Marie Pislar Fernandez, Slovenci v železni Loreni (1919-1939) skozi družinske pripovedi/Slovenes en Lorraine du fe r (1919-1939) a travers des recits de fam ilies, Založba ZRC, ZRC SAZU (zbirka Migracije), Ljubljana, 2004. Moja nona, ki je prav tako kot starša v Franciji rojene in živeče avtorice imela “čast” preživeti leta med svetovnima m/norijama v Franciji, je velikokrat v svojih “francoskih štorijah” omenjala Poljake. Poljaki, ki so v tem času v Franciji predstavljali eno od najštevilčnejših prisljenskih skupin, so bili v marsičem zelo podobni slovenskim priseljencem. Toda po noninih besedah so bili tudi v marsičem drugačni. Recimo, več jim je pomenilo skupno druženje, bolj so težili k ohranjanju maternega jezika in zlepa niso bili v kuhinji pripravljeni eksperimentirati s kakšnimi francoskimi “coprnijami”. Ta nonina opazovanja, te uvodne besede nikakor ne služijo za potrditev ali bog-si-ne-daj zavrnitev avtoričinih ugotovitev. V veliki meri pa so verjetno “krive” za to, da sem se vse do zadnje, 131. strani prebil z resno, že skoraj kronično zehajočo mimiko. Avtorici, k ije s tem delom zapolnila vrzel v preučevanju slovenskega izseljenstva, kot je bilo slišati iz ust urednice zbirke Migracije na predstavitvi knjige, verjetno s temi besedami delam hudo krivico. Toda zgodba, besedilo teče vsebinsko, stilistično, “komparativno”, časovno in še kako zelo “linearno”, “enosmerno” in bralca želnega akrobacij, preskakovanj, primerjav, presenečenj, inovativnosti in podobnih postmoder­ nih kvalitet bo tako verjetno pustilo vsaj rahlo zehajočega. No, ne razumite me napak. Knjiga je korektno, zgledno zastavljena, napisana in oblikovana. Toda korektnost in zglednost očitno nista za vse kritikastre najbolj cenjeni vrlini. Snemimo si ta kritika- sterska, postmoderna očala in pojdimo korektno, zgledno, linearno od začetka, kot to od nas zahteva ta ugledna recenzentska naloga. Delo, kot poudari avtorica na začetku Uvoda, je »prispevek k zgodovini pri­ seljevanja Slovencev v Francijo med obema vojnama s posebnim poudarkom na priseljevanju v železno Loreno.«' Avtorica, hčerka slovenskih izseljencev, priseljenih v medvojnem obdobju v to obmejno pokrajino med Belgijo in Luksemburgom, se je te teme lotila že v prejšnjih delih o izseljevanju Slovencev v Francijo, toda tokrat je hotela »prodreti v posamezne zgodbe udeležencev velikega preseljevanja.«1 Tako je opravila intervjuje s 25 osebami, tako priseljencev druge in tretje generacije kot tudi dveh sester priseljenk(cev), ki nista nikoli zapustili Slovenije. Preden zdrvimo stran od teh uvodnih, »obveznih« informacij, ne bo narobe reči, daje delo povzetek magistrske naloge iz slovenščine, ki jo je avtorica zagovarjala leta 2002 na Državnem inštitutu za orientalske jezike in književnost v Parizu. Prišepnemo še lahko, daje sicer dvojezična knjiga, ki jo je uredil Marjan Drnovšek in ki je med drugim prispeval tudi začetno poglavje Evropa in slovenski izseljenci, bila prvotno spisana v francoščini. Poglavje Zgodovinski vzroki izseljenstva se zdi slovenskemu bralcu na veliko 1 Marie Pislar Fernandez (2004), Slovenci v železni Loreni (1919-1939) skozi družinske pripo­ vedi/Slovenes en Lorraine du fer (1919-1939) a travers des recits de families. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (zbirka Migracije),str. 29. 2 Ibid. Dve domovini • Two Homelands 21 • 2005, 225-227 Knjižne ocene mestih preveč splošno in neuravnoteženo. Tako se recimo zdi odveč na skoraj celi strani razlagati, v katerih državah je bilo po prvi vojni usojeno živeti Slovencem,3 ali na več kot dveh straneh pisati o terorju fašizma nad Slovenci.4 Smešno je slovenskemu bralcu razlagati, d a je Dravska banovina »imenovana po reki Dravi«.5 In še bi se na­ šlo podobnih »odvečnosti«, ki pa, verjamem, so najverjetneje za francoskega bralca zelo primerna obutev na tem izletu. Verjetno bi bilo smiselno vsaj pri tem poglavju razmisliti o dveh različno sestavljenih besedilih, napisanih na eni strani za francoske in na drugi strani za slovenske bralce. Avtorica je v svoji »splošnosti« velikokrat tudi nejasna ali celo s posploševanjem dela napake. In to ne počne samo v obravnavanem poglavju. Recimo v Uvodu v opombi št. 7 tako razlaga: »Narodnost in nacionalnost po slovensko pomeni pripadnost etnični skupnosti.