Tl N F KOS
6.
Cene je imel hude sanje . . . Drhtel je od mraza, zakaj ogenj je bil že ugasnil, tudi rdeče oko žerjavice se je že pokrilo s sivim pepelom. Zdelo se mu je, da brede ledeno vodo, ki mu sega prav do vratu.. Brodi, brodi, a ne more iz nje, ni je konca. Obenem leži na njem strašna teža, ki ga pritiska pod gladino, da ne more več niti dihati. Bal se je, da se zaduši.
V smrtnem strahu je napel vse sile, da bi se rešil, tedaj se je prebudil. Vrgel je težo s sebe — Filipa, ki se je bil s polovico telesa zavalil nanj. Tovariš je zagodrnjal v spanju in zopet enakomerno sopel.
Cene je pogledal po temnem prostoru, v stenah so se le rahlo odražala okenca. Bil je še ves zaspan in omotičen, ni vedel, kje je. Sprva se mu je zdelo, da se je zbudil v mestu, a potem, da spi doma .. . Preden se je dodobra zavedel, je nekaj butnilo v vrata, ki so se odprla na stežaj. V izbo je butnil veter, skozi odprtino je zagnalo snežinke. Vstopila je neka senca, dve, tri, v Ceneta je zažarelo strašno, žareče oko.
Prepaden je hotel planiti na noge, a je obsedel na slami, koprnel od strahu. Kaj se godi z njim? Ni v mestu ne doma, to mu je postalo jasno, a kje je? Ali so to le strašne sanje? Zakričal bi bil, a mu je glas kakor primrznjen ostal v grlu. Svetloba ga je slepila da je nesel roko na oči.
»Za mano!« se je razlegnil oster, ukazujoč glas. »Zaprite vrata!«
Vrata so se s truščem zaprla. Žareče oko se je umaknilo s Cene-tovega obraza in splavalo po prostoru. V dolgem, svetlem pramenu je ošinilo vse kote in stene.
Bila je to električna svetilka. Orožnik, ves od snega, jo je držal v eni roki, a v drugi puško z nasajenim bajonetom. Za njim je stal še en orožnik, ta je držal puško naravnost pred seboj. Čisto zadaj ob vratih pa je stal dolgonogi kmet z ugaslo svetilko v rokah. Bil jb
podžupan Jerman iz Drage. Obraz mu je bledel, preplašeno so mu gledale oči.
Tedaj je Cene v hipu spoznal, da je v Lukovi bajti. Tudi se je spomnil, kako je prišel vanjo. Vendar je bil kot mrtev od strahu in začudenja. Kaj delajo tu orožniki? Mnogotere misli so mu šle po glavi.
Tedaj se je prebudil tudi Filip. Planil je kvišku, kakor da je poskočil naravnost iz sanj. Hotel se je prestopiti, a se je z nogo zataknil v raztrgano plahto in padel. Obsedel je, zavzet, na pol zdramljen, in bolščal v došlece, ki so ju začudeni gledali.
»Ali sta sama tu?« ju je vprašal orožnik z električno svetilko.
Cene seje dvignil in tresoč se na vsem telesu obstal ob steni.
»Sama. Ne. Tudi Lukov sin.«
»Kakšen Lukov sin? Kje je?«
Cene se je ozrl po prostoru. Res, Šimna ni bilo več. Z njim je izginil tudi klobuk, ki je prej visel na žeblju ob vratih. Molčal je in od začudenja bebasto zijal.
»Kakšen je bil?«
»Tak . . . črn . . . neobrit,« je Filip izjecljal; v glavi mu je šumelo; še ga ni bila popolnoma opustila pijanost, a se je vidno treznil. »Šime mu je ime!«
»Ha, Šime!« se je jezno zasmejal orožnik. Nato se je obrnil na Jermana. »Prižgite luč!«
Podžupan je prižgal luč. Po sajastih stenah so se razlili nemirni prameni svetlobe. Vstopil je tudi orožnik, ki je bil obstal pred kočo. Pogledali so tudi v podstrešje. Kermavnarja, ki so ga iskali, ni bilo nikjer.
»Ušel je. Ta dva sta ga prepodila.«
»Se mi je dozdevalo, da ga ne bomo našli,« je rekel Jerman olajšan in postavil svetilko na vegasto mizo.
Dijaka sta kot brez diha stala ob strani, gledala in poslušala. Še nista ničesar razumela.
»Kaj pa delata tu?« ju je vprašal čokat orožnik, ki so mu od mraza gorela lica.
»Midva?« je vprašal Filip. »V snegu sva bila zašla. Pa sva zagledala svetlobo ...«
»Aha! Vidva sta torej tista, ki vaju iščejo?«
Fanta sta se spogledala. Cenetu je zadrhtela brada. Doma skrbijo, kje je ostal, vsa vas je pokoncu, a on je tu . ..
»Ali je že pozno?« je izjecljal.
Nihče mu ni odgovoril. Podžupan je pobral steklenico in jo je povohal.
»Prazna je,« je rekel. »Škoda! Požirek žganja bi se prilegel.«
»Da je Lukov sin, vama je rekel?« se je debeli orožnik obrnil na fanta.
»Da,« je rekel Filip, ki je takoj postal pogumne j ši.
»Vragov, ne Lukov,« je menil Jerman.
»In kaj vama je še rekel?«
»Da je bil v Ameriki... In da so ga tam okradli... In da ne bo čakal očeta, da se vrne .. .«
»Mislim, da ne. In da mu je Šime ime, je rekel?«
»Da.«
»Šime pač,« je rekel podžupan in dvignil pest. »To ni lagal. Toda Šime Kermavnar, ne Lukov sin. Ker-mav-nar!« je ostro poudaril in pogledal fanta.
Dijaka sta se zopet na dolgo spogledala, za trenutek jima je zaprlo sapo. O Kermavnerju sta že slišala toliko groznih reči, da jima je dvigalo lase na glavi. A to je bilo pred letom, medtem sta nanj že pozabila. Ob misli, da sta bila v njegovi družbi, ju je srh spreletel po hrbtu. Bilo je neverjetno. Toda navzočnost orožnikov in podžupana je govorila, da je tako. Hkratu jima je ugajalo, da sta govorila z njim in pila iz iste steklenice. Malce sta bila tudi razočarana. Taki so razbojniki? Nič podobni tistim, o katerih sta brala v knjigah. Pa sta se na tiho čudila, da sta še živa.
»V vas bi kazalo pogledati,« je rekel orožnik z drobno glavo in črnimi brki.
»Misliš?«
»No, da. Zastonj se ne klati tod okrog. Koče tudi ni zapustil samo zato, da bi šel na izprehod. Morda si hoče pripraviti božično veselje.«
Debeli komandir se je zamislil.
»Morda je res odšel v vas,« je rekel.
»Dolgo se ne bo mudil. To noč, več ne. Bal se bo, da ga fanta ne ovadita.«
»Lepega ptička sta nama prepodila,« je dejal debeli orožnik. »Zdaj moramo vsaj vaju pospremiti domov. Sama ne dospeta . . . Pojdimo!«
Dvignili so se. Koča je zapuščena in samotna ostala v snegu.
7.
Pri Kljunovih so pričakovali Petra in Filipa takoj po mraku. Bilo je še prezgodaj, saj bi se takrat morala šele odpeljati iz mesta. Toda zgostila se je tema, nastal je večer, čas se je pomikal dalje, a ju še ni bilo.
Mati Agata je postala nemirna, vedno pogosteje je pogledovala na uro. Zunaj se je usipal sneg, zdaj pa zdaj je zašumel veter, veje
so udarjale ob veje. Bilo jo je groza ob misli, da je sin v takem metežu na poti.
»Čudno, da jih še ni,« je vzdihnila. »Zdaj bi pa že morali biti tu.«
»Vreme jih je zadržalo,« je rekel Kljun. »Saj vidiš, kakšno je. Zdaj je pot še enkrat daljša, kakor po navadi.«
»Saj vem. Pa vseeno. Že za poldrugo uro so se zategnili«.
»To se pravi, da dospejo vsak hip.«
V resnici je bil tudi Kljun nemiren. Hodil je iz prodajalne v izbo, iz izbe v prodajalno, dokler je ni zaklenil. Potem je sedel za mizo in vzel časnik v roko. Z večerjo so čakali, da prideta onadva. Pa ni mogel brati. Prisluhnil je slednjemu ropotu pred hišo. Svoj nemir je le stežka skrival pred ženo.
Kazalec na uri se je pomikal dalje, veter je nosil snežinke v okna. Bila je temna, divja zimska noč, ko obupno zavijajo psi.
»Ali naj povečerjamo?« je vprašala Agata.
»Počakajmo še nekoliko,« je rekel gospodar.
Bilo je že pozno za večerjo, a ker so čakali že tako dolgo, bodo še malo potrpeli.. . Nazadnje je prišel gospod učitelj. Visok, s sivimi lasmi nad senci je v rjavi suknji obstal za vrati. Bil je kakor oslepljen in je brisal naočnike.
»Se nič?« je vprašal, ko so se pozdravili.
»Še ne!« je vzkliknila Kljunovka in sklenila roke. »Jezus, Marija, kaj to pomeni?«
»To pomeni,« si je učitelj zopet nataknil naočnike in sedel, »to pomeni gospa — da so se odpeljali z zadnjim vlakom...«
»Ne verjamem. Peter ponavadi drži besedo.«
»Precej opravkov je imel,« je menil Kljun. »Morda se je z njimi predolgo zamotil.«
»Ali pa so zamudili vlak,« je dejal učitelj. »Tudi to se zgodi. Fanta sta v dobrih rokah, ni se nam treba bati. Kdo ve, ako ne bodo prenočili v Dragi. V takem ni, da bi človek hodil na pot. Jutri pridejo.«
Moža sta tako govorila, da bi ženo potolažila. Agata je to dobro čutila. Na skrivaj sta se sporazumevala z očmi. Vendar ju je skrbelo. Ne toliko ko njo, ki je bila bolestno razdražljiva in se je rada vznemirjala. To je bila posledica neke bolezni. Poleg tega jo je ta večer čimdalje bolj navdajala neka zla slutnja. Nekaj se je zgodilo! Bog pomagaj!
Vendar ni več govorila o tem.
Tiho je vzdihovala in se ozirala v okna .. . Tudi moža sta napeljala pogovor na druge reči. Pomenkovala sta se o bližnjem božiču, o snegu.
Dobro ga suje. Silvester bo bel, kakor Bog ukazuje, obeta se dobra letina.
Medtem se je kazalec na uri pomaknil na deveto in čez. Zaslišali so zamolkle korake, nekdo je pred pragom brcal sneg s čevljev.
»Se mi je zdelo,« je dejal učitelj. »Z zadnjim vlakom so prišli. Vse je v redu.«
Vstopil je Peter. S spremenjenim obrazom in čudnim pogledom je obstal za vrati.
»Kje pa sta fanta?« je vprašal Kljun.
Agata se je bila dvignila in brez besede strmela.
»Kaj ju ni tu?« je Peter od zasopljenosti stežka izhropel.
»Jezus, Marija!« je vzkliknila gospodinja vsa prestrašena in se zgrabila za glavo. »Kje naj bosta, ako nista s teboj? Kaj se je zgodilo? Nekaj se je zgodilo!«
»Bodi pametna,« je rekel Kljun nejevoljno, skoraj strogo. »Počakaj, da se razjasni! No, kaj je s fantoma? Zakaj nista s teboj?« se je obrnil na Petra.
Ta je začuden, prepaden stal pred njimi.
»Sama sta se odpeljala,« je dejal, dvignil roke in jih zopet obupno spustil ob telesu. »Nista me čakala.«
»Zakaj pa se nisi ti prej odpeljal?« mu je očitala sestra.
