej Lothane, op. cit., str 190.)
46
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
Te teorije in prakse priskrbijo tako rekoč program tiste obscene
očetovske instance, ki sem jo imel v mislih s »presežnim očetom«.
Kot pravi Niederland:
Kar zadeva očeta, je mogoče sklepati, daje bil tip »simbiotičnega
očeta«, čigar vseprevevajoča prezenca, uzuфacija materinske
vloge ter ostale oblastniške poteze (odprto sadističen in hkrati
paternali stično benevolenten, kaznovalen in hkrati zapeljujoč) so
prispevale k lastnemu zlitju z bizarno božansko hierarhijo, značil-
no za sinov blodni sistem.
Za Niederlanda je prevelika bližina takega očeta do sina
ustvarila okolje, v katerem je bila, kot pravi, »kastracija vedno v
zraku«:
Očetova agresivna in prisilna dejanja; ortopedske priprave; raz-
kosane, razčlenjene in secirane podobe človeškega telesa; nasilje
in avtoritarno gonilo prepovedi; niz masturbacija-kuga-sterilnost-
norost (kastracija) - vse to spada v ta okvir.^
Če se spomnimo Niederlandovih komentarjev o Moritzovi
preokupaciji z očmi, to branje patogenih učinkov očeta na sina
kaže močne vzporednice s Freudovim branjem »Peskarja« E. T.
A. Hoffmanna v spisu »Das Unheimliche«.® V svoji inteфretaciji
zgodbe Freud postulira razcep očeta na dve ločeni očetovski in-
stanci, eno vzgojno in skrbno, drugo demonično in kastrirajočo.
V zgodbi se tudi ta drugi, obsceni oče razcepi v dve figuri, Coppe-
liusa in Coppolo, kar dopušča ponovitev srečanja s tem »drugim«
8.	Niederland, op. cit., str. 74, 82.
9.	Glej Freud, »Das Unheimliche«, v: Dolar (ur.). Das Unheimliche, Analecta,
Ljubljana 1994, str. 5-36.
47
ERIC SANTNER
očetom (spomnili se bomo, da v branju Schreberja Freud poudari
razcep Flechsiga in Boga v številne instance). Ključna razlika med
Niederlandovim in Freudovim pristopom je seveda v tem, da je
za Niederlanda ta drugi, kastrirajoči oče dejansko obstajal, in ni,
kot za Freuda, v veliki meri proizvod sinove blodne obdelave
neizogibne in univerzalne ambivalence do očeta. Čeprav tega
nikoli ne izrazi ravno na ta način, se zdi, da za Niederlanda zgolj
dejansko srečanje s takšnim »demonskim« očetom spreobrne
normalno ambivalence v blodni razcep.
Kot dokaz zgodovinske resnice »coppeliusovskega« vidika
Moritza Schreberja se Niederland ne sklicuje zgolj na njegove
ortopedske in pedagoške teorije in prakse, temveč na znamenja
neke vrste psihične, celo psihotične podvojitve na strani očeta.
Niederland na primer opozori, da so bila zadnja leta življenja
Moritza Schreberja zaznamovana s ponavljajočimi se depresijami,
najverjetneje posledicami pretresa, ki gaje povzročil padec lestve
na njegovo glavo leta 1851, ko je bil star 43 let." Niederland
10.	Z ozirom na strukturno razmerje med Hoffmannovim Coppeliusom in
Moritzom Schreberjem se bomo spomnih, da so v Hoffmannovi zgodbi
Coppeliusova ravnanja z Nathanaelom deloma označena kot nekakšni
fantastični »ortopedski« posegi. Ko ga Nathanael odkrije, se Coppelius
ukloni očetovim prošnjam, naj prizanese dečkovim očem. »Coppehus se
je hrupno zasmejal in zaklical: 'Naj fant obdrži oči in odcmeri svoj penzum
na svetu; a zdaj si bomo od blizu ogledali mehanizem rok in nog.' S temi
besedami me je silno zagrabil, da so pokali sklepi, mi odvil roke in noge in
jih prestavljal zdaj sem, zdaj tja.« (E. T. A. Hoffmann: »Peskar«, v: Das
Unheimliche, op. cit., str 44.)
11.	Niederland travmo napačno datira v leto 1858 oziroma 1859. Kot je v bio-
grafskem dodatku k osmrtnici leta 1862 zapisal C. H. Schildbach, prijatelj
Moritza Schreberja: »Možganske kongestije, ki so zadnje desetletje življenja
napolnile z bridkostjo, so bile verjetno posledica zunanje rane, ki jo je
povzročil težak predmet, ki mu je padel na glavo pol leta pred začetkom
bolezni.« (Navedeno v Lothane, op. cit., str 127.) Lothane pripomni, da
48
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
opozarja tudi na presenetljiv zapis v Schreberjevih zdravniških
poročilih o Schreberjuseniorju, ki navaja, daje »oče [...] 1фе1 za
prisilnimi predstavami z morilskimi impulzi«.'^ Niederland ta zapis
poveže z nenavadnim drobcem besedila, najdenega v enem od
zgodnjih del Moritza Schreberja, Knjiga zdravja, ki gaje objavil
leta 1839 v starosti 31 let. V tem delu navaja popis primera mo-
škega, ki ga je po naključju spoznal med potovanjem po južni
Nemčiji in ki je kot mladenič 1фе1 za nečim, kar se je zdelo kot
ekstremna manično-depresivna bolezen. Gradivo tega primera
vstavi v obliki prvoosebne pripovedi, »Izpovedi nekdanjega
melanholika«.'^ Niederland to izjemno besedilo bere kot izpovedi
duševno nestabilnega, kastrirajočega Doppelgänger Moritza
Schreberja, kije skozi zadnjih deset let življenja svoje agresivno-
destruktivne vzgibe razvil v obliki pedagoškega sistema.'''
»je bolezen, čeprav je povzročila okrnitev njegovih poklicnih, družinskih
in družabnih aktivnosti, vodila v najbolj plodno obdobje pisanja o vzgoji«.
12.	[The father [...] suffered from obsessional ruminations with homicidal
impulses.] »Der Vater [...] litt an Zwangsvorstellungen mit Mordtrieb«
(navedeno v dodatku k Schreber, op. cit., str. 343; cf. Niederland, op. cit.,
str 57-58.)
13.	To je Lothanov prevod Geständnis eines wahnsinnig Gewesenen (Lothane
navaja celotno besedilo v svojem prevodu). Niederlandov bolj samoumeven
prevod - »Izpovedi nekdanjega norca« [»Confessions of One Who Had
Been Insane«] - Lothane zavrne zaradi kliničnih dejstev primera: »Pacient
v zgodbi ni bil niti diagnosticiran kot psihotik niti zaprt v zavod; klinična
slika je bila pretežno melanholija s primesjo nadležnih fiksnih idej, tj.
obsesivno-kompulzivnega obnašanja v obliki razglabljanj in grozljivih
skušnjav, ne blodenj. [...] Pacient je imel uvid v absurdnost svojih raz-
glabljanj, aje omahoval v svoji zmožnosti, da se jim zoperstavi, jih obvlada
aH jih popolnoma pokonča.« (Lothane, op. cit., str. 139 [220-221].)
14.	Za zanimivo kritiko Niederlanda glej Han Israels, Schreber: Father and
Son, International Universities Press, New York 1989. Israels se osredotoči
na Niederlandovo znatno tesnobo vplivanja nasproti Freudu, ki mu one-
mogoča, da bi ocenil obseg svoje lastne kritične distance do Freudovega
49
ERIC SANTNER
II
Bolj nedavni poskusi, da bi izluščili »zgodovinsko resnico« za
Schreberjevimi preganjalnimi blodnjami, so Schreberja prijeli za
besedo, da resnična preganjalna figura v njegovem življenju ni
bil njegov oče, ki ga v Spominih omeni zgolj štirikrat, temveč
prej njegov psihiater, Paul Emil Flechsig, kije Schreberja dvakrat
zdravil v svoji leipziški kliniki in čigar »preskušeno dušo« Schreber
vseskozi označuje kot resnično demonično silo v zaroti proti
njemu. Čeprav nedvomno drži, da bi bilo Flechsigovo ime v veliki
meri pozabljeno, če ga ne bi ovekovečil njegov najbolj slavni pa-
cient, Daniel Paul Schreber, je bil Flechsig ob koncu devetnaj-
stega stoletja nevroanatom precejšnjega slovesa. Po zaslugi njego-
vega prelomnega dela o mielinaciji živčnih vlaken ter lokalizaciji
živčnih bolezni je bil imenovan za profesorja psihiatrije na
Univerzi v Leipzigu, na mesto, kije leta 1882 vključevalo predstoj-
ništvo nove Psihiatrične klinike univerzitetne bolnišnice. Kot je
opozoril Lothane, je imenovanje možganskega anatoma brez
pravih psihiatričnih izkušenj za predstojnika psihiatrične klinike
signaliziralo zgodovinsko menjavo paradigme v psihiatrični
disciplini v smeri ekstremne medikalizacije: »V enem zamahu se
je s Flechsigovim imenovanjem končala tradicija duše in začelo
se je gospostvo možganov.«"
izključno intrapsihičnega branja Schreberja. Prispevek Mortona Schatzmana
k razpravam o vlogi Moritza Schreberja, Soul Murder, je v veliki meri
radikalizacija in popularizacija Niederlandovega dela. Schatzman poda
zanimivo opažanje, daje bil program Moritza Schreberja o vzgoji otroka
organiziran okrog tehnik, ki naj bi jamčile za transmutacijo (starševske)
heteronomije v (otrokovo) avtonomijo. K tem tehnikam se bom vrnil kasneje
v tem poglavju.
15. Lothane, op. cit., str 205. Lothane navaja enega Flechsigovih privržencev,
ki trdi: »Psihiatri ne vedo ničesar o psihi - Flechsig je vsaj nekaj vedel o
50
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
Flechsigovo zanimanje za lokalizacijo in umestitev možganskih
funkcij ter izključno fizičnih vzrokov duševnih bolezni je imelo
takojšnje posledice za administracijo klinike, ki ji je načeloval.
Da bi zagotovil stalen pritok svežih primerov za študije, je prevzel
aktivno vlogo pri sprejemu in odpustu pacientov. Če seje izkazalo,
da so pacienti za raziskave malo zanimivi - kronični pacienti, na
primer, katerih motnje ne bi nudile ničesar novega za opazova-
nje -, so bili lahko hitro premeščeni v državne bolnišnice, kakršen
je bil zavod Sonnenstein. Kot nevroanatoma so Flechsiga še
posebej zanimali pacienti, ki so se bližali smrti, kajti seciranje
možganov je bila, kot se je izrazil, »najbolj neposredna pot za
prodor do vednosti o zakonitih odnosih med duševnimi boleznimi
in možganskimi anomalijami«.'® V svojem morda najslavnejšem
delu, predavanju, ki ga je imel leta 1894 in ki je izšlo dve leti
kasneje kot monografija z naslovom Možgani in duša [Gehirn
možganih!« (Ibid., str. 242.) Med Flechsigovimi tekmeci za službo sta bila
August Forel, ki bo postal predstojnik klinike Burghölzli v Ziirichu, in
Bernhard von Gudden, Forelov učitelj v Miinchnu. Von Gudden je zaslovel
z utopitvijo pacienta, kralja Ludvika II. Bavarskega v jezeru Starnberg leta
1886. Kot smo opozorih zgoraj, seje Flechsigovo pomembno prvo odkritje
sekvenčnega procesa, s katerim živčna vlakna pridobijo mielinsko ovojnico,
zgodilo leta 1872 med seciranjem možganov 5 tednov starega dečka po
imenu Martin Luther. V svoji avtobiografiji Meine myelogenetische
Hirnlehre mit biographischer Einleitung, Springer, Berlin 1927, Flechsig
dojenčka Luthra navda s statusom velikega reformatorja na polju
nevroznanosti. O kirurškem postopku, ki ga je uporabil Flechsig, so -
Charcot in drugi - pričeli govoriti kot o »Coup[e] de Flechsig«.
16. Paul Emil Flechsig, Die körperlichen Grundlagen der Geistesstörungen
(Fizične podlage duševnih motenj, nastopno predavanje na Univerzi v
Leipzigu, 4. marec, 1882), navedeno po Martin Stegelin, »Die Seele als
Funktion des Köфers. Zur Seelenpolitik der Leipziger Universitätspsychia-
trie unter Paul Emil Flechsig«, v: Diskursanalysen 2. Institution Universität,
ur Friedrich A. Kittler, Manfred Schneider in Samuel Weber Westdeutscher
Vedag, Opladen 1990, str. 105.
51
ERIC SANTNER
und Seele], Flechsig svoj biološki pristop k psihiatriji pripelje do
sklepa: »Bolezni asociacijskih centrov so poglavitni vzrok dušev-
nega obolenja; one so pravi predmet psihiatrije.«" Proti koncu
svojega življenja bo Flechsig svoj prispevek k razumevanju duha
označil kot lokalizacijo ključnih kategorij Kantovega transcenden-
talnega idealizma v čelni reženj možganov.'®
Nedavni preučevalci Schreberja so v Spominih skušali razkriti
specifične reference in aluzije na Flechsigove teorije in prakse, v
17,	Paul Flechsig, Gehirn und Seele, Veit & Comp., Leipzig 1896, str 24. Tu
je Lothanov komentar tega odlomka: »V asociativnih centrih so se čutni
vtisi, spominske podobe in imaginacija transformirali v razum in umevanje.
Tako je bil postavljen radikalen in natančen paralelizem med delovanjem
možganov ter delovanjem duha. Sam izraz asociativni centri se vrača k
pojmovanju idejnih asociacij. Zmožnosti psihologov in metafore metafizi-
kov so bile spretno in konkretno preoblikovane v mielinska vlakna. [...]
Temu ustrezno bolezen v čutnih in asociativnih centrih, se pravi v funkcijah
čutne zaznave in presoje, vodi k motnjam identitete ter raznim iluzijam,
halucinacijam in blodnjam. [...] Poanta pri tem seveda ni, da bi zanikah
dejstvo, da poškodbe možganske skorje povzročijo motnje v delovanju: to
je osnovno klinično dejstvo; korelacija strukture in funkcije je prav tako
dejstvo, čeprav so nekatere lokalizacije bolj kontroverzne kot učinki po-
škodb. Poanta tu je, daje Flechsig dejstva, ki zadevajo poškodbe in loka-
lizacije, preoblikoval v dominantno filozofijo, ki je veljala za vse motnje
obnašanja in delovanja, vključno s tistimi, ki jih je sam uvrstil med funkcio-
nalne, torej motnje, pri katerih ni mogoče pokazati žariščne, se pravi kon-
kretne poškodbe.« (Lothane, op. cit., str 216 [339f.].)
18.	»Človek je sposoben gojiti predstavo Jaza. in to ga neskončno povzdigne
nad vsa bitja na Zemlji. [...] Jaz-stvo [...] ta zmožnost [namreč zmožnost
mishti] je razum [...] del možganov, na katerega je pripeta predstava »Jaza«,
je pri človeku daleč najrazvitejši. [...] [T]u je sklad med introspektivnim
opazovanjem in biologijo tolikšen, da si je komaj mogoče zamisliti
popolnejšega. [...] Dejati moram, da me od vseh mojih odkritij nobeno ni
tako vzradostilo kot ta apoteoza našega Kanta [...] čelni reženj možganov
je sedež logike in totalnosti vseh idej.« (Navedeno v Lothane, op. cit., str
229 [357].)
52
OČE, KI JE PREVEČ VEDEL
njegovem pristopu k duševnim boleznim odkriti ključ Schreber-
jevega demoniziranja. Flechsigovo zagovarjanje kastracije, na
primer, pa čeprav je bil ta izraz rezerviran za kirurško odstranitev
jajčnikov in maternice pri ženski z diagnozo histerije, se navaja
kot eden od virov Schreberjevih tesnobnih strahov glede skoplje-
nja.'® Podobno se je Flechsigovo odvisnost od trupel za njegove
nevroanatomske raziskave ponudilo kot zgodovinsko resnico v
ozadju Schreberjeve »teze«, daje imel Bog opravka le s trupli in
ni vedel ničesar o živih človeških bitjih.^" Friedrich Kittler je dejan-
19.	Niederland, ki je svoj poudarek sicer postavil na patogeno vlogo Moritza
Schreberja, je bil prvi, ki je predlagal to zvezo. Glej Niederland, op. cit.,
str 104.
20.	Glej na primer Friedrich Kittler, Discourse Networks. 1800/1900, prev
Michael Meteer in Chris Gullens Stanford University Press, Stanford, Calif.
1990, zlasti str. 295-298. [Citate prevajamo iz predelane originalne različice
Aufschreibesysteme. 1800-1900, Wilhelm Fink Verlag, München 2003,
posebno str. 354-356. Op. prev] Kittler navaja Flechsigov spis o organ-
skem temelju duševnih bolezni (1882), v katerem slednji opozori, daje
kemične in mehanične anomalije, odgovorne za duševno bolezen, »pri
živem mogoče pokazati le prek bolj ah manj sestavljenega sklepanja«.
(Navedeno v Kittler, str. 295 [355].) Lothane je opazil, daje v svoji politiki
sprejemanja, ki bi ji s Schreberjem lahko rekli »dušepolitika«. Flechsig
dajal posebno prednost bolnikom s parezijo, saj je bilo te primere najlaže
razložiti v terminih somatskih anomalij. Po sprejemu pacientov so Flech-
sigovi terapevtski postopki - kot smo že dejali - vključevali kirurške po-
sege, a tudi celo vrsto manj agresivnih postopkov: počivanje v postelji,
mlačne kopeli, zmerna uporaba ukrepov fizičnega omejevanja, narkotična
zdravila. Glede uporabe zdravil Lothane Flechsigov priljubljen postopek
zdravljenja epilepsije z opijem in bromidi opiše kot neke vrste »kemični
šok, ki je nekaterim pacientom pomagal, pri drugih paje povzročil smrt«.
Tako sklene: »Osupljivo dejstvo pri vsem tem je, da pri Flechsigu ni niti
zavedanja niti zanimanja za karkoli, kar je vsaj bežno povezano s psiho-
terapijo, se pravi z zdravljenjem duševnih motenj s psihološkimi sredstvi.
V tem pogledu je Flechsig do samega konca ostal organicist.« (Lothane,
op. cit., str. 212-213.)
53
ERIC SANTNER
sko nakazal, da preveliko poudarjanje vloge Moritza Schreberja
V psihozi njegovega sina pomeni spregledati pomen zgodovinske
zareze, ki jo signalizira Flechsigova »psihofizika«, ki jo skupaj s
Schreberjevim blodnim besedilom razume kot elaboracijo nove
paradigme družbene in psihične organizacije - nič manj kot druge
industrijske revolucije. Za Kittlerja je Schreberjev jezik jezik, ki
ga »govorijo« njegovi prekomerno vzdraženi živci, »jezik eks-
perimentalnega nevrologa Flechsiga«: »Flechsigovo sporočilo o
smrti človeka, bolj prikrito od Nietzschejevega, torej ni doseglo
eksegetov. Znova in znova se skuša drugo industrijsko revolucijo
razložiti prek prve. [...] Onkraj mehaničnih naglavnih prevez je
Schreberjeva paranoja stopala po sledeh blaznega nevrologa.«^'
Flechsigova nevroanatomska paradigma, ki po Kittlerju mož-
gane v zadnji instanci predstavlja kot mrežo kanalov in prenosov,
v kateri se - navkljub Flechsigovemu residualnemu kantovstvu -
biti oseba razpusti v sistem prenosa informacij, zaznamuje vznik
daleč bolj radikalnega in učinkovitega poseganja oblasti v telo
svojega »objekta« kot zgolj mehanične manipulacije otrokovih
mišic in aktivnosti pri Moritzu Schreberju: »Nič nam ne dopušča
enačiti klasične pedagoške moči Schreberja starejšega z neprimer-
ljivo bolj učinkovitim dispozitivom oblasti v letu 1900.«^^ Za Kit-
tlerja »druga industrijska revolucija« ni le zmožna proizvesti
dušemor; od začetka je razumljena kot dušemor - kot izničenje
samega horizonta razumevanja, v katerem bi besede, kot so duša,
psiha ali duh, imele kakšen smisel. Kittler Schreberja v bistvu
vzame dobesedno, ko ta v odprtem pismu Flechsigu, objavljenem
v Spominih, piše: »[Z]ame ni niti najrahlejšega dvoma o tem, da
je prvi impulz [Anstoß] za to, kar so moji zdravniki vselej pojmo-
21.	Kittler, op. cit., str 296-297 [357],
22.	Ibid., SÜ. 297 [358],
54
OČE. Kl JE PREVEČ VEDEL
vali kot gole 'halucinacije', meni paje pomenilo občevanje z nad-
čutnimi silami, nastal z vplivi na moj živčni sistem, ki so izhajali
iz Vašega živčnega sistema.«^^ (VIII) Flechsigov »živčni sistem«,
razumljen kot radikalna medikalizacija vseh motenj »duše«, nji-
hova dokončna redukcija na anomalije v trdih vodih možganov,
pokonča subjekta, ki konec devetnajstega leta že hira za posledi-
cami ekscesnega obdelovanja s strani Moritza Schreberja in njemu
podobnih. Klinično okolje, organizirano pod znamenjem Flechsi-
gove psihofizične raziskovalne paradigme, bi bilo v tem pogledu
inherentno travmatično. Ali če se vrnemo k Niederlandovi formu-
laciji, v takem okolju bi bila v zraku »kastracija«.
Blodnja, ki nudi najbolj jasno sliko nove »episteme«, katere
muk se Schreber trudi osvoboditi - deloma, kot bomo videli, z
oponašanjem sovražnika -, je blodnja Aufschreibesystem oz.
zapisovalnega sistema, opisanega v devetem poglavju Spominov:^^
Hranijo se knjige ali druge vrste zapiski, v katerih se zdaj že leta
zapisujejo vse moje misli, vsi moji stavki, vsi moji uporabni
predmeti, vse stvari, ki se sicer nahajajo v moji posesti ali moji
bližini, vse osebe, s katerimi občujem itn. Prav tako ne morem z
23.	Schreber, op. cit., str. 34 [VIII].
24.	Sledeč Kittlerjevemu zgledu je Martin Stingeln sestavil impresivno
konkordanco med odlomki iz Schreberjevih Spominov ter Flechsigove
monografije A/ožgani in duša, s čimer nakazuje, daje Schreberjevo besedilo
mogoče brati kot neke vrste nor komentar že nore, s smrtjo gnane znanosti.
Glej StingeUn, »Paul Emil Flechsig. Die Berechnung der menschlichen
Seele«, v: Wunderblock. Eine Geschichte der modernen Seele, ur J. Clair,
C. Pichler in W. Pichler, Locker, Dunaj 1989, str 297-307. Za intrigantno
romaneskno obravnavo razmerja Flechsig - Schreber in Schreberjevega
materiala bolj v splošnem, glej Roberto Galasso, L'impuro folle, Adelphi,
Milano 1974; romanje bil preveden v francoščino in nemščino.
25.	Nemški naslov Kittlerjeve študije - Aufschreibesysteme - ]e aluzija na ta
schreberizem.
55
ERIC SANTNER
gotovostjo reči, kdo skrbi za zapisovanje. Ker si Božje Vsemoči
ne morem predstavljati brez vsakršne inteligence, domnevam,
da za zapisovanje skrbijo bitja, ki jim je, sedečim na oddaljenih
nebesnih telesih, dana človeška podoba na način bežno navrženih
ljudi, ki pa jim scela manjka duha in ki jim mimoidoči žarki za
povsem mehanično zaposlitev zapisovanja, ki jim je na skrbi, v
roko tako rekoč potisnejo pero, tako da si žarki, ki so vpeljani
kasneje, zapisano lahko ponovno ogledajo.^^
Za Kittlerja je ključna poteza tega registracijskega sistema nje-
gova тромsem mehanična in avtomatična narava, predvsem odsot-
nost vsake oživljajoče duše ali duha: »Če registracija poteka
mehanično in brez vsakega duha [Geist], je verjetnost, da bo to
povsem tehnična procedura, večja.«" Kittlerjev pomemben uvid
je, daje radikalna despiri tualizacija jezikovne produkcije (in repro-
dukcije) strukturno vpisana v Flechsigovo nevroanatomsko razu-
mevanje uma.
Če rečemo nekoliko drugače, Flechsigov biologistični pristop
k »možganom in duši« je nesposoben všteti - in dejansko konec
koncev odstrani - heterogenost organskih, telesnih vzrokov na
26.	Schreber, op. cit., str 119 [126-127].
27.	KiUler, op. cit., str 298 [360]. Da bi podprl svojo trditev, daje Schreberjev
»nevroteološki« sistem beleženja povezan z novimi tehnologijami pisanja
in komunikacije, se Kinler sklicuje na odlomek iz enega od dodatkov k
Spominom, v katerem Schreber jezikovno produkcijo božanskih žarkov
primerja s telefoni: »Pred nami je verjetno podoben pojav kot pri telefoni-
ranju. tj. žarčna vlakna, ki so napredena do moje glave, delujejo podobno
kot telefonske žice, tako da sam po sebi ne prav močan zvok [...], ki na
videz prihaja z velike razdalje, lahko zaznam le jaz kot telefonski naslov-
nik.« (Str 317.) V tem kontekstu bi pozornost veljalo posvetiti delu Avitala
Ronella o razmerjih med tehnologijo, psihopatologijo in filozofijo, The
Telephone Book: Technology, Schizophrenia, Electric Speech, University
of Nebraska Press, Lincoln 1989.
56
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
eni Strani ter učinkov označevanja na drugi. Znotraj Flechsigove
paradigme se učinki simbolnega pomenjanja proizvajajo neposred-
no z biokemičnimi procesi; med njimi ni nobene vrzeli. To je,
seveda, tudi ena od osrednjih potez Schreberjevega psihotičnega
univerzuma: Schreber svojo lastno jezikovno produkcijo izkuša
kot niz mehaničnih vibracij živčnih vlaken, kijih poganjajo zunanji
fizični vzroki. Kittlerjeva teza je, da tako Flechsig kot Schreber v
svojem pisanju razvijata univerzum, v katerem je bila izničena
simbolno-duhovna razsežnost - Geist - v svoji radikalni heteroge-
nosti glede na organske procese. Kot nam obširno prikaže Schre-
berjevo besedilo - ko se simbolna razsežnost sesede v domeno
telesnih vzrokov, se znajdemo v univerzumu ekstremne//íerafca-
cije, kjer se besede izenačijo s stvarmi, ki nato proizvedejo takojš-
nje spremembe v telesu. Tesnoba vplivanja postane strah pred
stvarnim telesnim nasiljem. Kittlerjeva poanta je, da so bili takšni
strahovi upravičeni; nove paradigme znanosti o možganih so
sodelovale pri tej »psihotični« tendenci, da bi odstranili vrzel, ki
razločuje domeni telesnih vzrokov ter pomena, da bi označevanje
dojeli kot niz neposrednih učinkov povsem mehaničnih, fizičnih
vzrokov. Lahko bi rekli, da je Flechsigova znanost o možganih
teorija, Schreberjeve blodnje pa praksa istega travmatičnega
kolapsa simbolne razsežnosti subjektivnosti, vrzeh, ki razločuje
telesne vzroke in simbolne učinke. Schreberjeva poanta bi tedaj
bila, se zdi, da odstranitev vrzeli - poskus, zapolniti jo z nevro-
anatomsko vednostjo - ni nič manj kot dušemor.
Pojem povsem mehanične reprodukcije ali registracije označe-
valcev nam v spomin prikliče tiste ostaline nekdanjih »nebeških
preddverij«, ki so se Schreberju prikazale v obliki govorečih ptic.
Zvedeli smo že, da je bila narava teh ptic ta, da avtomatično
zdrdrajo fraze, ki so bile vtepene vanje, proces, ki ga Schreber
izkuša kot odlaganje gnijoče tvarine v njegovo telo. Te ptice
57
ERIC SANTNER
materializirajo naravo »živčevne govorice« bolj na splošno - go-
vorice, razumljene z vidika mehaničnega ponavljanja in memo-
riziranja označevalcev, brez ozira na pomen oziroma, kot se včasih
izrazi Schreber, »pristno občutje«. V enem od dodatkov k Opomi-
nom Schreber govoreče ptice poveže s Rechsigovimi »presku-
šenimi dušami«; skupaj tvorijo \xs\&posredniške instance [Mittelin-
stanzen], ki so zadolžene za zapisovalni sistem.^® Ti nenavadni
posredniki ponujajo eno najbolj prepričljivih zvez med Schreber-
jevim norim kozmosom ter kafkovskim svetom polčloveških
pisarjev, tajnikov in nameščencev. Takšne figure s potezami živali
in stroja zasedajo unheimlich ontološko domeno - recimo ji subal-
terno sublimna [subaltern sublime]. Služijo posredovanju prenosa,
konverzije materialnosti brezpomenskih, fizičnih vzrokov - rutin-
skega ponavljanja mrtvih črk - v ideelne, simbolne učinke. Zavze-
majo prostor, primerljiv s tisto nemogočo mejo, ki jo je Freud
označil kot mesto [locus] nagonov, kraj, kjer se slepa narava prične
presegati - kjer golo sinnlich postane übersinnlich - in je tako
preoblikovana v kulturo.^' Da se ti čudaški posredniki - ti »nagon-
ski zastopniki« - sploh pojavijo, kaj šele, da so glavni na odru
psihične in literarne pozornosti, naznanja, daje šlo pri tej pretvorbi
nekaj hudo narobe.^°
28.	Schreber, op. cit., str 235 (327).
29.	Freud v razpravi o Schreberju prizna - enako kot v številnih drugih spisih -,
da analitično interpretacijo še naprej ovira odsotnost dobro utemeljene
teorije nagonov, »ki paje dejansko nimamo na voljo«. Nato doda: »Nagon
pojmujemo kot mejni pojem somatskega nasproti duševnemu, v njem
vidimo psihičnega zastopnika organskih sil.« (Freud, str. 63.) Freudov
poglavitni preboj, kar zadeva nagone, bo prišel s teoretizacijo prisile ponav-
ljanja, fenomenom, ki precej očitno obvladuje Schreberjev univerzum.
30.	Romani in krajša prozna besedila Roberta Walserja so polni likov, katerih
pravo področje je to subhmno subalterno polje, kar nedvomno razloži
njihovo močno privlačnost za avtorja, kot je Kafka.
58
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
Na tem mestu bi morali postati in premisliti nenavaden para-
doks, ki zadeva Schreberjeve metode obrambe pred napadi sil
mehaničnega ponavljanja, pri čemer je zapisovalni sistem zgolj
ena, bolj do konca razvita instanca. Vsi takšni »sistemi« so vrste
tistega višjega reda torture, ki ga Schreber imenuje mwe/na prisila
ali Denkzwang. Z miselno prisilo, kot jo Schreber definira takoj
za razpravo o govorečih pticah,
je prizadeta naravna pravica človeka do duhovnega oddiha, do
začasnega počitka od miselne dejavnosti na način nič-mišljenja;
ali, kot se glasi izraz v osnovni govorici, zmotena je »podlaga«
[»Untergrund«] človeka. Prek delovanja žarkov moji živci zani-
hajo na načine, ki ustrezajo določenim človeškim besedam, kate-
rih izbira torej ne sloni na moji lastni volji, temveč na proti meni
naperjenem zunanjem vplivu.^'
31. Schreber op. cit., str 171-172 [216]. V 17. poglavju Spominov Schreber
ponudi mnoge primere produktivne plati miselne prisile, tj., kako gaje ta
oblika duševne torture prisilila, da zavzame filozofski miselni okvir, da
kontemplira razloge, zakaj so stvari to, kar so, in takšne, kakršne so. Glavni
primer, ki ga ponudi, nas vrne k Schreberjevi preokupaciji z imeni in naslovi:
»[M]e sreča znanec po imenu Schneider Ko ga zagledam, se mi samodejno
pojavi misel, »možu je ime Schneider« ali »to je gospod Schneider«. Po
tvorbi te misli pa v mojih živcih zadoni nek »zakaj le« ali »zakaj ker«. Če
bi bilo to vprašanje v tej zvezi postavljeno v običajnem človeškem obče-
vanju ljudi, bi se odgovor verjetno glasil: »Zakaj ! Kakšno neumno vprašanje
paje to, človeku je pač ime Schneider« A nasproti zadevnim vprašanjem
se vsaj moji živci enostavno ne morejo ali se niso mogli obnašati tako
obrambno. Njihov mir je skaljen, ko je enkrat načeto vprašanje, zakaj je ta
mož gospod Schneider ali zakaj se imenuje Schneider To, v tem primeru
gotovo zelo čudno vprašanje po razlogu jih posledično - predvsem, če se
večkrat ponovi - nehoteno zaposluje tako dolgo, dokler ne uspe mišljenja
odvrniti drugam. Tako moje živce morda najprej pripelje do odgovora:
»Mož se pač imenuje Schneider ker seje tudi njegov oče imenoval Schnei-
der Ob tem trivialnem odgovoru pa moji živci vendarle ne morejo najti
59
ERIC SANTNER
Schreber doda, da neposredno čuti, »da se govoreči glasovi
(nazadnje torej predvsem glasovi govorečih ptic) kot notranji gla-
sovi kakor dolge niti« pomaknejo v njegovo glavo ter »v njej s
pomočjo mrliškega strupa, ki ga odlagajo, proizvajajo boleče
napeto občutje«,^^ ter še enkrat poveže jezikovno prisilo ponav-
ljanja s smrtjo in zavrženostjo. Tu Schreber vpelje svojo paradoks-
no obrambno strategijo, ki pomeni poskus, da si prilasti zavrženo
mesto te prisile ter psihofizični ponavljalni stroj premaga tako
rekoč na njegovem lastnem terenu:
prave pomiritve. Na to se zato naveže nek nadaljnji miselni proces o
razlogih, zakaj so bile imenske oznake med ljudmi sploh vpeljane, o obhkah,
v katerih so nastopale pri različnih ljudstvih in v razhčnih dobah ter o
različnih zvezah [...], iz katerih so predvsem nastale. Na ta način neka
skrajno enostavna zaznava pod pritiskom miselne prisile postane izhodišče
zajetnega miselnega dela, ki v večini primerov ne ostane brez sadov.« (Ibid.,
str. 180 [230-231].) Možnost, da obupamo ob soočenju s takimi miselnimi
nalogami, nas spomni na Kantovo znamenito formulacijo o brezupnosti,
ki jo povzročajo antinomije čistega uma: »evtanazija uma«. Schreberjev
primer zasledovanja rodovnika skozi generacije v iskanju nepogojenega
izvora verige je tudi eden od Kantovih zgledov matematične antinomije.
Glej The Critique of Pure Reason, St. Martin's Press, New York 1965, str
452-453 [B541]. Schreberjeve refleksije o gospodu Schneiderju je morda
prav tako navdihnila nezavedna identifikacija z Martinom Luthrom; o njeni
možnosti, posredovani prek sramotilnega imenovanja »Luder«, smo govorili
zgoraj. [Glej My Own Private Germany, op. 48, str 162.] V Tischgespräch
oz. Pogovoru pri mizi iz leta 1539 Luther navaja primer človeka po imenu
Schneider, ki je svoje ime spremenil v Schnitter (kosec ali žanjec), ker je
želel, da bi ime imelo poljedelske konotacije. (Navedeno v Bemd Moeller
in Kari Stackmann, »Luder-Luther-Eleutherius Erwägungen zu Luthers
Namen«, Nachrichten der Akademie der Wissenschaften in Göttingen,
Philologisch-Historische Klasse 11 [1981]: str 184-185.) Glej, nazadnje,
lacanovsko 1п1ефге1ас1јо tega odlomka v uvodni razpravi k angleški izdaji
Spominov. [Slovenski prevod Samuel M. Weber, »Parabola«, v: Primer
Schreber, op. cit., str 117-163, predvsem str 158-160.]
32. Schreber, op. cit., str 174 [220].
60
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
v prvih letih moji živci nikakor niso zmogli zavrniti nujnosti na-
prej-mišljenja, odgovarjanja na zastavljena vprašanja, stilistič-
nega dopolnjevanja načetih stavkov itn.; šele v teku let so se moji
živci (moja »podlaga«) postopoma uspeli privaditi na to, da so
izgovorjene besede in stavke z enostavno ponovitvijo vsaj delno
vzpostavili kot oblike nič-mišljenjskih misli. [...] To zdaj že daljši
čas počnem s konjunkcijami in prislovnimi stavki, ki bi pravza-
prav terjali dopolnitev s kakšnim oziralnim odvisnikom. Če na
primer slišim nek »zakaj, ker jaz« ali »naj bo torej«, zadevne
besede kolikor se da dolgo ponavljam, ne da bi se trudil iskati
dopolnitev smisla v povezavi z mislimi, ki so se mi prej porodile.^^
Kasneje v istem poglavju, ko razpravlja o svoji iznajdljivosti v
razvijanju obrambnih metod, Schreber omeni, daje poleg igranja
klavirja in branja »večinoma uspešen izhod našel v memoriranju
pesmi«.^"* Kot zdravilo proti rutinskemu ponavljanju se, z drugimi
besedami, izkaže samemu sebi odmerjena doza rutinskega
ponavljanja, v katerem je vsebina mehanično naučenega materiala
malo ali povsem nepomembna:
Na pamet sem se naučil veliko število pesmi, predvsem Schiller-
jeve balade, daljše odlomke iz Schillerjevih in Goethejevih dram,
a tudi operne arije in šaljive pesmi, med drugim iz Маха in
Moritza, Struwwelpeterja in Spekterjevih basni. [...] Poetična
vrednost pesmi pri tem seveda sama zase ni bistvena', vsaka še
tako nepomembna rimarija, celo vsaka kvanta, je še vedno vredna
zlata nasproti strašljivemu slaboumju, ki gaje mojim živcem sicer
zadano poslušati."
33.	Ibid., str 174 [220-221]; moj poudarek.
34.	Ibid., str 176 [223-224].
35.	Ibid., str 176 [224]; moj poudarek.
61
ERIC SANTNER
Schreber temu katalogu obramb doda »štetje do poljubno viso-
kega števila« in pripomni, da ko nastopi »občutna telesna bolečina
ali stanje neprekinjenega tuljenja, kot poslednje sredstvo ostane
le še glasno preklinjanje«.'^
III
Naša interpretati vna dilema je bila - ne brez podobnosti s Schre-
berjevo lastno -, locirati in identificirati sile in entitete, ki proiz-
vajajo njegovo trpljenje, a ne da bi ponovno zapadli v schreber-
jansko demonologijo ali ostale, manj fantastične ideološke načine
mišljenja. Z drugimi besedami, še vedno se v precejšnji meri naha-
jamo znotraj freudovskega projekta razumevanja »demoničnega«
v človeških zadevah znotraj post-razsvetljenskega okvira. Kar
povezuje Niederlandov pristop k Moritzu Schreberju in Kittlerjev
pristop k Paulu Flechsigu, je intuicija, da Schreberja ni travmati-
ziralo, kot je trdil Freud, bUžnje srečanje s čistimi znotraj psihičnimi
demoni (se pravi s poprej potlačenimi libidinalnimi željami),
temveč prej izpostavljenost določenim oblikam intersubjektivne
oblasti, v enem primeru bolj očetovske in pedagoške narave, v
drugem bolj »znanstvene« in institucionalne vrste. Prednost Kittler-
jevega pristopa ni toliko v upoštevanju razhk - ki so jih Niederland
in ostali zanemarili - med pedagoško in »psihofizično« oblastjo,
med praksami vzgoje otrok pri Moritzu Schreberju in Flechsigovo
znanostjo o možganih, kot v njegovem uvidu, da sta sámo posedo-
vanje in elaboracija določenih vrst vednosti - v tem primeru ved-
nosti o telesu, njegovem razvoju in njegovih funkcijah - že oblika
oblasti, ki lahko proizvede travmatične učinke pri tistih, ki so
36. Ibid., str 176 [224-225].
62
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
postavljeni za objekte takšne vednosti. Vsekakor je bil Kittlerjev
največji uvid glede Rechsigove nevroanatomske paradigme ta,
da lahko poskus razlage Schreberjevih demonov znotraj takšne
paradigme pravzaprav - v slogu »dialektike razsvetljenstva« -gene-
rira nadaljnje demone.
Morda najboljšo karakterizacijo travmatičnih učinkov metode
ekspertne vednosti nam ponudi Schreber sam v svojem odprtem
pismu Flechsigu, priloženem na začetku Spominov. Tam, kot smo
že videli, Schreber namiguje, da bi aspekt Flechsiga, odgovoren
za njegove muke - Schreber to temno, coppeliusovsko stran Rech-
siga imenuje njegovo »preskušeno dušo« -, utegnil biti povezan
z njegovo prekoračitvijo kliničnega mandata v namene znanstve-
nega eksperimentiranja, ter da so ga »v želji po čim močnejši ozna-
čitvi te nedopustnosti [...] [duše imenovale] dušemor«.'^
V pravniškem spisu, dodanem5pommom, se Schreber k vpraša-
nju meja psihiatrične ekspertize in oblasti vme z druge perspektive.
V tem »izvlečku« [»brief«] Schreber premisli vprašanje »Pod kate-
rimi pogoji je osebo, razglašeno za duševno bolno, proti njeni
izrecni volji dovoljeno pridržati v zdravstvenem zavodu?«.^® Schre-
berja tu ne zanima prekoračitev kliničnega mandata v polje znan-
stvene, temveč v polje forenzične vednosti; zanima ga sodelova-
nje zdravnikov praktikov v domeni pravnih vprašanj in zadev, ki
se nanašajo na pravice pacientov. Gotovo je eden najvažnejših
prispevkov Lothanovega dela prerez vloge, ki jo je nova discip-
lina sodne psihiatrije, utelešene v osebah dveh Schreberjevih psi-
hiatrov, Paula Flechsiga in Guida Weberja, igrala v Schreberjevi
simptomatologiji.^'
37.	Ibid., str. 34-35 [IX].
38.	Ibid, str 255 [363].
39.	Za obravnavo forenzične psihiatrije, ki sledi, sem zadolžen Lothanovemu
63
ERIC SANTNER
Vzpostavitev sodne psihiatrije kot samostojne domene medicin-
ske ekspertize in avtoritete je spremila rast institucionalne psihiat-
rije v Nemčiji od srede 19. stoletja. Posebnega pomena za konso-
lidacijo sodne dimenzije psihiatrične ekspertize je bil vznik prvega
antipsihiatričnega gibanja v modemi Evropi, javni vzklik proti
zlorabam psihiatričnih praks, ki je dosegel vrhunec v razpravah v
Reichstagu v poznih devetdesetih letih 19. stoletja, razpravah o
zakonih o norosti, aretacijskih postopkih, življenjskih razmerah
znotraj psihiatričnih zavodov in državnem nadzoru psihiatrov.
Verjetno je Flechsigovo ekstremno ideološko zavezo medicinsko-
materialističnemu pojmovanju uma do neke mere motivirala
politična potreba po popravi pokvarjene podobe psihiatrije s tem,
da se ji podeli status prave znanosti.
Antipsihiatrično gibanje v wilhelminski Nemčiji seje izkristah-
ziralo okrog niza vélikih primerov, vključno s Schreberjevim, v
katerih so bili posamezniki razglašeni za neprištevne ter proti svoji
volji zaprti v psihiatrične zavode. Primeri so javnosti deloma po-
stali znani z objavo pamfletov in knjig, v katerih so pacienti nadrob-
no popisali svoje borbe z medicinskim in pravnim sistemom. V
govoru, podanem leta 1896, koje postal uradni medicinski inšpek-
tor na deželnem sodišču, je Flechsig priznal napake psihiatrične
institucije, a konec koncev branil integriteto discipline v njenih
znanstvenih in forenzičnih zmožnostih:
Med domnevnimi žrtvami psihiatrov, ki so v zadnjih letih silo-
vito pretresle javno mnenje, posebno mesto zavzema skupina
oseb, ki živi v neprekinjenem vojnem stanju s sodišči in oblastmi.
[...] Ti posamezniki, na katerih duševno ravnovesje državni red
in veljavna pravna razmerja v mnogih ozirih delujejo tako rekoč
delu. Glej Lothane, op. cit., zlasti 5. in 6. poglavje [v nemški izdaji 6. in 7.
poglavje, op. prev.].
64
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
kot Strap, so običajno označeni kot/:verM/aníí. [...] [oziroma trpijo
za] kverulantskoparanojo [Querulantenwahnsinn] [...] to vpra-
šanje je eminentno praktičnega pomena tudi v političnem smislu.
[...] Čeprav ne poznam primera, v katerem je bila duševno zdrava
oseba proglašena za duševno nesposobno na osnovi kverulantske
blodnje, pa [...] psihiatri [...] zapadejo v zmoto nepravilnega
posploševanja posameznih opazovanj. Tako imenovani kveralanti
nikakor brez izjeme ne trpijo za psihozo [Wahnsinn]-, vseh k
dejanjem ne ženejo blodne idejel
Flechsig sklene z vztrajanjem na avtoriteti »biološko-patološke
metode raziskovanja« kot najzanesljivejši poti izogibanja napa-
kam, ki jim je bila do sedaj podvržena nezadostno znanstvena
psihiatrija.''''
V kontekstu javnih in parlamentarnih razprav v zvezi s statusom
sodne psihiatrije ter z možnostjo konflikta interesov v tej hibridni
obliki medicinsko-juridične ekspertize se je Flechsig pravzaprav
izkazal za bolj dovzetnega za skrbi pacientov kot mnogi njegovi
poklicni kolegi."' Schreberjeva pričakovanja bi potemtakem nasta-
la na osnovi Flechsigovega slovesa, kot pacientom relativno
naklonjenega forenzičnega eksperta. Na tem ozadju bi bila Flech-
40.	Navedeno v Lothane, op. cit., str. 222-223 [347-348].
41.	Lothane na dolgo obravnava primer Johanna Andreasa Rodiga, leipziškega
čevljarja in Schreberjevega sodobnika, ki se je boril proti sklepu o opravilni
nesposobnosti na sodišču, na katerem je bil Schreber sodnik. V enem od
dveh Rodigovih objavljenih pamfletov. Brez pravic v pravni držav ali
Razglasiti za norca ni nobena coprnija: zvesta predstavitev zakonskih
nepravičnosti in zmot v prikazu njihove žrtve J. A. R., Schup, München in
Leipzig 1897, se izrecno zahvali Flechsigu za njegovo empatično zdrav-
ljenje: »Ko sem se vrnil v Leipzig, sta gospoda prof. Flechsig in dr Teuscher
nadaljevala z zdravljenjem mojih živcev in tema gospodoma se imam
bržkone zahvaliti, da še imam svoj zdravi čut.« (Navedeno v Lothane, op.
cit., str 234, [362].)
65
ERIC SANTNER
sigova odločitev, da Schreberja premesti v javni zavod na Sonnen-
steinu, izkušena kot posebno travmatična izdaja/^
Na Sonnensteinu je Schreber prišel pod skrbstvo Guida Weber-
ja, psihiatra, ki je bil trdno zavezan novi in rastoči forenzični avto-
riteti institucionalne psihiatrije.'*^ Na podlagi njegovih številnih
42.	Lothane sugerira, da je bila Flechsigova izhodiščna diagnoza Schreberja,
»nespečnost«, morda oblikovana zato, da bi pacienta zaščitila pred posle-
dicami stigmatizacije z diagnozo »psihoze«. Lothane ponuja številne možne
motivacije za Flechsigovo končno opustitev Schreberja, vključno s precej
trezno mislijo, da se »pacient, ki mu gre na slabše, s tem ne prikupi svojemu
zdravniku«. Posebno travmatično za Schreberja je moralo biti zavezništvo
med njegovo ženo Sabine in Flechsigom. Kot dodaja Lothane, »v Sabine
je Flechsig imel zaveznika, s katerim je lahko dehl svoje frustracije s težav-
nim pacientom; še več, tudi sama se je kot pacientka pokazala dovzetno za
Flechsigove terapevtske posege, prav nasprotno od nepristopnega moža«.
Lothane omeni, daje Schreber do neke mere izsilil ženino odločitev s tem,
ko ji je odrekel neposredni dostop do svoje plače, koje bil hospitaliziran.
»Sabine je bila prisiljena preučiti svoje možnosti, med temi možnostmi pa
se je najbolj grozeče dvigala določitev opravilne nesposobnosti. Ta mož-
nost bi ji omogočila, da dobi sredstva, ki jih je potrebovala za vzdrževanje
sebe in gospodinjstva, ne da bi se morala še naprej pogajati s svojim težav-
nim, očitno bolnim možem, ki je v tem času najdeval nove poti, kako se
distancirati in prekršiti postavke njune dotlej deljene senzibilnosti. Neizo-
gibno bi se Sabine o zadevi opravilne nesposobnosti pogovorila s Flechsi-
gom, kakor bi se tudi on z njo pogovoril o načrtu za Schreberjevo pre-
mestitev.« {Ibid., str 237-238.) Zahtevi Sabine Schreber po odloku o za-
časni neprištevnosti je bilo ugodeno novembra 1894, ko je bil Schreber že
premeščen na Sonnenstein; odlok o trajni neprištevnosti je bil sprejet na-
slednje leto.
43.	Lothane omeni, da Weber ni »napravil nobenega izvirnega prispevka h
klinični psihiatriji. Vendarle paje kot starešina saških institucionalnih psi-
hiatrov dosegel slavo sodnega izvedenca, čigar mnenje so sodišča pogosto
iskala. Njegovo zanimanje se je omejevalo na psihiatrične paradigme,
utrjene v navadi in dogmi, ter na presek psihiatrije in prava. Prav tako je
deloval v prid ohranitvi moči psihiatrov nasproti ostalim profesionalcem,
zdravnikom in odvetnikom.« {Ibid., str 271.)
66
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
poročil sodišču, ki so Schreberju podelila diagnozo demence zaradi
kroničnih nevroloških motenj, je bil slednji razglašen za duševno
neprištevnega in kot sodnik trajno upokojen. Z letom 1897 se je
Schreber lotil prizadevanja za razveljavitev odloka o neprištev-
nosti; ti prizivi so bili na okrajnem in okrožnem sodišču zavrnjeni.
V obeh primerih so Weberjeva poročila sodišču priskrbela odlo-
čilen forenzični dokaz proti izpustitvi. Zanimivo, eden od osrednjih
argumentov proti Schreberjevim prizadevanjem, da se razveljavi
skrbništvo nad njim, je bila njegova želja, da objavi svoje Spomine.
Rad bi navedel daljši odlomek iz Weberjevega drugega poročila,
datiranega z 28. novembrom 1900:
Najpomembnejši moment pri presoji opravilne sposobnosti
pacienta je in ostaja dejstvo, da mu manjka vpogled v bolezensko
naravo inspiracij in predstav, ki ga zaposlujejo, da je vse, kar se
objektivnemu opazovanju kaže kot motnja zaznav in blodna ideja,
zanj neizpodbitna resnica in popolnoma upravičen motiv za
delovanje. Ob tem dejstvu je na dlani, daje povsem nemogoče
predvideti, kako se bo pacient v danem trenutku odločil; ali bo
ravnal na podlagi relativno nedotaknjene predstavne vsebine ali
prisile teh bolezenskih psihičnih procesov. - V tem oziru bi rad
še posebej opozoril na nek zelo pregnanten primer, in predvsem
zato prilagam pacientove Spomine. Mogoče je razumeti, da je
slednji čutil potrebo, da opiše zgodbo svojih zadnjih let življenja,
da svoje zaznave in 1ф1јепје pisno zabeleži ter jih predloži tistim,
ki imajo v taki ali drugačni povezavi upravičen interes za ustroj
njegove usode. A pacient goji neizogibno željo, da svoje Spomine
(kakršni so tu pred vami) dà natisniti in jih napravi dosegljive
najširšim krogom ter se zato pogaja z založnikom, do zdaj seveda
neuspešno. Če preletimo vsebino njegovega pisanja, opazimo v
njem obilico nediskretnosti, ki zadevajo njega in druge, brezsram-
nega slikanja kar se da spornih ter estetsko prav nemogočih situa-
cij in procesov, uporabo pohujšljivih kletvic itn.; tako nam postane
67
ERIC SANTNER
povsem nedojemljivo, da se mož, ki seje sicer odlikoval s taktom
in pretanjenostjo, nameni k dejanju, ki ga lahko pred javnostjo
tako močno kompromitira - če ne bi bil njegov svetovni nazor
bolezensko izkrivljen, če ne bi izgubil občutka za dejanske raz-
mere in če mu ne bi izrazito precenjevanje lastne osebnosti, ki ga
je povzročilo pomanjkanje vpogleda v lastno bolezensko stanje,
zmračilo pogleda na omejitve, ki so zarisane človeku v družbi.'*''
23. julija 1901, potem ko je odpustil svojega odvetnika, je
Schreber vložil svoj lasten priziv Saškemu vrhovnemu sodišču,
prav tistemu sodišču, katerega tretji zbornici je predsedoval. Leto
kasneje je šesta zbornica sodišča razveljavila odlok o Schreberjevi
opravilni nesposobnosti; pet mesecev kasneje je Schreber zapustil
Sonnenstein.
Tako Schreberjev formalni priziv kot tudi njegov kratek foren-
zični spis o poglavitnih načelih njegovega primera sta v svojem
bistvu poskus začrtanja meje med medicinskim in pravnim pod-
ročjem oblasti in avtoritete. Schreber trdi, da v celih razredih
primerov - v mislih ima v prvi vrsti paciente, ki ne predstavljajo
neposredne grožnje družbi ali samim sebi - napotitev v zavod
predstavlja prekoračitev medicinske pristojnosti in avtoritete v ob-
močje, ki ga, lahko bi dejali, v načelu ne zanima notranje delovanje
telesa ali možganov. V svojem spisu Schreber to tezo formulira
kot razlikovanje med medicinsko in policijsko oblastjo: »Nasproti
neškodljivim duševnim bolnikom vodja javnega zavoda pravza-
prav ni z oblastniškimi pristojnostmi oborožen organ javne var-
nosti, temveč v bistvu zgolj zdravstveni svetovalec, ter ni zastran
vprašanja odvzema prostosti z njimi v nič drugačnem odnosu kot
44. Navedeno v Schreber op. cit., str 282-283 [401-402]. Schreber je tri
poročila, ki jih je Guido Weber vsakega zase predložil okrajnemu, okrož-
nemu in vrhovnemu sodišču, objavil v dodatku k Spominom.
68
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
kateri koli osebni zdravnik s svojim pacientom.«''^ Nadalje trdi,
da mora biti svoboda pacientom zagotovljena, četudi medicinski
dokazi govorijo v prid napotitvi v zavod: »Če bi vodstvo [zavoda]
to mnenje želelo vsiliti (opravilno sposobnemu) pacientu ali nje-
govemu pravnemu zastopstvu, osebam ali organom, bi prekoračilo
meje svoje pristojnosti.«''® Schreber v bistvu trdi, da država nima
mandata, kar zadeva fizično ali duševno zdravje njenih državlja-
nov. Edina skrb bi morala biti, kot Schreber parafrazira relevantni
pravni princip v svojem prizivu, »ali posedujem zmožnost razum-
nega ravnanja v praktičnem življenju«^'' Če je država lahko
gotova, da pacient lahko upravlja s svojimi osebnimi zadevami,
ne more biti nikakršnega medicinskega razloga za odvzem svo-
bode. Na primeru svojega prisilnega tuijenja, denimo, Schreber
trdi, da bi ga bilo treba obravnavati kot običajni primer kršenja
reda in miru - kot povsem policijsko zadevo. Čeprav Schreber
pojasni, da napadi tuljenja niso hoteni, temveč jih generirajo
čudežni procesi, je njegova ključna poanta, da bi bila medicinska
vednost o njegovem telesnem in duševnem stanju v tem primeru
irelevantna in pravzaprav nedopustna. Lahko rečemo, da v raz-
merah, skladnih s Svetovnim redom, prava ne zanimajo živa
človeška bitja; opravka ima zgolj s pravnimi subjekti ter v oklepaj
postavlja posameznikovo »življenjsko substanco«.
Ko poskuša nadalje razjasniti ločnice med medicinskimi in psi-
hiatričnimi pristojnostmi, se Schreber loti statusa religioznih vero-
vanj in praks, na katerih je vztrajal skozi svojo bolezen, predvsem
tistih, ki zadevajo njegovo feminizacijo: »Edino, kar v očeh drugih
ljudi lahko velja kot nekaj nerazumnega, je okoliščina, ki se je je
dotaknil tudi gospod izvedenec, namreč, da sem bil kdaj pa kdaj
45./Ш.,	str. 260 [371].
46.	Ibid., str. 261 [373].
47.	Ibid, str. 290 [412].
69
ERIC SANTNER
zaloten, ko sem z nekaj ženskega okrasja (trakovi, nepristnimi
ogrlicami ipd.) napol razgaljen stal pred ogledalom.Schreber
to početje brani na več frontah. Najprej trdi, da je zelo previden,
da se preoblačenja [cross-dressing] loti le, koje sam. Nadalje za-
piše, da glede na to, da so njegovi ženski okraski po večini precej
poceni, njegovega transvestizma ni mogoče navajati kot primera
slabe presoje v upravljanju finančnih zadev. Kot dodatni dokaz
svoje zmožnosti presoje doda, da »o nevarnosti prehlada, ki jo
gospod izvedenec omenja kot možno, v običajnih razmerah pri
sobni temperaturi gotovo ni govora, kot še predobro kaže primer
ženskih dekoltejev«."' Njegov zaključni in najučinkovitejši argu-
ment v obrambo preoblačenja paje, daje to zanj religiozna praksa,
ki jo zahteva poseben odnos z Bogom, v katerega je stopil. Kar
zadeva njegov blodni sistem v celoti, Schreber vztraja, »'Moje
kraljestvo ni s tega sveta', bi lahko v tem oziru dejal z Jezusom
Kristusom; moje tako imenovane blodne ideje se nanašajo zgolj
na Boga in Onostranstvo, zato na moje ravnanje v kateri koli
zemeljski zadevi [...] ne morejo nikoli vršiti kakršnega koli
vpliva.«^° Pri čemer doda: »če odmislimo že omenjeno muho [tj.
preoblačenje], pri čemer pa gre sicer prav tako za vtis, ki ga je
potrebno narediti na Boga.«^^
Čeprav Schreber izrazi željo, da bi znanstveniki pregledali
njegovo telo in potrdili njegovo feminizacijo, svojih Spominov v
zadnji instanci ne naslovi na medicinsko znanost, temveč na
teologijo in filozofijo. Njegov odgovor Weberjevemu argumentu,
da gre ravno željo, da bi izdal Spomine, tolmačiti kot nadaljnji
simptom psihopatologije, se naslavlja natanko na te discipline, za
48.	Ibid., str 300 [429],
49.	Ibid., str 301 [430].
50.	Ibid., str 301 [430],
51./Ш.,	str 301-302 [430],
70
OČE, Kl JE PREVEČ VEDEL
katere je radikalna heterogenost organskih, telesnih vzrokov ter
simbolno-duhovnih učinkov še naprej ključnega pomena:
Gospod izvedenec prizna [...] da »emanacije mojega bolezensko
spremenjenega psihičnega stanja« niso borne in monotone, kot
je tako pogosto v podobnih primerih, temveč se kažejo kot fanta-
stično oblikovane, zapletene idejne tvorbe, ki povsem odstopajo
od običajnih miselnih tokov. Sklicujoč se na to opazko je pred
mano načrt, da dam Spomine v presojo izvedencem z drugih pod-
ročij izkustva, posebno teologom in filozofom. To bi se zgodilo
z dvojnim namenom, prvič, da bi sodnike prepričal, da bi moji
Spomini, kolikor nenavadne že se zdijo mnoge stvari v njih, za
širše znanstvene kroge vendarle lahko prišli v poštev kot pre-
cejšnja vzpodbuda za raziskovanje na do sedaj nadvse nejasnem
področju, ter s tem razjasnil, kako živo sem občutil željo po njihovi
objavi. Poleg tega pa bi zelo cenil izvedensko mnenje mož znano-
sti z omenjenih področij izkustva, ali je kakorkoli verjetno, celo
psihološko mogoče, da bi človek povsem hladnih in treznih nag-
njenj, kakršen sem bil po pričevanju vseh tistih, ki so me poznali
v mojem prejšnjem življenju, in vrh tega človek, ki [...] pred
svojo boleznijo nikakor ni imel trdne vere v Boga in nesmrtnost
duše, celotno zamotano idejno tvorbo s preobiljem dejstvenih
podrobnosti tako rekoč izsesal iz prstov; ali se nasprotno sama
od sebe ne vsiljuje misel, da so morala človeka, ki je zmožen
napisati nekaj takega ter pri tem priti do povsem svojstvene pred-
stave o Božjem bistvu in nadaljnjem obstoju duše po smrti, dejan-
sko doleteti posebna izkustva in posebni vtisi, nedostopni osta-
lim ljudem.'^
V kontekstu tega splošnejšega prizadevanja, da bi zamejil pravi
domeni medicinske in juridične oblasti, Schreberjev poziv teolo-
gom in filozofom kaže na zavedanje, da resnični vzroki in pomen
52. Ibid., str 296 [421-422].
71
ERIC SANTNER
njegove bolezni nevroanatomskemu/forenzičnemu pogledu, ki ga
utelešata Flechsig in Weber, niso le nedostopni, temveč da je v
prvi vrsti sama izpostavljenost temu pogledu utegnila prispevati
k njegovi poblaznelosti."
Prevedel Tadej Troha.
53. Ob dejstvu, da seje moral Schreber tako dolgo in naporno bojevati s svojim
drugim psihiatrom Guidom Weberjem, se vprašamo, zakaj Weber nikoli
na kakršen koli pomemben način ne nastopa v »drami« Spominov. Lotha-
nove spekulacije v tej zadevi so prepričljive: »Še eno osupljivo dejstvo je,
da Schreber Weberja nikoli ni obtožil kot preganjalca, čeprav nikoli ni
nehal zmerjati Flechsiga. Paradoks je seveda mogoče brati kot dokaz fanta-
stične narave obtožb proti Flechsigu, a morda je poučneje preučiti razhko
v pogledu različnih odnosov, ki sta jih oba zdravnika vzpostavila s Schre-
berjem. Soočen z iskrenim, nedvoumnim sovražnikom v osebi Weberja je
Schreber našel način, da mobiUzira svoje spretnosti ter shaja s človekom
tako osebno kot na sodiščih. A nasproti Flechsigu, ki se je predstavljal v
podobi medicinskega rešitelja in zaščitnika, le da bi v zadnji instanci izdal
njegove interese, paje Schreber reagiral povsem drugače.« (Lothane, op.
cit., str 295-296.)
72
Daniel Gottlob Moritz Schreber
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
Vrednost zdravniške gimnastike nasploh
Če naj duhovno življenje uspeva lepo,
potem mora svojo moč dati telo!
Človek je dvojno bitje,' ki sestoji iz čudovitega notranjega spoja
duhovne in telesne narave. Določen je za dejavnost v obeh smereh,
za polno rabo svojih duhovnih in telesnih moči. K temu je narav-
nano njegovo celotno bitje. Duhovno lenobni in telesno leni zaman
koprnijo po polnem uživanju duhovne in telesne radosti. Sladka
začimba življenja je zgolj plačilo dejavnosti. Pomanjkanje slednje
povzroča topost organov, motnje v njihovem delovanju, bolezen,
prezgodnjo smrt. Kot se vse moči s primerno rabo stopnjujejo in
obdržijo na določeni višini, tako v nasprotnem primeru ob pomanj-
kanju vadbe prezgodaj povsem zakrnijo in izginejo.
To so resnice, ki jih vsakdo pripoznava, zoper katere pa se člo-
vek kljub temu neskončno mnogokrat pregreši. Mnogi vso svojo
[Pričujoči tekst je prevod prvega poglavja knjige: Ärztliche Zimmergym-
nastik oder System der ohne Gerät und Beistand überall ausführbaren
heilgymnastischen Freiübungen als Mittel der Gesundheit und Lebenstüch-
tigkeit ßr beide Geschlechter und jedes Alter, [Zdravniška sobna gimnastika
ah sistem zdravilnih gimnastičnih prostih vaj, izvedljivih povsod, brez
orodja in pomoči, kot sredstvo za ohranjanje zdravja in življenjske sposob-
nosti za oba spola in vsako starost], Friedrich Fleischer, Leipzig 1894 (25.
izd.), str 13-32. Knjiga je do leta 1909 dosegla 32 izdaj in preko 200.000
prodanih izvodov.]
73
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
moč enostransko porabijo za duhovno dejavnost in pri tem pozab-
ljajo na zahteve svoje telesne polovice - napaka, ki je kajpada, a
nikakor ne nujno, povezana s kulturnim napredkom in izboljše-
vanjem življenjskih razmer. Drugi bi radi samo uživali, ne da bi si
užitek na kakršen koli način zaslužili z uporabo lastnih moči. Toda
naše narave ni moč obvladati, ampak tam, kjer z njo stopimo v
protislovje, kaznuje, in to pogosto zelo strogo. Posebno naša
telesna narava je stroga sodnica kršitev zoper njene zapovedi.
Tako se dogaja, da je zanemarjanje telesnega razvoja in pri
razvitem telesu zanemarjanje vsestranske rabe moči - s čimer je
edino moč ohraniti redno snovno preobrazbo in prenovo (temeljni
pogoj celotnega življenjskega procesa) - v svetu povzročilo tisoč-
kratno hiranje in ga nenehno povzroča. Dobro zavedajoč se tega,
so zdravniki vseh časov ustrezno telesno gibanje postavili kot
neobhodno potreben pogoj ohranitve oziroma obnovitve zdravja.
Tistim, ki jim poklic telo pušča nedejavno, se priporoča včasih to,
drugič ono telesno gibanje: hojo, pohode, jahanje, sabljanje, delo
na vrtu ali druga krepka telesna dela. Ta gibanja so sicer, kolikor
zanje obstaja priložnost, nasploh prav priporočljiva, a deloma
vseeno preveč enostranska, deloma - kar je najvažnejše - veljavna
skorajda samo za manjši krog ljudi ter dolgoročno niso izvedljiva
in jih torej ni mogoče imeti za zadostno sredstvo kompenzacije.
Domala vselej smo se bili zato prisiljeni omejevati na metodično
hojo kot na morebiti edini na dolgi rok izvedljivi izhod. Imeli
smo občutek, da je to gibanje, če naj upoštevamo zgolj telesne
potrebe, še posebej za celotno dobo še čilega starostnega obdobja,
vse preveč enostransko in nezadostno.^ A celo borna pomoč hoje
2. Da bi pokazali na tudi že kvantitativno nezadostnost zdravju namenjene
hoje pri ljudeh, ki se sicer malo gibljejo, se slednjo primerja s seštevkom
vsakodnevnega gibanja, ki ga npr. s pohodništvom pri zgolj zmernih dnevnih
izletih s štiri- do šesturnim vzponom in sestopom s hriba tedne in tedne z
74
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
je postala vse manj izvedljiva. Kajti zaradi določenega napredka
kulturnega stanja so zahteve po duhovni izobrazbi in dejavnosti
bolj in bolj naraščale, tako da so terjale čas, pozornost in celotno
stremljenje, zato je pri večini manjkal ne le namen, ampak tudi
čas, da bi v svoj dnevni red vključili tudi večurno in vrh tega še
nesmiselno hojo. Nesorazmerje med zahtevami duhovnega živ-
ljenja in poklicnimi obveznostmi na eni strani ter dolžnostmi do
telesa na drugi strani je pri velikem delu ljudi postajalo vse bolj
kričeče in usodno.
Da bi to nesorazmerje odpravili, iščemo neko posebej temu
namenjeno sredstvo. Višje vzpenjajoče se duhovno kulturno živ-
ljenje sedanjih in prihodnjih rodov kot temeljni pogoj uspešnega
napredka vsekakor zahteva tudi neko višjo in harmonično narav-
nano stopnjo telesne kulture, kajti če naj se cvet in sad duhovnega
drevesa življenja okrepita in oplemenitita, potem se to lahko zgodi
le z ustrezno sestavo njegove korenine. Prav tako kot se višje razviti
človek, v primerjavi s človekom v prvotnem stanju, ne sme več
omejevati in zanašati na neposredno in pasivno prejemanje jedi
in napoja iz rok narave, tako mu tudi ni do tega, da svoje preostale
fizične potrebe prepušča zgolj toku življenja, ampak jih v njihovem
bistvu temeljito razišče in jih z lastnim mišljenjem in ustvarjanjem
na čim bolj ustrezen način iztrga naravi ter sijih prisvoji; torej: da
lahkoto izvaja, ali pa z zgolj zmernimi dnevnimi dejavnostmi kakega
vrtnarja - gre za seštevke gibanj, ki so, kot znova in znova dokazujejo
rezultati, vendarle zadostni, zdravju v vsakem pogledu koristni, a vsekakor
ne čezmerni. Kako pomembna razlika! - Kdor pa, tako kot to počne na
tisoče ljudi, svoje mišične moči uporablja le za hojo, je primerljiv s
kmetovalcem, ki ima v posesti pet polj, izmed katerih obdeluje le eno samo,
ostala štiri pa pušča neobdelana in jih prepušča izčrpavajočim učinkom
plevela. Manjka za poglavitne organske funkcije nadvse pomembna telesna
raba ročnih, trebušnih in hrbtnih mišic. Nadaljnji dokaz tega sledi v
nadaljevanju spodaj.