«6 Bralec je lahko vsaj rahlo kritičen tudi do naslova poglavja. Avtorica se sicer na nekaj mestih dotakne vzrokov izseljevanja, toda večji del poglavja je namenjen podajanju bolj »znanih« zgodovinskih podatkov, ki v večini primerov ne razlagajo vzrokov izseljevnja. Pod naslov, ki gaje izbrala avtorica, bi si želeli tudi vsaj opombico, v kateri bi bil omenjen vsaj delček zelo žive, dolge in bogate teoretske debate, ki se nanaša na tako imenovane vzroke izseljevanja. (Seveda pa bi bili še bolj veseli, če bi avtorica reflektirala to teorijo tudi na konkretnem primeru, torej na vzrokih izselje­ vanja Slovencev.) Bralca zna zmotiti tudi zadnje podpoglavje Izseljevanje Slovencev: narodni problem. Podpoglavje, ki razlaga, kako so se različni »pomembni«, vplivni posamezniki in institucije opredeljevali do izseljevanja, lahko beremo kot prijeten do­ datek predhodnemu, bolj faktografskemu delu. Toda ob pogledu na citirano literaturo vidimo, da avtorica s tem poglavjem ne prinaša ničesar novega, izvirnega, idejno ali vsaj vsebinsko avtorskega. Glede na to, daje to besedilo bolj ali manj povzetek besedil Marjana Drnovška o tej problematiki, se nam zastavi nekoliko hudobno vprašanje, zakaj pa ni avtorica dodala še podpoglavja o prevoznih sredstvih, ki so slovenske selivce selila po svetu. Tudi o tej temi bi našla nekaj literature in kdo si upa reči, daje to »manj« primerno za ta uvodni del kot sicer objavljeno? Drugo poglavje Življenje v domovini. Vzroki za odhod skoraj 100% temelji na informacijah, pridobljenih z intervjuji. Bralec tu resno pogreša vsaj nekaj navedb in ugotovitev del, literature iz tovrstne tematike. Tako recimo v podpoglavju Okolje in družina v matični deželi ni omenjena, navedena ali bog-ne-daj reflektirana ena sama študija o družinsko-sorodstvenih vezeh, različnih tipih gospodinjstev itd. Nič bolje ni v drugih podpoglavjih, verjetno še najhuje v zadnjem z naslovom Vzroki za odhod, in razlike med pokrajinami, v katerem pa potem avtorica govori samo o Primorcih. Na to poglavje lahko prej prilepimo etiketo »ljubiteljska zvedavost« kot pa »znanstveno besedilo.« Naslednji poglavji (Izseljevanje v Francijo in Življenje v železni Loreni (1919- 3 Ibid., str. 40-41. 4 Ibid., str. 41-43. 5 Ibid., str. 43. 6 Ibid., str. 30. 226 Book Reviews 1939)) bralcu ponujata veliko manj prostora za kritiko. Reči moramo, da sta poglavji »znanstveno« korektno, verodostojno zastavljeni in napisani. In tudi pripovedi, izjave informatorjev, ki jih avtorica vključuje v besedilo že od prvega poglavja, se zdijo za razliko od predhodnih poglavij v obravnavanih dveh veliko bolj »kompatibilne« avtoričinemu besedilu in šele v teh razkrijejo svojo metodološko »moč«. Vzporejanje življenjskih pripovedi s podatki, z izsledki in drugo »šaro« drugih raziskav postane v teh poglavjih skopo rečeno tehtno. Avtorica za razliko od predhodnega poglavja začne vse bolj bogato povzemati in reflektirati tudi druge raziskave, ugotovitve ter podatke in občasno vključuje tudi svoje raziskave registrov prebivalstva. Nekoliko nas »preseneti« zelo kratek Zaključek, v katerem avtorica razlaga, kaj seje zgodilo z družinami po drugi svetovni vojni, ki so služile kot vzorec. Zelo, zelo na kratko nato opravi še z nekaterimi splošnejšimi ugotovitvami, ki pa verjetno zara­ di dolžine zelo redukcionalističnih manir marsikateremu bralcu zazvenijo »čudno«. Nikakor pa ne moremo avtorici očitati, da besedilo zaključi brez šarma. Torej, če potegnemo črto: delo, ki smo mu našli kar nekaj pomanjkljivosti in mu prisodili tudi nekaj kvalitet. Ob tem še lahko dodamo, da bi se avtorica lahko vsaj z kakšnim daljšim odstavkom dotaknila uporabljene metodologije, ki jo je med drugim postavila tudi v naslov svojega dela in ki bralcu postavlja številna vprašanja. Na drugi strani, avtorici v zagovor, pa lahko povzamemo besede Marjana Drnovška s platnic knjige, ki pravi, naj bo to delo spodbuda slovenskim izobražencem po svetu, da bi se v večji meri lotili preučevanja različnih slovenskih izseljenskih skupnosti kot do sedaj. Dodajmo še, da bo večja produkcija takšnih in podobnih del, »vroč« dialog med avtorji in drugimi »zainteresiranimi« najverjetneje prinesel tudi boljšo kvaliteto, dvignil standarde. O tistih postmodernih nakladancijah, kritiki linernosti, enosmernosti idr. pa raje pozabite. Za na konec pa se bom vrnil še k pokojni noni. Francoska »penzija«, ki jo je do­ bivala v sivih socialističnih letih, je prinašala veliko veselje tudi vnukom. Moj oče, k ije po noninih besedah znal ob vrnitvi v domovino leta 1947 veliko bolje francosko kot slovensko, se danes ne spomni ene francoske besede. O Franciji iz očetovih ust ni nikoli prišlo ničesar. Po Abrahamu pa je začel težiti, da bi pred smrtjo še enkrat rad videl ta Montceau-les-Mines, ki ga že od njegovega velikega poka spremlja v osebnih dokumentih. Mu bo to željo pomagala uresničiti snaha, ki zelo dobro govori francosko in ki ima med drugim v Franciji še in še sorodstva. Kaj nam še vse lahko povedo “družinske pripovedi”? Jernej Mlekuž 227