»Prej? Za vraga! Kdo ju je pa videl? Naročil sem, naj me počakata v krčmi. Pa ju ni bilo. Jaz sem ju čakal. Presneto!« se je razjezil in udaril z nogo. »Zdaj pa vse name pade!«
»Da nista ostala kje v snegu,« je zajavkala Agata. »Seveda sta ostala... O!«
»Čakajte!« je povzel učitelj, ki se mu je glas rahlo tresel od razburjenja. »Gospa, to moramo hladno preudariti. Da sta ostala v snegu, bi ju Peter našel, ne? Pa ju ni. No, vidite! Recimo, da sta odšla iz Drage . .. Ali sta odšla iz Drage?« se je obrnila na Petra.
»Menda. V krčmi se nista ustavila. Nekaj časa je bilo poznati njuno sled. Više pa jo je že zametlo.«
»Tako? Torej odšla sta iz Drage. Ko sta videla, da ne moreta dalje, sta ostala v kaki hiši. Morda pri eni izmed kmetij na Brdu. Saj nista več otroka. .. Vidite, stvar že ni več tako strašna.«
Mati Agata je sedela z rokami v naročju. Učiteljeve besede je niso mogle do konca prepričati. Iz skrbi za sina so ji solze tekle po licih.
»Tako bo,« je Kljun pritrjeval učitelju in od skrbi mencal na mestu. »Seveda bo tako. Toda zdaj moramo pogledati za njima . . . Pripravite svetilke!«
»Da, za njima!« je hitel učitelj. »Tudi jaz mislim tako. Četudi prav do Drage, dokler ju ne najdemo.«
»Pojdite!« se je Agata zdramila iz obupne žalosti in sklenila roke. »Vsi pojdite! Naglo! Tudi vi pojdite, gospod učitelj! In pokličite še kakega moža! Tudi ti pojdi, Peter!«
»Peter naj rajši ostane doma,« je rekel Kljun, ki se je bal za ženo. »Za danes ima že zadosti. Saj bomo sami.«
»Ni mi zaradi truda,« je dejal Peter. »Le hiše ne smemo pustiti brez varuha. Med potjo sem naletel na orožnike, ki iščejo Kermav-narja. Menda se skriva v Lukovi bajti.«
»Kaj praviš!« se je zavzel Kljun.
»Moj Bog, Oče nebeški!« je zavpila gospodinja. »Da jima ni kaj storil! Ubil ju je! Nikoli več ne bom videla Filipa, ubožca! Nikoli več!«
»Agata!«
»Po pameti, gospa,« je miril učitelj. »Kaj naj bi razbojnik storil dijakoma? Kovčega jima je lahko vzel samo z grožnjo, ne da bi ju ubil. . .«
In vendar se je možema začelo hudo muditi. V trenutku sta bila napravljena na pot. Mati Agata ju je nestrpno potiskala skozi vrata. Naj že gresta, da ne bo prepozno.
Koraki pred hišo so utihnili. Gospodinja se je sesedla, sklepala roke in molila. Peter pa je prinesel revolver in ga čistil pri luči.
(Dalje)
Ran Bosilek
Nikar se ne jezi!
Ubožec Dimo se je napotil dela iskat. Našel je gospodarja, pripravnega in iznajdljivega.
Gospodar je dejal:
»Pri meni boš služil do druge pomladi, dokler ne zakuka prva kukavica. Takrat dobiš petdeset zlatnikov. Toda eno stvar si zapomni: kamor koli boš šel, kar koli boš delal, kar koli boš slišal, radi ničesar se ne jezi. Če se boš jezil, ne boš dobil zlatnikov, ampak boš služil dve leti zastonj.«
Dimo je pristal.
Zgodaj zjutraj mu je dejal gospodar:
»Zdaj boš šel na polje kosit. In ko se bo znočilo, se boš vrnil.«
Do pozne noči je Dimo kosil, potem je krenil pa proti domu. Pa je zavpil nanj gospodar:
»Sonce je zašlo, toda mesec sveti. Ni se stemnilo.«
»Kako more vendar to biti! Da bi vso noč kosil? Kaj takega še nisem videl!
»Slišiš, kaj se jeziš?«
»Niti malo se ne jezim, samo čudno se mi zdi.«
In Dimo se je vrnil. Vso noč je kosil v polju, nič ni počival. V zgodnjem jutru je ves truden omagal in jezno zavpil:
»Uh, ti, krvoločnež! Bog ti bo vrnil! In še sprašuje me, če se jezim. O, še kako mi nabija okrog srca! Ko bi bil zdajle tukaj, bi ga zmlel!«
Gospodar, ki se je bil skril v grmičje, pa je samo tega čakal. Skočil je pred Dima in mu veselo dejal:
»Dobro sem te ujel! Zato ker se jeziš, boš služil dve leti zastonj.«
In Dimo je delal dve leti zastonj. Domov se je vrnil suh ko poper. Pa ga je pobaral brat:
»Kako to, brat, da si se vrnil reven ko cerkvena miš?«
Pa mu je Dimo od kraja do konca povedal vse, kar je doživel.
»No, ga bom pa jaz ugnal!« je odgovoril brat. »Vrnil bom gospodarju, kakor je posodil.«
In vstal je mladenič, pa k gospodarju. On ga je pobaral:
»Kaj bi rad, mladenič?«
»Rad bi služil pri tebi.«
»Prav. Vzel te bom. Do prihodnje pomladi boš služil pri meni, dokler se ne oglasi prva kukavica. Toda eno si zapomni: nikar se ne jezi! Če se boš jezil, boš meni odštel petdeset zlatnikov. Če bi se pa zgodilo, da bi se ujezil jaz, bom pa jaz tebi odštel petdeset zlatnikov.«
Mladenič je odvrnil:
»Petdeset zlatnikov se mi zdi premalo. Naj bo sto.«
»Velja, mladenič.«
Drugo jutro je vzšlo sonce.
Mladenič pa ni vstal. Ležal je na postelji. Prišel je gospodar:
»Vzdigni se no, norec, vstani! Kaj ne vidiš, da je sonce že vzšlo!«
»Kaj, sonce? Tako, a? Kako sme brez mene vziti?«
»Nikar ne brbraj neumnosti, ampak se čimprej skoplji pokonci!«
»Aha, ti se jeziš?«
»Ne jezim se, ampak delo te čaka.«
»Le naj me čaka, jaz ga ne čakam.«
»Preden boš končal s temi modrovanji, bo že čas kosila . . .«
»Nič hudega. Najedel se bom, potem bom pa odšel.«
»Pazi, da te ne bom!«
»Gospodar moj, kaj se ti zaresno jeziš?«
»Ne jezim se, tepec neumni, toda noč bo že kmalu.«
»Nič zato, gospodar! Potem se bo zopet zdanilo. Ampak, slišiš, poslušaj, kaj ti povem! Tale postelja tukaj se mi zdi nekam močno trda. Na senik se bom spravil, tam bo mehkeje.«
Gospodar se je vznemiril, toda nobene ni rekel.
Mladenič je vstal in šel spat na senik.
Zvečer, v temi, je prišel gospodar:
»Pred Bogom grešiš!« je zavpil. »Drugi delavci so se že vrnili. Ti pa niti. ..«
»Kakor vidim, dragi gospodar, se prav zares jeziš . . .«
»Ne jezim se,« je odvrnil gospodar. »Samo to bi ti rad povedal, da je že čas, da odideš, da se vrneš domov.«
»E, to je pa druga beseda,« je odgovoril hlapec. »Naj bo, pa grem!«
Naprej in naprej je tako služil novi hlapec. Gospodar je tarnal, mrl od jeze, pokazal je pa ni.
Nekoč je sredi zime spravil svojo ženo na nizko hruško, jo malce zakril z vejami, pa poklical hlapca. Ko je hlapec prišel, je pa žena začela:
»Ku-ku! Ku-ku! Ku-ku!«
»Slišiš, hlapec?« je vprašal gospodar. »Kukavica se oglaša. Prišel je čas, da se ločiva.«
Stekel je hlapec, naglo je skočil v hišo. Vrnil se je s puško, jo dvignil in dejal:
»K hudemu kuka ta kukavica sedaj sredi zime! Pa bo takoj obmolknila!«
In nameril je. Gospodar je skočil, ga pograbil za roko in jezno zavpil:
»Kaj ne vidiš, tepec, da boš človeka ustrelil! Spravi se odtod!«
»Gospodar, ti ko da se jeziš?«
»Ne jezim se, ne, ampak besnim! Tu imaš sto zlatnikov, pa ne prikaži se mi več pred oči!
Ko je segel po denarju, je hlapec spregovoril:
»Zbogom, gospodar! Za te zlatnike je moj brat delal polni dve
(Iz bolgarščine Tone Potokar)
Kogej Jože
Zavojček tobaka
Dobrava! Ta beseda je pomenila Jožeku hribčke, raztresene daleč od glavne ceste. Na grebenih in vrhovih teh gričkov so stale hišice, skednji, hlevi. Po pobočju so bile njive, travniki, sadovnjaki, gozdovi, izvirčki. V dolinah med hribčki so tekli potočki. Tam pa, kjer so se hribčki zleknili v ravnino, tam je bil trg s šolo, cerkvijo, trgovinami, gostilnami in hišami.
Na enem teh hribčkov je stanovala Jožekova stara mati. Koliko lepih dni je preživel pri njej! Kako ga je ljubila, ščitila in ga jemala povsod s seboj.
Stanka, Mihca in Jakca, s katerimi se je lanske počitnice igral ni bilo več na Dobravi. Stanko se je šel učit nekam daleč za čevljarja, Mihec in Jakec pa sta šla že prej za pastirja nekam v hribe.
Tako zdaj ni bilo več tistih, s katerimi je prej pasel krave, kuril in pekel krompir, nabiral gobe, jagode, črnice in hrastove šiške, lovil murne v luknjicah in dražil ose.
Pač, eden njegovih dobravskih prijateljev — Tinek, je še bil doma. Njihova hiša je stala ravno na nasprotnem bregu, tako da sta se z ukanjem prav lahko priklicala drug drugega.
Tinek je bil malo starejši od Jožeka. Imel je precej pokvarjene noge in je težko in nerodno hodil. Znal pa je izrezovati najrazličnejše mikavne stvari. Znal je delati piščalke, klopotce, ki so v
vetru klopotali, da se jih je čulo po vsej dolini, lesene puške in meče in nožičke, ki so se odpirali in zapirali. Znal je delati vse, kar je kdo hotel. In vse to je delal s čisto navadnim pipcem, ki mu je on pravil šiček.
Kadar je Tinek moral pasti, takrat je Jožek pazil na krave. Zavračal jih je, če so hotele iti v škodo, Tinek mu je pa medtem rezljal razne stvari.
Ko je zdaj prišel po dolgih letih Jožek spet k Tineku, ga je ta z nečim presenetil. Naredil si je leseno kolo, s katerim je kot blisk ropotal v dolino. Seveda, kolo ni imelo gumijastih obročev in se ni dalo gnati kot pravo kolo, toda v dolino je šlo, da so Jožeku kar lasje vstali pokonci, ko je gledal Tineka. In z nepremagljivo željo je Jožek hrepenel po tem kolesu.
Sicer mu ga Tinek posodi, toda Jožek se potem lahko vozi le, kadar Tinek pase. Jožek bi pa rad, da bi bilo kolo prav njegova last, da bi se lahko vozil, kadar bi se mu poljubilo. Kaj le hoče Tinek za to kolo?
Tinek nekaj časa premišlja, nato pa pravi: »Zavojček tobaka.«
»Ali je mogoče, da samo zavojček tobaka? Zavojček tobaka stane samo pet dinarjev,« pomisli Jožek. In takoj sklene kupčijo: da, dal bo Tineku zavojček tobaka, Tinek mu bo pa dal kolo. Tinek ne sme nikomur drugemu dati kolesa.