75
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
nezavedno in surovo naravo spremeni v zavestno in plemenito
naravo. Višje ko se življenje dvigne nad nezavedno surovo naravno
stanje, bolj ko temu ustrezno vedno višje in svobodneje razvijajoči
se duh tudi temeljne pogoje svoje eksistence izpostavi in mora
izpostaviti pogledu znanstvenega spoznanja in presoje, toliko bolj
bodo tudi nepogrešljive in fizične potrebe podvržene zavestni
harmonizaciji z neomajnimi naravnimi zakoni in z najvišjimi
življenjskimi nalogami. Le tako lahko človek glede na razvojne
poti in zahteve svojega časa odgovarja različno delujočim zakonom
naravnosti ter se zavaruje pred poškodbami slednje in njihovimi
usodnimi posledicami. Tako je nastala današnja gimnastika, k obli-
kovanju telesa in k zdravju usmerjena mišična vadba. Taje potem-
takem na življenjski razvojni poti utemeljeni in pravzaprav naravni
rezultat neke višje fizične kulture. Za to slednje je enostranska
raba mišic, nezavedna in občasna naravna gimnastika glede na
konstitucijo že na sebi preveč nepopolna, poleg tega paje pri večini
poklicnih razmer v celoti gledano preveč borno odmerjena.
Tu imamo opraviti z gimnastiko le toliko, kolikor je namenjena
izpolnitvi zdravniških smotrov: ponuja se kot dobrodošlo sredstvo
bodisi pri odstranitvi - zdravilna gimnastika - ali pa obrambi -
higienska gimnastika - pred določenimi boleznimi in poškodbami
ter pomanjkljivimi stanji. Pojem zajema oboje: zdravniška gim-
nastika.
Bilo je v naravi stvari, da se je zdravilno gimnastiko najprej
uporabilo zoper vsa tista kronična (afebrilna) bolezenska stanja,
katerih nastanek je moč dosledno izpeljati iz pomanjkanja zadost-
nega telesnega gibanja. Toda kmalu je bilo ugotovljeno, da njeno
področje sega še dlje, na še nekatera druga bolezenska stanja, ki s
tem niso ravno neposredno povezana. Toda pri tem se ne smemo
povzpeti do nesmiselne trditve, kot posamezni preveč entuziastični
občudovalci zdravilne gimnastike, ki jo povzdigujejo v čudodelno
76
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
univerzalno zdravilo in razen nje ne priznavajo ničesar drugega.
Univerzalno zdravilo ali univerzalna terapevtska metoda ne obstaja
in je ob nadvse zapleteni konstituciji človeškega organizma in
njegovih življenjskih razmer ter s tem povezano različnostjo
njegovih bolezenskih stanj tudi nikoli ne more biti. Če pa zdravilno
gimnastiko nasprotno varujemo pred enostranskostjo in jo ohra-
njamo znotraj njenih okvirov ter jo pojmujemo in z njo rokujemo
v tesni zvezi s splošnim zdravilstvom, potem mora vsakdo, ki je
brez predsodkov, občutiti nujo, da jo pripozna za pogosto zares
nenadomestljivo pomožno sredstvo, za pomembno obogatitev
zdravilstva.
Da bi presoji bistva zdravilne gimnastike nasploh dali resnični
temelj, da bi lahko zares ocenili telesno gibanje kot zdravilno sred-
stvo, si moramo, vsaj v najsplošnejših potezah, predočiti fiziološki
pomen gibalnih organov - mišičnega sistema -, vlogo, ki jo slednji
igra v ravnovesju celotnega organizma.
Ustroj našega organizma je usmerjen k polnemu delovanju vseh
delov in organov. Če naj se človek torej ustrezno razvija in se
ohranja v normalnem (zdravem) stanju, potem je za to potrebna
določena mera njegovim individualnim močem ustrezne telesne
in duhovne dejavnosti. Toda polna telesna dejavnost - gibanje,
mišična dejavnost - je za to v mnogočem bolj nepogrešljiva od
duhovne, kot bo podrobneje razvidno iz nadaljnjega.
Celotno organsko življenje temelji na neprekinjeni snovni
prenovi: na izločanju starega, kije skozi življenjski proces postalo
neuporabno, in na sprejemanju (tvorjenju) nove organske snovi,
ki jo telo jemlje iz živil in vdihavanega zraka. Na presnovi snovi
se kar naprej prižiga plamen življenja, od prvega pa do zadnjega
utripa. Bolj koje ta snovna prenova, ta poživljajoča preobrazba -
namreč znotraj njenih sicer individualno razlikujočih se okvirov -
spodbujana, toliko bolj bo življenje nasploh pridobilo na svežini.
77
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
moči in trajanju. Telo se mora, če naj uspeva, v svojih sestavinah
torej nenehno obnavljati in pomlajevati. Vse motnje tega poteka,
če niso kmalu zopet uravnane, povzročajo bolezen, hiranje, smrt.
Nezadostna poraba snovi in nezadostno izločanje izrabljenih in
neprimernih delčkov snovi (njihovo zastajanje v telesu), skrat-
ka - pomanjkanje ravnovesja med prejemanjem in porabo snovi
je zatorej eden najsplošnejših vzrokov nepravilnosti v razvoju in
v nadaljevanju življenjskega procesa ter trajnega upadanja organ-
ske pomlajujoče moči, ki je lahko, kot vzrok predčasnega staranja,
posledica tako nezadostne kot tudi prekomerne, izčrpavajoče
porabe moči in snovi. - Poživitev snovne prenove in organskega
pomlajevanja paje posledica dejavnosti telesnih organov nasploh,
dokler ta ostaja v pravem razmerju s premori. Mišični sistem je
poleg kostnega sistema zdaleč najmasovnejši izmed vseh telesnih
sistemov, mišična (mesna) substanca pa sodi med tista organska
tkiva, ki ob svojem ustreznem delovanju (s krčenjem mišičnega
tkiva povzročeno telesno gibanje) dosega najvišjo stopnjo pre-
obrazbene zmožnosti svoje substance (snovne prenove). Razum-
ljivo je, da mora biti mišični sistem iz tega dvojnega razloga, kot
noben drug sistem telesnih organov, primeren, da s svojo polno
dejavnostjo izzove najhitrejši, najsilovitejši in najpopolnejši meta-
bolizem, zatorej naravni zdravilni razcvet življenjskega procesa
nasploh, obnovo in pomladitev celotne količine krvi in telesnih
sokov, s čimer pogojuje stopnjevanje celotne življenjske energije.
Ker je namreč kri skupen vir prehrane vseh telesnih delov, mora
mišična dejavnost povratno pognati v gibanje dotok krvi, celoten
krvni obtok (tega tudi že mehanično s stiskanjem mišic, kije pove-
zano s pospeševanjem cirkulacije sokov), pripravo in mešanje krvi,
dihalni proces, vse procese izločanja, skratka - celotno organsko
gonilo mora pognati v povečan zagon. Od tod takojšnje povečanje
in okrepitev srčnega utripa, vdihov, segrevanja in ob trajni mišični
78
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
dejavnosti znatno močnejše poželenje po hrani in pijači, povečanje
izločkov s potenjem in mokrenjem, poznejši globlji, bolj osvežujoč
spanec in kot trajen dobiček: večja sposobnost za življenje in boljše
prenašanje vseh vrst naporov, vročine, mraza, lakote, žeje, po-
manjkanja spanca in drugih motečih vplivov, kot tudi večja
odpornost na vse vrste prevladujočih bolezni. Fiziološke ocene in
poskusi dokazujejo, da trajno mišično dejaven človek maso teže
svojega telesa preobrazi že v približno štirih do petih tednih,
medtem ko je pri telesno nedejavnem človeku v sicer enakih raz-
merah za to potrebno vsaj obdobje desetih do dvanajstih tednov.
Mišična substanca sama z močnim gibanjem postane polnejša,
trdnejša, bolj napeta, nekoristno kopičenje maščobe in mlahava
celičnina pa izgineta.
Če se mišična dejavnost potemtakem izkaže za najnaravnejši
dejavnik hitrejšega izločanja starih, neuporabnih sestavin krvi iz
telesa in njihove nadomestitve z novimi, vitalnejšimi, potem je
nedvomno razumljivo tudi preprečevanje njihovega kopičenja in
sedimentacije, kjerkoli že nastopa, njihova odstranitev, s čimer je
zagotovo odpravljena ena izmed dispozicij, ki olajša zunanje vdore
bolezenskih klic, razmah njihove kvarne dejavnosti v organizmu.
Ob tem sicer ne smemo pozabiti, daje za polno dosego tovrstnih
obrambnih in zdravilnih smotrov zlasti potrebna tudi ustrezna regu-
lacija celotnega siceršnjega načina življenja, zelo pogosto tudi
druga zdravniška pomoč; individualnim razmeram prilagojena mi-
šična dejavnost pa kljub temu ostaja ena najbistvenejših in najna-
ravnejših zdravilnih moči. - Posebej sodijo v to kategorijo tiste
tako običajne bolečine v trebuhu, značilne za zrelo starost, s celotno
armado njihovih raznoterih posledičnih tegob: slaba prebava, zapr-
tost, zgostitve jeter in vranice (sistema dverne vene), od tod izha-
jajoče tegobe z glavo, posebej kongestije, slaba volja hipohon-
drične in melanholične narave itd., kot tudi s pomanjkljivo ali
79
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
napačno pripravo krvi povezana bolezenska stanja mlajših, kot
npr. slabokrvnost (bledica); dispozicija za skrofulozno obolenje
itd. - Poleg tega gimnastično zdravljenje te skupine bolezni terja
še nek neposredni mehanično-zdravilni vpliv, ki je povezan s spe-
cialno gimnastiko trebušnih mišic, h kateri se kmalu vrnemo. -
Obstaja še neka druga s tem povezana in nič manj učinkovita meha-
nična dejavnost, ki z vsestranskim gibanjem okončin prinaša
poživitev celotne, za zdravje tako pomembne kožne dejavnosti. Gre
za nežno, zdravilno kožno trenje, ki ga gibajoči se telesni deli izku-
šajo s pomočjo oblačil, tudi če slednja telo zgolj ohlapno obdajajo.
Drugo fiziološko razmerje, pri katerem je mišična dejavnost
zmožna proizvesti pomemben zdravilni učinek, je notranja zveza
in interakcija mišičnega in živčnega sistema, tj. mišičnih (gibalnih)
in čutnih živcev. Naše celotno telesno in čutno dobro počutje očitno
najpoprej počiva na povsem normalnem stanju živčnega sistema
v vseh njegovih delih. Videti je, daje še posebej odvisno od tega,
da sta obe strani živčnega sistema v ravnovesju, kar zadeva njuno
stanje vzdraženja in dejavnosti. Ena stran se lahko preko točke
ravnovesja dvigne zgolj na račun druge, a v ravnovesje se prav
tako lahko povrne le s pomočjo slednje. Na tem razmerju počiva
poživljajoče in pri prekomernem vzdraženju živčnega sistema tako
dobrodošlo odvajajoče, razbremenjujoče, bolezensko živčno nape-
tost izravnavajoče, zatorej tudi čud razveseljujoče zdravilno delo-
vanje individualno prilagojene mišične dejavnosti. Tako ta v rokah
zdravnika postane samostojno zdravilo ali pa vsaj nepogrešljivo
podporno sredstvo zdravljenja: pri mišični paralizi, iritabilni šib-
kosti ali toposti živčnega sistema, nervozni hipohondriji in histeriji,
bolezenskih, slabitvenih polucijah, duševnih boleznih, določenih
kroničnih boleznih s krči, posebej pri Vidovem plesu, epilepsiji
itd. - Kot ne nepomemben stranski dobiček duhovne plati lahko
opazimo, da iz rednega urjenja volje pri opravljanju energičnih
80
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
telesnih vaj, iz vztrajnega premagovanja telesne mlahavosti izhaja
normalno duhovno obvladovanje celotne telesne plati, okrepitev
moči volje in delovanja nasploh, odločnosti, življenjskega poguma,
stanovitnosti - s čimer bo torej poražen tisti nevarni moralni
sovražnik, ob katerem pri mnogih kroničnih bolnikih spodleti celo
izbranemu najboljšemu telesnemu zdravljenju.
Nenazadnje je za zdravilstvo uporaben in nenadomestljiv še
vpliv, ki ga ima mišična dejavnost tako na povečanje trdnosti kosti
in šamirjev kot tudi na oblikovna razmerja določenih telesnih delov
nasploh. Zgradba skeleta in položaj mišic na človeškem telesu, še
posebej na trupu, sta namreč takšna, da stopnji izoblikovanosti in
napetosti mišičnih predelov bistveno sodoločata telesno držo,
obliko in razmerja bočin. To še posebej velja za zgornje dele trupa,
za prsni del. Dolga vrsta bolezenskih stanj je v bistvenem posledica
napačnih prostorskih razmerij v prsih in trebušni votlini nahaja-
jočih se za življenje in zdravje posebno pomembnih organov. To
zlahka pojasnimo s tem, da ravno najmočnejše mišice, ki premikajo
roke in ki so razporejene okrog prsi, ki torej sodoločajo njihova
oblikovna razmerja, pri veliki skupini ljudi skorajda nikoli niso
povsem dejavne. Če naj bo utesnjenim, zamaknjenim ali kako
drugače mehanično oviranim organom torej dana možnost, da se
povrnejo k svoji normalni prostosti in delovanju, ali pa, ko slednje
ni več mogoče, če jim je posredovano neko delno olajšanje, potem
je izboljšanje teh prostorskih razmerij seveda prvi in najbistvenejši
pogoj. Edino pot za to pa ponuja individualno pravilno odmerjen
gimnastični postopek. Pri tem poskušamo skelet s pomočjo mišične
dejavnosti, s pomočjo z njo doseženega mehaničnega raztezanja
ali stiskanja enkrat na posameznih mestih, drugič razširjeno ali
enakomerno po celotnem obsegu skeleta (posebej na prsih), trajno
spraviti v boljša prostorska razmerja. Za tiste, ki bi še utegnili
dvomiti v možnost, da je po tej poti sploh mogoče doseči spre-
81
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
membo prostorskih razmerij, želim dodati, da sem pri lastnih meri-
tvah tudi na odraslem telesu pogosto že po parih mesecih gimna-
stičnega delovanja naletel na povečanje obsega prsi (po obračunu
prirastka mišičnega tkiva) od enega in pol do dveh palcev. Iz tega
izhajajoče znatno povečanje kubičnih razmerij notranjega prsnega
prostora je zlahka izračunljivo.
Doslej je bilo govora o gimnastiki, kolikor ima opraviti z izpol-
nitvijo dejanskih zdravstvenih smotrov. Toda tudi nujnost vpeljave
higienske, tj. zdravje ohranjajoče, preventivne gimnastike, torej
tiste, ki ne meri na zdravljenje že obstoječih bolezenskih stanj,
pač pa na njihovo preprečevanje, toliko jasneje stopi pred oči, če
vržemo tehtajoči pogled na običajno telesno življenje tistih ljudi,
za katere pravimo, da se premalo gibljejo, in med katere sodijo
skorajda vsi pripadniki višjih stanov.
Če namreč to primerjamo s povprečnim merilom kakršnega
koli običajnega telesnega gibanja, ki velja za resnično zdravju
ustrezno,' potem na prvi pogled opazimo, da za normalno večino
ne zaostajata samo seštevek in intenziteta običajnega gibanja,
ampak daje tudi način gibanja skrajno enostranski, povsem neza-
dosten. Tam, kjer je hoja skorajda edino telesno gibanje, ki pride
v poštev, so v svojem razvoju zanemarjeni in krnitvi prepuščeni
3. Neko takšno povprečno merilo si moramo na tem mestu ponazoriti še
nekoliko podrobneje kot zgoraj. Temelji npr na časovno razporejenem,
vse skupaj le približno štiriurnem ukvarjanju z raznovrstnimi (glede na
okoliščine težjimi ali lažjimi) vrtnimi deli. Kolikim ljudem je odvzeta
sleherna priložnost, da si kaj temu podobnega po običajni poti pravilno
uredijo! Kolikšne vsote mišične moči, ki v notranjosti znova in znova
nastajajo, ostajajo pri človeku, ki se le malo giblje, neporabljene! Povsem
jasno je, da morajo končno izginiti tudi novo nastajanje te moči ter z njo
nekatere druge od nje odvisne in še pomembnejše življenjske funkcije.
Svež dotok iz vira zastane, njegova voda se pokvari, če odtok ne ustreza
dotoku, če se iz vodnjaka sploh ne Сфа ali pa se črpa premalo ali preredko.
82
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
posebej štirje, na celoten življenjski proces vplivajoči mišični pre-
deli: 1) trikotna mišica, 2) prsne mišice - oba predela zaradi neznat-
nega delovanja rok, 3) trebušne mišice, 4) hrbtne mišice - oba
slednja mišična predela zaradi nezadostnega gibanja trupa pri hoji.
K točkama 1 in 2. Ob ramenih in prsih razporejene mišice so
namenjene povzročanju tako gibanja rok kot tudi ritmičnemu raz-
širjanju in krčenju trebušne stene, iz česar sestoji mehanizem dihal-
nega procesa. Od kakovosti dihanja pa je odvisen krvni obtok
pljuč in s tem tisto za ohranjanje življenja vseskozi nujno oplemeni-
tenje, kemično oduševljenje krvi (izmenjava snovi med krvjo in
atmosfero). Brez dihanja človek skorajda ne more eksistirati niti
minute, brez hrane in pijače pa lahko eksistira cele dneve. Energija
celotnega življenja je zato v premem razmerju z intenzivnostjo
dihanja. Zaradi pomanjkanja gibanja nasploh, toda še posebej mišic
rok, postane dihanje slabotnejše in manj popolno. Prožen skelet
prsne stene bodisi sploh ne doseže svoje polne razvitosti in raz-
širitve ali pa se prsi vedno znova sesedejo. Sčasoma iz tega nastane
dispozicija za življenjsko nevarne bolezni pljuč (jetika itd.) in srca,
kakor tudi za raznovrstne motnje telesnega prehranjevanja, vse to
so posledice nezadostnega dotoka kisika: bolezni zastoja, putika,
nastajanje kamnov itd. - Potemtakem ne zadostuje, da poskrbimo
za dobro kakovost zraka, ki ga vdihavamo, ampak moramo še
posebej paziti na to, da lahko zdrav zvdkvprimerni količini prodre
v naša pljuča. To je mogoče le na način, da naše dihalne mišice
ohranimo v njihovem polnem delovanju. Dihalno krepak človek
bo celo slabosti manj čistega zraka mnogo dlje odvračal od sebe
kot pa dihalno šibak človek, ker bo prvi v večji skupni količini
vdihanega, četudi s kisikom siromašnejšega zraka, vendarle veliko
dlje kot slednji, še vedno dobil potrebno količino kisikovega
goriva. To je tako zelo pomembno, ker ne moremo večno vdihavati
absolutno čistega (s kisikom bogatega) zraka.
83
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
K točki 3. Trebušne mišice skoraj v krogu obdajajo mehko
trebušno steno med rebri in kolki. Ta deloma mesnati, deloma
žilavi mišični aparat služi, zaradi svojega avtonomni rabi prepu-
ščenega krčenja, tako pospeševanju in poživljanju funkcij trebuš-
nih organov (prebava, pretok sokov, pri izpraznitvah, pri rojevanju
itd.) kot tudi zagotavljanju položaja in zaščiti trebušnih organov
pri močnih telesnih gibih, uporabi moči in odporu. Poleg tega so
trebušne mišice dejavne pri izdihavanju (s tem tudi pri govorjenju,
petju, kričanju, smejanju, kašljanju) in pri različnih premikih trupa.
Iz tega je razvidno, kako vsestransko škodljive posledice mora
imeti pomanjkljiva oblikovanost in mlahavost trebušnih mišic,
kako sta togost in stagnacija vseh trebušnih funkcij neposredno
povezani z nastajanjem lomov, pri ženskem spolu pa s težkimi
porodi in poporodnim obdobjem.
Prebava in dihanje sta dva najpomembnejša procesa animalič-
nega življenja. Prva iz živil dela kri, drugo pa jo oplemeniti do
tiste stopnje življenja, da doseže pomlajevanje, normalno izme-
njavo snovi, osnovni pogoj življenja in zdravja. Oba procesa se
morata v razmerju do potreb celotnega organizma, tako posamično
kot tudi skupno, ohranjati v harmoničnem razmerju. V tem obstoji
najsplošnejša naloga vseh zdravniških stremljenj. Le da visoka po-
membnost procesa dihanja za zdravje, in s tem oblikovanje in nego-
vanje dihalnih mišic, v splošnem še vedno ni dovolj pripoznana.
K točki 4. Hrbtne mišice služijo iztezanju, zravnani in strumni
drži kot tudi bočnemu upogibanju hrbtenice (torej celotnega ske-
leta) in so dejavne tudi pri vdihavanju in izdihavanju. Njihova
zgradba in delovanje torej v več pogledih pomembno vplivata na
celoten življenjski proces. Posebej je od njih odvisna zravnana
drža skeleta, ki je na dolgi rok zelo pomembna tako za delovanje
funkcij prsnih in trebušnih organov, ki pri nenehni krivi in seseda-
joči se drži skeleta vedno bistveno tфijo, kot tudi, še posebej v
84
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
mladosti, za ohranjanje brezhibne oblike hrbta in celotnega telesa.
Nezadostna dejavnost in razvitost hrbtnega mišičevja predstavljata
dejavnik ukrivljenosti hrbtenice, ki ga ne gre zanemarjati. Toda
stanje moči in dejavnosti hrbtnih mišičje velikega splošnega po-
mena tudi še v drugih ozirih; namreč: a) ker hrbtenica predstavlja
v središčnici telesa nahajajočo se splošno podporno in oporno
točko preostalega telesnega gibanja, katerega intenziteta je bolj
ali manj odvisna od napetosti hrbtnih mišic; b) ker ima močno
delovanje hrbtnih mišic po vsej verjetnosti neposreden vpliv na
krvni obtok v smeri proti hrbtenjači in stran od nje ter s tem na
njeno prehranjenost, katere posledica je potem zopet okrepitev
normalnega in preprečevanje abnormnega delovanja refleksov,
bolezenskih napetosti in razpoloženj živčnega sistema kot tudi
lažje premagovanje zunanjih, poleg tega še bolezenskih vplivov
(močnejša splošna reakcija). Živa močna hrbtenjača je zagotovo
eno bistvenih zaščitnih sredstev zoper splošno slabotnost in
občutljivost, zoper mnogovrstne življenjske nejevolje; hipohon-
drijo, histerijo itd.
Tehtajoči pogled na običajno zdravstveno stanje ljudi, ki se
malo gibljejo, potrjuje resničnost povedanega in v mnoštvo njiho-
vih bolezenskih pojavov vnese zlahka pojasnljivo zvezo.
Bodisi, če - kot tako pogosto - pomanjkanje gibanja izraža
svoj ustvarjajoči vpliv že v mladosti, telo sploh ne dospe do polne
normalne razvitosti. Ostaja pomanjkljivo in manjkavo, deloma z
ozirom na svojo obliko, deloma z ozirom na svoje življenjsko
delovanje. Ne pride do nobenega močnega nemotenega razcveta.
Splošna slabokrvnost ali kvantitativno pomanjkljiva zmes sokov
obdaja mladostno življenje z verigo številnih bolehnosti, vplivi
zunanjega sveta nežno osebo z lahkoto potlačijo, resne bolezni,
še posebej prsnih organov, pa ogrožajo življenje v njegovem raz-
cvetu.
85
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
Ali pa se pomanjkanje gibanja pridruži šele določenim živ-
ljenjskim razmeram v zreli starosti. Polna moč razcveta življenja
skozi določeno obdobje sicer pogosto premaguje slabosti in ne
dopusti, da bi se pomanjkanje te naravne potrebe ravno občutno
kazalo. Toda to praviloma traja le do srednjih let. Če ne že prej, pa
se vsaj tedaj pojavijo - večinoma ne vemo od kod - ta ali ona
doslej neznana znamenja, predvsem tako imenovane bolezni
srednjih let:'* armada kroničnih trebušnih bolezni, hemoroidnih
4. Domnevna neuničljivost mladosme moči je mimo. Če naj vztrajnik življenj-
skega procesa še dolgo časa ostane na vrhuncu, ne da bi hitel k navzdol
nagibajočim se tirnicam, potem je to odvisno predvsem od tega, ali med
vzpenjajočim se življenjskim obdobjem z individualno maso življenjske
polnosti ravnamo gospodarno, tj., da slednje ne prepustimo niti kmitvi zaradi
nedejavnosti niti je ne izčфavamo s prekomerno rabo, ki je ni moč urav-
notežiti, ampak je odvisno tudi od primerne uporabe kapitala, torej od tega,
da razvijanje polne moči organov kar se da pomnožimo, pa še od tega, ali
je življenje sedaj, koje doseglo vrhunec in ne poseduje več tega vseuravna-
vajočega preobilja moči, osveženo in podprto z zmernim in skrbno odmer-
jenim načinom življenja, tj. s preprosto naravnimi in s sproščenim samoopa-
zovanjem odmerjenimi življenjskimi dražljaji (med katerimi je na vrhu
mišična dejavnost). Najsplošnejši in najbistvenejši pogoj je zdaj skrbno
upoštevanje ravnovesja med prejemki (sprejemanjem snovi) in izdatki
(uporabo moči) organizma v njegovi totalnosti ali, natančneje rečeno: ravno-
vesja v medsebojnem delovanju organov prejemanja (prebavnih in dihalnih
organov) ter organov izdajanja (živcev, mišic in žleznih organov). Fizični
človek v drugi polovici življenja živi od obresti v prvi polovici življenja
nabranega kapitala življenjske moči. Dobro mu je, če v mladosti ni živel
od kapitala, ampak je z dobrim upravljanjem slednjega povečal z obrestmi.
Obresti so tisti v organizmu kar naprej shranjujoči se seštevki moči (seštevki
za razvijanje moči zmožnih organskih sestavnih delov); kapital: sposobnost
ustvarjanja vedno novih dopolnjujočih seštevkov moči - notranji pravir
življenjske moči. Čas povečevanja kapitala je mimo. Uživanje obresti ostaja
trajno donosno zgolj ob dobrem upravljanju z obrestmi: ob ustrezni rabi
moči, ob dobri rabi nakopičenega materiala moči. Le tako lahko kapital
človekove življenjske moči kar se da dolgo ostane neokrnjen, tj. se tako
86
ZDRAVNIŠKA SOBNA GIMNASTIKA
težav, krvnih strdkov, nadleg putike, astmatičnih težav, hipohon-
drije, histerije, melanholije, paralize, sprememb artemega pretoka
itd. Dobro gre tistemu, ki razume in upošteva prve namige narave,
ki ga opominja na svoje pravice, kajti: preprečevanje je lažje kakor
zdravljenje. Če na naše telo nočemo misliti prej, preden nas z
bolečino ali boleznijo spomni na svoj obstoj, potem je pogosto
prepozno. Je neko naši oskrbi in preventivni skrbi zaupano dobro.
Tudi naj smotrnejši zdravstveni trud pogosto zadene ob meje,
onstran katerih ne ostane nič drugega kot - vdaja.
To je v bežnih obrisih slika, katere odtise v neskončnem številu
in mnogoterih oblikah ponuja življenje. Gotovo se ne motimo, če
imamo pomanjkanje gibanja za, dasiravno ne edini, ampak vseeno
bistveni vzrok nastanka vseh sovražnikov življenja, ki tvorijo okvir
te slike.' Iz tega je razvidna nezavmljiva potreba po higienski gim-
nastiki za vse tiste, katerih življenjske razmere poleg tega ne dopu-
ščajo skorajda nobene druge mišične dejavnosti kot preprosto hojo.
In če je posameznim ljudem težka kazen za pomanjkanje gibanja
tu in tam prihranjena, pa ta vseeno pride do izraza v vseh poklicih,
in sicer skozi zgodnejše staranje in topost, skozi zakrnevanje in
dolgo obdrži (torej ostane na vrhuncu življenja), vse do upadanja življenja
od kapitala (staranje), ki je pogojeno z zakoni narave.
5. Najvplivnejši izmed ostalih vzrokov so: a) splošno neupoštevanje pomena
dihalnega procesa in pomanjkljiva skrb za uživanje po možnosti čistega
zraka; b) z navadami sicer prekrit, a (celo pri vsej zmernosti) v končni fazi
nedvomno življenjsko neugoden vpliv rednega uživanja pekočih začimb,
alkoholnih pijač, kave in čaja, katerih uživanje je v določenih okoliščinah,
in za tiste, ki pri tem niso otopeli, sicer tu in tam v rabi in prav koristno kot
odlično zdravilo, tudi ob neobičajnih naporih, hudem mrazu ali veliki
vročini, na potovanjih po morju itd., a kot dnevno uživanje iz navade nikoli
ni v skladu z zdravjem; c) spolno izčфavanje; d) telesno in duhovno pomeh-
kuženje, čutna mlahavost in prenasičenost, neujemanje med zmogljivostjo
in zahtevo, pomanjkanje harmonične, fizične in moralne polne moči, za
katero je kriva vzgoja v mladosti.
87
DANIEL GOTTLOB MORITZ SCHREBER
krčenje telesa, skozi togost udov, splošno nemoč itd. Pri malce
bolj normalnem načinu življenja starost šestdeset ali sedemdeset
let še ne terja nobene toposti. Pri mišično dejavnih, in sicer v skladu
z naravo živečih ljudeh, celo v manj ugodnih khmatskih razmerah,
polna krepkost še v sedemdesetih ali osemdesetih letih ne sodi k
začudenja vrednim redkostim. Živi zmerno, živahno in zadovo-
ljno - so tri besede, ki nam jih kliče higienska (zdravstvena) filo-
zofija, katere upoštevanje nam obeta srečno starost. V notranjem
sozvočju s tem stoji zapoved etične življenjske filozofije:
Bori se za polno gospostvo nad samim seboj, nad svojimi
duhovnimi in telesnimi slabostmi in pomanjkljivostmi. Pogumno
prični ta boj {sapere aude!) - na kateri koli stopnji življenja bi se
že utegnil nahajati, nikoli ni prepozno - in ostani neutruden v
stremljenju po tej resnični (notranji) svobodi, po samoplemeni-
tenju. Tako boš šel znotraj meja, kijih zemeljskemu življenju vle-
če višja roka, z blaženo zavestjo, da si nalogo tega življenja rešil
z dostojanstvom, od zmage do zmage vse do poslednjega življenj-
skega cilja.
Kajti v zvestem izpolnjevanju teh dveh zapovedi, higienske in
etične, počiva celotna skrivnost najtežje, a najplemenitejše in naj-
pomembnejše vseh umetnosti, umetnosti življenja, tj. umetnosti
pravega življenja.
Prevedla Lidija Šumah.
88
Daniel Paul Schreber
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA*
[Denkwürdigkeiten eines Nervenkranken]
Odprto pismo gospodu tajnemu svetniku prof. dr. Flechsigu
Visoko spoštovani gospod tajni svetnik!
V prilogi si dovoljujem, izročiti Vam primerek Spominov živč-
nega bolnika, ki sem jih napisal, s prošnjo, da bodo podvrženi
dobronamernemu preizkusu.
Spoznali boste, daje v mojem delu, posebno v prvih poglavjih.
Vaše ime najpogosteje imenovano, deloma v zvezah, ki se utegnejo
dotakniti Vaše občutljivosti. Sam to najmočneje obžalujem, a žal
ne zmorem ničesar spremeniti, če ne želim vnaprej izključiti mož-
nosti razumevanja svojega dela. Vsekakor nimam nikakršnega
namena napadati Vašo čast, kakor tudi nasploh do nikogar ne gojim
nikakršne osebne mržnje, temveč s svojim delom le sledim smotru
po spoznanju resnice na izjemno pomembnem, religioznem pod-
ročju.
Da v tej zvezi razpolagam z izkustvi - ob vsesplošnem spozna-
nju njihove pravilnosti -, ki bi lahko v kar največji meri plodno
učinkovala na ostalo človeštvo, zame neomajno drži. Prav tako
ne dvomim, da je Vaše Ime pri genetičnem razvoju zadevnih raz-
mer igralo bistveno vlogo, kolikor so določeni. Vašemu živčnemu
[Prevedeno po izdaji Kulturverlag Kadmos, Berlin 2003, strani V1I-X, 129-
139, 148-166.]
89
DANIEL PAUL SCHREBER
sistemu odvzeti živci postali »preskušena duša [geprüften Seele]«
v pomenu, naznačenem v I. poglavju Spominov, ter v tem svojstvu
pridobili nadčutno moč, zavoljo katere so name leta izvajali
škodljiv vpliv in ga do tega dne še vedno izvajajo. Kot ostali ljudje
se boste nagibali, da v tej podmeni sprva ugledate zgolj patološki
izrodek moje fantazije; meni je na razpolago naravnost zadušljiva
obilica argumentov o pravilnosti tega, o čemer si nadrobnosti
izvolite poiskati v celotni vsebini Spominov. Še zdaj vsak dan in
vsako uro občutim na čudežih sloneči vpliv te »preskušene duše«;
še zdaj mi vsak dan glasovi, ki govorijo z menoj, v vselej ponav-
ljajočih se zvezah sto in stokrat zakličejo Vaše Ime, posebej kot
pratvorca teh škodovanj, čeprav so osebne povezave, ki so nekaj
časa obstajale med nama, zame davno stopile v ozadje, in sem
imel odtlej komajda kakšen povod, da se Vas, posebej s kakršnimi
koli občutki mržnje, vedno znova spominjam.
Leta sem premišljeval, kako naj ta dejstva združim s spošto-
vanjem do Vaše osebe, o katere častivrednosti in nravni veljavi
nisem imel najmanjše pravice dvomiti. Ob tem se mi je povsem
pred kratkim, šele tik pred objavo mojega dela, pojavila neka nova
misel, ki bi morda utegnila voditi na pravo pot k rešitvi uganke.
Kot je omenjeno ob koncu IV. poglavja in v uvodu V. poglavja
Spominov, ni zame niti najrahlejšega dvoma o tem, da je prvi
impulz za to, kar so moji zdravniki vselej pojmovali kot gole »halu-
cinacije«, meni pa je pomenilo občevanje z nadčutnimi silami,
nastal z vplivanjem na moj živčni sistem, kije izhajalo iz Vašega
Živčnega sistema. Kje pa bi mogli najti razlago te okoliščine?
Vsiljuje se mi pomisel na možnost, da ste Vi - kot bi želel dom-
nevati, sprva le za namene zdravljenja - izvajali hipnotično, suge-
stivno, ali kakor koli ga že označimo, občevanje z mojimi živci,
in sicer tudi pri prostorski ločenosti. Pri tem občevanju bi utegnili
nenadoma zaznati, da me tudi z druge strani nagovarjajo glasovi.
90
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
ki kažejo na nadčutni izvor. Kot posledica te presenetljive zaznave
bi utegnili občevanje z menoj nekaj časa iz znanstvenega interesa
še nadaljevati, dokler tudi Vam samim stvar ne bi postala tako
rekoč grozljiva in bi bili občevanje zato prisiljeni prekiniti. Pri
tem pa se je nadalje utegnilo zgoditi, da je bil del Vaših živcev -
Vam samim verjetno nezavedno - na zgolj nadčutno razložljiv
način speljan stran od Vašega telesa in seje kot »preskušena duša«
povzdignil v nebo, prispel do neke nadčutne moči. Ta »preskušena
duša« bi se tedaj, kot vse neočiščene duše obremenjena s člove-
škimi napakami - v skladu z dušnim značajem, kolikor sem ga z
gotovostjo spoznal -, ne da bi jo brzdalo karkoli, kar bi ustrezalo
nravstveni moči volje pri ljudeh, pustila voditi zgolj stremljenju
po brezobzirni samouveljavitvi in razmahu moči, na povsem enak
način, kot seje glede na vsebino mojih Spominov dolgo časa doga-
jalo tudi na strani druge »preskušene duše«, von W.-jeve duše.
Morda bi bilo torej mogoče, da bi veljalo vse, za kar sem prejšnja
leta zmotno mislil, da je treba dolžiti Vas same - predvsem ne-
dvomne škodljive vplive na moje telo -, pripisati tem »presku-
šenim dušam«. Tedaj ne bi bilo potrebno, da bi na Vašo osebo
padla kakršna koli senca, in ostal bi kvečjemu tihi očitek, da se
Vi, tako kot toliko zdravnikov, niste bili povsem zmožni upreti
skušnjavi, da ne bi pacienta, zaupanega Vaši obravnavi, pri naključ-
no ponujeni priložnosti poleg resničnega namena ozdravljenja
hkrati napravili za preskusni objekt znanstvenih eksperimentov.
Dejansko bi bilo mogoče odpreti vprašanje, ali ne gre celotnih
govoranc glasov, daje nekdo izvedel dušemor, zvesti na to, da se
je vpHvanje na živčni sistem nekega drugega človeka, ki njegovo
moč volje do neke mere osvoji - kot se dogaja pri hipnozi -, dušam
(žarkom) nasploh zdelo nekaj nedopustnega ter so se v želji po
čim močnejši označitvi te nedopustnosti, z nagnjenjem po hiperbo-
ličnem načinu izražanja, kije njim vsekakor lastno, v pomanjkanju
91
DANIEL PAUL SCHREBER
drugega takoj razpoložljivega izraza poslužile nekako že utečenega
izraza »dušemor«.
Komajda mi je potrebno poudariti, kako neprecenljivo pomemb-
no bi bilo, ko bi se moje zgoraj nakazane domneve na kakršen
koli način potrdile, še posebno, če bi našle podporo v spominih,
ki jih Vi sami ohranjate v Vašem pomnjenju. Moj celoten preostali
prikaz bi tedaj pred vsem svetom pridobil na verodostojnosti in bi
brez nadaljnjega stopil v luč resnega znanstvenega problema, ki
mu gre slediti z vsemi predstavljivimi sredstvi.
Zatorej se na Vas, visoko spoštovani gospod tajni svetnik, obra-
čam s prošnjo - skorajda bi rad dejal: rotim Vas - da se brez zadrž-
kov izrečete o naslednjem:
1)	Ali ste med mojim bivanjem v Vaši ustanovi izvajali hipno-
tično ali temu podobno občevanje na način, da ste - še
posebej ob prostorski ločenosti - izvajali vpliv na moj živčni
sistem;
2)	ali ste bili ob tem na kakršen koli način priča govornemu
občevanju, ki bi izhajalo z druge strani in nakazovalo
nadčutni izvor; naposled
3)	ali niste v času mojega bivanja v Vaši ustanovi tudi Vi sa-
mi - predvsem v sanjah - zaznavali vizij ali vizijam podob-
nih vtisov, med dragim o božji Vsemoči in človeški svobodi
volje, o razmoženju, o izgubi blaženosti, o mojih sorodnikih
in prijateljih, kot tudi o Vaših, posebno o v VI. poglavju
imenovanem Danielu Fiirchtegottu Flechsigu, ter o mnogih
dragih, v mojih Spominih omenjenih rečeh,
pri čemer bi želel takoj dodati, da iz številnih sporočil glasov, ki
so v tistem času govorili z menoj, razpolagam z najtehtnejšimi
oporami, da ste morali tudi Vi imeti tovrstne vizije.
S tem ko apeliram na Vaš znanstveni interes, smem bržkone
gojiti zaupanje, da boste imeli polni pogum do resnice, posebej
92
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
tedaj, ko bi bilo potrebno priznati kakšno malenkost, ki nikakor
ne bi resno škodila Vašemu ugledu in dobremu imenu.
Če bi mi želeli posredovati svoje pisno sporočilo, smete biti
gotovi, da bi slednje objavil zgolj ob Vaši privolitvi in v obliki, ki
jo imate Vi sami za ustrezno.
Ob vsesplošnem interesu, ki utegne zadevati vsebino tega
pisma, sem menil, daje primerno, da ga kot »Odprto pismo« dam
natisniti v svojih Spominih.
Dresden, v marcu 1903.
Z odhčnim spoštovanjem
Dr. Schreber, Senatspräsident a. D.
XIII
[Dušna naslada kot faktor privlačnosti. Posledice.]
Eno pomembnih razdobij v zgodovini mojega življenja in pred-
vsem v mojem lastnem umevanju predvidene podobe prihodnosti
označuje mesec november 1895. Tega trenutka v času se še natanč-
no spominjam; sovpadel je s številnimi lepimi poznojesenskimi
dnevi, ko seje nad Elbo vsakega jutra dvigala megla. V tem času
so znamenja poženščenja na mojem telesu nastopila s takšno
močjo, da se nisem mogel več odtegniti od spoznanja imanentnega
cilja, h kateremu seje ravnal celotni razvoj. V nočeh neposredno
pred tem bi morda, če ne bi še verjel, da se moram, sledeč vzgibu
moškega samospoštovanja, zoperstaviti svoji izrecni volji, prišlo
do dejanskega zasega moškega spolnega uda; tako blizu dovršitvi
je bil zadevni čudež. Na vsak načinje dušna naslada postala tako
93
DANIEL PAUL SCHREBER
silna, da sem sam, najprej na rokah in dlaneh, kasneje na nogah,
na prsih, na zadnjici in vseh ostalih telesnih delih, dobil vtis žen-
skega telesa. Poročilo o podrobnostih o tem pridržujem za kasnejše
poglavje.
Nekaj dni trajajoča opazovanja teh pojavov so zadoščala, da
sem pri sebi dosegel popolno spremembo naravnanosti volje.
Dotlej sem še vedno računal z možnostjo, da bi, če moje življenje
že poprej ne postane žrtev enega številnih grozečih čudežev, nekoč
zame že postalo nujno, da življenju napravim konec s samomorom;
poleg samomora je bil, se zdi, v območju možnosti le še kakšen
drug, pri ljudeh še neizkušen strašljiv izhod. Poslej pa sem se
nedvoumno ovedel, da Svetovni red razmoženje,* naj mi osebno
ustreza ali ne, zapovedovalno zahteva ter da mi odtod iz razumskih
razlogov ne preostane prav nič drugega, kot da se spoprijateljim z
mislijo preobrazbe v žensko. Kot nadaljnja posledica razmoženja
je seveda lahko prišla v poštev le oploditev z božjimi žarki v na-
mene stvarjenja novih ljudi. Sprememba naravnanosti volje mi je
bila olajšana s tem, da takrat še nisem verjel v zunaj mene obstoječe
resnično človeštvo, temveč sem imel vse človeške podobe, ki sem
jih videl, zgolj za »bežno navržene« [flüchtig hingemacht], tako
da o kakšnem sramu zaradi razmoženja ni moglo biti govora.
Tistim žarkom kajpak, ki so izhajali iz stremljenja, da me »pustijo
ležati« in mi v ta namen uničijo razum, ni ušlo, da se ne bi takoj
poslužili - hinavskega - apela na moje moško samospoštovanje;
eno od rekel, ki se je odtlej pri vsakem nastopu »dušne naslade«
neštetokrat ponovilo, seje glasilo takole: »Pa vas ni nič sram pred
vašo gospo soprogo?« ali še bolj prostaško: »Ta hoče biti pred-
sednik senata, ki se pusti f... ?« Naj so bili ti glasovi tudi zame še
* [V nadaljevanju bomo s tem izrazom prevajali nemški Entmannung, slovar-
sko sicer »skopljenje, skopitev, kastracija«. Op. prev.]
94
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
tako odvratni in naj sem še tako pogosto imel povod, da pri tisočeri
ponovitvi omenjenih rekel nekako sprostim svoje upravičeno ogor-
čenje, se vendarle skozi vse to nisem pustil trajno odvrniti od tistega
zadržanja, ki sem ga v nekem trenutku spoznal kot nujnega in
zdravilnega za vse strani - zame in za žarke.
Odtlej sem si gojenje ženskosti s polno zavestjo napisal na
zastavo in bom to, kolikor mi dovoljuje obzirnost do okolice, še
naprej počel, pa naj drugi ljudje, ki so jim nadčutni razlogi prikriti,
o meni mislijo, kar želijo. Rad bi tudi videl moškega, ki, postavljen
pred izbiro, da postane slaboumen človek z moškim habitusom
ali pa duhapolna ženska, ne bi dal prednosti slednji. To, in le to pa
je zame vprašanje. Izvajanje mojega prejšnjega poklica, na kate-
rega sem bil navezan s celotno dušo, vsak drug cilj moškega samo-
spoštovanja, vsaka uporaba razumskih moči v službi človeštva -
to je pač z razvojem, ki so ga ubrale razmere, zame postalo nedo-
stopno; razen občasnih obiskov in priložnostnega dopisovanja mi
je odtegnjeno celó druženje z mojo ženo in sorodniki.' Brez skrbi
za sodbo ostalih ljudi me sme voditi le zdravi egoizem in ta mi
pač predpisuje gojenje ženskosti na način, ki ga bom kasneje še
pobliže prikazal. Le tako sem si sposoben čez dan priskrbeti znosna
telesna stanja in ponoči - vsaj v določeni meri - za okrevanje
mojih živcev potreben spanec; močna naslada namreč - morda je
to znano tudi medicinski znanosti - naposled preide v spanje. S
tem zadržanjem obenem služim jasnemu interesu žarkov, torej
Boga samega. Brž ko Boga, ki trenutno, izhajajoč iz zmotne pred-
postavke o uničljivosti mojega razuma, pač sledi Svetovnemu redu
nasprotnim ciljem, ne oviram pri njegovi vselej nasprotno usmer-
1. (Dodatek iz marca 1903.) Tudi pričujoče poglavje je, kot kaže vsebina,
napisano še v času, ko sem bil popolnoma zaprt za zidovi Sonnensteina;
zato bi zdaj, čeprav osnovne misli ostajajo povsem pravilne, pri podrobno-
stih vendarle marsikaj spremenil.
95
DANIEL PAUL SCHREBER
jeni politiki, to pelje, kot mi je neovrgljivo dokazalo moje večletno
izkustvo, zgolj k strašnemu hrušču v moji, pretežno iz norcev
sestavljeni okolici. Več o tem lahko povem šele kasneje.^
Ob istem času, ko sem dospel do zgoraj opisanega spremenje-
nega umevanja stvari, se je zgodil tudi - in sicer iz istih razlogov -
bistven preobrat v nebeških razmerjih. S privlačno silo pogojeno
ponikanje žarkov (od celotne mase izločenih božjih živcev) v moje
telo je za zadevne živce pomenilo konec njihovega samostojnega
obstoja, torej nekaj podobnega kot smrt za ljudi. Odtod je bilo
pravzaprav samoumevno, daje Bog uporabil vse vzvode v izogib
usodi, da bi z vse več deli skupne mase potonil v mojem telesu,
pri čemer tudi s sredstvi ni postopal ravno izbirčno. Privlačnost
pa je za zadevne živce izgubila vsakršno grozoto, če in kolikor so
pri vstopu v moje telo naleteli na občutje dušne naslade, od katere
so prejeli svoj delež. Tedaj so v mojem telesu ponovno našli po-
vsem ali vsaj približno enakovredno nadomestilo za izgubljeno
nebeško blaženost, ki pač prav tako sestoji iz nasladnega uživanja.
Seveda pa občutje »dušne naslade« v mojem telesu ni bilo vselej
prisotno z enako močjo; do polnega razvitja je nasprotno prišlo le
tedaj, ko so na čelu stali Flechsigovi dušni delci in ostali »pre-
skušeni« dušni delci in seje tako vzpostavila združitev vseh žarkov.
Ker pa se je prek obešenja na nebesna telesa (prim. IX. poglavje)
ustvarila nujnost, da se skupaj s preskušenimi dušami od časa do
časa ponovno potegnejo nazaj, so izmenoma vselej nastopila tudi
2. Posebna diskrecija mije dana predvsem v občevanju z ženo, do katere sem
vseskozi ohranil prejšnjo ljubezen. Mogoče je, da sem se pri tem v ustnih
pogovorih in pisemskem komuniciranju kdaj pa kdaj pregrešil s preveliko
odkritostjo. Moja žena seveda ne more popolnoma razumeti mojih miselnih
poti; težko ji mora biti, da mi posveča prejšnjo ljubezen in spoštovanje, ko
sliši, da me zaposluje predstava meni morda bližajoče se preobrazbe v
žensko. Nad tem lahko tožim, ne morem pa ničesar spremeniti; tudi tu se
moram varovati pred vsako lažno sentimentalnostjo.
96
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
razdobja, v katerih dušna naslada sploh ni bila prisotna ali pa je
bila prisotna le v bistveno blažjem obsegu. To je tudi vzrok perio-
dičnosti v pojavljanju obeležij ženskosti na mojem telesu, o čemer
bom kasneje še pobliže govoril. Kljub temu pa je bila dušna
naslada, potem koje - novembra 1895 - neprekinjeno dotekanje
božjih živcev trajalo že precej več kot eno leto, v določenih obdob-
jih tako obilno prisotna, daje delu žarkov prehajanje v moje telo
pričelo ugajati. To je bilo najprej opazno pri spodnjem Bogu (Ari-
manu) - ki ga gre po VII. poglavju identificirati v določenem
razmerju s Soncem -, ki je bil kot bližnji v znatno večji meri ude-
ležen pri dušni nasladi kot na precej večji oddaljenosti zadržujoči
se zgornji Bog (Ormuzd).
Vse do preobrata, kije nastopil novembra 1895, je intimnejše
razmerje do Flechsiga - najsibo kot človeka najsibo kot »presku-
šene duše« - navidez obstajalo zgolj pri spodnjem Bogu (Ari-
manu), tako daje mogoče, če želim vztrajati na predpostavki zaro-
te, opisane v II. poglavju, udeležbo pri tej zaroti razširiti najdlje
do spodnjega Boga (Arimana). Zgornji Bog je vse do navedenega
trenutka zavzemal korektnejšo. Svetovnemu redu ustreznejšo,
zatorej zame v celem prijaznejšo držo. Poslej seje razmerje ravno
obrnilo. Spodnji Bog (Ariman), ki mu ponikanje vsakič enega
dela njegovih živcev v moje telo zaradi dušne naslade, na katero
je v slednjem skoraj vselej naletel, sploh ni bilo tako zoprno, je
razrahljal bližnje povezave, ki so dotlej, kot seje zdelo, obstajale
med njim in »preskušeno« Flechsigovo dušo, ta pa, kije takrat še
hranila precejšen del svoje človeške inteligence, je poslej stopila
z zgornjim Bogom v neke vrste zavezništvo, ki je svojo sovražno
ost obrnilo proti meni. Takrat ustvarjeni preobrat razmerij med ude-
leženimi strankami se je v bistvenem ohranil do današnjega dne.
Zadržanje spodnjega Boga je odtlej zame vseskozi ostalo v
celem prijaznejše, zadržanje zgomjega Boga pa mnogo sovražnej-
97
DANIEL PAUL SCHREBER
Še. To se je deloma izrazilo v sestavi čudežev z vsake od obeh
strani - čudeži spodnjega Boga so sčasoma vse bolj dobivali poteze
razmeroma neškodljivega norčevanja, kakršno je omenjeno v IX.
Poglavju -, deloma v naravnanosti govoranc glasov z vsake od
obeh strani. Glasovi, ki so izhajali iz spodnjega Boga - sicer tudi
ne več pristni izrazi neposrednega, trenutnega občutja, temveč na
kup nametana na pamet naučena rekla -, so se in se kljub vsemu
še vedno po obliki in vsebini bistveno razlikujejo od tistih zgornjega
Boga. Vsebinsko povečini vsaj niso neposredne psovke ali žaljiva
rekla, temveč se zvajajo na nekakšno nevtralno slaboumje (npr.
»David in Salomon«, »Solata in radič«, »Kupček moke so spet
rekli« itd.) in tudi po obliki so zame do te mere manj nadležni,
kolikor se bolje navezujejo na naravno pravico človeka do nič-
mišljenja [Nichtsdenken]; človek se pač sčasoma navadi, da mu
tovrstna nesmiselna rekla, kot so bila podana v oklepaju, kot oblike
»nič-mišljenjskih misli« [Nichtsdenkungsgedanken] stečejo skozi
glavo. Poleg tega pa je spodnji Bog vsaj v prvih letih po v tem
poglavju opisanem preobratu razpolagal s precejšnjim številom
rekel, ki so dejansko imela pomen in ki so deloma izkazovala
neko povsem pravilno (tj. tako, ki ustreza mojemu) umevanje vzro-
kov konflikta, sredstev za njegovo razrešitev ter predvidene podobe
prihodnosti. Tudi tukaj sicer ni šlo, kot rečeno, za izraz nekega
prav v tem trenutku nastalega pristnega občutenja, temveč za neko
vnaprej napaberkovano miselno gradivo, ki so mi ga z utrujajočim
monotonim ponavljanjem prek zmedenih glasov (v kasnejšem času
predvsem prek začudeženih ptičev)* vtepali v glavo. Toda zadevna
[Izraz gewundert prevajamo z neologizmom »začudežen«, prav tako vse
izpeljanke, ki izhajajo iz g\ago\awundem, ki označuje proizvajanje čudežev.
Za takšen prevod smo se odločili, da bi ohranili nenavadnost Schreberjeve
rabe tega glagola in njegovih izpeljank. Nemški Vogel zaradi ustreznejšega
učinka v nadaljevanju, predvsem ob koncu XV. poglavja, prevajamo kot
»ptič« in ne »ptica«. Op. prev.]
98
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
rekla so me vendarle tolikanj precej zanimala, kolikor sem verjel,
da lahko iz tega razberem, da Bog vendarle ni bil čisto povsem
brez razumevanja za nujnosti, ki sledijo Svetovnemu redu, kot se
je zdelo po določenih drugih zaznavah. Zato želim tu navesti
nekatera od teh rekel.
Najprej mi je bila s pogosto ponovljeno frazo »Sta se namreč
izoblikovali dve stranki« sama naznanjena sprememba strankar-
skega grupiranja, do katere je prišlo s pomnožitvijo dušne naslade.
Nato se je v zelo različnih oblikah izrazila misel, da je zgrešena
vsa politika, kiji sledi Bog in ki stremi k uničenju mojega razuma.
Nekateri stavki so bili povsem splošni, brez vsakega osebnega
zaostrovanja, tako npr.: »Znanja in sposobnosti se sploh ne izgu-
bijo« in »Spanec mora biti«, nadalje: »Ves nesmisel (tj. nesmisel
branja misli in ponarejanja misli) se odpravlja« ter »Trajni uspehi
so na strani ljudi«. Ostala rekla spodnjega Boga so bila deloma
usmerjena na moj naslov, deloma tako rekoč skozi mojo glavo
izrečena na naslov kolege, zgornjega Boga; prvo posebej v že
podanem reklu: »Ne pozabite, da ste vezani na dušno umevanje
[Seelenauffassung]«, slednje npr. v frazah: »Ne pozabite, da je
vse prikazovanje nesmisel« ali »Ne pozabite, da je konec sveta
protislovje sámo v sebi« ali »Vi ste pač vreme napravili odvisno
od mišljenja enega človeka« ali »Vi ste pač vsako sveto udejstvo-
vanje (tj. z različnimi otežujočimi čudeži igranje klavirja, igranje
šaha itd. malodane) onemogočiU«. V nekaj vsekakor zelo redkih
primerih je to šlo celo tako daleč, da je bilo podano nekakšno
lastno priznanje krivde, npr.: »Ko vas jaz vsaj ne bi vtaknil med
bežno navržene može [flüchtig hingemachte Männer]« ali »To so
samo posledice slavne dušepolitike« ali »Kaj le bo iz te preklemane
zgodovine« ali »Ko bi se le končalo to preklemano človeško igrač-
kanje«. Tu pa tam je prav tako prišlo priznanje, in sicer s temi
besedami: »Naravnanosti [Gesinnung] nam manjka«, se pravi
99
DANIEL PAUL SCHREBER
tiste naravnanosti, ki jo pravzaprav moramo imeti nasproti vsa-
kemu dobremu človeku, celo najbolj nizkotnemu grešniku, s pri-
držkom glede očiščevalnih sredstev, skladnih s Svetovnim redom.
Spodnji Bog je imel nekaj časa navado, daje cilj celotnega razvoja
izrazil z reklom - kot je pogosto v dušni govorici, potrebnim
slovnične dopolnitve: »Upajmo pač, da naslada doseže stopnjo«,
se pravi takšno stopnjo, pri kateri božji žarki izgubijo interes za
umik in s tem sama od sebe sledi Svetovnemu redu ustrezna rešitev.
A bolj ali manj istočasno je imel spodnji Bog pripravljeno tudi
množico drugih rekel, ob katerih sem se tako rekoč zgrozil, z
drugimi besedami, ki naj bi vsa moja prizadevanja po zatrditvi
mojega razuma označila kot vnaprej obsojena na neuspeh. Govo-
rilo se je o »kolosalnih silah« na strani božje Vsemoči ter o »brez-
izglednem upiranju« na moji strani; obstajalo je prepričanje, da
meje treba s pogostim ponavljanjem fraze »Samo ne pozabite, da
večnost nima meja« opomniti na to, da je možnost, da se Bog
povleče nazaj, prostorsko neomejena.
V tem, kar sem zgoraj povedal o različnih zadržanjih zgornjega
in spodnjega Boga kot tudi o fraznem gradivu slednjega, se neizo-
gibno razkrije klobčič protislovij, ki gaje skoraj nemogoče raz-
plesti. Tudi meni se pri vsakem poskusu razrešitve protislovij
pokažejo malodane nepremagljive težave; resnično zadovoljiva
rešitev bi bila mogoča zgolj pri tako popolnem vpogledu v bistvo
Boga, kakršen se zaradi omejenosti človeške spoznavne zmožnosti
tudi meni, ki sem v tem nedvomno napredoval neskončno dlje
kot vsi ostali ljudje, ni mogel razpreti. Z vsemi zadržki, ki se pora-
jajo iz nepopolnosti človeškega spoznavnega aparata, želim tu
tvegati nekaj plahih opazk v tej zvezi. Najprej seveda ne morem
predpostavljati, da zgornji Bog nravstveno ali intelektualno stoji
na nižji stopnji kot spodnji Bog. Če se kljub temu za slednjega
zdi, da prvega prekaša tako v pravilnejšem spoznanju dosegljivega
100
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
kot V naravnanosti, skladni s Svetovnim redom, verjamem, daje
to mogoče pripisati le večji oddaljenosti od mene, v kateri se v
razmerju do spodnjega nahaja zgornji Bog.
Nesposobnost, živečega človeka razumeti kot organizem, je
spodnjemu Bogu in zgornjemu Bogu, dokler se nahajata na večji
oddaljenosti, navidez skupna; zlasti se oba zdita ujeta v za človeka
komaj umevno zmoto, da velja imeti vse tisto, kar iz živcev človeka
v mojem položaju za žarke večinoma izzveni razumljivo šele po
miselni ponaredbi, ki jo ti zagrešijo, za izraze njegove lastne
miselne dejavnosti, kot tudi, da vsako še tako prehodno prenehanje
miselne dejavnosti in s tem nastalo stanje, v katerem določene z
besedami formulirane misli iz živcev človeka za žarke ne izzvenijo
zaznavno, pomeni ugasnitev njegovih duhovnih zmožnosti nasploh
oziroma, kot seje to običajno označevalo z očitno narobe razum-
ljenim' človeškim izrazom, nastop slaboumja. Tako se zdi, da se
Bog v obeh podobah nagiba k zmotni predstavi, da mu z vibri-
ranjem živcev nastala živčevna govorica [Nervensprache] (prim,
uvod v V. poglavje) velja za dejansko govorico človeka, tako da
se po vsem videzu ne da razločiti - glede na to, da pride živec do
določenega vzburjenja tudi pri spečem človeku v sanjah -, ali gre
za zaznavo duhovne manifestacije nekoga, ki sanja, ali človeka,
ki se pri polni zavesti poslužuje svoje mišljenjske zmožnosti. Tu
seveda vseskozi govorim le o svojem primeru, tj. o primeru, daje
Bog v nasprotju s Svetovnim redom vstopil v kontinuirano, ne
več odpravljivo žarčno občevanje z enim samim človekom. Zdi
se, da so vse omenjene zmotne predstave" izginile šele, koje Bog
3.	Tudi pri slaboumnih seveda ne gre za popolno ugasnitev duhovne dejavnosti,
temveč le za nastop - v zelo razhčnih stopnjah - bolezenskega pojemanja
ali spremembe le-te.
4.	Slednje so prav mogoče povezane s tem, daje Bog v razmerah, skladnih s
Svetovnim redom, občeval le z dušami, ki so se bodisi že povzpele v nebeška
101
DANIEL PAUL SCHREBER
prišel V večjo bližino in zdaj nenadoma ob mojem zadržanju, ob
mojih udejstvovanjih, po sodbi tudi v moji govorici v občevanju
z drugimi ljudmi zaznal, da ima še vedno opraviti z istim, duhovno
popolnoma neoslabljenim človekom.
Iz tako pridobljenega izkustva potegniti nauk za prihodnost je
videti spričo nekaterih lastnosti, ki se nahajajo v božjem bistvu,
nemogoče. Kajti prav na isti način se že leta ta in oni dan ponavljajo
isti pojavi, posebno poskus, da se takoj v prvem vidu (trenutku)*
po vsakem premoru moje miselne dejavnosti (nastopu tako ime-
novanih nič-mišljenjskih misli) potegne nazaj ter domneva, da
sem poslej zapadel slaboumju, ki se običajno izrazi z abotnimi
frazami, »Zdaj bi moral tisti (seil, misliti ali dejati:) rad bi se pre-
dal temu, da sem neumen«, nakar se z brezdušno monotonijo v
slogu lajne ponovno začnejo preostala neslana rekla »Zakaj ne
rečete (na glas)?« ali »Toda seveda kako dolgo še« (seil, bo vaša
obramba pred močjo žarkov še uspešna) itn. itn., dokler znova ne
pričnem z udejstvovanji, ki pričajo o neoslabljenem obstoju mojih
duhovnih moči.
Kako si razložiti to nezmožnost Boga, da bi se učil iz izkušenj,
je tudi zame nadvse težavno vprašanje. Morda si je treba zadeve
predstavljati tako, da se pridobljeni pravilnejši vpogled tako rekoč
vsakokrat posreduje zgolj prednjim živčnim končičem, ki pa so s
preddverja bodisi so še bile zajete v očiščevalni postopek (prim. 1. poglavje)
ter razen tega le občasno s spečimi ljudmi, ki se kot takšni (med spanjem)
prav tako niso posluževali glasne (človeške) govorice. V medsebojnem
občevanju duš pa je bila v bistvu edina oblika komunikacije ali miselne
izmenjave z nihanjem ali vibracijo živcev nastala (zato le tiho šepetajoča)
iivčevna govorica.
[Za Schreberju velja izraz vid, Gesicht, kot sinonim za trenutek, kar seveda
izhaja iz nemške besede Augenblick, dobesedno »očesni pogled«. V
nasprotju s tem smo izraz Zeitpunkt prevajah kot »trenutek v času«, da bi
izpostavili časovno dimenzijo, ki je v prvi dvojici odsotna.]
102
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
tem tudi že obsojeni na pretopitev v moje telo, da pa tisto oddaljeno
mesto, iz katerega se požene proces umika, pri zadevnem vtisu ni
udeleženo oziroma vsaj ne v zadostni meri za določitev njegove
volje.' Ravno zato mi je zelo sumljivo, ali ima sploh kakšno
praktično vrednost, daje spodnji Bog, kot je bilo izpeljano zgoraj,
v zbirko tistih rekel, ki mi jih je prek glasov, ki so izhajali iz njega,
dal vbiti v glavo, sprejel tudi številne pravilne misli. Kajti zame te
misli sploh niso nič novega, in zgornji Bog, ki so mu bile v njih
vsebovane resnice po obliki razkrite, kot je videti, sploh ni v
položaju, da bi jih upošteval, se pravi, da bi svoje praktično ravna-
nje nameril še kam drugam, ne zgolj v smer, ki jo je ubral. Morda
seje torej spodnji Bog, ki se mu je pravilno spoznanje dejanskega
položaja vsakokrat porodilo prej kot zgornjemu Bogu, dal voditi
zgolj predstavi, da morajo žarki pač nekaj govoriti (prim. IX. po-
glavje), in je potem vseeno bolje, da vsebina rečenega - čeprav
neskončno ponavljana - sestoji iz nečesa, kar zveni razumno, in
ne iz čistega slaboumja ali golega prostaštva. Sam sem misel, da
se Bog iz izkušenj ne more ničesar naučiti, že pred časom v pisnih
zaznamkih^ večkrat formuliral takole: »Vsak poskus vzgojnega
5.	Z neko drugo razlago bi bržkone lahko poskusili tudi na sledeč način. Lahko
bi rekli: učenje, se pravi napredovanje z manjše na višjo stopnjo znanja, je
človeški pojem, ki aplikacijo dopušča zgolj za tista bitja [Wesen], ki so
svoje védenje zmožna izpopolnjevati. Pri mojem bistvu [bei meinem
Wesen], k čigar lastnostim, kakor pri Bogu, že od vsega začetka spada
Vsevednost, potemtakem o učenju sploh ne more biti govora. Ta razlaga
pa se mi sama zdi nekoliko sofistična, saj Božja Vsevednost v absolutni
popolnosti in predvsem zastran spoznanja živečega človeka pač ne obstaja.
6.	Ti zaznamki so vsebovani v majhnih beležkah, ki jih že nekaj let zbiram in
v katerih sem pod zaporednimi številkami in z navedbo datuma v obliki
malih študij zapisal opazovanja o vtisih, ki sem jih pridobil, o predvidenem
razvoju zadev za prihodnost itn. Za primer - ki ga imam za verjetnega -,
da bodo moji Spomini - sedanje delo - nekoč poštah pomemben spoznavni
vir za izgradnjo povsem novega religioznega sistema, bo v zaznamkih iz
103
DANIEL PAUL SCHREBER
vplivanja navzven je treba opustiti kot brezizgleden« in vsak
naslednji dan v času, kije od takrat pretekel, mije potrdil pravilnost
tega umevanja. Hkrati pa se mi zdi tudi tu ponovno potrebno, kot
že prej pri podobnih priložnostih, da bralca zavarujem pred očit-
nimi nesporazumi. Ljudem religioznega prepričanja, ki jih je sicer
navdajala predstava Božje Vsemoči, vsevednosti in dobrote, se
mora zdeti nepojmljivo, da bi se Bog kar naenkrat prikazal kot
tako malenkostno bitje, kjer ga v duhovnem in nravstvenem oziru
prekaša celo en samcat človek. Nasproti temu moram izrecno po-
udariti, da velja mojo nadmoč v obeh ozirih razumeti le v povsem
relativnem smislu. Tovrstno nadmoč zase terjam le toliko, kolikor
gre za Svetovnemu redu nasprotno razmerje, ki je nastalo zaradi
trajnega in nerazvezljivega živčnega priveska pri enem samem
človeku. V tem smislu sem pač pronicljivejši in hkrati boljši del.
Kajti človek pozna svojo lastno naravo in pri meni je vrh tega
prišlo še do tega, da sem v dolgoletnem občevanju z dušami tudi
dušni značaj spoznal tako temeljito kot prej še noben človek. Na-
sprotno pa Bog živečega človeka ne pozna ter mu ga po prej večkrat
oznanjenem dojetju tudi ni treba poznati. S tem nikakor ni
nezdružljivo, da v vseh ostalih zvezah, predvsem kar zadeva nad-
čutne reči, kot so nastanek in razvoj celote Sveta, priznavam večno
modrost in dobroto Boga."'
omenjenih beležk morda najti dragoceno dopolnilo Spominov. Omogočili
bodo prepoznanje, kako sem se korak za korakom dokopal vse bliže
pravilnemu razumevanju nadčutnih reči. Vsekakor bo mnogo tega ostalim
ljudem nerazumljivega, ker sem si zaznamke sprva delal zato, da si sam
razjasnim zadevne razmere, in ker jim manjkajo pojasnila, ki bi bila potrebna
za druge ljudi.
