Poštnina plačana v gotovini.
Telefon št. 119.
Posamezna številka 1*25 Din.
DELAVSKA
POLITIK
Izhaja vsako sredo in soboto.
Uredništvo je v Ljubljani, Breg štev. 12./II.
Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo.
Uprava: Ljubljana VII., Zadružni dom 269.
Ček. račun: 14.335. Reklamacije se ne frankirajo.
Naročnina za državo SHS znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din.
Malih oglasov, ki služijo v posredovalne in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debeta tiskana beseda stane 1*— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1'— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrtta 2‘25 D: Pri večjem številuobjav popustj
Št. 130.
V Ljubljani, sreda 28. julija 1926.
Leto I.
Poostritev razrednega nasprotja.
V Franciji je 1. 1924 premagani Poincare na krmilu, blok levice, ki je 1. 1924 premagal kapitalistično-nacionalistični bloc national, je pa razbit in malomeščanski radikalizem se je podvrgel vodstvu velekapitali-stične reakcije. Socialisti so izolirani. Velebanke in težka industrij^ se po svoje pripravljajo na »sanacijo«.
V Angliji se rudarji borijo že od 1. maja — 12 tednov — poskus pomoči delavskega razreda z generalnim štrajkom se je pa ponesrečil. Rudarji bijejo sami junaški boj lakote ne samo proti lastnikom rudnikov, nego tudi proti neugodnosti konjunkture in proti kapitalistični vladi, ki se s svojim aparatom udinja kapitalu. Kapitalistični razred čaka da bi lakota rudarje prisilila h kapitulaciji.
V Nemčiji ljudska večina ni hotela razlastiti knezov, na Švedskem je padla socialistična vlada, v Belgiji zapovedujejo velebanke, Češka ima prvič čisto meščanski režim, na Poljskem je pa poldiktatura Pilsud-skega silno razočarala delavski razred, ki je maršalu pomagal do moči. Italijanski fašizem je kronal svoje delo: uvedel je deveturnik, prepovedal stavke in razbil strokovne organizacije. Potem pridejo dežele s po-
dobnimi diktaturami ter s podobnim in še hujšim trpljenjem delavstva —
Tej tako temni sliki pa ne manjka svetlih mest. V Angliji zmagujejo delavci pri nadomestnih volitvah. Bolj ko je vlada brutalna proti rudarjem, bolj spoznavajo široke delavske mase, da si morajo osvojiti politično moč v svrho razorožitve kapitala. V Franciji in na Češkem so socialisti izolirani, odrinjeni od vladne moči, a ravno to jim vrača možnost brezobzirnega razrednega boja, ko jih rešuje vseh pri masah ne-odobravanih zvez in obzirov ter vodi k enotnosti razcepljenih struj. Na Poljskem budi razočaranje nad Pil-sudskim, na Švedskem pa padec od liberalcev odvisne socialistične vlade energijo socialne demokracije za nove volilne boje, do vedno večje moči, do popolne zmage.
Razredno nasprotje se poostruje. Vse zveze delavskih strank z meščanskimi se trgajo. Povsod, kjer je svoje nade polagal na zveze z enim delom meščanstva- in kjer se je za-* našal na nevtralnost meščanskih vlad napram strokovnim bojem, doživlja proletariat razočaranja in poraze. Človeška družba se vedno ostrejše deli na dva nasprotna tabora: na tabor buržuazije in na tabor delovnega ljudstva.
Sedanji položaj in naše naloge.
Huda politična nasprotja in globoko segajoča kriza, ki razjeda vse meščanske stranke in ves sedanji režim, kažejo, čimbolj se približujemo jeseni, ostrejšo in ostrejšo obliko. Ni dvoma, da pride v doglednem času do radikalnega preokreta v naši notranji politiki. Ni dvoma zlasti, da se približujemo novim volitvam. Radikalna stranka se pravzaprav že pripravlja na nove volitve; marsikateri njen sklep in korak kaže, da računa s skorajšnjimi volitvami. O bližajočih se volitvah govore pravzaprav že vse stranke, vprašanje je le, ali se te volitve vrše še tekom te zime ali pa začetkom novega leta. O rezultatu novih volitev so podali svoje izjave vodje te in one meščanske opozicijske stranke, in, razume se, vsi prorokujejo, da bo pri prihodnjih volitvah po režimskih strankah, da bodo na vsak način zmagale opozicijske stranke, pa če bi vladajoči režim vršil še taka ali taka nasilja.
Da ne bo radikalom pri prihodnjih volitvah lahko, ne dvomimo. Tudi Radič se bo moral še vse drugače truditi, da ne bo propadel tako, kakor si sam menda niti ne misli. Vendar se nam zdi, da tudi meščanske opozicijske stranke ne vživajo med narodom tistega zaupanja in tiste in tolike simpatije, kakor se govori in piše. O, ne! Če prav pre-vdarimo sedanji položaj, in če hočemo objektivno presoditi razpoloženje volilcev po vseh dosedanjih krutih razočaranjih, moramo odkrito priznati, da volilci ne zaupajo več nobeni od doslej odločujočih in vladajočih meščanskih vladnih ali opo-zicijskHi strank. Zdi se jim, in to n™ičen°. da so jih i ene i druge '\no °ciganile in prav patriotsko Tj *gansko osleparile. Narod sko-L a Ve£ razlike med vladni-
SL.ilfam?PLZic^sk^ni meščanskimi strankami, ker jih smatra za skupino rokomavharskih nasilnikov in sejmarskih goljufov, kot različno družbo
javnih prevarantov, lažnikov, šarlatanov in podkupljenih podkupljen-cev! Taka je sodba naroda o vseh sedanjih vladajočih in trenutno ne-vladajočih meščanskih strankah, in če ni še šel narod preko vseh teh strank na novo delo za nove ideje in novo stranko, je to pripisovati bolj dejstvu, da so socialne, revolucionarne in razredne stranke bile razcepljene, oslabljene in izčrpane od notranjih borb baš v času, ko bi bilo najbolj potrebno, da so te stranke na znotraj enotne, nazven p<j aktivne, borbene, agresivne.
Velika, složna, aktivna socialistična stranka, z močnimi organizacijami, z razširjenim tiskom, z zdravim jedrom, jasnimi cilji in pogumnim nastopom, bi mogla baš v sedanjem času rešiti zbegani narod, ga dvigniti in združiti, Jer spremeniti s tem ves sedanji režim in zdrobiti vse sedanje gnile oficielne stranke.
Vzporedno z nezaupanjem naroda do starih strank, raste zaupanje in zanimanje širokih sloja^ za našo stranko. Še nikoli ni bilo tolikokrat povdarjena potreba po močni odločujoči socialistični stranki. To priznavajo danes celo oni sloji, ki so nam bili prej skoro vedno nasprotni: nastavi ienci, uradniki, obrtniki, mali posestniki, kmeti. Uvidevajo, da je z oslabljenjem naših vrst nastopila socialna reakcija, da so se s pomočjo vlade in meščanskih strank uveljavili v državni politiki najgrši vcle-kapitalistični interesi, da so se z davčno politiko, ki ščiti veliki kapital, obremenili delovni sloji, državni in javni nastavljenci, kmeti, obrtniki in mali posestniki — in ne samo industrijski delavci; uvidevajo, da so se s poslabšanjem delavskega položaja poslabšali tudi pridobitni, zaslužni in službeni socialni pogoji vseh onih družabnih kategorij, ki ne živijo le od kapitala, špekulacije in izrabljanja delovnih produktivnih in konzumentskih slojev. To uvidevajo
in žele zato, da bi socialistična stranka, ki je doslej še edina priborila delovnemu narodu vsaj nekatera socialna in politična prava, stopila na plan, močna in zmagovita.
