FR. LOČNIŠKAR Marko I ekli smo mu tudi Rus. Ne spominjain se več prav določno, zakaj. Najbrže zato, ker ga je nadvse zanimala zigodovina in nam je vedno dokazoval, da 'bodo nekoč Rusi obračnnali z Germani in združili vse slovanske rodove v eno mogočno državo. V tretji šoli je imel že ves načrt gotov, kako to pojde. Prenaredil je vse zemljevide in jih na novo narisal v svojo risanko. Zanimal se je za vsak najmanjši zgodovinski dogodek, zlasti za dogodke iz slovanske zgodovine. Tudi v šoli je najbolj znal ta predmet. Bil je doma s Krasa, fant kot drenova kotenina. Starše je imel v Ameriki, odkoder so mu posiljali za stanovanje in hrano in kar je rabil. Sošolca sva bila že iz razredov in sva pogosto hodila skupaj. Ugajal mi je zlasti zaradi svoje navdušenosti za »slovansko stvar«, kakor je nazival to zanimanje. Takratne šole niso zbujale v nas narodtiostnega čuta v isti meri kakor danes. Le posamezni pogumni možje so se upali vplivati na nas tudi v tem oziru. Te smo imeli iposebno v časteh. Bili so nam vzor možje in izkušali smo jih v vsem posnemati. Na Marika je najbrže odločilTio vplival naš profesor zgodovine, ki je bil v svojem1 življenju in delovanju odločen mož in goreč rodo« ljub. Pisal je tudi zgodovinske knjige, ki smo jih že takrat prebrrali z užitkom.* Tuidi probujajoča se naša prestolica nam je voepila v srce ponos do vsega, kar je našega. Večinoma se je šo^pirila tedaj po naših šolah, ulicah in uraddh nemščina. Če je bil kdo bolje oblečen, je gotovo govoril nemško. Ni nam hotelo v glavo, zakaj mora biti tako. Spominjam se tega dogodka: Ob .nedeljah predooldne je igrala v »Zvezdi« vojaška godlba. Prvo leto sem1 bil v mestii in jako rad sem jo poslušal. Pa so bile še druge zanimivosti ipoleg: mali konjiček. ki je vozil boben, potem vojak z dolgo brado, ki je dajal drugim takt in hil nenavadno pisano oblečen. Vse to me je zanimalo. Z Markam sva stanovala takrat skut>aj. Rečem mru neke nedelje, da bi šla na izprehod proti »Zvezdi« in poslušala, 'kako igra voja&ka godba. »Ne grem med to gospodo, ki ni našega rodu,« je rekel Marko. Mene pa je gnalo tja.in šel sem sam. Hodil sem ob ograji boli v ozadju in opa:zoval to pisano mtiožico. Tu se je res na debelo košatilo bo= Sastvo. Zazdel sem se tako osamljenega, da me je obšlo domotožje. * To je 'bil pakojni profesor Ivan Vrhovec, znameniti naš zgodovinar. Uredn. 216 ¦ »Toliko sveta,« sem si mislil, »a ne čuješ sikoro iz nobenih ust naše besede.« Bilo mi je, kakor bi hodil po daljni tuji zemlji. V teh premišljevanjih zbudi mojo pozornost zvonki glas domače govorice. Častnik visoke in krepke postave je bil, 'ki je govoril z dvema gospodičnama prav lepo v našem jeziku. To me je kar navdušilo. Mislil sem do tedaj, da ne zna noben častnik govoriti po naše, a če bi znal, bi pa ne hotel. A ta ni tak. ^V meni se je zbiidil ponos. »Saj so še viscnki gospodje, ki govorijo tvoj in tvoje xiboge matere jezik,« mi je reklo nekaj v srcu. Tisti mah me je iprešinilo veselo spoznanje, da nisem čisto sam v tej pisaiii množici. In razipletal sem v mislih usodo tega častniika, ki je velik in močan in bo zaradi tega gotovo še general. Tako sem sklepal v otroški glavi in si mislil, ikako bo lepo po domače govoril našim fantom v materinski foesedi in vsi fantje ga bodo veseli. V meni je potrdil čut slovenstva. To sem povedal doma tudi Marku. Njemu je bila jako všeč vest, da imamo tuidi mi svojih ljudi. Na nekem izprehodu sem mu čez dalje časa pokazal tega našega častnika. Takrat je izrekel Marko, prvošoloi smo bili tedaj, proroške besede: ' »V novi slovanskj državi bomo rabili tudi m>i že izučenih častnikov in ta bo gotovo med prvimi, ker je že sedaj tako odločen.« Čez dobri dve desetletji so se njegove besede uresničite. Dotični častnik je v visoki službi reševal našo sedanjo severno mejo.* Še ena.slutnja našega »Rusa« mi je ostala živo v spominu. Po končani četrti šoli je odšel Marko k staršem v Ameriko, da bi tam nadaljeval učenje. Pred koncem leta sva hodila