7. Kakor sem se zgoraj moral previdno izražati o določenih lastnostih Boga,
tako si z gotovostjo upam soditi o določenih drugih vprašanjih, ki so jih
večno šteh k najtežjim problemom, odkar obstaja misleči človek. Mislim
predvsem na razmerje Božje Vsemoči do človeške svobode volje, t. i. nauk
104
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
Ob zaključku tega poglavja bi rad našel prostor še za opazko,
da je zdaj, po preteku skoraj petih let, razvoj stvari napredoval
tako daleč, daje poslej tudi zgornji Bog, kar se tiče naravnanosti,
ki jo izkazuje do mene, dospel nekako do tistega stališča, ki gaje
spodnji Bog zavzel že od preobrata, prikazanega v tem poglavju.
Tudi čudeži zgomjega Boga so zdaj vsaj deloma pričeli privzemati
neškodljivi značaj, kije bil že doslej pretežno značilen za čudeže
spodnjega Boga. Če naj navedem le nekatere primere, bi rad omenil
premetavanja cigaretnega pepela po mizi ali klavirju, napackanje
mojih ust in mojih rok z delci hrane med jedjo in podobno. V
zadoščenje mije, da sem ta razvoj stvari napovedal že pred leti. V
dokaz želim tu dobesedno navesti zadevni zapis iz mojih zgoraj
omenjenih zaznamkov (št. XVII z 8. marca 1898):
»Zaenkrat kot zgolj domnevo izrekamo mnenje, da morda
nekoč lahko pride do tega, da bo celo zadnji Ormuzd izgubil zani-
manje za motenje naslade, prav tako, kot ga je v zadnjih dveh in
pol letih postopoma izgubil zadnji Ariman, tako da bi tedaj no-
tranja, s človeško fantazijo razsvetljena in oplemenitena naslada
nudila močnejšo privlačnost kot zunanja. Svetovnemu redu na-
sprotna f... arija.«
Za razumevanje tega zapisa je potrebno nekaj pojasnjevalnih
opomb. »Zadnji« Ariman in »zadnji« Ormuzd sta bila (ne najprej
z moje, temveč s strani glasov) spodnji Bog in zgornji Bog imeno-
vana takrat, ko in kolikor je bil vsak od njiju s premestitvijo drugega
dela tako rekoč potisnjen v drugi plan, kar seje vsak dan neštetokrat
o predestinaciji itn. Ta vprašanja so zame zaradi razodetja, ki sem ga bil
deležen, in ostalih vtisov, ki sem jih pridobil, bi lahko rekel, tako jasna kot
sámo sonce. Ob velikem zanimanju, ki se navezuje na ta vprašanja, bom v
nadaljnjem poteku svojega dela na kakšnem ustreznem mestu izrabil prilož-
nost, da spoznanje, ki je vzniknilo v meni, predstavim vsaj v osnovnih
potezah.
105
DANIEL PAUL SCHREBER
ponovilo. Z »notranjo naslado« je mišljena iz mene izrasla dušna
naslada. Izraz »zunanja, Svetovnemu redu nasprotna f...arija« se
nanaša na to, da je bilo po mojih zaznavah vpijanje gnilobnih
snovi v čiste žarke zanje prav tako povezano z neko vrsto naslad-
nega občutja. Da sem izbral besedo »f.. .arija«, ni posledica v meni
prisotnega nagiba po prostaškem načinu izražanja, temveč tega,
da sem besedi »f...« in »f...arija« moral tisočerokrat poslušati z
druge strani in sem zato v zgornjem zapisu zaradi kratkosti izraz
tokrat z obratom uporabil za Svetovnemu redu nasprotno zadrža-
nje žarkov.
XV
[Človeško in čudežensko igračkanje. Klici na pomoč.
Govoreči ptiči.]
Nekaj časa po preobratu, popisanem v XIII. poglavju, torej
nekako ob koncu leta 1895 ali začetku leta 1896, sem izkusil vrsto
zadev, ki so mi narekovale, da sem svoje dosedanje predstave o
»bežno navrženih možeh«, »človeškem igračkanju« in podobnem
podvrgel kritični presoji, s čimer sem prišel do vsaj deloma
spremenjenega umevanja.
Spominjam se predvsem treh dogodkov, ki so mi vzbudili sum
o tem, kar sem dotlej imel za resnično in pravilno; najprej namreč
udeležba pri obdarovanju, ki ga je za božič priredila družina
predstojnika zavoda, tajnega svetnika dr. Weberja, nato prihod
name naslovljenega pisma moje svakinje iz Kölna na Renu s
tamkajšnjim poštnim žigom ter nazadnje otroški praznični sprevod
ob priliki slavljenja 25. obletnice frankfurtskega miru - 10. maja
1896 -, ki sem ga spremljal s svojega okna na eni od predmestnih
ulic Pime. Po teh in podobnih dogodkih - temu sta se kmalu pridru-
106
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
Žila redna korespondenca in branje časopisov, za kar so poslej
poskrbeli moji sorodniki - nisem več mogel dvomiti, da v enakem
številu in prostorski razširjenosti kot prej obstaja resnično člove-
štvo. Nasprotno paje poslej nastopila težava, kako to dejstvo zdru-
žiti s prejšnjimi zaznavami, ki so navidez pričale o nasprotnem.
Ta težava obstaja še zdaj, in moram priznati, da pri tem v glavnem
stojim pred nerešeno ter za ljudi verjetno tudi nerešljivo uganko.
Zame je povsem brez dvoma, da moje prejšnje predstave niso
bile kar gole »blodne ideje« in »čutne prevare«; kajti tudi v seda-
njosti vsak dan in ob vsaki uri prejemam vtise, ki mi nudijo polno
gotovost, da je, če rečem s Hamletom, nekaj gnilega v deželi
Danski - tu torej v razmerju med Bogom in človeštvom. Kako pa
seje sedaj obstoječe stanje zgodovinsko razvilo, ali skokovito ali
s postopnimi prehodi, ter v kolikšni meri poleg tistih življenjskih
manifestacij, kijih narekuje žarčno delovanje (čudeži), obstajajo
tudi samostojne življenjske manifestacije brez vpliva žarkov, tudi
zame vsekakor ostaja nejasno vprašanje. Zame je povsem gotovo,
da izrazi in rekla o »bežno navrženih možeh« in »preklemanem
človeškem igračkanju«, vprašanja »Kaj pa bo iz preklemane zgo-
dovine?« itn., kakor tudi govorance o »novih ljudeh iz Schreber-
jevega duha«, niso nastale v moji glavi, temveč so bile vbite vanjo
od zunaj. Že po tem bi moral domnevati, da imajo s tem povezane
predstave neko realno podlago, da ustrezajo nekim zgodovinskim
dogodkom. A v teku zadnjih šestih let sem nenehno prejemal
zaznave - in jih prejemam še zdaj vsak dan in vsako uro -, ki me
na nedvoumen način utemeljujejo v prepričanju, da vse, kar ljudje
v moji bližini govorijo in naredijo, sloni na čudeženskem delovanju
[Wunderwirkung] ter je v neposredni zvezi s približevanjem žarkov
in z njim izmenjujočim se stremljenjem, da se povlečejo nazaj.
Že v VII. poglavju sem omenil, da hkrati z vsako besedo, ki se
jo spregovori z menoj ali v moji bližini, z vsakim še tako neznat-
107
DANIEL PAUL SCHREBER
lîim, s kakršnim koli hrupom povezanim ravnanjem nekega člo-
veka, npr. odklepanjem ključavnice na mojem hodniku, kljukanjem
na vrata moje sobe, vstopom skrbnika v sobo itn., občutim, daje
moji glavi zadan udarec, ki povzroči določen občutek bolečine;
občutek bolečine se izrazi kot sunkovito nategovanje v moji glavi,
ki takoj, ko se Bog povleče v prekomerno oddaljenost, povzroči
zelo neprijeten občutek in ki utegne biti vsakokrat - tak je vsaj
moj občutek - povezan s tem, da se mi odtrga del kostnine lobanj-
skega svoda. Dokler jaz sam - v svoji sobi ali na vrtu, ko se obra-
čam na Boga - govorim na glas, je vse okrog mene smrtna tišina;
toliko časa se tudi pri Bogu ne pojavi nagib, da bi se povlekel
nazaj, ker je pod neposrednim vtisom življenjskih manifestacij
človeka, ki je v polni lasti svojih razumskih moči; včasih tako
dobim vtis, kot da se gibljem med samimi blodečimi mrliči; tako
popolnoma, se zdi, ostali ljudje (skrbniki in pacienti) naenkrat
izgubijo zmožnost, da bi izrekli tudi eno samcato besedo.® Isto se
zgodi, kolikor moj pogled počiva na kakem ženskem bitju. Takoj
pa, ko svoj pogled odvrnem ali dopustim zaprtje svojih oči prek
čudeža, ali takoj ko od glasnega govorjenja preidem v molk, ne
8. Nekoliko drugačne so razmere pri obedih, ki se jih od velike noči tega leta
(1900) udeležujem pri družinski mizi predstojnika zavoda, tajnega svetnika
dr Weberja, tukaj predvsem tudi iz razloga, da pri njih teče stalen, le z
redkimi premori prekinjen pogovor Nasploh se ti pojavi, ki sem se jih
dotaknil v tekstu, ne zgodijo vselej na povsem enak način ter so v teku
časa doživeli določene spremembe, ki so povezane predvsem s povečano
dušno naslado. Mnogi od omenjenih pojavov se občasno umaknejo, da bi
napravili prostor za spet nove pojave, ki jih je bilo v prejšnjih letih še
nemogoče ali zgolj redko mogoče opaziti. To velja predvsem za tako
imenovano »tuljenje«, o čemer bom še pobliže govoril. Vselej pa temeljni
vzrok ostaja isti, namreč skušnjava za Boga, ki se ji, kot kaže, ne more
upreti, da bi se povlekel nazaj, brž ko v mojem telesu ne naleti na dušno
naslado ali v moji govorici in udejstvovanju ni razviden neposredni dokaz
o obstoju človeka v polni posesti njegovih duhovnih moči.
108
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
da bi se istočasno lotil kakšnega duhovnega udejstvovanja, ko se,
z drugimi besedami, predam nič-mišljenju, v najkrajšem času,
večinoma v prvem vidu (trenutku), nastopijo naslednji, med seboj
soodvisni pojavi; namreč:
1 ) hrup v moji okolici, povečini sestoječ iz izbruhov surovosti
norcev, ki pač pretežno sestavljajo to okolico;
2)	v moji osebi nastanek tulilnega čudeža [Brüllwunder], pri
katerem spodnji Bog (Ariman) moje mišice, ki služijo dihal-
nemu procesu, vzgiba tako, da sem prisiljen iztisniti tuleči
zvok, razen če ne vložim prav posebnega truda, da ga za-
trem; včasih do tuljenja prihaja v tako hitrih in pogostih
ponovitvah, da nastane zame skorajda nevzdržno stanje ter
predvsem ponoči postane nemogoče še naprej ležati v
postelji;
3)	porajanje vetra, sicer ne brez vpliva siceršnjega vremen-
skega stanja, pri katerem pa vseeno ni mogoče spregledati,
da pojavitev krajših sunkov sovpade s premori moje miselne
dejavnosti;
4)	klici »na pomoč« tistih božjih živcev, ki so bili izločeni iz
skupne mase, ki zvenijo toliko bolj tožeče, kolikor dlje od
mene se je Bog povlekel in kolikor daljša je torej pot, ki jo
morajo ti živci, očitno v tesnobnem stanju, prepotovati.
Vsi ti pojavi se vsak dan sto in stokrat ponovijo; v teku let sem
jih torej zaznal deset tisoč, če ne sto tisočkrat v popolni istosti.
Razlog sem že večkrat nakazal. Ob vsaki prekinitvi moje miselne
dejavnosti Bog v trenutku presodi, da so moje duhovne zmožnosti
ugasnile, daje nastopilo nadejano uničenje razuma' (»slaboumje«)
in da je s tem dana možnost umika.
9. Da je to cilj, ki se ga poskuša doseči, je prej nastopilo povsem odkrito v
neštetokrat slišani frazi, izhajajoči iz zgomjega Boga, »Želimo Vam uničiti
109
DANIEL PAUL SCHREBER
Sproži se torej proces umika in v ta namen se začudeži »mot-
nja« v smislu, opisanem v X. poglavju. To je ta hrup ad 1. Istočasno
spodnji Bog prav tako skoraj vselej v trenutku začudeži t. i. tuljenje
(ad 2); smoter, se zdi, je dvojen; po eni strani namreč s pomočjo
»prikazovanja« ustvariti vtis nekako v slaboumju tulečega človeka
ter po drugi strani s hrupom, nastahm s tuljenjem, zadušiti notranje
glasove, ki jih je vpeljal zgornji Bog, da bi prišel do večje odda-
ljenosti, s čimer lahko spodnji Bog, ki se navidez vsaj napol zaveda
nujnosti, da se pusti privlačiti, računa na združitev vseh žarkov in
s tem na v mojem telesu nastalo dušno naslado, z drugimi bese-
dami, zavaruje se pred tem, da bi sam v moje telo prešel brez
dušne naslade. Večja oddaljenost takoj pogoji (ad 3) nastanek vetra
(prim. I. poglavje). A prav tako se zgornji Bog kmalu ove, da
tokrat ponovno ni bila dosežena nadejana odprava privlačne sile
mojih živcev, ta nasprotno še naprej obstaja v nezmanjšani meri;
s tem nastalo tesnobno stanje (ad 4) v zaenkrat izločenih delih
božjih živcev se kot pristno občutje izrazi v klicu »na pomoč«.
Zame, kot marsikaj drugega, ostaja uganka, da klica na pomoč
ostali ljudje, kot kaže, ne slišijo: občutje zvoka, ki udarja na moje
lastno uho - več stokrat vsak dan -, je tako razločno, da o čutni
prevari pri tem nikakor ne more biti govora. Na pristne »klice na
pomoč« se vsakič takoj naveže na pamet naučena fraza: »Ko bi
vsaj prenehali ti preklemani klici na pomoč.«
Da velja vse življenjske manifestacije ljudi v moji bhžini, pred-
vsem njihov govor, zvesti na čudež (žarčno delovanje), paje zame
razločno prišlo na dan tudi skozi vsebino govorjenega. Da bi pojas-
nil ta stavek, moram ponovno poseči nekoliko dlje nazaj. Kot sem
pripomnil že v IX. poglavju, je Bog pri obešenju na nebesna telesa
razum«. V zadnjem času se ta fraza redkeje uporablja, ker se je tudi ta pri
nenehnem ponavljanju zvedla na obliko nič-mišljenjskih misli.
110
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
poleg takrat še obstoječih preskušenih duš shranil še določene
preostanke prejšnjih »nebeških preddverij«, torej blaženih človeš-
kih duš, z namenom, da slednje pri približevanju, ki ga terja pri-
vlačna sila mojih živcev, vselej obložene z mrliškim strupom tako
rekoč kot predstražo pošlje naprej in s tem upočasni privlačnost
za same dejanske božje žarke. Poleg tega so bržkone verjeli, da
me lahko z gmoto mrliškega strupa, ki se na ta način dan za dnem
kopiči v mojem telesu, dokončno zadušijo, se pravi, me usmrtijo
oziroma mi uničijo razum. Zadevni živci (ostanki nebeških pred-
dverij) se zdaj že leta kot posledica čudovitih povezav, ki očitno
kar najgloblje temeljijo v bistvu Božjega stvarjenja in jih zatorej
tudi jaz ne morem pobliže razložiti, pojavljajo v podobi začudeže-
nih ptičev. Le samo dejstvo, àâgre pri živcih, ki tičijo v teh ptičih,
za preostanke (posamezne živce) nekdaj blaženih človeških duš,
je zame na osnovi tisočerih, skozi leta ponavljajočih se vsakodnev-
nih zaznav, povsem nedvomno.
Posamezne tozadevne živce natančno poznam po barvi njihovih
že leta poznanih mi glasov, natančno vem, katera od nesmiselnih
na pamet naučenih rekel lahko pričakujem od vsakega od njih,
glede na to, ali so bili poslani iz tabora spodnjega ali zgornjega
Boga (od tega ali onega začudeženi). Da so bili nekdaj človeški
živci, je jasno razvidno iz tega, da so začudeženi ptiči, vsi, brez
izjeme, vsakič ko so do konca nakopičili mrliški strup, ki jim je
bil naložen, se pravi, odlajnali fraze, ki so jim bile tako rekoč
vbite v glavo, pristno občutje ugodja ob dušni nasladi mojega
telesa, ki je takrat nastalo in pri katerem so bili poslej udeleženi,
izrazili z besedami »prekleman kerlc«'" ali »aj, prilično prekle-
man«, torej s človeškimi glasovi, edinimi besedami, ki so jih pri
10. Besedi »prekleman kerlc« tu nikakor nimata sovražnega priokusa, temveč
prav nasprotno, kakor je bilo že tudi v osnovni govorici, priokus veselega
pripoznanja ali občudovanja.
111
DANIEL PAUL SCHREBER
izražanju pristnega občutja sploh še sposobni. Tistega, kar so
govorili prej, na pamet naučenih fraz - če obdržim ta izraz, ki ga
gre seveda razumeti le figurativno -, niso niti najmanj razumeli;
te odlajnajo, ne da bi poznali pomen besed; v vprašanjih inteligence
sicer pač ne stojijo, kot kaže, nič višje kot kateri drugi naravni ptiči.
Kako se njihove živce pripravi, da zanihajo tako, da glasovi,
kijih govorijo ali, bolje, šepetajo, ustrezajo zvenu človeških besed,
iz katerih sestojijo na pamet naučene fraze, ne zmorem reči:
tehnične plati zadeve zato ne morem pobliže razložiti in tudi dom-
nevam, da gre pri tem za nadčutne, zato za človeka nasploh
nedojemljive reči." Pač pa mi je ob dolgoletnih izkušnjah povsem
poznan učinek, ki je v tem, da so živci začudeženih ptičev, dokler
jih zaposluje lajnanje v glavo vbitih (na pamet naučenih) fraz,
nedovzetni za vse, kar bi sicer občutili pri vstopu v moje telo,
predvsem za dušno naslado in vidne vtise, tako rekoč, kot da bi z
menoj občevali z zavezanimi očmi ter bi bila njihova naravna
zaznavna zmožnost na tak ali drugačen način suspendirana. To je
torej tudi smoter celotne ureditve in tudi razlog, čemii seje v teku
let - v skladu z rastjo dušne naslade - tempo, v katerem so bile
izgovarjane na pamet naučene fraze, vse bolj upočasnil: z menoj
občujoči glasovi kot nosilci mrliškega strupa naj bi čim dlje ohranili
njegovo uničujočo jedkost. S tem paje zdaj nastopil nadvse svojski
pojav, ki je velikega pomena tudi za domet škode, ki so ga zadevni
glasovi oziroma žarki povzročili v mojem telesu.
11. (Zapisano šele nekaj dni po zapisu zgornjega besedila.) Morda gre za
podoben proces, kot je tisti, s kakršnim so po XI. poglavju poskušali pri
mojih lastnih živcih in ki sem ga občutil kot prehodno poneumljenje oz.
prehodno prizadeto miselno dejavnost. Lahko bi si predstavljali, da ptičje
živce obložitev z mrliškim strupom oropa njihove naravne nihalne sposob-
nosti, torej naravnega občutenja, ter na živce deluje nekako raztegujoče,
tako da so sposobni proizvajati zgolj še razvlečene nihaje, ki predvsem v
novejših časih ustrezajo nadvse počasi govorjenim človeškim besedam.
112
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
Kot Že omenjeno, začudeženi ptiči pomena besed, ki jih izre-
kajo, ne razumejo; pač pa so, kot se zdi, po naravi dovzetni za
sozvočje glasov. Brž ko - medtem kojih še vedno zaposluje lajna-
nje na pamet naučenih fraz-bodisi v nihajih mojih živcev (mojih
misli), ki izhajajo iz mene samega, bodisi v tem, kar je izrečeno v
moji okolici, zaslišijo besede, ki imajo enak ali približno enak
zven kot tisto, kar morajo tedaj ravno sami izgovarjati (lajnati),
pri njih to, kot kaže, proizvede stanje presenečenja, ki ima za
posledico, da temu sozvočju nekako nasedejo, se pravi, iz prese-
nečenja pozabijo na preostanek fraz, ki bi jih še morali odlajnati,
in naenkrat preidejo v pristno občutje.
Kot rečeno, ni potrebno, da je sozvočje popolno; ker pomena
besed ptiči pač ne dojamejo, zadošča, da zsLslišijopodobno zveneče
glasove; malo jih briga, ali gre recimo - če navedem nekaj prime-
rov - za:
»Santiago« ali »Carthago«
»Chinesentum« ali »Jesum Christum«
»Abendroth« ali »Atemnoth«
»Ariman« ali »Ackermann«
»Briefbeschwerer« ali »Herr Prüfer schwört«
itn. itn.'2
Možnost, ki mije tako ponujena, da s tem, ko poljubno skupaj
namečem podobno zveneče besede, zmedem z menoj govoreče
ptiče, mi je v sicer komajda vzdržni puščobi čvekanja gotovo pogo-
12. Zgornji primeri so vzeti iz dejansko rabljenega zapisovalnega in govornega
materiala; med drugim je »Herr Prüfer« ime nekdanjega pacienta tukajš-
njega zavoda, ki je bil prej mnogokrat imenovan. Število bi lahko povečal
na poljubnih stotero ali tisočero primerov, a se bom zadovoljil z zgornjimi.
[Dobesedni prevod teh zvočno podobnih dvojic bi bil: »'Santiago' ali
'Kartagina', 'kitajstvo' ali 'Jezusa Kristusa', 'večerna zarja' ali 'sopenje',
'Ariman' ali 'orač', 'obtežilnik za pisma' ali 'gospod Prüfer prekUnja'.«]
113
DANIEL PAUL SCHREBER
Sto služila kot nekakšno kratkočasje in mi vsekakor pripravila nekaj
posebnega razvedrila. Kolikor šaljivo že to utegne zveneti, pa je
imela stvar zame tudi zelo resen pomen in ga ima deloma še danes.
Zgornji in spodnji Bog, ki sta prav tako dobro kot jaz poučena o
posebnosti začudeženih ptičev, da nasedejo enako zvenečim glaso-
vom, to posebnost izmenično uporabljata kot aduta proti nasprot-
niku. Oba si prizadevata, povleči se nazaj in vselej dragi del poriniti
naprej; ker se zdaj z nasedanjem ptičev na sozvočje vsakič stop-
njuje privlačnost tistega dela, katerega taboru so zadevni glasovi
pripadali, tako zgornji Bog osebam v moji okolici da prav posebno
rad izreči takšne besede, ki pripadajo zapisovalnemu in glasov-
nemu materialu spodnjega Boga, ter obratno, medtem pa jaz, ki si
prizadevam za združitev vseh žarkov, torej za enakomerno pri-
vlačnost, vselej poskušam z ustreznim protidelovanjem. Tudi tu
so mi na razpolago skoraj tako številni primeri kot je peska v morju.
Če naj navedem zgolj nekatere, naj omenim, da med drugim
tako »električna luč« in »železnice« kot tudi - v zvezah, ki sem
jih podal v XIII. poglavju - »kolosalne sile« in »brezizgleden
upor« spadajo k zapisovalnemu materialu spodnjega Boga. Zgornji
Bog zatorej v pogovorih v moji prisotnosti - tudi za mizo predstoj-
nika zavoda -, s pogostostjo, ki je prav frapantna in izključuje
vsako misel na naključje, povzroči, da se govori o »električnih
železnicah«, da se ima vse mogoče za »kolosalno« ter da se pri
vsaki ustrezni ali neustrezni priložnosti pripoveduje o »izgledih«.
Zame se v teh pojavih - poleg mnogih drugih - nahaja neovrgljiv
dokaz, da so živci ljudi, ki uporabljajo te besede - njim samim
seveda nezavedno - prek žarčnega delovanja (čudeža) k temu
spodbujeni, z drugimi besedami, gre za dokaz dejanskosti t. i.
»človeškega igračkanja«, dejanskosti, o kateri je imel v prejšnjih
letih neštetokrat navado govoriti spodnji Bog. Tudi tu se zavedam,
kako neverjetno morajo moji prikazi zveneti za ostale ljudi; izku-
114
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
stev, ki prinašajo njihovo potrditev, paje zame vsak dan in vsako
uro, na vsakem kraju in ob vsaki priložnosti tako strašansko polno,
daje zame izključen vsak dvom o objektivnosti opisanih razmerij.
Posameznosti o tem morda navedem še kasneje.
V zadevi začudeženih ptičev moram zgornjemu dodati še nekaj
reči. Pri njih se kaže nenavaden pojav, da posamezni pri tem ude-
leženi živci ali duše v različnih letnih časih nastopajo v podobi
različnih vrst ptičev. Taisti živci se spomladi recimo nahajajo v
telesih ščinkavcev ali drugih ptičev pevcev, poleti v telesih lastovk,
pozimi pa v telesih vrabcev ali vran. Istovetnost zadevnih duš se
zame onstran vsakega dvoma opira na dobro mi znano barvo
njihovih glasov kot tudi na rekla, ki jih vselej enakomerno slišim
z njihove strani in ki so jim bila nekoč tako rekoč vcepljena.'^
Tedaj se sámo zastavi vprašanje, ali ti sploh lahko imajo kon-
tinuirano življenje, ali niso iz dneva v dan ali vsaj v nekih daljših
časovnih razdobjih vselej na novo začudeženi. To vprašanje lahko
zgolj navržem, ne morem pa nanj odgovoriti. Vidim, da začudeženi
ptiči jedo in se iztrebljajo tako kot naravni ptiči; bilo bi torej mo-
goče, da bi se začudeženo stanje s hranjenjem za določen čas
ohranilo; prav tako sem spomladi večkrat opazoval gradnjo gnezd,
kar očitno nakazuje zmožnost razmnoževanja. Po drugi strani pa
mi ravno iz njihove govorice postane jasno, da v določenih drugih
ozirih niso povsem naravni ptiči. Njihovo število je zelo obsežno,
13. Zdi se mi. da zgoraj izbrani izraz »vcepljen«, do katerega sem prišel šele v
teku svojega dela, razmerje izrazi še bolje kot prej rabljena izraza »na pamet
naučen« in »vbit v glavo«. Pri slednjih izrazih je še vedno mogoče pomishti
na sprejetje pomena besed v zavest; o tem pa pri začudeženih ptičih ravno
ni govora. Njihova govorica glede na vcepljena rekla ni niti na višini govo-
rice govorečega papagaja. Kajti ta enkrat naučene besede ponavlja na svojo
lastno pobudo, torej po neke vrste svobodni določitvi volje. Začudeženi
ptiči pa morajo odlajnati vcepljena rekla brez ozira na čas ah priložnost, in
vseeno je, ah to želijo ali ne.
115
DANIEL PAUL SCHREBER
na videz gre v stotine, tako da si natančne številke ne upam navesti.
Glede na rekla, ki jih izgovarjajo, razpadejo v dve skupini, po
njih pa se jasno razlikujejo glede na izvor bodisi od spodnjega
bodisi od zgornjega Boga.
K skupini spodnjega Boga spada v prvi vrsti duša v ptičji po-
dobi, ki mi je skoraj vselej najdražja in jo zato ostali glasovi pona-
vadi poimenujejo kot mojega »malega prijatelja«. Spomladi se
pretežno pojavlja kot žolna ali kos, poleti kot lastovka in pozimi
kot vrabec. Za šalo podeljeno oznako »picus, žolna« ostali glasovi
ohranjajo tudi takrat, ko nastopi kot kos, lastovka ali vrabec.
Natančno poznam posamezna, v teku let precej številna rekla, ki
soji bila s konstantnim ponavljanjem dana v izgovarjanje, in sem
o tem, kot že večkrat pri drugih začudeženih ptičih, izdelal sez-
name, ki so se vselej izkazali za točne. Velikemu številu ostalih
ptičjih duš sem, da bi jih razlikoval, za šalo nadel dekliška imena,
saj jih je vse po njihovi radovednosti, nagnjenju k nasladi itn.
najprej mogoče primerjati z malimi deklicami. Ta imena so nato
deloma sprejeli tudi božji žarki in so se obdržala za oznako
zadevnih ptičjih duš. K začudeženim ptičem spadajo vsi urno leteči
ptiči, torej predvsem vsi ptiči pevci, nadalje lastovke, vrabci, vrane
itn.; od teh vrst ptičev nisem v teku minulih let ugledal niti enega
samega primerka, ki ne bi govoril; obakrat tudi, ko sem se poleti
tega leta (1900)'" odpravil na izlet s kočijo, so me vso pot in tudi
na cilju nenehno spremljali. Nasprotno ^&niso govorili golobi, ki
so se nahajali na dvorišču tukajšnjega zavoda, prav tako ne, kolikor
sem opazil, kanarček, kije živel v ujetništvu v stanovanju za služin-
čad tega zavoda, kakor tudi ne kokoši, gosi in race, ki sem jih
videl s svojega okna na dvorišču pod zavodom in tudi na obeh
omenjenih izletih po krajih, v katerih sem na kratko postal; pred-
14. Poprej, torej skoraj celih šest let nisem prišel izza zidov zavoda.
116
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
postavljati moram torej, da gre pri njih za enostavne, naravne ptiče.
Celotno pojavljanje govorečih ptičev ima na sebi nekaj tako čudo-
vitega in pravljičnega, da bi bilo zame kar najbolj zanimivo opazo-
vati ptičji svet v drugih delih dežele, ker seveda ne morem predpo-
staviti, da bolj oddaljeni listnati gozdovi ipd. v celem shajajo brez
ptičjega prebivalstva."
XVI
[Miselna prisila. Njeni izrazi in spremljevalni pojavi.]
Potem ko sem v predhodnih poglavjih orisal spremembe, ki
jim je bilo v teku minulih let podvrženo moje zunanje življenje,
ter pojave, porojene v uničevalnem boju, ki so ga proti meni izvajali
božji žarki, želim sedaj povedati še nekaj več o tem, v katerih
oblikah - prav tako v marsičem spremenjenih - se je istočasno
izražala neprekinjeno trajajoča miselna prisila. Pojem miselne
prisile je bil že v V. poglavju definiran s tem, da vsebuje nujnost
po neprestanem mišljenju, s čimer je prizadeta naravna pravica
človeka po duhovnem oddihu, po občasnem počitku od miselne
15. (Dostavek iz marca 1903.) Govorjenje vseh prosto letečih ptičev seje tudi
v medtem minulih letih, ko sem večkrat zamenjal bivališče, neprekinjeno
nadaljevalo. Sicer pa bi sedaj namesto izraza »začudeženi ptiči«, ki je
uporabljen zgoraj v besedilu, dal prednost izrazu »govoreči ptiči«. V prejš-
njih časih pač nisem verjel, da bi si govorjenje ptičev lahko razložil drugače,
kot da so bili ti ptiči kot taki začudeženi, se pravi vsakokrat na novo ustvar-
jeni. Po vsem, kar sem medtem ugotovil, bi rad imel za verjetnejše, da gre
za ptiče, nastale z naravnim razmnoževanjem, v katere telesa so bili po
nekakšni nadčutni poti vstavljeni ali so vsakokrat na novo vstavljani borni
ostanki še prisotnih »nebeških preddverij«, torej nekdaj blaženih človeških
duš. Da pa te duše (živci) tičijo v ptičjih telesih (najbrž poleg živcev, ki so
zadevnim ptičem sicer lastni, ter vsekakor brez zavedanja prejšnje identi-
tete), je zame iz razlogov, razvitih v besedilu, slej ko prej nedvoumno.
117
DANIEL PAUL SCHREBER
dejavnosti na način nič-mišljenja oziroma je, kot se glasi izraz v
osnovni govorici, vznemirjena »podlaga« človeka. Prek žarčnega
delovanja moji živci zanihajo na načine, ki ustrezajo določenim
človeškim besedam, katerih izbira torej ni odvisna od moje lastne
volje, temveč od zunanjega vpliva, ki sem mu izpostavljen. Pri
tem je od začetka prevladoval sistem ne-izgovarjanja [Nichtausre-
dens] ; se pravi, da nihaji v mojih živcih in s tem tvorjene besede v
veliki večini ne vsebujejo v sebi sklenjenih dokončanih misU, tem-
več le njihove drobce; naloga njihove dopolnitve v kakršen koli
razumni smisel je s tem tako rekoč zadana mojim živcem. V naravi
živcev je pač, da si ti, ko se na ta način vanje vrže kakšne nepo-
vezane besede, kakšne načete fraze, nehote prizadevajo poiskati
tisto, kar še manjka do dokončanja misli, ki bi pomirila člove-
škega duha.
Sistem ne-izgovarjanja seje v teku let, bolj koje dušam pričelo
primanjkovati lastnih misli, vse bolj izoblikoval. Še posebej
pogosto se z leti v moje živce izreka tisočerokrat ponavljane zgolj
posamezne veznike ali prislovne fraze, ki so namenjene vpeljavi
oziralnih stavkov; živcem je tedaj prepuščeno, da oziralne stavke
zapolnijo s kakršnokoli vsebino, ki bi zadostila mislečemu duhu.
Leta že torej vsak dan v stoterih ponovitvah poslušam besede,
izrekane v moje živce, »zakaj le?«, »zakaj, ker«, »zakaj, ker jaz«,
»naj bo tedaj«, »glede njega« (tj. glede moje osebe je zdaj treba
zdaj to ali ono reči ali pomisliti), nadalje recimo povsem brez
smisla v moje živce vrženi »O ja«, naposled določene drobce prej
v polnem izraženih rekel, npr.
1.	»Zdaj bi se rad«;
2.	»Vas je namreč treba«;
3.	»O tem bi rad«;
4.	»Zdaj mora pa«;
118
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
5.	»No, tO je bilo pa«;
6.	»Nam pa manjka« itn.
Da bi bralec dobil vsaj malo predstave o izvornem pomenu teh
načetih rekel, bi zdaj vsakemu primeru, navedenemu od 1 do 6,
želel dodati nadaljevanje, ki je bilo prej dejansko izgovorjeno,
sedaj pa opuščeno in je s tem na nek način dopolnjevanje
prepuščeno mojim živcem. Rekla bi se pravzaprav morala glasiti
Št. 1: Zdaj bi se rad predal temu, da sem neumen;
Št. 2: Vas je namreč treba prikazati kot Božjega zanikovalca,
kot kaže nasladna razuzdanost itn.;
Št. 3: O tem bi rad še premislil;
Št. 4: Zdaj mora pa biti že mehka, svinjska pečenka;
Št. 5: No, to je bilo pa po dušnem umevanju preveč;
Št. 6: Nam pa manjka poglavitna misel, se pravi - nam, žarkom,
manjka misli.
Neokusno reklo o svinjski pečenki (ad 4) se opira predvsem
na to, da sem se sam pred leti v živčevni govorici poslužil figura-
tivnega izraza o »mehki svinjski pečenki«. Ta izraz je bil nato
sprejet in bil napravljen za stalno ponavljajoči se sestavni del
govornega materiala. »Svinjska pečenka« naj bi se nanašala name
samega, s tem naj bi se torej izrazilo, da se mora sila mojega
upiranja napadom žarkov, naperjenih proti mojemu razumu, zdaj
vendarle končno izčфati.
Razlog ne-izgovarjanja je isti, kot se tudi sicer v odnosu Boga
nasproti meni pojavlja na vsaki točki; njegov namen je izogniti se
nujnosti ponikanja v mojem telesu. Dokler so Svetovnemu redu
vladale še približno skladne razmere, se pravi pred obešenjem na
žarke in nebesna telesa (prim. IX. poglavje), je zadoščalo vsako
ujemanje občutja v enem samem vidu (trenutku), da seje na nebu
prosto viseče duše pripravilo do tega, da so skočile v moja usta in
119
DANIEL PAUL SCHREBER
se je s tem končal njihov samostojni obstoj; ta pojav sem, kot že
omenjeno v VII. poglavju, takrat v zelo številnih primerih dejansko
doživel. Isti učinek so imeli tudi goli »razumski preudarki«, dokler
so jih duše izražale še v slovnično popolni obliki. Še zdaj bi slov-
nično popolni izraz poljubne misli brez nadaljnjega vodil k meni,
tako da bi žarki, ki bi pri tem vstopili (ki so sicer zdaj zmožni
povleči se nazaj), prehodno zvišali dušno naslado mojega telesa.
Učinek ne-izgovarjanja je, kot kaže, v tem, da duše s tem tako
rekoč ustavijo na pol poti in jim omogočijo, da se povlečejo nazaj,
preden prispevajo k povečanju dušne naslade v mojem telesu;
popolne in trajne preprečitve privlačnosti tudi s tem ne dosežejo,
vendarle pa pride vsaj do določene upočasnitve.
Težko sije predstavljati, kakšne duhovne napore mi je, posebno
ob omenjenih zaostritvah, leta in leta nalagala miselna prisila in
kakšne duhovne bolečine mi je to povzročalo. V prvih letih so jo
moji živci dejansko občutili kot nepremagljivo prisilo, da vsakemu
od vpeljanih odvisnih stavkov, vsaki od načetih fraz poiščejo nada-
ljevanje, ki bi pomirilo človeškega duha,'^ nekako tako, kot je v
običajnem, človeškem občevanju navada, da se na vprašanje po
pravilu poda odgovor. Da bi nekoliko razjasnil, kako je tovrstna
prisila na sebi in za sebe dana po naravi človeških živcev, bi se
rad poslužil nekega zgleda. Zamishmo si primer, da so starši ali
skrbniki v šoli skupaj z otroki navzoči pri preizkusu. Če preizkusu
pozorno sledijo, bodo na vsako zastavljeno vprašanje nehote v
duhu sami podali odgovor, pa četudi le v obliki: »Ne vem, ali
bodo otroci to vedeli?« Ob tem pa seveda za starše ali skrbnike ni
nikakršne duhovne prisile, svojo pozornost morajo zgolj obrniti
stran od poteka preizkusa in jo posvetiti kakršni koli površinski
16. Zmožnost, storiti to takoj v prvem vidu (trenutku), kot je terjalo vzburjenje
živcev, so označevali kot »sposobnost, odgovoriti v prvem vidu«.
120
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
zadevi v okolici, da bi svoje živce obvarovali pred vsakršnim na-
prezanjem v nakazani smeri. Ravno v tem pa je bistvena razlika
danega zgleda z mojim primerom. Zastavljena vprašanja ali na
vprašalnih delcih osnovana prisila po izvajanju miselne funkcije
so v moje živce - ko jih žarki spravljajo v ustrezna nihanja -
govorjeni tako, da se ti vzburjenju, ki sili k mišljenju, sploh ne
morejo izogniti. Ali izbrano izrazilo, da žarki moje živce spravljajo
v ustrezna nihanja, razmerje povsem pravilno zadene, moram
seveda pustiti odprto; proces, ki ga neposredno občutim, je, da se
govoreči glasovi (v zadnjem času torej v glavnem glasovi govo-
rečih ptičev) kot notranji glasovi kot dolge niti vlečejo v mojo
glavo in v njej s pomočjo mrliškega strupa, ki ga odlagajo, povzro-
čajo boleče napeto občutje.
Nasprotje tem notranjim glasovom tvorijo zunanji glasovi, ki
jih slišim govoriti predvsem od ptičev in ki prihajajo iz samih
ptičjih grl. Slušnemu občutju izgovorjenih besed se moji živci v
nobenem primeru ne morejo izogniti, in s tem je sámo od sebe
dano vzburjenje mojih živcev, ki jih, kolikor gre za vprašanja ali
nedokončane misli, sili k naprej-mišljenju [Weiterdenken]. Vsaj
v prvih letih moji živci nikakor niso zmogli zavrniti nujnosti naprej-
mišljenja, odgovarjanja na zastavljena vprašanja, stilističnega
dopolnjevanja načetih fraz itd.; šele v teku let sem svoje živce
(svojo »podlago«) postopoma uspel privaditi na to, da so izgovor-
jene besede in fraze z enostavno ponovitvijo vsaj delno vzpostavili
kot oblike nič-mišljenjskih misli, torej ignorirali vzburjenje, ki bi
na sebi sililo k naprej-mišljenju. To zdaj že daljši čas počnem z
vezniki in prislovnimi frazami, ki bi pravzaprav terjale dopolnitev
s kakšnim oziralnim odvisnikom. Če na primer slišim nek »zakaj,
ker jaz« ali »naj bo torej«, zadevne besede kolikor se da dolgo
ponavljam, ne da bi se trudil iskati dopolnitev smisla v povezavi z
mishmi, ki so se mi prej porodile.
121
DANIEL PAUL SCHREBER
Na enak način ravnam, kadar hočejo moje živce, kar se dnevno
zgodi sto in stokrat, z besedami »ko mi le« prisiliti k razvitju kakrš-
nih koh bojazenskih misli, ki pri meni dejansko niso prisotne,
temveč naj bi mi bile podtaknjene. Kakšna nadaljevanja se pri
tem »pričakuje«, je, kar se mene tiče, sicer znano - ker se praviloma
istočasno dogodi čudež, ki ga občutim na svojem telesu; sledilo
naj bi enkrat »ko mi le ne bi bila skaljena naslada«, enkrat »ko mi
le škornji ne bi bili začudeženi«, enkrat »ko mi le nos, oči, poga-
čica, lobanja itn. ne bi bih začudeženi«.
A ne počutim se primoranega, da bi to slaboumje, ki vendarle
ni nič drugega kot ponarejanje misli, z besedami do konca izobli-
koval, temveč se, potem ko sem svoje živce navadil na zatiranje
zadevnih vzburjenj, zadovoljim s tem, da besede »ko mi le« brez
vsakršnega dostavka kar se da dolgo ponavljam. V običajnem dvo-
govoru bi imel seveda vsak človek na besede »ko mi le«, ki bi jih
drugi izrekel proti njemu, pripravljen zgolj odgovor »Ja, kaj torej
pravzaprav mislite« ali kakšno psovko, primerno za obrambo pred
nadlegovanjem. Ta izhod pa mi vsaj precej otežujejo žarki, s tem
da temu vselej sledi »Tosmože« z učinkom, opisanim v IX. poglav-
ju, ne glede na to, da za dolgo vseeno ne bi zdržalo, da bi živce
skozi cel dan vzgibavali zgolj k protivprašanju »Kaj torej prav-
zaprav mislite« ali k uporabi psovke.'^
17. Le tedaj, ko si predstavljamo, da bi človek nasproti človeku z uporabo
običajne, človeške govorice želel ravnati tako, kot so proti meni žarki v
živčevni govorici že leta počeli in še vedno počnejo, pridemo do približne
predstave, kakšna brezmejna kršitev najbolj izvorne človeške pravice se
nahaja v miselni prisiU in kakšnim obremenitvam onkraj vseh človeških
pojmov je bilo podvrženo moje potrpljenje. Vzemimo le primer, da bi se
nekdo postavil pred drugega človeka ter ga cel dan želel nadlegovati z
nepovezanimi rekli, kot jih proti meni uporabljajo žarki (»Ko mi le«, »To
je bilo pa namreč«, »Vi naj bi namreč« itn.). Kaj pa naj bi nagovorjeni na
koncu drugega storil, kot da govorca s primemo psovko vrže čez prag?
122
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
Posegi V svobodo človeškega mišljenja ali, natančneje rečeno,
nič-mišljenja, ki tvorijo bistvo miselne prisile, so se v teku let še
bistveno zaostrili s tem, da se govorjenje glasov dogaja v vse počas-
nejšem tempu. To se sklada s povečano dušno naslado mojega
telesa in - navkljub vsem zapisarijam [Aufschreiberei] - z vso
bornostjo govornega materiala, ki je žarkom na voljo za premo-
stitev neznanske razdalje, ki nebesna telesa, na katerih ti visijo,
loči od mojega telesa.
Tisti, ki omenjenih pojavov ni kot jaz osebno doživel in bi jih
še doživljal, si komajda lahko ustvari predstavo o stopnji upočasnit-
ve. Nek »a seveda«, izgovorjen »a-a-a s-e-e-e-v-e-e-e-d-a-a«, ali
»Zakaj neki ne ser...?«, izgovorjen »z-a-a-k-a-a-a-j n-e-e-e-k-i-i-
i n-e-e s-e-e-r-j-e-e-e-t-e-e-e?«, vsakič zahteva nekako 30 do 60
sekund, preden se popolnoma ne izteče. S tem bi morala v vsakem
človeku, ki ne bi tako kot jaz tudi pri uporabi primernih obrambnih
sredstev postajal vse iznajdljivejši, nastati živčna nestфnost, ki bi
ga enostavno pognala iz njegove kože. Prek vseh meja šibak odsev
vznemirjenja, ki ga povzročajo živci, bi morda lahko ponudil pri-
mer, ko sodnik ali učitelj kljub vsem prizadevanjem nikakor ni
sposoben, da bi duhovno okorno pričo ali učenca, ki ga sliši jecljati
Tako tudi meni pripada, da svojo bivalno pravico v glavi obvarujem pred
tujimi vsiljivci. A to nasproti žarkom ni ravno mogoče, saj nisem sposoben
preprečiti delovanja na svoje živce, osnovanega na Božji čudeženski oblasti
[Wundergewalt]. (Glasne) človeške govorice, ki sicer preostane kot ultima
ratio za ohranitev bivalne pravice, pa ni mogoče vedno uporabljati, deloma
iz obzirnosti do okolice, deloma zato, ker bi neprestano glasno govorjenje
onemogočilo vsako razumsko udejstvovanje, deloma končno zato, ker bi
bila ponoči izključena možnost zaspati. Na tem torej temelji tudi to, da se
me z vprašanjem »Zakaj pa ne rečete (na glas)?« ali z žaljivimi rekli vselej
skuša vzdražiti h glasnemu govorjenju (prim. IX. poglavje). Drugače se v
novejšem času, potem ko se mije vse bolj razjasnila povezava reči, dejansko
več ne obotavljam, da ne bi ob prikladnih priložnostih - deloma v pogovorih
z okoUco, deloma na samem - vse bolj pridno uporabljal glasne govorice.
123
DANIEL PAUL SCHREBER
pred seboj, pripravil do jasnega izrekanja tega, kar je vprašani
pravzaprav želel ali bi moral povedati.
K raznolikim obrambnim sredstvom na prvem mestu spadata
igranje klavirja in branje knjig ali časopisov - kolikor dovoljuje
stanje moje glave -, s čimer se končno uničijo tudi najdlje razpre-
deni glasovi; ob tistih časih, ko to, recimo ponoči, ni prav mogoče
ali ko sprememba udejstvovanja postane duhovna potreba, sem
večinoma uspešno sredstvo našel v memoriranju pesmi. Na pamet
sem se naučil veliko število pesmi, predvsem Schillerjeve balade,
daljše odlomke iz Schillerjevih in Goethejevih dram, pa tudi operne
arije in šaljive pesmi, med drugimi iz Маха in Moritza, Struwwel-
peterja in Spekterjevih basni, ki jih nato v tišini verbotenus
recitiram. Poetična vrednost pesmi pri tem seveda sama zase ni
bistvena-, vsaka še tako nepomembna rimarija, celo vsaka kvanta,
je še vedno vredna zlata nasproti strašljivemu slaboumju, ki gaje
mojim živcem sicer zadano poslušati.
Tudi pri recitiranju pesmi se moram boriti z mnogimi težavami,
ki od časa do časa okrnijo uspeh. Na mojih živcih se tedaj čudeži
s táko uničevalnostjo za misli, da v tistem trenutku nisem sposoben
najti nadaljevanja pesmi, ki sem seje naučil na pamet, ali pa takoj,
ko ob recitiranju daljše pesmi najdaljši notranji glasovi ponovno
umolknejo in je s tem doseženo stanje močne dušne naslade,
osnovano na združitvi vseh žarkov, spodnji Bog na sceno postavi
v prejšnjem poglavju opisani tulilni čudež, tako da me mine veselje
do nadaljnjega tihega recitiranja pesmi ali mi je celo odvzeta fizična
možnost za to. Zato sem prisiljen občasno menjati sisteme, prav
tako kot zunaj (Božja Vsemoč) vpeljujejo vedno nove sisteme, da
bi upočasnili privlačnost in preprečili združitev vseh žarkov, ki je
potrebna za spanje ali polno dušno naslado. Zadnje čase se mi zdi
zelo dobro neprestano počasno štetje do poljubno visokega števila,
kar je na dolgi rok seveda zelo dolgočasno. Če nastopi, kot še
124
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
danes ni redko, občutna telesna bolečina ali stanje neprekinjenega
tuljenja, kot poslednje sredstvo ostane le še glasno preklinjanje, k
čemur moram tu pa tam preiti, kar pa bo, kot pomirjen upam, v
prihodnosti vse redkeje potrebno.
Vsi zgoraj opisani pojavi so v teku let doživeli mnoge premene
in so še zdaj podvrženi spremembam, glede na stopnjo vsakokrat
prisotne dušne naslade in oddaljenosti, v katero se je povlekel
Bog. V celem pa se tudi tu iz dneva v dan vse bolj potrjujejo
napovedi, ki sem jih že pred leti podal v zvezi s tem; kot dokaz bi
lahko služil izvleček iz moje male študije XIII v beležki B, ome-
njeni v opombi zgoraj :
16. januar 1898
»Zaenkrat, se pravi med leti ali deseüetji, ki bi še utegnila miniti
do razmoženja, je usmeritev naše politike v splošnem jasna.
Povsem brez dvoma je, da nam z vsakim letom, vsakim dnem,
vsakim tednom postaja lažje sprejeti določena poslabšanja, ki so
povezana s tem, da tam zunaj ni in zaradi ureditve Božjega
kraljestva in dušnega značaja bržkone tudi nikoli ne bo prišlo do
potrebnega uvida, zato se še naprej izvajajo slabotni poskusi,
odtegniti se Svetovnemu redu ustrezni rešitvi.«
Zaradi njegovega karakterističnega pomena moram zgoraj ome-
njenemu vprašanju »Zakaj neki ne ser...?« posvetiti še nekatere
opombe, kolikor nedecentna žeje tema, ki seje moram tu dotakniti.
Kot vse ostalo na mojem telesu tudi potreba po iztrebljanju nastane
s čudežem; to se zgodi tako, da se blato v črevesju potisne naprej
(včasih tudi spet nazaj), in če zaradi že opravljenih iztrebljenj ni
več zadosti materiala, se vsaj neznaten, še preostali ostanek čre-
vesne vsebine napacka okrog moje zadnjične odprtine. Tu gre za
čudež zgornjega Boga, ki se vsak dan vsaj nekaj ducatkrat ponovi.
S tem se poveže predstava, ki je za človeka naravnost nedojemljiva
in je razumljiva le iz popolne neseznanjenosti Boga z živim
125
DANIEL PAUL SCHREBER
Človekom kot organizmom, da je »sr...« tako rekoč poslednje, se
pravi, daje z začudeženjem potrebe po sr... dosežen cilj uničenja
razuma in dana možnost dokončnega umika žarkov. Kot se mi
zdi, moramo, da bi nastanku te predstave prišli do dna, premisliti
obstoj nesporazuma glede simboličnega pomena dejanja iztreb-
ljanja, da je namreč tisti, ki je z božjimi žarki stopil v takšno raz-
merje kot jaz, tako rekoč upravičen, da se »na ves svet poser...«.
Istočasno pa se pri tem izrazi vsa perfidnost'® politike, ki jo
ubirajo do mene. Skoraj vsakič, ko mi začudežijo potrebo po iztreb-
ljanju, neko drugo osebo iz okolice - tako da živce zadevne osebe
spodbudijo k temu - pošljejo na stranišče, da bi mi preprečila
iztrebljenje; to je pojav, ki sem ga leta opazoval v tako neštevilnih
(tisočih) primerih in tako redno, da je izključena vsaka misel na
naključje. Nasproti meni samemu se vprašanje »Zakaj neki ne
ser...?« nadaljuje s famoznim odgovorom »Ker sem neumen аГ
kaj«. Pero se skorajda upre, da ne bi zapisal grozljivega nesmisla,
da gre Bog v svoji zaslepljenosti, ki sloni na nepoznavanju člove-
ške narave, dejansko tako daleč, da predpostavlja, da bi lahko
obstajal človek, ki - česar je vendar zmožna vsaka žival - od
neumnosti ne bi mogel »sr...«. Če se tedaj v primeru potrebe de-
jansko iztrebim - za kar se praviloma, ker je stranišče skoraj vedno
zasedeno, poslužim vedra -, je to vsakokrat povezano z nadvse
silovito sprostitvijo dušne naslade. Osvoboditev od pritiska, ki ga
povzroča blato, ki se nahaja v črevesju, ima namreč pri nasladnih
živcih za posledico intenzivno ugodje; podobno je tudi pri urini-
18. Ko tu uporabljam izraz »perfidnost«, mi je komajda treba spomnili na že
poprej večkrat (V. poglavje proti koncu, nadalje XI. Poglavje, opomba 74
[v originalni izdaji], XIII. poglavje) razvite miselne poti, po katerih Bog
nasproti meni deluje v - seveda samoustvarjenem - stanju samoobrambe
in zato meni, da se mora pri tem osvoboditi vsakega človeško-nravstve-
nega ozira.
126
SPOMINI ŽIVČNEGA BOLNIKA
ranju. Iz tega razloga so bili še vedno in brez vsake izjeme pri
iztrebljanju in uriniranju vsi žarki združeni; iz prav istega razloga
se tudi vselej poskuša, ko se namenim k tem naravnim funkcijam,
potrebo po iztrebljanju in uriniranju, čeprav večinoma brezplodno,
odčudežiti.
Izbral in prevedel Tadej Troha.
127
Kafka_
Franz Kafka
BRLOG
Zgradil sem brlog in kaže, da se je lepo posrečil. Navzven je
pravzaprav videti le veliko luknjo, ki pa v resnici ne vodi nikamor,
že po nekaj korakih trčiš ob naravno trdo kamnino. Ne želim se
ponašati s tem, da sem to zvijačo namerno izpeljal, prej je ostanek
enega od mnogih neuspešnih gradbenih poskusov, a navsezadnje
se mi je zdelo koristno, da te jame ne zasujem. Resda je marsikatera
zvijača tako pretanjena, da pretenta sámo sebe, tega se zavedam
bolje od kogarkoli, zagotovo pa je tudi drzno, s to luknjo sploh
opozarjati na možnost, da se tu nahaja nekaj, kar je vredno raziskati.
A napačno me presoja, kdor meni, da sem strahopeten in da sem
si nemara svoj brlog zgradil zgolj iz strahopetnosti. Dobrih tisoč
korakov od te luknje je pravi dostop do brloga; pokritje z nevpad-
Ijivim mahovjem in zavarovan, kot je na svetu sploh kaj moč
zavarovati; seveda utegne kdo enostavno stopiti na mahovje ali
kaj zapičiti vanj, tedaj je moj brlog razkrinkan, in kogar bi to vese-
lilo - poudarjam pa, da so za to potrebne določene, ne ravno vsak-
danje sposobnosti -, lahko vdre vanj in za vekomaj vse uniči.
Tega se dobro zavedam in moje življenje, celo zdaj na svojem
vrhuncu, komajda pozna kakšno povsem mirno urico; tamkaj na
onem kraju v mračnem mahovju sem umrljiv in tamkaj naokrog v
mojih sanjah pogosto neutrudno vohlja poželjivi gobec. Kdo bi
utegnil meniti, da bi bilo bolje, če bi vhodno luknjo zasul, povrhu
s tankim slojem trdne prsti, pod njim pa z rahlejšo prstjo, tako da
bi se mogel z malo truda vedno znova izkopati na piano. Pa vendar
to ni mogoče, saj ravno previdnost zahteva, da imam neposredno
129
FRANZ KAFKA
možnost izhoda, žal, ravno previdnost vse prepogosto zahteva,
da tvegamo življenje. To so resnično naporna pre teh ta vanj a, in
včasih je veselje ostroumne glave nad samo seboj edini vzrok za
nadaljnje ubadanje z njimi. Imeti moram neposredno možnost izho-
da; je mar nemogoče, da me kdo navzlic vsej čuječnosti povsem
nepričakovano napade? Živel sem mirno v notrini svojega domo-
vanja, ko se je proti meni od nekod počasi in tiho začel zajedati
nasprotnik. Nočem reči, da ima boljši nos od mene, nemara prav
tako malo ve zame kot jaz zanj. So pa tudi takšni strastni roparji,
ki na slepo prekopavajo zemljo, in spričo neznanske razsežnosti
mojega brloga se celo njim obeta, da kje naletijo na kakšnega od
mojih rovov. Moja prednost je seveda, da sem v svojem domu, da
nadrobno poznam vse poti in smeri. Ropar zlahka postane moj
plen, sladek plen. Vendar se staram, mnogi so krepkejši od mene
in brez števila je mojih nasprotnikov, lahko se pripeti, da se, bežeč
pred enim sovražnikom, zatečem drugemu v kremplje. O, kaj vse
se lahko pripeti! Vsekakor pa moram biti gotov, daje nekje zlahka
dostopen, povsem odprt izhod, kjer bom lahko brez truda prišel
ven, kjer, recimo, ne bom, medtem ko bi obupano kopal, pa bodi
le skozi rahlo nasutje, na lepem - Bog obvaruj ! - začutil zob zasle-
dovalca v svojih stegnih. Ne ogrožajo pa me samo zunanji sovraž-
niki. Tudi pod zemeljsko površino prežijo. Nikdar jih še nisem
videl, toda pravljice pripovedujejo o njih in trdno verjamem v
njihov obstoj. To so bitja iz notrine zemlje; niti pravljica jih ne
more opisati. Celo kdor je postal njihova žrtev, jih je komajda
videl; pridejo, zaslišiš praskanje njihovih krempljev tik pod seboj,
v zemlji, ki je njihov element, in že si pogubljen. Pri tem tudi ni
pomembno, da si na svojem, nasprotno, ti si njihov gost. Pred
njimi me ne bi rešil niti oni dodatni izhod - saj me nemara sploh
nikdar ne bi, prej bi me pogubil -, a neko upanje le vzbuja, in brez
njega ne morem živeti. Razen te široke poti, me z zunanjim svetom
130
BRLOG
povezujejo še povsem ozke, precej nenevarne poti, ki mi dovajajo
dokaj svež zrak. Izkopale so jih gozdne miši. Znal sem jih ustrezno
priključiti svojemu brlogu. Omogočajo mi, da že na daleč zazna-
vam vonje, in me zato varujejo. Po njih pa se k meni zateka tudi
vsakršna mala zalega, s katero se hranim, tako da mi je za skromno
preživetje, če je treba, na razpolago dovoljšnja količina male
divjadi, ne da bi sploh moral zapustiti svoj brlog; to je, kajpak,
zelo dragoceno.
Najlepša v mojem brlogu paje tišina v njem. Seveda je ta tišina
varljiva. Znenada jo lahko kaj zmoti in vsega je konec. Toda zaen-
krat še traja. Ure in ure se lahko plazim skozi svoje rove, ne da bi
slišal karkoli drugega kot priložnostno šušljanje kakšne male živali,
ki jo zato med svojimi zobmi nemudoma utišam, ali osipavanje
prsti, ki me opozarja na nujnost kakšne izboljšave; sicer vlada
tišina. Gozdni zrak veje vanj, toplo in sveže je obenem. Včasih se
v rovu zleknem in se od ugodja prevračam vsenaokoli. Spričo
bližajoče se starosti je lepó imeti takšen brlog, biti spravljen pod
streho, ko pride jesen. Na vsakih sto metrov sem rove razširil v
majhne okrogle prostore; tam se lahko udobno uleknem, se
pogrejem ob sebi in počivam. Tam lahko sanjam sladki sen spo-
koja, sen pomirjenega poželenja, sen doseženega cilja: imeti svoj
dom. Redoma se od časa do časa z grozo prebujam iz globokega
sna in osluškujem, osluškujem v tišino, ki tod neprekinjeno vlada
podnevi in ponoči, se nato pomirjeno nasmehnem in se s sprošče-
nimi udi pogreznem v še globlji spanec - ne vem, ali le zaradi
navade iz starih časov ali pa so nemara tudi v tem domu nevarnosti
tako preteče, da me prebujajo. Ubogi vandrovci brez doma, na
podeželskih cestah, v gozdovih, na varnem kvečjemu v kupu listja
ali v tropu tovarišev, izročeni vsakršni pogubi, tako nebeški kot
zemeljski! Jaz pa poležavam tukaj v od vseh strani zaščitenem
prostoru - več kot petdeset podobnih jih je v mojem brlogu - in
131
FRANZ KAFKA
ure, ki jih po mili volji izbiram, mi minevajo med životarjenjem
in onesveščenim spancem.
Ne povsem v sredini brloga leži glavni trg; domišljeno sem ga
zasnoval za obrambo pred skrajno nevarnostjo - zlasti pred oblega-
njem, ne toliko zasledovanjem. Medtem koje vse ostalo prejkone
bolj delo do skrajnosti napreženega razuma kot telesa, paje glavni
trg dosežek težaškega napora vseh telesnih delov. Nekajkrat sem
zaradi telesne izčrpanosti obupan nameraval vse opustiti; prevalil
sem se na hrbet in preklel brlog, se izvlekel na piano in pustil
brlog nezavarovan. Tako sem ravnal, ker se vanj pač nisem več
nameraval vrniti; dokler se, po urah oziroma dnevih, vendarle ni-
sem skesan vrnil, malodane s pesmijo poveličujoč neosvojljivost
brloga, in z iskreno radostjo ponovno pričel z delom. Delo na
glavnem trgu seje rado po nepotrebnem zapletalo (po nepotrebnem
namreč zato, ker delo tjavendan brlogu pravzaprav ni koristilo),
saj je bila ravno tam, kjer bi po načrtu moral stati trg, zemlja zelo
rahla in peščena, morala pa bi biti naravnost zbita, da bi nosila
visok, lepo usločen in zaokrožen prostor. V ta namen pa mi je
moglo služiti le čelo. S čelom sem torej tisoč in tisočkrat, cele
dneve in cele noči udarjal ob zemljo; osrečevalo me je, če sem ga
zbutal do krvi, zakaj to je bil dokaz, da je stena vse bolj trdna;
rado se mi bo priznalo, da sem si po vsem tem svoj glavni trg
vsekakor zaslužil.
Na tem glavnem trgu zbiram svoje zaloge, tukaj kopičim vse,
kar ulovim v brlogu in kar presega moje trenutne potrebe, in vso
lovnino, ki jo prinesem s seboj od zunaj. Prostor je tako velik, da
ga niti polletne zaloge ne napolnijo. Zato jih lahko razkošno razlo-
žim, se sprehajam med njimi, se igram z njimi, se radostim spričo
obilice različnih vonjev in imam zmeraj natančen pregled nad
njimi. Tako jih lahko zmeraj na novo razvrščam in se, odvisno od
letnega časa, ubadam s potrebnimi preračunavanji ali kujem načrte
132
BRLOG
za lov. Včasih sem tako dobro preskrbljen, da se zaradi ravnoduš-
nosti do hrane sploh ne zmenim za drobnjad, ki smuka tod naokoli,
kar pa bi iz drugih razlogov utegnilo biti tvegano. Zaradi pogo-
stega ukvarjanja z obrambnimi predpripravami se moji pogledi
na izkoriščanje brloga v ta namen, resda neznatno, spreminjajo
oziroma razvijajo. Včasih se mi zazdi tvegano, da sem obrambne
načrte osredotočil zgolj na glavni trg, raznolikost brloga mi vendar
ponuja mnogoterejše možnosti in očitno bi bilo bolj varno, če bi
zaloge malce razporedil ter z njimi založil tudi nekatere manjše
trge; zato določim, recimo, vsak tretji trg za rezervni prostor z
zalogami ali vsak četrti trg za glavni pomožni prostor in vsak drugi
trg za stranski pomožni prostor z zalogami in podobno. Včasih,
da bi ukanil sovražnika, nekatere poti izločim in vanje sploh ne
spravljam zalog oziroma, naključno, izločim le nekatere trge, od-
visno od tega, kakšna je njihova lega v odnosu do glavnega izhoda.
Kajpak vsak takšen novi načrt terja težko prenašanje tovora; znova
se moram lotiti preračunavanj in potem tovor prenašam sem in
tja. Seveda, to lahko počnem v miru, brez pretirane naglice, in
sploh ni tako hudo okusne stvari prenašati v gobcu, si odpočiti,
kjer se ti zahoče, ter se posladkati s tem, kar ti ravno diši. Huje je,
če me kdaj spreleti, ponavadi kadar me v grozi predrami iz spanja
misel, daje sedanja porazdelitev popolnoma zgrešena in prinaša
velike nevarnosti ter da jo je treba kar najhitreje, brez obotavlja-
nja, ne oziraje se na zaspanost in utrujenost, popraviti; tedaj hitim,
letim, tedaj nimam časa za preračunavanja; jaz, ki sem bil pravkar
nameraval izvesti nov, čisto natančen načrt, tedaj pač zagrabim,
kar mi pride med zobe, vlačim, nosim, ječim, stokam, se spotikam,
zakaj že kakršnakoli poljubna sprememba obstoječega stanja, ki
se mi zdi tako skrajno nevarno, mi bo v uteho. Vse dokler se
počasi popolnoma ne zdramim in ko se streznim, komaj razumem
pretirano naglico; globoko vsrkam mir svojega doma, ki sem ga
133
FRANZ KAFKA
sam skalil, se vrnem k svojemu ležišču in znova utrujen v trenut-
ku zaspim; in ko se prebudim, še držim med zobmi kot neizpod-
bitno dokazilo nočnega dela, ki sem ga opravil malone v snu,
recimo, podgano. Potem spet pridejo obdobja, ko se mi zazdi, da
je najboljša rešitev imeti vse zaloge spravljene na enem mestu.
Kaj mi pomagajo zaloge na malih trgih, koliko pa sploh lahko
spravim tja, in vse, kar bi znosil tja, mi bo zaprlo pot in me bo
nemara nekoč pri obrambi ali pri begu prejkone oviralo. Razen
tega je dejstvo, nemara nespametno, a resnično, da človekova
samozavest trpi, če ne vidi vseh zalog na kupu in se ne more z
enim samcatim pogledom prepričati, kaj poseduje. Toda ali se pri
teh številnih prerazdelitvah ne utegne tudi marsikaj izgubiti? Saj
vendar ne morem venomer galopirati po svojih križnih hodnikih,
da bi se prepričal, če je vse tako, kot mora biti. V osnovi je ideja o
razporeditvi zalog kajpak pravilna, a pravzaprav le tedaj, če bi
imel več takšnih prostorov, kakršen je moj glavni trg. Več takšnih
trgov! Zakaj pa ne! Toda, kdo bi to zmogel? Sicer pa jih sedaj ni
več mogoče umestiti v celostni načrt mojega brloga. Priznati pa
moram, daje v tem njegova pomanjkljivost, saj se nasploh vselej
kaj izpridi, kadar nam je na voljo le en sam primerek. In priznam
tudi, da je v moji zavesti med gradnjo ves čas živela zahteva po
več glavnih trgih, meglena sicer, a vendar dovolj razločna, da bi
jo mogel izpeljati, če bi imel dovolj močno voljo; nisem je poslu-
šal, počutil sem se prešibkega za neznansko delo, še več, čutil
sem celo, da sem prešibak, da bi si predočil nujnost takšnega de-
la; nekako sem se tolažil z nič manj meglenimi občutji, da mi bo
pač, izjemoma, po milosti, nemara zato, ker je Previdnost posebej
naklonjena mojemu čelu, mojemu udarnemu kladivu, zadoščal le
en glavni trg. Zatorej imam le en glavni trg, mračna čustva, da ta
prejkoslej ne bo zadoščal, pa so izpuhtela. Kakorkoli že, zadovo-
ljiti se moram z enim samim, a manjši trgi ga nikakor ne morejo
134
BRLOG
nadomestiti in tako sem začel, koje ta predstava v meni dozorela,
vse zaloge z manjših trgov znova vlačiti nazaj na glavnega. Nekaj
časa mi je potem v skromno uteho, ko vidim, da so vsi trgi in
hodniki prazni, ko vidim, kako se na glavnem trgu kopičijo koli-
čine mesa in se daleč tja do najbolj zunanjih hodnikov širi meša-
nica različnih vonjev - sleherni od njih me na svoj način prevzame
in sem ga sposoben že na daleč natančno razločiti. Tedaj se pona-
vadi najavljajo še posebej mirni časi, ko svoja počivališča posto-
poma, zlagoma iz zunanjih krogov premeščam proti sredini, se
zmeraj globlje potapljam v vonjave, vse dokler me dokončno ne
premamijo in neke noči ne naskočim glavnega trga, se z vso moč-
jo zagrebem med zaloge ter se do popolne samoomame nabašem
z dobrotami, ki mi gredo najbolj v slast. Srečni, a nevarni časi;
kdor bi jih znal izkoristiti v svoj prid, bi me mogel zlahka uničiti,
ne da bi ogrozil samega sebe. Tudi v tem primeru je v mojo škodo,
da nimam še drugega ali tretjega glavnega trga, velika nakopiče-
nost vseh zalog na enem mestu me namreč zapeljuje. Skušnjavi
se poskušam upreti na različne načine; eden od takšnih ukrepov
je porazdelitev zalog na manjše trge, kar pa, žal, vodi v odrekanje
in, kakor drugi podobni ukrepi, vzbuja še večjo slo, ki potlej
zavojuje razum in obrambne načrte samovoljno spremeni v svoj
prid.
