\$JbUHUk/ V VJLMhjU, izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1'50 ^ |\ Izdajaš Konzorcij ,,Straže ▼ viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek Celoletna naročnina Din 40'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 l II J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslov, tiskarne (J. Kramarič) Ljubljana, 30. novembra 1939 Leto VI — Številka 12 Naš prvi december Ko je Evropa v plamenih, ko se v ognju in kletkah snuje nova neznana usoda evropskih narodov, ko je po 20 — in po letih kratke lobode že 8 malih evropskih ljudstev padlo nazaj v nesvobodo in robstvo — se zdi, da Ona spomin na dan po 1000 letih zopet priborile slovenske in jugoslovanske svobode poseben pomen. S tem da smo pred 21 leti v kratkem, odločilnem trenutku, ko so se fronte sesule, pokazali narodno zrelost v organiziranju začasne državne organizacije na našem narodnem ozemlju, smo napravili zrelostni izpit lastne državnosti, ki je s 1. dec. 1918. prišla do polnega jugoslovanskega izraza. Kot je v sredi prejšnjega stoletja Slomšek 12 slovenskega ljudstva napravil zaveden slovenski narod, kot je Janez Ev. Krek iz jezikovno in kulturno vzbujenega naroda na prelomu 19, st. napravil vsaj v osnovah socialno in gospodarsko organiziran narod, tako je dr. Anton Korošec z majsko deklaracijo, z ustanovitvijo Narodnega veča v Magrebu in Narodne vlade v Ljubljani izkle-®al iz Slovencev in ostalih avstrijskih Jugoslovanov samostojen in zrel državnopolitičen narod. Sl omšek, Krek, Korošec — trije sl°venski vodniki na treh prelom-tt,cah slovenske usode. In prišla je Jugoslavija, naš davni sen, ^ jamstvo za naš narodni obstanek. 21 let lastne narodne države je za nami. ^red nami pa je vse neizmerljiva bodočnosti 21 let — polnih mladostnih izkušenj naj kompas bodočnosti. Ko danes izgleda, da ®n»o dokončno zaključili začetno dobo nepre-^čenih ustavnih nihanj v megli in se spo-r**umno odločili za bratsko sožitje na osnovah troj»e ravnopravnosti bratskih narodov v skupni močni narodni državi, stopajo pred narodno dolžnost nove velike naloge. bvajset prvih let so terjala za svoje raz-^»cenje temeljna državmo-politična vprašanja. T®to prihodnjih bodo zahtevala zase pred-velika socialnogospodarska in narodnoobrambna vprašanja, ki so bila odložena. Verujemo in prepričani smo ter iskreno prosimo Boga, Kristusa Kralja, da bi naš sedanji in bodoči rod z enako življenjsko silo in vztrajnostjo in nesebičnostjo zastavil svojo narodno zrelost za postopno, pa urejeno reševanje teh novih nalog, kakor so to ob njihovem času storili in izvršili naši trije kovači Slomšek, Krek in Korošec. Slomšek, Krek, Korošec - trije veliki Slovenci, trije sinovi katoliške Cerkve, trije božji in narodovi služabniki obenem. Slovensko narodno izročilo, ki so nam ga tako jekleno skovali ti trije slovenski kladivaijji, je /vse prepojeno in prepleteno s krščanskim duhom, s krščansko pravico, s krščanskim slogom civiliziranega življenja. Slovensko narodno izročilo je bistveno krščansko tako po svojih tvorcih, kot po svoji vsebini. Zato bodimo ponosni, pa zavedajmo se obenem: Mi smo dolžni in poklicani, da zmagovito nadaljujemo in izpopolnjujemo izročilo, ki smo ga prejeli. Na nas je, da bo tudi prihodnja stopnja slovenske narodne usode, ki je pričela v teh viharnih evropskih dneh, nova stopnja slovenske svobode, nova stopnja slovenskega krščanskega izročila. Ni lahko biti vnuk velikih dedov, če hočeš naprej in ne nazaj. Veliki so bili naši kladivarji, zato moramo biti tudi mL Vsaka druga pot vodi nazaj. Mi pa moramo naprej, vedno naprej. Kajti slovenski narod, ne sme umreti, mora živeti. Ne sme nazadovati, mora napredovati. Ne sme izgubljati, temveč mora pridobivati. Ne sme opuščati, temveč mora graditi. Velika in močna nepremagljiva Jugoslavija je poroštvo za to. Zato pa glavo pokonci in vero v srca, močno vero v bodočnost našega naroda in naše drage narodne države. Tako kot je zapisal naš ljubljeni narodni voditelj dr. Anton Korošec: Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje z vero v Boga in v samega sebel Nasa boleča rana Ob Izseljenski nedelji Prva adventna nedelja je