6o8 N. R.: Mojega prijatelja povest. Mojega prijatelja povest. Spisal N. R. eta 186* sem, potujoč z Dunaja domov, ustavil se v Mariboru, kjer je bilo takrat mnogo živahneje življenje, nego dandanes. Maribor je bil takrat takorekoč težišče gibanju slovenskemu in imel je v svojem ozidji mnogo odličnih in odločnih rodoljubov. Jaz sem naletel prav srečno, kajti tisti dan je bil shod zaupnih mož in narodnih prvoboriteljev iz vse dolenje Štajerske. Sešli so se bili zastopniki lepega Murskega polja, ki prideluje najlepšo pšenico in vzreja krasne iskre konje, prišli so odposlanci slavnih Ljutomerskih goric, kjer trs ne rodi preobilo, toda samo ognjevito božjo kapljico, katera bi pri pravem kletarstvu utegnila prekašati svetovno slavno, kakor bolgarsko rožno olje in dragocena renska vina; prisotni so bili narodnjaki iz lepih Slovenskih goric, katerih prebivalstvo bi bilo kdaj pre-ponosno, ko bi izredno plodna tla leto za letom jednako rodila; videl sem narodnjake iz imenitnih Haloz, kjer je že Rimec zasajal trs in zgrajal vinske kleti; zastopan je bil starodavni Ptuj, elegantna Slatina, kjer pa, žal, dandanes vsaj v poletnem času že prevladuje žid; zastopana je bila divna, ali še premalo poznana Savinjska dolina; na shodu so bili odposlanci od bistre Save, z bregov meandrski tekoče Dravinje, s podnožja in okolice slikovitega Pohorja, kjer poleg domače raševine še živi prastara pravljica, kjer hišna in osobna imena in stoletja stari priimki še hranijo tožno zgodovino našo; navzočni so bili rodoljubi izpod visoke sv. Uršule, iz idilične Šaleške doline, iz raznih dolenje-štajerskih mest in trgov, znamenitih po največ sam6 radi trdovratnosti, s katero so se ob svojem času z vsemi štirimi branili železnice, katero bi danes radi izprosili na krvavih kolenih; — skratka, zbran je bil cvet razumništva, kar ga je takrat imel slovenski Stajer, na shodu so bili najodličnejši rodoljubi izmed Mure in Save. Ne spada sicer v povest mojo, vender prilika je preugodna, da bi se ne spominjal vsaj tistih mož, ki so bili na omenjenem shodu prisotni, a so se v tem preselili v drugo, boljše življenje. Veliko jih je moralo v prerani grob. »Smrt pobira, ne izbira.« Njene žrtve so bili v razmerno kratkem času: Kopač s Slatine, dr. Klemenčič iz Ljutomera, Slavoljub Knez iz Sent-Lenarta, dr. Prelog in dr. Ipavic iz Maribora, graščak Adamovič iz Velenja, dr. Kočevar in Fr. Kapus iz Celja, dr. Pavlic iz Velikovca, Alojzij Lenček in Balant Sitar iz Bla- N. R. : Mojega prijatelja povest. 609 niče, dr. Ulaga, dični Božidar Raič, dr. Gregorič, Šentak z Vranskega, v v Zuža in Roblek iz Žalca, Tomšič in Jurčič i. dr. Uzrši izredno to družbo, bil sem resnično oduševljen, preverjen sem bil, da stvar oprta na imenovane in druge, sedaj še živeče rodoljubne može, ne more in ne sme ponikniti. Zastopana je bila intcli-gencija in resna volja, obe jako odlično. Pozdravljajoč drage prijatelje in znance, ugledam tudi moža, čegar prikazen me je presenetila. Prvi trenutek si nisem bil gotov, je li pravi ali ni. Bil je zelo podoben Dorku, nekdanjemu sošolcu mojemu, a bij je ves drugačen. Dorko je bil poskočen mladenič, življenja poln. Bil je pevec, plesalec, telovadec, najživahnejši med nami, ko smo še pohajali gimnazijo. Bil je krepke rasti, imel je črne lase, modre oči, bil je širokopleč, vitek čez pas, skratka: bil je lep. To pa je tudi sam dobro vedel. Kadarkoli in kamorkoli je prišel, prvi njegov korak je bil k zrcalu, da je opravil in popravil zunanjega svojega človeka, posebno pa tedaj, kadar je bil blizu nežni spol, kateremu se je klanjal in laskal z veliko slastjoj z nenavadno eleganco in s posebno srečo. Zrcalo mu je bilo najpotrebnejši predmet in ko je nekdaj pozno jeseni bil v plavalnici, kadar se že nikdo več ni kopal, označil nam je to svojo bravuro z besedami: »Tako je bilo že mraz, da v plavalnici ni zrcala ni bilo!« In tega Dorka sem našel sedaj v Mariboru, toda kacega! Niti senca ni bil nekdanjemu. Nekdaj cvetoča lica so bila vela, prejšnje živahnosti in veselosti niti sledu, neka tiha tožnost se mu je brala z obraza, postaral se je, prej kakor saje črni lasje so začeli že siveti, ob sencih so se znale že neprijetne gube, vse na njem je oznanjalo začetek — propasti človeške. Stopim k njemu. — »Ali si, ali nisi?