Da bi se zbral, ponavadi po takšnih obdobjih brlog pregledam
in ga, potem ko so potrebne izboljšave opravljene, pogosto, četudi
ne za dolgo, zapustim. Zame bi bila vendarle prehuda kazen, če bi
ga moral predolgo pogrešati, čeprav se mi nujnost občasnih
izhodov zdi razumna. Kadar se bližam izhodu, me zmeraj pre-
vzame nekakšno svečano občutje. V času, ko se držim doma, se
ga izogibam, izogibam se celo zadnjih iztekov hodnika, ki vodi
do njega; sploh pa potikanje tam okrog ni preprosto, zakaj tam
sem zgradil pravcati mali cikcak hodnikov; tam sem začel kopati
135
FRANZ KAFKA
svoj brlog; tedaj še nisem mogel upati, da ga bom utegnil dokončati
v skladu s svojim načrtom: napol igraje sem začel na tem vogalčku
in tod se je prva delovna vnema razbesnela v nekak labirint, ki se
mije tedaj zdel krona vseh zgradb, vendar se mi danes, ko verjetno
trezneje presojam, zdi vse preveč drobnjakarsko skrpucalo, ki ce-
lotni zgradbi ni ravno v ponos, čeprav je nemara teoretično dra-
goceno - tukaj je vhod v moj dom, sem ob tisti priliki ironično
dejal nevidnim sovražnikom in si naslikal, kako se vsi po vrsti
zadušijo v vhodnem labirintu -, v resnici pa je vhod nekakšna
potegavščina z vse pretankimi stenami, ki bi komajda mogle pre-
stati prvi napad ali zavrniti obupanega, za svoje življenje borečega
se sovražnika. Naj ta predel zategadelj prezidam? Odlašam z odlo-
čitvijo in kot kaže, bo pač ostal takšen, kakršen je. Ne samo, da bi
si s prezidavo naložil gromozansko delo, to delo bi bilo tudi najne-
varnejše, kar si ga je moč zamisliti. V začetku gradnje sem tod
lahko razmeroma mimo delal, tveganje ni bilo nič večje kot kjerkoli
drugje, danes pa bi takšno delo pomenilo naravnost lahkomiselno
vzbujanje pozornosti, danes to ni več mogoče. Kar me malodane
vzradosti, saj sem še zmeraj čustveno navezan na svoj prvenec. In
če bi vendarle prišlo do velikega napada: kakšna zasnova vhoda
bi me mogla rešiti? Vhod lahko napadalca zavede, lahko ga ukani,
trpinči - slednje za silo zmore tudi moj. Toda resnično velikemu
napadu se moram prčcej poskušati zoperstaviti z vsemi sredstvi,
ki mi jih nudi brlog, in z vsemi silami telesa in duše - to je vendar
samoumevno. Torej naj ta vhod kar lepo ostane takšen, kakršen
je. Brlog ima toliko pomanjkljivosti, ki mu jih vsiljuje narava, pa
naj ima še te, ki so nasledek dela mojih rok, in četudi sem jih šele
naknadno odkril, jih zdaj vendarle natančno poznam. Kljub temu
pa seveda nočem reči, da me ta napaka od časa do časa, ali celo
venomer, vendarle ne vznemirja. Če se pri svojih običajnih spre-
hodih tega predela brloga ogibam, počnem to v glavnem zato, ker
136
BRLOG
mi je pogled nanj neprijeten, ker si nočem kar naprej ogledovati
njegove napake, saj me ta napaka že v mislih vse preveč vznemirja.
Četudi napake zgoraj pri vhodu ni mogoče izkoreniniti, mije ven-
dar ljubše, da mi je prizanešeno s pogledom nanjo, dokler je le
mogoče. Kakor hitro se napotim proti izhodu, pa čeravno me od
njega še ločujejo hodniki in trgi, že začutim, da prihajam v ozračje
velike nevarnosti; včasih me obide občutek, kakor da se mi začenja
redčiti kožuh, da bo na meni kmalu samo še živo meso in da me
bo isti hip pozdravilo zavijanje mojih sovražnikov. Gotovo da vsak
izhod že sam po sebi vzbuja takšne občutke - izguba domačega
zavetja -, a ta moj vhodni labirint me vendarle še posebej muči.
Včasih sanjam, da sem ga predelal, popolnoma predelal, na hitro,
z neznanskimi močmi, v eni sami noči, ne da bi kdo opazil, in da
ga zdaj ni več mogoče zavzeti; v tem spanju sanjam svoj najslajši
sen - ko se prebudim, se solze radosti še lesketajo na moji bradi.
Ko se odpravljam na piano, pa mi labirint nalaga tudi telesna
bremena; vznejevolji in gane me obenem, ko v svoji lastni zgradbi
kdaj za trenutek zaidem in dobim občutek, kot da bi mi moja lastna
stvaritev še zmeraj rada dokazala svojo pravico do obstoja, meni,
ki sem si vendar že zdavnaj ustvaril trdno sodbo. Potem se znajdem
pod mahovinastim stropom, ki mu včasih pustim čas, da se zrase
z okolnimi gozdnimi tlemi - dotlej se ne premaknem iz hiše -, in
zdajci je potreben le še sunek z glavo in že sem na tujem. Tega
drobnega giba si dolgo nisem upal narediti; če mi ne bi bilo treba
ponovno premostiti vhodnega labirinta, bi si zagotovo tudi danes
premislil in odromal nazaj. Kako? Tvoj dom je zavarovan in v
sebi zaključen. Živiš v miru, na toplem, dobro rejen, kot gospodar,
edini gospodar nad množico hodnikov in trgov; vsega tega
zagotovo ne boš žrtvoval, a vendarle po svoje zastavil, v upanju
sicer, da si boš vse znova pridobil; mar se ne spuščaš v nevarno,
prenevarno igro? Obstajajo za to kakšni umni razlogi? Ne, za to
137
FRANZ KAFKA
ne more biti nikakršnih umnih razlogov. Toda potem vendarle
previdno dvignem loputo in že sem zunaj; previdno jo spustim in
se kolikor morem hitro poženem proč od izdajalskega kraja.
Prost pa pravzaprav nisem; resda se ne tiščim več skozi hodnike,
ampak lovim v odprtem gozdu in čutim v telesu nove moči, ki se
v brlogu - niti na glavnem trgu, pa če bi bil desetkrat večji - ne bi
mogle razmahniti. Tudi hrana je zunaj boljša; lov je sicer težavnejši,
uspeh skromnejši, vendar je rezultat v vseh pogledih vzpod-
budnejši; vsega tega ne tajim in znam ceniti in tudi užiti, vsaj
toliko kot kdorkoli drug, morda celo bolje, zakaj ne lovim iz
lahkomiselnosti ali iz obupa, kot klatež, temveč smotrno in mimo.
Vem, da nimam časa na prebitek in da mi življenje na prostem ni
usojeno; tu mi ne bo treba v nedogled loviti, ko bom hotel in ko se
bom življenja zunaj naveličal, me bo poklical k sebi nekdo, čigar
povabila ne bom mogel zavrniti. Zato se lahko tega časa zunaj
docela naužijem in ga brezskrbno preživim, oziroma, lahko bi ga,
pa ga vendar ne morem. Preveč me zaposluje brlog. Urno sem
oddirjal proč od vhoda, a kmalu se vrnem. Poiščem si primerno
skrivališče in cele dneve in noči prežim ob vhodu svojega doma -
tokrat zunaj. Naj je videti še tako nespametno, neizrekljivo me
radosti in pomirja. Tedaj se mi zdi, kot da ne stojim pred svojim
domom, temveč da opazujem samega sebe spečega, srečen, da
zmorem globoko spati in hkrati čuječe bdeti. Lahko se pohvalim,
da nočnih prikazni ne vidim le v nebogljenosti in zaupljivosti sna,
ampak se z njimi srečujem v polni budnosti in v mirni razsodnosti.
In menim, da z mano, začuda, ni tako hudo, kot sem bil pogosto
prepričan in kot bom morda znova prepričan, ko se bom spuščal v
svoj dom. V tem oziru, najbrž tudi v dragih, a v tem še posebej, so
ti izleti zares nepogrešljivi. Naj sem še tako skrbno izbral odročen
vhod, je promet, ki se tam odvija, če seštejemo opazovanja enega
tedna, vendarle zelo velik, toda tolikšen je, nemara, nasploh v
138
BRLOG
vseh naseljenih okoliših in verjetno je celo bolje, biti izpostavljen
gostejšemu prometu, ki vse povleče za seboj, kot biti popolnoma
na samem izročen posameznemu vztrajnemu vsiljivcu. Tukaj je
mnogo sovražnikov in še več njihovih pomagače v, a ker so pre-
zaposleni z medsebojnimi boji, drug drugega podijo mimo brloga.
Nikoli še nisem opazil, da bi kdo stikal tik ob vhodu; na mojo in
njegovo srečo, zakaj poblaznel od skrbi za svoj brlog bi ga gotovo
zgrabil za vrat. Včasih je resda prišla tudi nevarna zalega, v njeni
bližini si ne bi drznil ostati; pred njo sem moral pobegniti, že ko
sem v daljavi začutil njeno prisotnost; o tem, kaj je iskala tod, si
pravzaprav nisem uspel ustvariti zanesljive sodbe, a za pomiritev
mije bilo najbrž dovolj, da sem se kmalu vrnil: nikogar več nisem
našel, vhod pa je ostal nedotaknjen. Prišli pa so tudi srečni časi,
ko sem si skorajda rekel, da je sovražnost sveta do mene morda
minila ali se polegla ali da me moč brloga varuje pred posledicami
doslejšnjega uničevalnega boja. Zaščita, ki jo nudi brlog, je nemara
večja, kot sem si kdaj mislil ali si drznem misliti v notrini brloga.
Prišlo je celo tako daleč, da sem včasih dobil otročjo željo, da se
v brlog sploh ne bi več vrnil, temveč se nastanil tu v bližini vhoda
in svoje življenje preživljal z opazovanjem ter svojo srečo našel v
tem, da bi ga imel nenehno pred očmi, zamišljajoč si, kako močno
bi me mogel brlog varovati, če bi bil v njem. Toda iz otročjih
sanjarij nas hitro kaj zdrami. Je od tod sploh mogoče zaznati nevar-
nost? Ali nevarnost, ki mi preti v brlogu, sploh smem presojati po
izkušnjah, ki jih doživljam tu zunaj? Me moji sovražniki sploh
lahko prav izvohajo, ko me ni v brlogu? Do neke mere gotovo, a
ne povsem. In mar mi prava nevarnost ne bi pretila šele takrat, ko
bi me popolnoma zavohali? Zaposlujem se torej le s polovičnimi
in zdesetkanimi poskusi, ki so pripravni za pomirjenje, a me
zavoljo lažne pomiritve kar najskrajneje ogrožajo. Ne, ni tako,
kot sem menil, nisem jaz ta, ki opazuje svoj sen, nasprotno, jaz
139
FRANZ KAFKA
spim, medtem ko pogubitelj bedi. Morda je med tistimi, ki se
nenehno brezbrižno muzajo mimo vhoda, zgolj zato, da bi se pre-
pričali, enako kot jaz sam, da je vhod še nedotaknjen in čaka na
napad, ter gredo mimo, ker vedo, da hišnega gospodarja ni v njem,
ali ker morda celo vedo, da nedolžno preži v grmovju tik ob vhodu.
Zapustim svoje opazovalno mesto, sit sem življenja na prostem,
počutim se, kakor da se tukaj ne morem ničesar več naučiti, ne
zdaj ne kdaj pozneje. Zamika me, da bi se poslovil od vsega zgoraj,
se spustil v brlog in se nikdar več vrnil, pustil bi, da gredo stvari
svojo pot in jih ne bi oviral z nekoristnimi opazovanji. A razvaje-
nemu od tega, da sem imel tako dolgo pregled nad vsem, kar seje
dogajalo nad vhodom, mije sedaj zelo mučno opraviti proceduro
spuščanja v brlog, ki že sama po sebi vzbuja pozornost, ne da bi
docela vedel, kaj se bo vsenaokoli dogajalo za mojim hrbtom in
kasneje izza spuščene lopute. Sprva se urim med viharnimi nočmi,
v brlog na hitrico zmečem plen, in to mi, kaže, uspeva, a če je
zares uspelo, se bo pokazalo šele, ko se bom sam spustil vanj,
pokazalo se bo, a ne več meni, oziroma, tudi meni, vendar pre-
pozno. Odneham torej in ne vstopim. Kopati začnem poskusni
jarek, seveda v zadostni razdalji od pravega vhoda; ni daljši kot
jaz in ga tudi pokriva mahovje. Zlezem v jarek, ga pokrijem za
seboj, pazljivo čakam, izračunavam daljše in krajše časovne
presledke ob različnih urah dneva, odrinem mahovje, se dvignem
na piano ter zabeležim svoja opažanja. Doživljam najrazličnejša
dobra in slaba izkustva, občega zakona ali nezmotljive metode,
kako se spustiti, pa ne morem najti. Zategadelj se še nisem spustil
skozi pravi vhod in loteva se me obup, da se bom vendarle kmalu
moral. Prav malo manjka, da se odločim oditi daleč proč, sprejel
bi staro, brezupno življenje, brez vsakršne varnosti, ki je bilo
sestavljeno iz ene same nerazločljive množice nevarnosti in zatega-
delj posamezne nevarnosti ni bilo moč tako natančno razločiti in
140
BRLOG
se je bati, kakor me venomer uči primerjava med mojim varnim
brlogom in siceršnjim življenjem. Gotovo bi bila takšna odločitev
popolna norost, ki bi jo pobudilo zgolj vse predolgo življenje na
nesmiselni prostosti; še je brlog moj, le korak mi je storiti in bom
na varnem. Otresem se vseh pomislekov in se pri belem dnevu
napotim naravnost k vratom, da bi jih tokrat prav zagotovo dvignil;
pa vendar ne zmorem, grem mimo in se zanalašč vržem v trnovje,
da bi se kaznoval, kaznoval za krivdo, ki je ne poznam. A navse-
zadnje si le moram priznati, da se nisem zmotil in da se zares ni
moč spustiti v brlog, ne da bi vsaj za hipec odkrito ogrozil tisto
najdražje, kar premorem, vse, kar me obdaja, na tleh, na drevesih
in v zraku. Nevarnost pač ni namišljena, ampak zelo konkretna.
Ni treba, da bi poželenje po zasledovanju vzbudil ravno resničnemu
sovražniku, to je lahko prav tako katerakoli poljubna nedolžna
stvarca, neko odvratno bitjece, ki me iz radovednosti zasleduje in
s tem nevede postane vodnik sveta zoper mene; a niti to ni nujno,
čeprav nemara je, in to drugo ni nič manj hudo kot ono prvo, v
prenekaterih ozirih je celo najhuje - morda je nekdo mojega kova,
kakšen poznavalec in častilec zgradb, gozdni brat, ljubitelj miru,
a tudi razbrzdan lump, ki bi se hotel nastaniti, ne da bi gradil. O,
ko bi vendarle že prišel, ko bi vendar s svojim nesramnim pohle-
pom odkril vhod, ko bi vendar začel odstranjevati mahovje, ko bi
mu to vendar uspelo, ko bi se vendar meni na ljubo stlačil noter in
se že toliko zaril, da bi za hip uzrl, kako izginja njegova zadnjica,
ko bi se vse to vendarle zgodilo, potem bi končno lahko zdivjal za
njim in ga, brez vsakršnih pomislekov, besno naskočil, ga razgrizel,
razmesaril, raztrgal in izpil ter njegov kadaver takoj stlačil k
drugemu plenu, predvsem pa, in to bi bilo najpomembnejše, spet
bi se znašel v svojem brlogu in tedaj bi celo z veseljem občudoval
labirint, še prej pa bi se pokril z mahovjem in počival, zdi se mi,
do konca svojega življenja. A nikogar ni in še naprej sem prepuščen
141
FRANZ KAFKA
samemu sebi. Ker sem venomer zaposlen s težavnostjo zadeve,
seje moja bojazljivost že precej polegla, vhoda se niti navidezno
več ne ogibam; plaziti se okoli njega postaja moja najljubša zapo-
slitev, vedem se malodane, kakor da sem sam sovražnik, ki opre-
zuje za primerno priložnostjo, ko bo lahko uspešno vdrl. Ko bi le
imel koga, ki bi mu mogel zaupati, ki bi ga lahko postavil na
svoja opazovalna mesta, tedaj bi pač lahko brez skrbi vstopil. Z
zaupnikom bi se dogovoril, naj, medtem ko se bom spuščal, in še
dolgo zatem, pozorno opazuje položaj in na mahovinast pokrov
potrka le ob nevarnih znamenjih, sicer pa ne. S tem bi bil položaj
nad mano popolnoma razčiščen, nobenih sledi ne bi pustil za seboj,
kvečjemu zaupnika. - Toda mar ne bo pričakoval povračila, ali se
mu ne bo zahotelo brloga vsaj ogledati? Že to, da bi moral koga
prostovoljno spustiti v svoj brlog, bi mi bilo skrajno mučno. Zgradil
sem si ga zase, ne za obiskovalce: mislim, da mu ne bi dovolil
vstopiti; celo za ceno, da bi mi omogočil priti v brlog, ga ne bi
spustil noter. Saj ga sploh ne bi mogel spustiti noter, zakaj bodisi
bi ga moral pustiti, da vstopi sam, česar si sploh ni mogoče
zamisliti, bodisi bi se morala spustiti hkrati, s čimer pa bi izginila
korist, ki naj bi jo imel od njega, da bi, namreč, oprezoval za
menoj, medtem ko se spuščam. In kako je z zaupanjem? Lahko
nekomu, ki mu zaupam iz oči v oči, zaupam tudi tedaj, ko ne
vidim več njegovega obličja in naju ločuje mahovje? Razmeroma
zlahka komu zaupaš, če ga lahko hkrati nadzoruješ ali ga imaš
vsaj možnost nadzorovati, mogoče je celo zaupati iz daljave, a
nekomu zaupati iz notranjosti brloga, se pravi, iz nekega drugega
sveta, to, menim, je nemogoče. Toda takšni dvomi niti niso
potrebni, saj je dovolj že pomislek, da bi lahko, med mojim
spustom v brlog ali po njem, mojega zaupnika vsakršna brezšte-
vilna življenjska naključja ovirala, da bi izpolnil svojo dolžnost,
pomislek, kakšne nepredvidljive posledice lahko ima zame
142
BRLOG
najmanjša prepreka, ki bi se mu postavila po robu. Ne, če vse
skupaj povzamem, se mi sploh ni treba pritoževati, da sem sam in
da nimam nikogar, ki bi mu lahko zaupal. S tem gotovo ne izgubim
nobene prednosti in se bržkone obvarujem pred škodo. Zaupam
lahko le samemu sebi in svojemu brlogu. Na to bi moral že prej
pomisliti in se na primer, ki me zdaj tako zelo zaposluje, vnaprej
pripraviti. V začetku gradnje bi bilo vsaj deloma možno. Prvi
hodnik bi moral zasnovati tako, da bi imel v primerni medsebojni
razdalji dva vhoda, tako da bi se lahko v enega - z vso neizogibno
zamudnostjo - spustil, brž prehodil začetni hodnik do drugega
vhoda, malce odkril mahovje, ki bi moralo biti prirejeno za ta
namen, ter bi od tod moral nekaj dni in noči poskušati nadzorovati
položaj. To bi bila edina pravilna rešitev. Dva vhoda sicer podvojita
nevarnost, a ta pomislek je treba utišati, še zlasti, ker bi lahko bil
eden od vhodov, ki sem si ga zamislil zgolj kot opazovalnico,
povsem ozek. S tem se že izgubljam v tehničnih preudarkih, spet
začenjam sanjati svoje sanje o popolnoma dovršenem brlogu, kar
me nekoliko pomiri, očaran z zaprtimi očmi vidim jasne in manj
jasne gradbene rešitve, kako bi se dalo neopazno izmuzniti iz
brloga in zmuzniti nazaj vanj.
Ko takole zleknjen premišljujem o teh rešitvah, jih sicer visoko
čislam, vendar zgolj kot tehnične dosežke, ne pa kot resnično
prednost, zakaj to neovirano spuščanje in izstopanje iz brloga, kaj
mi bo? Kaže na nemirno čud, na negotovo samopresojo, na nečiste
skomine, slabe lastnosti, ki postanejo še mnogo slabše vpričo
brloga, ki je vendar tu pred menoj in bi moral vlivati spokoj, če se
mu le popolnoma odpreš. Zdaj sicer nisem v njem in še iščem
kakšno možnost vrnitve; v ta namen bi mi prišle zelo prav potrebne
tehnične priprave. A morda sploh ne tako zelo. Če nanj zrem zgolj
kot na vodino, v katero se želim kar najvarneje zavleči, ali to ne
pomeni, da brlog spričo trenutne živčne tesnobe preveč podcenju-
143
FRANZ KAFKA
jem? Gotovo, daje tudi takšna varna votlina, ali naj bi vsaj bila, in
če si predstavljam, da sem sredi nevarnosti, tedaj bi s stisnjenimi
zobmi in z vso močjo volje hotel, da bi bil brlog zgolj rešitvi mojega
življenja namenjena luknja in da bi to jasno zastavljeno nalogo
izpolnil z najvišjo popolnostjo, sleherno drugo namembnost sem
mu pripravljen spregledati. V dejanskosti - in zanjo nam v veliki
stiski primanjkuje vpogleda, in celo kadar nismo ogroženi, si mo-
ramo vpogled vanjo šele pridobiti - pa brlog sicer zagotavlja veliko
mero varnosti, a nikakor ne dovoljšnjo; bo potlej v njem sploh
kdaj konec skrbi? Tu me tarejo drugačne, ponosnejše, bogatejše,
pogostoma globoko potlačene skrbi, a nemara me ne izčrpavajo
nič manj od tistih, ki jih povzroča življenje zunaj. Če bi si brlog
zgradil le zavoljo zaščite svojega življenja, se sicer ne bi ukanil,
toda razmerje med neznanskim trudom in dejansko varnostjo, vsaj
kolikor jo morem občutiti in imeti od nje kakšno korist, bi bilo
zame neugodno. Boleče sije to priznati, a treba sije, zlasti vpričo
vhoda pred menoj, ki se zdaj pred menoj, pred svojim graditeljem
in lastnikom, zapira, še več, naravnost krči. Toda brlog pač ni le
rešilna luknja. Ko stojim na glavnem trgu, obdan z visokimi
zalogami mesa, z obličjem obrnjen k desetim hodnikom, ki vodijo
od tod, vsak posebej v skladu s celoto trga vgreznjen ali vzdignjen,
zravnan ali zaobljen, razširjajoč ali ožeč se, vsi skupaj pa tihi in
prazni ter nared, da me vsak na svoj način vodi do mnogih trgov,
prav tako tihih in praznih - tedaj se ne ubadam z varnostjo, tedaj
natančno vem, da sem v svoji utrdbi, ki sem jo s praskanjem in
grizenjem, teptanjem in odrivanjem iztrgal upornim tlem, v svoji
utrdbi, ki nikakor ne more pripadati nikomur drugemu inje tako
zelo moja, da lahko tukaj konec koncev od sovražnika spokojno
sprejmem smrtno rano, saj bi moja kri poniknila v mojo zemljo in
ne bi bila prelita zaman. Če ne to, kaj je potemtakem smisel lepih
uric, ki jih, napol mirno speč, napol vedro buden, običajno
144
BRLOG
preživljam v hodnikih, v teh hodnikih, ki sem jih tako natančno
umeril, da se lahko ugodno zleknem, po otroško prevračam, sanja-
vo poležavam, blaženo preminem. In mali trgi, vsakega posebej
dobro poznam, vsakega lahko prepoznam z zaprtimi očmi že po
zaobljenosti sten, me objemajo miroljubno in toplo, kot nobeno
gnezdo ne objema svojega ptiča. In vse, vse je tiho in prazno.
A če je tako, zakaj potem omahujem, zakaj se bolj kot vsiljivca
bojim možnosti, da morda svojega brloga ne bom nikoli več videl.
To slednje na srečo pač ni mogoče in sploh ne bi bilo treba, da si
šele s preudarjanji razjasnim, kaj mi pomeni brlog; jaz in brlog
sva tako povezana, da bi se lahko tod spokojno nastanil, spokojno,
navkljub vsemu svojemu strahu, sploh se mi ne bi bilo treba prema-
govati, da navkljub vsem pomislekom odprem vhod, povsem do-
volj bi bilo že, da bi nedejavno čakal, zakaj nič naju ne more
trajno ločiti, in naposled se bom vanj zagotovo nekako spustil. A
koliko časa lahko preteče dotlej in kaj vse se lahko medtem pripeti,
tako tu zgoraj kot tudi tam doli? In vendar je le na meni, da ta čas
skrajšam in to, kar je nujno, takoj postorim.
In zdajci, od utrujenosti skoraj nesposoben za razmišljanje, s
povešeno glavo, nezanesljivimi nogami, napol speč, bolj tipajoč
kot stopajoč, se približam vhodu, počasi dvignem mahovje in se
zlagoma spustim. Iz raztresenosti po nemarnem pustim vhod pre-
dolgo odprt. Ko se tega zavem, se spet vzpnem na piano, da bi
postoril, kar sem pozabil; toda: kaj tedaj počnem spet zunaj? Le
mahovinasto pokrivalo bi moral zagrniti - tako; ponovno se
spustim in končno zagrnem mahovinasto pokrivalo. Le če je
zagrnjeno, zgolj če je zagrnjeno, lahko to zadevo izpeljem. - Potlej
ležim pod mahovjem, na kupu prinešenega plena, oblit s krvjo in
izcedki mesa, in se lahko prepustim spancu, po katerem sem
hrepenel. Nič me ne vznemirja, nihče mi ni sledil, nad mahovjem
je, vsaj doslej, tako kaže, vse mirno, in četudi bi ne bilo, se mi zdi,
145
FRANZ KAFKA
da se zdaj ne bi mogel posvetiti opazovanju; zamenjal sem kraj,
iz zgornjega sveta sem prišel v svoj brlog in hipoma občutim nje-
gov vpliv. To je nov svet, ki vliva novih moči, in kar zgoraj velja
za utrujenost, to tukaj ni več. Vrnil sem se s potovanja, truden do
nezavesti od naporov, toda ponovno snidenje s starim stanovanjem,
priprave, ki me čakajo, nuja, da vse prostore na hitrico vsaj površno
pregledam, predvsem pa, da kar najhitreje prodrem do glavnega
trga, vse to mojo utrujenost preobrazi v nemir in vnemo; od tre-
nutka, ko sem vstopil v brlog, se počutim, kot daje za menoj dolg
in globok spanec. Prva naloga je zelo naporna in terja vse moje
moči, namreč: spraviti plen skozi ozke in šibke stene hodnikov
labirinta. Z vsemi močmi ga potiskam naprej, premika se, a zame
vse prepočasi; da bi stvar pospešil, odstranim del mesne gmote in
se prerinem čeznjo, skoznjo, zdaj je pred menoj le ostanek, zdaj
gaje lažje spraviti naprej, toda tukaj, v ozkih hodnikih sem tako
zelo zakopan v obilje mesa - in četudi sam, se skozenj ne bi mogel
zlahka prebiti -, da bi se utegnil zadušiti v svojih lastnih zalogah;
včasih lahko ublažim njihov pritisk le s tem, da se nažrem in napi-
jem. Toda operacija uspe, dokončam jo v doglednem času, labirint
je premagan; oddahnem si v pravokotnem hodniku; skozi zvezni
hodnik plen potiskam proti glavnemu hodniku, ki se strmo spušča
proti glavnemu trgu in sem ga predvidel za takšne primere. Zdaj
se ni več treba naprezati, zdaj se vse skupaj vali in polzi skoraj
samo od sebe. Končno na svojem glavnem trgu! Končno v svojem
zavetju! Končno se bom utegnil odpočiti. Vse je po starem, očitno
ga ni doletela nobena velika nesreča, neznatne poškodbe, ki jih
opazim na prvi pogled, bodo kmalu popravljene, prej moram le
še na dolg obhod po hodnikih, a to ne bo naporno, bo kot kramljanje
s prijatelji, kot sem to počel v starih časih - sploh še nisem tako
star, a marsikaj v spominu je že povsem zbledelo -, tako kot sem
to počel, oziroma, tako kot so mi rekli, da se to počenja. Začnem
146
BRLOG
torej pri drugem hodniku, namenoma počasi, potem ko sem si
ogledal glavni trg, imam časa na pretek - v brlogu imam zmeraj
časa na pretek -, zakaj vse, kar tod počnem, je dobro in pomembno
in me na nek način uteši. Lotim se torej drugega hodnika, a pregled
na sredi prekinem ter se namenim v tretji hodnik, pustim mu, da
me popelje nazaj na glavni trg; kajpak se moram zdaj znova lotiti
drugega hodnika; tako se poigravam z delom, ga množim, se na-
smiham predse in radujem, dokler ves zmeden od obilice dela
vendarle ne odjenjam. Zaradi vas vendar, vi hodniki in trgi, in
zlasti zaradi tvojih vprašanj, glavni trg, sem prišel, ni mi bilo mar
za moje življenje, potem ko sem bil toliko časa po neumnosti trepe-
tal zanj in odlašal z vrnitvijo k vam. Kaj mi je zdaj mar za nevar-
nost, ko sem vendar pri vas. Moji ste, jaz sem vaš, zavezniki smo,
kaj nam kdo more. Pa četudi bi se zgoraj zalega že prerivala in bi
bil že nared gobec, ki bo prebil mahovje. Zdaj me s svojo gluhoto
in praznostjo pozdravi tudi brlog in potrdi, kar rečem. - Naposled
me vendarle obide nekakšna lagodnost; na enem mojih najljubših
trgov se malce zvijem; še zdaleč nisem vsega pregledal, a bom že,
vse do konca ne bom odnehal, tu vendar ne nameravam spati, le
premamilo me je, da sem se tukaj takole napravil, kakor da bi
hotel spati, le preveril bi rad, če mi še zmeraj uspeva, tako kot
nekdaj. Uspe mi, a poti ne nadaljujem, potonem v globok spanec.
Najbrž sem zelo dolgo spal. Zbudil sem se šele, ko sem se
toliko naspal, da je spanec izzvenel sam od sebe; tedaj je moral
biti že zelo lahen, zakaj zdramilo meje komaj slišno sikanje. Takoj
se mi je posvetilo: drobnjad, ki sem jo vse premalo nadzoroval in
ji vse preveč prizanašal, je med mojo odsotnostjo nekje izvrtala
novo pot, taje trčila ob staro, tu se zrak ujame in tako nastane ta
sikajoči šum. Kako dejavna in neutrudna je ta zalega in kako
nadležna je njena marljivost! Od kod motnja izvira, bom moral
šele ugotoviti s pozornim osluškovanjem ob stenah in s poskusnimi
147
FRANZ KAFKA
kopanji in Šele potem bom lahko šum odstranil. Sicer pa mi utegne
novi jarek služiti kot novi zračnik, če se bo le nekako skladal z
ureditvijo brloga. Toda na drobnjad bom odslej mnogo bolj po-
zoren, kot doslej, nikomur ne sme biti prizanešeno. Ker sem v
takšnih raziskovanjih zelo izurjen, se bržkone ne bodo zavlekla,
in nemudoma se jih lahko lotim; sicer moram postoriti še druge
stvari, vendar ta je najnujnejša: v mojih hodnikih mora vladati
tišina. Ta šum je sicer razmeroma nedolžen; sprva ga sploh nisem
zaznal, čeprav je nedvomno že bil navzoč; moral sem se docela
udomačiti, da sem ga lahko slišal, slišen je tako rekoč le z ušesi
hišnega gospodarja. Pa še stalen ni, kakor običajno šumenje; dela
velike premore, očitno zaradi zastojev zračnega toka. Lotim se
preiskave, a mi ne uspe najti pravega mesta za poseg, sicer začnem
kopati na različnih krajih, a le na slepo srečo; seveda se iz tega nič
ne izcimi in velik trud prekopavanja, in še večji, kije potreben, da
luknje zasujem in izravnam, je zaman. Nikakor se ne morem pribli-
žati kraju šumenja, vedno enako tenko zveni v pravilnih presledkih,
enkrat kot sikanje, spet drugič kot piskanje. Lahko bi se nekaj
časa ne zmenil zanj; sicer je zelo moteče, toda o izvoru, ki sem
mu ga določil, je komajda mogoče dvomiti, potemtakem se ne bo
okrepil, nasprotno, lahko se celo zgodi, da takšni šumi sčasoma, z
neutrudnim delom drobnih vrtalcev, kar sami potihnejo - a doslej
nisem še nikoli tako dolgo čakal -, ne oziraje se na to, pa nas
pogosto na kraj motnje brez truda pripelje naključje in je siste-
matično iskanje lahko trajno neuspešno. Tako se tolažim in raje bi
še naprej pohajkoval po hodnikih in obiskoval trge, od katerih
mnogih že dolgo nisem videl, vmes pa se vsake toliko malce pomu-
dil na glavnem trgu, toda ne dà mi miru, iskati moram naprej.
Preveč časa, preveč časa, ki bi ga lahko bolje izrabil, mi krade
drobna zalega. To, kar običajno ob takšnih prilikah vzbudi moje
zanimanje, je tehnični problem; namreč, ob poslušanju šuma, ki
148
BRLOG
ga je moje darovito uho sposobno razlikovati v vseh njegovih
pretanjenih odtenkih, si, na primer, tako natančno, da bi lahko
narisal, predstavljam, kaj ga povzoroča, in zdaj me sili, da bi
preveril, ali dejanskost ustreza moji predstavi. Upravičeno, zakaj,
dokler tega ne razčistim, se ne morem počutiti varnega, celo tedaj
ne, če bi šlo zgolj za to, da bi dognal, kam se bo odkotalilo zmce
peska, ki pade s stene. Če gre za takšen šum, pa zame še celo ni
nepomembna zadeva. Pomembna ali nepomembna, naj še tako
iščem, ničesar ne najdem oziroma, nasprotno, najdem preveč. Rav-
no tukaj, na mojem najljubšem trgu, se je moralo primeriti, si
mislim, in se napotim prav daleč stran, skoraj do polovice poti, ki
vodi do naslednjega trga, bolj za šalo kot zares, kakor da bi si
hotel dokazati, da mi te motnje pač ni zagodel le moj najljubši trg,
ampak da so motnje tudi drugod, in z nasmehom začnem
osluškovati, a me smeh kaj kmalu mine, kajti brez šale, enako
sikanje je prisotno tudi tukaj. Res je neznatno, včasih se mi zdi,
da ga razen mene nihče ne bi slišal; seveda ga sam, potem ko sem
si z vajo izostril ušesa, zaznavam vedno razločneje, čeprav je po-
vsod popolnoma enako, kot se prepričam s primerjanjem. Tudi
glasnejše ne postaja, spoznam, kadar osluškujem sredi hodnika in
ne neposredno ob steni. Sicer pa lahko tedaj le z naprezanjem, da,
celo z zatopljenostjo kdaj pa kdaj zaslišim, oziroma bolj uganem
kot zaslišim, senco zvoka. A ravno ta vseprisotnost me najbolj
vznemirja, saj je ne morem uskladiti s svojo prvotno domnevo.
Če bi vzrok šuma pravilno uganil, bi se moral iz določenega kraja,
ki bi bil izsledljiv, razširjati z največjo jakostjo, nakar bi moral
postajati vedno tišji. Toda če moja razlaga ni bila pravilna, kaj je
torej bilo? Možno bi bilo, da seje šum širil iz dveh središč, ki sem
ju doslej osluškoval le od daleč, in da je, ko sem se bližal enemu
središču, njegovo šumenje sicer naraščalo, aje hkrati zaradi poje-
manja šumenja drugega središča skupni rezultat za moje uho ostal
149
FRANZ KAFKA
približno enak. Če sem tanko prisluhnil, bi bil skoraj verjel, da
lahko, četudi le zelo nerazločno, zaznam razlike v zvenu, ki potr-
jujejo novo domnevo. Brez dvoma bom moral področje preisko-
vanja precej bolj razširiti kot doslej. Zato se po hodniku spustim
do glavnega trga in osluškujem. - Čudno, tudi tukaj enak šum.
Morda pa šum z izkopavanjem povzročajo nekakšne zanikrne
živali, ki so nesramno izkoristile mojo odsotnost; do mene
vsekakor nimajo zlih namenov, posvečajo se le svojemu delu in
dokler se na poti ne znajdejo pred prepreko, se držijo zastavljene
poti; vse to vem, kljub vsemu me osupne in vznemirja ter bega za
delo tako zelo nepogrešljiv razum, da so si sploh drznile povsem
približati se glavnemu trgu. Ne bom sodil, kaj je kopače naposled
prestrašilo: ali vendarle pomenljiva globina glavnega trga ali
njegova razsežnost in močan prepih, ki nastaja zaradi nje, ali pa
je, kdo ve od kod, do njihovih otopelih čutov prodrlo preprosto
dejstvo, daje to glavni trg? Vsekakor pa doslej na stenah glavnega
trga sledov izkopavanj nisem opazil. Močne izparine so že doslej
množično privabljale živali, ulov mije bil tukaj zagotovljen, a do
mojih hodnikov so se prikopale nekje s površja in so se potem,
sicer obotavljivo, a neustavljivo, spustile po hodniku navzdol. Zdaj
torej vrtajo tudi v hodnikih. Ko bi bil vendarle izpeljal vsaj najpo-
membnejše načrte svojih mladeniških in ranih moških dni oziroma
ko bi bil vendarle imel potrebno moč za to, zakaj volje mi ni
primanjkovalo. Eden od mojih najljubših načrtov je bil: z glavnega
trga odstraniti vso zemljo, ki ga obdaja, se pravi, pustil bi le stene
do približno moje višine in debeline, okrog in okrog glavnega
trga pa bi, razen drobnega temelja, ki ga, žal, ni mogoče iztrgati iz
zemlje, ustvaril votlino v velikosti stene. To votlino sem si zamiš-
ljal, in prav gotovo ne brez razloga, kot zame najlepše možno
bivališče. V tem obroču viseti, se vanj zavleči, vanj spolzeti, se v
njem prevračati in spet začutiti tla pod nogami, in vse to uganjati
150
BRLOG
tako rekoč v okrilju glavnega trga in vendar ne čisto v njem; imeti
možnost, da se mu izogneš, si odpočiješ oči od njega, preložiš
radost snidenja z njim na kasnejši čas, a ga vendar nisi primoran
pogrešati, ampak ga dobesedno čvrsto držiš v krempljih - vse to
je docela nemogoče, če imaš na voljo le en sam preprost dostop
do njega; predvsem pa bdeti nad njim, se mu odreči in biti za
odrekanje poplačan tako, da bi, če bi moral izbirati med prebiva-
njem na glavnem trgu ali v votlini, za vse dni svojega življenja
zagotovo izbral votlino, se tam nenehno sprehajal gor in dol in
varoval glavni trg. Potem ne bi bilo v stenah nobenih šumov, nobe-
nih predrznih izkopavanj vse do trga, potem bi bil tam zagotovljen
mir in jaz bi bil njegov čuvaj; ne bi mi bilo treba z odporom oslu-
škovati kopanja drobne zalege, marveč bi očarano prisluhnil neče-
mu, kar zdaj v celoti pogrešam: šumenju tišine na glavnem trgu.
A vsa ta lepota pač ne obstaja in kliče me delo, skorajda vesel
moram biti, daje neposredno povezano z glavnim trgom, zakaj to
me poživlja. A vse bolj očitno postaja, da to delo, ki seje sprva
dozdevalo povsem neznatno, terja vse moje moči. Osluškujem
vzdolž sten glavnega trga in kjerkoU prisluhnem, spodaj in zgoraj,
ob stenah ali na tleh, pri vhodih ali v notranjosti, povsod, vsepovsod
enako šumenje. Koliko časa, koliko napetosti terja to dolgo pri-
sluškovanje šumenju in njegovim prekinitvam. Če se ti zahoče,
lahko skromno tolažbo poiščeš v samoprevari; za razliko od
hodnikov, tukaj, na glavnem trgu, če uho odmakneš od tal, zaradi
velikosti prostora namreč ni moč ničesar slišati. Le zato, da bi si
odpočil, prišel k sebi, pogosto uganjam take poskuse, napeto
osluškujem in sem srečen, da ničesar ne slišim. Sicer pa, kaj seje
zares zgodilo? Spričo tega pojava moje prvotne razlage v celoti
zatajijo. Toda tudi druge razlage, ki se mi ponujajo, moram zavrniti.
Lahko bi si mislil, da je to, kar slišim, pač drobnjad pri svojem
delu. A to bi oporekalo vsem izkušnjam; če je bilo šumenje zmeraj
151
FRANZ KAFKA
prisotno, vendar ne morem kar naenkrat zaslišati, česar doslej
nisem nikdar slišal. Moja občutljivost za motnje je nemara v brlogu
z leti postala večja, toda sluh se nikakor ni izostril. Bistvo drobnjadi
je prav v tem, daje neslišna. Bi jo sicer sploh kdaj trpel? Za ceno
lastnega izstradanja bi jo bil iztrebil. Morda pa, tudi ta misel se mi
je prikradla, gre za žival, ki je še ne poznam. Prav mogoče. Sicer
že dolgo in dovolj skrbno opazujem življenje tu spodaj, toda svet
je raznolik in neljubih presenečenj nikdar ne primanjkuje. A saj
na moje ozemlje znenada ni vdrla ena sama žival, moral je biti
velik trop, velik trop malih živali, ki so, ker jih je sploh moč slišati,
sicer večje od drobnjadi, a le za spoznanje, saj je šum, ki ga povzro-
čajo s svojim delom, sam po sebi le neznaten. Neznane živali torej,
trop na pohodu, ki gre zgolj mimo, kali mir, a bo njegovega mimo-
hoda kmalu konec. Navsezadnje bi lahko počakal in mi ne bi bilo
treba naložiti si nobenega nepotrebnega dela. Toda če so to tuje
živali, zakaj jih nikdar ne vidim? Že mnogih izkopavanj sem se
lotil, da bi ujel kakšno od njih, a ne najdem nobene. Pomislim, da
so to morda prav drobcene živali, dosti manjše od tistih, ki jih
poznam, le daje šum, ki ga proizvajajo, glasnejši. Zato preiskujem
izkopano prst, mečem grude v zrak, da se razletijo na kar najmanjše
delce, toda rogoviležev ni med njimi. Počasi se mi posveti, da s
takšnimi piškavimi naključnimi izkopavanji ne bom ničesar dose-
gel. S tem zgolj razkopavam stene svojega brloga, tu in tam na
hitrico pogrebem, ne da bi imel čas luknje zasuti, na mnogih mestih
kupi zemlje že zapirajo pot in zastirajo pogled. Zdaj se ne morem
več ne razgledovati ne počivati; že večkrat sem v kakšni luknji
med delom za hipec zaspal, s taco zarito v zemljo nad seboj, in ji
že napol speč hotel odtrgati kos. A to me ne vznemirja. Nameravam
namreč spremeniti svojo metodo. Proti smeri šumenja bom izkopal
pravcat velik jarek in ne bom odnehal, vse dokler, navzlic vsem
teorijam, ne bom odkril dejanskega vzroka. Če bo v moji moči,
152
BRLOG
ga bom odstranil, če ne bo, bom vsaj vedel, pri čem sem. Ta goto-
vost mi bo prinesla bodisi pomiritev bodisi dvom, a naj si bo eno
ali drugo: konec bo ugibanj in opravljeno bo. Ta odločitev mi
dobro dene. Vse, kar sem storil doslej, se mi dozdeva prenagljeno;
razburjen zaradi pravkaršnje vrnitve, še ne prost skrbi zgornjega
sveta, še ne povsem prilagojen spokoju brloga, preobčutljiv, ker
sem ga moral tako dolgo pogrešati, sem dopustil, da meje čuden
pojav, to mu je treba priznati, popolnoma spravil ob pamet. Čemu
sploh? Šibko sikanje, ki ga je moč slišati le po dolgih premorih,
ništrc, na katerega bi se bilo treba, no, ne ravno navaditi; ne, nava-
diti nanj se ni mogoče, a dalo bi se ga, brez poprejšnjih priprav,
nekaj časa raziskovati, se pravi, mu vsake toliko prisluhniti in
rezultate роГфег1ј1уо beležiti, ne pa tako, kot to počnem jaz, ki
brusim ušesa ob steni in ob vsakem najmanjšem šumu odpiram
zemljo, ne zato, da bi kaj našel, temveč zato, da bi kaj storil zoper
notranji nemir. Odslej bo drugače, upam. In hkrati nimam upa-
nja - kot si miže, besen na samega sebe, priznam -, zakaj po vseh
teh urah se nemir v meni še ni polegel in če me ne bi zadrževal
razum, bi verjetno najraje - kjerkoli, ne glede na to, če je tam kaj
slišati ali ne - brezčutno, kljubovalno, le zavoljo kopanja samega,
začel kopati, skoraj tako kot drobnjad, ki koplje, bodisi brez vsa-
kršnega smisla ali zgolj zato, ker žre zemljo. Novi, umnejši načrt,
me privlači in hkrati ne privlači. Ničesar mu ni moč očitati, vsaj
jaz ne vidim pridržkov, in če kaj vem, me mora pripeljati do cilja.
In vendar v bistvu ne verjamem vanj, tako malo verjamem vanj,
da se ne bojim niti možnih strašnih posledic, v strašne posledice
niti verjamem ne; še več, zdi se mi, da sem že od trenutka, ko seje
šum pojavil, razmišljal o takšnem odločnem kopanju, in le zato,
ker nisem imel zaupanja vanj, se ga doslej še nisem lotil. Kajpak
se bom jarka kljub temu lotil, saj mi drugega ne preostane, a ne
bom nemudoma začel, delo bom malce preložil. Razum se mora
153
FRANZ KAFKA
ponovno zbistriti, torej, naj se zbistri do kraja, ne bom se prenaglil
z delom. Vsekakor bom prej popravil škodo, ki sem jo s svojim
prekopavanjem povzročil brlogu; to mi bo vzelo precej časa, aje
neizbežno; če naj novi jarek zares privede do cilja, bo bržkone
dolg, če ga ne bo dosegel, bo neskončen, to delo vsekakor pomeni
daljšo odsotnost iz brloga, a ne hujše od tiste na gornjem svetu; tu
lahko delo po mili volji prekinem in se vrnem domov, in celo, če
se ne vrnem, bo proti meni vel zrak z glavnega trga in me pri delu
obdajal, a kljub vsemu bom daleč od brloga in prepuščen negotovi
usodi, zato brloga za seboj ne smem pustiti nepospravljenega, saj
vendar ne gre, da bi jaz, ki sem se boril za mir v njem, sam skalil
ta mir in ga ne bi nemudoma znova vzpostavil. Zatorej se lotim
ponovnega zasipavanja lukenj, ki ga zelo dobro poznam, ki sem
ga neštetokrat opravljal, ne da bi pri tem sploh imel občutek, da
delam, delo, v katerem, še zlasti, kar se tiče zaključnega dačenja
in glajenja - to pač ni gola samohvala, ampak preprosto resnica -,
sem neprekosljiv. Tokrat sicer ne bo šlo tako zlahka, preveč sem
raztresen, znova in znova med delom pritiskam uho na steno in
osluškujem, ne da bi se brigal za pravkar izkopano prst, ki spet
zdrsi po strmini. Zaključne lepotne popravke, ki terjajo še večjo
pazljivost, komajda zmorem. Nemarne grbine, moteče reže osta-
nejo, da ne omenim, da se takole zalapane stene nikakor ne morejo
postavljati z nekdanjimi oblinami. Poskušam se tolažiti s tem, da
so to zgolj začasni popravki. Ko se vrnem, ko bom ponovno vzpo-
stavil mir, bom vse skupaj dokončno izboljšal, kot bi trenil, bo
tedaj vse postorjeno. V pravljicah se pač vse zgodi, kot bi trenil,
in v pravljico sodi tudi moja tolažba. Bolje bi bilo, če bi delo
opravil takoj, veliko koristneje, kot da ga vedno znova prekinjam,
se podajam na pot po hodnikih in odkrivam nove izvore šumenja,
kar je sila preprosto, saj je dovolj, da se na poljubnem mestu
ustavim in prisluhnem. In še več takih nekoristnih odkritij imam
154
BRLOG
na zalogi. Včasih se mi zazdi, da je šumenje prenehalo, saj so
vmes daljši premori, včasih takšno sikanje preslišim, premočno
kri buši v ušesa, nato se dva premora združita v enega in za trenutek
se ti zazdi, daje sikanje za vselej ponehalo.
Nehaš osluškovati, planeš kvišku, prekucne se ti celo življenje,
počutiš se, kakor da bi se ti odprl izvir, iz katerega gluši tišina
brloga. Odkritja nočeš preveriti takoj, še preden bi zdvomil vanj,
bi ga rad nekomu zaupal, zatorej galopiraš do glavnega trga, kjer
se zaveš, da si se ves, kar te je, prebudil v novo življenje in da že
dolgo nisi ničesar zaužil; izpod napol zasutih zalog izvlečeš karkoli
in vtem ko požiraš, že hitiš nazaj do mesta neverjetnega odkritja,
hoteč se še enkrat, tako mimogrede, bežno, med jedjo, prepričati
o stvari, prisluhneš, a že bežno osluškovanje prčcej pokaže, da si
se sramotno motil, v daljavi še naprej neutrudno sika. In potem
hrano izpljuneš in bi jo najraje poteptal v zemljo ter se vrneš k
svojemu delu, čeprav sploh ne veš, česa naj se lotiš; nekje, kjer se
pač zdi potrebno, in takih krajev je na pretek, začneš mehanično
nekaj početi, kakor daje prišel nadzornik in mu je treba zaigrati
komedijo. Toda ko si nekaj časa takole brkljal, že te lahko preseneti
kakšno novo odkritje. Naenkrat se ti šum zdi močnejši, resda ne-
znatno, saj gre pri tem vselej za najfinejše razlike, a vsekakor za
kanček močnejši, dovolj, da ga je zaznalo uho. In to jačanje je
čutiti kot približevanje, še veliko razločneje kot ga slišiš, ga dobe-
sedno vidiš, kako koraka proti tebi. Odskočiš od stene in poskušaš
s pogledom sprevideti vse posledice, ki jih bo to odkritje prineslo.
Občutek imaš, da pravzaprav brloga za obrambo pred napadom
nikdar nisi pravilno pripravil, namen si sicer imel, a vsem življenj-
skim izkušnjam navkljub se ti zdijo nevarnost napada in tako tudi
priprave na obrambo nestvarne - ne ravno nestvarne (le kako bi
bilo to mogoče!), le za stopnjo manj pomembne od priprav za
mirno življenje, ki si jim zategadelj v brlogu pri vsem dajal
155
FRANZ KAFKA
prednost. Marsikaj bi se dalo v ta namen postoriti, ne da bi 1фе1
temeljni načrt, a na nek nerazumljiv način ni bilo postorjeno. V
vseh teh letih sem imel veliko sreče, sreča me je razvajala, a bil
sem sicer nemiren, in nemir, ko si srečen, ne rodi sadov.
Pravzaprav bi bilo treba brlog najpoprej natančno pregledati
in do kraja pretehtati vse možnosti za njegovo obrambo, izdelati
obrambni in pomožni načrt, potem pa se z mladeniško svežino
lotiti dela. To delo bi bilo treba nujno opraviti, a mimogrede pove-
dano, že zdavnaj je prepozno zanj, a bilo bi nujno, vsekakor bolj
kot kopanje ne vem kakšnega velikega raziskovalnega jarka, ki bi
pravzaprav služilo le temu, da bi se brez zaščite z vsemi svojimi
močmi podal nevarnosti naproti, iz nore bojazni, da se sama ne
bo dovolj hitro približala. Na lepem ne razumem več svojega prvot-
nega načrta. V tem, kar sem nekoč imel za razumno, ne morem
najti niti kančka razuma, spet odložim delo in tudi osluškovati
preneham, ni mi mar, ali se je šumenje spet kje okrepilo, dovolj
imam odkritij, vse skupaj pustim, zadovoljen bi bil že, če bi zmogel
pomiriti notranjo razcepljenost. Spet pustim, da me zvabijo moji
hodniki, grem vedno dlje, do najbolj oddaljenih, ki jih od svoje
vrnitve še nisem videl in se jih še niso dotaknile moje marljive
šape; ob mojem prihodu se prebudi njihova tišina in leže name. A
ne klonem, odhitim dalje, ne da bi vedel, kaj iščem, najbrž le posku-
šam pridobiti čas. Zabredem celo vse do labirinta, ima me, da bi
prisluhnil ob mahovinastem stropu, tako daljne, tako daljne reči
me privlačijo v tem trenutku. Prebijem se do vrha in prisluhnem.
Globoka tišina; kako lepo je tukaj, nihče se tam zunaj ne briga za
moj brlog, vsak gre po svojih opravkih, ne da bi vedel zame - le
kako mi je to uspelo. Tukaj pod mahovinastim stropom je zdaj
nemara edino mesto v mojem brlogu, kjer lahko cele ure zaman
osluškujem. - Popoln prevrat razmer v brlogu: kjer je doslej vladala
nevarnost, je zdaj mesto miru, medtem ko so se glavnega trga
156
BRLOG
polastili hrup sveta in njegove nevarnosti. Se huje paje, da tudi tu
v resnici ni miru, saj se ni nič spremenilo, najsi je tiho ali hrupno,
nevarnost prejkoslej preži nad mahovjem, le jaz sem postal nedo-
vzeten zanjo, vse preveč meje zaposlovalo sikanje v mojih stenah.
Sem se res spoprijel z njim? Vse glasnejše postaja, približuje se,
jaz pa se plazim skozi labirint in taborim tu zgoraj pod mahovjem,
saj sem dom malodane že prepustil sikavcu, zadovoljen, če le imam
vsaj tu zgoraj malce miru. Sikavcu? Sem mar svoje mnenje spre-
menil, imam o vzroku šumenja drugačno mnenje? Mar šumenje
ne prihaja iz brazd, ki jih izkopava drobnjad? Mar nisem več pre-
pričan v to? Saj si menda nisem premislil. Če ne prihaja neposredno
iz brazd, potlej pač prihaja nekako posredno. In če sploh nima
zveze z njimi, potem seveda ni mogoče imeti nobenega vnaprejš-
njega mnenja in bo pač treba počakati, dokler se vzrok morda ne
najde ali pa se sam ne pokaže. Z domnevami se kajpak lahko
trapim še naprej in, na primer, samega sebe prepričujem, da je
nekje daleč vdrla voda in daje to, kar zaznavam kot piskanje ali
sikanje, pravzaprav žuborenje. A ne glede na to, da s tem nimam
sploh nobenih izkušenj - podtalnico, na katero sem naletel pri
gradnji, sem nemudoma preusmeril in ni se več vrnila na ta peščena
tla -, kakorkoli že: sikanja pač ni moč pretolmačiti v žuborenje. A
kaj pomagajo vsi pozivi k pomiritvi, domišljija se noče umiriti in
v resnici zmeraj bolj verjamem - nesmiselno sije to tajiti -, sikanje
izvira od živah, in sicer ne od mnogih in majhnih, temveč od ene
same in velike. Čeprav marsikaj govori proti temu: šum je vse-
pričujoč, zmeraj enako glasen, povrhu vsega pa nikdar ne zamre,
ne podnevi ne ponoči. Tako je to, sprva si ne moreš kaj, da ga ne
bi pripisal množici malih živali, ker pa bi jih pri svojih kopanjih
moral najti, našel pa nisem ničesar, ostane le domneva o eksistenci
velike živali, še zlasti, ker dejstva, ki navidez oporekajo tej dom-
nevi, ne zanikujejo njenega obstoja, ampak le naznanjajo, kako
157
FRANZ KAFKA
nepredstavljivo nevarna je. Zgolj zato sem se upiral takšni dom-
nevi. Zdaj sem to samoprevaro opustil. Že dolgo se igram z mislijo,
da jo je celo iz velike razdalje moč slišati le zato, ker pobesnelo
dela; tako hitro koplje in se prebija skozi zemljo, kakor da bi se
prosto sprehajala, in tudi ko preneha, se zemlja še trese okoli nje-
nega jarka; to naknadno tresenje in šum kopanja se združita nekje
v daljavi, meni pa, ki zaznavam le zadnje poleganje šumenja, se
zdi povsod enako. In tudi zato, ker žival ne koplje v smeri proti
meni, se šumenje ne spreminja; v ozadju je načrt, ki ga ne uspem
spregledati, lahko le domnevam, da me žival obkrožuje, pri čemer
sploh nočem trditi, da ve zame; odkar jo opazujem, si je najbrž
utrla kar nekaj krogov. - Precéj mi daje misliti vrsta šuma, sikanje
ali švistenje. Ko na svoj način praskam in grebem, se to vendarle
sliši vse drugače. Sikanja si ne morem razložiti drugače kot s tem,
da glavno orodje živali niso njeni kremplji, s katerimi si morda le
pomaga, ampak njen gobec ali njen rilec, ki pa mora biti, z ozirom
na njegovo neznansko moč, vsekakor opremljen z nekakšnimi
ostrimi izrastki. Bržkone z enim samim močnim sunkom zarije
rilec v prst in odtrga veliki kos - medtem ne slišim ničesar, to je
premor -, nakar znova zajame sapo za novi sunek. To zajemanje
sape, ki bržkone povzroča zemljo stresajoč trušč - ne le zaradi
moči živali, ampak tudi zaradi hlastavosti in njene delovne vne-
me -, ta trušč potem slišim kot tiho sikanje. Nikakor pa ne morem
razumeti, zakaj se nikdar ne utrudi; nemara se med kratkimi pre-
mori utegne za hip odpočiti, toda da bi si zares dodobra spočila,
to ji še ni uspelo; noč in dan koplje z nezmanjšano silo in svežino,
ne da bi izgubila izpred oči svoj bliskoviti načrt, za katerega je
kot ustvarjena. Takšnega nasprotnika se pač nisem mogel nadejati.
A ne oziraje se na njegove izjemne lastnosti, sem zdaj vendar
soočen z nečim, česar bi se moral pravzaprav zmeraj bati, z nečim,
na kar bi se moral že zdavnaj pripraviti: na prihod tujca! Le kako
158
BRLOG
je mogoče, da seje tako dolgo vse odvijalo tiho in srečno? Kdo je
naravnaval poti sovražnikov, da so se v velikem loku ognili moji
posesti? Zakaj mi je bilo tako dolgo prizanešeno, da sem zdaj
toliko bolj prestrašen? Kaj so vse male nevarnosti, s katerimi sem
zaposloval svoje mišljenje in zapravljal čas, v primeri s to eno!
Sem se kot posestnik brloga nadejal v nadmoč nad slehernim
prišlekom? Očitno sem kot posestnik takšne velike občutljive
zgradbe še toliko bolj brez obrambe pred vsakim resnejšim napa-
dom. Sreča, da ga posedujem, meje razvadila, občutljivost brloga
me je napravila občutljivega, njegove rane me bolijo, kot bi bile
moje lastne. Na to bi se bil moral pripraviti; ne misliti le na lastno
obrambo - in celo nanjo sem se tako površno in jalovo pripravil -,
temveč na obrambo brloga. Zlasti bi bil moral poskrbeti, da bi se
dalo posamezne predele brloga, kar največ posameznih predelov,
zasuti; če bi jih kdo napadel, bi jih lahko v najkrajšem času ločil
od manj ogroženih predelov, in sicer s tolikšnimi kupi prsti in
tako učinkovito, da napadalec sploh ne bi zaslutil, da karkoli zakri-
vajo. Še več, ta zasutja naj ne bi zgolj zakrila brloga, marveč tudi
pokopala napadalca. Niti poskusil nisem ukreniti česa takega, prav
ničesar nisem postoril, lahkomiseln sem bil kot otrok, svoja moška
leta sem preživljal z otroškimi igrami, celo misel na nevarnost je
bila zame zgolj igra, po nemarnem nisem razmišljal o dejanskih
nevarnostih. In ni bilo malo svaril.
Doslej seveda še nikdar nisem bil v primerljivem položaju,
čeprav seje nekaj podobnega naključilo v začetku gradnje. Odlo-
čilna razlika paje vendar v tem, da sem takrat komaj začel graditi.
Takrat sem, tako rekoč kot mlad vajenec, še izkopaval prvi hodnik,
labirint je bil zasnovan le v grobih obrisih; majhen prostor sem bil
dotlej že izvotlil, toda njegove mere in obdelava sten so se povsem
izjalovile; skratka, vse je bilo tako začetniško, daje lahko veljalo
le za poskus, kot nekaj, kar lahko, ko te enkrat mine potфljenje,
159
FRANZ KAFKA
brez velikega obžalovanja na lepem opustiš. Tam sem nekoč med
oddihom - v svojem življenju sem med delom zmeraj preveč
počival -, ležeč med kupom zemlje, naenkrat v daljavi zaslišal
nekakšen šum. Mlad kot sem bil, sem zaradi tega postal bolj
radoveden kot zaskrbljen. Pustil sem delo in začel osluškovati;
prisluhnil sem in nisem stekel gor pod mahovje, da bi legel in si
zatisnil ušesa. Če drugega ne, vsaj prisluhnil sem. Prav dobro sem
lahko razločil, da nekdo koplje, koplje podobno kot jaz, le malce
tišje, a v kolikšni meri je bilo to pripisati oddaljenosti, se ni dalo
razpoznati. Bil sem napet, sicer pa trezen in miren. Pomislil sem,
da sem se morda znašel v kakem tujem brlogu, kjer njegov go-
spodar koplje rov proti meni. Če bi bil ugotovil, daje ta domneva
pravilna, bi se odselil in začel graditi drugod, saj nikdar nisem bil
ne zavojevalen ne napadalen. Toda bil sem mlad in še nisem imel
brloga, lahko sem ostal hladen in miren. Tudi nadaljnji razvoj
dogodkov me ni kaj preveč razburjal, le razložiti si gaje bilo težko.
Če se je namreč ta kdorsibodi, ki tam koplje, resnično naperil
proti meni, ker meje slišal kopati, pa zdaj, koje smer spremenil,
nikakor ne morem ugotoviti, čemu je to storil: ali zato, ker je
medtem, ko sem v tišini počival, izgubil vsakršno orientacijo ali
pa, verjetneje, zato, ker je hote opustil svojo namero. Morda pa
sem se krepko motil in nikdar ni bil namenjen naravnost k meni;
vsekakor je šumenje še nekaj časa naraščalo, kakor da bi se
približevalo, in ker sem bil tedaj še mladenič, se morda sploh ne
bi kdove kako vznemiril, ko bi na lepem pred seboj zagledal
kopača, kako bi prilezel iz zemlje - a nič takega se ni zgodilo; v
nekem trenutku je kopanje začelo pojemati, postajalo je vse tišje
in tišje, kakor da bi kopač zlagoma skrenil od svoje prvotne smeri,
in naenkrat docela poniknil, kakor da bi se bil zdaj odločil za
povsem nasprotno smer in se začel pomikati proč od mene v ravni
črti nekam daleč stran. Še dolgo sem v tišini osluškoval za njim,
160
BRLOG
preden sem znova poprijel za delo. To svarilo je bilo dovolj jasno,
a kmalu sem ga pozabil in je komaj kaj vplivalo na moje zazi-
dalne načrte.
Medtem sem prebil svoja moška leta; mar niso minila, kot bi
trenil? Vse od takrat še zmeraj počivam in osluškujem ob steni;
kopač je nedavno spremenil svojo namero, obrnil se je, vrača se
iz svojega potovanja, v prepričanju, da mi je medtem pustil dovolj
časa, da se pripravim na njegov sprejem. A danes je vse precéj
manj nared kot takrat; veliki brlog je prepuščen na milost in nemi-
lost, jaz pa nisem več mlad vajenec, ampak star gradbenik, in kar
premorem moči, še te me v odločilnih trenutkih izdajo; a zdi se
mi, da bi kljub svojim letom prav rad postal še starejši, tako star,
da se sploh ne bom več mogel vzpeti iz svojega mirnega bivališča
pod mahovjem. A v resnici tukaj vendarle ne vzdržim, tako mi je,
kakor da bi se tu namesto z mirom napolnil z novimi skrbmi;
vstanem in se poženem spet dol v svoj dom. - Kakšen je bil položaj,
ko sem ga zapustil? Je sikanje kaj oslabelo? Ne, medtem se je
okrepilo. Osluškujem na desetih poljubnih mestih in se jasno pre-
pričam o prevari: sika kakor prej, vse je po starem. Zgoraj se nič
ne spreminja, zgoraj si miren in vzvišen nad časom, tukaj pa
osluškovalca sleherni trenutek pretrese. Torej se spet napotim daleč
do glavnega trga; vse naokoli se zdi, daje oživelo in me opazuje,
a brž umakne pogled, da me ne bi motilo, a ne za dolgo, spet se
napreza, da bi na mojem obrazu razbralo odrešujočo odločitev.
Odmajam z glavo, nisem se še odločil. In tudi na glavni trg se ne
vračam zato, da bi tam izvršil kakršenkoli načrt. Približujem se
kraju, od koder sem nameraval speljati jarek; znova ga preverim:
bil bi pravšnji; jarek bi vodil v smeri, kjer se nahaja večina majhnih
zračnikov, ki bi mi zelo olajšali delo; morda sploh ne bi bilo treba
daleč kopati, morda se mi sploh ne bi bilo treba prikopati do izvora
šumenja, morda bi zadoščalo prisluhniti ob zračnikih. A noben
161
FRANZ KAFKA
preudarek ni dovolj tehten, da bi me vzpodbudil h kopanju. Ta
jarek naj bi mi prinesel gotovost? Saj mi do nje sploh ni več. Na
glavnem trgu si izberem lep kos odrtega rdečega mesa ter se
zalezem v kup zemlje; tu bo vsaj tiho, če je tu sploh še kje tiho.
Oblizujem meso in se slastim z njim, izmenjaje mislim zdaj na
neznano žival, ki tam daleč izkopava svojo pot, pa spet na to, da
bi se moral, dokler še lahko, do sitega naužiti svojih zalog. Slednje
je bržkone moj edini načrt, ki ga še lahko izpeljem. Sicer pa si
prizadevam, da bi razvozlal načrt živali. Je na pohodu ali pa si
gradi svoj lastni brlog? Če je na pohodu, bi se z njo nemara lahko
pogodil. Če bo prodrla do mene, ji bom ponudil nekaj svojih zalog
in bo odšla. Kaj še, da bo odšla. V svojem kupu zemlje si seveda
lahko marsikaj nasanjam, med drugim, kako se bova sporazumeli,
čeprav natančno vem, daje to sanja in da si bova v trenutku sooče-
nja, še več, že če bova druga drugo le zaslutili, brez razmisleka, v
istem hipu, nobena prej ali pozneje, z novo in drugačno lakoto -
četudi sva sicer do kraja siti -, pokazali kremplje in zobe. In tako
kot doslej, povsem upravičeno, kajti kdo, četudi je le na pohodu,
ne bi vpričo brloga spremenil svoje poti in svojih načrtov za pri-
hodnost? Morda pa si žival grebe svoj lastni brlog - potem o
sporazumu niti sanjati ne morem. Četudi bi imel opravka s tako
nenavadno živaljo, da bi njen brlog trpel sosedstvo, ga moj brlog
ne bi 1фе1, vsaj slišnega sosedstva ne bi 1фе1. Trenutno je žival
bržkone še daleč, ko bi se le še malo oddaljila, bi najbrž izginilo
tudi šumenje; nemara bi se tedaj utegnilo še vse dobro izteči, kot
v starih časih; tedaj bi bila to sicer bridka, a dobrodejna izkušnja,
ki bi me vzpodbudila k najrazličnejšim izboljšavam; ko imam mir
in mi ne grozi neposredna nevarnost, sem še dokaj pripraven za
vsakovrstna kar velika dela; morda si bo žival spričo neznanskih
možnosti, ki ji jih očitno nudi njena delovna moč, premislila in ne
bo širila svojega brloga v smeri proti mojemu brlogu in bo svojo
162
BRLOG
izgubo nadoknadila v kakšni drugi smeri. V to je seveda ne morejo
prisiliti pogajanja, ampak le njen lastni razum, ali pa, če jo na
kakršenkoli način prisilim sam. V obeh primerih bo odločilno, kaj,
če sploh kaj, žival ve o meni. Bolj ko premišljujem, vse manj ver-
jetno se mi zdi, da meje žival sploh slišala; morda je utegnila kaj
zvedeti o meni, čeprav si tega ne morem predstavljati, a slišala me
bržkone ni. Dokler nisem ničesar vedel o njej, me ni mogla sli-
šati, saj sem do tedaj tiholazil - nič ni tišjega od vrnitve v brlog -,
kasneje bi sicer utegnila slišati moja poskusna kopanja, čeprav je
moj način kopanja zelo tih; a če meje slišala, bi bil moral to zaznati,
saj bi morala vsake toliko delo vsaj za hip odložiti in prisluhniti;
toda vse je ostalo tako, kot je bilo ...
