Iz Jesenskega dnevnika
421
Eduard Petiška
Večkrat proti jutru
stopim iz gostega grmovja sanj
in razvidno vidim stopnišče,
po katerem korakam k tvojim vratom.
Zvonim, nihče pa ne gre odpret,
zvonim in zvonim,
a naenkrat se zaslišijo koraki
na stopnicah za mano,
vračaš se od nekod,
toda nikdar te ne zagledam.
Tako se vračajo pesniki,
ne prihajajo izza vrat, ki pri njih čakamo,
nas presenetijo z druge strani.
Nevidni nam zapuščajo slišno
Eduard Petiška
Eduard Petiška
utrip korakov navzgor, udarjanje srca,
stopanje.
Ne nehaš se bližati,
kot se bližajo pesmi že stoletja
nečemu, kar ni moč izraziti
in kar ne kaže obraza.
Smolnato sonce kaplja med drevesi
in iz mahu se dimasto dviguje pozabljen dan praveka,
tudi dimi na obzorju hlinijo ognjenike.
Bližnja cesta sopiha in doni,
po njej drvi okorna žival.
Vse to je že bilo tu,
ko je pogoltala zemlja plamene
v svojo notranjost. Zdaj lahko
pričakuje plamene le še iz vesolja.
Midva pa tu stojiva,
zalita z jantarjem odhajajočega dne,
gledava naokrog ter prisluškujeva,
da ne bi zamudila trenutka,
ko se bo končal pravek.
*
Okna gostilne proti večeru sijejo,
toplota in cigaretni dim,
pribežališče ali cilj?
Ali pa zbor tistih,
ki prepoznavajo stvari s tipom,
z jezikom, z ušesom,
ne verjamejo pa v ničesar,
kar ni stvar.
Zato rečejo ljubezni:
postelja;
sovraštvu:
daj, kar imaš,
prijateljstvu:
toda na pol,
zakonu: komat.
Okna gostilne sijejo, stenj gotovosti izgoreva,
422
Iz Jesenskega dnevnika
za okni v temi in megli blodi Don Kihot med velikani in škrati, ki jih je želel videti, ter pobira sence, tiste pred stvarmi, ne pa za njimi.
Luna stajena od megle
tiho steka po drevesih
in zraven glasba
tvojih in mojih korakov
in pritajeno sikanje v suhem listju,
sikavo začudenje,
da sva zmerom na začetku,
čeprav je minilo štirideset let.
Nekateri ljubezni traja začetek dolgo,
pa jesen je samo
slačenje poletja,
preden bova oblekla pomlad.
Prej ko boš odšel, se podpiši,
toda ne v drevesno skorjo,
to počenjajo ljubimci,
toda ne na zid,
to počenjajo otroci,
toda ne na reko s svojo senco,
to počenjajo obupanci.
Prej ko boš odšel, se podpiši,
da te lahko berem,
kot beremo pradavno morje
na obrazu skalovja,
valovanje, prival, naval
nečesa, kar je odšlo
in pustilo za sabo v skalni brazgotini
šop cvetočega vresja.
423
Eduard Petiška
Kaj je pomembno?
Ne zgodaj, ne prepozno,
točno tam in nikjer drugje,
da bi se posrečilo, da bi
se dotaknila
na istem križišču.
Pa se bova prepoznala?
Od vseh čudežev najskromnejši
je čudež srečanja,
navadno je tako plah,
da ubeži, preden pride do njega.
Pa so trenutki,
ko pomerjamo, kar imamo,
po tistem, kar smo zgubili.
In nazadnje
se boš našel v pokrajini,
toda iz druge strani,
kjer Sizifa žene pred sabo skala
in Tantal je postal hrana svojih otrok.
So. Kdo pravi, da jih ni?
Sadijo drevesa s koreninami navzgor
ter širijo dvom o kopninah.
To ne pelje nikamor,
a vsi, ki gredo v to slepo smer,
kričijo, da vidijo.
Ne. Sem nisem hotel. Kaj pomaga. Si ze tu.
Torej vsaj poslušaj. Nekoč boš pričal.
Tudi tukaj so živeli ljudje ...
Med štirimi stenami raste divji bezeg
424
425
Iz Jesenskega dnevnika
in namesto podrtega stropa
plapola sinje nebo.
Veter tu hodi po prstih,
tu so pokopani objemi ter solze.
Stopil sem noter, ne da bi potrkal,
zadnji regrati so obrnili oči
sem, k pragu hiše.
Kot da me poznajo, kot da sodim sem.
Ne, nisem tu doma,
samo stoletje,
ki neprenehoma pripravlja pogin,
je moj dom.
*
Vest tiho pospravlja položaje,
zapušča jamice po bosih nogah,
ki jih je poškodoval lasten umik,
kaplje človeške krvi na poti,
čigav je ta podpis!
Pokrajina se spreminja pri vsakem koraku,
v novi pokrajini bo malokdo prepoznal,
da je vest pospravila položaje.
Samo kaplje krvi v prahu poti dokazujejo, koliko trpljenja stane človeka, ko zapusti samega sebe.
*
Zadnji list,
vsak ga kdaj napiše,
pa tegale si napisal ti.
Prej ko bo odločen
dolg spor
prihoda in odhoda,
boš spustil na pol droga pismo
Obljubljaš, da se bova dobila, jaz pa slišim drug glas o nečem drugem.
Eduard Petiška
Za golimi vrsticami
brez lističja utehe
se zmeraj bolj temni gora.
Lahko bi jo premagali,
le nosača je treba najti
za skupno breme
na stroške našega,
že tako dovolj zadolženega
življenja.
Prev. Fr. Benhart