Kakorkoli že pogledamo na današnji položaj, čutimo, da je bila velika škoda, da ni mogla biti naša stranka zlasti v teh težkih časih bolj aktivna, močnejša in širokopo-teznejša. Skrajni čas je, da se naša stranka loti resno in energično svojega dela nazven! Taktična in načelna vprašanja, vprašanja enotnosti v delavskem pokretu, so bila že dovolj prektratirana in prečiščena, sedaj je treba ravno in brez oklevanja na delo v velikih javnih borbajj in to aktivna borbena sila na vseh poljih, zlasti pa v političnih bojih.
Stranka bo rasla in se bolj in bolj družila in konsolidirala, čimbolj bo v dnevni borbi izkušala svoje moči in pridobivala nove pristaše.
Razvoj dogodkov je v stvari pokazal, da je bila socialistična kritika in socialistično presojanje položaja pravilno, da je bilo socialistično gledanje točno. Pokazal je, da so mogla edino socialistična načela in socialistične metode javne politične in socialne borbe žeti uspehe in prinesti delovnemu narodu znatno izboljšanje. Na osnovi socialističnih načel in socialistične stranke, njene taktike in njenih metod moremo najuspešneje premagati današnje težave in rešiti narod, in ne samo narod, vso našo gospodarsko, politično in socialno tvorbo popolne propasti.
Spričo važnih notranjih dogodkov, ki se bližajo z naglim korakom, treba nemudoma na delo, da še bolj oživotvorimp in ojačimo naše} stran-
ko. Nujno potrebno je to, in škoda je vsakega trenutka, ki ga izgubi-vamo v manj nujnih in plodnih stvareh.
Ves potek dogodkov, vsa praksa je pokazala, da je treba socialističnega dela in političnega udejstvovanja, da se ohranijo ogrožene delavske pravice in pribore nove. Socialna in politična reakcija se je dodobra razpasla rayno vsled tega, ker ni bilo jake politične akcije od proletarske in poluproletarske strani. In je ni bilo, ker je narod v svoji nezavesti pričel razmišljati o svoji usodi šele potem, ko so mu vladajoče stranke in vladajoči režim začeli takorekoč seči po njegovem golem življenju. Nezavednost delovnega naroda, katerega je šele sleparsko početje meščanskih, vladnih, plemenskih in opozicijskih strank izpametovalo, je zakrivila, da je bilo socialno delo naših strank za nekaj let paralizirano.
Težko pridobljene izkušnje vračajo polagoma narodu izgubljeno zavest. V trenotku probujajoče se socialne zavesti, v trenotku, ko se delovni narod vrača k zavesti in prevdarnosti, je treba, da od naše strani mobiliziramo vse svoje sile za Široko akcijo, ki naj zajame najširši krog ljudi in ga privede v naše razredne borbene, socialistične vrste.
Ne samo dela na dela na zunaj nam je upanja, krepkega, zaupanja v končno stvari!
Prišel je naš čas! ki smo socialisti in cializma verujemo!
znotraj, tudi treba. In za* preizkušenega ■zmago naše
Na delo vsi, v zmago so-
150-letnlco Izlive ameriške neodvisnosti.
Dne 4. julija 1926 je minulo 150 let, kar je prvi ameriški kongres, takozvani Continental Congress, sprejel izjavo neodvisnosti. Ameriške kolonije so bile že nekoliko časa v odprti vstaji proti Veliki Britaniji in mnogo krvi se je že prelilo med britanskimi vojskami in ameriško milico, ali vlada vstašev je bila le neka dejanska vlada brez državnopravne podlage. Mnogo ljudi je tedaj mislilo, da je sprava v Veliko Britanijo še vedno mogoča. Ideja narodne neodvisnosti je bila razširjena zlasti v severnih kolonijah, v takozvanih New England državah, kjer se je do, tedaj vršilo največ bojevanja. Južne kolonije so bile mnenja, da se spor da še poravnati, ali ko se je v spomladi in poletju leta 1776 vojna prenesla tudi na njihovo ozemlje, tedaj so tudi one takoj pristale k naziranju onih, ki so zahtevali popolno neodvisnost.
Neposredni vzrok sprejetja izjave je bilo navodilo s strani države Virginia na svoje delegate v kongresu, naj predlagajo proglašenje neodvisnosti. Dne 7. junija je virginski delegat Richard Henry Lee predlagal, da se sprejmejo tri resolucije. Te so bile:
»Da Združene države so, in po pravu morajo biti, svobodne in neodvisne države; da so rešene od vsakega poslaništva napram britanski kroni, in da vsaka politična zveza med njimi in državo Velike Britanije je in mora biti popolnoma pretrgana!
Da je umestno ukreniti takoj najpotrebnejše korake za sklepanje zavezništev.
»Da se pripravi načrt zveze držav (konfederacije) in predloži vsem pristojnim kolonijam v pretresanje in sprejem.«
Dne 10. junija je bil izvoljen odsek pe-torice, ki naj pripravi izjavo v smislu prve resolucije, člani tega odseka so bili Thomas Jefferson iz Virginije, John Adams iz Massuchusettsa, Benjamin Franklin iz Pennsylvanije, Roger Sherman iz Connecticuta in Robert R. Livingston iz New Yorka.
Besedilo izjave neodvisnosti je bilo v celoti spisano od Jeffersona. Izjava neodvisnosti je eden izmed velikih dokumentov svetovne zgodovine. Vse, kar so Locke in njegovi pristaši na Angleškem in Francoskem trdili o naravi vladarstva, je bilo v njej povdarjeno in praktično izvedeno. Izjava začenja:
»Kadar se v toku človeških dogodkov porodi potreba, da pretrga en narod politične vezi, ki so ga vezale z drugim, in da zavzame med ostalimi državami na svetu samostojno in enako stališče, do katerega je po prirodnih in božjih postavah upravičen, tedaj dostojno spoštovanje javnega mnenja zahteva, da navede ta narod razloge, ki so ga privedli do ločitve od stare države.
Smatramo, da so same po sebi umevne in dokazov nepotrebne sledeče resnice: da so vsi ljudje enako ustvarjeni in da so sprejeli od svojega stvarnika gotove neoporek-lPv,c. Prav'cei da je med temi pravica do življenja, svobode in do stremljenja po sreči, V dosego teh pravic imajo ljudstva svoje vlade, katerih pravične oblasti izvirajo iz soglašanja vladanega ljudstva. Če pa poseže katerakoli vladna oblika v te namene in jih zatira, tedaj ima ljudstvo pravico, da take vlade izpremeni ali pa strmoglavi in ustanovi novo vlado na takih načelih in uredi njeno oblast v taki okliki, kakor spozna, da je najpotrebnejše za njeno varnost in srečo. Razum sicer veleva, da se stare vlade ne izpremenijo iz majhnih in mimoidočih razlogov, in izkušnja nas tudi uči, da ljudstvo rajši trpi krivice, kolikor jih more trpeti, kakor pa da bi si samo jemalo pravico uničevati oblike, katerih je vajeno. Toda če krivice in zlorabljanje brez konca in kraja, ki gredo venomer za istim smotrom, dokazujejo namen, da podvržejo narod absolutnemu despotizmu, tedaj ima ljudstvo pravico in je njegova dolžnost, da strmoglavi tako vlado in da si ustanovi nove branike za svojo bodočo varnost.
Dokument navaja potem dolgo vrsto obtožb proti angleškemu kralju. Obdolžuje ga, da je nalagal davke na Amerikance brez njihovega dovoljenja; da jim je v mnogih slučajih prikrajšal pravico do porotne obravnave; da je napravil sodnike odvisne samo od njegove volje; da je ustanovil mnogo novih uradov in poslal v Ameriko množico uradnikov, ki naj nadlegujejo ljudstvo in se pasejo na njegov račun; da je oviral naseljevanje dežele s tem, da je onemogočal naturalizacijo inozemcev itd. Izjava konča:
»Zaradi tega izjavljamo zastopniki Združenih držav ameriških, zbrani v genarelnem kongresu, v imenu vsega dobrega ljudstva teh kolonij, da so Združene kolonije od danes in da ‘imajo pravico biti svobodne in neodvisne države, da so proste vsakega podaništva do britanske krone, da so po-
polnoma pretrgane vse politične vezi med njimi in Veliko Britanijo in da imajo te kolonije kot svobodne in neodvisne države od danes naprej vso moč napovedovati vojne, sklepati mir, ustanavljati zveze, voditi trgovino ter storiti in vršiti vse, kar imajo pravico storiti neodvisne države. Da izvedemo ta svoj proglas, se vzajemno zavezujemo žrtvovati svoje imetje, svoje življenje in svojo čast.«
Slovenska buržoazna ne da lasnesa odgovora.