« vprašam ga. »Izpremenil si se, da bi te skoro ne bil poznali« — »Sem, sem!« odvrne mi. »Prav praviš, izpremenil sem se. Staro lice, staro srce. Tebe pa sem spoznal na prvi hip. Takov si kakor nekdaj. Kako se ti godi, kje bivaš ?« — »Jaz sem v Ljubljani, godi se mi po voljno. A ti, kje si ti?« — »Na Ptuji sem že več let, popolnoma osamljen. Veseli me da se po toliko letih zopet vidiva. A čuj, zborovanje se pričenja. Po zboru me počakaj, da se kaj pomeniva!« Zbor se je vršil uzorno. Vsi predlogi, 'vsi nasveti so bili vzpre-jeti brez ugovora, oduševljeno. Vsak mož je prevzel za svoj okraj dano mu nalogo in prvi vlak je odpeljal večino odličnih zborovalcev. 39 6io N. R.: Mojega prijatelja povest. Dorko pa me je prijel pod pazduho in dejal: — »Zdaj pa imejva midva zbor. Kam naj ideva?« v — »Pojdiva k Sramlju!« odvrnil sem jaz. V V V — »Dobro!« Sla sva k Sramlju. Gostilna Sramljeva je bila takrat na glasu, ondu je bila izvrstna postrežba, ondu so se navadno shajali na- v rodnjaki. Gospodar Sramelj ni bil sicer po mišljenji naš, ali bil je jako pošten mož, jednako skrbeč za vse goste svoje. Rekel bi celo, da je Slovence nekoliko odlikoval, vsaj dokler je »Čitalnica« stanovala v njegovi hiši, pošiljal je redno za Silvestrov večer in ob drugih prilikah velikansko steklenico izvrstnega svojega vina. A tudi sicer je bil jako pazen za vsako našo najmanjšo željo in pritožbo, rad pogovarjal se z nami, cesto ponavljajoč gaslo svoje: »Was war ich? Was bin ich? Was kann ich noch werden?« Na prvi dve vprašanji odgovor ni bil težaven. Sramelj je bil nekdaj navaden delavec. S pridnostjo in ščedljivostjo si je pridobil toliko, da je imel par hramov v Mariboru, cvetočo vinsko kupčijo, da je bil spoštovan in toli imovit, da se je celo peljal k otvorjenju Sueškega prekopa. Afriško podnebje pa mu ni prijalo in prinesel je s seboj, kakor skoro vsi afriški potovalci, smrtno kal, katera je rešila zadnje vprašanje »Was kann ich noch werden?« V to krčmo torej sva šla z Dorkom in naročila steklenico izvrstnega Ljutomerčana, takrat slovitega pod imenom: »Die Perle Steier-marks«. Natočila sva in trčila prav iskreno na nekdanje sošolce in na blaženo dobo tako hitro minulih gimnazijskih let. Spominala sva se tovarišev, kje in kako sedaj ta in oni živi, naposled pa se je govor zapletel tudi v najino osobno razmerje. — »Si li še samec, ali morebiti že oženjen?« vpraša me Dorko. — »Samec sem še. Kaj pa ti? Skoro bi mislil, da si že v jarmu svetega zakona, kajti preresen si, preželo si se izpremenil. Kaj pa, se li še tako pridno koplješ ? Na Ptuji je lepa prilika, Drava je za plavača tvoje vrste kakor nalašč.« —- »Drava?« odvrne pikro, »zakaj pa ravno Dravo naglašaš ? Dravo, ki . . . .« — »No, nič hudega! A saj veš. da sem ti bil vedno odkritosrčen prijatelj. Bodi torej uverjen, da so besede moje le golo sočutje, da nisem mislil ničesar zalega, da bi le rad znal, kaj te je tako nemilo zadelo.« — »Vse prav, a beseda »Drava« vzbuja mi zle spomine. Drava je nesreči moji vzrok.« N. R.: Mojega prijatelja povest. 6n — »Kako li to? Povej mi in olajšaj si srce!« Po dolgem prigovarjanji se je vender udal, potegnil hitro čašo vina vase, potem pa rekel: — »Bodi ti!« In zapalivši si priljubljeno viržinko je začel pripovedovati : I. Dovršivši študije na Dunaji, treba je bilo skrbeti za bodočnost, za ljubi kruhek. Dobil sem mesto na Ptuji. Mesto Ptuj, zame »kraj nesrečnega imena«, zanimivo po svoji zgodovini, po starinskih svojih spomenikih, po slikoviti svoji leži, tebi gotovo ni neznano. Ne razlikuje se mnogo od drugih dolenje-štajerskih mest, povsod tisti nazori, povsod tisto malomestno življenje, povsod človek le toliko šteje, kolikor meri in rodi njegov vinograd in kolikor ima vina v kleti. Gotovo bi bil jaz zadnji, ki bi sploh komu zavidal ugodno gmotno stanje. A gledajoč, kako so mogotci pri igri na jedno karto stavili po sto, po dvesto do tisoč goldinarjev, drugo jutro pa z ubogim kmetom Haložanom na vse pretege barantali za par grošev, težake stiskali za par soldov, kako so z raznimi pomočki uprizarjali pravo robstvo in tako z elementarno močjo, kakor silen lednik, katerega ni dalje ustavljati mogoče, vedno dalje predirali v vinorodne Haloze ter izrivali prvotne posestnike — prevzela sta me gnev in srd. Ostavil sem jih in izogibal sera se takozvanim odličnim krogom, kjer se je pod zunanjo površno olikanostjo le slabo skrivala brezmejna sebičnost. Začel sem hoditi svoje poti. Sililo me je iz zaduhlega mesta in tako se je zgodilo, da sem redno začel zahajati na Breg, ki je nekako ptujskemu mestu predmestje. Ondu je stala pritlična, a jako čedna gostilna Mlakarjeva. V nji se je točilo izborno završko vino in dobivala se je jako ukusna hrana po prav pošteni ceni. Zame, ki sem takrat služil le majhno plačo, bilo je že to odločilno. Se bolj pa se mi je prikupila Mlakarjeva krčma zaradi njenih posestnikov samih. Bila ti je to izredna rodbina. Prestopivši hišni prag, čutil si se že domačega in prijala ti je skrajna snažnost in splošni red, še bolj pa odkritosrčno vedenje hišnega gospodarja in gospodinje in preljube njijine hčerke, sedemnajstletne Polonice. Misli si sedemnajstletno deklico, razcvitajočo se rožo, vitkoraslo, črnolaso, svetlih očij, kakor dozorele češnje, gladkega zornega lica, s katerega ti odseva ljubka najivnost in nepopačenost srca. Misli si de- 6l2 N. R.: Mojega prijatelja povest. klico, katere pogled te razvname kakor jasno pomladansko jutro, v katere obličji se zrcali njena krasna notranja slika, nariši si v duhu devico, ni kmetski ni gospodski, a vsekdar ukusno opravljeno, ki te z ljubkim vedenjem svojim pridobi prvi trenutek, ki družbo oživlja — in površna slika Polonice moje je gotova. Potem tudi umeješ, da je prikazen njena mene in mnogo drugih vlekla z nepremagalno silo k Mlakarjevim in da smo gostje tekmovali za vsak njen pogled, za vsak smehljaj. Tekmecev nas je bilo mnogo, ali med vsemi sem bil jaz najsrečnejši, to pa radi tega, ker sem jaz bil jedini Slovenec, ker sva s Po-lonico vkupe čitala naš takrat jedini list »Novice« in Preširna ter sva časih družno zapela »Luna sije«, »Mila lunica« ali pa »Tam za goro zvezda sveti«. Jaz nisem virtuoz v petji, ali, kakor se spominjaš, poleg prirod-nega sluha dobro izvežban in kadar sem s svojim baritonom spremljal Poloničen sopran, bil je to dvospev, da sem ga bil sam vesel in da so nemški Ptujčani najinemu petju kar glasno ploskali. Pela sva oba 'iz srca in divne melodije so sezale v srca poslušalcev. Preširen je Polonici zelo ugajal, znala je skoro vsega na pamet, poezije Preširnove so vzbudile v nji narodno čustvo, zajedno pa mi pridobile njeno naklonjenost. — »Oh, kako srečna je bila Primčeva Julija! Kako jo Preširen preslavlja v nesmrtnih svojih pesmih! Kaj pa Vi, gospod Dorko, ali Vi tudi kaj pevate?« — »Jaz? Jaz nisem pesnik. Nikoli še nisem poskusil.« — »Zakaj pa ne? Oh, poskusite, poskusite! Ko bi Vi pesemco zložili, mislim, da bi Vas še rajša imela.« Besedi »še rajša« zveneli sta mi po ušesih, ko sem ostavil krčmo Mlakarjevo, kakor angeljsko petje in prišedši domov, začel sem, kar skoro večina pisateljev naših, »kovati pesem«. Koval sem in se znojil, popisal sem par pol popirja, predno sem završil jedini pesniški proizvod svoj, ki mi leži na duši, kakor marsikateremu prisiljenemu pesniku slovenskemu. Evo ti pesmi moje: Vzdihlj a j i. Premnogo na nebu nam zvezdic miglja, Noč tiha, nam dana za naše telo, Najlepša med njimi članica je zala, Da bi okrepilo za dan se bodoči; Najžlahtnejša čednost vsac'ga srca Obseva nam luna leskeče nebo, Ljubezen iskrena je, ki obsijala A v srci porajajo vzdihi se vroči. I meni je tožno, nemirno srce", Oj, luna premila, prenesi jih ti Kjer čustva viharna s plamenom gore". Skoz' okence notri, kjer ljubica spi! N, R.: Mojega prijatelja povest. 613: — »Vidim te, da zmajevaš z glavo. Pesem ti ni popolnoma po godi. Znam, znam, da ima nedostatkov, ne glede na ,apostrof, da je moj Pegaz bil hripav in švepav.« — »No, no, tako hudo nisem mislil. Pesem bi mogla tudi slabša biti«, odvrnil sem mu. — »Umejem, umejem!« dejal je Dorko. »Tebi pesem tudi ni bila namenjena, pač pa Polonici. A ta je bila vsa radostna, ko sem ji prinesel prvo in jedino pesniško dete svoje. — »Oh, krasno, krasno!« vzkliknila je. »Gospod Dorko! Vi ste pesnik! Te vrstice so mi prav iz srca vzete. Toda, dovoljujte, kje pa imate ljubico ?« — »Ako Vam je pesem iz srca vzeta, dovolite, kdo pa je ljubček Vaš?