Prevedel Robert Vouk.
163
Mladen Dolar
LACANOV KAFKA
Kafka ni bil Lacanov avtor. V vseh njegovih objavljenih delih
ne vem niti za eno mesto, kjer bi omenil Kafko ali mu posvetil
kakšno analizo. A v teh internetnih časih je mogoče brez večjih
težav priti tudi do Lacanovih doslej neobjavljenih seminarjev, kjer
naletimo na presenečenje. V seminarju »Identifikacija« (1961/62)
se v seansi z dne 21. marca 1962 presenetljivo ustavi ob eni sami
zgodbi, »Brlog«,' in jo uporabi za svojevrstno 'parabolo', če naj
uporabim ta kafkovski termin.^
Gre za eno zadnjih Kafkovih zgodb, napisano novembra in
decembra 1923, pol leta pred smrtjo (v preostalih mesecih življenja
je napisal le še dve, »Ženskico« in »Pevko Jožefino«). Zgodba je
ostala v rokopisu in bržčas nedokončana, izdal jo je Max Brod, ki
jije tudi dal naslov. Nemški naslov, »Der Bau«, ni tako nedolžen,
kot je videti, saj ta beseda v nemščini lahko pomeni 1. gradnjo,
proces grajenja (tako kot v naslovu druge slavne Kafkove zgodbe.
L Tu moram omeniti še frapantno koincidenco: v zasebnem pogovoru mije
Giorgio Agamben povedal, kako je konec šestdesetih let v pogovoru
spraševal Heideggra, kaj meni o Kafki. Poleg nekaj splošnosti je Heidegger
posebej omenil eno sámo zgodbo, kaj drugega kot »Brlog«.
2. Zaradi natančnosti je treba navesti še eno mesto, kjer Lacan mimogrede
omeni Kafko. V seminarju 'D'un Autre à l'autre', 'Od Drugega k drugemu'
(1968/69), v seansi 11. junija 1969 predlaga, da bi lahko trojanski konj s
svojim praznim trebuhom (prazno množico), ki skriva nevami objekt, služil
kot prispodoba za vehkega Drugega, sámo Trojo pa primerja s Kafkovim
gradom (bržčas še eno prazno množico).
165
MLADEN DOLAR
»Pri gradnji kitajskega zidu«); 2. zgradbo, rezultat grajenja; 3.
zgradbo v prenesenem pomenu 'strukture' (npr. zgradbo rastline
ali romana); 4. brlog, votlino, tudi rudniški jašek; 5. ječo, zapor.
Svojevrstno semantično nihanje je torej po eni strani med procesom
in rezultatom gradnje, delom in njegovim produktom, po drugi
strani pa, še bolj nenavadno, med zgradbo, ki se dviga nad tlemi,
in luknjo, ki se razprostira pod tlemi. Eno in drugo je za zgodbo
na določen način pomenljivo.
Namen tega pisanja ni podati kake 'celovite interpretacije' Kaf-
kove zgodbe, temveč se le nekoliko pomuditi ob posebnem Laca-
novem vstopu v ta brlog. Lacan si je v tem seminarju o identifikaciji
prvič sistematično prizadeval za razdelavo topologije, določenega
topološkega modela, ki naj ponudi 'ponazoritev' položaja subjek-
ta - tu se seveda takoj pojavijo problemi samega statusa topologije,
s katero si je Lacan v svojem kasnejšem delu dal toliko opravka,
da je v določenem trenutku malone zasenčila vse druge teoretske
niti. Boromejski vozel, Möbiusov trak, Kleinova steklenica, croíí-
cap - kakšen status lahko pripišemo vsem tem nenavadnim objek-
tom, ki na tak ali drugačen način utelešajo določen prostorski
paradoks? Gre pri tem le za ponazoritev, za metaforo, za predstavno
pomagalo, didaktični pripomoček, ki naj ilustrira teze, poprej
neodvisno razvite po drugi poti? Gre za vnanje ilustracije, katerih
uporaba, četudi dobrodošla, ni nujna za stvar sámo? Videti je, da
ti topološki rekviziti, tako masivno prisotni predvsem v zadnjem
desetletju Lacanovega učenja, na določen način radikalizirajo neko
potezo, kije bila močno navzoča že prej in ki seje kazala v stalni
uporabi različnih shem in grafov - shema L, shema R, najbolj
očitno pač graf želje -, torej določenih pomagal, 'ilustracij', ki
terjajo intervencijo nečesa, kar ni zgolj označevalec, a tudi ne
preprosto podoba. So nezvedljivi na simbolno in prav tako nezved-
Ijivi na imaginarno, torej na določen način kažejo na dimenzijo
166
LACANOV KAFKA
realnega ali, bolje, poprisotijo moment realnega v samem tekstu.
Sije mogoče zamisliti 'željo in njeno interpretacijo' (kar je naslov
enega izmed seminarjev, tistega, v katerem Lacan nadrobno razvija
svoj graf) brez stalnega nanosa na graf želje, ki naj bi bil le njena
ponazoritev? Graf je videti tako notranji argumentaciji, da si ga ni
mogoče odmisliti in stvar razvijati brez njega. Sheme in grafi so
sredstva, ki nam pomagajo misliti, opornice, bergle za naše miš-
ljenje, ki pa, brž ko so narisani, zadobijo lastno logiko, polasti se
jih neko avtonomno funkcioniranje, ki presega njihov ponazorit-
veni namen - kot da bi začeli sami misliti onkraj naše miselne
intence. A nemara ta raba shem in grafov sicer radikalizira neko
širše utečeno rabo shem in grafov, kakršna je v navadi v mnogih
znanostih, nemara jih prenese na neko novo in nepričakovano polje
aplikacije, a sama kot taka naposled vendarle ne seže zares onkraj
vizualnega pomagala misli, četudi kot misli notranjega. S topolo-
gijo, ki v določenem obdobju povsem prevzame funkcijo shem in
grafov, postanejo zadeve precej bolj zagatne, njen status pa je
veliko bolj enigmatičen. Lahko sicer domnevamo, da je Lacan
sprva topologijo uvedel le kot ponazoritev in metaforo, a že iz
njegove stalne in naraščajoče obsesije je očitno, da je v nekem
trenutku postala stvar sama, sam zastavek teoretske elaboracije,
in da so pojasnila, ki se gibljejo v simbolnem, prej postala ilustra-
cija topoloških objektov kot obratno. Boromejski vozel, denimo,
naj bi s prepletom treh krogov 'ponazarjal' splet realnega, simbol-
nega in imaginarnega, torej treh temeljnih dimenzij, ki tvorijo
človeško izkustvo, toda sam vozel kot tak obenem poprisoti neko
logiko realnega, ki ni zvedijiva na tisto realno, ki ga predstavlja
eden od treh krogov; realno vozla je drugega reda kot realno kroga,
in prav realno vozla postane pri kasnejšem Lacanu temeljni zasta-
vek, torišče mišljenja in nadaljnje elaboracije. Ponazorilo postane
bolj realno od 'ponazorjenega' realnega. Nasploh topologija, v
167
MLADEN DOLAR
nasprotju S shemami in grafi, ne uvaja le nekega pomagala in pred-
stavnosti, prej gre za objekte, ki so tako težavni, da pogosto potre-
bujemo precej pomoči, da bi jih sploh lahko razumeli, torej za
pomagala, ki otežujejo in ne lajšajo, in mnogokrat je stvar videti
precej lažje umljiva brez topološkega pomagala. Obenem pa
prostorski paradoksi, kijih ti objekti utelešajo - spodvitost prostora
vase, stekanje notranjosti in zunanjosti itd. -, zadevajo sámo mejo
predstavljivosti in evocirajo dobesedno nepredstavljivosti.
A to je samo digresija, ki naj opozori na razsežnosti problema,
za naš namen pa ni zares potrebna. V seminarju o identifikaciji
Lacan uvede (oz. bolj sistematično poprime) topološki model toru-
sa, torej cevnega zaokroženega prostora, njegovo prizadevanje
pa gre v tej smeri, da si skuša zamisliti topološko figuro dveh
torusov, ki bi se v svoji torziji stekala v en sam prostor, takšen, v
katerem bi se znotraj neposredno pretakal v zunaj. Tako bi imeli
topološki model prostora, kjer sicer ni mogoče ločiti znotraj in
zunaj, ker se eno spodvija v drugo, a po drugi strani tudi ni mogoče
reči, da je oboje isto in da sta se pravzaprav združila v en sam
preprost in zvezen prostor. Paradoks torej terja ohranjanje zunaj
in znotraj in obenem njun presek, njuno povezavo - Lacan uporabi,
denimo, medicinski izraz anastomoza, ki pomeni nekaj takega kot
by-pass, križno povezavo dveh entitet preko 'bližnjice'.
Uvedba tega topološkega modela naj bi služila temu, da bi z
drugačnega konca osvetlila razmerje med subjektom in Drugim.
To razmerje je zdaj prevedeno v paradoksno povezavo dveh
torusov, torusa subjekta in torusa Drugega. Lacanovo zgodnje in
vztrajno ponavljano geslo, da je 'želja subjekta želja Drugega',
postavlja subjektovo željo in zahtevo v neposredno razmerje z
željo in zahtevo Drugega in med njima potegne enačaj. Lacan
govori o ireduktibilni analogiji, »ki jo je nemogoče izključiti iz
tega, kar se [za subjekta] imenuje zunaj in znotraj, tako da eno
168
LACANOV KAFKA
prehaja v drugo in drug drugega uravnavata«. Subjektova želja je
vselej v notranje-zunanjem razmerju z željo Drugega: kakor sta
po eni strani drastično ločena (kot dojenček in mati, ta običajno
prvi reprezentant Drugega), tako lahko želja vznikne le v njuni
anastomozi, če lahko tako rečemo, v neposrednem prehodu, ki
stika eno in drugo: želja subjekta se lahko naseli le znotraj želje
Drugega, se pravi znotraj tiste točke v Drugem, kjer je tudi Drugi
sam manjkav. In za najboljšo ponazoritev tega zdaj Lacan predlaga
povezavo dveh torusov s hkratno ločitvijo in notranjo komuni-
kacijo notranjosti in zunanjosti.
Tu pridemo naposled do brloga, te očitno topološke tvorbe.
Prva in najbolj v oči bijoča lastnost brloga je prav stičišče med
zunaj in znotraj. Brlog je skrito podzemno bivališče, ki naj bi kar
najbolje varovalo pred zunanjim svetom in nudilo najbolj notranje
zatočišče, a očitno je, da te svoje funkcije ne more opraviti in da
mu kar naprej in čedalje huje beži iz rok. Najprej je tu seveda
problem vhoda, s katerim se ukvarja dobršen del prve polovice
zgodbe. Brlog mora imeti nekakšen prehod, ki ga povezuje z zuna-
njim svetom, ta prehod pa je njegova nevralgična točka, njegovo
najbolj kočljivo in ranljivo mesto. Naj bo vhod še tako zaščiten z
varovalno mahovino, naj se še tako dela neopaznega, trenutek
prehoda vendarle ostaja docela nezaščiten. Prvoosebni pripovedo-
valec, nikoli imenovana žival, ki jo Lacan, tako kot mnogi inter-
preti, poimenuje kar jazbec, mora vsakič, ko hoče ven ali noter,
opraviti dolgo vrsto tesnobnih strateških premislekov in priprav,
a naj se še tako napreza, trenutek prehoda ostaja brez zaščite, kot
moment izpostavitve, ki se mu ni mogoče izogniti. Prvi pogled na
piano se mora opraviti na slepo srečo, saj ni mogoče predvideti,
kaj je zunaj - nemara vselej prežeči sovražnik, ki pohlepno čaka
prav na tem mestu? -, in sestop nazaj terja dolgotrajno ogledovanje
in prisluškovanje, da bi tega prestopa ne zapazilo nezaželeno oko.
169
MLADEN DOLAR
Prehod je točka brez nadzora, ko bi utegnila skrivnost dobro zašči-
tene notranjosti priti na plano in postati lahek plen ogrožajoče
zunanjosti. Prehod mora obstajati, a ga ni mogoče vračunati in
zavarovati, ohraniti pod kontrolo, je točka neizračunljivega tvega-
nja, mesto nepredvidljivega.
A nazadnje sama točka vhoda-izhoda-prehoda sploh ni tako
bistvena, je le točkovno zgoščen paradoks, ki se razprostira po
celoti. V celi zgodbi se masivno izkaže, daje sam brlog v celoti
ne kraj skritosti in varnosti, temveč kraj totalne izpostavljenosti
Drugemu. Celotna arhitektura rovov, trgov, skrivališč, shramb,
meandrov, labirintov itd. je oblikovana kot utrdba, ki jo je tako
rekoč narekoval nevidni sovražnik, njegova vseprisotna nevidna
grožnja. Domneva o nepredstavljivem Drugem, ki ima prav zato
neskončno možnih upodob, je vseskozi vodila načrte in prostorsko
razporeditev. Prostor subjekta je v najbolj neposrednem pomenu
že vseskozi preprežen z Drugim, oblikovan skozi Drugega, je
hkrati prostor Drugega, Drugi pa je obenem ravno prostor, dom-
neva se tu razprostre, dobi prostorsko razsežnost. Bolj ko se žival
skriva, bolj je izpostavljena, bolj jo Drugi zalezuje na njenih
skrivnih poteh. Brlog je organizirana paranoja, notranji prostor
svobode, ki je izoblikovan po scenariju Drugega, skozi predpo-
stavko o Drugem, in se prav zato izteka v enačaj Heim = unhei-
mlich, dom sovpada z nedomačnostjo. Dom, brlog, je topološka
struktura, ki je preprežena z zunanjostjo, vsak oddih je le začasen
odlog. A vendar subjekt in Drugi, ki se tu prostorsko križata, ne
sovpadata, subjekt je stalni izmik v uprostorjenju Drugega, je
prostorski zamik med znotraj in zunaj, četudi ni nobenega zno-
traj, ki bi se dejansko lahko izmaknil tistemu zunaj. Zamik obstaja
kot princip členitve prostora in stori, da nimamo nikoli opravka z
enotnim zveznim prostorom, v katerem bi bila razlika znotraj/
zunaj ukinjena.
170
LACANOV KAFKA
Protipol vhodu-izhodu, ki brlog odpira v domnevni zunanji
svet, je notranja razpoka samega znotraj. S tem se ukvarja ves
drugi del zgodbe v zares briljantni demonstraciji strukture (nečesa,
kar je Lacan s skrajno poenostavitvijo v svoji algebri postavil kot
minimalno razmerje med A ina). Tisto, kar od znotraj krni domač-
nost brloga, ni drugega kot najdrobnejši glas, še to ne, komaj zaz-
navno sikanje:
»Najbrž sem zelo dolgo spal. Zbudil sem se šele, ko sem se toliko
naspal, daje spanec izzvenel sam od sebe; tedaj je moral biti že
zelo lahen, zakaj zdramilo me je komaj slišno sikanje. [...] Ta
šum je sicer razmeroma nedolžen; sprva ga sploh nisem zaznal,
čeprav je nedvomno že bil navzoč; moral sem se docela udoma-
čiti, da sem ga lahko slišal, slišen je tako rekoč le z ušesi hišnega
gospodarja. Pa še stalen ni, kakor običajno šumenje; dela velike
premore, očitno zaradi zastojev zračnega toka. [...] Nikakor se
ne morem približati kraju šumenja, vedno enako tenko zveni v
pravilnih presledkih, enkrat kot sikanje, spet drugič kot piska-
nje.« (Gl. zg.)
Kaj naj bi drugega kalilo notranjo domačnost, kot ravno nez-
naten glas? Glas, ki mu ni mogoče najti izvora, ki prihaja iz nedo-
ločnega vira, ki ga je slišati povsod, ki mu ni mogoče določiti
trajnih lastnosti, nepredvidljiv in absolutno stalen in vztrajen obe-
nem. Mar ni tu nadvse natančno zakoličena funkcija glasu kot
objekta, kot lacanovskega objektaa? Funkcija objekta kot tistega,
kar deluje ravno v zglobu subjekta in Drugega? In drugost Drugega
je nazadnje odvisna prav od te trivialnosti: ne gre le za to, da bi bil
nepredstavljivi Drugi vseprisoten, temveč je njegovo gonilo prav
ta neznaten šum, neopredeljivo sikanje, nekaj komaj zaznatnega,
utelešeni ništrc. Nekaj eksteritorialnega, nekaj, kar ravno nima
svojega prostora in okoli česar se nazadnje prostor strukturira.
171
MLADEN DOLAR
tujek V razmerju do prostora subjekta/Drugega, do njune vzajemne
spodvitosti. Razmik, ki je prostor subjekta, je tako utelešen v sika-
jočem objektu.
V Kafkovi zgodbi nekajkrat nastopi enačaj med živaljo, 'jaz-
becem', in njenim brlogom, kot da bi brlog neposredno podaljše-
val žival in bil nazadnje eno z njeno bitjo. Žival naseljuje brlog,
brlog naseljuje žival. Lacan napravi še korak dlje: ne gre le za
arhitekturo labirintov in prehodov, nemara gre nazadnje za »nekaj,
kar obstaja v najbolj intimni notranjosti organizmov«, za zvezo
organizma in njegovega prostora, njegove notranjosti in njegovega
življenjskega okolja. Življenjsko okolje subjekta paje prav Drugi
in tako ta parabola nazadnje postavlja pred nas to perspektivo:
kako misliti topološki model, ki povezuje organizem z Drugim?
Kako eno prehaja v drugo, kako se notranjost organizma križa z
Drugim, ki ravno sega v to notranjost in jo od znotraj naseljuje?
Parabola dveh torusov bi bila nazadnje parabola o notranji topo-
loški zvezi 'nature' in 'kulture', o paradoksu njune uprostoritve,
o prostorski spodvitosti ene v drugo. Tako je človek nazadnje »ži-
val torusa, žival brloga«, Kaflcovo zatekanje k animalnosti, kar je
eden izmed njegovih najbolj priljubljenih postopkov, pa zadeva
minimalni vzorec, ki veže človeško bitje kot 'animalni' organizem
na simbolno. V spodvitem in zakrivljenem prostoru eno prehaja v
drugo, ne da bi ju bilo mogoče postaviti v preprosto opozicijo, a
tudi ne da bi ju bilo mogoče preprosto poenotiti in zediniti. V
njunem notranjem razmiku lahko vznikneta tako subjekt kot sika-
joči preostanek.
172
Strast in politika
Lidija Šumah
LJUBOSUMJE-UŽITKA
Užitek - pravi Lacan - je tisto, kar se prične s ščegetanjem in
konča z divjimi plameni. In nemara bi lahko nekaj podobnega
rekli tudi za ljubosumje.
Toda vprašanja ljubosumja, ki ga tu odpiramo, ne gre zastaviti
zgolj v navezavi na vprašanje njegovega razmerja do užitka, tem-
več tudi in predvsem v navezavi na zavist. Afekt zavisti se namreč
na prvi pogled strukturno ujema s potezo ljubosumja, njuna dife-
renciacija paje v tem primeru seveda nujna. Da afekt ljubosumja
in afekt zavisti tako ali drugače napotujeta drug na drugega, da
gre v številnih branjih za domala konvergentna pojma, s to težo
nemožnosti njunega razlikovanja lahko za začetek obračunamo
na sledeči - resda nekoliko banalen - način in rečemo, da brez
sovraštva ni zavisti in da brez ljubezni ni ljubosumja.
Ko govorimo o afektih, o njihovi opredelitvi in nenazadnje o
ovržbi konvergentnega branja dveh navidez podobnih si vzgibov,
kakršna sta zavist in ljubosumje, ne moremo mimo Spinozove
Etike, ki ponuja dober - morda celo nujen - nastavek za vstop v
to problematiko. Ljubosumje gre razumeti kot eno tistih človeških
slabosti, katere vzgibe kot po pravilu zavračamo in katere pojem
je prešel v tako vsakdanjo rabo, da celo Spinoza, znan po svoji
geometrijski natančnosti, definicijo ljubosumja in ostalih podobnih
duševnih omahovanj, ki nastanejo hkrati iz ljubezni in sovraštva,
izpusti, ker da zanje zadostuje že, če jih v vsakdanji rabi poznamo
samo na splošno.' To nenazadnje pomeni dvoje: ljubosumja ni
1. Glej Baruch de Spinoza. Etika, Slovenska matica, Ljubljana 1988, str. 255.
173
LIDIJA SUMAH
potrebno opredeljevati posebej, ker izvira iz nekaterih drugih afek-
tov, in, drugič, pojem ljubosumja nam je tako blizu (celo preblizu),
da se zdi, da obstoji že na ravni samega pojma nek odpor, ki
preprečuje, da bi afekt ljubosumja zajeli, mu podelili njemu lastno
vsebino in ga razmejili od ostalih afektov.
Tako ljubosumje kot zavist pri Spinozi nastopata v registru
izpeljanih afektov. Izpeljemo ju iz dveh temeljnih afektov, veselja
in žalosti, ki pojasnjujeta spremembe oziroma trpljenje, po katerih
duh prehaja k večji ali manjši popolnosti. Kolikor lahko duh trpi
večje ali manjše spremembe in s tem prehaja k večji ali manjši
popolnosti, se afekt veselja nanaša na trpljenje, po katerem duh
prehaja k večji popolnosti, in afekt žalosti na trpljenje, po katerem
prehaja k manjši popolnosti. Duh pa si po Spinozi, kolikor le more,
poskuša predstavljati le tiste stvari, ki večajo oziroma krepijo
njegovo zmožnost in ki po drugi strani ne izključujejo bivanja te
stvari. Od tod je moč izluščiti dva nadaljnja afekta, iz katerih sta
izpeljana zavist in ljubosumje. To sta sovraštvo in ljubezen, ki sta
definirana takole: »Ljubezen ... je veselje, ki ga spremlja ideja
vnanjega vzroka, in sovraštvo ... žalost, ki jo spremlja ideja
vnanjega vzroka.«^ Če se sedaj osredotočimo zgolj na afekt sovra-
štva, ob tematizaciji katerega Spinoza artikulira zavist kot -
presenetljivo - nič drugega kot sovraštvo sámo, potem je videti,
da gre tako pri sovraštvu kot pri zavisti za 1ф1јепје, tj. za regres
duha k manjši popolnosti. Zavist je torej afekt, ki ga v prvi vrsti
žene sovraštvo. Vendar pa zavisti ne gre povezovati zgolj z afektom
žalosti, temveč tudi z veseljem. Sklicujoč se na štiriindvajseto
pravilo tretjega Ле\г.Епке - »Če si predstavljamo, da nekdo navdaja
stvar, ki jo sovražimo, z veseljem, nas bo tudi do njega navdalo
sovraštvo, če pa si nasprotno predstavljamo, da jo navdaja z
2. /Ш., str. 202.
174
LJUBOSUMJE-UŽITKA
Žalostjo, nas bo navdala do njega ljubezen.«' - Spinoza zavist
poveže z veseljem ob nesreči nekoga drugega. Slednje obeleži
invidiozne vzgibe z nekoliko širšim dometom. Ta afekt, ki se mu
pripisuje destruktivni značaj, je edini zmožen ogroziti oziroma
napasti »dobro zaradi dobrega samega«. Ob bok tej destruktivni
sili pa se rado pridodaja neko drugo vrsto zavisti, ki naj ne bi
stremela k destrukciji, temveč prej k neki inspiraciji, kako napraviti
kaj bolje." Slednje tu iz več razlogov puščamo ob strani. Če je
moč skorajda vsakemu grehu pridodati vsaj eno ustrezno vrlino,
nekakšen protistrup, potem se pri zavisti izkaže, da ga ni strupa,
ki bi razjedel tako sovražno nastrojen vzgib, saj zavist načeloma
nasprotuje vsemu dobremu, znotraj domene krščanstva pa jo gre
obravnavati celo kot nekakšen revolt napram Božji volji. Nemara
se je zavist prav iz tega razloga tako dolgo in vztrajno vpisovalo
na sezname smrtnih grehov, najdevamo jo na skoraj vseh, vsekakor
pa v finalni verziji seznama. Povsem drugače je z ljubosumjem.
V Franciji, na primer, je za zločin, storjen iz ljubosumja, tako
imenovani crime passionnel (zločin iz strasti), zakonsko predvide-
na znatno nižja kazen, kot za zločin, storjen iz katerega koli
drugega razloga. Rival je ubit zaradi strastne, čeravno smrtonosne
ljubezni, sámo ljubosumje pa s tem zadobi status neke še dovoljene
transgresije zakona. Razloge za to gre na hitrico poiskati v tem,
da ljubosumje nenazadnje izhaja iz nekega nadvse cenjenega in
plemenitega čustva, tj. ljubezni, medtem ko zavist ne. Ljubosumje,
pravi Spinoza, je ljubezen do ljubljene stvari, združena z zavistjo:
»Ta ljubezen do ljubljene stvari, združena z zavistjo, se imenuje
ljubosumje; to torej ni nič drugega nego duševno omahovanje.
3.	/Ш., str 210.
4.	Glej Kate Barrows, »Envy«, v: Ideas in Psychoanalysis, ur Ivan Ward,
Icon Books Ltd., Cambridge 2002.
175
LIDIJA ŠUMAH
nastalo hkrati iz ljubezni in sovraštva ... to sovraštvo do ljubljene
stvari [pa bo] večje v razmerju z veseljem, kije navadno navdajalo
ljubosumneža zavoljo medsebojne ljubezni med njim in ljubljeno
stvarjo, pa tudi v razmerju z afektom, s katerim je bil navdan od
tistega, o katerem si predstavlja, da ga ljubljena stvar veže nase.
Če ga je ... sovražil, bo eo ipso ljubljeno stvar ... sovražil, ker si
predstavlja, da ta navdaja z veseljem tisto, kar sam sovraži, ...
primoran [bo] povezovati podobo ljubljene stvari s podobo
človeka, katerega sovraži.«'
Kot zgled mehanizma, ki je tu na delu, navedimo sledeč primer:
če nekoga ljubimo, se pravi, da predstavlja vnanji vzrok našega
veselja, in če le-tega veže neka vez - bodisi enako močna ali, bog
obvaruj, močnejša - do nekoga tretjega, ki ga mi sovražimo, potem
po Spinozi ni druge izbire, kot da ljubezen zamenjamo za sovra-
štvo, ga torej zasovražimo, onemu tretjemu pa pričnemo zavidati.
Razdelava afekta ljubosumja, kot jo ponudi Spinoza, kaže, da se
med ljubosumjem in zavistjo, vsaj kar zadeva ljubosumje, vendarle
ohranja neko minimalno odnosnostno razmerje. Nek minimum
njune prepletenosti, ki pa bi moral oba afekta še vedno držati
vsaksebi. Tripartitna konstelacija ljubosumja - ljubezen, sovraštvo,
zavist - je pri Spinozi bistveno določena z dualno strukturo sovra-
štva in zavisti. Njuna notranja strukturna prepletenost kaže, daje
struktura zavisti integralni del strukture ljubosumja, da ljubosumja
brez zavisti pravzaprav ne gre misliti, kar je bilo sicer nakazano
že zgoraj, koje bilo rečeno, da Spinoza razume afekt ljubosumja
kot izpeljanega. Ko Spinoza izpostavi problem afekta zavisti, pravi,
da je lastnost narave, po kateri so ljudje usmiljeni, obenem tista
narava, po kateri so nagnjeni k sovraštvu in zavistni, a - kot doda-
ja - »samo sebi enakim«. Tu se v eni sami gesti stakneta tako Plato-
5. Etika, op. cit., str 218.
176
LJUBOSUMJE-UŽITKA
nova stava »enako z enakim« kot Descartesov »lončar lončarju«,
svoj lonec pa nekoliko kasneje, tj. s tematizacijo koncepta Penis-
neid, pristavi tudi Lacan.
Zavist se v tem filozofskem branju kaže kot afekt, ki z nadvse
nezamisljivimi potezami na vsebinski ravni dopolni drugega, tj.
ljubosumje. Konvergentno branje teh dveh na prvi pogled podob-
nih si vzgibov resda pade, toda s tem še ni dokončno določena
tudi njuna prepletenost. Za to je potreben še en obrat vijaka. Sko-
rajda ni vrstice znotraj beletristike, pisane na temo ljubosumja, ki
ne bi hkrati napotovala tudi na vzgib, bolj lasten zavisti. Zavist
kot po pravilu - tako kot veter zavija okoli najvišjega hriba -
napada najplemenitejše med vsemi, in seveda rada svoj zeleni pečat
pusti prav na samem vrhu. Tako se na primer Ovidova personi-
fikacija zavisti v devetindvajseti metamorfozi loti najstarejše aten-
ske kraljeve družine Kekrops, natančneje njegovih treh hčera.
Odločena, da bo v Aglavrosi vzbudila ljubosumje do sestre Herse,
v katero seje zaljubil bog Merkur (Hermes), kapriciozna Minerva
(Atena) odpošlje Zavist, ki naj v to srečno ljubezen z Merkurjem
zaseje kal neizmernega gorja in bolečine. Pretkani načrt seveda v
trenutku požene zelene sadove ter pahne Aglavroso v bridek konec.
S skorajda enako usodo pogubne strasti imamo opravka tudi v
Molièrjevi tragediji-baletu z naslovom Psiha, a s to razliko, da se
tokrat v ljubezni deviško rosno in kajpada kraljevo potomko Psiho
zaljubi sam bog ljubezni Amor. Le-ta bi moral po zloveščem načrtu
svoje matere Venere, v kateri seje prebudila jeza do poslej najlepše
med nebom in zemljo, nad Psiho spustiti tisto strelo, ki ima za to
dejanje dovolj strupa: »Najgrše bitje, ki po zemlji leze / naj strast
ji prebudi in blazne sanje / in boli njene naj bodo brezdanje: /
ljubezen, ki le seje, a ne žanje.«'' Toda izkaže se, da Amorja zadane
6. J. B. P. Molière, »Psiha«, v: Molière: Dela, Državna založba Slovenije,
Ljubljana 1990, str. 208 (poudarek dodan).
177
LIDIJA SUMAH
njegova lastna puščica, njegovo ljubosumno hlipanje pa še najbolje
pospremi tale odlomek iz tretjega prizora tretjega dejanja: »Saj
ljubosumen sem še na naravo: / prevečkrat sonce boža vam po-
stavo, / naslavljajo se sapam kodri zlati, / ni prav mi, da vam božajo
lase; / zrak, ki ga vdihavate nevede, / preveč z užitkom ustnice
vam boža, / preveč v tančicah vam uživa koža; / če vdihnete, po
kom, bi vedel rad. / Neznano čustvo me takoj vznemirja, / bojim
želji se blodnih vsakokrat.«''
Ti dve zgodbi, in še bi jih lahko našteli, sta po eni strani demon-
strativen primer tega, kaj se zgodi, če se zameriš nadvse kapricioz-
nim olimpskim bogovom. Po drugi strani pa sta relevantni še v
enem oziru. V njiju je najti tako ljubosumje kot zavist, tj. dva
elementa, ki ju konec koncev sproža nek tretji element - kaprica.
Kaprica v obeh primerih nastopa kot sprožilna vzmet ljubosumja.
Tripartitna shema, ki zajema kaprico, zavist in ljubosumje, med
drugim sovpade tudi z Ovidijevo in Molièrjevo trojnostjo likov.
(Kot da bi bila trojna členitev že paradigma za konstrukcijo ljubo-
sumja.) Imamo kapriciozno Ateno in Venero, bodisi Zavist sámo
bodisi v podobi Psihinih sester Aglore in Sidipe, ter ljubosumna
Aglavroso in Amorja. Zgodbi sicer ostajata na ravni mita, a ravno
to je tisto, kar je tu ključno. Že zgoraj, koje bilo govora o statusu
»zločina iz strasti«, je bilo nakazano, da obstoji v francoskem pra-
vu utečena ločnica, ki razmeji ljubosumje od zavisti, oziroma -
rečeno s Spinozo - od sovraštva samega. Kolikor bi zakon sank-
cioniral zločine iz strasti povsem analogno ostalim zločinom, stor-
jenim na primer iz sovraštva, potem bi to konec koncev pomenilo,
da ima ljubezen enak status kot sovraštvo. Toda zakon se načeloma
postavlja kot nasprotje ljubezni, pa naj gre tu za očetovsko zabru-
šeni »Ne!« ali za kaj drugega. In v tem ostaja Francija prava izjema.
7. Ibid., str. 240.
178
LJUBOSUMJE-UŽITKA
Gre v tem primeru za zakon, ki je podlegel kaprici? Ali, še drugače,
gre ljubosumje jemati kot kaprico, ki se je po nekem čudnem
naključju izmaknila okovom zakona? Za ljubosumje je vsekakor
vsak razlog dober oziroma, kot na nekem mestu pravi Shakespeare,
»saj ljubosumnim razlog ni potreben, so ljubosumni, ker so ljubo-
sumni«. Velja pa tudi obratno, v ljubosumju noben razlog ni pravi.
Tako kot Atena, ki odpošlje Zavist tako rekoč brez razloga, njen
samoumevni »nujno je« je izrečen iz čiste kapricioznosti. Atena
želi, hoče tisto, kar jo žene, žene pa jo kaprica. V »Teoriji kaprice«
Miller to voljo izven zakona poistoveti s čudežem.^ Kaprica se
izmika vsakršni razumski razlagi in v vzročno verigo vpelje nek
prelom, znotraj katerega vznikne neka vrzel. In kaprica se umešča
v to vrzel, znotraj te vrzeli pa se brez kakršnega koli razloga pojavi
oziroma manifestira neki objekt, razlog želje, ki ga ni mogoče
zvesti na verigo vzrokov in učinkov, tj. objekt mali a. V zvezi s
tem omenimo, da Lacan v Transferju, ko izpeljuje etimologijo
besede àgalma, korenine le-te med drugim poveže z »zavidam«,
»ljubosumen sem«, iz česar se nato razvije agazo, tj. »prenašati z
muko, biti ogorčen«.' Dinamika ljubosumja je bistveno zvezana
z naravo kaprice, njuni dobri ali slabi razlogi ne najdevajo nikakrš-
ne razumske opore in se kot taki upirajo sleherni argumentaciji.
Zavist, po drugi strani, pa se logiki kaprice še bolj približa. Če
v ljubosumju iščemo razloge in seveda nobeden ni pravi, ker v
tem primeru ne bi šlo več za ljubosumje, potem jih zavist vsakokrat
tudi najde. Njeno poslanstvo, bi lahko rekli, je v tem, da neomajno
goni svoje, ne oziraje se na to, kaj goni. Ovidova Zavist, na primer,
se niti v enem samem trenutku ne vpraša, čemu ji je bilo zaupano
tako poslanstvo in čemu sploh taka naglica. Kot pravi Ovidij:
8.	Jacques-Alain Miller, »Teorija kaprice«, Problemi 2/3, Ljubljana 2003, str.
221-239.
9.	Jacques Lacan, »Transfer«, v; Razpol 1, Analecta, Ljubljana 1991, str 5-58.
179
LIDIJA ŠUMAH
»Smeh ji je tuj, le pogled na trpljenje lahko ji ga zvabi, spanca
sladkosti nikdar ne okusi, od samih skrbi je venomer budna in
grize se, ni ji povšeči, ko gleda srečo in radost ljudi; gloda jih,
hkrati pa sebe - sama je sebi mučitelj.
Oprimimo se na tem mestu še definicije iz Crabbovega slovarja
sopomenk: »Ljubosumje [se] boji izgubiti, kar/ma; zavist trpi, ko
gleda, da ima kdo drugi tisto, kar zavistnež hoče zase ..., [z] avist-
než zboli ob pogledu na uživanje ... [d]obro se počuti le ob bedi
drugih ... [v]sa prizadevanja, da bi zadovoljili zavistneža, so ...
neuspešna.«" S to opozicijo zelo dobro zajamemo dejstvo, daje
ljubosumje utemeljeno v posedovanju določenega ugodja, medtem
ko zavist izvira ravno iz manka posedovanja le-tega. Vendar pa bi
bilo napak domnevati, daje lahko manko, iz katerega izhaja zavist,
zapolnjen preko posedovanja tistega ugodja, v katerem drugi uživa,
kajti »vsa prizadevanja, da bi zadovoljili zavistneža, so neuspešna«.
Kajti tisto, kar zavistnež hoče in kar dojame kot užitek drugega,
sta dve povsem različni stvari, in kot taki povsem nezvedljivi druga
na drugo. Zavistna oseba se kaže kot v temelju nezadovoljena in
nenasitna, a ravno ta logika ji omogoča, da vselej najdeva svoj
objekt zavisti. Zlobno oko, ki je že skorajda obvezno spremstvo
zavisti in katerega sintagma eksistira domala v vseh jezikih, tako
v starih kot modernih, v razliki do vsakršnega drugega zlobnega
ali požrešnega pogleda ostaja osredotočena na škodo, in sámo
zlobno oko zavisti poskuša ukrasti predpostavljeni užitek. Iz tega
je moč razbrati osnovni dispozitiv zavisti. Zavistnež želi drugemu
ukrasti sam užitek, v smislu, naj mu ostane, če že ne gre drugače,
a v njem naj ne uživa. Ah še ostreje - s čimer dejansko zajadramo
na teren zavisti: le naj mu ostane ta (partikulami) objekt, vendar
10.	Ovidij, »Zavist«, v; Metamorfoze, Mladinska knjiga 1977, str. 34.
11.	Navedeno po Melanie Klein, »Zavist in hvaležnost«, v: Zavist in hvaležnost.
Izbrani spisi, Studia humanitatis, Ljubljana 1997, str 484.
180
LJUBOSUMJE-UŽITKA
prikrajšan za njegovo enigmo. Kleptomanska drža zavismeža se
tu pokaže v vsej svoji prosojni obliki. Vemo, da kleptoman svojega
nepremagljivega nagnjenja h kraji ne pojasnjuje z nekimi uteme-
ljenimi razlogi, temveč se na svojo avanturo podaja ne glede na
osebne koristi, kijih take vrste kapriciozni podvigi ponavadi prina-
šajo. Kleptoman se od navadnega kradljivca razhkuje po tem, da
slednji svoje dobre ali slabe razloge za krajo tako ali drugače naj-
de va v neki osebni koristi, medtem ko prvi krade zgolj zato, da
krade. Slednje na karseda ilustrativen način povzema naslednji
odlomek iz Avguštinovih Izpovedi.
»Pri vsem tem je slabotnost otroških udov res nedolžna, nikakor
pa ne duša otrok. O tem sem se prepričal, ko sem na lastne oči
videl ljubosumnega fantiča, ki še govoril ni, pa je ves zelen od
zavisti z grenkim pogledom prebadal svojega bratca po mleku.
Kdo tega ne pozna? Matere in dojilje seveda pravijo, daje mogoče
dojence z ne vem kakšnimi sredstvi takih grehov odvaditi. Vseka-
kor pa se ne da prištevati med nedolžne stvari, če takle nevoščljiv-
ček ob izviru mleka, ko vendar obilno teče ..., ne trpi svojega
pomoči potrebnega vrstnika, ki mu je mleko slej ko prej edina
hrana, s katero si vzdržuje življenje.«'^
Primer se navezuje na dečka, ki pogleduje svojega mlajšega
bratca, ki uživa na/v dojiljinih prsih; pravimo uživa, kar pomeni,
daje tu na delu zgoraj omenjena supozicija, predpostavka, ki se
glasi: drugi uživa, in še: uživa namesto mene, krade moj užitek,
odžira moj najdragocenejši objekt. Malček torej z vso agresivnostjo
paranoično motri svojega bratca, za katerega je prepričan, prav-
zaprav absolutno gotov, njegovo stališče je skratka trdno kot ka-
men, da uživa v njegovem užitku. Bledoličnega dečka, ki kar kipi
12. Avrelij Avguštin, Izpovedi, Mohorjeva družba, Celje 1991, str 12.
181
LIDIJA ŠUMAH
ob pogledu, ki ga ponujajo prsi, ne skrbi toliko, da bi vir sladkobe
slučajno usahnil, da bi bilo njegovo življenje zaradi tega kakor
koli ogroženo ali da bi se zato lahko znašel na samem robu pre-
živetja. Njegova skrb se ne vpisuje v ta register, ki bi ga lahko
označili za register potrebe. Še manj v tistega, kjer na primer
nekoga dobronamerno opozarjamo, naj bo pozoren na morebitne
posledice slabosti, ki jih prinaša s seboj prekomerno srkanje mleka.
Fantiču v prid bi lahko prej rekli, daje že zdavnaj dojel to ničnost
objekta, v katerem drugi najdeva toliko užitka in naslade, in da bi
sedaj rad nevednega »bratca po mleku« še nekaj malega naučil. A
to bi bil zanj vsekakor velik napredek. Zavistnežev edini cilj je
ukrasti tisto nekaj, tisti »objekt«, ki si ga ne želi zase in ki ga želi
drugemu ukrasti samo zato, da bi ga lahko zatem brez pomisleka
odvrgel. Strategija zavistneža bi bila nemara nekoliko bolje razum-
ljiva, če si predstavljamo, daje zavistni brat nekoliko starejši od
dojenega in tako lakomen ne po mleku, temveč po nečem, kar je
njegovim letom bolj primemo, po mrzli, osvežilni coca coli na pri-
mer. Vtem ko gleda svojega bratca, ga vseeno zapopade zavist.
Zakaj? Preprosto zato, ker ga ne glede na to, koliko ugodja mu na
primer nudi pločevinka hladne osvežilne pijače, skrbi, da bo pri
tem njegov mlajši brat dobil več iz curljanja toplega mleka, po
katerem je sam že zdavnaj izgubil apetit. Preprosto ne gre za mle-
ko kot tako, ampak za užitek. Tu ne gre za vprašanje po »preveč«
ali »premalo«, ampak za tisto, kar se tako rekoč vrine med ti dve
skrajnosti, tj. sam užitek, ki pa ni stvar kalkulacije. Problem, kot
je videti, ni na strani tistega, ki domnevno uživa, temveč na strani
tistega, ki pogleduje, in ki v tem vidi nekaj več, kot pa sama stvar
ponuja:
»Da bi razumeli, kaj je invidia v funkciji pogleda, je ne smemo
zamenjevati z ljubosumnostjo. Kar otročič ali kdorkoli zavida ...,
182
LJUBOSUMJE-UŽITKA
nikakor ni nujno tisto, kar bi si utegnil želeti ..., kakor se radi
nepravilno izražamo. Kdo nam pravi, da otrok, ki gleda svojega
bratca, še potrebuje dojenje? Vsi vemo, da zavist navadno zbudijo
takšne dobrine pri drugem, ki bi tistemu, ki zavida, ne bile v
nobeno korist, in zanje sploh ne ve, kakšna je njihova prava
narava. Takšna je prava zavist. Subjekt zaradi nje prebledi ...
pred podobo popolnosti, ki se zapira, in pred tem, da je petit a,
ločeni a, na katerega se obeša, lahko za drugega posest, ki prinaša
zadovoljstvo, Befriedigung.«^^
Navedeni odlomek iz Lacana, ki se - mimogrede - naslavlja
na Avguštinovega, na izvrsten način izpostavi razliko med potrebo
in željo. Za razliko od potrebe, ki jo je moč zadovoljiti, na kar
gornji primer vsekakor ne meri, želja po svojem bistvu ne more
biti zadovoljena. Tisto, kar je v teh dveh odlomkih ključno, je
razločitev matere od dojke. S tem, koje govora o dojiljinih, in ne
več materinih prsih, se objekt-prsi umesti onkraj potrebe, kar po-
meni, da smo v tistem trenutku soočeni z nastopom želje, pri čemer
sama dojka postane neke vrste prenosljivi objekt.
Glede na razmerje zavisti do objekta, pa bi za ljubosumje lahko
rekli, daje tu posedovanje objekta postavljeno na laž. Namreč, če
je za ljubosumje bistveno, da »se boji izgubiti, kar ima«, potem
mora izhajati iz neke tihe predpostavke, daje (ljubezenski) objekt
objekt, ki gaje moč posedovati, daje torej tisto nekaj, kar je lahko
v ljubosumneževi lasti. In če je lahko objekt v njegovi posesti,
potemtakem strah ravno ni odveč, kajti poseduje ga lahko tudi
kdo drug, in če ta logika ekskluzivnosti drži, toliko huje, saj se
bosta objekta krčevito oklepala tako eden kot drugi. Ljubosumnež
torej meni, da ima do objekta izključno pravico, daje objekt nekaj,
13. Jacques Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Analecta, Ljubljana
1996, str 108.
183
LIDIJA ŠUMAH
kar je samo zanj in za nikogar drugega, daje stvar privatizacije in
ne kaka »javna dobrina«. Njegov ljubosumni odziv gre razumeti
kot reakcijo na potencialno izgubo objekta, kot strah ali reakcijo
na to, da mu bo objekt odtegnjen, da se mu bo izmaknil, pri vsem
tem pa pozablja, da njegov sklep izhaja iz - dobesedno - zgrešenih
premis. Kajti resnica »privatizacije« v tem primeru ni nič drugega
kot to, da objekt niti ni bil niti nikoli ne more biti v njegovi posesti.
Še več, ta objekt ni niti v posesti tistega, ki ga na primer Ijubo-
sumnež ljubi, saj se v temelju upira kakršni koli privatizaciji, kakrš-
nemu koli prijemu (označevalca), in če je bilo prej rečeno, da je
(ljubezenski) objekt stvar privatizacije, se je treba tu nekoliko
popraviti. Objekt, s katerim imamo opravka v ljubosumju, je stvar
privai tiza)cije.
Preostane, da na kratko sklenemo. Spinozo va argumentacija
pretresa »človeških napak in norosti«, med katere gre nedvomno
šteti zavist in ljubosumje, si za svoje izhodišče jemlje subjekta
ljubosumja/zavisti ter preizprašuje njegovo vpetost v vsakdanje
medosebne odnose, medtem ko se poudarek znotraj psihoana-
litičnega polja obravnave prenese na vprašanjeljubosumja/
zavisti. Toda subjekt tu ni kratko malo izključen. Kot vemo, ga
ljubosumje in zavist še kako zadevata. Sponam ljubosumja ne uspe
ubežati niti Molièrjevemu Amorju, ki nenazadnje uteleša ljubezen
v najčistejši obliki. Molièrjev lik Amorja, če tu odmislimo nekoliko
patetičen konec - ljubezen premaga zlo, Amor in Psiha se navkljub
vsem peripetijam srečno poročita -, od katerega se, mimogrede,
»distancira« tudi sam avtor, je lik, ki ga vseskozi nosi neustavljiva
želja. Subjekt ljubosumja je tako v prvi vrsti subjekt želje. In sub-
jekt zavisti? Tudi njega nekaj nosi, a tu ne gre govoriti o hrepenenju
oziroma neki nepotešeni želji, ki bi se ji vselej, kadar bi morala
zadeti ob svoj cilj, le-ta v istem hipu tudi izmaknil, temveč prej in
predvsem o vselej potešeni gonski zadovoljitvi. V zavisti se stvar
184
LJUBOSUMJE-UŽITKA
vselej izteče, vsak razlog je, za razliko od ljubosumja, hkrati do-
ber in pravi.
Ob konfiguraciji razmerja do objekta v ljubosumju smo dejali,
da se ljubosunmež »boji izgubiti tisto, kar ima«, pri čemer pa se
tega »imeti« drži neka temeljna fantazma, ki blokira subjektov
pogled, kolikor subjekt v svoji težnji po privatizaciji objekta, ki
žene njegovo željo, spregleda hrbtno stran svojega razmerja do
tega objekta, kar smo strnili pod pojmom priva(tiza)cije; utajena
narobna stran težnje po posedovanju objekta, njen negativ, je
izguba objekta ali, natančneje: njegova izgubljenost, ki pa pri sub-
jektu izzove patološke učinke. (Spomnimo se Lacanove teze, da
je vsako ljubosumje vselej že patološko.) Za ljubosumnega sub-
jekta bi naposled lahko rekli, da na neki način vendarle je subjekt
prevare, in to še preden do, recimo temu, prave prevare sploh
pride. Toda kdo ali, bolje rečeno, kaj ga tu vara?
Bitka z(a) užitkom
Etimološka teža zavisti in ljubosumja je po eni strani v obeh
primerih zvezana z àgalma, toda druga plat izpeljave kaže, da je
njuna etimologija dvojna, kar pomeni, da obstojita dva različna
pristopa, na podlagi katerih subjekt pristopa k temu objektu. Tisto,
kar ju veže, kar je torej skupno tako prvemu kot drugemu, je nek
enigmatični objekt, ki mora, če naj bo na višini svoje naloge, spra-
viti v tek njuno željo. Vendar pa tu nastopi problem. Ko imamo
pred očmi zavist, se kaj hitro zazdi, da tu pravzaprav ne moremo
govoriti o nikakršni àgalma, da tu pravzaprav ni nobenega skriv-
nostnega, nedoumljivega objekta, ki bi animiral subjektov pogled,
saj je zavist načeloma prežeta zgolj s sovraštvom, ob omembi
katerega kaj hitro splahni vsakršna navezava na àgalma. Tako je
185
LIDIJA SUMAH
potrebno izpostaviti naslednjo tezo: zavistnež si želi biti zavida-
nja vreden.
Slednje v marsičem potrjujejo mnoge druge razprave, ki se
dotikajo afekta zavisti, med drugim študija, ki jo je kot pionirka
na tem področju v tekstu »Zavist in hvaležnost« prispevala Melanie
Klein.'" Zavist je v teh branjih tesno zvezana z nečim, kar se danes
še posebej rado izpostavlja kot nekakšno véliko vrlino, ki bo
doprinesla uspešnega in vélikega človeka ter pospravila s tistimi,
katerih želja po uveljavljanju na svojih podplatih nosi vse kaj
drugega kot golo stremuštvo. Ambicioznost, častiželjnost, ali kakor
koli že to poimenujemo, izhaja iz ambitio, ki prihaja iz ambire in
pomeni »hoditi okrog, poganjati se«. V zvezi s tem lahko nave-
demo nek primer, ki niti ni tako nenavaden, si pa vsekakor zasluži,
da ga omenimo. Dotika se Spinozovega »samo sebi enakim«, in
obenem kaže, kako daleč stran smo danes od Platonove stave.
Zavistnež, smo rekli, se bo vselej obnašal tako, kot da v drugem
ne najdeva prav nohcnt àgalma. Toda kaj se zgodi, ko neka oseba,
recimo mu kar profesor, v neki točki opazi, da v očeh drugih ne
poseduje àgalma, da pa jo poseduje neki drugi profesor, in da le-
ta za nameček napolnjuje (njegove) predavalnice ter odžira (nje-
gove) študente? Primer je dober zato, ker izvrstno ponazori konsek-
vence, kijih zavist potegne za sabo. Zavistnež si bo v tem primeru
prizadeval pokazati, kako ničen je pravzaprav ta objekt, skušal ga
bo zreducirati na karseda minornega in banalnega, še prej in pred-
vsem pa ga bo poskusil zvesti na svojo osebo. Zadovoljitev, rečeno
s Spinozo, je namreč v zavisti dvojna, dosežena je bodisi prek
afekta žalosti bodisi prek afekta veselja, pri čemer pa objekt še
vedno ostaja na distanci. V zavist, tako Mladen Dolar, je vgrajena
»konstitutivna iluzija, da obstoji nedostopno mesto užitka Dru-
14. Glej »Zavist in hvaležnost«, op. cit., str. 477-555.
186
LJUBOSUMJE-UŽITKA
gega«, in zavist »je do kraja prignana konsekvenca formule, daje
želja želja drugega«.'^ Objekt zavisti ni nekaj, kar bi si subjekt
želei, tu niti ne gre govoriti o nekem točno določenem objektu, na
katerega bi subjekt meril, ker tisto, kar naredi objekt za poželjivega,
ni njegova kvaliteta, tj. nek pozitivni temelj, ki bi se nahajal v
objektu samem, ampak dejstvo, da si ta objekt želi nekdo drug.
Glede na to bi lahko rekli, da zavistnež želi v negativni obliki. Ali
drugače, če objekt zavisti ni nekaj, kar si subjekt želi, potem mora
biti nekaj, kar zadovolji tistega, s katerim se zavistnež identificira.
V tem oziru je pomembno, daje pri Lacanu zavist v tesni zvezi z
invidia, tj. z grehom gledanja, gledanja navzven. Zavistnež tako
rekoč »vidi«, da se v drugem akumulira ves užitek in daje kot tak
vanj tudi v celoti zaprt. Objekt je v zavisti ločen od subjekta, s
čimer se izpostavi projekcijski značaj zavisti, ki svoje temelje
najdeva v dinamiki zrcalnega stadija.
Zrcalni stadij znotraj Lacanove teorije nujno nastopa kot
»odtujujoča« struktura, in sicer iz dveh dopolnjujočih se razlogov,
tj. zaradi neke napetosti med fragmentiranim ali razkosanim tele-
som izkustva in zaradi neke trdnosti oziroma permanentnosti
samega telesa, kot se ga vidi v zrcalu. Zrcalni stadij je faza libi-
dinalne investiranosti v podobo in hkrati stadij, v katerem se mani-
festira primordialna agresivnost, ki predstavlja sovražni afekt v
razmerju do zrcalne podobe. Otrok se identificira s podobo, kije
manifestno razlikujoča se od njega samega. Kot svojo vzame po-
dobo, ki je drugi. Povedano drugače, subjekt se prepozna v tre-
nutku, ko se izgubi v/kot drugi, ki predstavlja temelj in oporo
njegovi identiteti, ki paje vzpostavljena na nekem napačnem pre-
poznanju drugega kot meni enakega. Jaz, kot rečeno, vidi sebe v
relaciji do drugih, njegova fascinacija z zrcalnim odsevom pa ga
15. Mladen Dolar, O skoposti, Analecta, Ljubljana 2003, str 36.
187
LIDIJA ŠUMAH
tako orientira v imaginarni smeri, ki je znotraj lacanovske zasta-
vitve red identifikacije z drugim, red dualnosti oziroma narcistične
relacije z drugim. Podoba je vselej podoba drugega, vendar ta
drugost drugega subjektu ni popolnoma tuja, saj subjekt dragost
ponotranji kot svoj pogoj možnosti, kot pogoj možnosti lastne
enotnosti. Jaz, kot beremo v »Zrcalnem stadiju kot oblikovalcu
funkcije jaza«, ima paranoično strukturo, in dovršitev zrcalnega
stadija preko identifikacije s podobo dvojnika vpelje tako ime-
novani obrat od zrcalnegajiiza k družbenemujaz«, tj. »dialektiko,
ki bo odslejjaz povezovala z dražbeno razdelanimi situacijami«.'®
Lacan v mehanizmu paranoične alienacije oziroma odtujitve Jaza
vidi enega izmed prvih pogojev človeške vednosti. Le-to, tako
imenovano paranoično vednost, pa gre razumeti kot vednost, ki
je osnovana na prvobitnem ljubosumju, ki postavi prizorišče, na
katerem se odvija vsa drama rivalstva in tekmovalnosti za objekt.
Objekt sicer lahko postane enakovreden nekemu dragemu objektu,
ker jih je moč izmenjevati in med seboj primerjati, vendar pa ta
proces, ki po eni strani tendira k temu, da bi se zmanjšal poseben
pomen katerega koli posameznega objekta, obenem kaže na
eksistenco objekta brez števila."
Na odra najzgodnejšega ljubosumja tako pride do izraza tripar-
ti tno razmerje med Jazom, objektom in »nekom dragim«, tj. nekim
tretjim členom. Tripartitno shemo bi šlo povezati z imaginarno
triado, ki jo Lacan vpelje v seminarju Objektna relacija in pod
16.	Jacques Lacan, »Zrcalni stadij kot oblikovalec funkcije jaza«, v: Spisi,
Analecta, Ljubljana 1994, str 41. »Prav ta trenutek odločilno zasuče celotno
človeško vednost v smer posredovanosti z željo drugega, objekte te vednosti
konstituira v abstraktni ekvivalenci skozi tekmovanje z drugimi, hkrati pa
naredi iz Jaza tisti aparat, ki mu je vsak izbruh nagonov nevaren, četudi bi
sovpadel z naravnim dozorevanjem ...« (Ibid., str 41-42.)
17.	Glej Jacques Lacan, »Some reflections on the ego«, International Journal
of psychoanalysis, 34. zv., 1953, str 11-17.
188
LJUBOSUMJE-UŽITKA
katero bi se bržkone moralo skrivati neko bodisi dualno razmerje
ali simbolno razmerje, kolikor se dualnost ali dualna razmerja pri
zgodnjem Lacanu povezujejo z imaginarnim redom in triadične
strukture s simbolnim redom, vendar pa sintagma na nek način
združuje oboje. Po eni strani najprej predstavlja dovršitev paradig-
matskega imaginarnega dualnega razmerja med Jazom in zrcalno
podobo {a - a'), ki je vselej definirano kot recipročno razmerje,
po drugi plati pa hkrafi že nakazuje intervencijo nekega tretjega
elementa, ki ga bo Lacan imenoval falos, natančneje, imaginarni
falos. - »[Cjelotna dovršitev dvojne relacije [...] v prvi vrsti izpo-
stavi ta privilegirani imaginarni objekt [...], falos.- Odprava
nasprotja med imaginarnim in simbolnim, ali dualnim in tripartit-
nim, se tako izkaže za povezavo obeh oziroma prehod od enega k
drugemu - prehod od imaginarnega k simbolnemu. (To obenem
razloži, zakaj so vrhovi tripartitnih razmerij vselej tista mesta,
kamor vpišemo rivalstvo.) V četrtem seminarju, Objektni relaciji,
Lacan to triadično strukturo naveže na predojdipsko strukturo,
vendar že naslednje leto, se pravi v naslednjem seminarju, ki je
potekal pod naslovom Tvorbe nezavednega, ta triadična struktura
ne le predhodi, temveč je struktura Ojdipovega kompleksa. Sámo
strukturo Ojdipa pa gre nenazadnje vzeti kot neke vrste pomanjšan
model družbenih razmerij, kot minimalno družbotvorno celico,
sestoječo iz treh členov, ki organizirajo polje družbenosti, pri čemer
se izkaže, da ista struktura, ki vzpostavlja Jaz, vselej hkrati vzpo-
stavlja tudi družbeno vez. Prav toliko pa se izkažeta ljubosumje
in zavist za temelj sleherne družbene vezi, kajti na podlagi zgolj
in samo dveh afektov se da pojasniti konfiguracijo oziroma zame-
tek vezi, ki med seboj veže družbeno.''
18.	Jacques Lacan, «Objektnarelacija«, v.RazpolS, Analecta, Ljubljana 1994,
str 10.
19.	Zelo priročno shemo oziroma ponazoritev tega modela ponudi Freud v Totemu
189
LIDIJA ŠUMAH
Ljubosumje ali zavist
Iz zgodnje Lacanove faze, v mislih imamo prvi seminar, je
moč razbrati, da Lacan poda skorajda identični definiciji zavisti
in želje, kolikor j'ai envie v francoščini pomeni »hočem, želim«.
»Najprej, pred govorico, želja eksistira izključno v imaginarni
relaciji zrcalnega stadija, projicirana, odtujena v drugem. Nape-
tost, ki jo proizvede, je tako prikrajšana za izid. To pomeni, da
nima nobenega drugega izida - to nas uči Hegel -, kot destrukcijo
drugega.
Subjektova želja je lahko potrjena le skozi to relacijo kompeticije,
absolutnega rivalstva z drugim, z ozirom na subjekta, na katerega
je usmerjena. In vsakič, ko se tej primitivni odtujitvi približamo,
vznikne najbolj radikalna agresija - želja po izginotju drugega,
kolikor podpira subjektovo željo.«^°
Na ozadju tega bi lahko skupaj brali formulo želje kot želje
drugega in koncept Penisneid, kajti bazična ločnica, ki odmejuje
človeški svet od živalskega je, kot vemo, v tem, da je človeški
svet za razliko od živalskega prekrit z objekti, ki so vselej objekti
želje drugega, subjekt pa je tako sprva bliže obliki drugega, kot
in tabuju, kjer je govora o slovitem psihoanalitičnem mitu o prahordi. Če
na kratko povzamemo; na eni strani imamo zavistne sinove, ki očeta navse-
zadnje družno pokončajo, da bi si zagotovili dostop do užitka, ter po drugi
praočeta, ki se tega svojega privilegija zaveda, a se hkrati s tem zaveda tudi
krhkosti in majavosti svoje pozicije. Zato je kot pravi despot, ki ima v
posesti vse ženske, tudi nenehno na preži. Na sinove nenehno pada sum in
v tem oziru je seveda treba govoriti o praočetu kot o bistveno ljubosumnem
očetu.
20. Citirano po Jacques Lacan, The Seminar. Book I. Freud's Papers on
Technique 1953-1954, Cambridge University Press/New York; Norton,
Cambridge 1988, str 170.
190
LJUBOSUMJE-UŽITKA
pa na primer vzniku neke lasme tendence. Želja, ki se konstituira
v dialektičnem razmerju z opaženimi željami drugih subjektov, ni
nikoli samo moja, kar me v isti gesti postavlja v deprivilegirani
položaj. Edini način, kako priti do želenega objekta, je tako v
anihiliciji želje drugega, nemara v fizični anihiliciji svojega opo-
nenta oziroma tekmeca, vendar pa to že ne bi bila več zavist v
pravem pomenu besede. Objekt v zavisti nekako mora ostati na
distanci, zavistnež želenega objekta noče samo zase, objekt je zanj
zanimiv zgolj kolikor se kot tak kaže za drugega. Skratka, ko govo-
rimo o navezavi logike želje kot želje drugega na logiko zavisti,
se mora želja v celoti prekriti z željo drugega, kar bi nenazadnje
lahko rekli tudi zaPenisneid problem. Freudov zastavek zavidanja
penisa se načeloma zvede na tezo, da majhna deklica postane
ženska preko preobrazbe zavidanja penisa v željo po otroku, sam
interes domnevno prikrajšane deklice paje sledeč Freudu potrebno
vzeti za interes, ki temelji na zavisti. Kolikor koncept podaja raz-
lago strukture zavisti, bi lahko za penis prikrajšano deklico dejali,
da njena želja ni toliko želja po posedovanju, ampak prej želja, da
tega dragocenega objekta ne bi posedoval kdo drug, kajti zavistna
deklica, ki ravno tako dobro shaja s svojim organom, ne glede na
»ta kratko«, ki da jo je potegnila, se kaže kot zavistnicapar excel-
lence. Iz povsem razvidnega dejstva, da majhne deklice v deškem
podaljšku ne morejo videti ničesar drugega kot zgolj nek več, je
sicer razbrati osnovni dispozitiv zavisti: dečku nudi podaljšek
popolno zadovoljitev, in še, deklica zavida penis le svojemu vrst-
niku, ne pa tudi, na primer, svojemu očetu. Toda ta želja po penisu
je pravzaprav želja po zapolnitvi konstitutivnega manka, ki ga
kasneje utelesi otrok, in ravno to je tu ključnega pomena, kajti če
bi se problem Pen/ine/ć/zreduciral zgolj na to, potem na nek način
ne bi imeli več opravka z zavistjo, saj v zavisti manko, iz katerega
izhaja afekt, ne more in tudi ne sme biti zapolnjen, če naj se zavistna
191
LIDIJA ŠUMAH
logika ohrani. ¥voh\trs\Penisneid tako poda zgolj neko strukturno
določilo zavisti in skozi to zastavitev omogoča ohranitev teze, da
je v zavisti objekt kot tak nedostopen, kar med drugim poudari
obsesivno držo subjekta v zavisti, ki se objekta oklepa in ga hkrati
s tem še vedno drži na varni razdalji, oziroma, drži ga na vami
razdalji, da bi se ga lahko še naprej oklepal. Prevelika bližina ob-
jekta bi namreč že pomenila, daje objekt izgubil na veljavi. Toda
to, po drugi strani, še ne odpravi tudi strukturno nujne iluzije, da
obstoji nedostopno mesto uživanja drugega, kajti če bi bila funda-
mentalna iluzija odpravljena, potem bi bili obenem odpravljeni
tudi razlogi za zavist. Slednje potrdi zgoraj izpeljano strukturno
vez med zavistjo in kaprico, kolikor je obema skupen nedefinirani
»hočem, ker hočem«, ta večni imperativ po »Še!«, po še več uživa-
nja, ki si ga subjekt zavisti venomer znova nalaga. Tako bi lahko
na tem mestu v navezavi na zavist ponovili del tistega slavnega
Freudovega stavka o »moškem, ki ne more ljubiti, kjer želi« -
kajti tam, kjer želi, tam po nujnosti sovraži.
Objekt, na katerega meri ljubosumje, pa je v prvi vrsti ljube-
zenski objekt. Za razliko od zavisti, kjer je objekt na distanci, je
objekt v ljubosumju, kot rečeno, stvar priva(tiza)cije. Če se osre-
dotočimo zgolj na privacijski moment, potem vidimo, da je pro-
blem ljubosumnega subjekta v tem, da bi v očeh drugega moral
posedovati àgalma, pa je ne. To je lepo vidno na primeru ljube-
zenskega življenja. Ljubljeni se na primer odpravi na sprehod s
psom, po prihodu domov paje kot po pravilu deležen raznih neum-
nih vprašanj tipa »kod hodiš tako dolgo, koga si videl, s kom ... ?«
Ljubosumnež mora partnerja temeljito preizprašati ravno zato, da
bi izključil nadležno, paranoično možnost, da bi se prepričal v to,
daje objekt razlog želje, ki ga poseduje za drugega, še vedno tu.
Ljubosumnež se torej boji, da bi mu kdo »poškodoval« njegovo
àgalma, ga obglodal za njegov presežek. Če je v zavisti problem
192
LJUBOSUMJE-UŽITKA
V tem, da sam v drugem ne vidim àgalma, ajo ta poseduje v očeh
Drugega, potem je v ljubosumju problem naslednji: jaz bi moral
imeti àgalma, a je nimam, ker vidim, da mi jo nekdo drug, ki se
vriva v to razmerje med mano in mojim objektom ljubezni, odžira.
Rečeno drugače: ljubosumnež se počuti oškodovanega, ker na nek
način »ve« to krajo, kije bolj lastna zavisti. Prav to pravi tudi
Lacan, ko v navezavi na pogled pri Avguštinu reče: ljubosumno
sovraštvo »vznikne ... iz ljubosumja-užitka Tu pa se vrnemo
h gornjemu vprašanju, kaj ljubosumneža v nekem ljubezenskem
razmerju sploh vara.