Ko je Jožek sklepal kupčijo, ni mislil, kje bo dobil zavojček tobaka. Toda ko je doma natančno premislil vso stvar, je uvidel, da to le ni takšna malenkost. Da, zavojček tobaka dobiti ni malenkost!
Zavojček tobaka ... Ni mnogo — in je mnogo. Če imaš pet dinarjev to ni mnogo, če jih pa nimaš, tedaj je to mnogo. No, in Jožek ni imel denarja, in zato se mu je nenadoma zazdelo to zelo mnogo.
Ta misel je vrtala neprestano za njegovim čelom in iskala rešitve. Zvečer mu ni dala zaspati. Neprestano se je premetaval sem ter tja. Vsak drobec sena ga je motil, motilo ga je komaj slišno
prežvekovanje krav spodaj v hlevu, prekladal je glavo sem ter tja. Kako priti do denarja?
Sele mesec, ki je priplaval pozno v noč na nebo, je našel Jožeka spečega. Toda komaj mu je skozi lino v skednju posvetil v obraz, se je Jožek zganil in zamrmral: »Tinek, daj mi kolo, kolo, kolo . . .!«
Tedaj se je nečesa spomnil.
Zadnjič, ko je bil v trgu v trgovini, je videl, kako so kmečki pobje prodajali kurja jajca. Po dinarju so jih prodajali.
Gotovo bi dobil za pet jajec pet dinar-
Kumine je dosti za njihovo shrambo . . . Sel je za shrambo, zagrabil nekaj snopov in jih zanesel na velik kamen pred vrati shrambe, ki je služil za prag. Tam se je vsedel in začel tolči snope. Kmalu jo je natolkel za pol škrniclja.
Tedaj je prišla mimo teta Julka. Obstala je pri Jožetu, ga nekaj časa gledala, nato pa vprašala: »Kaj boš s tem?«
»Prodal bom,« se je odrezal Jožek.
»Saj ne dobiš nič za to! Boš še dolgo tolkel, predno boš kaj imel,« je rekla teta in odšla naprej po svoji poti.
Jožek je gledal za njo, kot da bi ne verjel svojim ušesom, nato pa se je razočarano zazrl v kumino.
»Če je tako, potem se pa res ne splača delati,« je pomislil, vstal in odnesel snope nazaj, škrnicelj s stolčeno kumino pa spravil v skednju.
Prihodnjega dne pa je že vse predpoldne sedel v senu na skednju in čakal. Kura je sedela v koritu slamoreznice. Gotovo bo znesla jajce. Potrpežljivo je čakal, kdaj se bo oglasilo kokodakanje, s katerim bo kura naznanjala: jajce sem znesla.
Jožek je računal: »Če bo ta kura znesla vsak dan eno jajce, bom imel najpozneje v petih dneh dovolj za kolo.« Že se je videl na kolesu, kako dirja v dolino. Kar kadi se za njim.
Iz teh lepih misli ga je vzdramilo kokodakanje. Vesel je skočil pokoncu, toda kura je še vedno mirno čepela v koritu. Kokodakanje je prihajalo iz hleva. Splezal je po lestvi iz skednja in skočil v hlev. Da, na majhnem, umazanem, s pajčevinami prepreženem
Tedaj se je tudi spomnil, da so tisti fantje prinesli jajca med kumino, da bi se jim ne razbila in so tudi kumino prodali.
Kolikokrat je že našel kje v senu, v hlevu, v slamoreznici jajca. Kolikokrat! Ko bi vsa tista jajca shranil, bi jih imel že gotovo več kot pet.. .
jev, je premišljal.
oknu, katerega šipe so bile tako umazane in zanemarjene, da je svetloba le s težavo prodirala v hlev, je kokodakala kura.
Ko je Jožek stopil k njej, je z glasnim kokodakanjem odkurila na jasli, da sta se kravi prestrašeni zganili. Takšnega vreščanja nista bili vajeni. Jožek pa se je vzpel na prste in potipal po oknu: po prahu, perju, in strjenih in svežih kurjih odpadkih. Premajhen je bil, da bi videl na okno. V kotu je zatipal jajce. Še toplo je bilo. Lepo, belo, toplo jajce! Varno ga je držal v roki in ogledoval.
»Prvo jajce! Še pet takih!«
Če še tista na slamoreznici znese, mu ne bo treba skoraj ves teden čakati. Če dobi vsak dan dve jajčki, ima lahko že pojutrišnjem kolo .. .
Previdno je segel z roko v žep. Hotel se je prepričati, če žep ni morda raztrgan, da mu jajce ne bi padlo na tla in se razbilo. Nato je polagoma odšel iz hleva. Kravi sta pogledali za njim, kura je zakokodakala. Na dvorišču pred hišo ni bilo nikogar. Nihče ga ni videl.. .
Zlezel je zopet na skedenj, kjer je kura še vedno čepela v slamoreznici. Šel je po prstih mimo nje, da je ne bi splašil. V kotu je izpod sena potegnil škrnicelj s kumino in položil jajčko v seme. Nato je spet vse skril pod seno.
Vse dopoldne je nato potrpežljivo čakal, sedeč na senu, kdaj bo kokoš znesla. Skozi špranje lesenih sten je prihajala v skedenj sončna svetloba, v hlevu pod njim je rožljanje verig, s katerimi so bile privezane krave ter kruljenje prašičev, zdaj pa zdaj zmotilo tišino. Kmalu potem, ko je iz trškega zvonika priplaval do Jožeko-vih ušes slaboten odmev opoldanskega zvenenja, se je kura zganila. Jožek je vstal in se ji počasi približal. Kura je skočila s slamoreznice in z glasnim kokodakanjem odfrfotala skozi odprta skedenjska vrata na gnoj pred hlevom. Previdno, kot da bi se bal, je Jožek pobral belo jajčko.
Tedaj je zaslišal materino klicanje: »Joža, Joža, jest!«
Ni se oglasil. Skozi špranjo jo je videl, kako stoji na pragu in se ozira na vse strani. Naglo je odgrnil seno nad škrniclom, skril tudi to jajce v kumno poleg prvega in vse spet zagrnil. Nato je splezal na drugo stran skednja in se oglasil materi, ki ga je še enkrat poklicala.
»Kje pa se klatiš, da te ni nič na spregled?«
»Za skednjem,« se ji je mirno zlagal Jožek.
Šolske knjige tudi kaj vzemi v roke. Jih še menda sploh nisi pogledal, kar smo tu. Boš videl, kar kmalu bo počitnic konec.«
»Bom,« je odvrnil, stepel seno s hlačk in majce in stopil za materjo v hišo. Na mizi se je kadila skleda jedi. Okrog nje so bili že vsi zbrani. Stara mati, ki je pravkar prišla z njive, je na glas molila naprej in obenem brisala žlice v predpasnik, ki ga je imela ves čas na sebi. Ostali so molili za njo in ko so z molitvijo končali, so začeli pridno zajemati. Vsi so molčali, slišalo se je samo potrkavanje žlic in srebanje . . .
Popoldne je Jožek škrnicelj odkopal. Prostor, na katerem je bil, se mu ni zdel dovolj varen. Lahko kdo stopi tja in mu vse skupaj zmečka. In stric Karel večkrat jemlje seno, pa lahko škrnicelj najde. Iskal je primernejšega prostora. Toda povsod se mu je zdelo nevarno. Po slamoreznici večkrat kaj premetavajo, po drugih strojih tudi. Nazadnje ga je skril pod tram, v kot med slamnato streho in podom. Tam je bila tema, tako da škrniclja nihče ne bo mogel opaziti. Toda vzlic temu ga je prekril še s senom.
Nato je vsak dan dodal še kakšno jajčko in vsak dan je šel nekolikrat pregledat škrnicelj, če je še vse v redu. Z roko je brodil po kumni, dokler ni natipal vseh jajčk, tega svojega dragocenega zaklada.
Zdaj je kolo takorekoč že njegovo. Samo prodati še mora ta, s takšno skrbjo zbrana jajčka.	(Konec p[ihodnji£)
Golar Manko
Snežec pada
Snežec pada na poljane, tiho, kakor bele sanje, vse gorice, speče njive je objelo šepetanje.
Mir je legel nad gozdove, v snegu se srebrijo smreke, v soncu ceste se blestijo kot srebrne, svetle reke.
Le v prežalostni mi duši prazno, črno je kot vedno kdaj še meni snežec sanje bo prinesel v srce bedno?
Josip Brinar
Dve o Pavlihi
Pavliho je obšlo domotožje in vrnil se je k svoji materi, ki je še vedno životarila v hišici ob Krki. Ker pa ni mogel pozabiti, kako trda mu je pred leti na Dolenjskem predla, zato je pregovoril svojo mater, da sta se preselila v njegov rojstni kraj, v Lemberk. Za denar, ki ga je prinesel s potovanja po tujem, sta si kupila čedno hišo pa nekaj njiv in travnikov. Mati je bila zelo vesela, ker je naposled sina vendar pamet srečala, da se za stalno naseli na domači zemlji, kjer bo ona, starka, lahko mirno preživela poslednja leta, ki so ji še odločena. Pa tudi ponosna je bila na sina, ki se je razrastel v lepega, krepkega moža, in se navzel v tujini vljudnega, spodobnega vedenja.
Mati se ni mogla zadosti načuditi Pavlihovi vljudnosti, pa ga je vprašala, kje se je naučil tako gladke olike.
»Pri samih zarobljenih in neotesanih ljudeh, ljuba mati,« je odvrnil Pavliha. »Dobro sem si zapomnil, kar mi ni na ljudeh ugajalo, in zdaj delam vedno narobe, kakor sem videl pri njih, no, pa je ravno prav!«
Pavliha se je nekaj časa močno brigal za svojo kmetijo; od zore do mraka se je gnal in pehal po njivah in senožetih. Pa ker ni bil trdega dela navajen, mu je začelo kmetovanje sčasoma presedati. Če bi ne bila mati na vso moč pomagala in še več kot tri ogle hiši podpirala, bi bilo šlo vse rakovo pot.
A vzlic temu so novi sosedje Pavliho čislali spričo njegove izkušenosti in so pogosto prihajali k njemu, vpraševat za svet. Celo lemberški sodnik je prihajal k Pavlihi na posvet, kadar je bil v kaki zadregi, da ni vedel, kako in kaj. Posebno v tisti hudi pravdi za dediščino se je izkazala Pavlihova modrost. Zgodilo se je takole:
Dva sinova uglednega Lemberžana sta bila podedovala po svojem očetu pet sto forintov. Denar sta nesla shranit svoji ujni, ki je bila revna vdova, ter sta ji naročila, da ne sme nobenemu izmed njih posamez izplačati deleža, ampak samo le obema dedičema skupno. Nato sta odšla oba brata po svetu, in dolgo ni bilo nič slišati o njih.
Čez leto in dan pa se le povrne eden izmed bratov in reče vdovi: »Ljuba ujna, moj brat — Bog mu daj dobro! — je na tujem umrl; izročite mi denar, ki sva vam ga dala shranit!« Vdova ni nič zlega slutila, ker je bila preprosta ženica, ter je izročila shranjenih pet sto forintov bratu, ki jo je z denarjem ročno zopet popihal v svet.
Čez pol leta pa je prišel k ujni drugi brat, ki je prav tako zahteval shranjeni denar, češ, da je starejši brat že umrl.