posvečena našim dragim bratom in sestram v tujini. Vsako leto se ob tem času veliko piše o naših ljudeh v tujini. Posamezna društva, katerih posebna naloga je skrb za naš živelj izven meja naše narodne države, polagajo obračune o izvršenem delu, delajo načrte za bodočnost. Slovencem se sicer, posebno v današnjih dneh, odpirajo problemi, ki nikakor niso manj važni kot problem našega izseljenstva. Vendar pa vse naše delo ne bi bilo pravilno, če ne bi na prvo mesto izmed vseh postavili našega izseljenskega vprašanja. Naše izseljensko vprašanje moramo gledati z dveh vidikov >n zato moramo gledati na dvoje, po svojem bistvu enakih, pa vendar ne istih vprašanj. 1. Prvi problem so oni naši izseljenci, ki so se izselili v tujino, da si tam za stalno, ali vsaj za daljšo dobo ustvarijo nov dom, ki jim bo dal to, česar jim stara domovina ni mogla dati — materialno blagostanje. Kot člen celokupnega slovenskega naroda, je vsak Slovenec dolžan, da se za te svoje brate zanima, da tem slovenskim trpinom lajša borbo za njihov lastni blagor in posredno tudi za blagor slovenskega naroda in naše države. Enega momenta namreč ne smemo izgubiti nikoli izpred oči. Ta je: Zakaj so šli naši izseljenci v tujino? Zakaj njso ostali doma kakor mi? Zavedati se moramo tega, da so šli v tujino zato, da bi mi lahko ostali doma, da so se žrtvovali za vsakega izmed tistih, ki sami nimajo toliko, da ne bi bili prisiljeni pričakovati pomoči od drugod! Kar se je zgodilo z njimi, bi se lahko zgodilo z vsakim izmed nas! Zamislimo se v njihov položaj, skušajmo doumeti njihovo pot v neznane kraje, skušajmo jo doživljati samL Predstavljajmo si, da je vsak izmed nas tisti zaznamovani, ki na rodni grudi nima prostora, predstavljajmo si, da se mi sami poslavljamo od znanih krajev, od dragih ljudi, ki jih mogoče nikdar več ne bomo videlL Nikomur, čeprav je še tako navdušen za spoznavanje tujih krajev in dežel, ni lahko pri srcu, kadar se poslavlja od doma, za katerega ne ve, če ga bo še kdaj videl. Tudi nam ne bi bilo lahko. Če smo pravi Slovenci, potem ni vsak izmed nas le posameznik, Iki se svobodno odloča le za svoj lasten dobrobit, ampak je odvisen člen vsega slovenskega naroda. Zato nam ne more biti vseeno, kako se godi drugim Slovencem, ki so se žrtvovali za nas in se raztepli po širnem svetu s trebuhom za kruhom! Pomniti moramo, da ga ti Slovenci ne pridelujejo le zase, ampak za vsakega izmed nas. Vsak njihov prispevek domačiji ni le donos k izboljšanju materialnega — (in s tem tudi marsikaterega drugega: verskega, narodnega!) — stanja posameznika ali družine, ampak je donos k narodnemu gospodarstvu naše slovenske celote! Vsak Slovenec je tega deležen! Potrebe, ki jih imamo Slovenci veliko, morajo biti krite, če naj gre življenje normalno svojo pot. Če jih vsak posameznik ne more kriti sam, je nujno potrebna pomoč družbe, ki je v tem primeru slovensko narodno telo. V kolikor izpolnijo zadovoljitev teh potreb naši izseljenci, razbremenijo s tem vse ostale Slovence. To je materialni moment. So pa še drugi, na katere moramo gledati pri našem izseljenstvu, ki niso nič manj važni. To sta predvsem verski in narodni moment. Kolikor smo v materialnem oziru na boljšem, toliko smo v verskem in narodnem oziru na slabšem. Koliko ljudi nam moralno in narodno upropasti tujina? Koliko jih pozabi na to, da so Slovenci in da je njihova dolžnost delati v interesu slovenske skupnosti? Prepričani smo lahko, da jih je veliko! Ob teh ugotovitvah se nam vsiljuje vprašanje, kaj je za nas bolje, da se ne odpovemo (Dalje na 2. strani.) »Skok čez kožo« — tako se imenuje prireditev kluba moatanistov, ki je nastavljena za 7. decembra na Taboru. Prireditev je združena s plesom — torej šumna nočna prireditev! Proti temu odločno ugovarjamo! Živimo v silno resni dobi; vojna ni daleč od nas. Ves svet štedi in se pripravlja na resne odločitve. Zdaj ni čas za plese in oblast naj kratko in malo to zimo vse plese prepove. Nedelja je adventni čas in še povrh predvečer praznika Brezmadežne! Ta praznik naj vzbuja dijaški, mladini ideale vzdržnosti in čistosti; burni plesi, ki trajajo do ranega jutra, niso priprava za počeščenje