Ljubezen po Lacanu vznikne iz nekega radikalnega nesklada
med tem, kar ljubeči vidi v ljubljenem, in tem, kar ljubljeni misli,
da je. Svojo definicijo ljubezni - dati tisto, česar nimaš - prvič
zakohči v osmem seminarju, ki je potekal pod naslovom Transfer,
mehanizem ljubezni pa svoje izhodišče neposredno čфa iz ponov-
nega branja Platonovega teksta Simpozij, tj. tistega teksta, s pomoč-
jo katerega lahko Lacan ljubezen postavi v register objekta. V
ljubezni imamo vselej opravka z neko nesimetrično relacijo, kjer
v prvi vrsti razločujemo med ljubiti in biti ljubljen oziroma med
ljubečim in ljubljenim. Prvi je bistveno opredeljen kot tisti, ki mu
nekaj manjka, drugi pa, za katerega se zdi, da bi že po definiciji
moral zapolnjevati ta manko, je nekdo, za katerega se predpostav-
lja, da poseduje neki skriti zaklad, skrivnostni objekt ljubezni, ki
bo manko zapolnil. Vendar pa to, kar drugemu manjka, po Lacanu
ni tisto, kar je domnevno skrito v ljubljenem enemu manjka,
ni tisto, kar je skrito v drugem, kot pravi sam. Njuno srečanje je
vselej spodletelo srečanje, ker ljubeči ne ve, kaj mu manjka, in
ljubljeni ne ve, kaj ima. Med enim in drugim ni možno nikakršno
21.	Jacques Lacan, Še, Analecta, Ljubljana 1985, str 83 (poudarek dodan).
22.	Glej Jacques Lacan, »Transfer«, v: Razpol 7, Analecta, Ljubljana 1991,
str 5-58.
193
LIDIJA ŠUMAH
ujemanje, z drugimi besedami, tu ni nikakršne skladne simetrije.
Gibanje ljubezni je tako dvojno; po eni strani subjekt meri na zapol-
nitev svojega manka, in po drugi na zapolnitev manka v Drugem,
iluzija ljubezni pa bi bila potemtakem v tem, da seveda dva manka
ne data nobene polnosti, da ne obstaja nič takega kot zlitje dveh
bitij v harmonično celoto, tj. v neko Enost. Za prevaro, ki je na
delu v ljubezni, bi tako lahko rekli, daje taista, v katero se ujame
ljubosumnež.
V »Neprilikah ljubosumnosti«, krajši zgodbi Alberta Moravie,
slednji na zelo poantiran način pokaže, do kod vse je zavoljo te
iluzije pripravljen iti subjekt.^^ Glavni junak Ernesto že kar nekaj
časa zaradi ljubosumja ponoči ne spi, za nameček pa se ravno
enega tistih dni na vratih prikaže ženin prijatelj Luca, ki ga Ernesto
že dalj časa sumi, da je ženin ljubimec, saj imata dokaj čudno
navado, da vselej, kadar se imata o čem pogovoriti, to počneta na
zofi čisto na koncu sobe, pogovor poteka živahno, a šepetaje, in
to o nečem, kar je videti, daju zelo zanima. Tako se ob neki nepri-
liki ravno odpravljajo skupaj na morje, ko pride do Ernestovega
prvega izbruha. Po tem, ko mu žena naroči, naj ju do odhoda poča-
ka v delovni sobi, ker ji mora Luca povedati nekaj zelo osebnega,
se zgodi naslednje: »Ernesto je bil zelo nezadovoljen, in namesto,
da bi šel v delovno sobo, kot mu je tako ljubeznivo priporočila
žena, je sedel v kot spalnice in čakal. Toda kazalec njegove ure, v
katero je upiral pogled, je komaj petkrat obšel krog sekund, ko so
se vrata odprla in pojavila se je žena v kombineži, goloroka in
bosa, vrgla svojo obleko na neki stol in izginila.«^" To je bil za
Ernesta zmagoslaven dokaz ženine nezvestobe, ki ga je že tako
dolgo iskal. Njegov prvi odziv je bil, da bi vdrl v sobo, kjer sta
23.	Glej Alberto Moravia, »Neprilike ljubosumnosti«, v: Avtomat, Državna
založba Slovenije, Ljubljana 1965, str 147-152.
24.	Ibid., strl47-148.
194
LJUBOSUMJE-UŽITKA
nečistovala žena in Luca, a se mu takoj za tem prebudi maščevalna
misel, da bi, potem ko je bil prevaran, varal tudi sam, a še pred
tem je moral, da ne bi vzbudil suma, oditi v delovno sobo. Ob tej
misli in od napora vstajanja iz naslanjača pa se nenadoma prebudi
in opazi, da ženine obleke ni več na stolu, da pa gaje žena, tokrat
popolnoma oblečena, prišla iskat. Z mešanimi občutki, daje »neza-
vedoma prešel iz sanj, ki so imele nekakšen videz resničnosti, v
resničnost, ki je imela absurden videz sanj«, v avtu pove, da je
imel nadvse smešne sanje. Žena ga pomiri, češ da to sploh niso
bile sanje: »Pomiri se, bilo je tako: Luca in jaz sva govorila in ti si
mi šel na živce, ker si me po svoji navadi strmo gledal od vrat
kakor bik, ki se pripravlja, da zaskoči. Zato sem te prosila, da
pojdi za trenutek ven. Takrat so mi sporočili, da je prišla šivilja
pomerit novo obleko, in tedaj sem prosila tudi Luco, naj gre ven.
Obleka mi je pristajala odlično, in ko sem si jo slekla, sem jo
vrgla v spalnico, dajo služkinja spravi. Vse to seje resnično zgo-
dilo. Potem pa si zaspal, in ko si se prebudil, si mislil, da so bile le
sanje.Spet drugič, ko druščina že prispe na morje in žena po
zares dolgi pripravi končno pride iz kabine za preoblačenje,
Ernesto - po tem, ko je enkrat že zamenjal realnost za sanje -
sedaj zamenja sanje za realnost. Ker je žena prišla iz kabine v
zares najbolj fantastično majhnih in simboličnih bikinkah, jo
Ernesto okara, naj se preobleče, a takoj zatem opazi, da sta se
Luca in žena spet skupaj zaprla v kabino. Po malce zmedenem
prizoru, ko se med Emestom in Luco vname pretep, žena ponudi
naslednjo razlago: »V kabino sem šla prva, in ko sem prišla ven,
si ti že zadremal v svojem stolu na ploščadi. Šla sem mimo tebe in
se oddaljila proti morju, ti pa si kar naprej spal. Tako si sanjal, da
si mi rekel, naj si dam kaj okoli bokov, sanjal si, da sem zaprta v
25. Ibid., str 148.
195
LIDIJA ŠUMAH
kabino z Lucom, in seveda si po takšnih sanjah, brž ko te je Luca
zbudil z odpiranjem vrat, planil nanj.«^®
Odlomek iz Moravie odlično ponazori vez med sanjami ozi-
roma blodnjo in ljubosumjem, ki jo najdemo tudi v enem izmed
redkih Freudovih tekstov, eksplicitno pisanih na temo ljubosumja.
V »O nekaterih nevrotičnih mehanizmih pri ljubosumju, paranoji
in homoseksualnosti« Freud razsloji ljubosumje na normalno,
blodno in projekcijsko, pri čemer naj bi do normalnega ljubosumja,
ki sestoji iz določene bolečine za domnevno izgubljenim ljubezen-
skim objektom, prihajalo prav pri vsakem posamezniku, medtem
ko se blodno in projekcijsko ljubosumje, ki pogosto nastopata
skupaj, bolj umeščata v nenormalno ojačan tip Ijubosumja.^^ Eme-
stovo ljubosumje, vsaj sodeč po njegovi reakciji, ko si je umislil,
da bi tudi sam varal, je tipičen primer projekcijskega tipa ljubo-
sumja, ki načeloma izvira iz lastne prakticirane nezvestobe ali
vzgibov k nezvestobi, ki so podlegli potlačitvi in imajo po Freudu
skorajda bloden značaj. Projekcija intervenira kot suplementarni
mehanizem, kolikor se subjekt z drugim identificira s pomočjo
invertirane alienacije. Drugi postane v tem primeru neke vrste
naslovnik lastnih občutkov, pri čemer Jaz, ki govori skozi alter
ego, spremeni oziroma povzroči spremembo spola. V blodnem
ljubosumju je identifikacija z drugim, ki mu spremenimo spol,
pravzaprav ključna, prav iz tega razloga pa je treba po Lacanu
blodno ljubosumje razumeti kot prežeto z mehanizmi psihoze.
Glede na izpostavljeno vez med ljubosumjem in blodnjo pa lahko
ob bok tej vezi postavimo neko drugo, namreč vez med sanjami
in psihozo, za katero je sam Freud trdil, da bo, če bo dodobra
26.	Ibid., str. 149.
27.	Glej Sigmund Freud, »O nekaterih nevrotičnih mehanizmih pri ljubosum-
nosti, paranoji in homoseksualnosti«, Problemi 1/2, Ljubljana 2004, str
261-272.
196
LJUBOSUMJE-UŽITKA
raziskana, omogočila večjo teoretsko poglobitev tako v razumeva-
nje sanj kot v študij psihoze.^® Ljubosumje gre tako določiti na
podlagi dveh tipov pojavljanja afektov v sanjah, in sicer glede na
to, ali predstavna vsebina sanj sovpada ali ne z afektom, ki spremlja
sanje. Tako bi šlo označiti normalno ljubosumje, kot ga definira
Freud, za ljubosumje, kjer afekt in vsebina le-tega sovpadeta, med-
tem ko blodno ljubosumje, ki bi ga lahko poimenovaU kar fantom-
sko ljubosumje, vznikne skozi nesklad dveh različnih percepcij.
Afekt ljubosumja je lahko v sanjah še tako močan, medtem ko
predstavna vsebina sanj s samim afektom ne sovpade oziroma
nima kaj dosti opraviti, ali obratno. Afekt, ki se z vsebino ne ujema,
razkriva, da je subjekt ljubosumen, v resnici pa pravzaprav nima
na kaj biti. Tak primer je Emestova ljubosumnost, ki jo gre označiti
kot plod neujemanja dveh percepcij; afekt, podlaga za katerega je
bila očitno prisotna že prej, je v sanjah zadobil še njemu prirejeno
vsebino.
Za ljubosumje tako obstoji določena predispozicija, ki pa ne
izhaja samo iz iluzije, v katero je ujet subjekt ljubezni, temveč
meče svojo senco na dve strani. Po eni plati imamo opravka z
dimenzijo ljubezni, kot pogojem za ljubosumje, ter po drugi z
zavistjo, ki daje temu pogoju širši domet. Če je uvodna zastavitev
tendirala k temu, da se ljubosumju in zavisti poda njima lastno
vsebino in se en afekt odmeji od drugega, potem se konec koncev
izkaže, daje za razumevanje obeh še kako (in nemara predvsem)
potrebno ohraniti njuno prepletenost. Glede na dvojno naravo
zavisti in priva(tiza)cijski element ljubosumja lahko privatizacijski
moment ljubosumja poveznemo na tisto eksplikacijo v zavisti, ko
se subjekt objekta oklepa, in privacijski moment na tisto, kjer se
28. Glej Sigmund Freud, »Afekti v sanjah«, v: Interpretacija sanj. Studia
humanitatis, Ljubljana 2001, str 422-446.
197
LIDIJA ŠUMAH
zdi dostop do objekta in hkrati s tem do užitka, ki ga objekt dom-
nevno nudi, nedostopen. Razlika, ki se tu vendarle mora pokazati,
pa se nanaša zgolj na odnos, v katerem je subjekt do temeljnega
objekta, bodisi gre za ljubezenski bodisi za sovražni odnos ali,
rečeno drugače, bodisi gre za ljubosumje bodisi za zavist. Skratka,
kot pravi Lacan, najbolj golo rivalstvo, do katerega prihaja med
moškim in žensko in ki zasenči vsa ostala, ostaja večno.
198
Ana Žerjav
ONTOLOGIJA STRASTI
IN POZICIJE SUBJEKTA*
Za Badioujevo filozofijo je nedvomno mogoče reči, daje danes
ena redkih, ki misli svojo lastoo sodobnost. Daje misel, ki poskuša
misliti svoje lastne miselne pogoje, svoj lastni čas, in daje morda
eden najdrznejših poskusov v tej smeri ravno zato, ker to stori
skozi specifično zakasnelost, skozi reafirmacijo in reelaboracijo
klasičnih filozofskih pojmov, ki se jim je marsikatera sodobna
misel gladko odpovedala. Badioujev napor je v tem smislu dvojen:
po eni strani s tem, ko ohrani in na novo premisli klasične filozof-
ske pojme, kot so bit, resnica, subjekt itd., afirmira filozofijo v
vsej njeni singularnosti, kar je pravzaprav gesta, ki naravnost na-
sprotuje glasnim klicem po koncu filozofije in njeni razpustitvi v
partikulami miselni rabi. Po drugi strani paje Badioujeva filozofija,
ki se odvija v določeni napetosti do svojih štirih pogojev (znanosti,
umetnosti, politike in ljubezni), v njihovi izključujoči vključitvi,
filozofija, ki s svojo gesto sili v premislek današnje odmevnosti
in razširjenosti tako imenovanih političnih filozofij, katerih speci-
fika je ravno v tem, da politiko kot enega od filozofskih pogojev
razširijo na samo filozofijo, se pravi, da namesto pohtike kot pogoja
afirmirajo politiko kot filozofijo. Tu gre predvsem za avtorje, kot
so Antonio Negri, Michael Hardt, Paolo Virno in Giorgio Agam-
ben. Poteza, zaradi katere jih je mogoče postaviti v isti plan, je
Besedilo je nastalo v okviru raziskovalnega dela na Filozofskem inštitutu
ZRC SAZU.
199
ANA ŽERJAV
bolj ali manj eksplicitna dvojna enačba, po kateri je filozofija enako
kot politika in politika enako kot ontologija. Kar pomeni, da je
osnova političnega konec koncev ontologija in daje filozofija kot
misel vselej politična. Badioujev odgovor na takšno enačenje bi
bilo mogoče zaenkrat zgolj skicirati. Badiou resda priznava dolo-
čeno križanje, spletanje, vozlanje posameznih filozofskih pogojev
oziroma postopkov resnic, določene skupne poteze, v tem primeru
znanosti (ontologije) in politike, vendar pa omenjena konfiguracija
dveh pogojev nikoh ne more sovpadati s preprostim enačenjem
dveh med seboj različnih in strogo razločenih generičnih procesov.
Še bolj odločno pa Badiou zavrača vsako enačenje filozofije s
katerim od njenih pogojev, se pravi ukinitev same filozofije kot
miselnega prostora, v katerem je mogoče sestaviti in misliti resnice
štirih generičnih postopkov. Če je ključna poteza filozofije dolo-
čena distanca do umetnosti, znanosti, politike in ljubezni, če je
filozofija mogoča le tako, da prizna samostojnost in neodvisnost
svojih pogojev kot od nje ločenih miselnih poti, katerih resnice
lahko sestavi v misli, potem je posledica zgornje enačbe političnih
filozofij ukinitev filozofije v korist ontologije in politike ter dolo-
čena mutacija obeh pogojev, s katerima je filozofija v tem primeru
prešita. Če je torej filozofija možna zgolj, kolikor vključi svoje
pogoje kot izključene, se pravi kot njej heterogene miselne resnice,
pa ukinitev te notranje izključitve ni brez posledic ne za filozofijo
ne za njene pogoje. Strogo vzeto nimamo več opravka ne z eno ne
z drugimi,' temveč z določeno miselno konstelacijo, ki jo je Badiou
poimenoval antifilozofija. Realno pogojev ni vključeno kot izklju-
čeno, ampak je neposredno dostopno skozi enega ali več pogojev,
1. Drži sicer, da so pogoji neodvisni od same filozofije, da politika, znanost,
umetnost in ljubezen obstajajo kot singularne misli ne glede na filozofijo,
toda tu se zastavlja vprašanje, kaj filozofija, prešita s svojimi pogoji, naredi
iz teh pogojev, kako jih preoblikuje, transformira.
200
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
oziroma, natančneje, realno ni več v razmiku med filozofijo in
njenimi pogoji, pač pa sam pogoj nastopa kot edino možno in
dostopno realno. O tem, kaj točno to pomeni in kakšne posledice
ima to na samo filozofijo, na misel in na subjektivnost te misli, pa
bi veljalo razmisliti še v navezavi na nek soroden pojav, ki ga
Badiou identificira kot (sodobno) sofistiko. Rečeno na hitro, za
razliko od antifilozofije, ki neposredno zapopade realno kot pogoj,
je sofistika neka miselna drža, ki zavrača obstoj slehernega real-
nega, ki trdi, da je resnica stvar jezikovnih iger (Wittgenstein),
stvar diskusije in pravnih norm (parlamentarna demokracija).
V pozicijah, kijih opišejo filozofija, antifilozofija in sofistika,
je mogoče vzpostaviti določeno analogijo s tistimi tremi pozicija-
mi, ki jih je Badiou nedavno navezal na koncept strasti do real-
nega.^ Obstajajo tri možne artikulacije strasti: destruktivna strast,
odtegovalna strast in konstelacija, kjer sama strast do realnega
umanjka; torej tri subjektivne pozicije: destruktivna (antifilozof-
ska), odtegovalna (filozofska) in reaktivna (sofistična). Kolikor
so destrukcija, reakcija in odtegnitev možne zgolj na podlagi
nekega univerzuma, ki se odvija na horizontu smrti Boga, jih je
mogoče navezati na Badioujevo ontologijo mnoštva in izhajajoč
iz tega pokazati, da predstavljajo tri različne odgovore na temeljni
ontološki aksiom manka Enega. Kar obenem pomeni, da bi jih
bilo mogoče ontološko misliti kot tri različne subjektivne tipe. V
tem primeru bi predstavljale eno od redkih Badioujevih soočenj z
različnimi sodobnimi subjektivnimi tipi in njihovim singularnim
realnim, če seveda upoštevamo dejstvo, daje njegova strogo afir-
mativna filozofija usmerjena predvsem k tistemu tipu subjekta, ki
je zavozlan z resnico in ki je tudi edini ontološko utemeljen.
2. Prim. Alain Badiou, 20. stoletje, Analecta, Ljubljana 2005.
201
ANA ŽERJAV
1. Osnovni ontološki aksiomi
Badioujeva ontologija, se pravi mišljenje biti kot biti, sovpada
z matematiko, natančneje, s teorijo množic. Teorija množic pona-
zori, kako je konstituirana realnost ob predpostavki, da je Bog
mrtev, oziroma v primeru aksioma, da ni Enega. Vsaka možna onto-
logija je skratka ontologija mnoštva. Vse, kar je, vsaka situacija,
je čisto, neskončno mnoštvo, sestavljeno iz neskončno drugih mno-
štev, je neskončna diseminacija neskončnosti. Toda temeljna
poteza, ki Badioujevo ontologijo loči od politično-ontoloških teorij
sodobnega mnoštva, multitude, množic itd., je prav vprašanje sa-
mega Enega. Medtem ko omenjene teorije v grobem zavrnejo vsak
razmislek o Enem in afirmirajo mnoštvo kot edino možno realno
(tako na strani subjekta kot na strani Drugega), pa Badiou, ki prav
tako izhaja iz aksioma, da ni Enega, poudarek nekoliko prestavi:
bit kot bit ni čisto mnoštvo preprosto zato, ker ni Enega, temveč
je bit čisto mnoštvo natanko zato, ker je Eden, ki manjka - Enega
ni, toda je prazno mesto tega Enega, ki proizvaja realne učinke.
Temelj ontologije tako ne more biti golo mnoštvo, saj bi ontologija
z zanikanjem Enega in afirmacijo mnoštva zopet uvedla Eno, in
sicer kot mnoštvo, kot Eno-mnoštvo. Ontologija, ki gradi na pozi-
tivni moči manka Enega, je v temelju decentrirana, razsrediščena,
je nekakšen savoir-faire odtegnitve.
Aksiom, da ni Enega, implicira trojno konstitucijo realnosti, tri
etape, ki jih je treba brati skupaj, ker so na ravni konstituiranega
mnoštva praktično nerazločljive. Prva etapa konstitucije realnosti
je prezentacija, katere režim je mnoštvo. Enega ni, je pa operacija
štetja-za-eno, in eno (posamično, bivajoče) je rezultat te operacije.
Situacija je vsaka prezentirana mnogoterost, ki ji je lasten določen
operator štetja-za-eno. Kar je v situaciji šteto-za-eno, tej situaciji
pripada.'
3. Prim. L'Être et l'Événement (v nadaljevanju EE), Éditions du Seuil, Pariz
202
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
Aksiom o Enem, ki ga ni, razcepi mnoštvo: operacija štetja-
za-eno predpostavlja neki prej in neki potem, predpostavlja nekaj,
kar še ni število, in število kot rezultat štetja. Sama operacija ni
eno, ker je eno njen rezultat, torej ni prezentirana, in je zatorej
mnoštvo, ker je vse, kar v prezentaciji ni eno, nujno mnoštvo. Če
vsako situacijo strukturira določen režim štetja, potem je še-ne-
strukturirano mnoštvo berljivo le za nazaj, kot predpostavka
nekega ne-enega, ki predhodi enemu kot rezultatu štetja. Ker torej
ni Enega, ker samo štetje ne more biti prezentirano, lahko le ope-
rira, deluje, šteje, in tako utemelji dvoje: za nazaj, da obstaja neko
mnoštvo, ki bo bilo šteto, hkrati pa je mnoštvo predikat vsake že
strukturirane situacije. Situacijo tako konstituira razcepljeno
mnoštvo: inertno, nekonsistentno mnoštvo kot nujna predpostavka
strukture in konsistentno mnoštvo kot mnoštvo štetih, mnogih enih.
Druga etapa v situaciji podvaja prvo štetje. Prehod k tej drugi
operaciji omogoči določen premik na ravni same situacije, natanč-
neje, omogoči ga razrešitev paradoksa, ki nastopa na ravni prezen-
tacije. Jasno je namreč, da ontologija prezentira določeno zagato
tega prvega štetja: če je vse, kar je v situaciji prezentirano, nujno
mnoštvo, konsistentno mnoštvo, potem nekonsistentnega mnoštva,
kolikor ni prezentirano, pravzaprav ni, prav tako pa situacija ne
prezentira niti same operacije štetja - oboje je mnoštvo, neprezen-
tirano mnoštvo le po predpostavki. Če torej nekonsistenca kot
taka ni zares prezentirana, saj je vsaka prezentacija pod zakonom
štetja, potem je lahko na ravni konstitucije realnosti nekonsistentno
mnoštvo prezentirano zgolj v ontološki situaciji, medtem ko je
prezentacija kot taka pogled na situacijo s stališča same (ne-
ontološke) situacije. Kajti za samo situacijo režim prezentacije ni
1988, poglavje »Eno in mnoštvo: apriorni pogoji vsake možne ontologije«,
str. 31-39.
203
ANA ŽERJAV
mnoštvo, ampak eno, še več, eno je tudi režim možnega same
prezentacije. Situacija torej izjavlja, daje eno in da čistega, nekon-
sistentnega mnoštva ni. Ne-matematična situacija bit v vsakem
primeru identificira s prezentabilnim, s predstavljivim, se pravi z
možnostjo enega.
Stališče situacije je torej naslednje: vse, kar je ali kar bi lahko
bilo prezentirano, je konsistentno, je eno, enostavno je (za situa-
cijo), medtem ko vsega ostalega, torej vsega, kar ni šteto-za-eno,
ni. Toda ta »ni« ni goli nič, temveč je natanko dvoje: za situacijo
ni nekonsistentnega mnoštva kot predpostavke štetja in ni same
operacije štetja, ki prav tako ni prezentirana, ker je prezentacija
šele rezultat njenega delovanja. Ta dvojni, podvojeni nič, »fantom
nekonsistence«, ki insistira v situaciji, torej praznina kot to, kar
prezentaciji nenehno uhaja, situaciji grozi z njenim razpadom. Zato
vsaka prezentacija vselej že kliče po svoji podvojitvi, ki bi ta nič
fiksirala in dokončno vzpostavila režim Enega.
Ta druga konstelacija realnosti, ki podvoji prvo, je pravzaprav
zopet neko štetje. Je neka struktura, ki ima več imen: gre za meta-
strukturo, reprezentacijo, za stanje oziroma državo."* Teh dveh etap
konstitucije realnosti, še enkrat, ne gre razumeti ločeno. Vselej
nastopita skupaj, če obstaja prva, potem nujno obstaja tudi druga:
»[...] vsaka situacija je strukturirana dvakrat. Kar pomeni tudi:
vselej obstajata hkrati prezentacija in reprezentacija.«'
Reprezentacija je skratka neko ponovno štetje, ki pravzaprav
meri na prezentacijo prezentacije. Toda v nasprotju z ontološko
situacijo, ki kot dejanska prezentacija prezentacije prezenüra
natanko zagate in paradokse same prezentacije, poskuša reprezen-
4.	Badiou se tu poigrava s francosko besedo /'etof, ki pomeni stanje, pisana z
veliko začetnico, l'État, pa državo. Seveda upoštevajoč vse politične impli-
kacije.
5.	EE, strilo.
204
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
tacija spodletelost tega prvega, izhodiščnega štetja popraviti, izpo-
polniti. Reprezentacija namreč meri natanko na to, kar prezentaciji
uhaja, in sicer na dvojni nič, ki jo konstituira. Zato je reprezentacija,
kot pravi Badiou, »štetje samega štetja«, lahko pa bi dodali, daje
obenem tudi štetje čistega, nekonsistentnega mnoštva. Oboje je
namreč za situacijo neki neznosni nič, ki jo preči in ji preti z razkro-
jitvijo. Reprezentacija skratka zakoliči to, kar je za situacijo neki
nič, temeljna praznina, tako dajo reprezentira, zastopa. Oziroma
še drugače: reprezentacija s tem, ko šteje nič, ki preči situacijo,
pozitivira, utelesi sam manko te situacije. Zato bi lahko za operacijo
reprezentacije postavili neko štetje, ki iz nič naredi Eno. Pri čemer
ne gre pozabiti, da omenjeni nič ni goli, prazni, ne-bitni nič, pač
paje tako rekoč pozitivni nič, saj »vsebuje« dvojno zagato prezen-
tacije.
Badioujeva ontologija oba postopka štetja opre na matematično
teorijo množic. Prvo štetje, prezentacijo, pojasni relacija pripadno-
sti, ki je tudi edini način, kako je v okviru ontologije mogoče
govoriti o eksistenci. Situacija je neka množica elementov. Mno-
štvo, množica elementov pa obstaja, kolikor zadosti vrednosti
določene variable, kolikor pripada oziroma je element neke druge
množice, denimo ß e a. Drugo štetje, reprezentacijo, pa pojasni
relacija podmnožice, vključitve, na primer yea, kjer je neka
množica podmnožica oziroma del druge. Relacija podmnožice je
izpeljana iz relacije pripadnosti. Razmerje med tema dvema relaci-
jama pravzaprav pripravi teren za tretji moment konstitucije real-
nosti, ki je prav tako neizogibna posledica prvih dveh. Vzemimo
primer: imamo konsistentno množico s tremi elementi, kar pomeni,
da množica prezentira vsakega od njih. To je raven prvega štetja:
množici pripadajo trije elementi. Nato pa lahko v okviru te množice
reprezentiramo različne grupacije njenih elementov, konstruiramo
različne podmnožice, in število teh podmnožic je nujno večje od
205
ANA ŽERJAV
Števila njenih elementov. To število je znano: število podmnožic
množice z n-elementi je 2", v našem primeru je to 2', torej skupaj
8. Težava nastopi, ko poskusimo izračunati število vseh podmnožic
na ravni neskončnih množic. Zagata je v matematiki poznana kot
Cantorjev problem kontinuuma. Cantorjeva hipoteza o kontinuumu
pravi, daje mogoče moč množice 2''°, se pravi moč množice vseh
podmnožic najmanjše neskončne množice izenačiti z močjo
naslednje najmanjše neskončne množice X,, tako da bi bilo za-
poredje	... enako zaporedju K,, - To hipote-
zo je leta 1970 spodbil Easton, ki je dokazal, daje 2"° sicer lahko
enako K,, vendar paje lahko enako tudi K ^^ ali K Kar pomeni,
daje po eni strani vsaka fiksacija tega presežka vključenosti nad
pripadnostjo oziroma stanja nad situacijo arbitrarna, po drugi strani
pa, daje problem neizmerljivosti tega presežka neki paradoksalni
moment znotraj same matematike, ki krni njeno lastno konsistent-
nost. Če torej števila vseh podmnožic na ravni neskončnih množic
ni mogoče natančno določiti, če je problem kontinuuma nerazreš-
ljiva matematična zagata, je mogoče reči le, daje število podmno-
žic vselej večje od števila njenih elementov, toda količine tega
presežka ni mogoče fiksirati. Je dobesedno neodločljiv, neizmerljiv,
je to, čemur Badiou reče excès errant, blodeči presežek.
Ta popolni, vrtoglavi presežek reprezentacije nad prezentacijo
bi lahko označih za tretji moment konstitucije realnosti, saj je v
igri vselej, ko sta v igri prva dva. Je tako rekoč nujni nasledek
vsake (re)prezentacije. Badioujeva poanta namreč ni samo v tem,
da je mogoče neko situacijo reprezentirati na neskončno mnogo
načinov, ampak predvsem, da vsaka dejanska reprezentacija v sami
situaciji proizvede neki notranji presežek. Vsaka reprezentacija
je absolutni eksces nad situacijo, v določenem smislu sega čezse,
sama po sebi je že ekscesivna. Ta moment presežka same repre-
zentacije se matematično dokaže takole: obstaja vsaj en element
206
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
množice vseh podmnožic določene množice, ki ni element te izho-
diščne množice. Se pravi, da nobena množica ni sposobna narediti
Enega iz vsega, kar vključuje. Če je bil namreč zastavek repre-
zentacije fiksiranje, prišitje niča na Eno, poskus afirmacije Enega
brez vsakega preostanka, pa ta neizogibni presežek operacije repre-
zentacije nad prezentacijo pravzaprav pokaže, da ta poskus spod-
leti. Reprezentacija resda nič prevede v Eno, toda hkrati, kot svoj
notranji moment, proizvede tudi nekaj, kar krni vsako totalizirajočo
enotnost. Kar je mogoče zopet razumeti kot posledico dejstva, da
je Eden, ki ga proizvede, v bistvu neki Eden, ki manjka.
Vprašanje presežka reprezentacije nad prezentacijo je sicer ena
od najbolj zapletenih postavk Badioujeve ontologije. Sam pojem
reprezentacije namreč vključuje vsaj tri dimenzije: reprezentacija
je po eni strani koncipirana striktno na ravni svojih imaginarnih
učinkov, se pravi s stališča situacije kot dejansko prekritje praznine
in kot fiksacija, izravnava presežka, kot iluzija Enega. V knjigi
20. stoletje, kjer so mestoma osvetljene ontološke implikacije re-
prezentacije, je ta imaginarni aspekt formuliran v obliki neskladja
med realnim in reprezentacijo. Reprezentacija »zamaši luknje tega,
kar se realno prezentira in kar je vselej diskontinuirano«, »proto-
koli reprezentativne legitimacije [poskušajo] vzpostaviti kontinui-
teto tam, kjer je ni«, in dati nezdružljivim sekvencam »enotno
ime, ki pravzaprav izhaja iz fiktivnih objektivnosti«,® medtem ko
je realno vselej na strani srečanja in diskontinuitete. Realno je
prekinitev, nesmisel, reprezentacija pa učinkuje kot fikcija konti-
nuitete in smisla.
Po drugi strani je reprezentacija kot stanje situacije vselej že
koncipirana v svoji imanentni presežni funkciji - kako bi bilo
sicer mogoče trditi, da sta upor in kreacija kot prekinitev s stanjem
6. Alain Badiou, 20. stoletje, op. cit., str. 135-136.
207
ANA ŽERJAV
situacije možna le kot prehod iz negativnega znaka ekscesa v
pozitivnega, ne pa kot nenadna pojavitev samega ekscesa? Da
imamo skratka že na ravni same reprezentacije neki eksces, da
raven samega stanja že vključuje imanentni presežek, ki ga lahko
kreacija zgolj transformira, ne pa tudi izumi?''
In naposled, inherentni presežek reprezentacije kot njeno realno
se izraža v samem dogodkovnem imenu, ki ga Badiou definira
kot Dvoje, kot splet praznine in lastnega imena, torej kot reprezen-
tacijo, ki to ni, kot reprezentacijo, ki v situaciji nič ne reprezentira
oziroma ki reprezentira sam nič situacije kot svoj lastni razcep - v
20. stoletju ima takšna paradoksalna reprezentacija različna imena:
Mallarmé, Brecht, Malevič, Dvoje, »mi«, »skupaj«, kreacija itd.
Iz koncepcije konstitucije realnosti je torej mogoče sklepati,
da sta neizogibni posledici vsake dosledne ontologije mnoštva, ki
izhaja iz aksioma, da ni Enega, dve: na strani prezentacije praznina,
na strani reprezentacije pa presežek. Vsaka situacija je strukturirana
okoli neke temeljne praznine, ki jo od znotraj najeda, in vsako
stanje, vsaka država, ki fiksira to praznino, proizvede določen
presežek, ki ga v okviru same te operacije ni mogoče fiksirati. Na
ravni ontologije oziroma matematike je postavka biti vselej tudi
postavka manka in presežka.
2. Dve državi, dve reprezentaciji?
Toda pojem reprezentacije se še dodatno zaplete. Zaplete se
ob vprašanju, kakšna je razlika med reprezentacijo, kije na delu v
političnosti totalitarnih režimov, in reprezentacijo, ki ustreza (a)po-
litičnosti današnjih liberalnih kapitalizmov oziroma parlamentar-
7. Ibid., str 173ff.
208
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
nih demokracij. Vprašanje je zanimivo zlasti s stališča ontologije-
slednja namreč ne pojasni tipa reprezentacije apolitičnosti in nihi-
lizma demokracij ter njemu ustrezne (reaktivne oziroma sofistične)
subjektivnosti, kar je sicer tema, ki je od devetdesetih let dalje v
Badioujevih tekstih vseskozi prisotna. To deloma onemogoča
ontologija iz osemdesetih let, ki je zasnovala takšno koncepcijo
subjekta, ki onemogoči razvitje realnega različnih tipov subjektiv-
nosti v navezavi na različne tipe situacij. Resda obstajajo štirje
tipi subjekta (vezani na štiri tipe generičnih postopkov), toda na
ravni ontologije se stekajo v enega samega. Ontološka koncepcija
subjekta je strogo podogodkovna, subjekt nastopi kot odgovor
dogodka, realnega, ki v situaciji razvija njegove učinke, kot končen
fragment neskončnega postajanja procesa resnice. Poteza, ki je
morda ključna in ki onemogoči preprosto sopostavitev različnih
tipov subjektivnosti kot različnih odgovorov na realno dogodka,
paje prav dejstvo, da se takšna koncepcija subjekta vseskozi razvija
v razliki do golega stanja situacije, se pravi v razliki do nekakšne
»preddogodkovne« konstelacije realnosti, ki jo preči in prekinja.
Iz zastavitve konstitucije realnosti je sicer razvidno, da »preddo-
godkovna« situacija ne obstaja, da obstaja kvečjemu situacija, se
pravi stanje, ki zapreči svojo inherentno praznino. Vendar pa se
Badiou predvsem tam, kjer obravnava pojme, kot so generični
postopek, resnica, zvestoba in subjekt, osredotoči na moment
prekinitve z redom biti, z vednostjo, stanjem in državo, na vpraša-
nje, kako podogodkovni režim funkcionira v razliki do tistega, od
česar se odmika. Kar pomeni, daje vprašanje, kako sama navadna
situacija ravna s svojim realnim, enostavno premeščeno v red tega,
s čimer je treba prekiniti. Tako je subjektivnost, ki je korelativna
samemu stanju, v Biti in dogodku izenačena s končno množico,
kar je definicija, ki v nekoliko spremenjeni obliki, kot človeška
žival, nastopa tudi v Etiki. Šele v Svetem Pavlu je nekoliko
209
ANA ŽERJAV
natančneje razvit tisti sodobni subjektivni tip, ki ga opredeljuje
predikat končnosti. Vendar pa je takšno zastavitev subjekta kot
razcepljenega, kot subjekta želje in zakona - pri čemer ni mogoče
spregledati Lacanove terminologije -, nemogoče natančno razde-
lati v kontekstu Badioujevih ontoloških postavk. Tema ontologije
torej ostaja tudi ob kasnejših poskusih približevanja temu poseb-
nemu tipu subjekta, ki ni enostavno subjekt resnice v klasičnem
Badioujevem pomenu besede, bolj v ozadju. Zakaj? Zato, ker je
eden temeljnih zastavkov Badioujevega pojmovanja subjekta od-
mik od tistega, ki ga je v določeni fazi svojega dela zasnoval Lacan.
Badiou stavi na subjekta, ki ga ne bi bilo mogoče zvesti na nega-
tivnost, na manko ali prazno mesto strukture, na instanco, ki ponik-
ne med dvema označevalcema oziroma ki je v sami označevalni
razliki. Poziciji sta tako rekoč diametralni: gesta, s katero se Badiou
odmakne od Lacana, je postavka, da praznina ni subjekt, ampak
to, kar situacijo prišije na njeno bit. Praznina je vezana na pojem
situacije, prezentacije, in subjekt lahko nastopi kot to, kar situacijo
prisili, da v sebi artikulira svoj lastni moment nemožnega. Subjekt
je zasnovan strogo afirmativno, gre za subjekta, ki deklarira dogo-
dek, ki v situaciji skozi zvestobo temu dogodku spravlja v igro
njeno nemožno. Toda če lahko Badiou v okviru ontologije, grobo
rečeno, konstitucijo Lacanovega subjekta želje nadomesti s konsti-
tucijo (stanja) situacije,® pa Lacana sreča povsod tam, kjer se pri-
bliža logiki, po kateri funkcionira tisti tip sodobne subjektivnosti,
ki ga v svoji lastni terminologiji ne more zajeti pod kategorijo
subjekta. Kar njegovo filozofijo večkrat postavlja pred dilemo: onto-
logija ali subjekt želje oziroma subjekt resnice ali človeška žival?
Dejansko obstajajo določene vzporednice med funkcijo želje pri Lacanu in
tistim tipom situacije, ki jo Badiou imenuje navadna oziroma naravna situa-
cija in ki jo matematično ponazori teorija ordinalnih števil. (Prim. EE, op.
cí'í., poglavje »Bit: narava in neskončno. Heidegger/Galilej«, str 141-190.)
210
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
Člen, ki lahko služi kot most med ontologijo in željo ali resnico
in živalskostjo, je prav pojem reprezentacije. Poleg splošnega
ontološkega postopka prešitja situacije je namreč reprezentacija
na ravni političnega pogoja koncipirana dvojno: totalizirajoča
reprezentacija totalitarnih političnih režimov se strogo loči od neto-
talizirajoče reprezentacije parlamentarnih demokracij. Ta dvojnost
pojma reprezentacije - prvo ponazori denimo nacistična politika,
drugo pa demokratična in pravna država - omogoči določeno raz-
širitev ontologije: enotna ontološka shema se razvije v dva odgo-
vora, ki lahko nato služita kot izhodišče za prehod ontologije na
različne koncepcije samega subjekta.
Nacizem je neka singulama politika, ki, tako kot vsaka politika,
sledi določeni dogodkovni prekinitvi.' Vendar pa nacizem ni
univerzalna politika. Politika je namreč lahko univerzalna le, če
učinke dogodka razvija tako, da v sebi ohrani svoje lastno neimen-
Ijivo. Če skratka ohrani notranjo vrzel, ki onemogoči njeno
totahzacijo. Nacizem, nasprotno, imenuje svoje lastno neimenljivo
in se tako namesto skozi univerzalno naslavljanje pojavlja v obliki
določitve dveh skupnosti: na eni strani Nemcev kot resnice te poli-
tike in na drugi Židov kot njenih privilegiranih sovražnikov. Onto-
loško gledano torej nacistična reprezentacija poteka tako, da
privilegira eno podmnožico in jo prešije s pojmom resnice.
Drugi tip reprezentacije, kije povezan z demokracijo in s pravno
državo, je v tem pogledu nekoliko bolj zapleten.'" V nasprotju s
sodobnimi koncepcijami mnoštva je pri Badiouju režim reprezen-
9.	Za problematiko nacizma prim, predvsem Alain Badiou, Etika. Razprava
o zavesti o zlu, Analecta, Ljubljana 1996. Za vprašanje reprezentacije v
totalitarnih režimih prim. D'un désastre obscur Sur la fm de la vérité d'État,
Éditions de l'Aube, Pariz 1998,
10,	Prim, D'un désastre obscur, op. cit., in Abrégé de métapolitique. Éditions
du Seuil, Pariz 1998,
211
ANA ŽERJAV
tacije kot take vselej Eno. Demokratično Eno, se pravi demokra-
cija, ki je speta z državo, je kapitalo-parlamentarizem. Je skratka
neko stanje, neki modus politike, ki sestavi ekonomsko učinko-
vitost in vsesplošni, ljudski konsenz. Toda takšna politika je
sofistika, se pravi, da temelji na izključitvi dimenzije resnice. Parla-
mentarna politika ni namreč nič drugega kot svoboda mnenj. Za
takšno politiko je vprašanje resnice vezano na predstavo o absolut-
nem Zlu: vsaka pozitivna določitev Dobrega, Ideje, se zaradi svoje
pozitivne enoznačnosti nujno izteče v totalitarizem. Vendar pa
razpravljanje in iskanje konsenza med različnimi, kvazi heteroge-
nimi mnenji ne bi bilo mogoče, če ta mnenja ne bi temeljila na
nekem avtoritarnem mnenju, na skupnem horizontu, ki to diskusijo
sploh šele omogoča in normira. Ta skupni horizont je v primeru
kapitalo-parlamentarizma zelo abstrakten: podlaga različnih mnenj
je predpostavka subjektivne enotnosti, »zdrave pameti«, skupnosti,
goli »biti-z«, »skupaj«. Kapitalo-parlamentaristična realnost
današnjih demokracij torej ni čisto, nekonsistentno mnoštvo, pač
pa Eno-mnoštvo, mnoštvo homogenih mnenj. Dobro glede na
predpostavko skupnosti je ultimativni garant politične sodbe. Zato
je vsako mnenje, ki nasprotuje dobremu bivanju skupaj, nedemo-
kratično, nekorektno mnenje, ki je konec koncev prepovedano
(primer današnjih »teroristov«, »neonacistov«, »pedofilov« itd.).
Nihilistični dispozitiv možnosti konsenza, ki temelji na detekciji
Zla in ne na pozitivni določitvi Dobrega, je dominantna ideologija
sodobnih parlamentarnih držav.
Za razliko od reprezentacije v totalitarnih režimih, ki šteje
podmnožice situacije glede na privilegirano podmnožico-resnico
(z imenom »Nemci«, partija, aristokracija itd.), kapitalo-parlamen-
taristično štetje torej poteka tako, da obravnava vse podmnožice
oziroma dele neke situacije kot enake/enakovredne. Vezni člen
med Enim in mnoštvom je v tem primeru pravo, norma. Pravna
212
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
drŽava, ki temelji na človekovih pravicah, meri na celotno člove-
štvo. Pravne norme delujejo kot za vse enake, pravo je splošni,
formalni okvir za vse dele, ki pripadajo določeni situaciji. Toda
zakaj je pravo formalno? Zato, ker množica, sistem pravil, nima
za načelo svoje legitimnosti nobene posebne podmnožice, ker Ideja
ni utelešena v nobenem partikulamem delu. Če je v totalitarnih
režimih privilegij določene podmnožice arbitraren, se pravi privi-
legij brez pravila, potem je nujno tudi substancialen (kar je pokazal
primer nacistične politike, isto velja za socialistične države-partije).
Podmnožica, ki se postavi na mesto resnice, ki je resnica, ker jo
privilegira njeno mesto izjavljanja, preko te resnice (vsebine,
vrednot) in v njenem imenu obravnava tudi ostale dele situacije.
Medtem ko parlamentarna država, ki v skladu s pravili obravnava
vse dele situacije enako, ki torej na ravni reprezentacije ne artikulira
nobene resnice, dele, na katere se nanaša, spremeni v gole številke,
ki naj zagotovijo njeno nemoteno funkcioniranje. V totalitarnih reži-
mih je kategorija resnice operativna, v parlamentarnih političnih
sistemih pa jo nadomesti operativnost stanja, kjer ni resnice.
Toda vprašanje dveh različnih tipov reprezentacije in posledično
dveh tipov politik se nekoliko zaplete, ko ga povežemo z vpraša-
njem strukture simbolnega univerzuma reaktivne subjektivnosti.
Če je namreč temeljna poteza totalitarnih politik dejstvo, da ope-
rirajo z nekim pojmom resnice, da torej artikulirajo neko politično
realno, ki je sicer, namesto da bi ostalo odtegnjeno, substanciali-
zirano, pa v parlamentarnih politikah sam pojem resnice umanjka.
Gre torej za politike, ki ne artikulirajo nobenega političnega
realnega, za nekakšne politike brez političnega jedra, za apolitične
politike. Zato se zastavlja vprašanje, ali parlamentarne demokracije
sploh so politike oziroma kaj je kapitalo-parlamentarizem, če ni
neka politika. Reprezentacija v totalitarnih politikah ontološko gle-
dano poteka tako, da Resnica-Ideja zapolni, substancializira praz-
213
ANA ŽERJAV
nino, prazno mesto Enega. V nasprotju s tem reprezentacija v parla-
mentarnih politikah dimenzijo Resnice-Ideje zavrže, izžene,
namesto nje pa vpelje pravilo akumulativnega štetja in ekvivalenco
vseh delov situacije. Če bi se imperativ prvega tipa reprezentacije
lahko glasil »Vse za Idejo!«, pa velja za drugi tip reprezentacije
imperativ, ki je znana Badioujeva sintagma: »Živi brez Ideje!«
Toda tu ni težko opaziti določene zagate. Kaj je namreč operacija
reprezentacije s stališča same situacije drugega kot pozitivacija
praznine te situacije, prišitje niča na Eno, afirmacija določene
Ideje? Ali ni sama operacija reprezentacije na ravni situacije ekvi-
valentna temu, čemur bi lahko nekoliko na hitro rekli zmožnost
za Idejo, za Eno, natanko kolikor je to Eno v osnovi neko Eno, ki
manjka? Oziroma drugače, ali kapitalo-parlamentaristični tip
reprezentacije ne izpričuje ravno krize samega koncepta reprezen-
tacije kot takega? Ali torej ne gre za neko realnost, ki je oropana
reprezentacije, tako da pravzaprav ne bi mogli govoriti o dveh
tipih reprezentacije, pač pa o reprezentaciji in tistem, kar od
realnosti preostane tedaj, ko slednja umanjka?
Na to vprašanje je mogoče podati dva odgovora: po prvi hipo-
tezi današnji kapitalo-parlamentaristični režimi izpričujejo neko
realnost, ki nastopi kot posledica zavrnitve operacije reprezen-
tacije. Tako daje na delu, tokrat v nasprotju s temeljno Badiouje-
vo postavko, po kateri prezentacija in reprezentacija vselej nasto-
pita skupaj, neka konstelacija realnosti, kjer dominira operacija
prezentacije, kije logično gledano prvotna, brez reprezentacije."
11. v psihoanalitičnih terminih je takšna rešitev psihotična. Vzporednice med
modernimi oblastnimi mehanizmi in Schreberjevo psihotično konstrukcijo
je razvil Eric L. Santner v svoji knjigi M_v own prívate Germany, Princeton,
1996. Prim, tudi krajši in nekoliko prirejen odlomek iz te knjige, »Schre-
berjeva skrivna zgodovina modeme«, v: Primer Schreber, Analecta, Ljub-
ljana 1995, str 165-185.
214
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
Po dragi hipotezi pa imamo v sodobnih kapitalo-parlamentari-
stičnih državah opravka z nekakšno mutacijo same reprezentacije.
V tem primeru se ohirani Badioujeva postavka o hkratnosti prezen-
tacije in reprezentacije, pri čemer paje treba reprezentacijo formu-
lirati dragače, in sicer natanko kot reprezentacijo, ki je izpraznjena
same sebe, kot prazno lupino svoje lastne funkcije.'^ Raven repre-
zentacije skratka še vedno obstaja, toda ni več učinkovita, ne
proizvede več nobene Ideje. Ali ni takšna, same sebe izpraznjena
reprezentacija natanko to, kar je poskusil Badiou zajeti s pojmom
pravne države? Če je namreč operacija reprezentacije pozitivacija,
utelešenje praznine, inherentne vsaki situaciji, v Enem, se pravi
gola zmožnost za Resnico-Idejo, pa bi lahko za reprezentacijo, ki
nastopa v parlamentarnih demokracijah, postavili tezo, da
praznino, kolikor je ne uspe reprezentirati, prišiti na Eno, preprosto
izvrže. Če reprezentacija preko Enega praznino prezentacije pre-
vede v presežek, če je Eno skratka neka nemogoča sprega praznine
in njene zapolnitve, katere neuspeh se kaže na ravni samega
presežka, pa je pravna država neko stanje, ki praznino izvrže
natanko s tem, ko reprezentira vse podmnožice situacije kot enake,
tako da nobena podmnožica ni presežna podmnožica oziroma del,
prešit z Resnico, ki je ontološko gledano vselej razcepljena na
moment praznine in njene pozitivacije.
12. Ekvivalent takšne reprezentacije bi lahko v psihoanalizi našli v tem, kar je
Lacan formuliral ob svojem komentarju Claudelove drame Talka. (Prim,
zbornik Claudel z Lacanom, Analecta, Ljubljana 1996.) Sygne, junakinja te
drame, je talka simbolnega, kolikor znotraj samega simbolnega vztraja v
neki poziciji Versagung, zavrnitve, zasmeha samega označevalca. Sygne se
znajde v določeni poziciji dvojne negacije, dvojnega žrtvovanja: ne reče
»ne« zgolj svojim patološkim vzgibom, da bi lahko ostala zvesta svoji Ideji,
ampak reče »ne« samemu temu izhodiščnemu žrtvovanju za Idejo, »poklica-
na je, da žrtvuje negaciji tega, v kar verjame«. Toda Sygne s tem ni razrešena
označevalca, nasprotno, takšna pozicija šele razkrije njegovo pravo moč.
215
ANA ŽERJAV
Toda tudi takšna reprezentacija, kije oropana svoje lastne funk-
cije reprezentiranja, ne nastopa kot konstelacija, ki bi namesto
Enega afirmirala mnoštvo. Četudi drži, daje operacija prišitja niča
na Eno blokirana, pa to isto Eno funkcionira tako, da se kot Eno
afirmira preko ovinka mnoštva. Dovolj očiten primer je prav »sku-
pen horizont« mnoštva mnenj, ki jih normira Eno kot pogoj možne
diskusije. Kar se pokaže vsakokrat, ko se pojavijo »nezaželena«
mnenja, se pravi mnenja, ki niso ena od mnoštev mnenj, ampak
postavljajo pod vprašaj sam njihov skupni temelj.
Kako se takšna reprezentacija odraža na presežku, ki je njen
nujni proizvod? Presežek, ki nastopi v tem primeru, je presežek,
kije izgubil vso svojo presežno funkcijo. Je popolnoma asubstan-
cialni element, člen, ki kroži med različnimi reprezentiranimi pod-
množicami, ne da bi samo to reprezentacijo kakor koli krnil, oviral
ali celo ogrožal. Presežek v določenem smislu stopi na raven same
reprezentacije. Kar pomeni, da ni več njen stranski produkt, ampak
je enostavno še en del več, ki ga proizvede. Ontološko gledano to
pomeni, da presežek reprezentacije nad prezentacijo ni več abso-
lutni eksces nad samo situacijo, ampak golo dejstvo, da se sama
reprezentacija, tvorjenje podmnožic iz elementov situacije, nada-
ljuje ad infinitum.
Parlamentarno-kapitalistična reprezentacija kot pravna država
torej zaradi svoje formalnosti meri na »univerzalnost«. Pravo se
naslavlja na mnoštvo mnenj, identitet oziroma identitarnih skup-
nosti, ki jih proizvaja kot možne naslovnike svoje aplikacije in ki
za nazaj potrjujejo »univerzalnost« njegovega dispozitiva. Med
mnoštvom teh komunitarnih partikularnosti in formalnim pravnim
okvirom ni nobenega protislovja. Dejstvo, da pravo v resnici ni
univerzalno, ampak ga podpira kar najbolj rigidna forma »biti-
skupaj« ali »človekovih pravic«, se pokaže vsakokrat, ko se s tem
formalnim pravnim aparatom sooči neka podmnožica, kije pravna
216
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
situacija ne šteje kot svoje lastne. Toda ker reprezentacija v pravni
državi poteka tako, da šteje vse podmnožice situacije kot enake/
enakovredne, se pravi - kolikor presežek izvzame njegovi lastni
presežni funkciji -, da tako rekoč v neskončnost širi štetje vseh
možnih podmnožic, se to, česar pravna situacija ne šteje - kolikor,
še enkrat, v okviru same sebe šteje vse mogoče -, pojavlja pred-
vsem iz njene zunanjosti. Tej »barbarski« in »necivilizirani« zuna-
njosti smo danes priča bolj kot kdajkoli. Toda zunanjost za sodobne
kapitalo-parlamentaristične sisteme ni element, ki bi ga za svojo
ekspanzijo izkoriščali preprosto zato, ker obstaja. Nasprotno, je
nujni moment njihovega funkcioniranja. Drugače rečeno, zuna-
njost zahodnih demokracij ni kontingentna - slednje jo nepretr-
goma proizvajajo s tem, da reprezentacijo formalno-pravnega
dispozitiva namenijo vsem.
Kako je torej mogoč izhod iz takšne reprezentacije, v kateri je
sleherni poskus kreacije nove podmnožice bodisi že vnaprej obso-
jen bodisi ukinjen v naslednji novi podmnožici in tako naprej v
neskončnost? Ali to pomeni, da je edini način, kako bi se bilo
mogoče izmakniti takšni rešitvi, odpoved reprezentaciji kot taki?
Ontološko gledano ne. Obstaja namreč vsaj še en tip reprezentacije,
in sicer tista paradoksalna reprezentacija, ki reprezentira samo
dogodkovno ime in generični postopek, ki v situaciji razvija nje-
gove učinke. Vendar paje Badioujevo stališče do takšne reprezen-
tacije neodločeno. Terminologija je nejasna že v Biti in dogodku:
dogodkovno ime je mestoma označeno za prezentacijo, ki prezen-
tira neprezentabilno same situacije, mestoma pa za reprezentacijo,
ki reprezentira tisto, kar v situaciji ne more biti reprezentirano.
Ob čemer je treba upoštevati še Badioujevo eksplicitno postavko,
da vsak generični postopek v situaciji prekine z njenim stanjem,
se pravi, da suspendira reprezentacijo in meri na golo prezentacijo
čistega mnoštva oziroma nekonsistence same situacije. Nastopi
217
ANA ŽERJAV
torej določeno konceptualno nihanje, ki se navezuje na omenjene
tri vidike koncepta reprezentacije: po eni strani je reprezentacija s
stališča same situacije mišljena kot pomirjujoč, a fiktiven, ilu-
zoričen učinek Enega, po drugi v svoji lastni presežni funkciji, in
naposled še v svojem imanentnem paradoksu Dvojega. Badiou se
pri obravnavanju koncepta države v veliki meri omejuje izključno
na prvi aspekt - resnica generičnega procesa se zato nujno kaže
kot zunaj, onstran reprezentacije. Toda takšna afirmacija prezen-
tacije za razliko od reprezentacije obenem ukine temeljni ontološki
aksiom, po katerem vsaka konstitucija realnosti terja oba tipa štetja.
Zato bi bilo nemara točneje reči, daje dogodkovna reprezentacija
kot Dvoje praznine in lastnega imena neka reprezentacija, ki v
okviru same reprezentacije razvije realno, matematično oziroma
ontološko jedro reprezentacije. Matematično jedro reprezentacije
je namreč natanko dejstvo, daje Eno, ki je njen rezultat, v osnovi
razcepljeno, je Dvoje: splet praznine in njene pozitivacije. Seveda
drži, da takšna, paradoksalna, dogodkova reprezentacija prekine
s pomirjujočim učinkom Enega reprezentacije na ravni situacije s
stališča same (ne-matematične) situacije. Toda ključno je ohraniti
sámo raven reprezentacije, saj se v nasprotnem primeru sproži
tista logika, ki hoče realno dogodka zajeti neposredno, onstran
reprezentacije, kar je natanko tista subjektivna drža, ki jo Badiou
v 20. stoletju opiše z destruktivno strastjo neskončnega razliko-
vanja realnega od reprezentacije (dozdevka), ki ga vselej izda in
ki je, to je treba poudariti, zelo daleč od odtegovalne logike,
kakršno naj bi vpeljal vsak generični postopek.
Badiou torej v 20. stoletju omenjene zagate reprezentacije, ki
nastopajo na ravni ontologije, razvije v njihovem subjektivnem
odmevu natančno v smeri, ki je bila pravkar nakazana. Destruk-
tivna in odtegovalna strast do realnega ter umanjkanje same te
strasti so tri pozicije, ki vse ohranjajo razmik med realnim in
218
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
reprezentacijo, ki pa ga vsaka artikulira na svoj način. Zato obenem
predstavljajo poskus, kako »matematično« zajeti ne le subjekta
resnice, ampak tudi tiste subjektne momente, ki v ontologiji niso
eksplicitno utemeljeni.
3. Tipologija strasti in njenega manka
Temeljni ontološki aksiom manka Enega oziroma smrti Boga
se v luči strasti do realnega kaže natanko kot sama strast. Strast je
namreč vselej neka intenca, kar pomeni, da sta njen pogoj vsaj
dve mesti: tisto, iz katerega izhaja, in tisto, na katero meri. Za
vsako strast torej velja, da se vzdržuje iz določenega razmika, da
je možna le, kolikor je realnost bistveno razcepljena, se pravi, da
nikoli povsem ne sovpada sama s seboj. Strast, ki meri na realno,
strast do realnega, se potemtakem odvija kot Dvoje realnega in
imaginarnega, realnega in dozdevka, kar drugače rečeno pomeni
tudi, da se odvija v nekem kontekstu, kjer je vprašanje o razliki
med njima sploh mogoče postaviti. In, kar je druga plat istega,
strast do realnega se odvija v kontekstu, kjer je samo realno nemo-
goče popolnoma ločiti od dozdevka in obratno, v kontekstu hkrat-
nosti Dvojega. Prevara dozdevka je skratka ključna, ni mogoče
mimo nje, oziroma, rečeno z Lacanom, »neprevarani blodijo« -
kdor zaobide funkcijo dozdevka, ta blodi. Kljub temu pa to ne
pomeni, da so dozdevek, montaža in fikcija isto kot realno. Slednje
je kvečjemu ideološka parola, ki vlada v današnjih dneh.
Badiou v 20. stoletju predstavi tri podobe takšne strasti. De-
struktivna, aktivno nihilistična strast je strast, ki poskuša realno
in dozdevek za vsako ceno ločiti. To je strast, ki na realno meri
neposredno kot na neki onstran dozdevka, na realno, ki bi bilo
očiščeno madeža dozdevka. Toda ker je dozdevek nujni moment
219
ANA ŽERJAV
samega realnega, se takšna strast, namesto da bi dosegla realno
identiteto, na katero meri, ujame v proces neskončnega očiščevanja
realnega od dozdevkov, s čimer ne uniči le dozdevkov, ki to realno
obrobljajo, ampak tudi samo realno. Destruktivna strast se ujame
v neskončno sumničavost: realno »ni nikoli dovolj realno, da ga
ne bi sumili dozdevka. Strast do realnega je nujno tudi sum. Nič ne
more potrditi, da je realno zares realno, razen sistem fikcije, kjer
bo igralo vlogo realnega.«" Edina točka, kije ni mogoče sumiti,
edino realno, na katero meri destruktivna strast, je naposled sam
nič - nič dozdevka in nič realnega. Strast do realnega kot aktivno
nihilistična strast skratka spregleda, da je nujna posledica žrtvo-
vanja, destrukcije dozdevka, izguba samega realnega, avtentične
identitete kot njenega neposrednega zastavka. Strast, ki hoče po
vsej sili realno osvoboditi dozdevka, postavi realno kot čisto formo,
golo tavtologijo, ki v neskončnost terja uničevanje sleherne vsebine.
Dober primer destruktivne strasti do realnega predstavljajo prav
totalitarni režimi. Nacistična politika, ki tako kot vsaka totalitarna
politika namesto praznine predhodne situacije imenuje njeno
polnost oziroma ki dogodek substancializira, namesto da bi ga
odtegnila, samo realno dogodkovnega imena, ki je njeno lastno
realno, s tem premesti v Drugega. Nacistična strast se zato vpisuje
v režim slabega neskončnega: ime »Nemec« ni afirmativno, tem-
več se odvija na terenu neskončnega razločevanja od drugih, »ne-
Nemcev«. Skupnost »Nemcev« se torej konstituira skozi nekakšno
dvojno negacijo, skozi negacijo negacije »Nemcev«, kar pomeni,
daje njena identiteta naposled določljiva le na podlagi niča, praz-
nine, ki to skupnost obkroža. Neizogibna vsebina zvestobe dogod-
kovnemu simulakru sta zato vojna in pokol"' - »Nemec« obstaja
zgolj kot rezultat negacije svoje lastne negacije.
13.	Alain Badiou, 20. stoletje, op. cit., str 73.
14.	Prim. Alain Badiou, Etika. Razprava o zavesti o zlu, op. cit., str 56ff.
220
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
Drugi tip strasti do realnega je odtegovalni. Za razliko od
destruktivne strasti, ki se opira na razmik med realnim in dozdev-
kom tako, da sam ta razmik med njima povnanji, predstavi v ločeni
obliki, pa za odtegovalno logiko strasti velja, da se opira na razmik
kot na notranji moment samega dozdevka. V tem primeru realno
ni ločeni objekt strasti, za katerega je treba žrtvovati sleherni dozde-
vek in v zadnji instanci tudi samo realno kot dozdevek, temveč v
nekem smislu nastopi kot radikalna zvestoba samemu dozdevku.
Kar je mogoče zgolj, če je sam dozdevek vselej že razdvojen,
razcepljen. Realno v tem primeru nastopi kot notranja razlika sa-
mega dozdevka. In morda za odtegovalno strast ne bi bilo napak
reči, da ni toliko strast do realnega - slednja se, kolikor meri direkt-
no na realno, vselej zaplete v nihilistične paradokse neskončne
destrukcije -, pač paje bolj strast do samega dozdevka, radikalna
strast do dozdevka, ki proizvede realno tako, da dozdevek tako
rekoč pripelje do skrajnosti, do njegove notranje meje. Realno v
tem primeru ni objekt strasti, ampak tisto, kar nastopi kot stranski
proizvod strasti, ki meri na dozdevek kot tak. Če ni realno destruk-
tivne strasti naposled nič drugega kot dozdevek, pa velja za odte-
govalno strast ravno obratno: njeno realno ni dozdevek, ampak je
njen dozdevek samo realno. Odtegovalna strast torej ne meri na
realno kot na avtentično identiteto onstran dozdevka, temveč je
realno te strasti sam razmik med realnim in dozdevkom. Ne žrtvuje
dozdevka v korist realnega, temveč sam dozdevek razpre kot
realno. V tem primeru je realno sama razpoka realnosti/dozdevka.
Če sta destruktivna in odtegovalna strast do realnega dve raz-
lični artikulaciji Dvojega realnega in dozdevka, pa se na ravni
tretjega tipa subjektivnosti, ki ga Badiou imenuje reaktivni, zgodi
neki bistveni premik. Prvi dve strasti sta namreč obe strasti razlike:
bodisi kot jasne ločitve dveh enih bodisi v neločeni obliki Dvojega.
Za subjektivno pozicijo, pri kateri strast manjka, pa bi bilo mogoče
221
ANA ŽERJAV
najprej reči to, da se odvija v nekem kontekstu, kjer manjka sama
razlika. Če strast manjka, potem zato, ker manjka razlika med
realnim in dozdevkom. Toda kaj natančno to pomeni? Kaj pomeni,
da je realno isto kot dozdevek, da imamo v vsakem realnem pri-
meru opravka zgolj z dozdevkom in z ničimer drugim? Prav takšno
prepričanje Badiou zajame s sintagmo »ideologija realnosti«. Real-
nega ni, vse, kar je, je realnost, nekakšna neproblematična, neraz-
cepljena realnost, realnost brez preostanka. Toda trditev, da razmik
v takšni subjektivni konstelaciji preprosto umanjka, bi bila kljub
temu nekoliko prehitra. Drži sicer, da če je razmik med realnim in
dozdevkom pogoj strasti, če je strast možna zgolj, kolikor realno
in dozdevek ne sovpadata, potem izpričuje stanje brez strasti dolo-
čeno krizo samega razmika. Vendar pa takšna subjektivna pozicija
ni enaka preprosti polnosti, ki je sicer res njen pojavni učinek.
Realno tega učinka je namreč drugje: kriza razmika se še vedno
ohranja v dvojni negaciji, v razliki med realnim in dozdevkom,
reaktivni subjekt je še vedno eden od možnih odgovorov na Nietzs-
chejevo formulo »Bog je mrtev«. Tudi subjektivna pozicija, ki jo
opiše določena kriza strasti, je torej nihilistična, toda ne aktivno,
temveč pasivno nihilistična. Njena dvojna negacija ni negacija, ki
preko negacije dozdevka negira samo realno kot objekt strasti,
zaradi česar dejansko »meri na sam nič«. Njena dvojna negacija
je negacija, ki »na nič ne meri« oziroma ki preko negacije realnega
negira samo strast, s čimer povzroči tudi specifično transformacijo
samega dozdevka.
Takšna subjektivna konstelacija artikulira neko specifično dvoj-
no negacijo, ki jo je Lacan razvil v svojem seminarju o tesnobi.''
Tesnoba je neki fenomen, ki dobro izpostavi kočljivost položaja,
v katerem se znajde subjekt v primeru takšne dvojne negacije.
15. Prim. Jacques Lacan, Le séminaire, Livre X, L'angoisse, Champ Freudien,
Éditions du Seuil, Pariz 2004.
222
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
Kajti tesnoba ni odraz nekakšnega neproblematičnega, primarnega
užitka, kjer bi realno sovpadalo z dozdevkom, kjer bi bila oba
dejansko nerazločljiva. Takšno stanje ne bi bilo v ničemer tesnob-
no, bi pa ukinilo subjekta in njegovo strast, ki se vzdržuje iz nju-
nega inherentnega razmika.
V nasprotju s psihološko razlago tesnoba ni afekt, ki bi bil
značilen po tem, da nima objekta. Tesnoba vse prej priča o neki
neznosni bližini samega objekta, objekt je preblizu, toda preblizu
je natanko zato, ker je ujet v dvojno negacijo »manka manka«.
Tesnoba nastopi, ko sam manko, v našem primeru razlika med
realnim in dozdevkom, iz katere se vzdržuje želja oziroma strast,
umanjka. Razmik kot pogoj želje/strasti je namreč tisto, kar sub-
jektu zagotavlja določeno oporo, kar zagotavlja funkcioniranje
same želje. V primeru, da dozdevek ni realno in obratno, je realno,
ki ni dozdevek, dovolj daleč, da subjektu ne grozi z njegovim
lastnim razpadom.
Kaj torej takšna konstelacija, kjer manjka strast, pomeni za
sam dozdevek? Pozicija destruktivne strasti do realnega sloni na
predpostavki, daje Dvoje enako dvema enima. Realno je tu ločeno
od dozdevka, se pravi, da je notranji razcep samega dozdevka
povnanjen, s čimer je dozdevek oropan svojega lastnega realnega.
Destruktivna strast lahko meri na realno le v spoju z dozdevkom,
ki ga žrtvuje. Dozdevek je hrbtna plat realnega, ki preprečuje, da
bi se strast realno izpolnila. Za odtegovalno strast nasprotno velja,
da dozdevek razpre za realno, ki ga preči. Dozdevek je v tem
primeru prav tako žrtvovan, natančneje, odtegnjen, toda ne v imenu
realnega, ampak v imenu samega dozdevka kot realnega. Za pozi-
cijo, v kateri se strast ujame v svojo lastno negacijo, paje dozdevek
tisto, kar nastopi namesto realnega in se zato kaže kot nekakšna
zapolnitev razpoke samega dozdevka. Dozdevek, ki stopi na mesto
realnega, v pravem pomenu besede ni več dozdevek (realnega).
223
ANA ŽERJAV
ampak je vse prej neki moment, ki v redu dozdevka ukine sam
dozdevek. Opravka imamo skratka z nekakšnim dozdevkom, ki
to ni, saj se postavi na tisto mesto, kjer se sicer nahaja realno kot
pogoj samega dozdevka. Če destruktivna strast loči realno in
dozdevek in če odtegovalna strast eno dozdevka razcepi z realnim,
pa bi bilo za pozicijo, kjer sama strast umanjka, mogoče postaviti
hipotezo, da poskusi to ločenost dvojega oziroma Dvoje realnega
in dozdevka zopet spraviti v eno, zaceliti vrzel same realnosti.