Vdova je obledela od strahu in se je jecljajoč izgovarjala: »Kako je to mogoče? Pred pol letom je bil tvoj brat pri meni in sem mu izročila vso vajino dediščino, ker mi je dejal, da si ti že umrl.«
Mladenič pa se ni dal pregovoriti, češ, to so le piškavi izgovori. Ker je le naprej in naprej zahteval denar, sta naposled stopila pred trškega sodnika, naj bi zadevo razsodil. Toda niti sodnik niti njegovi prisedniki starešine niso našli izhoda iz kočljive zagate ter so končno tako izmodrovali, da bo vdova menda le morala prodati svojo kočo, da izplača sitnega upnika.
O prepiru je zvedel tudi Pavliha. Stopil je z vdovo pred sodnika ter ga prosil, naj mu dovolijo, da bi zagovarjal starko v težki pravdi. Tej prošnji so radi ustregli, in na prihodnjem sodnem dnevu je vprašal Pavliha brata pravdača: »Kaj ne, ti in tvoj brat sta izročila ujni denar z naročilom, da ga eden sam izmed vaju ne sme nazaj zahtevati, ampak da mora izročiti dediščino le obema skupaj?«
»Res je tako!« je pritrdil mladenič.
»Dobro,« je nadaljeval Pavliha, »potem pa privedi svojega brata pred sodnike; kadar bodeta oba vkup, dobita vajino dediščino, dotlej pa ne nadleguj več ujne s svojo terjatvijo!«
»Gospod, pa moj brat je vendar mrtev!« je ugovarjal mladenič.
»Četudi! Potemtakem po vašem dogovoru sploh nikoli ne dobiš svojega deleža,« je odgovoril Pavliha, »zakaj samo takrat, kadar stopita oba skupaj pred ujno, se vama sme izročiti dediščina.«
Mladenič je bil v zadregi in je dejal, da bi bil tudi s polovico vsote zadovoljen, ki mu vsekakor pritiče. Izgovarjajoč se na vse načine, se je naposled zapletel v laži in protislovja; z raznimi vprašanji križem kražem so ga sodniki in Pavliha pripravili v tako stisko, da je končno moral priznati, da brat še živi in da sta se oba dogovorila, kako bosta staro ujno ogoljufala. Drznega goljufa so vrgli seveda v ječo.
Pravda o dediščini je zelo povzdignila Pavlihov ugled med Lem-beržani. Za vsako važnejšo zadevo so odslej radi prihajali k njemu in ga vpraševali za svet. Ker kmeta skoraj nobena stvar bolj ne tare kakor negotovost, kakšno bo vreme, zato si je mislil starešina župan: »Hentaj, morebiti se nam Pavliha, zvita buča kakor je, tudi kot vremenski prerok obnese!«
Pa je v začetku maja nekoč napeljal pogovor s Pavliho tako, da je priteknil, če se onga, tudi kaj na vreme razume, ko je že toliko sveta obredel.
»To pa to, na vreme se spoznam kot noben drugi,« se je pohvalil Pavliha. »Saj sem bil v samih Benetkah, pa bi ne vedel, kako se vreme dela? Na Italijanskem, kjer zore pomaranče in se sladko grozdje na soncu peče, tam delajo vreme kar po naročilu. Ako želijo ljubi moji Lemberžani, jim bom drage volje vreme napovedal.«
»Oj, to bi nam ustregel!« je veselo vzkliknil župan starešina. A ker je bil možak oprezen in tudi še malko nezaupljiv, zato si je mislil: treba najprej za en dan poskusiti, kako se bo napoved obnesla! Pri tem se je spomnil tudi svoje žene, ki je tarnala davi: »Oj, ko bi bilo danes in jutri lepo vreme, da bi posušila perilo!«
Ko je vse razmislil, je župan dejal Pavlihi: »Napravite nam jutri za poskušnjo jasno nebo, samo par belih ovčic naj plava po njem, drugače pa naj ves dan sonce sije! Proti poldnevu naj prifrfotajo prvi cekinčki, na večer pa lahko spet hladna sapa zahladi. Napravite jutri tako vreme, prijatelj Pavliha, in potem se pomenimo še za nadalje!«
Drugi dan se je res namerilo tako vreme, kakor ga je bil naročil župan starešina in si ga je želela gospa županja: ves dan je sonce sijalo, le tu in tam je priplaval kak oblaček, opoldne so se tudi že spreletavali prvi metuljčki cekinčki, a na večer je perica pobrala suho perilo z motvoza. Velika slava je šla zdaj' o Pavlihi kot nezmotljivem vremenskem preroku.
2e prihodnji dan je prišel župan spet k Pavlihi in ga je naprosil, naj bi zdaj kar za vse leto naprej napovedal vreme. Pavliha si je mislil: Enkrat se mi je sponeslo, drugič mi bo uneslo! Zato je dejal: »To ne gre tako, gospod župan; treba vprašati tudi druge spoštovane tržane, kaj poreko; zakaj vreme se tiče cele soseske. Saj vendar ne morete pričakovati, da bodo z vašim vremenom zadovoljni vsi Lemberžani!«
»Res je tako, prijatelj Pavliha,« je pritrdil župan in je še tisti dan sklical trške očete na posvet. Toda na seji niso mogli doseči soglasja. Prvi je hotel, naj maja meseca dežuje, drugi si je želel jasnega vremena za rženi cvet, tretji hladnih dni, četrti, da bi bilo vetrovno; vsakteri je imel svoje posebne želje, kakor so pač bile njegove njive in senožeti v nižavju ali na bregu, ali je vsejal repo in jaro pšenico, ali pa se nadejal obilo sena in sladkega grozdja na trtah. Če je bilo že tako z vremenom za majnik in rženi cvet, jim je šlo še veliko bolj navzkriž za mali in veliki srpan.
Tako so trški očetje sitno zadevo z vremenom odložili na jutri in potem na tretji in četrti dan, a naposled celo na drug in tretji teden; toda vprašanje še vedno ni dozorelo do zaključka. No, minil je tudi že ves mesec, a občinski očetje so si bili še vedno v laseh
ter so si navsezadnje že s pestmi začeli ubijati dokaze v trde glave. Ko je župan uvidel, da ne pride v posvetu do konca, je ves pobit dejal Pavlihi, da naj se ne trudi več in da je najbolje, če prepuste vreme, naj ga ljubi Bog kakor doslej uravnava po svoje.
Pavliha se je oddahnil, pa se je vendar zasegljivo obrežnih »Že prav! Saj vreme je breme, še ljubi Bog nikdar vsem ne ustreže!«
P. Kunaver
Da bom v sili samostojen mož
Ni ga, ki bi mogel povedati, kaj bo v bližnji bodočnosti z mnogimi narodi v Evropi. Naši modri državniki se trudijo, da bi od nas odvrnili vsako zlo. Napačno pa je, da bi vso skrb prepuščali njim in se sami prav nič ne bi potrudili za našo varnost. Zgoditi bi se znalo, da bi za nekoliko časa morali zapustiti varne domove, tople peči in mehke postelje. V mirnem času povzroči kaj takega potres, povodenj itd. V vojni pa nam narekuje pamet, da se umaknemo iz krajev, kjer gospodujeta puška in top in kjer letalo obmetava človeška bivališča z bombami. V svetovni vojni je moralo na stotisoče ljudi zapustiti svoje domove, v sedanji pa, posebno na Poljskem, še mnogo več. Zal, da premnogi niso bili na to pripravljeni, da nikdar niso na kaj takega mislili. Zato jih je mnogo poginilo pod ruševinami mest, mnogi pa, ki so v zadnjem trenutku nepripravljeni zbežali, so premnogo trpeli, ker so v zmešnjavi pozabili najpotrebnejše. Bolezni so mnogo takih revežev pobrale, ker niso bili primerno oblečeni in opremljeni.
V naglici, ko mora človek nenadno zapustiti dom, naredi marsikatero neumnost in pograbi tako reč, ki jo v sili najmanj rabi. V velikih potresih so ljudje planili s postelj in pritekli na ulico z urami v rokah, a brez obleke. Spominjam se presenečenja v jeseni leta 1917. na italijanski fronti. V hiši, kjer sem bil nastanjen z nekaterimi vojaki, je bila še neka žena s svojim malim otrokom. Ves dan so že treskale granate v bližini, a vztrajali smo. Ponoči pa udari granata tako blizu, da razbije vsa okna in vrata in napolni hišo s črnim dimom. Pograbimo nahrbtnike in žena beži z nami. Ko se zdani, ždi poleg nas — z likalnikom v roki. Namesto da bi vzela odeje in drugo, je v zmešnjavi — vrata so padla prav na njeno ležišče — pograbila najbližji, a na prostem najmanj potrebni predmet, likalnik!
Gotovo se spominjate, kako Robinzon na nasedli ladji prezirljivo ogleduje blesteče zlato, a s kakšnim veseljem pograbi za sekiro, nož, vrvi in drugo, kar mu more pomagati, da si postavi zasilni dom, da si naseka drv in poišče in skuha hrane!
Ker v teh negotovih časih prav nič ne vemo, kaj nas čaka, je prav, če ima vsakdo seznam najnujnejših potrebščin, ki jih bo vzel s seboj, če bi moral za nekaj časa zapustiti prijetni dom. Ravno tako pa je važno, da veš, kako te potrebščine najbolje spraviš in neseš s seboj, da ti morejo služiti v vsakem slučaju. Nobeden od teh predmetov ni tak, da ne bi bil uporaben tudi v mirnem času. Če za drugega ni, pa ti pomaga, da napraviš svoje izlete čim bolj prijetne in neodvisne od gostilne in da ostaneš v čim tesnejšem stiku s prirodo, ki nam more toliko lepega nuditi in povedati.
Če bi se torej moralo zgoditi, da bi moral nujno zapustiti svoj dom za dalj časa in ti ne bi bilo mogoče odpeljati več stvari, ki so ti pri srcu, potem pomni, da je nujno potrebno, da si kolikor mogoče samostojen in da bi mogel celo drugim pomagati, ako vzameš s seboj sledeče potrebščine in jih tako neseš kakor ti kaže slika:
1.	Močan in velik nahrbtnik.
2.	Krušna torbica na jermenu.
3.	Eno ali dve odeji ali pa spalno vrečo.
4.	Slamarico.
5.	Dežni plašč, zimski plašč (dežnik, če nimaš dežnega plašča).
6.	Vrečica s perilom: 2 srajci, 2 para nogavic, volnena jopica, kopalne hlačke, 2 para spodnjih hlač, spalna srajca ali pijama, žepne rutice, volnene nogavice.
7.	Vrečica z jedilnim priborom: vojaška skodela ali globok in plitev emajliran krožnik, nož, vilice, žlica, kavina žlička, pomivavka.
8.	Toaletna vrečica: milo v škatli, zobna krtačica, zobna pasta, ogledalce, brisača, glavnik.
9.	Obleci najmočnejšo obleko in najmočnejše čevlje.
10.	Vreča s čevlji: en par čevljev, pasta, krtača.
11.	Šivalna vrečica: šivanke, sukanec, prej ca za mašenje, varnostne zaponke, gumbi.
12.	Kupica (emajliran lonček 'A 1).
13.	Čutara (emajlirana Yi—1 1).
14.	Ročna svetilka.
15.	Mala žepna lekarna: jod, vazelin, 1 g hipermangana, tinktura valerijana, zmešana s Hoffmannovimi kapljicami, aspirin, palička D j akulumovega mazila, bombaž, obveze.
16.	3 do 4 metre vrvice (4 mm debela).
17.	Močnejši nož.
18.	vžigalice, po možnosti v nepremočljivem ovitku.
19.	Legitimacija, dijaška knjižica, napravi si overovljene prepise zadnjega izpričevala in krstnega lista.
20.	1 rjuha.