Pred narodno skupščino pride jeseni, če bo vlada mož beseda, načrt o občinskih redih za podeželske občine in pozneje tudi za mesta. Občine v Sloveniji imajo sedaj precej avtonomije, ki jo bo novi zakon omejil. Ako politične stranke, ki imajo vpliv v narodni skupščini in v javnosti, ta zakon sprejmejo brez odpora, izvrše izdajstvo nad1 našimi občinami, In kakor vse kaže, imajo ta namen, ker se samo prepirajo n. pr. demokrati, klerikalci, kdo se je nekdaj boril za splošno in enako volilno pravico, ne zavzamejo pa nobenega pravega stališča v sedaj aktualnem vprašanju. Da, da, šipe pobijati zaradi Italijanov ali Nemcev v Ljubljani, demonstrirati in groziti v zrak, to je prijetneje, kakor boriti se za pravice svojih lastnih rojakov, ker se teh pravic — bojite! Vam je demokracija — demagogija! Vam so pravice naroda v občinah deveta briga!
na delo!
Naš list, ki izhaja prehodno dvakrat na teden, ni, odkar je provizorično prenehal izhajati kot dnevnik, izgubil nobenega naročnika, nasprotno, pridobil je še marsikaterega novega. S preselitvijo v novo tiskarno in s preureditvijo in reorganizacijo upravniškega in agitatoričnega dela za naš list se število naročnikov še veča in bo gotovo v doglednem času tako, da bomo lahko zanesljivo prešli na delo za ponovno izdajanje »Delavske Politike« kot dnevnik. Delavska javnost se bolj in bolj okleva našega lista, ki vsled svoje začrtane in dosledne smeri vzbuja bolj in bolj zaupanje vseh poštenih proletarcev. Naš list bi bil že sedaj v stanju, se še bolj povečati, ako bi se povsod delalo enako navdušeno in požrtvovalno zanj, kakor se dela v nekaterih bolj zavednih krajih. So mesta in kraji, kjer so vsi zavedni delavci brez razlike naročeni na naš list, so pa zopet kraji, v katerih se to delo ne vrši v enaki meri in ne tako smotreno. Vse naše zaupnike, somišljenike in simpatizerje poživljamo, da vsepovsod enako delajo in agitirajo za naš list, da bo lahko trajno vršil svojo prepotrebno nalogo in postal spet dnevnik, kakor je že bil. Le malo požrtvovanja od strani vseh, pa bomo za močno in ne-
premagljivo orožje močnejši. To je potrebno zlasti sedaj, ko so v igri najvitalnejši delavski in ljudski problemi in ko se naglo bližamo velikim javnim političnim volilnim in drugim borbam.	«
Zato: Na delo za »Delavsko Politiko«, branimo jo, širimo jo!
V vsako delavsko hišo »Delavsko Politiko«!
Naša uprava bo organizirala v bližnjem času obširno akcijo za naš list, na to akcijo opozarjamo že danes vse naše čitatelje in vse naše organizacije, da jo podpro.
Na delo za »Delavsko Politiko«!
Pred koncem radarske stavke.
Kompromisni sporazum?
Glasom zadnjih vesti opažajo v angleški rudarski stavki znaten pre-okret na bolje. Lastniki velikih rudnikov v Nottinghamshirskem in Der-biyshirskim okraju so predlagali rudarski organizaciji, da naj se delo v teh rudnikih obnovi na osnovi sporazumne ureditve plač, ki bi se določile posebej za sedem, sedem in pol in osemurno dnevno delo. Delavcem bi bilo potem prosto, da delajo toliko ali toliko ur dnevno.
Rudarji v omenjenih okrajih so se večinoma že izjavili za ta predlog, ki uvažuje vsaj deloma tudi rudarske zahteve in potrebe. Pričakujejo, da bodo na ta predlog pristali tudi lastniki in rudarji v drugih angleških revirjih. V tem slučaju bi bilo stavke kmalu konec in boj bi se končal s precejšnjim uspehom za izmučene a vztrajne rudarje.
Istočasno se vodi še posebna akcija od strani angleških škofov in drugih vplivnih krogov. Stavka naj bi se končala na osnovi blagohotnega obojestranskega sporazuma, kakor so ga angleški škofi predlagali začetkom stavke v znani poslanici na angleško javnost. Dejstvo, da se tudi angleški škofi že spet oglašajo, kaže, da i oni predvidevajo skorajšnji konec te orjaške mezdne delavske borbe. Borba se bo pa vendar končala na bolj reelni in koristni osnovi, nego jo omenjena poslanica predlaga.
Izjalovljena diktatorska nada na Cetkem.
Par tednov se že na Češkem ba-vijo z afero generala Dajde, katerega so toliko mikali diktatorski vzgledi a la Mussolini, Primo de Rivera, Pangalos itd., da je postal vladi neprijeten ter moral oditi v inozemstvo na neprostovoljni dopust. Z njegovo zadevo se sedaj doma bavi komisija, sestavljena iz treh ministrov in enega generala. General Gajda je pravi arhiv temnih dogodkov in spletk. Za-
četkom svetovne vojne je kot nižji poštni uradnik prišel na fronto, ob prvi priliki se je predal Rusom in kar naenkrat je v ujetniškem taborišču iz neznanega malega človeka nastala velika in vplivna osebnost. Postal je organizator čeških legij, do največje moči je pa prišel leta 1917 v družbi kontrarevolucijonarnega generala Kolčaka. Njegov nekdanji tovariš iz legije major Kratohvil ve marsikaj o njem povedati v svoji spominski knjigi »Cesta revoluce«. Tako pripoveduje, da je v Krasnojarsku poleg protirevolucijonarne ruske vlade Gajda vzdrževal še svoja posebna vojna »sodišča«. Ko je bil nekoč nek belogardist kot ujetnik od boljševi-kov ustreljen, je dal Gajda za to postreliti 600 ujetih rdečih vojakov. V Tjumenu je pa dal ustreliti 180 čeških legijonarjev, ker niso hoteli vstopiti v Kolčakovo protiboljševiško vojsko. »Taki divji, azijatski in neumni ukrepi so bili izum njegovega duha in političnega talenta«, pravi major Kratohvil. Bivši general-inšpektor češke armade, pesnik Ma-har pa pripoveduje v svojih spominih, da ga je Gajda leta 1920, ko se je odpravljal na vojaško visoko šolo v Pariz, vprašal, kakšno službo bo dobil, ko dovrši to šolo. Mahar mu je odvrnil, da bo poveljnik kake divizije, nakar je Gajda vzrojil, da to zanj ni nič, ko je bil pod Kolčakom vendar komandant 13 divizij. Po vsem tem je Gajda vsekakor pripravna diktatorska osebnost, pripraven pa ni teren, na katerem je hotel uresničiti svoje želje. Da ni terena, je glavna zasluga razredno zavednega proletariata.
u nedeljo osi o Johani!
Polovična vožnja v Šoštanj je dovoljena! Tozadevni izkaznice se dobe pri vseh delavskih organizacijah!
Iz stranke SIJ.
Strankina pokrajinska konferenca, V socialistični stranki Jugoslavije se je v zadnjem času pričelo tudi v Sloveniji živahneje gibanje. Pokrajinski upravni odbor skliče še te dni sejo, na kateri bo razpravljal o predlogu, da se skliče izredna pokrajinska konferenca. Upravni odbor želi ustreči stavljenemu predlogu, ker smatra, da je ta trenutek, ko so se organizacije same začele zanimati za konsolidacijo delavskega pokreta, pač najugodneji za okrepitev delavskega pokreta. Organizacije naj se torej pripravijo na konferenco v zavesti, da vrše misijo konsolidacije pokreta in novega dela v dobrobit delavskega razreda.
