Anton Medved: Vrbsko jezero.   —  Ivo   Trošt: Stari dolg.
5
Vrbsko jezero.
(8. mal. srpana i8g6.)
J
ezero Vrbsko,  ali  resnično
V   zemlji domači  dno  ti leži? V tvoje oko,  nebesom  le slično,
Večno  bi moje strmele oči.
Sinji valovi,  daljnji, globoki, • Bujno obrasli,   odičeni breg,
Danes še  čutim z  vesloma v roki Rahlo zibljoči ladije beg.
Gledam nebo,  ki v dnu se ti smeje
Kakor iz  čistih,  stoterih zrkal. Vedno  krasneje,  vedno  mileje
V  vodi se zrcajo dvorci z obal.
Gledam bogato opremljene čolne, Praporce,  stkane iz živih boj,
Pesmi poslušam navdušenja polne, Družeb  veselih  zanima me  roj.
Vendar, o jezero, kras Korotana, Biser prirodne   lepote —   —   znaj,
Da krvavi mi, da peče me rana, Kadar se nate spominjam  zdaj.
V   duhu gledam  minule čase, Bajnoslavne za dedov nam rod,
V   duhu  poslušam  slovenske glase, Ki zatrti  molče ti ondod.
Tožna pozdravlja te pesem  moja Iz slovenskih pokrajin  srca,
Jezero  našega  vročega znoja, Jezero naših prelitih solza!
Anton Medved.
Stari dolg.
(Povest.  — Spisal  Ivo   Trošt.)
Uče Prašnik je ženil sina.
Ker je bil natančen v življenju, hotel je tudi ob koncu gospodarstva urediti pisma, listine, pobotnice, razne tožbe in razsodbe, katere je že dolgo let razjedal prah na polici. Ko sta se s sinom vračala iz župnišČa na Studencu, kjer je bilo že preskrbljeno za prvi oklic, stopil je Prašnik še v šolo in naprosil učitelja Rjavca, da bi mu izvolil tiste dni pregledati ormenele nemške spise, katerih on, preprosti poljedelec, ne umeje.
„Kar je važnega, izročim sinu, drugo vržem na ogenj."
„Dobro, oče Prasnik! O prvi priliki pridem!" Učitelj ga je še spremil do vrat, segel mu v roko, pogladil si dolgo rušo brado, in Prašnik je zadovoljno  odšel za sinom.
Popoldne — tisto nedeljo po kresu — so sedeli pri Prasniku za mizo: dosedanji gospodar, Rjaveč in bivši njegov sošolec Viktor Predal iz Nove vasi, pol ure od Studenca. Učitelj ga je povabil, naj mu pride pomagat, da bi prej končala brskanje po prašnih aktih.
Prašnik je bil prijazen in gostoljuben mož, zato sta mu rada ustregla.
Pregledovalca sta bila uglobljena v spise, a tudi gospodar je švigal z očmi od jednega do
drugega, kje bi zasledil kako imenitno pismo. Brenčanje muh po oknih, klopeh in policah, po čelu in nosovih, na rokah in po ščegeta-joČem papirju je motilo tišino v soparni sobi.
Zunaj na orehu je pel škržat, pod oreh je vabila prijazna senca; v sobi pa je bilo samo delo  in mušja nadlega.
»Slovenske sem že sam odbral, ali nemških — vrag jih zamenjaj — nisem mogel." Prasniku je že presedal molk.
„Zares, tukaj je nemška zgodovina vaše hiše malone za celo stoletje — v tožbah, pravdah, obravnavah in poravnavah: slovenske so le tirjatve."
„Samo denar je od Slovenca dober", pristavil je Prašnik, potem so zopet vsi molčali. Tega Prašnik ni mogel več vstrpeti. Vstal je in  odšel iz  sobe.
Visoka postava, nekoliko osiveli lasje, drzno napeti nos in še sedaj kot oglje črne obrvi kažejo, da je bil Prašnik v svoji boljši dobi lep mož. Marsikdo se je čudil, da se človek, katerega so šteli in še štejejo med prve veljake na Studencu, ni še drugič ženil.
Popravil je mlin ob potoku, prezidal žago, delal neumorno noč in dan ter pomnožil podedovano imovino. Letos pravi, da se je nave-