« dovoljujem si vprašati jaz. Na to vprašanje zardela se je Polonica kakor mak in zbežala v kuhinjo. Prišla pa je kmalu nazaj. Pogledavala me je nemirno, plaho, izogibala se pogledu mojemu, a vender vedno blizu mene imela opravka. — »Gospodičina!« zaklical sem ji potem, »kdaj pa dobim odgovor na vprašanje svoje?« Zardela se je zopet, potem pa odvrnila: — »Vrsta bi bila na Vas, odgovarjati na vprašanje. Sicer Vas pa vabim jutri zvečer na trgatev v naš vinograd v Halozah.« — »Za Boga! O takšnem vremeni, ko že par dnij neprenehoma lije, pa da bi šli v vinograd?« — »Pojdem, pojdem! Zjutraj ob petih se odpeljemo. Torej na svidenje v vinogradu!« — »Smem li upati na odgovor?« — »Ne vem, kaj bi Vam rekla!« odgovorila je Polonica, a pri slovesi se mi je zdelo, da mi je nenavadno iskreno stisnila roko. Poln sladkih nadej sem odšel v nečuvenem dežji domov, opazujoč, v kako mogočnih valovih dere ljuta Drava proti hrvaški meji. Prišedši domov sem kmalu zaspal. Ali spanje moje je bilo jako nemirno. Sanjalo se mi je neprestano o povodnji in nepokojno sem se premetaval po postelji. Šele proti jutru me je objel prijeten spanec, toda ne za dolgo, kajti ob 7. uri je prišla strežnica in prve njene besede so bile: — »Gospod, ali ste že culi, Drava je ves Breg odnesla!« — »Kaj? Breg?« zaklical sem, kakor bi me bila strela zadela. »Breg!« Skočil sem iz postelje, napravil se v naglici in ne da bi se umil in počesal, tekel proti Bregu. Moj tek pa ni bil dolg, kajti prizor, ki sem ga kmalu ugledal, vrgel me je iz vseh mojih nebes, odrevenil me. 614 L—j.; Beatrice Cenci. Kjer je na Bregu še prejšnji večer stala draga mi Mlakarjeva hišica, drvila je sedaj divja Drava silovito in motno valovje svoje. O Mlakarjevi hiši ni sledu ni tiru več, samo kos proti vodi stoječe stene se je vzdržaval še nad penečim valovjem in kakor ironija na grozno nezgodo je bilo še nihalo na tej steni viseče ure jednakomerni svoj ,tik-tak'. Drava je odnesla vso Mlakarjevo družino in ž njo Polonico, prvo mojo pravo ljubezen.« (Konec prihodnjič.) Beatrice Cenci. (Po sliki Gvido Renijevi. 0i »h, lepi so ti, Beatrice, lasci, Očesce mehko ti igra milobe, Po čelu plavajo temni ti pasci, Kot sanci so iz davne, davne dobe Devica nežna jeklo omočila Očetu v kri si, krasna Beatrice: Očetove pa kletve strašna sila Zvabila te je s sabo med mrliče ! Tedaj še ni se vila ti meglica Na ustnih, ki jih zdaj turobno senči, Brstela si, kot pdmladi cvetica Razvija rahlo p6pje, lepa Cenci! Stopila tožno si na krvni oder, Življenje žrtvovala svoji zmoti, A bil rešitelj je umetnik moder Nebeškega obraza ti lepoti! A kakor kip umetnika očara, Očarala si svojega očeta, Da mu srce" opila je prevara In polastiti hotel se je cveta Ko zadnjikrat si žalosti kopnela, In trepetala lahno kot peresce: Umetnikova roka je ujela Na mrtvo platno žalostno očesce Oh, lepi so ti, Beatrice, lasci, Očesce čarobno igra milobe, Po čelu plavajo temni ti pasci, Kot sanci so iz davne, davne dobe . . . L-j- Opomnja. Beatrice Cenci, hči plemenitih roditeljev, pala je pod sekiro krvnikovo 1599. 1. za papeža Klementa VIII. Lepota nje je vzbudila rodnemu očetu grešen pohot, zato so sklenili brat, Beatrice in mačeha smrt njegovo. Radi tega zločina jih je papež obsodil na smrt. Na morišči jo je baje naslikal Gvido R e n i. Slika, jedna najpopularnejših, ohranjena je, čeprav ni njegova. N. R.: Mojega prijatelja povest. 683 Mojega prijatelja povest. Spisal N. R. II. ončavši svojo povest, kako je Polonico in vso njeno obitelj s hišo vred odnesla ljuta Drava, potegnil je prijatelj Dorko z roko preko čela, kakor bi hotel izbrisati žalostne spomine, srknil pol čašice vina, potem gledal nekoliko hipcev mrklo pred se, naposled pa nadaljeval: »Dolgo sem stal na dravskem nabrežji, zrl v silne motne valove, in čimdalje sem gledal, tem živeje sem čutil, da mi je Drava odnesla moje vse. Bilo mi je očito, kak6 mi je Polonica bila draga, kako je polagoma ljubezen prevzela srce moje. Obupen sem šel domov, v obupnosti prebil par dnij in dolgih nočij, potem sem pozvedaval, ni li kje mogočna reka vrgla trupel ponesrečencev na breg, pošiljal ljudi in pisal na razne strani, so li kje videli utopljeno rodbino Mlakarjevo. Vse zaman! Kar je Drava vzela, dala ni več nazaj. O vsi obitelji Mlakarjevi ni ga najti sledu. Prej od