Dnevne novice.
Aiere in razmere. Mnogoštevilne afere visokih glav so prav zanimive in poučne, ker tako mnogostransko osvetljujejo razmere. Vzemimo za primer zadnjo: milijonsko poneverbo generalnega konzula v Trstu, Dušana Stepanoviča. To je mlad mož, a ker je iz odlične beograjske rodbine, je že pred dolgimi leti postal generalni konzul pred1 drugimi, ki ga daleč nadkriljujejo po izobrazbi in sposobnosti. Pred nekaj meseci je bil podpisan ukafe premestitve konzula na Stepanovič. To je mlad mož, a Trst je prišel njegov naslednik ter našel konzulat brez konzula in zaklenjeno blagajno. Dušan Stepanovič je neznano kam izginil. Iz Beograda je prišla v Trst posebna komisija, ki je blagajno odprla in ugotovila popolno praznino. Poseben strokovnjak je potem še ugotovil, da bi moralo biti v blagajni najmanj poldrugi milijon lir, ker Stepanovič že več mesecev ni delal obračunov in ni pošiljal nabranega denarja v Beograd. Seveda je bilo prav lahko ugotoviti, da ni nihče drugi kot generalni konzul do zadnjega beliča posušil blagajno. Od vlade in neposrednega šefa zunanjega ministra je imel za to pravo vspodbudo. Vsi uradi imajo predpise rednih obračunov, a dočim se male pritiska ter za vsako malenkost najstrožje kaznuje, je generalni konzul dolge mesece žvižgal na vse predpise in iz Beograda ni nihče prišel, da bi revidiral blagajno. Pred begom je konzul prišel v Beograd, nrodal svojo hišo ter izkupiček lepo mirno prištel k poneverjenemu uradnemu denarju. Pri objavi bega in zločina so se stolpci nekaterih beograjskih listov polnili s samim začudenjem: Kako to, čudno, čudno, ko je bil vendar tako odličen človek! Neki tržaški list je pa pisal, da je imel pobegli SHS-konzul začetkoma, zlasti pri velikem razkošju, cele trume prijateljev, ki so se ga pa sčasoma začeli izogibati. Gotovo je bilo enim tako življenje predrago, drugi so pa začeli sumiti, da z generalnim konzulom ne bo vse v redu. Beograjski vladni krogi so bili seveda ves čas tako daleč od vsakega suma glede
da eden par nogavic t žigom in snamko (rdečo, modro ali zlato) 83« vq
»ključ11
traja kakor Itirje pari drugih I Kupit« eden par, pa boste ve« •ovali. Nogavice brez žiga ,iWjuč* *o ponareiene.
51
Jack London:
v/
Železna peta.
(Socijalni roman. Prevel i. V.)
(Dalje.)
In ko se je pozno zvečer vračal domov ves izmučen in utrujen, se je vrgel na svoja prevajanja in delal do jutranjih ur. K temu so še prišle študije. Do svoje smrti ni opustil učenja in je silno mnogo študiral.
Pa kljub temu je našel čas, da me je osrečeval. To je bilo mogoče le tako, da sem se cela vživela vanj. Naučila sem se stenografije in strojepisja ter sem mu bila njegov tajnik. Trdil je, da se bom navadila tako, da si njegovo delo razdeliva in tako sem se učila pridno, da bi razumela njegovo delovanje docela. Najini interesi so bili skupni in najino delo je bilo skupno in skupno sva bila dobre volje.
In sredi dela so bili sladki, ukradeni trenotki — prijetna beseda, ljubkanje ali ljubeznjiv pogled. 'D trenotki so bili toliko lepši, ker sva (si jih morala krasti. Živela sva v višini, kjer je bil vzduh oster in iskreč, kjer je veljalo delo človeštvu in kamor samogoltnost in sebičnost nista imeli nikdar pristopa. Naša ljubav ni bila nikdar skaljena radi malenkosti. In pred vsem ostane eno: ničesar nisem zamudila. Prinesla sem mir — njemu, ki tako težko dela za druge, svojemu ljubemu nesmrtnemu smrtniku.
12. Škof.
Kratko po moji poroki sem slučajno srečala škofa Morehoux. Vendar naj opišem dogodke po
vrsti, kakor so se dogajali. Po njegovem predavanju na I. P. H. zborovanju je škof, kot odličen mož, popustil prijateljskemu pritisku-ter odšel na dopust. Ali vrnil se je s prepričanjem, močnejšim kot kedaj poprej, da je on določen da pridiguje o misiji cerkve. Na veliko osupnjenost svoje občine je bila njegova prva pridiga čisto podobna govoru, ki ga je imel na I. P. H. zborovanju. Govoril je zopet dolgo in brez okolščin o tem, da je krenila cerkev od nauka Učenikovega v stran in da je postavljen na Kristovo mesto denar.
Rezultat je bil, da so ga — nolens volens — internirali v neki privatni norišnici; časopisje pa je med tem pisalo ginljiva poročila o njegovi duševni zmedenosti in o skromnosti njegovega značaja. Kot ujetnika so ga držali v sanatoriju. Večkrat sem šla k njemu, da ga obiščem. Ali niso me pustili k njemu. Silno me je zadela tragika zdravega, normalnega pobožnega človeka, ki ga je uničila brutalna volja družbe. Zakaj škof je bil zdrav, čist in plemenit. Kakor je rekel Ernst, je bilo vse, kar mu je manjkalo, pomanjkanje pravih pojmov o bijologiji in socijologiji. Iz teh razlogov ni našel prave poti, da bi rešil to vprašanje.
Kar me je strašilo, je bila zapuščenost škofova. Ako bo obstal na resničnosti, kakršno je videl, je bil obsojen, da ostane v sanatoriju. Proti temu se ni dalo ničesar ukreniti. Njegov denar, njegov-stan, njegova izobrazba, vse to ga ni moglo rešiti. Njegovi vzgledi so bili za družbo opasni in družba ni mogla razumeti, kako morejo biti taki vzgledi produkt zdravega razuma. Vsaj zdelo se mi je, da je družba tako presojala.
Vendar se je škofa, vkljub njegovim plemenitim in čistim nameram lotila nevolja. Razumel
je dobro svoj opasen položaj. Videl je, da se te ujel v mrežo in je poskušal, da se ji izmuzne. Bil je v svoji borbi popolnoma navezan na sebe. Zakaj njegovi prijatelji, kakor oče, Ernst in jaz, kakorkoli smo tudi poskušali, mu nismo mogli prav nič pomagati. In v poostreni samoti sanatorija je ozdravil zopet. Njegove oči niso več videle vizij. Njegovi možgani so bili očiščeni od idej, da je cerkev dolžna pasti jagnjeta Učenikova.
Kakor rečeno, bil je zdrav, popolnoma zdrav. Časopisi in prijatelji cerkve so z radostjo pozdravljali njegovo vrnitev. Šla sem nekoč v cerkev. Njegova pridiga je bila, kakor pridige, ki jih je pridigoval davno prej, predno je imel vizije. Bila sem razočarana, pretresena. Ali ga je družba
prisilila k pokornosti? Ali je bil strahopetec? Kaj, ga je pripravijo tako daleč, da preklicuje? Ali pa je bil zanj napor prevelik in se ja vdal pokorno malikom obstoječega reda?