21.	Ura, svinčnik, beležnica ali beležni papir.
22.	Denarnica.
Če bi se umaknil z družino ali z večjo skupino, potem pomni, da vzemite s seboj vsaj še v skupni vreči:
petrolejski ali špiritov gorilec, steklenico ali pločevinasto čutaro petroleja ali špirita, obsežnejšo lekarno, večji lonec ali kotliček, ponev za peči, kuhinjski nož, kuhalnico, eno ali dve manjši sekiri, večjo čutaro, brisače; vrečice za moko, sladkor, kruh, riž in drugo; škatle za marmelado, sirovo maslo, mast in drugo; čistilne potrebščine, milo, šivalni pribor, zajemalka, pomivalka.
Hrana, ki je priporočljiva in ki se ne pokvari: prepečenec, moka, fižol, testenine, suho sadje, keksi, sladkor, čaj, kava, rozine, fige, marmelada, konzerve po izberi; lipov čaj, kamilice.
Zdi se mi, da moram nekatere reči utemeljiti:
Nahrbtnik ti lahko doma narede. Glej pa, da bo iz močnega blaga in nepremočljiv! V nahrbtniku lažje prenašaš svoje potrebščine kakor pa v kov-čegu. Krušna torbica je jako pripravna za hrano, ki jo rabiš na poti. V njej, v posebnem predalu, imaš lahko tudi svojo legitimacijo in listine v lepenkastem in nepremočljivem ovoju.
Podolžni prerez
Številke na sliki pomenijo: 1. Odeja. 2. Vojaška skodela. 3. Dežni plašč. 4. Slam-nica in rjuha. 5. Vrečica perila. 6. Kupica (lonček). 7. Toaletna vrečica. 8. Vrečica s čevlji in čistilnim priborom. 9. Lekarna in žepna svetilka. 10. Čutara. 11. Šivalna vrečica, vžigalice, nož, različen drobiž. 12. Krušna torbica s hrano za 1 dan, legitimacija, prepisi dokumentov. 13. Sekirica. 14. 4 m vrvice. 15. Vrečica z
jedilnim priborom.
Spalno vrečo si lahko sam narediš, ako sešiješ močnejšo odejo. V spalni vreči je topleje kakor pod odejo. Dobro je, da spalno vrečo obšiješ z debelejšo kotenino, da se ne obrabi preveč.
Ne bo te povsod čakala postelja, kamor boš prišel. V slamarico pa lahko nabašeš slame in na njej spiš bolje kakor na sami slami, skozi katero prehitro prideš do poda.
Ob sončnem vremenu misli na slabo vreme! Zato dežni plašč ali dežnik! Ne pozabi ga!
Perilo za izmenjavanje je potrebno. V umazanem perilu, ki ga ne izmenjavaš, se zaredi golazen. Čuvaj se je, ker je neznosna in ker prenaša bolezni. Zopet: ne pozabi na toplo volneno jopico, tudi če bi ob slučajnem umiku ali pa n. pr. ob pričetku večdnevnega izleta sonce sijalo. — Kopanje je zdravju nujno potrebno in pozimi misli na poletje, ki bo prišlo; zato kopalne hlačke.
Vojaška skodela s pokrovom, ki služi kot krožnik, je odlična zadeva! Obešena na verižici ali žici služi za kotliček! Pomivalka, manjša krpica, je nujno potrebna, ker nesnažna posoda kvari okus jedi in je nevarna zdravju.
Kjer koli naj bomo, snaga naj nas spremlja! Nesnaga in bolezen sta si sestri! S toaletno vrečico boš obe preganjal.
Čutara ti bo neštetokrat prav prišla -—■ za vodo, mleko itd.
Električne žepne svetilke so seveda izvrstne, toda dvomim, da bo povsod mogoče dobiti baterije. Male svetilke na petrolej ali sveče so bolj zanesljive!
Jod na manjši rani te lahko obvaruje smrti! Vazelin olajša pekoče rane, odrgline in drugo; zrno ali več hipermangana na prerezano mesto, kjer je pičila kača, podaljša dobo čakanja, da pride zdravnik in deloma prepreči zastrupitev; služi tudi namesto joda in dr.; tinktura Valerijana mešana s Hoffmannovimi kapljicami ti pomaga pri raznih slabostih srca in želodca; aspirin rabiš pri pre-hlajenju; Djakulumovo mazilo je odlično sredstvo pri gnojnih turih in dr.; za rane rabiš obveze in bombaž.
Za sto in sto reči ti bo služila vrvica! Ne pozabi je, sicer ti bo žali Ravno tako važen je dober, zelo močan nož! Ne bo ti služil samo za rezanje kruha, kar je sicer najvažnejše, ampak pomagal ti bo, da si boš, če si spreten, marsikaj naredil, kar ti bo pomagalo lažje prenašati ločitev od doma. K nožu spada po važnosti tudi sekirica. Prijeten ogenj, naglo kuhanje in mnogo vsakdanjih potrebščin ustvarja on. Vžigalice so nam modernim ljudem, ki ne poznamo več kresilne gobe, nujno potrebne. Človek pride včasih v položaj, kjer bi mu šop bankovcev ne rešil življenja, mal ogenjček pa!
Povsod te bodo vprašali, kdo da si; tedaj ti pomagajo listine, ki jih imaš s seboj. Boljše pa je, da imaš overovljene prepise, originale pa spraviš na varnem kraju. Mnogi ruski begunci so v tujini, kamor so se zatekli, imeli največje težave, da so dokazali, kje so dovršili take in take šole, da so ti in ti. Samim besedam se ne veruje.
Ni povsod hotelov, gostiln in ljudi, ki ti bodo postregli s toplim jedilom! Morda bodo pa storili, a za ceno, ki bo desetkrat večja kakor v navadnih časih. Mnogi ljudje izrabljajo nesrečo bližnjega. Zato je prav, če si znaš sam pomagati, ker tako lahko pomagaš tudi drugim! Nikdar ne pozabi na bližnjega! Zato ti bo v skupini neizmerno prav služila vreča z raznimi skupinskimi potrebščinami. Navadne papirnate vrečice so hitro strgane. Zato vrečice iz blaga za moko in drugo. Muh in drugega mrčesa, ki prenaša bolezni, se obvaruješ s pločevinastimi škatlami! Snaga in čistost povsod! Če je mogoče, dodaj skupini še malo lopatico, žago in krampek, najboljše vojaški! Neizmerno je važno, da so vedno vsi odpadki zakopani! Nesnaga je v minulih časih potom bolezni več ljudi pomorila kakor meč in puška.
Nauči se pri materi nekoliko kuhanja in šivanja; vse ti bo prav služilo, pa če bi moral kdaj v sili nenadoma zapustiti dom, ali pa pozneje, ko boš itak sam služil svoj kruh. Za geslo naj ti bo: biti moram samostojen, da morem vedno pomagati sebi in drugim!
Albin Zavrl
Slovenci porazijo pri Čedadu Langobarde
Po dolgi tolminski dolini je dirjala četa dobro oboroženih langobardskih konjenikov. Jekleni oklepi so bili pokriti z rjavim prahom, ki je legal na lice jezdecev in na široke hrbte lepih konj. Živali so bile radi hudega pogona utrujene. Težko so že hrople in često so se spotikale, toda neusmiljeni biči so jih priganjali k novemu naporu.
Zopet eden izmed neštevilnih ovinkov. Tam na podrti vrbi sedi bela postava —• mlad Slovenec v beli platneni obleki. Konjeniki ga uzro in mahoma obstoje. Ko se prepričajo, da je sam, polagoma in oprezno pojezdijo do njega. Njih poveljnik, Argait po imenu in župan malega mesteca, ustavi konja tik sedečega, ga sune nemilo z držajem kopja ter vpraša: »Kdo si?« Slovenec ga pogleda izpod čela ter mu isto tako kratko odbrusi: »Slovenec!« »Tepec, to vidim sam!« »Zakaj me torej vprašuješ?« »Pes, ne norčuj se iz mene,« zakriči srdito Argait in ga z bičem oplazi po sključenem hrbtu. Kar zeleno se zablisne iz sivih oči. Langobard prične iznova: »Ali mi boš odgovarjal ali ne!« »Doslej ti še nisem ostal odgovora dolžan,« odvrne odrezavi Slovenec.
Argait slednjič spozna, da na ta način ne bo ničesar zvedel, kar bi rad vedel. Zato prične z mirnejšim glasom: »Od kod prihajaš?« Slovenec ga najprej predirno pogleda, nato odgovori: »Iz Čedada.« »Kaj si delal tam?« »Prodajal
sem kože.« »Ali si bil sam?« »Ne, toda drugi so že davno v svojih gradiščih.« »Zakaj sediš ti tu?« »Bogovi so me udarili s kruljavo nogo, zato počivam.« »Ali si videl roparje, ki so odgnali naše črede?« »Ne, roparjev nisem.« »Koga si pa videl?« »Svobodne Slovence, ki so gonili langobardske črede, katere so se pasle na zemljiščih Slovencev ter odjedale pašo njihovi živini.« »Lopov! In to niso bili roparji?« »Ne, to niso bili roparji. Črede morajo povrniti škodo, ki so jo storili vaši pastirji!« »Kam so gnali črede?« »Ne vem, ker sedim tu.«
Kletvica je končala brezplodni razgovor. Kratko povelje in truma je v skoku nadaljevala pot proti gorenjemu koncu doline.
Kruljevi Slovenec je gledal nekaj časa zvedavo za njimi. Ko se je skril zadnji jezdec za ovinkom,	je bliskoma vstal. S	pestjo je zažugal za njimi	in
zamrmral: »Le iščite svoje	črede, toda našli	jih	nikdar ne boste!« Nato se	je
pognal z velikimi skoki v bližnje grmovje, iz česar bi se dalo sklepati, da je imel mož zdrave noge, še celo zelo zdrave.
Čez nekaj dni se je četa vračala — seveda brez čred. Temni obrazi jezdecev so pričali o silni togoti, ki jih je hotela razgnati. Ko so dospeli spet do podrte vrbe, je Argait okrenil glavo in besno zaklel. Spoznal je, da je on sam tisti, ki so ga bogovi udarili, toda ne s kruljavostjo, temveč s slepoto.
Dolina se je polagoma	širila, grmovje se	je	umikalo sočnim travnikom.
Kar pridrvi iz stranske	doline druga četa,	ki	ji je bil na čelu vitez v sijajni
opremi; ta je razodevala, da je to morala biti imenitna oseba. In res je bil furlanski vojvoda Ferdulf, zaklet sovražnik Slovencev, ki je iskal ugodne prilike, da jih uniči in si s tem zasluži naziv »zmagovalca Slovencev«.
Ko zagleda klaverne obraze Argaitove čete, se gromko zasmeje in zakliče: »No, kje imate črede in njih roparje?« »Vse je bilo zaman,« odvrne Argait. »Kljub najvestnejšemu iskanju ni bilo najti niti sledu. Kdo pa naj jih tudi najde v tej prokleti deželi, ki je polna skritih sotesk, prepadov in drugih skrivališč. Pa tudi roparskih Slovencev ni bilo nikjer videti; ustrašili so se nas in se poskrili.« »Ho, ho, ho, vas pa prestrašili, takih junakov! Zlasti še tebe, ki se imenuješ Argait (Argait = bojazljivec)!« Županu se jezno zabliskajo oči; zravna se v sedlu in svečano zakliče: »Dal Bog, da ne bi umrla prej, dokler ne bodo ljudje spoznali, kdo izmed naju je večji bojazljivec!«
Nekaj mesecev nato je pridrla blizu do Čedada slovenska vojska. Ferdulf je namreč Slovence izvabil z obljubami, da bodo dobili tod bogatega plena. V resnici pa je le hotel uresničiti svoj načrt in jih pogubiti. Toda Slovenci mu oči vidno niso prav zaupali. Utaborili so se na strmem hribu (najbrže na današnjem Špiku pri Čedadu), ki je kaj težko dostopen. Ves tabor so ogradili s kamenjem in drevesnimi debli. Brzi pohodi v okolico so jim prinesli zadostnega živeža.