veselja kipeče srce moje je bilo mahoma prazno, jaz sam pa tožen, čutil sem se brezmejno osamljenega, kakor da sem izgubil zvezdo-vodnico. Ogibal sem se veselih družeb, živel sem sam zase, jedini tovariš moj — bilo je moje gorje! Tako sta v jednakomernem, žalostnem tiru pretekli dve leti in ljudje so me že nazivali mizantropa. Bil sem takemu tudi podoben in prijatelji in znanci so bili toli uljudni, da so me na veliko mojo nejevoljo le prepogostoma povpraševali: kaj mi je ? Ni li kaka nesrečna ljubezen vzrok klavernosti moji? Bilo pa je tudi takšnih vmes, ki so trdili, da sem se bil pregloboko zagledal v Poloničine žarne oči in da zaradi tega žalujem. Cas je najboljši in najgotovejši zdravnik. Cas seka rane in jih celi. To sem izkusil tudi jaz. Sam ne vem, kako je prišlo, a tekom časa je spomin na ljubljeno Polonico vedno bolj bledel, kakor se godi cvetkam in šopkom, poklonjenim nam od nežnih rok. Začelo se mi je dozdevati dan za dnevom, da je svet še zmeraj jednako rožnobojen, kakor pred par leti, da je še vredno živeti in uživati kratko življenje. Baš ko se je v meni vršila ta duševna izprememba, dobili smo v pisarno mladega Bergerja, Bil je to zal dečak, toda silno razvajen- 6^4 N. R.: Mojega prijatelja povest. bil je svoje matere »srček«, ali kakor sem pozneje cul, njen »Nest-hockerl«. Bergerjevi so bili zelo imoviti, imeli so dve hiši na Ptuji in poleg tega še dva lepa vinograda. Sin Adolf je bil materi posebno na srce prirasel, ker je bil rodbine jedini »Stammhalter«. Zaradi tega ga je omehkužila in razvadila, da ni nikjer bil kaj prida in da so zavoljo tega sklenili, dati ga v pisarno, da ne bode brez vsacega posla pohajal po mestu. Usoda je hotela, da so si izbrali v ta namen baš mojega šefa pisarno in da je bil Dolfi ravno meni podrejen. Predstavljajoč mi ga, prosil me je oče, jako čestit meščan in inteligenten gospod, da bi mu bil naklonjen in da bi mu, kadar bi bilo treba, pomagal. Dejal je: »Dolfi ni ravno praznoglav, ali doslej ni imel pravega navoda.« Tako je tudi bilo. Kmalu sem uvidel, da je Dolfi res nadarjen, zato sem se bavil ž njim več, nego bi se bil sicer. Dobrohotnost in napotila moja so prav ugodno vplivala nanj in začel je jako marljivo uradovati, da je bil ž njim zadovoljen moj šef in seveda tudi jaz. Gospod Berger, čuvši o tem uspehu, ni vedel inače pokazati hvaležnosti svoje, nego da me je za prihodnjo nedeljo povabil na obed, ali kakor je on rekel: »auf einen Loffel Suppen«. Šel sem tja in jako prisrčno so me vzprejeli. Gospod Berger me je predstavil najprej gospe soprogi, ki mi je podala obe roki rekoč: »Dolfi mi je že pravil, kako ljubeznivi ste ž njim. Hvala Vam! Prav vesela sem, da ste nas počastili.« Jedva sem se nekako sramežljivo zahvalil na tem vzprejemu, kar me prime gospod Berger za podpazduho ter vede v salon, predstavljat me svojima hčerama. Bili sta to zelo lepi gospodičini, ali popolnoma nejednaki. Mlajša, Julika, bila je plavolasa, modrih očij, jako mikavna prikazen in polna življenja. Starejša, Lojzika, bila je vsa drugačna. Njeno malce črnomaljasto, toda zorno lice so obrobljali gosti črni lasje, izpod nenavadno visocega čela in temnih obrvij je zarilo dvoje plamtečih črnih očij, ves izraz pravilno ovalnega obraza je bil dražesten, a znala se mu je tudi nekaka resnobnost. Primerjajoč obe krasotici sem bil kmalu gotov. Julika je pomlajena mati, Lojzika pa se je vrgla po očetu. Julika je podobna jasnemu brezskrbnemu dnevi, Lojzika pa tajnostni krasni noči. Kakor zunanjost, bila sta tudi temperamenta. Julika skočila mi je, ko me je gospod papa predstavil, kakor iskra naproti: »No, to je lepo, da ste nas počastili! Dobro došli! Naš Dolfe mi je že večkrat pri- N. R.: Mojega prijatelja povest. 685 v povedoval, kako ste dobri, kak6 Vas imajo ljudje radi. Ce se ne motim, sva se že videla! Jaz vsaj dobro vem, da sem Vas že parkrat srečala. Saj ste že dlje časa na Ptuji? Kaj ne da?« In tako je šlo gostobesedno dalje. Lojzika pa, ko sem jej bil predstavljen, priklonila se je lahno in samo rekla: »Veseli me! Posebna čast mi je!