Obiskala sem ga v njegovem sijajnem domu. Zelo je bil spremenjen. Shujšal je in na njegovem obrazu sem zasledila gube, ki jih prej m bilo. Vidno se je ustrašil mojega obiska, ekom najinega razgovora je nervozno trgal svoj rokav in njegove oči so nemirno begale na vse strani in se izogibale mojih. Njegov spomin se mi je zdel oslabljen in delal je nenavadne odmore v razgovoru in prehajal nenadoma s piedmeta na predmet. Ali je to ta premišljeni, Kristu podoben mož, kakršnega sem poznala, mož s čistimi, svetlimi očmi in pogledom, ki je bil tako trden in vztrajen, kakor njegova duša? Hudo ga je zdelalo. Pod-vrgii so si ga. Njegova namera je bila preveč plemenita. Ni mu bilo mogoče kljubovati organiziranim volkovom družbe.
odličnosti konzula, kot jim je sedaj konzul daleč z ukradeno polno blagajno, In krogi, ki ne vidijo prav nobenih lumparij svojega človeka, stavljajo vse druge, zlasti pa zavedno delavstvo, izven zakona.
Najnesocialnejši čin je napravila vlada, ker hoče znižati plače državnim uradnikom. Tako piše^ demokratsko in klerikalno časopisje, danes, ko niso ne eni ne drugi v vladi. Kaj so pa delali takrat, ko so bili v vladi? Ali so hoteli čuti moledovanje uradništva? Obljubljali so pač, toda drugega niso storili. Tudi mi pravimo, da je treba državno uradništvo pošteno plačati, če se hoče od njega zahtevati pošteno delo, dostavljamo pa obenem, da je neresno, če se znižujejo plače uradništvu, zato, da se pomaga poplavljencem. Za pomoč nesrečnežem, kolikor je dejansko potrebujejo, morajo biti drugačna sredstva na razpolago. Ker^ počne meščansko časopisje uganjati s tem nesodialnim činom demagogijo, moramo pa obenem pripomniti, da je več kot dve tretjini delavcev v državi, ki jih buržuazija še slabše plačuje kakor državne nameščence, čeprav so državni nameščenci preslabo plačani. Naj stopijo gospodje k železnici, v tobačno tovarno, k rudnikom in k privatnim podjetjem. Tam bodo imeli dovolj povoda, da zastavijo svoje pero in pišejo krvave članke. Plače delavstva po 500 do 800 Din na mesec niso redka stvar. In ker se tako postopa, propada gospodarstvo in narašča korupcija.
Neverjetno veselje se je oprijelo naših meščanov — zlasti demokratov — ker je Slovenija za »kulturno« postojanko obogatela. Novo vojašnico dobijo v Škofji loki in to je dogodek, ki je bolj važen kot vprašanje vseh naših brezposelnih, tudi bolj važen kot poplave in redukcija plač. Zato se »Jutro« nad to pridobitvijo upravičeno veseli. Mi pa nad »Jutrom« !
Samo za tri mesece ... Iz vladnih krogov razglašajo, da se bo državnim nastavljencem odtrgalo in štucalo njihove najrazličnejše bajne prejemke samo za tri mesce, nato pa dobe spet vse nazaj. Tako tolaži sedaj radikalno-radičevska vlada razburjene državne nastavljence. Pravijo, da tisti, ki bo tej tolažbi nasedel, bo odlikovan z redom svete Potegavščine Uzunovičeve klase.
Kmetom v Sloveniji se res vedno bolje godi. Značilne za kmetijsko blagostanje v Sloveniji so sodne dražbe. V letu 1918 ni bilo nobene sod-nijske prodaje kmetijskih posestev. Pozneje so pa dražbe silno naraščale, in sicer je bilo v letu 1919 le 15 dražb nad 22.900 Din cenjenih posestev, v letu 1920 18 dražb (99.900), v letu 1921 47 dražb (345.200), v letu 1922 67 dražb (2,048.000,, v letu
1923 76 dražb (7,637.700), v letu
1924 210 dražb (30,830.900), v letu
1925 481 dražb (58,962.900). Naše kmetijsko narodno gospodarstvo torej napreduje, toda le v obubožanju. Slika sama pove dovolj, ne da bi ji dodajali še posebna pojasnila.
Imenitna rešitev. V ministrstvu za promet se menda prav resno ba-vijo z načrtom, da bi se »znižali« železniški prevozni stroški. To imenitno »znižanje« pa naj bi se vršilo na ta modri način: prevozni stroški v notranjem prometu naj bi se zvišali, izvozni prevozni stroški pa znižali. Znači, da bi od take salomonske ureditve imeli profit le izvozničarji, notranji trg in konsumenti pa škodo. In tej in taki ureditvi železniških ta-rilov pripisujejo naročene beograjske vladne brzojavke izredno blagodejen socialni in gospodarski pomen. Za našo slavno vlado so menda izvozni-^arji edini v poštev prihajajoči social-ni in družabni sloj. Vse drugo naj pa y . d povišanih notranjih železniških pTda sv°k°dno še bolj hira in pro-
Vrlo umestni akcija. V pekovski o ,’ 1 s? zavladale razmere, ki so za pekovske pomike naravnost nevzdržne. Delovni čas je neomejen in ne dela se nobena razlika med dnevnim in nočnim delom. Pogoji dela so večinoma skozinskoz nehigijenski. Vsled neurejenosti delovnega trga se je do skrajnosti povečalo število
pekovskih vajencev. Brezposelnost je zato' iz dneva v dan večja. Zlasti delodajalci v malih krajih delajo večinoma s samimi vajenci, čeprav je po zakonu o zaščiti dela nočno delo z delavci izpod 18. leta prepovedano. Iz teh razlogov je centralno tajništvo Delavskih zbornic ponovno interveniralo pri ministrstvu za socialn politiko in ga pozvalo, da skliče čim-prej posebno konferenco, na katero naj bi se povabilo vse zainteresirane delavske in delodajalske organizacije ter zastopnike delavskih in obrtnih zbornic, da se to važno vprašanje reši na način, ki bo koristil i pekovskim pomočnikom i pekovski obrti in končno i sami javni higijeni in javnemu zdravju.
25-letnica ljubljanske cestne električne železnice. Letos preteče 25 let, odkar je začela obratovati ljubljanska cestna električna železnica. Za Ljubljano gotovo lep in časten jubilej. Uslužbenci proslave ta jubilej s posebno proslavo, ki se vrši v soboto in nedeljo, to je 31. julija in 1. avgusta 1926. Na predvečer jubileja se vrši ob pol 20. uri izpred re-mize mirovoz celokupne železničarske godbe društva »Sloga« na glavni kolodvor. Ob 22. uri se vrši nato pozdravni večer v hotelu Miklič poleg glavnega kolodvora. Kot gostje so prijavljeni delegatje iz Beograda, Sarajeva, Zagreba, Subotice in iz vseh drugih krajev, kjer obratujejo cestne električne železnice. Pri pozdravnem večeru svira »Sloga«, udeleže se ga zastopniki družbe, občine in raznih oblasti. Drugi dan, 1. avgusta se vrši ob 10. uri v mestni zbornici kongres jugoslov. cestnih električnih železničarjev. Ob 16. uri popoldne pa ljudska veselica v vseh prostorih hotela Miklič z bogatim sporedom, predvsem bo bogat srečolov, kajti prijatelji naših železničarjev so velikodušno poklonili toliko darov, da sko-ro nihče ne bo odšel praznih rok. Pri veselici sodeluje »Sloga«, pevski zbor uslužbencev in domača godba, tako, da bo za zabavo vsestransko poskrbljeno. Vstopnina je samo 5 dinarjev, da se omogoči vsem slojem bele Ljubljane udeležba. Tudi vreme ne bo vplivalo, kajti tudi za ta slučaj je poskrbel prireditveni odbor za streho. Ljubljana se pripravlja, da dostojno proslavi ta redek jubilej. 31. julij in 1. avgust naj ostaneta rezervirana za ljublj. cestne železničarje.