Slednjič se je bližala langobardska vojska, ki jo je vodil Ferdulf. Zdaj je, tako je mislil, bila njegova ura. Bila je, ali drugače, nego si jo je zamislil.
Pod slovenskim taboriščem si je tudi on utaboril, saj je vedel, da se ga Slovenci ne bodo upali napasti. Poslal je poizvedovalce, ki naj bi našli njegovi vojski zložnejše poti, po kateri bi mogel uspešno napasti nasprotnika.
Tedaj se zasmehljivo nasmeje Argait in pravi: »Spomni se vojvoda, da si me imenoval bojazljivca in nesposobnega človeka. Sedaj naj pride kazen božja na tistega izmed naju, ki bo prišel pozneje do slovenskih barbarov!«
S temi besedami spodbode konja in se prične vzpenjati po strmini naravnost proti taboru sovražnikov. Ferdulfa je to seveda nemilo zadelo in da ga ne bi res smatrali za bojazljivca, je sledil Argaitu na težavni poti. Vsa vojska je kakor okamenela zrla na ta prizor. Ker se ji je zdelo nečastno, da ne bi sledila svojemu vojvodi, je brez premisleka udrla za njim.
Toda kako je bilo to prodiranje! Ubogi konji so težko hropeč plezali po strmem pobočju. Kljub skrajnemu naporu je marsikateri zdrsnil nazaj in napravil nemalo zmedo v sledeči mu gruči. Oklepljeni jezdeci so omahovali, padali s konj, kleli, vpili. Kar se je tu .godilo, je bila blaznost, ne pa napad na nevarnega sovražnika.
Kljub vsemu so se posamezne trume prerinile proti vrhu. Tu pa jih je čakal najljutejši odpor Slovencev.
Se preden so Langobardi dosegli vrh, so se pričele po strmini valiti skale in debla, padalo je nanje težko kamenje. Nastala je strahovita zmešnjava. Prednji napadalci, kolikor niso bili zmečkani in pobiti, so se v groznem strahu obrnili in pritisnili na sledeče vrste vojnikov. Nastal je klopčič živih teles, ki so se vanj neprestano pogrezale ogromne skale ter podirale in mlele, kar je bilo na njih neizprosni poti. Mahoma je kri pordečila tla in v drobnih curkih odtekala po pobočju, ki so ga pokrivala zmečkana telesa, podrhtevajoča v smrtnem boju. Konji z zlomljenimi udi so v divji boli bili okoli sebe, pobijajoč pri tem svoje jezdece. Posamezni so se skušali dvigniti s tal, a so se pri tem brezuspešnem poskusu zavalili po strmini navzdol in podrli cele gruče vojakov, ki se niso mogli več umakniti. Da bi bil ta prizor še strašnejši, so polnili ozračje divji klici, smrtni kriki umirajočih ljudi in konj, težko hropenje ranjencev, ki so zaman prosili pomoči.
Nenadoma pa se je odprlo šele pravo peklo. Plaz belih postav se je usul od vrha hriba, vsak grm jih je bruhal kakor peklensko žrelo. V bele ovčje kožuhe oblečeni, z roženimi oklepi zavarovani so se Slovenci s težko bojno sekiro v roki vrgli kot jastreb na brezmočno in zbegano langobardsko vojsko. Sekire so udarjale kot stroj in lomile jeklene ščite ter oklepe, hreščale so strte lobanje, razlegali so se obupni klici smrti posvečenih.
Polagoma je hrušč ponehaval, dokler niso zaorili zmagoslavni vriski zmagovalcev, ki so se z divjim pohlepom vrgli na mrtva trupla in jih dodobra oplenili.
Langobardska vojska je bila poražena. Na bojišču je obležalo vse furlansko plemstvo. Bili so to hrabri možje, ki so v neštetih bitkah premagali še drugačne vojske, kot so bili ti slabo oboroženi Slovenci. Toda uničila jih je neizprosna mržnja in neverjetna nepremišljenost dveh voditeljev.
Rešil se je le en Langobard iz tega groznega pokolja ter prinesel domov žalostno vest, da je uničena vsa vojska. To je bil Munichis, čigar sin je postal kasnejši furlanski vojvoda Peter.
Danica Gruden
V novem letu
Kot bi v bedi onemela, ždi pod snegom naša vas. Vsa ledena je in bela, hladen, pust je njen obraz.
Rada zdaj bi razodetja, ko bo novo leto tu, da ni bati se poletja, da nikjer ne bo gladu.
Veter veje čez poljane, tiho prosi naša vas:
»V novem letu srečne, zbrane, ljubi Bog obvarji nas!«
Haydee California, Lisboa
O moji domovini Portugalski
Deželi sonca in zdravja
Na jugozahodu Evrope, na obali Atlantskega oceana je narava manj skopo delila svoje dobrine —■ sonce in cvetje, da so tam ljudje veselejši, vročekrvnejši kot drugje. In v resnici je Portugalec poosebljeno veselje, človek dobre volje.
Naravne krasote so kot odsev tropičnih krajev; oranže, datlji in fige obilno rode. Ko drugod še sneg pokriva zemljo, pri nas že cveto mandlji in oranže; ali ste šli že kdaj takole zgodaj spomladi med cvetočimi vinogradi? Kako lepo cvete vinska trta! Kako opija dušo vonj cvetov vinske trte! Kako opojen je vonj vinske trte, pomešan z vonjem cvetov mandljev, oranž, fig in datljev! Takole zgodaj zjutraj, ko se prikradejo izza oblačkov prvi zlati sončni prameni, ko vsaka rast na široko odpre svojo cvetno glavico in hoče iztisniti čim več svojega opojnega vonja! In razveselite se, ko vas iz bližnje gorice vabi ves v soncu se kopajoči hram na kozarček oporta!
V prastarih časih je bila današnja Portugalska rimska provinca »Lusitanija«. Zaradi lege ob Atlantskem oceanu je bila zelo važna za trgovino, kajti narava je obdarila to zemljo z , mnogimi dobrinami. Ne samo skoraj tropsko podnebje z bogatim zelenjem, temveč naravno
Zgoraj: Notranjost cerkve »Jeronimos« v Lisboi
Spodaj: Glavni trg v Lisboi
bogati zalivi so že tedaj obetali bodočnost deželi. Po razpadu rimskega cesarstva so med velikim preseljevanjem narodov deželo zavojevali Mavri, katerih navade in običaji so ostali deloma še do današnjega dne.
Ko so sedanji prebivajci izvojevali ped za pedjo zemlje od Mavrov, so dobili ime Portugali, ker so svoje zavojevanje pričeli iz P o rtu s C a 1 e, iz zaliva Cale. In ko so uredili notranje zadeve, se je začel velik napredek. Že v srednjem
veku se omenja Portugalska kot ena prvih trgovskih dežel.
Narod je zdrav! Kakšen naj bo, če ne zdrav pod sončnim in blagim podnebjem brez večjih razlik v temperaturi. Narod je ob-dižal navade in običaje svojih prednikov, tako v plesih kakor tudi oblačilih. Razumljivo, če govorimo o običajih in nošah narodov, se ozremo na preproste, podeželske prebivalce, ne na meščane in portugalski kmetje so prijazni in iskreni, njihovi narodni prazniki so polni veselja in živahnosti. Njihove prireditve so ob cerkvah in tedaj se nudi človeku nepozaben pogled na živopisa-ne narodne noše in iskrene ' živahnosti prav nič ne moti bližina božjega hrama.
Najvišja gora Portugalske je 2000 metrov visoka S e r r a de E s t r e 1 a , ki je nekaj mesecev pokrita s snegom in na podnožju katere prireja smučarski klub Covil-ha svoje tekme.
Zgoraj: Narodna noša z otoka Madeira Spodaj: Grobnica kraljev, najlepši spomenik v Lisboi
In ko vi na podnožju Serra de Estrela uživate vse čare zime, cveto na poljanah Al g ah e že oranže, datlji, mandlji in fige.
Majhna je Portugalska dežela, če jo primerjamo z drugimi srednjeevropskimi deželami, saj meri samo okrog 89.000 km2 s 6,500.000 prebivalci.
Glavno mesto Portugalske je Lisboa, ki ima 650.000 prebivalcev. Krasni spomeniki, kakor grobnica kraljev, okraj vil in vrtov bogatašev Estoril, cerkve Aleobaca in Batalha, zidane v krasnem portugalsko - mavrskem stilu, krase to mesto, ki je duhovno središče vse dežele.
Na obali reke Mondego leži mesto Coimbra, ki je znano po muzejih in po parku Buxaeo, ki je največji cedrov park v Evropi.
Pokrajina Beira Alta je edina pokrajina gora in hribov na Portugalskem.
In druge? Ni mi mogoče opisati jih, toda človek, ki je kdaj bil na Portugalskem, se še vrača, kajti vedno najde kaj novega, ob vsakem koraku se mu nudi nova slika — izpreminjajoča se iz letnega časa v letni čas in za ljubitelje dobrih vin — nepozabni porto.
Majhna je Portugalska, toda bogata po tradicijah in zgodovini.
Iz esperanta prevedel D. V.
Inž. Ferdo Lupša
Pragozd
Moje taborišče je bilo v Ban Djong, majhnem laotskem naselju v osrčju gorovja Dong Phrega Fai v Zadnji Indiji.
Noč je minevala. Vse je še spalo: bogovi, živali in ljudje. Tedaj sem zapustil taborišče s svojim spremljevalcem Bun-ma, ki sem ga prejšnji večer pri tabornem ognju najel, da me spremlja na jutrnjem lovskem pohodu za divjim petelinom džungle. Nekaj časa potem sva že korakala proti bambusovemu gaju, kjer se je petelin rad zadrževal zaradi obilnega bambusovega zrnja, ki mu je šlo v slast. To zrnje je podobno pšenici, vendar je nekoliko drobnejše, zmleto pa daje okusno moko tudi za človeško hrano. Te divje kokoši žive kakor domače v skupinah in so zelo plašne. Petelin ima zlatordeče perje, kokoš pa je v barvi podobna jerebu, ima le navzgor stoječ rep in je večja od njega. Posebno naše štajerske kokoši me spominjajo nanjo.
Povsod tišina. Nisem slišal drugega glasu kakor odmev najinih previdnih korakov. Tedaj je nekaj velikega švignilo nad mojo glavo — velika indijska sova. Bilo je, kakor da je ta ptica odnesla neopaženo na svojih perutih vse nočne sence, ker se je tedaj na vzhodu začelo svetlikati. Cim Polj se je razširjala zlatorumena zarja nad obzorjem, tem slabše so postajale tisočere lučce na nebeškem svodu. Vedno bolj jasni so postajali obrisi džungle in njenega rastlinja. Se nekaj trenutkov in že so prvi žarki poljubili krošnjo najvišjega drevja.
Mlado jutro je bilo tu v vsem tropskem sijaju!
Milijon rosnih kapljic se je zableščalo po travah in grmovju — in v džungli je postalo živo —:
»Ki-ki-ri-ki —I«
Divji petelin džungle se je oglasil prvi s svojo jutrnjo kratko budnico nekje v globini goščave. Potem je sledil jutrnji klic papige. Za njim je pričelo čvrčanje v različnih glasovih, najprej tiho, zaspano, potem živahno. Nekje v
daljavi je donel keo-vok, klic divjega pava. Takvat — meter dolg kuščar — je zašomotal in zbežal nekaj korakov pred mano čez pot, za nekaj časa sem ga videl, kako je plezal na orjaško takien-drevo. Na drugem visokem jang-drevesu je mirno sedela velika ptica roparica. V prahu poti je bil vijugast odtis velike kače, ki je tam ponoči lezla na lov.