« Kmalu potem smo šli k obedu, kjer se je jako mnogo govorilo, najglasnejša seveda je bila Julika. Pripovedovala in povpraševala je vse mogoče stvari. S samimi vprašanji je izvlekla iz mene, kje in kako stanujem, kje obedujem, kakšna je navadna moja večerna družba. Ko sem ji odvrnil, da že dlje časa nikamor ne zahajam, da sem najrajši sam, vzkliknila je: »Oh, to mora biti zeld dolgočasno!« Pri tej priči ji je posegla Lojzika v besedo: »Julika, vender ne bodi taka!« zajedno pa je uprla temne svoje oči vame, kakor bi hotela prositi, naj tega nepremišljenega izreka ne devljem na tehtnico. Ni trebalo tega pogleda, saj bi Juliki ne bil mogel šteti v zlo, da je rabila še ostrejši izraz. Lepa in mlada, polna kipečega življenja, oživljala je baš s svojo živahnostjo vso družbo. Vesela je bila življenja, poleg tega pa želela, da bi okoli nje bili sami veseli obrazi. Prikupiti se je morala na prvi pogled vsakomu, kdor umeje ceniti žensko lepoto in prirojeno živahnost mladih let. Po obedu me je povabil gospod Berger, naj grem ž njim v kavarno. »O, tega pa že ne!« oglasila se je Julika. »Gospod Dorko bode tako ljubezniv, da ostane pri nas, kaj ne da ? Kaj bi pa v kavarni počeli? Papa ima svojo partijo taroka, naj le gre, Vi pa Lojziki in meni žrtvujte par ur! Igrala bodem na klavirji, karkoli Vam drago, ti, Lojzika, tudi, kaj ne?« Ljubeznivega vabila nisem mogel odreči in preživel sem v družbi gospe Bergerjeve in obeh gospodičin par prelepih ur. Igrali sta na klavirji, peli razne pesmi in pri tem kazali veliko nadarjenost in dober ukus. Naposled sta me še povabili, da smo začeli »kralja klicati.« Igrali smo zelo nizko, jaz pa sem neprestano dobival, zato mi je tudi Julika poredno opomnila: »Sreča v igri, nesreča v ljubezni. Pazite, pazite, gospod Dorko!« Ko sem se pozno na večer ločil z gostoljubno obiteljo, stopal sem posebno lahkonog po mestnem tlaku. Zdelo se mi je, da sem našel, česar sem doslej pogrešal, čutil sem se srečnega, da sem zopet jeden dan prebil v tako prijetni ženski družbi. Vso noč sem sanjal o živahni Juliki in o resnobne Lojzike sanjavem pogledu. 686 N. R.: Mojega prijatelja povest. Odslej sem češče zahajal k Bergerjevim. Vabljen sem bil mnogokrat, in kadar so me pozvali, bil je to zame vesel dan. Lepi uzorni hišni red, neprisiljena gostoljubnost, vedno jednako srčni vzprejem in izredna zabava — vse to mi je prijalo nenavadno in dočim sem se radoval Julkine najivne veselosti, bil sem kar zamaknen v Lojzikine čarobne oči. Sprva me je Julika bolj zanimala, a kmalu se je njena jasna podoba morala umekniti resnobni Lojziki. Temno njeno oko napravilo je name silen vtisek, vedno mi je stala pred očmi in začelo se mi je dozdevati, da se najini pogledi vedno bolj pogostoma srečavajo. Lojzika je res bila vedno veselejša, zgovornejša, proti meni posebno ljubezniva in kadar sem se poslavljal, čutil sem njene mehke ročice pritisek ter s slastjo meje naudajalo njeno vsakokratno vprašanje: »Kdaj pa zopet pridete?« Taka vprašanja in vse njeno milo bitje me je ognjevito pre-šinjalo. Na Lojziko sem mislil po dnevi in po noči in kmalu sem si bil gotov, da je zavzela vse moje srce, da brez nje zame ni več prave sreče. Kaj pa ona ? Ali misli Lojzika tudi takisto ? Ali te ni morda že prehitel kdo drugi? Na ta vprašanja si nisem upal odgovora nI misliti, a kmalu sem se odločil, da mora tej pereči negotovosti biti konec. Prilika se mi je hitro ponudila. Povabljeni smo bili vsi vkupe v vinograd k Edrovim, kjer se je zbrala mnogobrojna in jako vesela družba. Pozno na večer smo se odpravljali domov. Bil je prekrasen večer. Polna mesečina je pokrivala hrib in dol, Drave srebrni trak se je lesketal po ravnini, iz vasij po Ptujskem polji so blestele posamične lučice, ob zakotnih dolinah pa stale male prezorne megle, vzduh bil je čist in vonjav, vse okoli mirno, naša družba le se je dobre volje vračala v mesto. Lojzika in jaz sva bila zadnja. — »Slava slučaju!« nagovoril sem jo. »Smem li Vas izpremljati, gospodičina?« — »Smete. Celo veselilo me bode«. — »Srčna hvala! Dolgo sem že hrepenel po tej sreči. Glejte, kako krasno je nebo! Koliko zvezd miglja na ažurnem oboku! Vsak človek ima neki zvezdo svojo.« V tem hipu se je utrnila zvezda na obnebji ter potegnila žarečo črto za seboj. N. R.: Mojega prijatelja povest. 687 v — »Cegaver je bila ta zvezda, pač ni bil dolgo srečen, kajti jako hitro je zašla«, opomnila je Lojzika. — »Hvala Bogu, da to ni bila moja zvezda. Zvezda moja biva na zemlji in danes je presrečna noč, da mi je smeti hoditi poleg nje.