Novo kopališče v Ljubljani. V
novi palači Okrožnega urada za zavarovanje delavcev na Miklošičevi cesti 20 se nahajajo v podpritličju naj-moderneje urejene pršne, kadne, parne in kopeli v vročem zraku ter vse medicinalne kopeli v zvezi z elektro- in mehanoterapijo. Od me-dicinalnih vodnih naprav so na razpolago: ovitki, otiranje, polkopeli, vse vrste zdravilnih prh. električne in svetlobne kopeli, ogljenokisle, žveplene, smrečne kopeli, fango ovitki itd. V kopališču je nastavljen tudi zdravnik, ki je specialist za medicinalne kopeli. Vse omenjene kopeli so dostopne vsakomur proti zelo nizko odmerjenim vstopnicam. Kadne in pršne kopeli so začele obratovati v torek, dne 27. t. m., parne kopeli in kopeli v vročem zraku pa začne obenem z otvoritvijo medicin, kopeli v drugi polovici prihodnjega meseca. Kopališče bo odprto ob delavnikih — razen pondeljka — od 8. do pol 19. ure, ob praznikih m nedeljah pa od 8. do 12. ure, in sicer za ženske ob sredah in petkih, ostale dni pa za moške. Vstopnice je dobiti v pisarni ambulatorija v pritličju, kjer se izdajajo tudi abonentske vstopnice po znižani ceni. Otvoritev novega moderno urejenega in vsem higijensklm zahtevam ustrezajočega kopališča je zlasti za Ljubljano velikega pomena, ker je bilo v tem pogledu doslej prav malo storjenega,
Kaj je res? Načelnik ministrstva trgovine, Savič, je na gospodarskem sestanku v Ljubljani izjavil, da je škoda, povzročena po poplavah, zelo mala, z ozirom na letošnjo izredno ugodno letino skoro brezpomembna. In če uvažujemo, da je bila na naj-obsežnnejšim in najbolj plodovitnim krajem na jugu države prihranjena vodna katastrofa, da je velo v po-
Schicht
Nikoli
ni bil najden kos Schichlovega mila, v katerem bi se mogla dokazati tudi le najmanjša potvorba.
Nikoli
ni Schichtovo milo poškodovalo kosa perila.
Vedno
je Schichtovo milo čisto in neškodljivo.
Lahko bi ceno Schichtovemu milu tudi snižali, če bi hoteli: rabiti cenejše surovine in posvečati manjšo pozornost skrbni izdelavi.
Tega ne storimo, ker naše geslo je neomajno:
Schichtovo milo je najboljše!
Pristno le z znamko Jelena.
plavljenih krajih bila pšenica v glavnem že spravljena, moramo verjeti Savičevim besedam. Predsednik vlade, gospod Uzunovič, je pa o neizmerni škodi, povzročeni po polavah, toliko govoril in govoril, da so morali nazadnje še ubogi državni na-stavljenci in njih preizkušeni patriotizem in njihove bedne plače zapasti katastrofalnemu — »štucanju«. Uzunovič pravi, da je treba oškodovancem pomagati, radovedni smo pa, koliko od tega, kar se bo odtrgalo državnim nastavljencem, pride poplavljencem, zlasti revnim poplavljencem v korist. Mlinski magnati in borzni žitni špekulanti in veleposestniki bodo morda prišli tako ali tako na svoj račun, revni narod v poplavljenih krajih pa bo najbrže še dolgo čakal na pomoč. Sedaj je Uzunovič' že spet poslal pismo svojim ministrskim kolegom, da naj pri sestavljanju proračuna za leto 1926/27 vzamejo zopet v poštev njegovo poplavo ter štedijo in štedijo. Ali bi ne bilo umestno, da bi nam Uzunovič kot načelnik vlade vendar že povedal, ali govori resnico Savič, ki dobro pozna naše trgovinske in industrijske razme re, ali pa on, predsednik vlade, ki bi moral vendar vedeti vsaj toliko, kolikor omenjeni načelnik ministrstva trgovine in industrije. Najbrže si gospod Uzunovič misli: Bilo kakorkoli, državne nastavljence se pa le ugnal v kozji rog . . .
Opozicija grozi z revolucijo . . . Vsled nenadne odgoditve sej anketnega odbora za pobijanje korupcije so se zastopniki meščanske korupcije tako »uzbunil«, da se v Beogradu že nekaj dni šepeta o strašnih prekucij-skih namerah opozicije. Tako pravijo, da je Spaho izjavil, da je ta anketni odbor le kulisa, za katero naj se rešijo vsi krivci korupcije in da je njega vse to tako razburilo, da bo še te dni zapustil Beograd in šel ... v kopališče. Ostali člani iste pobunje-ne in do skrajnosti zrevolucionirane opozicije so se v hipu izjavili ž njim solidarni ter sledili složno in pogumno njegovemu odločnemu koraku. Združena opozicija se je sedaj vta-borila v domačih kopališčih, radikalna pri Karlovih varih, samostojno-de-mokrdtska pa v Vichiju na Francoskem, kamor utegne še prodreti ona iz Kalovih var. S tem je za enkrat anketnega odbora, korupcije in proti-korupcije konec. Sreča za našo dr-
žavo, da ima opraviti s tako nepomirljivo in nepopustljivo revolucionarno opozicijo.
Organizacijam in delavskim druit-vom! Tamburaški zbor podružnice »Svoboda« Vič-Glincei se priporoča vsem delavskim društvom ob priliki veselic in zabavnih večerov. Zbor je na novo reorganiziran ter pod spretnim vodstvom sodr. Lehpamer-ja proizvaja koncertne, umetne in vsakovrstne plesne točke. Sodrugi! Naša dolžnost je, da podpiramo delavsko kulturno društvo. Vse dopise je nasloviti na podružnico »Svoboda« Vič-Glince.
Zavarovanja dnevničarjev, kon-traktualnih uradnikov in delavcev, zaposlenih v državnih napravah in ustanovah. Ker je člen 290 fin. zakona glede obveznega plačevanja zavarovalnine nejasen, je predložil Osr. ur. za zav. delavcev v Zagrebu ministru za socialno politiko tozadevno predstav-ko, na kar je minister izdal z dopisom ministrstva za socialno politiko od 11. junija 1926, broj 193/IV sledečo avtentično interpretacijo: 1. Dnev-ničarji, honorarni in kontraktualni uradniki, kakor tudi delavci, zaposleni pri državnih uradih in ustanovah, niso oproščeni obveznega zavarovanja po zakonu o zavarovanju delavcev, marveč so oproščeni le od plačevanja prispevkov za to zavarovanje. 2. Ker gori navedene osebe niso torej oproščene obveznega zavarovanja, mora plačati država kot njihov delodajalec v zmislu § 35. ZZD vse prispevke za njihovo zavarovanje. 3. Prispevki za delavsko zbornico in borzo dela se morajo pobirati na dosedanji način. Z ozirom na gornji odlok in po sklepu predsedništva Osrednjega urada za zavarovanje delavcev se upostavlja glede zavarovanja gori navedenih oseb stanje, ki je veljalo pred 1. aprilom 1926. Okrož-ni urad naproša vse prizadete državne urade in ustanove, da predlože z dnem 1. aprila 1926 ponovne prijave za vse zavarovanju zavezane osebe.
Izjava, Podpisani poživljam zadnjič upravo »Naprej-a«, da mi ni treba pošiljati list »Naprej«. Dvakrat sem potom dopisnice odpovedal kot naročnik, Nekolikokrat sem list nazaj poslal, a se mi vedno še naprej pošilja. Toliko v vednost tudi upravitelju konkurzne mase »Sloge«, Hudi Alojz, steklar v Hrastniku,
Kulturni pomen socializma.