Toda ta gesta spodleti ravno zato, ker prav s tem, ko poskuša Dvoje
prekriti z enim-dozdevkom, v sebi še vedno ohranja razcep med
dozdevkom in realnim. Reaktivna subjektivnost se torej znajde v
nekakšni navidezni polnosti, ki poskuša na silo poenotiti Dvoje
realnega in dozdevka, a za ceno tega, da blokira produktivnost
njunega inherentnega razmika.
Subjektivni tipi, vezani na pojem strasti do realnega, torej v
grobem predstavljajo rezultat, do katerega je mogoče priti preko
ontologije mnoštva in razčlenitve pojma reprezentacije. Dobimo
tri subjektivne pozicije, ki - vsaka posebej - odgovarjajo določe-
nemu reprezentacijskemu tipu: destruktivna strast reprezentaciji,
ki pojem resnice prešije z neko partikularao podmnožico, reaktivna
pozicija manka strasti reprezentaciji, kije izraz svoje lastne neope-
rativnosti, odtegovalna strast pa paradoksalni dogodkovni repre-
zentaciji, ki reprezentira Dvoje praznine in lastnega imena.
Toda razmerje med temi tremi subjektivnimi pozicijami ni eno-
stavno. Ontologija utemelji le subjekta odtegnitve (subjekta res-
nice), filozofija nasploh sicer misli tudi pozicijo destrukcije (Zlo
totalitarnih režimov kot hrbtna plat resnice-dogodka), medtem ko
je reaktivna subjektivnost današnjih dni v veliki meri zgolj neka
partikularnost, na račun katere Badiou ne afirmira le prvega, tem-
več v določenem smislu privilegira tudi drugo (»raje katastrofa
kot ne-bit«). Raje Nekaj (bodisi Dobro bodisi Zlo) kot Nič.
224
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJE SUBJEKTA
Seveda je treba takšno, strogo afirmativno gesto pri Badiouju
vsekakor podpreti - nujnost afirmacije je danes edini možen izhod
iz nihilizma situacijske indiferentnosti. Vendar pa afirmativnost
ni nujno razlog za filozofsko privilegiranje zgolj enega (ali več)
subjektivnih tipov. Nasprotno, Badioujev očitek, ki se sicer naslav-
lja na patos občutka krivde današnjih »legitimnih« politik, se vtem
primeru obrne: prav tako kot je nacizem neka singularna politična
misel, ki ostaja kot nemišljena v temelju ponavljanja vsake možne
politične misli, je namreč tudi kapitalo-parlamentaristična (a)poli-
tika neko stanje, ki se ga misel, kolikor ga ne misli, tudi ne more
znebiti. Po drugi strani pa se afirmacija subjekta resnice, ki poteka
na račun mišljenja realnega stanja reaktivnosti, postavlja kot filozof-
ski imperativ, ki ukine filozofske pogoje in predlaga subjekta-
resnico kot edini in neposredni dostop do realnega današnjih dni.
Če torej Badioujeva ontologija, pa tudi nekateri drugi teksti,
še zlasti njegov filozofski slog, privilegirajo podogodkovnega sub-
jekta kot edino in nujno resnico sveta, pa velja, da se je Badiou
povsod tam, kjer se strogo drži svoje filozofske metode (paradig-
matski primer je prav 20. stoletje), tako rekoč prisiljen približati
tudi realnemu drugih subjektivnih tipov, kijih misli nalaga čas, v
katerem misli. Ne glede na ontološko selektivnost torej tudi Badiou
vse bolj poudarja,'® da predstavljata edino izhodišče za razmislek
o sodobni realnosti kritika demokracije in identifikacija sodobnega
nihilizma, običajne subjektivnosfi potrošnika kot nihilističnega
telesa užitka, ki je podvrženo demokratični zapovedi govorice.
Filozofska afirmativnost skratka ne sme implicirati ne miselne
destruktivnost ne miselne reakdvnosti - afirmacija ni niti tisto,
do česar pridemo skozi odmik od reakcije in destrukcije, niti ni
16. Prim, intervju »Beyond Formalisation« na spletni strani Centre Internatio-
nal d'Etude de la Philosophie Française Contemporaine, http://ciepfc.
rhapsodyk.net/.
225
ANA ŽERJAV
rezultat nevtralne analize stanja, se pravi zgolj ena od treh možnih
subjektivnih poti. Afirmacija v pravem pomenu besede nastopi
le, če pride do določene podvojitve. V primeru filozofije, ki je
pod pogojem ontologije, je afirmacija možna kot podvojitev onto-
loške sheme afirmacije v vozlu afirmacije, destrukcije in reakcije.
Subjektivne pozicije, ki jih je mogoče razviti na podlagi 20. sto-
letja, torej niso le dober uvod v filozofski razmislek o sodobnosti
in o sodobnih subjektivnostih, ki so del našega lastnega izkustva,
ampak tudi nujni pogoj afirmacije nekega subjekta resnice.
226
Vasja Badalič
V CONI
1. Neka praksa v vzponu
Od približno polovice prejšnjega stoletja naprej so se pričele v
načinu funkcioniranja ameriških in evropskih podjetij realizirati
pomembne in daljnosežne spremembe. Prestrukturiranje, na kate-
rega se tu navezujem, je zaobsegalo opustitev tipa vertikalno integri-
ranega (celovitega, vase-zaključenega) podjetja, ki deluje znotraj
meja svoje matične države, in posledično vpeljavo de-vertikali-
ziranega (razdrobljenega na posamezne samostojne enote) podje-
tja, ki je razpršeno na različnih, tudi izven-nacionalnih lokacijah.
Eden izmed načinov, ki se ga lahko poslužimo za opredelitev tega
novega načina delovanja, je z vpeljavo pojm&produkcijske verige,^
ki označuje ravno to razdrobljenost posameznih funkcij, potrebnih
za izdelavo in prodajo končnega produkta, ki se izvajajo na raz-
ličnih lokacijah. Morda najbolj slikovit, a tudi učinkovit in pre-
pričljiv prikaz te razdrobljenosti nam podaja Robert Reich: »Ko
Američan od General Motorsa kupi Pontiac Le Mans, nevede
vstopi v mednarodno transakcijo. Od 10.000 dolarjev, kijih plača
General Motorsu, jih približno 3.000 pristane v Južni Koreji, kjer
so opravili rutinsko proizvodnjo, 1.850 jih gre na Japonsko za
sofisticirane dele (dele motorja, elektroniko), 700jih gre v Nemčijo
1. Ta pojem povzemam iz: Peter Dicken, Global Shift: Reshaping the Global
Economic Map in the 21" Century (4th. ed.). Sage Publications, London
2003, str 14.
227
VASJA BADALIČ
za oblikovanje, 400 na Tajvan, v Singapur in na Japonsko za manj-
še dele, 250 v Veliko Britanijo za oglaševanje in trženje, približno
50 dolarjev pa gre na Irsko in Barbados za obdelavo podatkov.
Ostanek - manj kot 4000 dolarjev - bo pristal v žepih strategov v
Detroitu, odvetnikov in bankirjev v New Yorku, lobistov v Wash-
ingtonu, zavarovalnic in socialnih delavcev po celi deželi ter lastni-
kov delnic General Motorsa s celega sveta.«^ Na ta način se pro-
dukcijski proces razdeli na posamezne, med seboj ločene enote,
izmed katerih je vsaki dodeljena posebna naloga. Prednost tega
sistema naj bi bila - po eni strani - v popolnem osredotočenju
posameznega člena na svojo nalogo, kar naj bi vodilo v visoko
specializirano delovanje. Vsak člen dela tisto, kar najbolje zna,
opravlja svojo specifično nalogo, ki šele z umestitvijo v širši proces
dobi svoj smisel. Po drugi strani veriga omogoča tudi izjemno
fleksibilnost, saj se lahko posamezen člen, kolikor se izkaže za
nekompetentnega, opusti ter se ga nadomesti z novim.
V luči te omenjene specializacije so »zahodna« podjetja rezer-
virala posebno nalogo tudi za države iz t. i. Tretjega sveta. Pri
iskanju tiste komparativne prednosti, ki bi jo lahko Tretji svet
ponudil v določenem segmentu verige, so ugotovili, da ta prednost
sestoji predvsem v njegovi skorajda neizmerni ponudbi cenene
delovne sile, primerne za opravljanje najbolj preprostih fizičnih
del. Možnosti so tu resnično izjemne: že bežen pogled na kazalce
brezposelnosti, ki vladajo v teh državah, predvsem pa pregled sto-
penj, ki jih dosegajo plače, nam dajejo vedeti, da poceni delovne
sile tu ne bo zlepa zmanjkalo. Zaradi tega se ne smemo čuditi, da
v trenutku, ko naš pogled zožimo na ta Tretji svet, le ena dejavnost
2. Citat povzemam iz ICFTU (International Confederation of Free Trade
Unions): »Behind the wire: Anti-union repression in export processing
zones« na spletni strani http://www.itcilo.it/actrav/actrav-english/teleam/
global/ilo/frame/ epzicftu.htm. [21.10.2004]
228
v CONI
iz celotne verige silovito, prekomerno izstopa - tj. predelovalna
dejavnost, ki večinoma zaobsega sestavljanje, ustvarjanje produk-
tov z nizko dodano vrednostjo.
Z željo, da bi se ta predelovalna dejavnost čim bolj gladko in
nemoteno, predvsem pa rentabilno razvijala, so »zahodne« transna-
cionalne družbe skupaj z državami razvijajočega se sveta razvile
poseben konstrukt, nek nov izum, ki se imenuje izvozna predelo-
valna cona (IPC). Cona je bila izumljena zato, da bi služila kot
poseben prostor, znotraj katerega bi lahko transnacionalke učin-
kovito in poceni izvajale proizvodnjo svojih produktov. Ta conski
proizvodni proces gre približno takole: iz države, kjer se nahaja
transnacionalna korporacija, se v cone prinese, uvozi sestavne dele,
ki jih tamkajšnje delavke' predelajo v določen produkt, nato pa se
ta produkt izvozi na svetovni trg, ponavadi, najbolj pogosto, kar v
trg razvite države, od koder so prišli materiali za njegovo izdelavo.
Gre torej za dejavnost, pri kateri so določeni materiali podvrženi
obdelavi in posledično predelani v neke končne izvozne produkte,
kot so na primer kolesa, igrače, športna oprema, ure, čevlji, telefoni,
avtomobili, računalniki, televizorji itd. Cona tako služi kot nekakš-
no začasno postajališče, kjer se izdelek sestavi, kot postajališče,
kjer lahko roke Tretjega sveta produkcijski verigi dodajo svoj delež.
Pričakovanja, obljube in želje, ki se spletajo okrog con, so se
za vse vpletene akterje vsekakor izkazale kot dovolj prepričljive,
če se ozremo po neverjetni silovitosti, s katero so cone nastajale.
Po začetnih poporodnih težavah, po tistem otvoritvenem letu 1947,
koje bila v Portoriku sprožena želja po odprtju prve predelovalne
3. Glede na to, da v conah prevladuje predvsem delovna sila ženskega spola,
bom vedno uporabljal besedo delavke. V conah so delavke v večini, ker
(in to je le eden izmed razlogov) se tam opravlja predvsem dejavnosti, ki
se jih tradicionalno lotevajo ženske - tu izstopa predvsem oblačilna indu-
strija.
229
VASJA BADALIČ
cone, je njihovo število vse do današnjih dni strmo naraščalo. Če
se za trenutek ozremo po statističnih podatkih," potem ugotovimo,
daje bilo leta 1975 že 79 con, ki so bile nameščene v petindvajsetih
državah, do leta 1986 pa se je njihovo število povzpelo na 176,
nameščene pa so bile v 47-ih državah. A pravi boom pri tem
naraščanju seje zgodil v 90-ih letih prejšnjega stoletja: leta 1995
je bilo registriranih že 500 con v 73-ih državah sveta, leta 1997 -
le dve leti kasneje - pa so se številke povzpele že do 845 con v
93-ih državah. Zadnji razpoložljivi podatek je iz leta 2002, po
katerem naj bi tedaj obstajalo že 3000 con v 116-ih državah. Skupaj
z neverjetno visokim trendom naraščanja števila con se je seveda
povečevalo tudi število v njih zaposlenih delavk, a glede na to, da
se na tem mestu nima smisla preveč natančno poglabljati v kazalce
conske zaposlenosti v posameznih državah, naj zgolj omenim
oceno, po kateri naj bi bilo v vseh conah na svetu zaposlenih pri-
bližno 37 milijonov ljudi.
Namen tega prispevka je, da se poglobi v analizo statusa teh
con. Poskusil bom predstaviti nekatere nove rešitve, ki so se jih
transnacionalna podjetja oprijela pri opredeljevanju in organizira-
nju con, saj menim, da lahko od tu nadalje izluščimo dve po-
membni konsekvenci: ena zadeva odnos korporacij do države, v
kateri se cona nahaja, druga pa zadeva odnos кофогас1ј do lastnih
delavk, zaposlenih v conah. Na podlagi narave teh dveh odnosov
bo postalo razvidno, kakšne oblastne strategije se poslužujejo
sodobna podjetja pri urejanju svojih poslov; pokazalo se bo, kateri
so cilji te strategije in načini, da se ti cilji dosežejo. Pri tem početju
bom izhajal predvsem iz foucaultovskega izročila, saj menim, da
4. Sledeči prikaz naraščanja števila con po svetu povzemam iz ILO, »Employ-
ment and social policy in respect of export processing zones (EPZs)«, ILO,
Ženeva 2002 na spletni strani http://www.ilo.org./public/english/standards/
relm/gb/docs/gb286/pdf/esp-3.pdf. [25.10.2004]
230
v CONI
lahko ravno od tu črpam primerno orodje, ki nam bo pomagalo
najti odgovore na zastavljene iztočnice.
2. V diskurzu: iskanje primernega statusa
Ena izmed ključnih značilnosti oblasti je po Foucaultovem mne-
nju njena sposobnost produciranja določenih tipov diskurza, kate-
rih osrednja naloga je, da njo samo (se pravi njeno naravo in poslan-
stvo) legitimirajo, potrjujejo, ji dajejo veljavo, hkrati pa tudi
skrbijo, da se to poslanstvo uresničuje in širi. To diskurzivno potrje-
vanje oblasti poteka na več ravneh, a tule bi opozoril le na dve:
prvič, primeren diskurz formulira oblasti primeme subjekte, formu-
lira njihove identitete in vloge v vsakdanjem življenju, določa,
kaj ti subjekti so in kako naj sami sebe razumejo, hkrati s tem pa
tudi določa, katere so naloge, ki jih mora ta subjekt izvrševati;
drugič, primeren diskurz tudi poskrbi za oblasti primerna razmerja
med subjekti, poskrbi, da subjekti, ki se znajdejo v različnih vlogah,
razumejo, kakšni so njihovi odnosi. Zaradi tega je diskurz ključ-
nega pomen za uspešno in nemoteno delovanje oblastnih mehaniz-
mov, in ni slučaj, da mu je namenjena posebna pozornost, pozor-
nost, ki se najbolj razkrije ravno pri procesih njegovega ustvarjanja.
S te perspektive se oblast prikazuje kot gonilna sila pri produkciji
primernega diskurzivnega polja, kot tista sila, ki pripomore k roje-
vanju novih izjav, če le-te pomagajo pri vzpostavitvi in utrditvi
razmerij, ki jih ta oblast želi doseči. Oblast spodbuja formulacijo
in cirkulacijo izjav, ki ji ustrezajo, a ob tem tudi skrbi, da se ne
pojavljajo in širijo njej neustrezne izjave. Čeprav je torej diskurzu
dodeljena pomembna vloga pri potrjevanju in izvajanju oblasti,
mora biti njegova prezenca včasih tudi zatrta, tj. v primerih, ko se
prične neprijetno obračati proti zastavljenim oblastnim interesom.
231
VASJA BADALIČ
Povedano s Foucaultovimi besedami: »V vsaki družbi [je] produk-
cija diskurza obenem kontrolirana, selekcionirana, organizirana
in razdeljena preko določenega števila postopkov, katerih vloga
je, da odvrnejo njegove moči in nevarnosti.«' Oblast ima torej
tudi izločevalno tendenco, saj preprečuje, izločuje določene izjave,
kolikor le-te niso usklajene z njenimi usmeritvami. Lahko rečemo,
da oblast določa obe strani: tisto, o čemer se lahko govori, in tisto,
o čemer se ne sme govoriti.
Pri tem početju se oblast ne ozira zgolj na kakšno omejeno,
ozko specializirano (na primer politično) diskurzivno področje,
ampak redno širi svoje lovke na številna, med seboj različna
področja. Uveljavlja se v pravnih, ekonomskih, filozofskih diskur-
zih, prepaja se skozi sociološka, umetnostna področja, kroži v
bioloških, novinarskih poljih ipd., skratka kjerkoli. Nima smisla
ocenjevati, kateri izmed palete tu omenjenih (in tudi ostalih neome-
njenih) diskurzov nosi največjo težo, pomembnost pri urejanju
naših življenj, a zagotovo je pravni diskurz eden izmed tistih, ki
zelo pogosto stopa precej v ospredje. Na tem mestu, pri analizi
statusa con, se bom uperil ravno v pravno področje, saj menim,
da nam pregled določenih pravnih rešitev, ki določajo ta status,
lahko pomaga pri razkrivanju določenih oblastnih interesov, ki se
tu uresničujejo. Pravo nas bo vodilo pri razumevanju vlog, ki jih
conski akterji zapolnjujejo, ter odnosov, ki se med njimi odvijajo.
Ob tem je pomembno omeniti, da se ta pravni diskurz vedno
nanaša na nek določen, zaključen prostor oziroma na neko eksklu-
zivno ozemlje, ki je zajeto znotraj zarisanih meja. Če se ozremo
po analizah v Foucaultovih delih, vidimo, da so pravni (in ostali)
diskurzi, ki določajo nek oblastni model, velikokrat vezani na
5. Michel Foucault, Vednost-oblast-subjekt (ur. Mladen Dolar), Krt. Ljubljana
1991, str. 4.
232
v CONI
specifične prostore oziroma - natančneje povedano - institucije:
v Zgodovini norosti je zanimiva predvsem opredelitev Špitala, v
Nadzorovanju in kaznovanju v glavni vlogi nastopa zapor, v
Rojstvu klinike je tu seveda klinika. Sistem pravnega redaje vedno
tesno zavezan s svojim pripadajočim prostorom, zaradi česar ne
smemo biti presenečeni, da so tudi posebna pravila, ki določajo
cone, vezana na neko posebno, svojelastno consko ozemlje, ki je
ločeno od nacionalnega. Še več, lahko rečemo, da so ravno ta
pravila tista, ki vzpostavljajo conski prostor kot nekaj specifičnega,
kot nekaj, kar se razhkuje od zunanje nacionalne ureditve. Področji,
kjer je to specifičnost najjasneje opaziti, sta področje davčne
ureditve in področje ureditve delavskih razmerij, in zaradi tega
bo ravno njima namenjena osrednja pozornost. Oglejmo si obe.
Tista osnovna značilnost, ki določa naravo vseh con, so popusti
v okviru plačevanja davščin in carin. Glede na to, da v dandanaš-
njem poslovnem svetu ni več dovolj, da so delavke pripravljene
delati za približno 10, 15 tisoč tolarjev na mesec, so si transnacio-
nalna podjetja zaželela in so tudi dosegla še dodatne ugodnosti.
Pridobiti te ugodnosti ni težko, saj večina vlad v deželah nerazvi-
tega sveta zaradi težav pri zaposlovanju svojega številnega prebi-
valstva tako goreče spodbuja prihod tujih podjetij, da v ta namen
postavljajo radodarne, vabljive popuste pri plačilu raznih dajatev.
Zaradi razlik, ki obstajajo med davčnimi sistemi posameznih držav,
je seveda nemogoče potegniti neko enotno opredelitev popustov,
ki izhajajo iz oprostitve dajatev iz teh sistemov, a kljub temu naj
zgolj na kratko navedem dva primera teh olajšav, tako da bomo
lahko vsaj v grobem zaslutili, za kaj pri tem gre. V Gvatemali® so
na primer sprejeli dekret 28/89 o makilah, kjer je navedeno: tuja
podjetja, ki pričnejo operirati v conah, so oproščena plačila carin-
6. Primer iz Gvatemale povzemam iz: ICFTU, op. cit.
233
VASJA BADALIČ
skih dajatev in DDV-ja za uvožene materiale, prototipe, steklenice
in embalažo; oproščena so tudi plačila davka na dobiček za obdobje
prvih desetih let delovanja; oproščena so plačila carinskih dajatev
in davkov, vključno z DDV-jem, na uvoz delovnih strojev, opreme
in rezervnih delov; oproščena so plačila vseh - navadnih in izjem-
nih - izvoznih davkov; povrnjene so jim carinske dajatve, uvozne
takse in DD V, ki so bili plačani v obliki depozita kot garancija za
to, da so materiali, napol predelano blago in embalaža povezani s
produkcijskim procesom.
Tudi Kostarika^ je sprejela podobne ukrepe, saj je za gostujoča
podjetja predvidela: oprostitev vseh dajatev ob uvozu blaga, sestav-
nih delov, kontejnerjev in ostale embalaže, delovnih strojev, opre-
me in rezervnih delov; oprostitev plačila uvoznih dajatev pri uvozu
vozil, potrebnih za izvajanje produkcije, administrativnih del in
ostalega transporta; oprostitev vseh dajatev pri izvozu vseh pro-
duktov in delovnih strojev; oprostitev davka na kapitalske dobičke
in premoženje za obdobje prvih desetih let delovanja podjetja;
oprostitev plačila nepremičninskega transfemega davka; oprostitev
plačila prometnega davka, davka pri prenosu dobičkov v matično
domovino ter davka na dividende; oprostitev plačila lokalnih,
občinskih davkov za obdobje prvih desetih let delovanja; zamrz-
nitev kontrol pri menjavah v tuje valute ter 15 % subvencioniranje
plač v podjetjih, ki se odločijo, da postavijo svoje obrate v manj
razvitih regijah države.
Očitno je, da je cona formulirana kot posebna gospodarska
entiteta, ki soji prihranjene nekatere davčne obremenitve, ki sicer
veljajo za ostala podjetja v državi. Na ta način že lahko zatrdimo.
7. Kostariški primer povzemam iz ILO, »Labour and social issues relating to
export processing zones« na spletni strani http://www.ilo.org/public/english/
dialogue/govlab/legrel/tc/epz/reports/epzrepor.w_61/... [26.10.2004]
234
v CONI
da je to ena izmed točk, na kateri se cona razlikuje od nekaterih
zastavitev nacionalnega reda, se pravi - v tem primeru - od neke
davčne zastavitve, ki ureja gospodarske dejavnosti v državi. Če
naj torej s te perspektive zaenkrat zarišem splošno definicijo cone,
potem lahko rečem skupaj z Dickenom, da je/PC »relativno majh-
no, geografsko ločeno področje znotraj države, katerega namen
je privabiti izvozno usmerjene industrije s ponujanjem posebej
ugodnih investicijskih in trgovskih pogojev v primerjavi z ostalimi
deli države. /PC-ji zlasti priskrbijo, daje blago, kije uporabljano
v produkciji, uvoženo brez carine.«® Cona se iz tega zornega kota
prikazuje kot pravi raj za investitorje, ki prihajajo iz razvitih držav,
kjer so morali plačevati različno velike deleže, zato da seje državni
proračun lahko polnil. Tega v conah ni: tuje gospodarska dejavnost
osvobojena teh plačil.
Zakoni o delovnih razmerjih, ki jih v posameznih državah
aplicirajo v conah, tvorijo eno izmed najbolj občutljivih in hkrati
tudi najbolj problematičnih tem, ki so povezane s conami. Glede
na to, da so to zakoni, ki urejajo status delavk, jih umeščajo v
polje pravic, na katere se lahko sklicujejo, in dolžnosti, ki jih mora-
jo spoštovati, ni presenetljivo, da ravno tem zakonom vsi akterji,
ki so prisotni v conah, posvečajo precej pozornosti. Splošna ocena,
ki se ponavadi navede ob obravnavi te teme, je precej črnogleda:
neka idealna situacija, v kateri bi se spoštovalo vsaj minimalna
delovna pravila in v kateri bi bilo omogočeno svobodno združe-
vanje zaposlenih v neodvisnih organizacijah, ki bi zastopale nji-
hove interese pri delodajalcih, je v conah prisotna bolj kot nek
oddaljen, neuresničljiv mit, kot pa neka dejanska realnost. Razlo-
gov za tako stanje je vsekakor več, a na tem mestu bom poskusil
predvsem pokazati, kako prihaja do teh problemov na podlagi
8. Peter Dicken, Global Shift, op. cit.,str. 179.
235
VASJA BADALIČ
pravnega vzpostavljanja cone kot neke posebne enklave, znotraj
katere veljajo za delavke posebna pravila. Izhodišče, iz katerega
bom poskusil predstaviti to problematiko, bo torej predvsem
primerjava med delavskimi zakoni, ki urejajo status zaposlenih v
conah, in bolj splošnimi, nacionalnimi delavskimi zakoni, saj me-
nim, da nam lahko ravno ta osvetlitev lepo pokaže enega izmed
načinov, kako prihaja do degradacije conske delavke. Ključna vpra-
šanja, ki sijih torej velja tu zastaviti, so naslednja: Ali so nacionalni
zakoni o delovnih razmerjih, ki so sicer v veljavi v posameznih
državah, aplicirani tudi na področja con? Ali pa morda obstaja
določen razkorak med temi nacionalnimi pravili, ki urejajo položaj
delavke, in conskimi pravili? Če ta razkorak obstaja, kakšna je potem
njegova narava, kakšne so njegove značilnosti in kaj iz tega sledi?
Kratek pregled' načinov (ne)apliciranja zakonov o delovnih
razmerjih v conah različnih držav nam razkriva tri vrste pristopov:
prvič - pristop, kjer določena država svoj trenutno veljavni nacio-
nalni delavski zakon aplicira tudi v cone; drugič - pristop, kjer
država sicer aplicira nacionalni zakon v conah, a ob tem doda
manjše popravke temu zakonu, popravke, ki že uvajajo v cone
nek poseben režim; tretjič - pristop, kjer država povsem izvzame
cone izpod pravil, ki so zapisana v nacionalnem zakonu o delovnih
razmerjih, ter zanje pripravi posebna, nova pravila. Če si ogledamo,
kateri izmed teh pristopov je najbolj pogost, potem je vsekakor
potrebno zatrditi, daje to prvi: velika večina držav aplicira svoj
nacionalni zakon o delovnih razmerjih tudi v cone, kar pomeni,
da med obema področjema ni nobenih razlik. Države, kot so Bar-
bados, Jamajka, Trinidad in Tobago, Kostarika, Sri Lanka, Mehika
idr., so poskrbele, da ni nobenih razlik med statusom delavke v
conah in tistimi, ki so zaposleni v ostalih podjetjih v državi. A
9. Pri tem pregledu se opiram na izsledke iz: ILO, op. cit.
236
v CONI
Čeprav je ta prvi pristop najbolj pogost, je vsekakor tudi frek-
venca pojavljanja ostalih dveh pristopov dovolj intenzivna, da si
zasluži posebno pozornost. V skupino držav, ki so uvedle določene
popravke v pravilih, ki urejajo položaj conske delavke, se pravi v
skupino držav, ki so se poslužile drugega pristopa, spadajo na
primer Mavricius, Filipini, Kitajska, Namibija, Kenija in Malezija.
Na Mavriciusu so leta 1993 sprejeli Akt o industrijski širitvi, kate-
rega poslanstvo je bilo med drugim tudi to, da formulira določene
spremembe - v primerjavi s tistim, kar je bilo zapisano v nacio-
nalnem redu - pri razumevanju pravic in dolžnosti conske delavke.
Oglejmo si nekaj primerov teh sprememb: (i.) V coni seje število
plačanih delovnih nadur izračunavalo na osnovi tedenske kvote,
kar pomeni, da dodatne delovne ure, ki so bile izvršene na kateri-
koli dan v tednu niso bile plačane kot nadure, če celotno tedensko
število ur ni preseglo 45-ih ur, kar je bilo maksimalno število delov-
nih ur na teden, ki gaje predvideval Akt o conah. Takega pravila
za ostala podjetja v državi ni bilo. (ii.) Pravila v coni so omogočala
sedem dni zaporednega, nepretrganega dela, medtem ko so nacio-
nalna pravila dovoljevala le šest dni. (iii.) Conska pravila so prizna-
vala ženskam pravico do plačanega porodniškega dopusta le trikrat,
se pravi le ob treh morebitnih rojstvih otrok, medtem ko nacionalna
pravila niso vsebovala nobene takšne omejitve. »Zunaj« je bila
ženska ob vsakem rojstvu upravičena do plačanega porodnišega
dopusta, (iv.) V coni so ženske lahko in so tudi morale delati v
nočnih izmenah, medtem koje bilo to v ostalih podjetjih v državah
prepovedano, (v.) Tudi odpravnina, do katere so upravičeni zapo-
sleni ob morebitnem zaprtju podjetja, je različno obravnavana v
coni v primerjavi z ostalim nacionalnim redom. Do leta 1993 je
bila delavka v coni upravičena do odpravnine šele po treh letih
neprekinjenega dela v podjetju, medtem koje v nacionalnem redu
ta doba znašala le eno leto, poleg tega pa so bile delavke v conah
237
VASJA BADALIČ
upravičene do pridobitve precej nižjih zneskov od tistih, ki so jih
prejemale njihove kolegice izven con. Pravilo, ki je določalo ob-
dobje, po katerem je bila delavka upravičena do odpravnine, so
kasneje nekoliko spremenili: po novih pravilih je delavki, ki je
bila v conskem podjetju zaposlena od enega do treh let, zagotov-
ljena odpravnina v znesku najmanj ene tedenske plače za vsako
leto dela ali pa najmanj dveh tedenskih plač za vsako leto dela v
primeru, koje bila delavka v podjetju neprekinjeno zaposlena več
kot tri leta. (vi.) Naslednja značilnost conskega sistema je bila
tudi ta, da ni predvideval plačil za bodoče pokojnine delavk, med-
tem ko je nacionalni red predvideval, da se za pokojnine nameni
eno četrtino mesečne plače, (vii.) Zadnja razlika, ki jo tu omenjam,
zadeva proceduro pri odpuščanju delavk. V skladu z nacionalnim
redom mora delodajalec, ki namerava odpuščati del svoje delovne
sile, to svojo namero (skupaj z razlogi, ki pojasnjujejo, zakaj je
do te namere prišlo) naznaniti štiri mesece vnaprej na pristojnem
Ministrstvu, od tod pa je primer naprej podan Komisiji za preki-
nitev pogodb o delu. Za delodajalce v conah so seveda veljala
drugačna pravila - ni jim bilo potrebno naznanjati svojih namer.
Posamezne države, ki so posebej za cone uvedle popravke v
nacionalnih pravilih o delovnih razmerjih, so se tega dela lotevale
na zelo različnih koncih. Ponavadi gre za komaj vidne, majhne
razlike, ki le deloma prestavijo položaj delavke pod kakšen nov
poudarek, včasih pa tudi za bolj pomembne, »težje« spremembe.
Namibijska vodstvena elita je, na primer, reahzirala popravek, kate-
rega posledica je bila prepoved pravice do stavke, saj so le-te v
skladu z novimi pravili postale v conah nelegalne. Namibijo bi
sicer lahko mirno uvrstih med države, ki so povsem suspendirale
veljavni nacionalni delavski zakon, saj je bila ravno to ena izmed
prvih potez, s katero se je namibijsko vodstvo želelo prikupiti
tujim investitorjem. A ta celovit suspenz ni trajal dolgo, saj so po
238
v CONI
protestu Državnega sindikata namibijskih delavcev, kije označil
to dejanje v nasprotju z določili Namibijske ustave in sprejetimi
konvencijami Mednarodne organizacije za delo, sprejeli poseben
kompromis: nacionalni zakon o delovnih razmerjih bo veljal tudi
v conah, a z določenim popravkom - stavke bodo prepovedane.
Tudi na Kitajskem so dosegli dogovor, po katerem so nacionalna
delavska pravila aplicirana tudi v conah, a so hkrati tudi poskrbeli
za določeno fleksibilnost v teh pravilih, ki podjetjem puščajo
razmeroma proste roke pri vzpostavljanju pravil o trajanju in
pogojih dela. Podjetja lahko sama odločajo o tem, na kakšen način
bodo najemala delavce in jih odpuščala, prav tako lahko sama
določijo minimalne plače, kijih bodo ti delavci prejemali. Nadalje:
v Maleziji so uvedli politiko, kije omejila delovanje sindikatov v
conah, saj so tamkajšnjim podjetjem - t. i. »pionirskim indu-
strijam« - dopustili možnost, po kateri se jim ni treba pogajati ali
sodelovati pri sprejemanju kakršnihkoli kolektivnih pogodb v
obdobju prvih petih let delovanja. Pojem »pionirska industrija«
se sicer ne nanaša samo na podjetja v conah, saj zavzema več
sektorjev, ki se ukvarjajo z razvijanjem novih produktov, a kljub
temu lahko rečemo, da ravno conska podjetja najbolj ustrezajo
temu pojmu, saj vsa uvajajo v državo nek nov tip industrije.
Precej domiselnosti in iznajdljivosti so pokazale posamezne
države pri tem reformuliranju nacionalnih pravil, a da bi lahko še
natančneje uvideli, do kakšne stopnje lahko pride to spreminjanje,
ki ga skorajda vedno vodi želja po čim učinkovitejši dominaciji,
si vsekakor velja ogledati še t. i. tretji pristop, ki so se ga nekatere
države poslužile pri definiranju con. Pri pravkar predstavljenem
drugem pristopu, kjer se uvaja le popravke v pravilih, ostaja osnov-
ni nacionalni zakon še vedno nekakšno temeljno vodilo, ki ureja
delovanje con, zaradi česar lahko zatrdimo, da je zagotovljena
vsaj določena, približna enakovrednost med razumevanjem
239
VASJA BADALIČ
delavke v coni in v podjetjih izven nje. Tega vsekakor ne moremo
zatrditi pri naslednjem, tretjem pristopu, pristopu, kjer so se vlade
posameznih držav odločile, da povsem izvzamejo cone izpod okri-
lja nacionalnega zakona o delovnih razmerjih. Tu je prepogib pravil
precej bolj radikalen.
Malo je sicer držav, ki so odkrito - tako rekoč na uraden način -
izločile cone iz domene nacionalne delavske zakonodaje, a kljub
temu velja ravno temu fenomenu posvetiti več pozornosti, saj pred-
stavlja najbolj ekstremen primer odmika cone iz nekega dela sploš-
nega nacionalnega reda. Države, ki so v preteklosti stopile na to
pot, so: Panama, Pakistan, Bangladeš, Zimbabve, Sudan, Iran,
Indija. Ena izmed teh držav - Bangladeš - je na primer to svojo
namero nakazala oziroma uresničila v členu 11A Akta o Bangla-
deški izvozni predelovalni coni, kjer piše:
»Vlada lahko z objavo v Uradnem listu izvzame cono iz vseh ali
le nekaterih določil v vseh ali le nekaterih izmed sledečih zakonov
ali poskrbi, da bo vsak tak zakon oziroma določilo ob aplikaciji
v coni podvrženo modifikacijam in amandmajem, ki so lahko
tam določeni, namreč: Akt o zaposlitvi iz 1. 1965, Pravilnik o
industrijskih odnosih iz 1. 1969, Akt o kotlovnicah iz 1. 1923,
Akt o tovarnah iz 1. 1965.«
Izstop iz nacionalnega delavskega reda seveda nosi za zaposle-
nega pomembne konsekvence, saj so s tem žrtvovana vsa tista
številna določila, ki bi sicer opredeljevala njegov status na državni
ravni. Glede na to, da zakon o delovnih razmerjih določa celo
vrsto pravic in dolžnosti, ki jih morata spoštovati tako delodajalec
kot delojemalec, se s suspendiranjem tega zakona suspendirajo
oziroma razveljavijo tudi njegova določila. Na ta način se doseže
10. Ibid.
240
v CONI
razveljavitev določenih pravic delavk, ki so sicer v ostalih podjetjih
v državi že priznane. V primeru Bangladeša (spet) zbode v oči
predvsem umanjkanje pravice do svobodnega združevanja v delav-
ske organizacije in možnosti kolektivnega pogajanja z delodajalci.
Cone, izvzete izpod pristojnosti Pravilnika o industrijskih odnosih,
ki ravno formulira to pravico, tako postanejo področje - na kar je
opozarjala tudi brošura z naslovom Guide to investment in Bangla-
desh, ki jo je izdal Odbor za investicije -, kjer so sindikati prepo-
vedani.
A čeprav so bile cone v Bangladešu izločene iz pristojnosti
nacionalnega zakona in so zaradi tega posledično tudi utrpele izbris
določenih pravic, ki so tam zagotovljene, to še ne pomeni, da so
cone neke povsem brezpravne entitete. Državna oblast je ustano-
vila - tako kot so to storile mnoge države s conami - poseben urad:"
11. Conski urad je institucija, ki so jo posamezni državni aparati uvedli za
upravljanje s conskimi zadevami. Urad ponavadi deluje na širšem, nacio-
nalnem nivoju, in ožjem, conskem nivoju, o čemer paje potrebno dodati,
da je stopnja vpletenosti vladnih oddelkov v delovanje con od države do
države zelo različna. V vseh conah je le državni carinski urad direktno
povezan z njihovim delovanjem, saj mora sodelovati z njimi pri urejanju
carinskih postopkov za posamezne izdelke. Onkraj te povezave so lahko
določene cone precej samozadostne: velikokrat imajo, na primer, svoje
lastne oddelke za delovna razmerja, ki se le občasno ali pa tudi ne opirajo
na pristojne državne oddelke.
Conski urad služi tudi temu, da gostujočim podjetjem prihrani spopade z
neprijetnimi in dolgotrajnimi postopki, ki jih je v državi sicer potrebno
opraviti pred pričetkom delovanja podjetja, to pa počne na ta način, da
deluje kot one-stop shop, kjer se na hiter način uredijo vsa potrebna dovo-
ljenja. Urad olajša muke gostujočim podjetjem na ta način, da skrajša
postopke, skozi katere se je potrebno prebiti pred zagonom proizvodnje;
omogoči jim, da se vsa dokumentacija pridobi na enem samem mestu,
namesto da bi se bilo zanje potrebno prebijati skozi 20 do 30 različnih
državnih pisarn. Na tem mestu se opiram na: ILO, »Labour and social
issues relating to export processing zones«.
241
VASJA BADALIČ
Urad bangladeških izvoznih predelovalnih con, katerega naloga
je, da gostujočim podjetjem izda posebna navodila o tem, kako
je potrebno v coni ravnati. Ta pravila urejajo najrazličnejša pod-
ročja - vsoto minimalne plače, način klasifikacije zaposlenih in
njim pripadajoča plačila, pravico do dopusta, socialne olajšave,
prispevke za podporne fonde in conski medicinski center, kar po-
meni, da so utemeljila nek nov, specifičen delavski režim, ki seje
razlikoval od nacionalnega. Gre torej za to, da se za posebno sku-
pino delavk ustvari posebna pravila in se jih s tem umesti v nek
poseben pravni univerzum. Način, s katerim oblast v tem primeru
operira s pravom, je precej podoben tistemu načinu, na katerega
Foucault opozori v Zgodovini norosti, kjer učinkovito prikaže
nastanek določenega prostora, kije zanimiv predvsem zaradi svoje-
vrstne pravne utemeljitve. Ta prostor je Splošni Spital, zaporna
institucija, kamor so v 17. stoletju, torej v času Velikega zapiranja,
strpali norce in vse ostale ekonomsko ne-proizvajajoče ljudi. Te
»lenuhe« so zaprli v Špitale, ki so imeli status posebnih uprav-
nih enot, postavljenih »poleg [poudarek dodan] že obstoječih ob-
lasti«,'- iz česar sledi, da se je v njih delovalo, upravljalo, sodilo
in kaznovalo na svojevrsten način, različen od generalnega, tedaj
veljavnega pravnega reda. Špital so res izumili tedanji ustvarjalci
in varuhi splošnega pravnega reda, a v njem pravila tega reda v
določeni meri niso veljala: v Spitalu sprejeti odloki niso mogli
postati predmet pritožbe, ki bi iskala pravico pri uradnih sodnih
instancah izven samega zapora; izvršitve teh odlokov ni mogel
ustaviti noben ugovor. Špital je imel svojo lastno sodno in kazno-
valno politiko, neodvisno od »zunanjega« reda: upravniki so imeli
pristojnosti, ki so zaobsegale samostojno sojenje in izvrševanje
kazni, za kar so imeli na voljo posebne pripomočke. »Malone
12. Michel Foucault. Zgodovina norosti. Založba /*cf., Ljubljana 1998, str 45.
242
v CONI
absolutna oblast [...] ki jo je kralj vzpostavil med policijo in
sodstvom na mejah zakona.«'^
Status Špitala nam lahko pomaga pri razumevanju posebnih
značilnosti, ki jih vsebuje prostor, kamor pošljejo izključenega,
oziroma nam lahko pomaga razumeti pravno logiko, ki je na delu
pri opredelitvi tega prostora. Izhajajoč iz statusa Špitala se polje
izključitve prikaže kot nekakšen paralelen svet, ki je sicer vzpo-
stavljen znotraj koordinat trenutno veljavnega pravnega reda, ven-
dar v njem ne veljajo pravila tega reda, saj so zanj narejena poseb-
na, paralelna pravila. Pravni sistem je sposoben znotraj oziroma
poleg sebe vzpostaviti določeno ureditev, v kateri veljajo drugačna
pravila od teh, ki jim je on zavezan. Pravni red lahko iz-stopi iz
samega sebe in ustvari nek drug red, ki se mu zdi bolj primeren za
upravljanje z izključenimi. Podoben proces lahko prepoznamo tudi
v conah. Čeprav cone še zdaleč ne dosegajo dramatičnosti Špitala
in čeprav so njihove dejavnosti in cilji povsem različni od Špi-
talovih (na kar bom opozoril nekoliko kasneje), lahko vseeno v
obeh primerih prepoznamo podoben način pravne opredelitve. Obe
polji sta definirani kot neka posebna entiteta, ki je ločena od
generalnega reda.
Naslednji primer izvzetja cone iz nacionalnega reda o delovnih
razmerjih, ki so ga izvedli v Zimbabveju, nam bo pomagal še
natančneje zarisati obrise tega izključevanja. Člen št. 56 Akta o
zimbabveških izvoznih predelovalnih conah nedvoumno - na
podoben način kot bangladeška uredba - pravi:
»Zakon o delovnih razmerjih se ne bo nanašal na delujoče prijav-
ljene investitorje in zaposlene delavce v izvozni predelovalni
n.Ibid.
14. Elizabeth Gwuanza; Tsitsi Nzira; Virginia Chitanda, »The Socio-economic
243
VASJA BADALIČ
Kot V Bangladešu tudi v Zimbabveju consko suspendiranje
nacionalnega zakona o delovnih razmerjih pomeni izostanek dolo-
čenih delavskih pravic, ki so sicer v tem zakonu formulirane. Med
te pravice na primer spadajo: pravica biti član, uslužbenec ali usta-
novitelj sindikata; pravica do nediskriminatome obravnave ob
zaposlovanju, se pravi obravnave, ki ne temelji na plemenski pri-
padnosti, kraju rojstva, politični pripadnosti, barvi kože, vero-
izpovedi ah spolu; pravica do upoštevanja delavskih standardov,
ki veljajo v državi in ki se nanašajo na različna področja (npr.
določitev vsote minimalne plače, števila tedenskih delovnih ur,
pravila o porodniškem dopustu, bolniškem dopustu ipd.). Zimbab-
ve je šel zelo daleč pri zagotavljanju posebnega, avtonomnega
statusa con, saj so bile te izvzete iz »jurisdikcije Ministrstva za
delo. Kadrovskega načrtovanja in socialne varnosti. Odbora za
delovna razmerja in Razsodišča za delovna razmerja«,'' se pravi
cele vrste institucij in organov, ki sicer urejajo položaj delavk in
celoten potek delovnih razmerij v izven-conskih podjetjih v državi.
Na ta način se je cona povsem otresla odvečnih mehanizmov, ki
bi ji lahko onemogočali učinkovito izkoriščanje cenenih delavskih
teles. Če si pozorneje ogledamo vso zadevo, pravzaprav ugotovi-
mo, da se ta proces izogibanja pravilom v Zimbabveju nekoliko
razlikuje od tistega v Bangladešu, saj uvaja še neko lastno poseb-
nost. Od leta 1995, ko so sprejeli Akt o zimbabveških izvoznih
predelovalnih conah, pa (najmanj) vse tja do leta 1999, ko seje
zaključila raziskava, iz katere čфam podatke,'® pristojni conski
and Legal Implications of EPZs in Zimbabwe: Some Emerging Gender
Concerns, Women and Law in Southern Africa Research and Educational
Trust« na spletni strani http://www.nsi-ins.ca/ensi/pdf/gera/08E.zimbabve.
pdf.
15.	ILO, »Labour and social issues relating to export processing zones«.
16.	Avtorice raziskave pravijo: »V letih 1998-1999, koje bila raziskava izpe-
244
v CONI
Urad namreč še ni sprejel nobenih paralelnih pravil, ki bi določala
nov, conski status delavke. Če so torej v Bangladešu in ostalih
državah s podobnimi rešitvami uveljavili nov, poseben conski red,
tega za Zimbabve vsaj v začetni fazi uvajanja con ne moremo
zatrditi. Lahko rečemo, da gre tu za nekakšen »četrti pristop«:
pristop, kjer se suspendira stara pravila, novih pa se ne pripusti na
piano. V Zimbabveju so na njihovo sprejetje nekako »pozabili«,
posledica tega pa je bila vzpostavitev cone kot pravno neregu-
liranega področja. Ta popoln izstop iz veljavnega nacionalnega
zakona o delovnih razmerjih v agambenovski maniri umešča cono
v polje izjeme oziroma ne-reda, ob čemer pa se velja takoj spom-
niti, daje to področje ne-reda nekaj, kar izhaja iz samega delovanja
zastopnikov pravnega reda. Po Agambenu''' ima namreč suve-
ren - kot tisti, ki edini lahko stoji hkrati zunaj in znotraj pravnega
reda - sposobnost, da ta red suspendira in s tem vzpostavi prostor,
kjer njegova pravila ne veljajo več oziroma kjer nobena pravila
ne veljajo več. Predstavniki in varuhi pravne države imajo sposob-
nost ustvariti prostor, kjer pravo nima več pristojnosti, saj je bilo
predhodno izničeno. Podobno lahko trdimo za zimbabveško cono:
suveren je suspendiral veljavnost zakona o delovnih razmerjih,
izničil je del pravnega reda ter s tem povzročil posledičen potop v
polje, kjer pravil ni več.
V Zimbabveju so predvideli, da naj bi se ta pravila vzpostavila
postopoma. Cono naj bi reguliral pristojni urad. Država seje posta-
vila ob stran, prepustila sije precej skromno mesto pri urejanju
Ijana, [odgovorni še] niso sprejeli nobenih pravil, čeprav so nakazali, da so
pogajanja v teku.« Citirano iz Elizabeth Gwuanza et al., op. cit.
17. V tem prispevku vse reference na Agambena izpeljujem iz: Giorgio
Agamben, Homo Sacer. Sovereign power and bare life, Stanford University
Press, Stanford 1998 (slov. prev. Homo Sacer: suverena oblast in golo
življenje. Študentska založba, Ljubljana 2004).
245
VASJA BADALIČ
delovanja con, saj lahko operira le kot nekakšen sogovornik pri
tem urejanju. Instanca, ki tako rekoč nosi vso odgovornost zakono-
dajalca v conah, je omenjeni urad, ki »lahko ob posvetu z Mini-
strstvom, odgovornim za administriranje Zakona o delovnih raz-
merjih, sprejema pravila o pogojih dela, prekinitvi dela, razrešitvi
z dela in disciphnskih postopkih, ki so aplicirana v izvoznih pre-
delovalnih conah«.'® Ministrstvo za delo na ta način v coni ne
more več samostojno odločati o stvareh, kot so zneski minimalne
plače, trajanje delovnega časa, socialna varnost, in o celi vrsti
drugih zadev, ki sicer tvorijo del njenega vsakdana, saj so ta pod-
ročja premeščena v pristojnost posebnega Urada.
Torej: kakšne zaključke lahko izpeljemo iz zgoraj povedanega,
iz te kratke predstavitve specifične davčne in delavske politike, ki
se jo vodi v conah? Najbolj splošna ocena, ki jo conam lahko
pripnemo, je, da so formulirane kot izjema, kot nek delen odklop
iz standardnih državnih procedur." Kot koncizno pravi Naomi
18.	Elizabeth Gwuanza et ai, op. cit.
19.	Eden izmed načinov, kako opredeliti to zaprtost, izjemnost cone glede na
okolje, v katerem se nahaja, lahko poteka tudi preko pregleda vzvratnih
povezav, ki se oziroma naj bi se ustvarjale med cono in lokalnimi izven-
conskimi podjetji. Vzvratne povezave so tiste vrste povezav, ki označujejo
proces, v katerem določeno consko podjetje kupuje materiale, ki jih potre-
buje v proizvodnji, pri dobaviteljih države gostiteljice. Za državo gostiteljico
bi bilo seveda idealno, če bi conska podjetja nabavljala čim več surovin
prav znotraj njenih meja, saj bi se s tem posredno spodbujala rast domačih
podjetij in hkrati tudi zaposlenost. A te želje velikokrat ostanejo neuresničene.
Praktične situacije kažejo, da v večini držav ostajajo te povezave na tako
nizki ravni, da težko govorimo o kakršnikoli tesni povezanosti med cono
in njenim zunanjim okoljem. Oglejmo si nekaj primerov. Študija iz leta
1993 je pokazala, daje conska industrija elektronike v Maleziji nabavljala
le skromne 4 % komponent pri lokalnih dobaviteljih. Tudi v Mehiki se je
participacija domačih podjetij pri delovanju makil odvijala na precej
minimalni ravni. Skoraj tri četrtine makil so nameščene tik ob mehiško-
ameriški meji, tako da lahko želene materiale brez komplikacij uvažajo od
246
v CONI
Klein: »Seveda morajo podjetja plačevati davke in striktno spošto-
vati nacionalne zakone, ampak le v tem edinem primeru, na tem
specifičnem koščku ozemlja bo le za kratek čas narejena izjema -
zaradi bodoče prosperitete. /PC-ji torej eksistirajo znotraj nekakš-
nih pravnih in ekonomskih oklepajev, ločeno od ostale države.«^"
svojih dobaviteljev v ZDA; delež teh materialov za potrebe proizvodnje naj
bi znašal cehh 99 %, kar pomeni, da le za tisti preostali odstotek poskrbijo
lokalni dobavitelji. Po drugi strani - če naj se ozremo še po najuspešnejših
primerih - sta državi, ki sta bili precej bolj učinkoviti pri plasiranju doma-
čih materialov, Mavricius in Južna Koreja. Na Mavriciusu lokalni dobavitelji
priskrbijo kar 30 % materialov, potrebnih za consko tekstilno in oblačilno
industrijo, medtem ko v Južni Koreji conska podjetja na lokalnem trgu
nabavljajo tudi do 50 % potrebnih delov za izdelavo elektronskih produktov.
Razloga, ki se ponavadi navajata za umanjkanje teh povezav, kažeta, da ti
dobavitelji niso sposobni zagotoviti primerne kxalitete materialov, se pravi
kvalitete, ki bi bila v skladu z zahtevanimi standardi svetovnega tržišča,
ter njihove íía/ne in pravočasne dobave. Ob tem bi morda veljalo opozoriti
še na en, tretji razlog, ki je sicer vezan na specifično zemljepisno področje:
Latinsko Ameriko. Za podjetja iz ZDA, ki so prenesla proizvodnjo v države
s tega področja, je njihova matična vlada sprejela določilo HTS 9802.00.80.
kije predvidevalo, da so le materiali in komponente, ki so bih ustvarjeni v
ZDA, oproščeni uvoznih carin, ko se končni izdelek vrača v ZDA. Ameriška
podjetja, ki so opravljala proizvodnjo v conah, so bila torej spodbujana k
čim manjšemu nakupu lokalnih surovin ter čim večji povezanosti z ameri-
škimi dobavitelji. Na ta način so seveda dobavitelji iz ZDA zaščitih svoje
interese, hkrati s tem pa tudi otežili delo mehiškim kolegom. Kakorkoli že,
tudi s tega materialnega vidika se izkaže, daje cona precej ločena od okolja,
v katerem se nahaja; daje neka izjema, ki ne črpa iz resursov, kijih ponuja
okolje države gostiteljice. Podatke o vzvratnih povezavah povzemam iz:
Leslie Sklair, Globalization: Capitalism and its Alternatives (3. izd.), Oxford
University Press, Oxford 2002, str 95-96; ILO, »Labour and social issues
relating to export processing zones«; Gary Gereffi; Olga Memedovič, »The
global apparel value chain: What Prospects for Upgrading by Developing
countries«, UNIDO, Dunaj 2003, str 19, na spletni strani http://www.unido.
org/file-storage/download/?file_id=l 1900.
20. Naomi Klein, No Logo, Flamingo, London 2001, str. 207 (slov. prev. No
logo. Maska, Ljubljana 2004).
247
VASJA BADALIČ
Poseben del državnega ozemlja dobi samosvoj status, za kate-
rega pa se smatra, da je zgolj neka začasna tvorba, neka začetna
konfiguracija, ki naj bi privabila tuja podjetja, zato da bi se kas-
neje - ko naj bi se ta podjetja že dodobra namestila in ustalila v
novem okolju - lahko pretvorila v povsem normalen del držav-
nega gospodarskega sistema. Logika, kije tu na delu, pravi, daje
potrebno le nekoliko ро1фе11 na začetku uvajanja con, se odreči
določenim davčnim prihodkom, se deloma tudi ponižati in spre-
jeti suspenz določenih delavskih pravic, zato da bo nekega dne
morda bolje.
Kot je bilo omenjeno že zgoraj, si apologeti con pri formuliranju
njihovega posebnega statusa pomagajo tudi s čфanjem iz bogate
zakladnice starih trikov, ki so bili v preteklosti že uporabljeni pred-
vsem z željo po čim uspešnejši marginalizaciji nekaterih izbranih
družbenih skupin. S te perspektive se izkaže, da je delovanje teh
trikov usmerjeno predvsem k temu, da se polje izjeme hkrati
vzpostavi tudi kot polje izključitve: »foucaultovska« vpeljava para-
lelnih pravil, ki le za določene skupine ljudi uvajajo poseben režim,
in »agambenovsko« suspendiranje veljavnega pravnega reda, ki
ljudi umešča v neregulirano situacijo, sta dva razUčna načina, kate-
rih cilj je omejitev ali izbris določenih pravic, ki sicer veljajo v
družbeni ureditvi. Teh dveh tehnik se poslužuje tudi cona, čeprav
na precej bolj omejen in mil način, kot sta bili uporabljeni v situa-
cijah, ki jih opisujeta Foucault in Agamben. Razlika v uporabi teh
tehnik je posledica tega, da so cone zavezane povsem drugačne-
mu oblastnemu modelu kot tistemu, ki je bil na delu v primerih,
ki jih - ob analizah teh tehnik - navajata oba omenjena avtorja.
Model, ki sta mu bila zavezana obdobje Velikega zapiranja, iz
katerega je Foucault izpeljal strategijo vzpostavljanja paralelnega
reda, in obdobje vzpostavitve koncentracijskih taborišč, iz katerega
je Agamben izpeljal strategijo suspendiranja pravnega reda, je
248
v CONI
model gobavosti,^^ katerega osnovno vodilo je popolno odrinjenje,
zapiranje ali celo likvidiranje nemočnih družbenih skupin. Veliko
zapiranje je bil čas, koje družba ugotovila, da norci, reveži, berači,
razuzdanci itd. ne morejo več tvoriti dela njenega normalnega,
vsakdanjega funkcioniranja, in jih je zaradi tega zaprla v posebne
ustanove, takrat novonastale Špitale. V skladu s smernicami
modela gobavosti je bilo Veliko zapiranje zavezano binarnemu
razdeljevanju, nekakšni dualni delitvi, kjer si stojita nasproti dva
pola, od katerega eden - tisti prevladujoči - odloča o odpravi,
zaprtju drugega - tistega podrejenega. Prevladujoči pol, ki včasih
ustreza tistemu, kar poznamo tudi pod imenom »moralna večina«,
deluje tako, da konstruira pol izključenih, v katerega vključi vse
tiste, ki niso kompatibilni z njegovo vizijo družbe. Ločnico med
vključenimi in izključenimi so ob Velikem zapiranju legitimirali
na podlagi ločevanja med delavnimi in lenimi, normalnimi in
nenormalnimi, krepostnimi in nekrepostnimi itd., vendar pa lahko
ti razločki ob različnih situacijah potekajo po povsem različnih,
poljubnih linijah. Precej bolj pretresljivo, tragično izpeljavo ciljev
tega modela je predstavil Agamben v Homo sacer, kjer v glavni
vlogi nastopajo koncentracijska taborišča in izključeni-deporti-
ranci, ki so bili v ta taborišča nameščeni. Taborišča, ki so bila
utemeljena na drugačen način kot Špitali in katerih cilj ni bil zgolj
zaprtje nekaterih skupin, ampak velikokrat tudi njihova likvidacija,
je kljub temu poganjal isti oblastni model. Sen taborišč je bil
popolna odprava izbranih družbenih slojev, odprava, ki se je
2 L Terminwot/e/go¿0Voj/í povzemam iz Nadzorovanja in Kaznovanja. Obšir-
ne analize delovanja tega modela se je Foucault sicer lotil v Zgodovini
norosti, medtem ko ga \Nadzorovanju in kaznovanju le bežno omenja, saj
je to delo namenjeno predvsem raziskavi disciplinskega modela, ki ga
omenjam tudi v tem prispevku. Na kratko primerjavo obeh modelov nale-
timo v: Michel Foucauh, Nadzorovanje in kaznovanje. Delavska enotnost,
Ljubljana 1984, str. 197-199.
249
VASJA BADALIČ
legitimirala na podlagi vpeljanih ločevanj (na primer med nadraso
in podraso, zdravimi in umobolnimi...). Zaradi tega lahko rečemo,
da so tudi taborišča - v skladu z modelom gobavosti - hrepenela
po čisti družbi oziroma po očiščenju te družbe vseh tistih njej
motečih elementov.
Namen cone ni očiščenje družbe, ampak čim bolj uspešno
upravljanje delavk. Zaradi tega je bolj smiselno trditi, da so zave-
zane disciplinskemu modelu, katerega sen je urejena, krotka druž-
ba, v kateri ubogljivi posamezniki opravljajo zastavljene jim
naloge. Način, s katerim ponavadi postopa disciplinski model, se
ne tako očitno opira na izključevanje družbenih skupin, saj se na
prvi pogled zdi, daje njegova osnovna gesta nekaj povsem nasprot-
nega- tj. vključevanje. Čeprav je Foucault svojo temeljito analizo
disciplin skoncentriral predvsem v Nadzorovanju in kaznovanju,
lahko prve obrise delovanja tega modela razberemo zev Zgodovini
norosti oziroma - natančneje povedano - v njegovi 1тефге1ас1ј1
Nove ločitve, se pravi obdobja, ki je sledilo Velikemu zapiranju.
Takrat seje obravnava revežev in norcev precej spremenila; nastala
je neka nova senzibilnost, na podlagi katere se je reformuliralo
vlogo teh izključenih slojev družbe. Vsi, ki so prej našli svoje
mesto v Špitalu, so bili ponovno integrirani v družbo. Prej »za
reveža ni bilo prostora, saj ni bil ne proizvajalec ne porabnik:
lenuh, potepuh in brezposelnež je sodil zgolj v zaporno ustanovo,
izgnali so ga iz družbe in tako rekoč ločili od nje. Ko pa se je
rodila industrija, ki je potrebovala delovne roke, je vnovič postal
del narodovega telesa.Reveži, berači in brezdomci so ponovno
postali del družbe, ker so v njih prepoznali določen ekonomski
potencial - tj. njihove roke, ki bi lahko bile koristno uporabljene.
Norci so se - po drugi strani - ponovno rehabilitirali v očeh družbe
22. Michel Foucault, Zgodovina norosti, op. cit., str 193.
250
v CONI
na ta način, da so se konstituirali kot nek nov medicinski fenomen,
ki ga mora sama družba sprejeti ter mu namenjati pozornost, skrb,
primerno zdravljenje ipd. Obe skupini - naj ju na splošno, grobo
označim kot skupino norcev in skupino revežev - sta postali objekt
dveh različnih tipov diskurzov oziroma vednosti: norci so postali
del medicinskega diskurza, reveži pa del ekonomskega diskurza.
Na ta način sta bili obe skupini sicer ponovno integrirani v družbo,
a kljub temu še vedno obravnavani kot nekaj ne povsem enakega
njenemu »zdravemu«, »normalnemu« jedru. Reveži in norci so v
določeni meri ostali izključeni, a tokrat na precej bolj prefinjen in
učinkovit način: njihova nova izključitev je izhajala iz njihove
umestitve na podrejeno mesto znotraj delovanja posameznih ved-
nosti, ki so jih obravnavale. Izključeni so ostali zaradi tega, ker so
zavzeli mesto objekta v vednosti, znotraj katere niso imeli besede,
saj so vodilno vlogo tu zavzemale avtoritete, za katere se je pred-
postavljalo, da to vednost imajo oziroma jo obvladajo. Izključene
se opazuje, preučuje, opredeljuje, klasificira, vrednoti, a na ta način,
da oni sami nimajo možnosti aktivno sodelovati pri tem poslu, saj
so pomaknjeni v pasiven položaj, na tisto mesto, o katerem se
govori, ne pa, ki govori, na tisto mesto, s katerim se upravlja, ne
pa, ki upravlja.
Obdobje Nove ločitve že predhaja in napoveduje način delova-
nja novega oblastnega modela: discipline ne bodo izločevale in
zapirale ljudi, ampak jih bodo vključevale v obUke organiziranosti,
ki bodo omogočale njihovo učinkovito upravljanje. V primeru
osvobojenih revežev je očitno, da so bili pripuščeni na prostost na
podlagi izračuna, ki je uvidel njihovo koristnost: revež je postal
uporaben, namenjena sta mu bila nova identiteta in poslanstvo. S
tega vidika je vodilo oziroma naloga disciphnske oblastne para-
digme predvsem vzpostavljanje in vzdrževanje primerno vzgojenih
ljudi ter njihovo vključevanje v procese, kjer bodo lahko za svoje
251
VASJA BADALIČ
upravljalce opravljali koristno delo. Pri tem se discipline ne osre-
dotočajo le na marginalne skupine, ampak na številne, med seboj
različne družbene plasti: vzgajajo vojake v kasarnah, delavce v
tovarnah, učence v šolah, zapornike v zaporih itd. Zaradi tega si
je morda težko zamisliti, da izključujejo, saj se ukvarjajo - če
seštejemo vse omenjene skupine - praktično z večinskim delom
populacije. Kako je lahko večina izključena? Na kakšen način?
Strategije, ki se jih poslužujejo discipline, merijo na vzpostavitev
ubogljivih teles, ki bodo znala sprejemati ukaze. Ta telesa so
postavljena v podrejen položaj, spet na mesto objekta, s katerim
operira upravljalec. Discipline ne zapirajo, kot to počne model
gobavosti, temveč s sofisticiranimi metodami skrbijo, da bi imeli
upravljani čim manj možnosti, da bi postavili pod vprašaj razmerja,
v katerih se nahajajo. Podrejenemu so učinkovito odvzeta sredstva,
ki bi mu dovoljevala spreobrniti ta razmerja - izključen je iz siste-
mov odločanja in centrov upravljanja.
Ta razcep med vključevanjem in izključevanjem, značilen za
vsak disciplinski sistem, se v coni prikazuje na sledeči način: po
eni strani so cone mehanizem, preko katerega se izvaja megalo-
manske, množično vključevanje delovnih rok Tretjega sveta v
globalne produkcijske verige, ki jih večinoma vodijo »zahodna«
transnacionalna podjetja; po drugi strani pa so cone področje, kjer
je participacija zaposlenih v centrih odločanja omejena, če ne po-
vsem onemogočena. Cone hrepenijo po koristni in ubogljivi delov-
ni sili, zato morajo tudi one najti primerne rešitve za tisto ključno
dilemo, ki tare vsako disciplinsko ureditev: kako povečati ekonom-
sko učinkovitost delovne sile in hkrati zmanjšati njeno politično
moč. S temi cilji v mislih zlahka razumemo, zakaj so cone aktivirale
tiste stare izključevalne tehnike in jih uporabile na njim primeren
način. Suspendiranje in transformiranje že obstoječih nacionalnih
pravil, ki so jih uvedli v navedenih državah, se - kot smo videli -
252
v CONI
nanašata na raznovrstne vsebine, ki pa imajo skorajda vedno eno
samo skupno točko: vsaj nekoliko oklestiti veljavna nacionalna
pravila z željo po čim večjem minimiziranju delavkinih pravic in
čim bolj prepričljivem maksimiziranju ugodnosti za delodajalca.
Cona, formulirana kot izjema je izjema predvsem v tem smislu,
da niža stroške za podjetja in onemogoča delavke pri vključevanju
v centre moči.
V primeru con ne želim izhajati iz stališča, da pri ustvarjanju
njihovega pravnega okvira podrejeni pol nima nikakršne besede,
saj menim, da so trenja in upori, ki občasno nastajajo v conah,
dovoljšen dokaz za to, da ta pol ni povsem nemočen. Iz tega izho-
dišča sledi, da posamezne pravne transformacije nastajajo vedno
na podlagi določenih bojev, realizirajo se kot posledica konfron-
tacije določenih sil, ki v tem boju sodelujejo, sil, ki so usmerjene
vsaka od svojega smotra. V bojih, ki se zgoščajo pri postavljanju
novih pravil v conah, se prepletajo predvsem naslednje sile: sile
delodajalca oziroma tuje кофогас1је, ki išče čim bolj učinkovito
in ceneno delovno silo; sile države gostiteljice, ki želi vsaj nekoliko
regulirati celotno dogajanje; sile delavstva, ki se borijo za svoje
lastne ugodnosti in sile nekaterih nevladnih organizacij, ki pona-
vadi zastopajo delavsko stran. Te sile prežemajo cono in jo obliku-
jejo. Skozi pogajanja, izsiljevanja, izigravanja, grožnje, umore,
vojaška in policijska posredovanja, stavke, pritožbe, sodne po-
stopke in ostala merjenja moči se vedno znova izkristalizirajo nova
pravila, ki bodo določala nova razmerja med temi skupinami. Izkri-
stalizira se neka nova pravna vsebina, ki nastane na podlagi delo-
vanja teh sil. Če prevedemo to situacijo v foucaultovski besednjak,
potem lahko rečemo, da ta nova pravila oziroma te spremembe
pravil v coni nastajajo kot poj avitve^^ [nem. Entstehung-, fr. émer-
23. Pojempoyavi7ve povzemam iz: Michel Foucault, »Nietzsche, la généalogie,
253
VASJA BADALIČ
gence], se pravi vsebine, ki v tem besednjaku pomenijo ravno
nekaj, kar se izcimi kot rezultat nekih bojev. Ker se pojavitev
producira vedno na podlagi delovanja določenih sil, mora analiza
pojavitve pokazati, kako se te sile bojujejo med seboj, pokazati
mora trenje, konflikt med njimi, saj ravno od tod vznikne pojavitev.
»Pojavitev označuje kraj spopada; potrebno seje čuvati tega, da
si ga predstavljamo kot zaprto polje, kjer bi se izvajali boji, kot
nivo, kjer bi bili nasprotniki enakovredni; to je raje [...] nek »ne-
kraj«, neka čista distanca, dejstvo, da nasprotniki ne pripadajo
istemu prostoru.«-" Ta »ne-kraj«, na katerem se odloča o tem, kaj
se bo pojavilo in kaj ne, ni nič drugega kot oblast, predpostavke,
s katerimi Foucault opredeli to izvajanje oblasti, pa govorijo o
razcepljenosti oblasti, o njeni razpršenosti v različne neenako-
vredne strategije, ki se bojujejo med seboj pri vsiljevanju vsebin,
za katere želijo, da se pojavijo.