« — »Aj, aj, gospod Dorko, zelo, zelo ste mi sentimentalni. Kaj pa poreče sestra moja Julika?« — »Julika? Zakaj vprašujete tako?« — »Jaz menim, da sta si od srca dobra in ker jaz sestrico ljubim, odvrnila bi od nje rada vsako zlo. Ali ni tako prav?« — »Res, prav je, popolnoma prav. Ne tajim, da mi je gospo-dičina sestra ljuba in draga že zaradi Vas, da se veselim njene preproste živahnosti, ali srečen sem le tedaj, kadar gledam Vam v milo obličje. Odkar sem Vas prvikrat ugledal, vtisnila se mi je podoba Vaša z nepremagalno silo v srce. Ljubim Vas, iskreno, goreče, bolj nego življenje svoje! Gospodičina, zvezda moja, samo jedno besedo, samo žarek upanja!« — »Lojzika, kje pa zaostajaš?« začui se je od spredaj glas. In gospa Bergerjeva je obstala in čakala, da doideva družbo. Kakor sem sicer obožaval gospo Bergerjevo, želel sem si vender takrat, da ni ona mati zvezdi moji, Lojziki. Nepričakovani njeni klic je pretrgal najin pogovor in druzega nisem mogel več vprašati, nego: — »Ali se smem nadejati odgovora?« — »Gotovo! Toda danes ne.« »Kdaj li bodem toli srečen?« — »Kadar se zopet vidiva!« S temi besedami sva se poslovila in pozneje v gosti družbi ni bilo niti toliko prilike, da bi si bila z Lojziko segla v roko. Drugo jutro sem šel po navadi v pisarno. Ne vem, kako je pot nanesel, da sem ta dan krenil mimo Bergerjeve hiše. Bila je menda posebna sreča, kajti ugledal sem Lojziko v pritlični sobi. »Dobro jutro in srečne oči, ki Vas vidijo tako rano! Ne srdite se, da se usojam opominjati Vas obeta Vašega!« — »Kakovega?« — »Rekli ste, da odgovorite na vprašanje moje, kadar se zopet vidiva.« Lojzika ni na to odgovorila ničesar, ampak s škarjicami je od strigla prekrasno rožo in jo izpustila nizdolu. V zraku sem jo ujel in 688 N. R.: Mojega prijatelja povest. poljubil. Obrnivši se v okno, videl sem, kako se je Lojzika zardela kakor mak in na pol prikrita za zastorom položila prst na cvetoča ustna. Omamljen po tem prizoru in sladki tajnosti sem odšel in čutil sem se najsrečnejšega človeka pod solncem. Poljubljal sem divno cvetko, da je od vročih poljubov mojih usehnila in še sedaj jo nosim na srci. Par dnij nisem Lojzike več videl. Hodil sem mimo hiše, zrl v okno, a zorno njeno lice se nikjer ni pokazalo. Tretji dan pa sem dobil povabilo v trgatev k Bergerjevim. Ti, Gorenjec, niti ne pojmiš, koliko poezije je v trgatvi. Ko prihaja »branju« čas, ožive se vinogradi. Črički »unisono« pojo glasno, vinščaka veselečo ouverturo, vitki klopotci pritrkavajo v lahni sapi na zamolklo zveneče deščice, okoli vinograda nabijajo in pripravljajo so-darji raznovrstno vinsko posodje, gospodarji pa korakajo po svojih goricah, premišljuje, koliko bode letos pridelka, k daj bi sodilo brati. In potem pozovejo gornika v posvetovanje in dol oči se dan. Sedaj se začne šele prava veselica. V gosti vrsti se zaženo delavci med trse in veselo pevajoč pobirajo sladki sad, katerega krepki nosači v trebušnih brentah, upogibajoč se pod težkim bremenom nosijo v stiskalnico, kjer velikansko hrastovo bruno, obteženo na konci z ogromnim kamenom, pritiska na vinske jagode, dokler ni gotov zadnji »koš«. Znoje se birači, znoje nosači, velikansko bruno škriplje, stiskalnice mogočni deli pokajo, notri v vinogradni sobi pa je zbrana vesela družba ter se ob pokanji samokresov in pušek in ob odmevu veselega petja in vriskanja iz sosednih goric veseli obilega in izvrstnega daru božjega, veseli življenja! Kaj bi se tudi ne? Saj je na takšen dan gostoljubnost brezkrajna. Vsak se svobodno poslužuje, kar in kolikor ponuja miza. Ta pa je obložena, da se kar šibi. Takoj pri prihodu, ko te je gospodar z obiteljo vzprejel in te gostoljubno pozdravil, vedo te v sobo in hočeš, nečeš, strežejo ti z grozdjem, s svinjino, sirom, presnim maslom, pecivom in seveda z izvrstnim vinom. Ko si potem malce si ogledal vinograd in se morda malo pošalil z dekleti, vabijo te zopet v sobo in tedaj se prineso na mizo tolsti purani, izredno ukusne poganice, začno se napitnice, petje in najsrčnejša zabava. Vse je veselo, vse se ra-duje, vse je polno dovtipov in ko se je prinesla še črna kava, ali čaj, ostaviš v pozni uri vinograd, ki je morda bil za tvoje telesne moči pre-prijeten. N. R.: Mojega prijatelja povest. 