Napisal dr. Maks Adler. Prevedel iz nemščine
prof. Ivan Favai.	5
Seveda so tudi v socialistični politiki mogoče zmote, kadar ona stremi, da dobi upliv v državi ali pa da ga obdrži, da v trertotku položaj proletariata zboljša ali da ga obdrži na isti višini, zmote, ki trenotno popolnoma zatemnijo vidike internacijonalne solidarnosti in cilje bodočnosti socializma. Iz takšne politike so nastale one s o c i a 1 p a t r i o t s k e ali socialimperijalistične struje med proletariatom, ki so povzročile, da so se veliki deli proletariata zavzeli v miru za vojaško' moč svoje države, v vojni pa za zmago. Danes pa tudi vemo, kam je vodila taka politika, namreč do žalostnega razpada internacijonale, ko je izbruhnila svetovna vojna in do razcepitve, ki od tedaj slabi socializem. Iz tega pa obenem spoznavamo, kar spet samo potrjuje razliko med meščansko in socialistično politiko: danamreč vsako kalenje (Triibung) socialistične politike, ki posebne interese proletariata v danem momentu stavi višje kakor končne cilje, ruši njeno bistvo in jo slabi, dočim obratno vsaka meščanska politična stranka izgubi svoje svojstvo, ako bi hotela mesto svojih posebnih interesov res zastopati splošne interese.
Ta razlika meščanske in socialistične politike se prav značilno izraža v našem gledanju na politični problem, ki je zlasti od prevrata sem povsod postal aktualen, t. j. na problem delav-
ske vlade. Za vse meščanske stranke je vstop v vlado samo po sebi umljiv. Kajti one stremijo po vladi, kakor smo že rekli, da v državi z vlado odločajo. Socialistična politika pa hoče priti do vlade, da državo kot razredno državo odstrani: ona hoče v njej le zato vladati, da jo polagoma odpravi. Iz tega sledi, da si more socialistična politika želeti vlado proletariata pravzaprav le takrat, ako je proletariat dovolj močan, da izvede to proletarsko politiko za odstranitev razredne države. Ako pa proletariat vsled posebnih notranjepolitičnih prilik v državi, zlasti če postane v parlamentu tako jak, da se ne da več vladati proti delavstvu, pride v tak položaj, da mora prevzeti vlado, ne da bi imel politično in ekonomsko premoč v državi, potem je seveda taka delavska vlada v zelo težkem položaju. Kajti četudi je delavska vlada, vendar ne more biti socialistična vlada (isto velja za občine), temveč mora, dasiravno utegne v posameznostih izvesti socialnopolitične in kulturne reforme, oskrbljati posle meščanske vlade, ker mora razredno državo upravljati mesto da bi jo odstranila, Na ta način utegne v lastnem taboru samo po-vzročevati zmešnjave in nezadovoljnost. Med vsemi onimi, žal še mnogobrojnimi pristaši stranke, ki teh omejitev delavske vlade ne poznajo, bodo one prekomerne nade, v katerih se od te vlade pričakuje uresničenje socializma, skrajno ovirale izvedbo vladinega dela, končno pa bodo vodile — ker fijasko delavske vlade pride prej ali slej — do ravno tako prekomernega razočaranja in do tega, da bodo mnogi odpadli od socializma. Ni torej cilj socializma, »priti v
vlado« in kdor tako misli, še ni pravi proletarski bojevnik; nego pravcati smisel socialistične politike je, da pridobivamo na moči, da mase delovnega ljudstva v mestu in na deželi prepo-jimo z mislijo socializma in da jih organiziramo za razredni boj proti meščanski družbi na vseh življenskih poljih: ne samo v politiki, temveč tudi na polju narodnega gospodarstva, v šoli, v cerkvi in na drugih kulturnih toriščih.
5. Politika socializma in cilj za se.
Torej ^ tudi jasno, da bistvo socializma še ni izčrpai*), če ga označimo kot socialistično stranko. Da je socializem političen, to znači le da je to nujnost boja: da namreč moramo nasprotnika zadeti tam, kjer se je najbolj varno zakopal.
Najmočnejša utrdba kapitalistične družbe je država, radi česar jo tudi hoče vsaka meščanska stranka osvojiti. Z državno zakonodajo se kapitalistični interesi najbolje oskrbujejo v svojih poslih in z državnimi sredstvi moči (oborožena sila) se ti najbolje zavarujejo. Ta (meščanski) upliv na zakonodajo se najlažje zmanjša ali celo stre v političnem boju. To je baš politični boj socializma. Bila so v zgodovini socializma razdobja, v katerih niso hoteli nič slišati o političnem boju, nego so socialisti vse pričakovali le od gospodarskega boja proti kapitalizmu. Taka nazi-ranja postoje še danes v anarhizmu, sindikalizmu in pri nekaterih angleških stanovskih socialistih. Toda izza časa Marxa in Engelsa je postala osnovna spoznava socializma, da med gospodarskim in političnim bojem proti kapitalizmu ni nobenega nasprotja.
Kalim
K posebni gledališki krizi. Pisatelj g. dr. A. Remec je napisal lepo »poslanico Tinetu Bratini«. Pokazal je hinavščino anonimnih kulturnih faktorjev, ki hočejo zadeti z lepimi besedami v najbolj živo — v umetniško osebnost g. Bratine, dosedanjega ravnatelja mariborske drame. — V našem članku se je pa tiskarski škrat polaskal »Kulturnim faktorjem«. Stati bi namreč moralo, da anonimni »faktorji iz neumetniških krogov ne smejo in ne morejo odstavljati g. Bratine« in ne kakor je bilo pomotoma »iz umetniških krogov«. Tiskovne napake sicer čitatelji sami popravljajo, tu je pa ob znani domišljiji »faktorjev« popravek res potreben.
Maribor.
Prekomejni promet v Mariboru
je postal nedavno predmet ostre »Jutrove« kritike. Kritika je dobra, res je, da so naše železniško-policij-ske metode skrajno nazadnjaške, da izpodbijejo vse napore tujsko-pro-metne propagande itd., a koliko je vredna, se bo vsakdo zavedal, ki se spominja, kako je »Jutro« lani opravičevalo po nekaterih listih razkrita divjaštva pri mariborski železniški policiji.
Studenci pri Mariboru. (Občinska seja.) Dne 8. julija se je vršila pri nas 20. redna občinska seja, ki je bila izvanredno dobro obiskana, iz česar je razvidno, da je bilo za to sejo veliko zanimanja, posebno za odbornike narodnega bloka. — Ob 8. uri zvečer je župan Kaloli po običajnih forma-litetah otvoril sejo in se je na to prešlo na dnevni red, ki le bil zelo obširen. Pripomniti moramo, da je bil tokrat občinski odbornik k. Novak (od narodnega bloka) posebno natančen in je prišel k seji še le ob pol 11. uri; samo da je bil pri glasovanju za lastno faro, katera mu leži zelo pri srcu, navzoč. Nekateri pa zopet trdijo, da bi mu mogoče pri čitanju zapisnika zadnje seje postalo nekoliko vroče, in je bila zamuda najugodnejši izhod. — Zapisniki zadnjih dveh sej so se z neznatnimi popravki odobrili, kar se vidi, da je novi občinski tajnik vseskozi natančen in objektiven mož. Pri točki dnevnega reda: Nujni predlogi, predlaga odbornik Rebernik (ne-odvisnež), naj se plača občinskim odbornikom vsaka pot, oziroma najmanjša zamuda. Temu se je uprl predsednik socialisti-