Iz tega sledi, da nihče ni povsem samostojno odgovoren za
neko pojavitev, nihče ni nikoli njen edini, edinstveni avtor, saj se
ona sama vedno pojavi kot rezultat boja številnih različnih sil.
Vsaka stran poskusi nekaj prispevati. A čeprav se morda na prvi
pogled zdi, da bo zaradi te mnogovrstnosti delujočih sil pojavitev
vedno vzniknila kot nekaj povsem drugega od tistega, za kar si
prizadevajo posamezne stranke v boju - morda kot nekakšen
»sredinski« kompromis, pri katerem se vsi deloma odrečejo svojim
enostranskim interesom, a so z njim vseeno zadovoljni, ker je
vsak prispeval enak delež -, Foucault vseeno predpostavlja, da se
bo ena izmed teh delujočih sil vedno izkazala kot najmočnejša in
da bo zaradi tega zmagala ter posledično vsilila, povlekla v ospre-
dje svoje interese. Drugače povedano - Foucault predpostavlja
l'histoire«, v: Dits et écrits 2 (1970-1975), Gallimard, Pariz 1994, str 136-
156.
24. Ibid., str 144.
254
v CONI
obstoj zmagovalne sile, sile, ki bo imela največ besede pri posa-
mezni pojavitvi. Čeprav bo ta pojavitev vedno ostala vsaj deloma,
v manjši meri »omadeževana« z vplivi ostalih premaganih strani,
lahko torej govorimo o osrednji, dominirajoči sili, ki ji je uspelo
vzpostaviti svoj prav.
Zaradi tega se izkaže, daje tisti boj med različnimi interesnimi
skupinami mogoče reformulirati kot boj med le dvema glavnima
grupacijama. Boj, ki se odvija na tem omenjenem »ne-kraju«, se
torej izkaže kot boj med dominirajočimi in dominiranimi oziro-
ma - če sem natančnejši - kot boj, iz katerega se kot rezultat vsa-
kokrat izcimi vedno nova razporeditev med tistimi, ki so zmagali,
in tistimi, ki so izgubili, med zmagovalci in poraženci. Različne
oblastne strategije sicer uvajajo različne razdelitve med obema
slojema - npr. razporeditve, kjer morda zareza ni tako radikalno,
zgolj dualno razdeljujoča, ampak je v njih prisotnih več zarez, ki
družbo delijo na več slojev, nameščenih eden nad drugim -, a
kljub temu ostaja tista osnovna razdelitev le ena, tj. delitev na
nadrejene in podrejene. Če to osnovno razdelitev poiščemo v co-
nah, potem hitro opazimo, da se ta glavna zareza tu manifestira
kot zareza med delodajalci in delojemalci, zaradi česar je tudi boj,
ki poteka v conah, predvsem boj med tema dvema skupinama.
V trenutku, ko se na podlagi boja med obema skupinama vzpo-
stavi določeno razmerje med njima, se realizirajo tudi procedure,
s katerimi želi zmagovalna stran ohraniti to doseženo razmerje. V
vsakem obdobju poskuša dominirajoči razred realizirati čim bolj
učinkovit sistem pravil, dolžnosti, vrednot, ritualov itd., ki mu bo
omogočil nemoteno izvajanje svoje moči in osvojenih privilegijev
ter hkrati seveda tudi ohranitev teh privilegijev. Pravni red, ki se
vzpostavi v določenem trenutku, tako s tega vidika ni razumljen
kot neka kompromisna rešitev, neka splošna družbena pogodba,
ki nastane na podlagi širokega konsenza sodelujočih partnerjev
255
VASJA BADALIČ
in katere namen naj bi bil pomiritev nekega morebitnega nasilja,
ki bi sicer vladalo med temi sodelujočimi v primeru, če te pogodbe
ne bi bilo. Pravni red ne razrešuje antagonizmov, ki naj bi se pojav-
ljali v svetu brez pravil, ne onemogoča nasilja, ki naj bi se izvajalo
v pred- oziroma brez-pogodbenem svetu, in namesto njega uvaja
nek stфen, miren svet enakopravnih posameznikov, ampak - ravno
nasprotno - tudi sam pripomore in spodbuja k izvajanju nasilja,
ki se sprošča od nadrejenih k podrejenim instancam. Pravni red
torej kvečjemu poskrbi, da se materializirajo oziroma na diskur-
zivni ravni formulirajo pravila, ki bodo omogočala neko igro domi-
nacije. Nikakor nas ne smejo preslepiti, prelisičiti visoko doneče
obče fraze o enakosti, ki so zapisane v vsaki Ustavni listini, ampak
seje potrebno spustiti precej »nižje«, v tiste manj izpostavljene,
periferne sisteme pravil, ki urejajo podrobne zadeve v naših
življenjih. Potrebno sije ogledati celo vrsto manj vidnih, specifič-
nih pravil, ki ustvarjajo hierarhije znotraj družbenega sistema ozi-
roma uvajajo celo vrsto neenakosti v ta družbeni sistem. Na tem
nivoju postane jasno, da pravilo omogoča »stalen pogon igre domi-
nacije: uprizarja natančno ponavljajoče se nasilje«,^' katerega na-
men je izvajanje in ohranjanje te dominacije. Vsaka izmed vlada-
jočih instanc vzpostavi pravila, ki upravičijo in omogočajo njen
obstoj. »Človeštvo ne napreduje počasi iz boja v boj do univerzalne
vzajemnosti, kjer bodo pravila za vselej zamenjala vojno; ono
vstavlja svoje nasilje v sistem pravil in gre tako iz dominacije v
dominacijo.«-® Lahko celo rečemo - skupaj z Marxom -, da je
zgodovina zgodovina razrednih bojev; zgodovina posameznih
obdobij, v katerih se stabilizirajo različni dominirajoči in domi-
nirani razredi, a hkrati lahko tudi dodamo - skupaj s Foucaul-
tom -, da ne bo »srečnega konca«, tj. dne, ko se bo ta logika
25.	Ibid., str. 145.
26.	Ibid
256
v CONI
presegla in bo namesto nje vzniknila brezrazredna družba enako-
pravnih posameznikov.
Foucaultova vizija predpostavlja, da si v vsakem obdobju dolo-
čen, nadrejen razred postavi sebi lastna pravila, s katerimi legalizira
svoj obstoj in delovanje, ter hkrati tudi čimbolj učinkovito zapečati
usodo tistih, ki ne spadajo v njen krog. »Pravila so sama po sebi
prazna, nasilna, nesmotrna; narejena, da služijo temu ali onemu«;"
lahko se sproti spreminjajo, zato da bi lahko služila novim gospo-
darjem, lahko se na novo interpretirajo, zato da se proizvedejo
novi oblastni učinki. Tisti, ki želi vladati v prihodnosti, se mora
vedno dokopati do njemu ustrezajočih pravil, tem pravilom mora
vsiliti novo usmeritev, jih drugače interpretirati, če želi imeti resne
možnosti, da se obdrži na mestu vladajoče elite. V tem smislu
moramo tudi razumeti popravke nacionalnih delavskih pravil, ki
so jih za cone uvedle posamezne države. Razumeti jih moramo
kot posledico določenega razmerja moči, ki vlada na osi transnacio-
nalna korporacija-conska država-delavke. Na tem mestu bom -
kot sem obljubil v uvodnem razdelku - nekoliko natančneje opo-
zoril le na dve razmerji: tisto med korporacijo in consko državo in
tisto med кофогас1јо in delavkami.
Glede na to, da so pogajalske sposobnosti кофогас1ј tako pre-
pričljive, da so mnoge države privolile v precejšnja odstopanja od
sicer standardnih pravil igre, lahko rečemo, da so v tem smislu
zmagovalke boja prav кофогас1је. Z njihovega vidika se cona
prikazuje kot nekakšno »osvobojeno ozemlje«, ozemlje, kije oči-
ščeno vseh tistih neprijetnosti, kot so plačevanje raznih dajatev in
spoštovanje zagotovljenih pravic delavk. Velja se strinjati s Saskio
Sassen,^^ ki govori o de-nacionaliziranem conskem območju, pri
27.	Ibid.
28.	Več o tem v: Saskia Sassen, Losing Control? Sovereignity in an Age of
Globalization, Columbia University Press, New York 1995.
257
VASJA BADALIČ
Čemer paje potrebno ta pojem razumeti v točno določenem smislu,
zato da bi se izognili nepotrebnim nesporazumom. Cona je namreč
de-nacionalizirana zgolj v tem smislu, daje razbremenjena dolo-
čenih procedur (že zgoraj omenjenega plačevanja dajatev in spo-
štovanja nacionalnih zakonov o delovnih razmerjih), ki sicer vla-
dajo v državi. Država se deloma umika iz upravljanja cone ter s
tem pušča korporacijam precej proste roke.
Tudi v drugem razmerju - v razmerju med кофогас1јагш in
delavkami - se кофогас1је izkažejo kot zmagovalna sila. Popravki
posameznih pravil ali umanjkanje pravil v coni služijo predvsem
neki novi (re)definiciji delavke, služijo predvsem temu, da se kon-
stituira univerzum, kjer bo delavka čimbolj izolirana in koristna
in poceni. Popravki, ki onemogočajo združevanje delavk v širše
organizirane skupine, katerih naloga bi bila pogajanje z delodajalci,
skušajo degradirati te delavke v neke izolirane mikro-enote, na
posameznosti, ki nikoli ne morejo doseči take moči, kot bi jo sicer
imela skupna množica teh posameznosti. Popravki, ki v coni
odžirajo delavkam socialne pravice, ki so sicer na državni ravni
že priznane, skušajo čim bolj poceniti delavko, jo čim bolj približati
tisti minimalni eksistenčni ravni, ki je ravno še dovoljšnja, da
omogoča preživetje in produktivno delo. Popravki, ki določajo
trajanje dela, se skušajo nagibati k čim daljšemu delovnemu času.
Itd. itd. itd. Značilnost cone, na katero bi ob tej priložnosti rad še
posebej opozoril, je njena zavezanost poskusom utišanja delavk.
Morda najbolj ekstremen primer tega utišanja je ravno zgoraj ome-
njeni zimbabveški primer, kjer je bila delavkam povsem odvzeta
možnost, spregovoriti o morebitnih nepravičnostih, ki jih lahko
и1ф1јо. To stanje molka, v katero so bile pahnjene delavke, je
potrebno razumeti po agambenovsko, se pravi kot stanje, ki nastane
ob suspenzu pravnega reda. Delavka je tu nekaj, kar je izvzeto iz
veljavnega reda, iz nekega govora, ki naj bi reguliral in razreševal
258
v CONI
spore. Na ta način je podvržena določenemu molku, saj ji je od-
vzeta možnost formuliranja morebitnih krivic znotraj nekih pravnih
koordinat, v katerih se ponavadi predstavlja in razrešuje krivice.
Oziroma, situacija je še bolj radikalna: delavka ne more formulirati
krivice, ker se krivica sama ne more opredeliti v univerzumu, kjer
ni merila, ki odloča o tem, kaj je in kaj ni krivica. Takšna situacija
je sicer precej ekstremna in za cone ne zelo pogosta, saj se za
doseganje molka ponavadi uporabi bolj mila pravna sredstva. V
večini primerov se »le« prepove možnost svobodnega združevanja
v širše organizacije, preko katerih bi se lahko slišal glas delavk. V
tem primeru pravni okviri še stojijo, a ne predvidevajo oziroma
ne dovoljujejo situacije, kjer bi delavka lahko govorila o morebit-
nih krivicah, ki se ji dogajajo. Na ta način pravo deluje - po fou-
caultovsko - kot tisto sredstvo, ki uspešno omogoča dominacijo
neslišnih, nevidnih delavk.
259
And now for something completely different_
Izar Lunaček
FREE WILLY
Kratka zgodovina kazanja lulka
Zakaj je človeka sram dati na ogled svoje spolne organe?
V nekih davnih časih, preden so iznašli sram, so se ljudje pred-
vidoma podili po svetu čisto goli. Prav nič jih ni motilo, da lahko
vsi opazujejo v vetru plapolajoče lulke ter njihovo odsotnost pri
nasprotnem spolu.
Za razlago konca tega blaženega obdobja se obrnimo na staro
zavezo kot enega prvih dokumentov, ki poroča o vzniku srama in
ki kot tak obdobje pred njegovim vznikom prvič razume kot rajsko.
Sram Adama in Eve je v Genesis neposredno povezan s spozna-
njem. Sadež spoznanja, ki naj bi prva človeka naredil konkurenčna
Bogu, jima hkrati odpre oči, da sama sebe vidita z nekega drugega
mesta in se tako vidita gola. Zmožnost avtorefleksije, s katero
lahko konkurirata Bogu, jima hkrati pokaže njuno lastno nezadost-
nost za to konkurenco, saj sta vsem na ogled, zlasti pa Njemu kot
idealnemu opazovalcu. Svojo goloto bosta morala skriti za nepro-
sojne plasti obleke in tako slediti zgledu Njega, čigar golota je
skrita za neprodušnimi plastmi videza. Prav zato bo novoveška
znanost za ideal subjekta morala postaviti prav raztelešeno oko,
saj le tak regulativni pojem lahko omogoči vsaj asimptotično
približevanje božji vednosti.
Avguštinova reinterpretacija izvirnega greha v okvirih krščan-
ske paradigme stremi k etični očrnitvi same možnosti usmeritve v
smer božje vednosti. Bistvena vrlina kristjana naj bi bila ponižnost
261
IZAR LUNAĆEK
kot popolna odpoved konkurenci z Bogom, in tako filozofija kot
iz nje izhajajoče znanosti so prav zaradi svoje težnje k aktivnemu
osvajanju resnice peklenske dejavnosti prvega reda. Kristus je po
Avguštinovi 1п1ефге1ас1ј1 božji vzor za svoje vernike kot gesta
ponižanja absoluta v umrljivo formo. Lucifer je po drugi strani
negativni vzor upornega človeka, ki se je hotel polastiti božjega
prestola. Pekel je edino mesto zares avtonomnega človeškega
bivanja. Izvirni greh je tudi v Avguštinovi razlagi dejanje napuha,
toda sram je šele sekundarna posledica, posledica seksualnega
nagona kot kazni za človeški napuh. Da bi se izognil uspešnemu
napadu na svoj prestol s strani človeka kot edinega bitja v naravi,
ki se s svojo svobodno voljo lahko upira Njegovi, samemu človeku
ustvari ekvivalentnega notranjega sovražnika - lulka kot edini
organ, ki se upira človekovi volji. Sram je tako predvsem sram
pred nenadzorovanimi akcijami tega malega človeka v človeku,
in povsem upravičeno se lahko vprašamo, če sicer nevidni Bog,
ki se nima česa sramovati, nosi spodnjice čez pekel, da bi prikril
tam brbotajočo svobodno dejavnost.
Po drugi strani je tovrstni sram popolnoma neaplikabilen na
žensko telo. Ženske po tej logiki sploh ni sram - ker nima erekcije,
lahko še naprej brezsramno narcisoidno uživa v ekshibicionistični
golofi. Edini razlog za njeno zakritje je pravzaprav, da ne bi vzbu-
jala moškega poželenja. Golo žensko telo se za razliko od moškega
zelo razširjeno ohrani v umetniški produkciji krščanskega Zahoda.
Žensko telo postane metaforična figura za različne duhovne feno-
mene (lepota, zgodovina, republika, resnica, pravica), hkrati pa s
svojo postavitvijo vzbuja asociacije na prepovedani, zakriti lulek.
Edini pogoj je, da ne razširi nog, saj bi se falos in z njim vsi viso-
koleteči koncepti, ki so z njim alegorično predstavljeni, izkazali
kot preluknjani.
Metafizična tematizacija sveta, kot jo predstavlja na primer
Avguštin, temelji na neki dvoumni logiki. Po eni strani (tu Avguštin
262
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
popolnoma sledi Platonu) predpostavlja Boga kot neko točko,
napolnjeno s smislom, resnico, življenjem in bitjo. Vse materialne
partikularnosti videza, ki posedujejo iste značilnosti - med njimi
seveda tudi naš lulek -, se imajo za svojo polnost, bivanje, itd.
zahvaliti le deleženju na božjem bistvu. Iz tega stališča bi se lulek
kot še zlasti vitalen organ s celo lastnimi kreativnimi sposobnostmi
lahko ponašal s svojo maksimalno bližino Bogu. Toda kljub izjem-
nemu ujemanju je obsojen, da ostane le videz in simbol Boga,
največ Imago dei - ker je utelešen v snovi, bo svoje vitalne sposob-
nosti vedno bolj izgubljal, kolikor manj bo deležil na Bistvu, in
ob dokončnem odklonu od Bistva poniknil v čisto uničenje innebit.
V okviru videza je Bog vedno prisoten le metaforično - je
poln, toda ne tako kot posoda; je življenje, toda ne biološko; biva,
toda na nekem popolnoma drugem mestu, ki si ga ne moremo
zamisliti. Bog je v končni instanci tako vedno prisoten kot neka
meja videza, kot njegova nemoč, pojavi se tam, kjer videzu zmanj-
ka. Bog postane tisto, kar se videzu vedno izmika, kot nezapo-
padljivo, čisto presežno. S stališča videza (tudi to je tematizirano
že pri VXaXomw Parmenidu) ']e. Bistvo nek nič, prazno, nebivajoče.
Toda ta praznina kaže le na neko absolutno bivanje, polnost in
življenje na nekem drugem kraju, ki ga v okviru videza ne moremo
predstaviti. Človek, ki se ves vloži v zveste reprezentacije Bistva,
je uničen skupaj z njimi, ko se po redu časa odklonijo od svojega
izvira. Tista prava volja je tako v krščanstvu kot v platonizmu
usmerjena v smrt kot točko uničenja božjih reprezentacij in osvo-
boditev duše kot iskre Njegove prezence, ki se ob smrti ponovno
rodi na nekem drugem mestu in ponovno združi s svojim božan-
skim izvorom. Lulku, ki vse stavi na utelešenje božjih atributov v
vidnem, se zdaj slabo piše, saj ga, čim zvestejši je v svoji upodo-
bitvi Bistva, čaka tem bolj gotovo prekletstvo in tem trajnejše
uničenje.
263
IZAR LUNAĆEK
Najbolj frustrirajoče pri tem lulkoklastičnem sistemu je, da je
mnogo svetnih objektov, ki se nam kažejo kot nepogrešljivi - po
eni strani tisti preveč vitalni, po drugi strani pa tisti, ki na bistvu
sploh ne deležijo, kot sta smrt ali njena miniaturna različica
orgazem, pa tudi raznorazne praznine in razpoke z ženskim spolo-
vilom na čelu -, preprosto odrinjenih v čisto nebit. Nietzsche je
kristjane zmerjal z nihilisti upoštevajoč obe fronti - po eni strani
nekrofilskost njihovega Boga, po drugi pa množico Ne-jev,
prilepljenih fenomenov, ki ne ustrezajo Njegovi zahtevi in zato
brez ostanka izginejo v čistem breznu niča.' S Freudovim koncep-
tom potlačitve je uvedena neka operacija, ki omogoča, da tisto,
kar je v okviru dominantnega nareka izključeno, vedno ostane
prisotno v neki latentni formi. Na ravni nezavednega negacija »ne
zadene«: kar zavest zanika, zgolj vznikne na nekem drugem mestu,
od koder kot potlačeno deluje še bolj prepričljivo. Tu seje mogoče
vprašati, če bi bilo tisto »drugo mesto«, v katerega nedostopnosti
se zadržuje Bistvo, lahko enačeno z mestom potlačitve. Če smo si
pod božjim pogledom prisiljeni v sramu skriti lulek pod obleko,
potlačiti njegovo utelešeno vitalnost, pa sta prav taista vitalnost
in polnost, zdaj kot nevidni, latentni in tako neuničljivi, morda
šele tisti, ki izvoru božjega pogleda sploh dajeta njegovo vsebin-
skost (polnost, celovitost, toda vse premeščene »na neko drugo,
nevidno mesto«). Sram pred goloto bi bil na ta način analogen
prepovedi upodabljanja Boga. Ne kaži lulka, saj ti ga bo kdo odre-
zal - ne riši Boga, saj bo tak Bog umrl. Podoben par potlačitev-
sublimacija se formira v izteku narcizma. Narcizem je ravno figura
teženja k lastni božanskosti v snovi - diametralno nasprotna Avgu-
1. Nietzschejeva rešitev je bil totalni nihilizem; zanikanje vsega kot zgolj-
videza in posledično ustvarjanje neskončne površine zgolj-videza brez
vsakega bistva zadaj, kjer bi se lahko nihilizem obrnil v svoje nasprotje -
dionizično totalno potrjevanje v svetem Ja.
264
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
štinovemu priporočilu ponižnosti -, ki se, kot napove Avguštin,
konča s simbolno kastracijo. Narcizem je pod to grožnjo potlačen
in nadomeščen s ponižnostjo - a ponižnostjo napram čemu - na-
pram eksternalizirani in sublimirani formi celovite samozadost-
nosti, ki je bila cilj narcisa in ki si jo skozi ponižnost dolgoročno -
skozi posmrtno identiteto z Bogom -šele trajno zagotavlja.
Strukturalistična hipoteza o transcendentalnem falosu kot čis-
tem označevalcu, ki naj bi ga poznale vse označevalne prakse
evropske zgodovine, se sprva zdi kazanju lulka naklonjena, saj se
na prvi pogled kaže, kot da ga spet skuša spraviti na površje. Vendar
pa je treba poudariti, da transcendentalni falos, kljub temu, da
svoje ime jemlje pri gigantskih verzijah lulkov Antike, nikakor ni
istoveten zgolj z lulkom. Hipoteza o transcendentalnem falosu ne
trdi, da »Bog ni nič drugega kot lulek«. To nakazuje dejstvo, da
redukcija falosa na fizični lulek povzroči, da metafizična struktura
ne deluje več - lulek ima torej falične značilnosti le, kolikor ostaja
zakrit. Falos sploh ni označevalec lulka, ampak kastracije, tj. ozna-
čuje lulka v svoji presežni dimenziji, kolikor je zanjo bistvena
njegova odsotnost. Falos kot odsotni popolni objekt subjekta v
njegovi nezadostnosti zaznamuje kot kastriranega. Falos je latentni
lulek, ki se manifestira le kot izguba in kastracija, a za njo obljublja
neko neupodobljivo totalno polnost, ki je ni mogoče kastrirati.
Gre za popolnoma preverljiv efekt, ki gaje mogoče preizkušati
tudi doma z lastnim lulkom. Lulek je treba le dosledno skriti, kot
nam priporoča sram, in na zaslon pred njim se bodo pričele proji-
cirati veličastne podobe, ki jih bo poganjal misterij skritega falosa.
Toda izvlecite ga na dan, pokažite vsem, da je bil za zastorom le
vaš banalni, odrezljivi lulek, in celotna predstava bo izgubila svoj
presežni učinek. Na še več praktičnih primerih to kaže Amelia
Jones, ki analizira, kako je prikrito falična in narcisoidna možata
herojskost slikarskega modernizma ameriških petdesetih in
265
IZAR LUNAĆEK
Šestdesetih propadla z odkritim razvitjem njenih latentnih pred-
postavk v ekshibicionističnem narcizmu, ko so v Pollockov atelje,
na primer, prinesli kamero. Modernist je lastno dejanje razumel
kot grobo penetracijo platna, toda koje pod očesom kamere postal
navaden lulek, ki naj bi s svojo banalno aktivnostjo proizvajal
učinke sublimnega, seje stvar sesula. Podobno velja za gesto Jima
Morrisona, ki je odkril, da ima kot frontman Doorsov dejansko
falično funkcijo, in sklenil zadevo izpeljati do konca z on-stage
masturbacijo. Reakcija idolizirajoče publike je bila prav nasprotna
od želene - popularnost skupine je strmo padla. Morrisonov
banalni lulek preprosto ni mogel konkurirati s fantazmami total-
nosti in odrešitve, ki jih je na njegovo skritost in Morrisonovo
skrivnostnost projicirala publika. Šele koje travma dogodka z leti
počasi zbledela iz spomina, je podoba Morrisonovega uda počasi
pridobila na patini, spreminjala seje le še v verbalno poročilo o
dogodku, itd in sčasoma je organ spet dovolj pridobil na odsotnosti,
da sta si z Morrisonom povrnila kultni status.
To je ta tretja razlaga namena sramu, ki jo glede metafizike
podaja strukturalizem: golota mora ostati zakrita, ker lahko le tako,
izza zaslona, producira smisel. Znanost je s strani metafizike očr-
njena zato, ker se boji, da bo razkrila božjo skrivnost, ki bo nehala
delovati. Lulek mora ostati skrit, da falos preživi. Toda to je čista
blasfemija - nek neupravičen strah za Realno, ki bi moralo biti po
definiciji tako ali tako neizčrpno, ne glede na to, koliko zastorov
odgmemo. To se praktično dogaja na primer pri komediji, kjer je
za zastorom, ki proizvaja presežne učinke, vedno nekaj popolnoma
banalnega. Spomnimo se na primer prizora, kjer komični junak s
kakšno prav banalno aktivnostjo po nesreči premakne vzvode
stroja, ki po njegovem nehotenem ukazu začnejo preganjati in
napadati drugega junaka. Za slednjega je stroj demoničen, nanj
deluje neka temna namenska sila. Dejanski vzrok, ki je gledalcu
266
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
ves Čas pred očmi, je povsem banalen, kar pa nikakor ne izniči
presežnosti učinkov. Ti namreč temeljijo v čistem nesmislu kon-
tingentnega sovpadanja nehotene akcije prvega junaka in ciljnih
učinkov stroja. Če je mogoče, da ga razkritje lulka ogroža, to ne
more biti pravo Realno, in zdi se, da je transcendentalni falos z
lulkovim razkritjem ogrožen.
Žižek, sledeč Lacanu, insistira na bistveni napaki metafizike,
daje ob pogledu na mesto, kjer videzu zmanjka, točko, ki se stalno
upira simbolizaciji, spričo njene lastnosti, da iz nje izvirata ves
smisel in pomen, to krstila za indie nekega drugega mesta, scela
nasičenega s pomenom in smislom. Nasprotno, trdi Žižek, soočiti
se moramo s tem, daje sámo to mesto, kjer smisel in pomen umanj-
kata, da je ta luknja, ki zeva v sistemu videza, sama po sebi že
tisto Realno, prisotno v svetu kot negativiteta. Vrzel v osrčju struk-
ture ni luknja, ki bi vodila v neko totaliteto, ki biva cela, a na
nekem drugem mestu, ampak je sama icot luknja, kot nesmisel,
kot nič izvor vse polnosti, smisla in bivanja v videzu. Skrajna
simulakerska stanja organskega razkroja, v katera ponižno zapa-
dajo krščanski svetniki, niso odprtina prehoda na neko drugo me-
sto, ampak je nič, h kateremu stremijo, že Bog sam. Bog kot čisti
smrtni gon, ki kot izključena točka omogoča vse življenje. V tem
konceptu sovpadeta označevalec brez označenca in označenec brez
označevalca, najvišja platonska Ideja in simulaker. Koncept Real-
nega kot vrzeli po eni strani sovpada z ostankom vsakega poskusa
simbolizacije, na drugi pa s tistim nezaznavnim ničem oz. tistim
nedoločljivim Уе ne sais quoi, ki gaje treba dodati kontingentnim
sestavinam, da dobijo presežen efekt; je hkrati ostanek in presežek.
Vse, kar moramo po Žižku storiti, da ohranimo zavest o struk-
turi kot manjkavi in s tem kompenziramo za odtujitev, je, da se
upremo mamljivi skušnjavi fantazme, ki vedno teži k zapolnitvi
luknje, k zakrpanju celote, in zdržimo soočenje s to ireduktibilno
267
IZAR LUNAĆEK
kastracijo, ki zeva v celoti in jo kot tako šele omogoča. Tu se nam
spet postavlja vprašanje, od kod ta strah pred izgubo Realnega:
Realno je čisti ostanek in se bo tako ali tako vedno produciralo,
ne glede na to, koliko fantazem natlačimo v luknjo, ne glede na
to, koliko banalnih objektov najdemo za vedno novimi tančicami.
Prepoved fantazme kot vsake projekcije pozitivnih, čutnonazor-
nih vsebin na mesto vrzeli se nam torej kaže kot nekoliko proble-
matična. K temu se še vrnemo malce pozneje, sedaj pa za hip
preletimo še zgodovino zakrivanja ženskega spolovila, ki nam bo
hkrati služila kot zgled za samorazkrajanje neke fantazme prav s
povečevanjem, ne pa zmanjševanjem deleža njenih imaginarnih
elementov.
Sprva se torej žensko telo zaradi odsotnosti falosa na njem
kaže kot idealen medij reprezentacije nadčutnih idej (ki se seveda
v strukturalistični analizi vse izkažejo za določene s transcendental-
nim falosom). Ker ženska na videz nima nobenega dela, ki bi ji
uhajal izpod nadzora in ob nepričakovanih trenutkih nerodno štrlel
iz nje (zato tudi ne čuti sramu), lahko s svojo celovito formo v
čutnem idealno prezentira idejo falične polnosti. Paradoksalno torej
bitje, ki poseduje falos, zaradi svoje decentriranosti v organu, ki
je odrezljiv, nikoli ne more zaživeti kot fantazma orjaškega, odreza-
nega, a prav zato nesmrtnega falosa, fantazma, ki jo ta duh oživlja
iz nekega drugega mesta. Moško telo je v tem spektaklu teles,
oživljenih z duhom odsotnega odrezanega falosa, lahko sodelo-
valo, kot denimo v Grčiji ali pri Michelangelu, le skozi skrajno
redukcijo lulka na drobno pritiklino mod.
Druga stvar, ki jo mora bitje, ki udejanja fantazmo falosa, skriti,
so telesne odprtine - in tu se ponovno vračamo k naši ženski, ki
falos reprezentira le, dokler ima noge trdno stisnjene skupaj. Fan-
tazma falosa mora, da bi uspešno predstavljala odsotni objekt,
pred pogledom skriti vse razpoke in vse izrastke. Že tu se nam
268
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
nakazuje dejstvo, da fantazma v pravem pomenu ni golo imaginar-
no polnjenje praznega mesta transcendence, ampak je vedno ima-
ginarno polnjenje z rezervo, ki ne pokaže vsega in ki se pusti
opazovati le pod določenim zornim kotom. Začetek konca falične
fantazme ženskega telesa se zgodi z Monetom, ki žensko telo
nenadoma namesto v funkciji reprezentacije duhovnega uporabi
kot čisto prezenco fizičnega telesa (praviloma prostitutke). Fasci-
nantno je, da že ta gesta, ki dejansko sami reprezentaciji ni dodala
popolnoma ničesar - te ženske ne pokažejo nič več kot tiste v
alegorijah -, le spremenila je njeno konotacijo, izzove strašansko
ogorčenje. Recepcija se prične obnašati, kot bi prvič videla golo
telo na platnu. Z izstopom iz alegorije restrikcija videza na falično
ni več zagotovljena, prezentne objekte je potencialno mogoče
pregledati z vseh strani, razkriti vse detajle in po-manjk-ljivosti.
Tu se odpre prostor za erotiko, ki počasi in nespoznavno prehaja
v pornografijo, tako da se ta meja kar naprej premešča. Erotika je
še povsem podložna logiki fantazme, če pod njo razumemo
selektivno imaginarnost z izpuščenimi praznimi mesti. Fantazme
v nasprotju z Žižkom ne bomo uporabljali za vse primere imagi-
narne zapolnitve vrzeli Realnega, ampak le za tiste, ki še padajo
pod logiko reprezentacije, se pravi, ki se pustijo opazovati le pod
določenim kotom, iz gledališke lože, skozi iluzorno okno okvirja
slike itd. S tem namreč zagotavljajo, da v imaginarno izpolnjenem
polju vedno ostajajo neka prazna mesta, v katera gledalec šele
zaradi njihove zakritosti uspe projicirati fantazmatsko prezenco
skrivnosti - taje šele fantazma v pravem pomenu besede. Fantazma
sploh ni stvar vidnega kot takega, fantazma je bistveno nevidna,
tudi pri Žižku je vedno nekako zastrta; fantazma Paradiža je
blokirana (ne tu in zdaj, prej, pozneje), fantazma skušnjavca
postavlja vprašanje »kaj hoče« (skrivnostni hudič, Žid itd.). Tako
popolnoma odkrito imaginarno, ki ničesar več ne skriva - tudi
269
IZAR LUNAĆEK
Utelešeni falos, ki se mu bomo posvetili pozneje -, sploh ne pade
pod red fantazem. Pornografija v pozitivnem pomenu, ki ga je
imela v šestdesetih in sedemdesetih, je ravno način razblinjanja
fantazme ženske: pokaže se grmiček, revija^м5í/ír(če verjamemo
pričevanju Formanovega filma o Larryju Flyntu) prva razpre žen-
ske noge in odpre pogled na sramne ustnice in tako naprej po
linearni logiki, dokler ni več česa skriti.
Sodobni rezultat tega razkrivanja do točke, kjer se preprosto
ne da več naprej, je že prav grotesken - te ženske s široko razkre-
čenimi nogami, ki si razpirajo osramje in kažejo luknjo v nekakšni
nemi gesti: to je to, več ne morem pokazati, pa če mi plačate še
dvakrat toliko, vzbujajo naslado le kot do konca popredmetena
telesa, ki na ukaz razkrivajo še zadnje kotičke skrivnosti. Prav
zaradi tega občutka nekakšne kapitalske logike za to gesto, ki se
zdi čisto blagovni odgovor na povpraševanje z razkrojem tradi-
cionalne virilnosti razočaranih moških, ki bi se zdaj radi za svojo
izgubo maščevali ženskam, se tenkočutnemu opazovalcu stoži po
romantiki, ki jo je dopuščala erotika. »Tu je denar, to še imam,
zdaj pa, prašiča, pokaži vse!« - slišimo v ozadju teh podob in
romantično objokujemo gentlemansko decentnost erotike, ki je
ženskam še pustila, da ohranijo svojo skrivnost.
Toda po drugi strani ne moremo mimo dejstva, da je ravno
erotika s strip-teasom kot glavnim poligonom svojega razkrajanja
maksimalno predstavljena za moški pogled, da dražljivo prikri-
vanje skrivnosti ne služi toliko ženskemu dostojanstvu koUkor
moški potrebi po vedno obljubljenem, a nikoli razkritem mestu,
kamor bi lahko v obliki ženske Skrivnosti projicirali fantazmatsko
polnost, ki so jo izgubili s kastracijo. In če nisem zgolj voajer,
ampak se erotika odvija med partnerjema, je ta vedno le uvod v
»skupno igranje čudovite glasbe«, ki je po svoji imaginarni plati
vedno še neskončno radikalnejše od pornografije - ta navsezadnje
270
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
ostaja reprezentacija, zaprta med liste revij. Zanimivo je, da ta
zgoraj opisana gesta »razkritja bistva« ženskega mednožja, ki smo
jo povezali s skrajno fazo razraslega modernega po-orodenja žen-
ske, sovpada z identično gesto nekaterih arhaičnih indijskih kipov.
To je dejansko gesta, kije radikalno onkraj fantazme, celo fan-
tazme v Žižkovem smislu, saj gre za to, da se onkraj vse fantaz-
matske polnosti, ki jo je na to, skrito drugo mesto projiciral pogled
falične fantazme ženskega telesa, razstre gola prisotnost luknje,
manka, vrzeli. Špranje, kot ji pravi yiìWer v Rakovem povratniku,
ki je očaran nad to praznino izvora, h kateremu je priromal. Van
Norden je kot njegov antipod, predstavnik erotične pozicije, popol-
noma razočaran, ko na mestu, ki gaje vedno privlačilo z magnetno
silo, odkrije čisti manko. »Vsa tista skrivnost, ki obdaja spolnost,
potem pa odkriješ, da ni nič - zgolj praznina,« pravi Van Norden.
»Ali ne bi bilo smešno, če bi notri našel harmoniko ... ali koledar?
A notri ni nič - sploh nič. To se človeku upre. Mene je spravilo
skoraj ob pamet. (...) Knjiga ti lahko nekaj da, celo slaba knjiga,
toda pizda - to je čista izguba časa.« (Str. 115.) V nasprotju z Van
Nordenom Miller izjavlja: »Ko gledam dol v to špranjo, vidim
enačaj, svet v ravnotežju, svet, skrčen na ničlo, brez sledu kakega
ostanka. A to ni ničla, na katero je naperil Van Norden svojo žepno
svetilko, ne prazna špranja prezgodaj razočaranega človeka,
temveč prej arabska ničla, znak, iz katerega izvirajo neskončni
matematični svetovi.« (Str. 197.) Miller špranjo identificira tudi s
kastracijo pri moškem, toda šele sekundarno - ne kastrira nas od-
kritje odsotnosti falosa pri materi, ampak odkritje ženske vrzeli
dela vsak falos za potencialno odsoten. »Ta zevajoči prepad niča
nosijo ustvarjalni duhovi in matere človeškega rodu med nogami.«
(Str. 199.) Če mora biti umetnik za Millerja kastriran, je to zato,
ker lahko le skozi špranjo rodi delo: Millerjev romanje poln meta-
for o pisatelju kot »nosečim s svojim romanom«. Manko je torej
271
IZAR LUNAĆEK
nepogrešljiv za ustvarjanje novega, le iz manka se lahko porojevajo
novi in novi kontingentni objekti. »Če ostane samo še zevajoča
rana, potem mora brizgati iz nje, četudi ne pride na dan nič drugega
kot krastače in netopirji in humunkuH.« (Str. 199.) Millerjeva
špranja natančno ustreza Deleuzovemu opisu ničelnega elementa,
praznega mesta v strukturi, čistega nesmisla, ki pa s svojim kro-
ženjem šele proizvaja ves smisel. To je Žižkova vrzel, ki drži celo
stvar skupaj, le pogled nanjo je treba zdržati.
Čeprav Žižek to navidez zanika: prav na začetku Kuge fantazem
skuša pokazati, kako so ideološko strukturirani tudi tako navidez
realni predeli, kot so prav stranišča in ženska mednožja. Toda tipi
stranišč in intimnih frizur so tu le zato, »ker obstaja travmatski
presežek, ki ga vsak od teh tipov poskuša povzeti vase« (str. 12) -
to so zgostitve strukturiranja na še zadnjih pobočjih simbolnega,
ki obdajajo luknjo Realnega. Pička je za razliko od falosa, ki Real-
no vedno le označuje in je njegova metafora, Realno osebno, ne
metaforično. Ponavljajoči se slogan dihurja Pepeta iz risanke WB:
»Med moškim in žensko je le ena razlika in - živela razlika!«^
2. Rahel ekskurz na tem mestu, ker je zadeva skrajno fascinantna. Dihur Pepe,
ki v risanki to izgovori, preden se za svojo izbranko odpravi v temni tunel
brez izhoda, ne ve, daje med njim in njegovo izbranko realno precej večja,
nemara nepremostljiva razhka. Žrtve njegovega zaljubljenega zasledovanja
namreč vedno postanejo črne mačke, ki jim po neki nerodnosti uspe, da se
jim na hrbet nashka bela črta, kar omogoči, da jih dihur zamenja za samico
svoje vrste. Pepe se za mačke sicer sploh ne meni: da lahko svojo žrtev
koncipira v minimalni, spolni razliki s sabo, je najprej potrebna operacija,
ki ju naredi enaka, ju postavi znotraj iste vrste. Ko mačka nekoč v teku
pregona pade v vodo in se ji črta izbriše, je Pepe ne spozna več kot svoj
ljubezenski objekt. Zdi se, kot da bi se prav v tisti črti skrival tisti presežni
objekt, ki mačko dela vredno Pepetove ljubezni, objekt, ki ga Lacan imenuje
objekt mah a. V tej situaciji je logika ljubezni še posebej jasna: pogoj, da
Pepe v mački vidi tisto posebno nekaj, kar mu manjka, da bi ga naredilo
celega, tisto, kar je v njej več kot ona sama, vznikne šele z neko črto, kiju
272
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
nakazuje zvezo pičke s čisto razliko - v tem primera je pička
hkrati eden od členov primerjave in razlike med njima, prav kot
je vrzel hkrati Realno in sama razlika Realnega od videza.
Sedaj se ponovno sprašujemo po primernosti transcendental-
nega falosa za identiteto z lacanovskim Realnim in v primeru
negativnega odgovora po njegovi pravi funkciji. Če je transcen-
dentalni falos označevalec odsotnosti falosa in ne prisotnosti pičke,
v čem se potem razlikuje od klasične metafizike, ki se ji vrzel
vedno kaže le kot odsotnost polnosti? Predvidoma v tem, da locira
izvor te odsotne polnosti v kontingenci biološkega dejstva, da
imajo človeški samci užitek lokaliziran v od telesa razmeroma
neodvisnem, a fizičnem in banalnem organu. Toda če lahko
prikazovanje lulka ogrozi sistem, utemeljen na falosu kot njegovi
odsotnosti, gre še vedno za bistveno fantazmatski sistem (zdaj
govorim o fantazmi, kot smo jo omejili zgoraj - v smislu blokira-
nega imaginarnega prezentiranja: fizični lulek mora ostati blokiran,
če naj fantazma falosa na nekem drugem mestu živi v svoji pol-
nosti). Res je, falos ni fantazma, kolikor označuje sámo kastracijo,
in v tem smislu »prisotnega« falosa, ki bi se izkazal za kastrati-
bilnega in bi tako ogrozil odsotnega, pravzaprav ni. Prisotni falos
je takoj že lulek. Toda falos jemlje svoje ime iz zveze z določenim
vizualno prisotnim objektom: seveda ne govorim ravno o lulku,
temveč o njegovi več desetkrat povečani reprezentaciji, ki so jo
okoli ledij v določenih obredih nosili pripadniki nekaterih pred-
krščanskih religij in ki se je ohranila v poganskih obredih, kot so
karneval in različni oslovski prazniki, skozi celoten srednji vek in
ki ni poniknila vse do danes, ampak se vztrajno pojavlja v manj
izenači. Pepe sam črto seveda ima - toda šele to, da sta oba zaznamovana,
manjkava, dobesedno prečrtana subjekta, mu omogoča, da vanjo projicira
svoj manjkajoči košček, in to prav na mesto, kjer je tudi sama preluknjana
in dejansko sovpadata.
273
IZAR LUNAĆEK
uradnih formah popularne kulture, zlasti v tako imenovanem un-
dergroundu, še posebej pa seje skozi celotno zgodovino razcvetala
v prepovedanih pornografskih sličicah.
Prisotni falos je tisti, ki vzbuja nelagodje, če se pojavi v meta-
fizičnih sistemih, saj manifestira njihovo latentno faličnost. Med
zgolj kastratibilnim, banalnim lulkom brez presežnih efektov in
transcendentalnim falosom, za katerega je značilna zakritost, stoji
prisotni falos, ki je po podobi še vezan na lulka, po imenu pa že
na odsotni falos. Prisotni falos je močno povečana podoba lulka,
ki se izrazito postavlja na ogled. Povečan je in s tem močno po-
udarja svojo neodvisnost in oddeljivost od telesa (falos je bistveno
maska inje tako natakljiv), ki bo res botrovala njegovi kasnejši -
po eni strani - kastraciji in - po drugi strani - samostojnemu rojstvu
na nekem drugem mestu pod imenom transcendentalnega falosa,
toda sam tam še ni. Za transcendentalni falos kot naslednjo fazo
njegovega razvoja so bistveno značilne kastriranost, oddeljenost
(falos živi lastno življenje) in odsotnost kot nevidnost, nepredstav-
Ijivost in posledična nekastratibilnost. Transcendentalni falos je
izločen iz sveta, neviden in nesmrten. Prisotni falos pa nikakor ni
kastriran, telesa se drži kot svoje baze, je poglavitno izrastek telesa,
hkrati pa s svojo izrazito vidnostjo (povečanje deluje kot lupa:
vse je v funkciji postavljanja falosa na ogled) za razliko od trans-
cendentalnega kliče h kastraciji. Zdi se, da ji s samo velikostjo
nekako kljubuje, a čim večji je, tem bolj neodvisen postaja od
telesa, iz katerega izrašča in tem lažje ga je od njega oddvojiti.
(Zgleden primer te resnice so pogosto manjkajoči lulki faličnih
kipov v primerjavi z nudlji klasičnih grških, ki so nevihte časa
preživeli majhni, a intaktni.)
To sosledje povečanja in potlačitve/sublimacije je ponovljeno
v razmerju med titanskimi bogovi-velikani zadnjih faz poganstva
in nevidnim Bogom metafizične faze, ki jim sledi. Neki skrajni
274
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
fizični prezenci (velikani ogromno jedo in pijejo, tacajo po pokra-
jini in puščajo v njej svoje sledi), ki pa hkrati izkazuje neko rela-
tivno neodvisnost od sveta (velikani skačejo čez gore) in skrajno
izpostavljenost smrti (velikani nazadnje vedno umrejo v neki
povezavi s svojim megalomanstvom, pojedo preveč mlinov na
veter ali kaj podobnega), sledi Bog, ki je od sveta popolnoma
oddeljen ter hkrati mrtev in neumrljiv. Psihološki analog je seveda
iztek narcizma najprej v eksternalizacijo in fizično povečanje
svojega sebstva in nato v deseksualizacijo in sublimacijo pozu-
nanjenega sebstva v idealni jaz. Vsakič skrajni imaginarni prezenci
sledita potlačitev in vznik na nekem drugem, zunanjem mestu, od
koder se napaja fantazma odsotne in nesmrtne polnosti.
Vprašanje, ki se nam postavlja v okviru naše zgodovine kaza-
nja lulka, je, zakaj je lahko lulek v razmerah poganstva tako
pogumno postavljen na ogled. Ali se ne boji izničenja v kastra-
ciji? V okviru metafizike smo lulkovo zagato analizirali tako, da
je bil lulek vedno obsojen, da je v svoji fizični polnosti ostajal le
reprezentacija odsotne polnosti Bistva. In čim polnejši in večji je
bil, tem bolj dokončno je bil pahnjen v uničenje, ko se je odsotna
polnost odvrnila od njega. V koordinatah poganskega kozmosa
pa falos ni več reprezentacija, saj je odsotno polnost Bistva zame-
njala prisotnost vrzeli. Zdi se namreč, da pogansko sveto ni vezano
na bogove, ampak na povsem negativni manko v svetu, na neza-
ključenost, odprtost sveta, bogovi pa so le njegova začasna zapol-
nitev. Falos poganskega boga skuša zdaj s svojo čisto prezenco
polnosti zapolniti vrzel svetega in svet spet zašiti v zaprto celoto.
Ko sčasoma zaradi izpostavljanja pogledu na priviligiranem me-
stu svetega podleže kastraciji, pa ta nikoli ne pomeni golega
izničenja faličnega angažmaja. Ker je izvor bistva in bivanja v tej
paradigmi lociran prav v vrzeli, sama kastracija ali smrt omogo-
čita Bogu, da šele deleži na izvoru. S kastracijo vrzel vznikne na
275
IZAR LUNAĆEK
samem telesu Boga, ki zdaj kastriran prične proizvajati nove ob-
jekte (kar je sicer privilegij vrzeli). V poganskih mitih kastracija
nikoli ni brez ostanka - le dva primera sta: odrezani falos boga
Šive, ki zraste do neba in obrodi čudovite stvari, in odrezani Uranu-
sov ud, iz katerega se rodi Afrodita. Če Lacanov subjekt doseže
delno spravo z Drugim, ko odkrije, da sta oba manjkava (da torej
tudi drugi ni cel, da imata oba v osrčju vrzel), pa poganski človek
vnaprej predvideva luknjo v srcu kozmosa in potrdi svoj status
mikrokozmosa, ko tudi v sebi najde vrzeli, ki ustrezajo jamam,
duplinam in breznom kozmosa. Skozi svoje luknje subjekt postaja
neskončen, saj v sebi najde nove svetove z novimi luknjami, v
katerih se spet odkrivajo novi in novi svetovi (prim. npr. pokra-
jino s prebivalci v Gargantuinih ustih v Bahtinovi interpretaciji
Rabelaisa).
Falično v tem, recimo mu pičkavem (ker je strukturiran prek
razpoke) svetu nikakor ni izničeno - le prisotno je izključno v
svoji hiperimaginarni, nefantazmatski prezenci, kjer je vedno
kastratibilno in prav zato tudi neskončno. Po Bahtinu je to polje,
ki mu daje ton fenomen smeha. Ne smeha, kot ga kritizirata Ži-
žek in Dolar, kot navidezne distance do vsake faličnosti, ampak
smeha kot potrjevanja vztrajnega polnjenja vrzeli s faličnim, ki
pa hkrati potrjuje tudi njegovo neizbežno kastracijo in nek večni
preostanek novega. Smešni in smejalec tu nikoli nista strogo lo-
čena kot v satiričnih, humornih ali ironičnih modusih smeha, ki
vedno izražajo zanikanje smešnega s strani smejalca in med njima
vedno predpostavljajo distanco. Smešni stoji na mestu vrzeli in jo
polni s svojo prezenco. Ker stoji na izpostavljenem kraju, se tako
vedno izpostavlja pogledu in posledično smehu zaradi kontin-
gentnosti objekta, s katerim skuša zapolniti vrzel. Toda prav kot
tisti, ki se ne vidi in ne ve, je smešni vedno tudi tisti, ki na mestu
svetega uživa. In kolikor smeh gledalcev izvira prav iz njihovega
276
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
občutka svojega več-videnja, pa se ravno z užitkom, s katerim se
dajo videti v smehu, sami spuščajo na mesto smešnega.'
Sam falični angažma je predpogoj zastopanja praznega mesta
svetega, in le v tem smislu bi lahko govorili o faličnem označe-
valcu, kolikor je vedno prvi, ki pride označit zevajoči manko, a v
okviru te paradigme to vedno stori kot neposredno prisoten. Ta
prisotnost fizičnega falosa ne daje razloga za skrb, da bi zakrila in
nekako umorila Realno razpoke, saj je prav kot fizičen falos vedno
tudi odrezljiv. In tudi neskončne potence nima. Zgoraj opisana
gesta pornografskega razkritja vrzeli kot ženskega bistva nikoli
nima zgolj demonstrativne funkcije (na katero bi morali odgovoriti
z »vzdržanjem pogleda na praznino«), ampak povabilno: vedno
je le uvertura v že omenjeno »skupno ustvarjanje čudovite glasbe«,
ki vedno vključuje začasno polnjenje vrzeli, iz katere falos po
svoji »mali smrti«" izide brez moči. Na izviru ni našel ničesar,
preiskal je vse, a ko se razočaran odvrne od prazne razpoke, ga iz
še malo prej praznega, zgolj strukturnega mesta, povozi novo
življenje, katerega vznik je omogočilo šele njegovo polnjenje vrzeli.
Ta referenca na razplojevanje v okviru fenomenov seksualnosti,
ki so specifično človeški in jih torej določa prav neodvisnost od
biološke funkcije seksa (tj. kot človek fukam za užitek in ne za
razmnoževanje), utegne izzvati ogorčenje, toda treba je opozoriti,
da ima koncept otroka kot vznikanja absolutno novega iz vrzeli
3.	To je ena od možnih uporab Lacanove trikotniške sheme iz Seminarja o
izgubljenem pismu. Tisti, ki vidi, da ga drugi ne vidi, se polasti označevalca
(ki seveda ni nič drugega kot užitek in hkrati smrtni gon, kar že naznanja
kastracijo smejočega - njegov obrat v osmešenega) in s tem postane viden,
kako uživa od nekoga tretjega, ki se tako spet polasti užitka in sam stopi na
vidno mesto.
4.	Če sledimo argumentaciji o lulku kot malemu človeku na človeku (edinemu,
ki se upira njegovi volji), je orgazem res lulkova smrt, vsaj kot falosa, iz
katere pa vedno spet vstane.
277
IZAR LUNAĆEK
specifično Človeško obeležje, kolikor gre pri tem za utopično raz-
sežnost neke absolutne prihodnosti. To dokazuje tudi dejstvo, da
skupaj s pičko in falosom ta funkcija otroka preživi tudi v metafori.
Primer je čisto formalna vloga vrzeli kot izvora vedno novega
smisla na primer v Deleuzovi analizi. Praktični primer umetniškega
ustvarjanja kaže na ta značaj praznine, da producira nov in
popolnoma izviren smisel le, če je oplojena z zavestno kontingent-
nimi »fahčnimi« poskusi zapolnitve. Ali bi s to zavestjo lahko
odpravili še neartikulirano zagato, glede na kaj fizični falos v
našem zgornjem modelu poganskega kozmosa sploh pridobi svojo
polnost? Ne sprašujemo se, kaj ga motivira, ker je odgovor očitno
užitek, ki ga poseduje le s postavitvijo v vrzel. Toda kaj je sploh
njegova referenca za fizično polnost, če je odsotna polnost ukinjena
inje edina trajnost v njegovem svetu vrzel? Odgovor je lahko le
ta utopija absolutne prihodnosti, ki jo uteleša fantazma »prihod-
njega rodu« (ki je zelo močan motiv prav v Bahtinovi analizi
karnevalske kulture) in s katero vedno kot stranski produkt užitka
občasno odgovarja vrzel. Referenca prisotnega falosa je fantazma
odsotnega polnega objekta, toda to ni transcendentalni falos,
ampak otrok.'
5. Na to kaže tudi sklep Freudovega prikaza o narcizmu. S potlačitvijo fizič-
nega falosa subjektu ostane le še preložitev narcizma v okvir nekega drugega
mesta. Edina možnost za ponovno obuditev narcizma tu in zdaj je prav v
odnosu starša do otroka. Otrok kot edina konkurenca Bogu, glede česar je
nekdo nekoč rekel, da je popularnost krščanstva pri ženskah razložljiva
predvsem z dejstvom, da gre za prvo reUgijo, kije kot Boga ponudila otro-
ka ... Jahvejev ukaz Abrahamu glede Izaakovega uboja ni bil nerazumljiv
ukaz, ki kaže na iracionalnost Božje besede, ampak preračunljivo naročilo
atentata na konkurenco.
278
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
LITERATURA
Avguštin, Avrelij (1984), Izpovedi, Celje: Mohorjeva Družba.
-	(1993), Zakonski stan in poželenje, Ljubljana: Krt.
Bahtin, Mihail (1978), Stvaralaštvo Fransoa Rablea i narodna kultura
srednjega veka i renesanse, Beograd: Nolit.
Deleuze, Gilles (1998), Logika smisla, Ljubljana: Krtina.
Freud, Sigmund (l9S7),Metapsihološki spisi, Ljubljana: Studia Huma-
nitatis.
Jones, Amelia (2002), Body art: uprizarjanje subjekta, Ljubljana: Maska:
Študentska založba.
Lacan, Jacques (\99A),Spisi, Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Miller, Henry (2004), Rakov povratnik, Ljubljana: Delo.
Nietzsche, Friedrich (2004), Volja do moči, Ljubljana: Slovenska matica.
Platon (2{K)3), Poslednji dnevi Sokrata, Ljubljana: Slovenska matica.
Platon (1995), Država, Ljubljana: Mihelač.
Žižek, Slavoj (1997), Kuga fantazem, Ljubljana: Društvo za teoretsko
psihoanalizo.
-	( 1989), The Sublime Object of Ideology, New York: Verso.
279
POVZETKI
SCHREBERJEV TEOLOŠKI MATERIALIZEM
Tadej Troha
UDK 159.964.2
Članek je zasnovan kot komentar Spominov živčnega bolnika
Daniela Paula Schreberja, dela, ki gaje Freud označil kot avtobio-
grafski opis primera paranoje. Pri tem se članek distancira od
poskusov, da bi vrzeli v avtobiografiji zapolnili z biografskimi
podatki. V nasprotju s tem zgodovinsko resnico Schreberjevih blo-
denj išče v strukturi besedila. Na eni strani izpostavi Freudovo
analogijo med blodnjo in konstrukcijo v analizi, na drugi strani
pa poveže mehanizem projekcije s pojmom razodetja, ki ga poj-
muje kot afirmacijo izhodiščne Ent-stellung stvarjenja.
Ključne besede: Schreber, konstrukcija, projekcija, paranoja, čudež,
odrešenje
LACANOV KAFKA
Mladen Dolar
UDK 159.964.2: Lacan J.
1 Lacan J.: 82.112.2.091 Kaflca F
Lacan v svojih objavljenih delih nikoli ne omenja Kafke, vendar
pa lahko najdemo nenavadno referenco na Kafko v enem izmed
njegovih doslej neobjavljenih seminarjev, »Identifikacija« (1961/
281
POVZETKI
62). Nanaša se na Kaflcovo zgodbo »Brlog« in Lacan to zgodbo
uporabi ob uvedbi svoje nove koncepcije topologije. Po tem branju
Kafkova zgodba nudi topološki model prostora, v katerem zunaj
in znotraj prehajata eden v drugega in eden drugega uravnavata.
Članek pretresa nekatere nasledke tega modela za pojme subjekta,
objekta in Drugega.
Ključne besede: Kafka, Lacan, topologija, subjekt. Drugi
LJUBOSUMJE-UŽITKA
Lidija Šumah
UDK 159.964.2:1 Lacan J.
Tekst odpira vprašanje afekta ljubosumja, kakršen se kaže znotraj
Lacanovega in Spinozovega branja. Avtorica poskuša ovreči kon-
vergentno branje dveh na prvi pogled podobnih si afektov, ljubo-
sumja in zavisti, pri čemer med njima vzpostavi ključno distinkcijo.
V nadaljevanju, ko so izrisani osnovni elementi, ki tvorijo strukturo
ter dinamiko ljubosumja in zavisti, avtorica pokaže, da se med
njima, vsaj kar zadeva afekt ljubosumja, vendarle ohranja neko
specifično minimalno odnosnostno razmerje.
Ključne besede: ljubosumje, zavist, afekt, agalma, užitek
282
POVZETKI
ONTOLOGIJA STRASTI IN POZICIJA SUBJEKTA
Ana Žerjav
UDK I Badiou A.:l 11
Članek na podlagi Badioujeve ontološke zastavitve konstitucije
realnosti razvije tri koncepte reprezentacije: dva, ki se navezujeta
na dva tipa držav (reprezentacija v totalitarnih režimih in reprezen-
tacija v kapitalo-parlamentarističnih državah), ter enega, ki se
navezuje na dogodkovno ime. Tem trem reprezentacij am odgovar-
jajo tri subjektivne pozicije, ki vsaka posebej artikulirajo določen
tip strasti: destruktivna strast do realnega se povezuje s totalitarizi-
rajočo reprezentacijo, netotalizirajoča reprezentacija pravnih držav
umešča subjekta brez strasti, odtegovalna strast do realnega pa
opiše subjekta, ki v situaciji razvija učinke dogodkovne reprezenta-
cije. V nasprotju z Badioujevo ontološko enoznačnostjo koncepta
subjekta tako nastopi določena trojnost, ki ne ukinja filozofske
afirmativnosti, ampak jo postavlja pod pogoj časa, v katerem misli.
Ključne besede: ontologija, reprezentacija, demokracija, odtegni-
tev, subjekt, strast do realnega
V CONI
Vasja Badalič
UDK 339.5:1 Foucault M.
Tekst preučuje ekonomsko-politični fenomen t. i. »izvozno prede-
lovalnih con«. Gre za področja, preko katerih je Tretji svet vključen
v produkcijsko verigo velikih кофогас1ј in ki so hkrati postavljena
283
POVZETKI
kot področja izjeme (na primer pri davkih in carinah, pri delavski
zakonodaji ipd.). Analiza različnih »izjemnih« pravnih rešitev, ki
obstajajo v razhčnih conah, poskuša izluščiti njihove skupne
podmene ter podati splošni konceptualni premislek fenomena con.
Pri slednjem se naslanja zlasti na teorijo Michela Foucaulta.
Ključne besede: cona, dominacija, oblast, izjema
FREE WILLY - KRATKA ZGODOVINA KAZANJA LULKA
Izar Lunaček
UDK 159.964.2
Tekst išče povezavo fenomena sramu s temeljnimi teksti zahodne
metafizike. V klasični krščansko-platonski paradigmi je lulek
večno obsojen na vlogo umrljive reprezentacije nevidne in večne
polnosti, kije Bog. Prepoved njegovega kazanja je analogna prepo-
vedi napuha - oba sta poskusa utelešenja božanskega bistva v
vidnem, njuna kazen pa dokončno izničenje v smrti/kastraciji.
Strukturalistična teza o transcendentalnem falosu lulku podeli
vlogo skritega temelja božanskega Bistva, ki lahko svojo funkcijo
opravlja le, če ostane skrit, saj bi njegovo razkazovanje temelj
transcendentalnega falosa pokazalo kot odrezljivega. Lacanovsko-
heglovska paradigma absoluta, ki jo zastopa Žižek, razvija tezo,
po kateri manko (odsotnost falosa, kastracija) vlogo Bistva opravlja
prav v svoji praznosti in ne nakazuje na nobeno odsotno polnost,
ki bi nedotaknjena bivala onkraj manjkavega videza. Izvir smisla
in bivanja je svetu imanenten prav kot luknja. Pička je absolut v
svoji edini, negativni eksistenci. Od tod avtor izpelje tezo o pogan-
284
POVZETKI
ski paradigmi sveta, v kateri je sveto prisotno izključno kot preluk-
njana odprtost sveta, ki slednjega dela neskončnega. Poganski
bogovi lahko brez sramu razkazujejo svoje gigantske falose, ker
je lulek dokončno izgubil zvezo z absolutem. S svojim nepoprav-
ljivim falicizmom z vsem entuziazmom krpajo nezaceljivo luknjo
v kozmosu. Ta nemogoči angažma se brez izjeme konča s kastra-
cijo, takrat pa na njihovih telesih na mestu falosa šele vznikne
sveta vrzel osebno. Velika pička sveta pa šele zaradi faličnega
angažmaja bogov kot stranski produkt užitka obrodi otroka, ki
nosi naboj utopije neke absolutne prihodnosti.
Ključne besede: sram, falos, lulek, vrzel, sveto, arhaične religije
285
ABSTRACTS
SCHREBER'S THEOLOGICAL MATERIALISM
Tadej Troha
The article is a commentary on Daniel Paul Schreber's Memoirs
of My Nervous Illness, a book Freud referred to as an autobio-
graphical account of a case of paranoia. The article distances itself
from attempts to complement autobiographical gaps in Schreber's
text with biographical data. Contrary to these attempts it traces
the historical truth of Schreber's delusions in the structure of the
text. On the one hand it emphasizes Freud's analogy between de-
lusions and constructions in analysis, and on the other hand it
correlates the mechanism of projection with the concept of rev-
elation, which is seen as affirmation of inherent Ent-stellung of
creation.
Key words: Schreber, construction, projection, paranoia, miracle,
revelation
LACAN'S KAFKA
Mladen Dolar
Lacan never mentions Kafka in his published work, but one can
find a curious reference to Kafka in one of the yet unpublished
seminars, »Identification« (1961/62). The reference is to Kafka's
story »The Burrow«, and Lacan uses it while introducing his new
conception of topology. Kafka's story on this account offers a
286
ABSTRACTS
topological model of a space where inside and outside pass into
each other and command each other. The paper investigates some
of the consequences of this model for the notions of the subject,
the object and the Other.
Key words: Lacan, castration, symptom, law
JEALOUSY OF ENJOYMENT
Lidija Šumah
The paper puts in question the affect of jealousy as it was discussed
within the readings of Lacan and Spinoza. The author tries to an-
nul the convergent reading of two most similar affects, jealousy
and envy, and tries to establish between them a key distinction. In
the following, when the basic elements which form the structure
and dynamic of jealousy and envy are shaped, the author demon-
strates that there nonetheless remains between them, at least as
far as jealousy is concerned, a specific minimal mode of relation.
Key words: jealousy, envy, affect, agalma, enjoyment
ONTOLOGY OF PASSION AND SUBJECTIVE POSITIONS
Ana Žerjav
Based on Badiou's ontology, the article develops three concepts
of representation: two of them related to two types of states (rep-
resentation in totalitarian regime and representation in capitalis-
tic-parliamentary state) and another one related to the name of the
287
ABSTRACTS
event. These three types of representation correspond to three
subjective positions: destructive passion of the real, position with-
out passion and subtractive passion of the real. Contrary to
Badiou's ontological univocity of the concept of the subject, we
are thus dealing with a specific trinity of this concept, which does
not suppress the philosophical emphasis of affirmation, but places
it under the condition of time in which it thinks.
Key words: ontology, representation, democracy, subtraction,
subject, passion of the real
IN THE ZONE
Vasja Badalič
The paper deals with economically-political phenomenon of so-
called »export processing zones«. These are territories of the Third
world which are included in the productive process of big corpo-
rations, yet they are included as territories of exception (for ex-
ample in view of tax and customs legislation, work legislation
etc.). The analysis of different »exceptional« solutions, concern-
ing legislations existing in different zones, aims at sketching out
their common basis, and at providing a more general reflection
on the phenomenon of zones. Michel Foucault's theory serves as
pivotal point of this reflection.
Key words: zone, domination. Power, exception
288
ABSTRACTS
FREE WILLY - A BRIEF HISTORY OF PENILE EXHIBITION
Izar Lunaček
The text ties the phenomenon of shame to prevalent discourses of
western metaphysics. The classic christian-platonic paradigm con-
demns the willy to eternal damnation as a mere mortal represen-
tation of the invisible and everlasting fullness that is God. The
ban on its exhibition corresponds to the curse laid on devilish
pride both being attempts to incoфorate the godly within the vis-
ible, offences punished with a final annihilation in physical death.
The structuralist thesis of the transcendental phallos enrolls the
willy as God's hidden foundation. It is, however, still compelled
to remain out of sight, because its eventual disclosure would re-
veal the basis of the transcendental phallos as castratable. The
lacanian-hegelian approach to the absolute as represented by Žižek,
claims that the gap in the system (castration, the absence of the
phallos) rather than in being a trace of an absent fullness, insist-
ing intact beyond mere holey appereance, fulfills the function of
the Essence precisely in as far as it is void. The source of sense
and existence is immanent to the world precisely as a hole. The
cunt is the absolute in its only, negative existence. This corre-
sponds to the heathen view of the world, where the holy consists
solely in the openness of the cosmos, in its being punched through,
which is paradoxically, precisely what grants it infinity. That hea-
then gods know no shame and are free to display gigantic phalli
proudly, has to be attributed precisely to this nonexistent link be-
tween the willy and the absolute. Their desperate phallicism in
face of the world's incurable holeyness attempts in vain to close
the gap and restore its wholeness, for it invariably meets its end in
castration, accelerated by their attempts. Yet it is precisely castra-
tion that grants them their own personal holy gaps, enabling pro-
creation. The great cunt of the world has only gods' phallic fill-
289
ABSTRACTS
ings to thank for giving birth to Child: at once by-product of en-
joyment and carrier of the Utopian charge of an absolute future.
Key words: shame, phallos, willy, gap, the holy, archaic religious
practices
POPRAVEK
V prvi letošnji dvojni številki (Problemi 1-2/2005) je prišlo do napake
pri razvrstitvi povzetkov v angleškem jeziku. Namesto povzetka Tomaža
Bezjaka je bil objavljen drug povzetek. Pravega objavljamo tokrat. Avtor-
ju in bralcem se opravičujemo.
Uredništvo
LACANIAN SYMPTOM BETWEEN LANGUAGE AND
JOUISSANCE
Tomaž Bezjak
The рифозе of this text is to present a certain dispositive in theory
of Lacan, where it is possible to give an evidence of symptom
formations. In 1950's, in his structuralistic phase, the symptom as
pathological element rises in opposition with symbolic the law, in
the opposition possible to be abolish by providing symptom with
meaning. In 1960's, when the concept of pulsion takes the main role
in his theory, the aims in analysis change radically - the satisfaction
as such replaces the meaning. Inasmuch as symptom contains an
element of jouissance it doesn't present a disturbant element any-
more. In 1970's, in feminine not-whole structure, the symptom has
the status of the only factor able to provide subject with sense.
Keywords-. Lacan, castration, symptom, law
290
PROBLEMI 3-4/2005, letnik XLIII
Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Peter Klepec, Zdravko Kobe, Janez
Krek, Dragana Kršić, Renata Salecl, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek
Glavna urednica: Alenka Zupančič
Odgovorni urednik: Mladen Dolar
Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«),
www.drustvo-dtp.si
Transakcijski račun: 02017-0018113209, z oznako: »za Probleme«
ID: SI26158353
Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana
Oblikovanje: AGOA
Stavek: Klemen Ulčakar
Tisk: Cicero
Naklada: 600 izvodov
Naročnina za leto 2005 (z DDV): 6510 SIT
Cena te številke (z DDV): 2821 SIT
Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.