689 Tudi v vinogradu Bergerjevem je bilo tako. Veselilo se je vse, Ko smo vsi notranjega človeka dostojno očvrstili, dvignili so se starejši gospodje ter šli v stransko sobo, kjer so bile mize prirejene za igre in kjer so pri kvartah poskušali srečo svojo. Kar nas je bilo mlajših in seveda, poleg nas ves nežni spol, ostali smo pa, da se zabavamo med seboj. Po raznih igrah je nas veto val nekdo »Polstertanz«. Igra ta ni baš duhovita, niti bi se smela priporočati, meni pa je pro-vzročila veliko gorje. Pri tej igri napravi družba kolo, jeden izmed družbe vzame blazinico ter stopi sredi vrtečega se kola. Kadar se mu zljubi, ustavi kolo in položi blazinico pred gospodičino ali pred gospoda, katerega si je odbral. Poljubita se, zaplešeta in potem stopi s poljubom pozvana oseba na njegovo mesto sredi kola. Jaz sem bil četrti na vrsti. Gospodičina, kateri sem bil isti večer prvikrat predstavljen, položila je blazinico predme. Poljubila sva se in zaplesala, potem pa sem jaz pobral blazinico in premišljal, koga naj si izberem. Pri prihodu v vinograd se je bila Lojzika že zardela in ubežala v kuhinjo. In zdaj, spominjajoč se prizora, ko mi je bila poklonila rožno cvetko in za zastorom položila prst na ustna, češ, ohrani to zase, menil sem, da moram biti diskreten, da mi ni smeti izdati najine tajnosti. Zato sem, ko se je kolo tretjič zavrtilo okrog mene, mignil, blazinico položil pred Juliko, poljubil jo in ž njo prav živahno zaplesal po sobi. Vrnivši se na svoj prostor v kolu, pogledal sem za Lojziko. Ta pa je bila bleda kakor zid in niti jednega pogleda njenih očij nisem več ujel. Samo jedenkrat se je še vrtila v kolu, potem pa ostavila družbo, rekoč, da jo glava boli. Zaradi njenega odhoda je minil nesrečni »Polstertanz« in kmalu potem smo se vrnili v mesto. Zopet je bil slučaj, da sva Julika in jaz bila zadnja. Umeje se, da sem ji hišni znanec ponudil izprem-stvo in da sva vkupe hodila domov. Julikina živahnost je vplivala tudi name in o veselem glasnem pogovoru in smehu sem jo privedel na dom. Pred hišo smo se razšli z obligatnimi prikloni in zahva lami, neljubo pa me je dirnilo, da Lojzike nisem videl niti za jeden trenutek. S čudnimi čustvi v srci sem šel domov in čimdelj sem premišljal, tembolj sem si bil v s vesti, da utegne nocojšnji večer biti zame usodepoln. Nesrečni »Polstertanz« mi ni hotel iz glave in ne-brojnokrat sem si očital, zakaj sem bil tako malosrčen, da nisem bla- 44 690 N. R.: Mojega prijatelja povest. zinice položil pred Lojziko. Naposled pa sem zaspal in spal dobro in dolgo. Blizu desete ure dopoludne je že bilo, ko dojdem drugo jutro v pisarno. Prvo, kar ugledam na mizi, bil je droben listič. Dasi še nisem znal vsebine, bilo mi je vender zdajci tesno pri srci. Odprem pismo, čitam in kar stemnilo se mi je pred očmi. V pismu je bilo zapisano: ,,Werm Sie heute iiber die Brucke gehen, So bleiben Sie beim Kreuze stehen: Dort bin ich in die Drau gesprungen! Louise". Na steno pišoča ognjena roka ni kralja Belzacarja zadela huje, negoli mene te kratke besede. Gologlav skočim iz pisarne, kajti ura še ni kazala desete, in ob deseti uri sem dan za dnevom hodil v kopališče. Možno je, da pridem za časa. Kakor besen dirjam po ulicah, pritečem na dravski most, toda prepozno, kajti najprej sem pogledal v vodo, sredi Drave pa se je samo še jedenkrat prikazala Lojzikina lepa glavica, potem pa je izginila. Jaz sem jo še videl; je li ona videla mene, tega ne bodem zvedel na tem sveti. Brezmejne žalosti svoje ti ne popisujem. Jedna minuta mi je vzela, kar mi večnost ne povrne, pustila pa mi grizočega črva v srci, da sem jaz kriv bil smrti njene.« -«• ¦& ¦X- Dorko je umolknil in meni se je zdelo, da so mu solze porosile oči. Vsaj pripognil se je na mizo, delj časa zrl nepremično v kupico, potem pa vzel klobuk, segel mi v roko in odšel. Nisem ga videl še kdaj. Po pregovoru: »V tretje gre rado«, bilo bi umestno, da bi dodal še tretjo povest, zaradi efekta vsaj bi takšno stopnjevanje bilo potrebno. Zal, Dorko ni dospel več do tretje ljubezni. Pri neki komisiji ob povodnji je poveznila silna reka njegov čoln in izginil je v vodi. Mogočne Drave valovi so ga združili s Polonico in z Lojziko.