»Ki-ki-ri-ki!«
Divji petelin se je tedaj oglasil v moji bližini. Slišal sem, kako je zaprhutal, ko se je spustil z drevesa na zemljo.
Že so jutrnji žarki prodrli skozi bambusove vrhe, da razkade vlažni vzduh in meglo. Bun-ma se je sklonil in gledal skozi vejevje, potem pa mirno pokazal s svojo zagorelo roko pod bambusov grm. »Kai pa.« Ko sem dvignil puško, je ponosni petelin odprhutal globlje v džunglo. Minilo je morda deset minut, ko ga je njegov kratki ki-ki-ri-ki klic spet izdal. Pol ure pozneje je odjeknil strel
puške po džungli in ponosni ptič je padel z bambusovega grma prhutajoč v poševni črti na zemljo.
Nekoč sem plezal z dvema laotskima tovarišema Keom in Liom skozi džunglo. Bilo je dopoldne. Z velikim šumom je priletela kakor gos velika rinoceros-ptica in sedla na visoko deng-drevo ob strmi skali. Divja goščava mogočnih debel, pokrita z rahlo plastjo mahovja in s humoznimi gnezdi epijohiličnih rastlin, vejevje, ki je nalik kačam bilo ovito z lijanami, bujno zelenje velikih praproti, šelesteče pahljače palm — to so bile res lepe slike v divji pokrajini!
Marsikdo, ki je prvikrat stopil v tropsko prašumo, je bil razočaran, ker ni videl kot novinec vsega življenja in lepote. Šele po daljšem času se raziskoval-čevo oko privadi čvrstemu gledanju v čudni mračni prašumski svetlobi, da zagleda majhno ptico, ki sedi mirno na veji le dva metra od njega, ali da zapazi navihano opico, ki se skriva nad njim za deblom drevesa.
Ko je okrog poldneva tropska vročina stiskala vso prirodo in je vse počivalo v soparnem ozračju, takrat so imele tisočere indo-malajske cikade svoj oglušujoč koncert, ki je tako poživel vso zaspanost, da nisem razumel niti osem korakov oddaljenega tovariša. To čvrlenje in žvrgolenje se je skladno uvrščalo v veliko tišino, da se mi je zdelo motenje prirodnega življenja, ako je za trenutek utihnilo.
Ugajala mi je v tej prašumi dnevna svetloba. Tu ni bilo mračno kakor v našem smrečnem gozdu. Pod krošnjami dreves nas je obdajalo neko prijetno višnjevozeleno ozračje. Ponekod so risali posamezni sončni žarki skozi listje in vejevje zlate podobe različnih oblik. Po drevesnih krošnjah se je listje zrcalilo v lesketajočem se blesku.
Neobhodni naravni osnovni zakon narekuje razplod vseh organizmov na zemlji. Zemlja pa ni dovolj velika, da bi mogla preživeti vse življenjske kali, ki jih seje priroda. Plodonosnost sveta ni v skladu s prostorom na zemlji. Največji del vzklilega življenja mora spet poginiti zato, da dobi ostanek možnosti za razvoj. V naših gozdovih opazi to dogajanje le učeno oko. Tu pa, kjer priroda radi tropskega sonca, velikih množin padavin in vedne vlažnosti ozračja, ki je podobno vrtnarski silnici, odganja izredno bujno rastlinstvo, m v prašumah in džunglah laotske zemlje je lahko opaziti ta večni boj za obstanek. Vsaka rastlina kruto odjema sosedu hrano, prostor in svetlobo, slabič propade in se neusmiljeno zaduši. — Le pravica močnejšega odloča v tej prirodi o življenju in smrti. Cvetoča, življenja prekipevajoča prašuma laotske zemlje je v vsej svoji bohotnosti tako grozovita in neizprosna, kakor je tu grozovita igra krvoločnega tigra z ugrabljenim ikengom, srni podobnim jelenom.
Občudoval sem lijane, ki so zapletale kakor zvijajoče se kače prašumska drevesa, da so nastale v nekaterih deblih globoke zareze in rane. Lijane so se spenjale proti luči čez mrliče; deblo, katerega je lijana objela, je bilo kakor vklenjeno v okove, in se je sčasoma zadušilo in zrušilo na zemljo. Lijana se je potem vzpenjala dalje čez sosedna drevesa do svojega mesta nad krošnjami pod žarki rdečega sonca in razvila tam zgoraj svoje prelepo rdeče in belo cvetje.
Druga vrsta lijan, ki smo jih na svojih pohodih po teh zemljah radi videli, so bile debele kakor človeška noga, dolge 40 do 60 metrov, ki so naglo rastle v najvišje drevesne vrhove. Ko smo bili žejni, smo z džungelskim nožem presekali poganjek in odprli z vodo napolnjene celice. To so bili tedaj pravi rastlinski vrelci, ki jih botaniki imenujejo »phytocrene«. To vodo smo pili, ko prašumskih potokov ni bilo v bližini.
Biseri med vsemi rastlinami teh krajev pa so bile vsekakor orhideje: chang dam (črni slon), chang phoak (beli slon) in fa mui (višnjevo nebo) — pravi čudeži te prirode. Z visokih krošenj drevja so hvalile svojega Stvaritelja s prekrasnim velikim metuljem podobnim, raznobarvnim in močno dišečim cvetjem. Te rastline so morda izjemoma živele brez izpodrivanja drugih in se izoblikovale do naj višje popolnosti in lepote.
Še druge zanimivosti je nudila ta prašuma. Vse lepo cvetje se je razvijalo le v višavah drevesnih krošenj, ne pa kakor v našem gozdu, kjer je zemlja meseca maja posuta s cvetočim nizkim rastlinstvom. Mnoga drevesa pa so odganjala svoje cvetje naravnost iz debel in debelega vejevja, ne pa kakor pri nas iz popkov ob koncih vej.
Pred menoj korakajoči kuli je obstal, se obrnil proti meni in pokazal skozi vejevje:
»Ngu lam.«
Gledal sem in gledal, a dolgo nisem zapazil ničesar. Končno sem videl, kako je lepo pisana kača pyton (Pyton bivitatus) visela mirno kakor odtrgana lijana z drevesa tako, da je bila njena glava morda 80 centimetrov nad zemljo. Tedaj se je zganilo listje goščave tik pri zemlji, prikazala se je opica. Bliskovit sunek kače. Videl sem le, kako je v zraku viseči del kače ovil opico. Za trenutek so noge opice zaman iskale oprijem v zraku in so nato v par sekundah omahnile -— opica je bila mrtva. Uboga žival, kako milo je zastokala!
Kačo sem ustrelili bila je dolga nad pet metrov. Njeno belo meso, nežno ko mlada perutnina, so moji laotski spremljevalci porabili za večerjo: »Kerri«, riž z mesom, z raznimi dišavami in zelenjem. Prav posebna večerja.
Po večerji smo si uredili prenočišče kar v džungli.
Danica Gruden
Mir ljudem na zemlji!
Čuješ, nebo, ta krik v sveto noč od poljan, od razrušenih koč, krik ubogih, strpinčenih ljudi?
Čuješ, človek, po Bogu brat, pojdiva polje na novo orat in nič več ne moriva ljudi!
O vojne bog, ti žrec, krvi ne jemlji! Naš Bog je dejal:
»Mir ljudem na zemlji!«
V. P.
Samotarji med živalmi
Človek je družabno bitje in le redki so čudaki, ki se družbi umikajo ter žive samotno sami zase. Slične pojave opažamo tudi med živalmi. Pri nekaterih je nagon do družbe s soplemenjaki posebno razvit. Konj n. pr. se kaj težko loči od svojega konjskega tovariša, kar mnogemu jezdecu zagreni užitek jezdarjenja. Skupno vprežena potrpita dva konja mnogo, ker sta že zadovoljna, da nista sama. Kot konji žive v čredah tudi goved, ovce, koze, divje koze, mnoge antilope, sloni, bobri, podgane in še prav posebno opice. Za opice skoro vseh vrst je naravnost grozno, če morajo biti same. Mohamedanec, ki se iz verskih razlogov težko odloči, da bi kako žival ubil, porablja ta strah pred izločitvijo takole:
Opičje črede so za kmeta strašna nadloga, ker desetkrat več opustošijo kot pojedo. Če se mu posreči, da tako nadlego ujame, ji natakne kožno krilo ali kak drug kos obleke, ki jo priveže tesno na žival, potem jo pa spusti. Opica drvi takoj k svoji čredi, kjer pa ni več ljubeznivo sprejeta. Čreda se je prestraši in zbeži, ona pa za njo. Dokler traja nanjo privezana obleka, tako dolgo preganja nesrečno opičje bitje svojo opičjo tovarišijo in kmet si oddahne.
So pa nasprotno tudi živali, ki so izraziti samotarji. Pri nas sta najbolj znana krt in jazbec.
Niso pa v živalstvu samotarji le v tem smislu, da pripadniki poedinih živalskih vrst žive posamič, temveč naletimo na samotarske čudake tudi med živalmi, ki žive sicer skupno življenje v čredah. Posebno pogosto so to opazovali pri govedi. Divjo goved najdemo izključno le v čredah, kljub temu pa naletimo tudi na samotarje, navadno starejše bike, ki so zelo hudobni. Stare nevšečne in neznosne bike namreč mladi naraščaj skupno prežene in izgnanci postanejo godrnjavi ter jezni samotarji. Enak pojav je znan tudi pri sorodnem bivolu in bizonu. Samotarsko živeče živali lahko postanejo prava šiba božja za dotični kraj. Osobito nevarni postanejo človeku.
Tudi med nilskimi povodnimi konji, ki žive sicer zadružno, se dobe stari samci kot samotarji. Še prav posebno pa so v tem pogledu znani sloni. Neki
odlični poznavalec indijskih slonov pravi, da se resnično samoten slon, ki ne hodi nič več s svojimi vrstniki, le redko pojavi in da tudi tedaj nikakor ni vedno hudobnež, rogue (rog), kot ga nazivajo Angleži. Nasprotno pa se večkrat izuri v kar preveč sposobnega plenilca nasadov, ker je spoznal preprosti postopek čuvajev, ki ga zlepa ne preplaše in ne preženo.
Če se vprašamo po vzrokih, ki družabne živali napote med samotarje, se nam vsili sledeči odgovor: Vse živali žive družabno, ker bi poedinci postali sovražnikov plen. Vse afriške opice so slabotnejše kot leopard, zato žive vse v čredah, le gorila je močnejša od nevarne mačke, zato živi sama. Na Borneu, kjer ni tigrov, živi orangutan sam; na Sumatri, kjer so tudi tigri, živi orangutan v čredah. Izločitev iz črede pomeni torej toliko kot izročitev sovražniku. Zato je tudi razumljivo, zakaj hoče od mohamedanca našemljena opica vsekakor zopet k lastni čredi. Zaradi svojega obstoja pa čreda mora izločiti vse bolne člane, ki bi sicer ovirali možnost svobodnega gibanja celote. V kratkem jih sovražnik raztrga. Stari samci se menda vedno sami umaknejo iz črede v samoto. Najbrž so bili prej glava občestva, pa so jih mlajši tekmeci premagali, in ker se na stare dni ne morejo navaditi ubogati, se raje umaknejo. Kdo bi se čudil, če so slabe volje! Da ne podležejo sovražniku, je pripisovati dejstvu, da so bili prej najmočnejši član črede, ki so jo branili pred napadi.
Zagrenjeni starec, ki se je odmaknil v samoto z grenkim občutkom, da je nehvaležnost plačilo sveta, se najde torej tudi med živalmi. Ljudje si razlagajo to ponekod seveda drugače.