čnega kluba sodr. Leskošek, ki je izvajal, da je mesto občinskega svetovalca ali odbornika več ali manj častno mesto in vsakdo, ki se pusti voliti v občinski odbor, mora pač biti že pripravljen na eventuelne brezplačne posle oziroma zamude. Kar se tiče potnih stroškav za občinske odbornike, ki se udeležijo z rekruti nabora, so bili izplačani zadnjikrat leta 1920 pod gerent-stvom, kakor je razvidno iz knjigi Za znatne zamude in dela pa naj vsakokrat sklepa in odloča občinski odbor. Tisti gospodje pa, ki so tako natančni, da hočejo odškodnino za vsako stvar, pa naj bi pred volitvami to naznanili svojim volilcem. Ta predlog g. Rebernika se odloži do prihodnje seje. — Pri čitanju raznovrstnih" dopisov in vlog prečita župan tudi-dopis dimnikarskih mojstrov, naj občinski odbor odobri povišanje njihovih pristojbin, katere so deloma zelo visoke. Na predlog socialističnega kluba se z ozirom na to, da povišanje nima podlage in primerne utemeljitve, enoglasno odkloni. Občinski odbor protestira proti vsakemu neupravičenemu povišanju. — Nadalje se sklene, da se železna ograja na Obrežni cesti popravi in da se do jeseni vse ceste, katere so neobhodno potrebne, nasujejo z gramozom, v kolikor to dopušča proračun za vzdrževanje občinskih cest. Vožnja gramoza se naj razpiše v časopisih. — Pri poročilu odsekov poroča občinski svetnik sodr. Pušnik kot predsednik pokopališkega odseka o spomeniku za vojne žrtve, ki je v delu. — Prošnja g. dr. Lajn-šica za znižanje kinotakse se vzame na znanje: dovoli se mu za mesečno 500 Din, kakor je on sam obljubil, od začetka obrata, t. j. od 16. maja do preklica. — Prošnji Pogrebnega društva v Studencih za gradbeni prostor na občinskem pokopališču, kje* namerava društvo zgraditi shrambo za potrebno orodje, se v principu dovoli; bo pa še pokopališčni odsek, skupno z gradbenim, to zadevo pretresal in predložil primerni načrt. — Bolj živahno pa je postalo v sejni dvorani, ko je prišel do razprave dopis tukajšnjih g. kapucinov, v katerem oni želijo v Studencih lastno faro ali župnijo. Kot prvi se je javil k besedi obč. svetnik sodr. Leskošek, kateri je v imenu socialističnega kluba izjavil, da za faro ni krajevne potrebe. Po enourni, deloma zelo burni debati, je predlagal odbornik g. Ivan Mlakar (od narodnega bloka), naj se občinski odbor izreče za lastno faro in naj se to poroča župnijskemu uradu pri Sv. Magdaleni v Mariboru. Ta predlog je bil od socialističnega kluba in tudi od odbornikov Neodvisne delavske stranke s 13 glasovi odklonjen. Zanimivo je bilo gledati odbornike od narodnega bloka, ki se sicer večkrat skavsajo med seboj, kako so bili tokrat za lastno faro edini: še celo g. B. kot radikalec je za to glasoval. Utemeljili smo protiglasovanje na sledeči način: 1. Ker dvomimo, da bi bili podpisi za lastno faro, kateri so se pobirali, vsi pristni in torej veljavni, in smo dognali, da se je marsikdo podpisal, ne da bi bil o tej zadevi dovoljno poučen. 2. Ravno sedaj se mora-
mo boriti tudi z odplačevanjem električne napeljave, kar je bilo za napredek nujno potrebno. Nameravamo graditi tudi eno večjo stanovanjsko hišo in s tem olajšati nekoliko stanovanjsko bedo, ki je neznosna. Razumljivo je, da je vse to vezano z ogromnimi izdatki, katere bi pa občina, oziroma njeni davkoplačevalci, ne hoteli napraviti pri popravilu cekve in zvonika sv. Jožefa, ker bi jih to preveč obremenilo. 3. Sicer pa ne vidimo krajevne potrebe za lastna faro in to že vsled tega, ker je župnijska cerkev sv. Magdalene oddaljena samo 15 minut od Studencev. — Ker se nihče ni več javil k besedi, je župan zaljučil sejo ob 12. uri ponoči.
Celjske novice.
Veliki požar na Tremerjih. V soboto, 17. t. m. ob */« na 4. popoldne je bila celjska požarna bramba tele-
fonično obveščena, da je v vasi Tre-merje izbruhnil velik požar. V par minutah je odšel prvi oddelek z avto-brizgalno in dvema motornima brizgalnama na javljeno pogorišče, pri čemer pripomnimo, da je bila omenjena avtobrizgalna kupljena baš istega dne od tvrdke Bosenbauer iz Linča". Temu oddelku sta sledila še dva oddelka. Nekako v sredi vasi je gorelo troje gospodarskih poslopij, last posestnika Kovača, po domače Čehovina, in so bili sosedni objekti
— prenapolnjeni s poljskimi pridelki
— v največji nevarnosti. Vsled neumornega in smotrenega delovanja od strani gasilcev se je grozeča nevarnost v tolažbo prizadetih sosedov kmalu odstranila. Pozneje dospele požarne brambe iz Laškega, Gaberja, Rimskih Toplic in Teharja so pomagale samo še omejiti požar ter pri pospravljanju. Uvodoma omenjena nova avtobrizgalna se je izkazala pri tem požaru sijajno. O tein se je moštvo, kakor tudi prebivalstvo, na lastne oči prepričalo. Občinstvo je bilo tudi polno hvale. Opisani požar je povzročil sicer ogromno materijalno škodo, ki pa je večji del po zavarovanju krita. Pri tej priliki se obča javnost ponovno naproša, da
uvažuje potrebo izbornega gasilskega orodja ter gmotno podpira celjsko gasilno društvo, da bo moglo isto čimpreje odplačati dolg za nabavo nove avtobrizgalne.
Kovice Iz Metlike doline.
Da se bo šušmarstvo res pobijalo.
Grom in strelo kliče neki mojster na občnih zborih obrtne zadruge za Mežiško dolino, da se mora šušmarstvo odpraviti. Korajžen je seveda samo, kadar pride na Prevalje. Ko se pa vrne v Čhno, pa pozabi, kaj je tam govoril in začne sam šušmarstvo uganjati. Akoravno nima patenta na kleparska dela, pa vseeno ista opravlja v polni meri. Če je res tako praktičen, da ista zna, naj si potem dobi tudi obrtni list za to stroko. Dokler pa istega nima, mu priporočamo, naj takšna dela, ki ne spadajo v njegovo stroko, opusti, poklicane pa opozarjamo, da začnejo res energično z pobijanjem šušmarstva, ali po domače povedano »fušarije«.	Gad.
Poslano.*)
Izjava. Podpisani izjavljam, da z gospodično Ello Hahr, hčerko obra-tovodje na Ranah, ne stojim v nobeni intimni zvezi. Svarim vsakogar, da bi tozadevno o meni razširjal lažnjive in žaljive vesti, ker bi bil v takem slučaju primoran nastopiti sodno pot. — Guštanj-Ravne. — Orosel Josip, magistratni tajnik.
*) Za vsebino vposlanega odgovarja uredništvo ie v smislu tiskovnega zakona^
KOLINSKA CIKORIJA*
JMA II
-T Vi'
'• n: '„yr > f 7T
itfflH jax m m
LJUBLJANA
Gosposvetska cesta 2 najboljši šivalni ii pletilni stroji.
Izborna konstrukcija in elegantna izvršitev iz tovarne v Linču. Ustanovljena leta 1867. Vezenje se poučuje brezplačno. Posamezni deli koles in šivalnih strojev 10letna garancija. Pisalne stroje Adler in Uranla. — Kolesa iz prvlb tovarni Dtirkopp, «tyrfa, Waffcnrad, Kavscr.
Svoji h svojini!
■■■■■■•-■■■■■■■Bi*
Volno in bombaž
za strojno pletenje In vsakovrstna ročna dela se dobi v veliki izbiri in po najnižjih cenah pri: Karel Prelogu,
Ljubljana, Gosposka ulica 3. Stari trg 12.
SIEGEL & DRUG
TKALNICA PLATNENEGA IN BOMBAŽNEGA BLAGA
LJUBLJANA, DUNAJSKA CESTA 31
SVITAVV ({SR), UMEN (NEMŠKA AVSTRIJA)
m ■••■••••■•••■•••••••■■•eeieiaeeeeiaaaia«■■■•■■■••■•■
j Če čutiš bolečine j
• \ •
i lik do jedi le mine — koj red je uravnan — i likerjem prestico ;
E. JERAS in DRUG
LJUBLJANA - MOSTE
Tiskar: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru, predstavnik: Albin Hrovatin, ravnatelj v Mariboru, — Glavni in odgovorni ure dnik: Rudolf Golouh v Ljubljani. — Izdajatelj: Pokrajinske-
načelstvo SSJ za Slovenijo, predstavnik: Josip Ošlak v Mariboru.