Skupina severnih medvedov
KULTURNI ZAPISKI
imiiirmmiiimmimmmmmmmiimiimmMmmmimiimmmmmmimmimi
Zofka Kveder-Jelovškova kot urednica. —• Pisateljica Zofka Kveder-Jelov-škova (1878. do 1925.) je bila nekako 10 let urednica Domačega Prijatelja, ki ga je izdajala tovarna praženega ječmena Vydra v Pragi za svoje slovenske odjemalce. Mesečnik je prihajal v znatnem številu izvodov v slovenske hiše in povsod so ga radi prejemali. Kaj čuda, da so se ga oklepali poleg priznanih pisateljev tudi začetniki s svojimi poskusi. Urednica pa je bila za tako literarno šolanje kar materinski navdahnjena in je svoje mlade sotrudni-ke resnično vzgajala in ni, kakor delajo tu drugi vsemogočni uredniki, metala slabše stvari kar v nenasitljivi uredniški koš. Marsikateri peresničar je ravno urednici Domačega Prijatelja hvaležen za njeno bodrilno besedo, ki ga je opogumilo, da ni prenehal kar po prvih, četudi ponesrečenih poskusih. Spominu urednice Zofke Kveder-Jelov-škove hkrati pa tudi v osvetljenje njene delavnice naj priobčim njeno pismo na nekega dijaka-sedmošolca, ki jo je oči vidno prosil za navodila za pisateljevanje. Ona mu odgovarja na papirju z natisnjenim njenim naslovom iz Zagreba dne 14. septembra 1909.:
»Cenjeni gospod! Z navodili Vam je težka stvar. V ta recept sploh ne verujem. Čitajte dobre pisatelje, mnogo čitajte in pozorno čitajte. Če nimate knjig ali denarja, čitajte »Reclamko«
— ima mnogo dobrih stvari. Novele čitajte najprej, potem boste že videli. Nekaj kritičnega duha ima vsak človek in lahko presodi sam, če ima kaj talenta ali ne in če je stvar, ki jo je spisal zelo, srednje ali manj dobra ali celo popolnoma za nič. Od urednikov ne pričakujte svetov. Preobloženi so z delom, saj še jaz za ta mali listič »D. P.« pišem na mesec najmanj 100 pisem, čitam celo kopo rokopisov, par sto pesmi. Kje je korektura, kje je moje lastno pisateljevanje (precej pridno sodelujem pri hrvatskih in čeških listih). Kje je gospodinjstvo, čiščenje instrumentov (moj mož je zdravnik), skrb za kuhinjo, šivanje, krpanje, vzgoja dveh punčk, čitanje, gledališče. — Če bi vsakemu sotrudniku, ki slučajno pero v črnilo vtakne in pošlje kakšno stvarco, pisala dolge kritike, bi bilo to neumno delo. — Nocoj je že polnoč odbila in še sedim pri pisalni mizi. ■— Nikar se torej ne jezite, da Vam v tej stvari ne morem ustreči. Kolikor je meni znano, izšla so že vsa mogoča »navodila«: za šivanje in likanje, vrtnarstvo in svilorejo, celo klavir itd. ali za pisateljevanje še ne. Če je kdo talent, zna brez navodila, če pa ni, mu pa tudi nobeno navodilo ne pomaga. Pa brez zamere in pozdrav!
Zofka Kveder-Jelovšek.«
Dr. P. St.
DROBNE ZANIMIVOSTI
iiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiimimimmisimimiimmiiiiimmiiiimiiimiimmiiiimimr
Prvi slovenski letalec. -— Za te božične praznike je minilo 29 let, odkar se je tragično ponesrečil na beograjskem Kalemegdanu Edvard Rusijan, prvi slovenski letalec. Edvard Rusijan, prvi slovenski pilot in izdelovalec letal, je bil iz Gorice. Tu se je izučil za mehanika ter se je silno zanimal za razvoj letalstva in se tudi sam udejstvoval na tem področju. Naš list je o njem pred leti že pisal, pa vseeno ne bo odveč, če malo osvežimo spomin na Edvarda Rusijana. Leto 1908. je prineslo nekaj zelo pomembnih letalskih uspehov. Francoskim letalcem se je najprej posrečilo preleteti 1 km, toda kmalu so Američani odnesli »rekord« z 230 km. Vse to je navdušilo našega Rusijana, ki je tudi sam hotel poskušati svoje
sile v letalstvu. Bil pa je poleg tega še strasten kolesar. V Zagrebu se je seznanil z znanim letalskim pionirjem Mihajlom Merčepom. V tem času je Rusijan že izdelal svoje prvo letalo. Ker pa je bil motor preslab, sta oba odšla v Pariz, da bi kupila močnejšega. Leta 1910. sta oba priredila v Zagrebu lepo uspelo letalsko prireditev, ki jima je dala mnogo poguma. Takoj sta nameravala, da bi svoje sposobnosti pokazala tudi v tujini in sta se tako odločila najprej za Beograd, nakar bi šla v zapadne države. Dne 27. decembra leta 1910. sta si izbrala pod Kalemeg-danom lepo ravnico za vzletišče. Beograjčani so bili navdušeni z njegovim poletom in ko se je Rusijan z letalom vračal preko Kalemengdana. je veter
povzročil tragično nesrečo. Letalo ni moglo zaradi vetra preleteti trdnjave in je treščilo ob zidovje Kalemegdana. Rusijana so mrtvega potegnili izpod razbitin letala. Tako je padel Edvard Rusijan kot pionir našega letalstva pred 29 leti, star komaj 24 let. Beograd mu je napravil veličasten pogreb. Ob njegovem grobu je držal nagovor največji srbski dramatik pok. Branislav Nušič.
Stoletnica znamke. — Več ali manj so vsi mladi dijaki vneti zbiralci znamk, saj predstavljajo ti majhni koščki nalepljenega papirja pravcato zakladnico umetnin ter so prav nazorno učilo za zemljepisje, zgodovino in vse panoge drugih znanosti. Slike na znamkah nam predstavljajo posamezne pokrajine, podobe vladarjev različnih držav in podobe znanstvenikov, izumiteljev, umetnikov in pisateljev. Predno so uvedli v poštnem prometu znamko kot enotno plačilno tarifo za vse kraje v posameznih državah, si plačal recimo za pismo poslano iz Ljubljane v Celje toliko in toliko poštnine, za pismo poslano iz Ljubljane v Maribor pa seveda znatno več, kajti poštna tarifa se je odmerjala po daljavi. Poštnina je bila v tistih časih razmeroma zelo draga zato pa je bil poštni promet silno majhen proti današnjemu. Leta 1837. je pričel na Angleškem neki Rowland Hill razglašati, da se mora poštna tarifa poenostaviti in izenačiti za vso Angleško. Na ta način, da se bo silno dvignil poštni promet in da bo država imela s tem silen dobiček. Priporočal je, naj za vsa pisma uporabljajo enotne žigo-
sane papirčke, ki bi se jih nalepilo na pošiljke. Po hudih prerekanjih je angleški parlament ta Hillov predlog sprejel in 26. decembra 1839 je bil že izdan zakon o izdelavi frankovnih znakov, in sicer žigosanih papirjev, žigosanih omotov in lepljivih znamk. Neki londonski bakrorezec je dobil nalog, da izdela znamke s sliko kraljice Viktorije. Ta znamka z napisom »Postage« in vrednost »one Penny« oziroma »two Pence« je najstarejša. Izdelali so jo 6. maja 1840. Hill je postal na mah slaven človek. Umrl je leta 1879.
Prvi napad iz zraka. — Vsekakor se nam bo čudno zdelo, da je prvi napad iz zraka izvršil slovanski aero-plan. To se je zgodilo leta 1912. v bolgarsko-turšid vojni. Napad je izvršil bolgarski častnik Milkov z vojnim letalom tipa »Farmar«. Letalo je letelo s hitrostjo 100 km. Milkov je letel na izvidniške polete okrog trdnjave Jedrena, da bi si ogledal položaj turških trdnjavskih baterij. Ob neki priložnosti je z letala metal tudi letake, ki je v njih opozarjal Turke, naj se vdajo. Turška vojska je takrat prvikrat videla letalo. Tako se je ustrašila strahovitega brnenja nad glavami, da je zbežala v trdnjavo. Milkov je metal na Turke navadne granate kar z roko.
Most iz jajec. — Sloviti Karlov most v Pragi so gradili kar celih 143 let. V malto, katero so potrebovali za gradnjo tega mostu, so pomešali tekom let 202 tovorov jajec, da bi bila malta bolj trdna. Vsako mesto na Češkem je moralo v to svrho darovati po 1 tovor jajec.
| .i^v .
Karlov most v Pragi
Bela knjiga. — Posebno v teh dneh večkrat čitamo, da je n. pr. izdala angleška vlada »Belo knjigo« o mirovnih pogajanjih z Nemčijo. Od kod ta naziv? Nemška »Bela knjiga« se je prvikrat pojavila leta 1876. vezana v bele platnice. Knjiga je obsebovala dokumente nemškega zunanjega ministrstva. Od takrat so vsakokrat, kadar so izdali Nemci besedilo dokumentov važnejših pregovorov s kakšno drugo državo, vezali to v posebno knjigo z belimi platnicami. Tako je nastala nemška »Bela knjiga«. Tudi drugi narodi imajo svoje »knjige v barvi«, kadar so hoteli pojasniti ljudstvu in inozemstvu svoje sklepe napram važnejšim političnim dogodkom. Angleška ima »Sinjo knjigo«. Prva angleška »Sinja knjiga« je bila izdana 1. 1624. Poleg »Sinje knjige« pa ima Angleška tudi »Belo knjigo«. Francoska objavlja važnejše dokumente v »Rumeni knjigi«, prav tako Kitajska. Španska ima »Rdečo knjigo«, prav tako Turška in Severna Amerika, »Zelene knjige« objavljata Italija in Romunija, Belgija in Japonska imata »Sive knjige«, a Holandska »Oranžno knjigo«.
Kolumbove ladije. — Ako gledamo danes velikanske ladje, se kar ne moremo načuditi drznosti starih morjeplovcev, s kakšnimi majhnimi barkami so osvajali svet. Kolumbovo bro-dovje, s katerim je odkril Ameriko, je bilo od sile majhno. Največja njegova
ladja »Santa Maria« je bila dolga 23 m in 7 m široka ter je nosila 237 ton. Najmanjša barka »Nina« je bila 17 m dolga, 6 m široka, nosilnosti 101 tone. Tretja »Pinta« je bila po velikosti nekako v sredi. »Santa Maria« je imela 90 mož posadke, »Pinta« 65, »Nina« pa 40 mož.
Kako živali spe. — Večina ljudi leži med spanjem na strani in kolena ima pritegnjena. To je dognano najbolj naraven položaj. — Navade pa so seveda različne. Živali spe sicer na najrazno-vrstnejše načine, vsaka vrsta živali pa je svojo navado ohranila od davnih vekov. — Konji spe večinoma stoje, istotako sloni. Lisice in volkovi spe zviti v klopčič, nos in podplati so tesno skupaj, kosmati rep služi kot odeja. Lenivci se obesijo na vejo z vsemi štirimi nogami, skrijejo glavo med prednje noge in zaspe. Z odprtimi očmi spe zajci, ribe in kače. Ptice, razen sov in indijskih papig spe tako, da upognejo glave nazaj čez hrbet in zarinejo kljun med peruti in trup. Štorklje, galebi in mnoge dolgokrake ptice stoje med spanjem le na eni nogi. Drugo potegnejo podse. Race in labodi spe sredi vode. Med spanjem vedno krožijo z eno nogo, s čemer preprečijo, da jih voda ne zanese h kraju. Sove, nočne ptice, spe podnevi. Da jih svetloba pri spanju ne moti, imajo poleg trepalnic, ki jih med spanjem stisnejo, še neko posebno zaslonko, ki jo od strani potegnejo čez oči.	V. P.
Krasota naših planin