Brezmadežne! -STRAŽA V VIHARJU« 46 30. novembra 1939 materialnim dobrinam, ki jih imamo od izseljencev, ali pa se odpovemo izseljevanju in ne pustimo nikogar v tujino? Slovenci se ne smemo odreči ne enemu, ne drugemu! Denar potrebujemo, ker ga imamo malo. Da tega ne bomo izgubili, se moramo izseljevati, ker je v tem naša rešitev. Ne smemo pa pustiti naše ljudi, da bi se nam narodno odtujili. Navezati jih moramo čimbolj na rodno zemljo) Naša naloga je, da skušamo z vsemi sredstvi ohraniti izseljence v naši narodni skupnosti. V ta namen imamo še premalo knjig in časopisov, skoraj nič izseljenskih duhovnikov in učiteljev, ki za izseljence lahko največ naredijo! 2. Drugi problem so naše lastavke-selivke, ki spomladi gredo, jeseni pa se vračajo. S temi držimo lažje stike, ker so določeno dobo doma. So tudi veliko bolj navezani na dom, ker pričakujejo, da jim bo nudil pozimi zavetje. Čeprav ni velike verjetnosti, da se nam bodo narodno popolnoma odtujili, je pa zato tem večja nevarnost, da se bodo moralno in versko izgubili, posebno če upoštevamo, da so naši sezonci večinoma mladina okrog 20 let ali pa še mlajši! V zadnjem času pa je za sezonce nastopila nova doba: doba vojne. Jesen je, sezonci se v trumah vračajo v domovino, Bog ve, ali bodo spomladi še lahko šli nazaj? Bati se je, da bomo imeli spomladi desettisoče brezposelnih, katere bo treba zaposliti. Ta problem je nujen, ne jutri, še danes mora biti rešen! Posamezniki ga ne morejo reševati in rešiti. Naši odgovorni činitelji so dolžni, da za te ljudi nekaj napravijo! To sta dva problema, ki zadevata naše izseljenstvo. Sta med seboj tesno povezana, pa vendar moramo reševati vsakega posebej! En problem so oni, ki so se v tujini naselili in ki bodo tam tudi ostali, tem naj velja naša duhovna pomoč. — Drug problem so oni, ki se vsako leto preseljujejo in katerim se pot v svet lahko nekega dne zapre. Takrat bodo čakali, da se bo nekdo zanje vsestransko pobrigal! Ta briga zadeva vsakega slovenskega človeka posebej, ki ima le malo zavednosti in vesti! Ob izseljenski nedelji želimo, da bi bili naši izseljenci res slovenski domovini blagoslov (kot je zapisal p. Kazimir Zakrajšek), želimo pa še posebej tudi njim v bodočnosti lepše življenje, kot ga živijo sedaj! Volitve na univerzi Zadnji teden so bile na univerzi volitve odborov za društvo medicincev im filozofov. Pri filozofih je rezultat sledeči: slovenska lista (Hribar) 58 lista akad. levice (Nadižar) 41 lista Zarje (Gradišnik) 38 Pri društvu mediciincev: slovenska lista {Greif) 36 lista levičarjev (Kovač) 66 nacionalnih akademikov (Adamič) 23 Značilno za letošnje volitve je dejstvo, da so levičarji nastopili z odprtim vizirjem kot levičarji im seveda napadli kot običajno Stražarje, da so odklonili skupen nastop. Zarji prizanašajo, ker so jih baje le Edinstvaši odvračali od skupne liste. Številk si ne moremo drugače razlagati, kot da so Vir, Straža, Savica enoglasno glasovali za slovensko listo, od Zarje pa v najboljšem slučaju 7 izmed 16 medicincev Zar-jamov. Kljub toplim pozivom od strani drugih katoliških društev, posebno kluba Straža, se Zarja ni hotela priključiti slovenski listi (kat. akademiki) ne pri volitvah v Društvo slušateljev jur. fakultete, me pri onih na medic, fakulteti. Zadnji teden je AZ, še posebej pa klub Straža ma različne načine in v raznih oblikah poskusil pridobiti Zarjo za skupen nastop pri volitvah za društvo slušateljev medicinske in filozofske fakultete. Na članskem sestanku Zarje dne 20. novembra je zastopnik kluba Straža, tov. Časar pozval Zarjo k skupnemu delovanju; na sestankih -dne 21., 22. nov. so posebno Stražarji medicino! to vabilo ponovili. Odbor Zarje je dne 22. nov. zvečer sklenil, da ofioielno ne podpre liste ikat. akademikov im vsi medicimci Zarjami so morali ta sklep tako razumeti, da nobeden izmed mjih ne sme kandidirati ma katoliški listi, pač pa da jo lahko svobodno volijo, če hočejo. Izid valitev je pokazal, da večima Zarjanov katol. liste ni volila. Argumentacija odbora Zarje, da kat. akademiki ma bajei dogovorjen sestanek Zarje niso prišli ‘in da je zato Zarja sklepala v gori navedenem smislu, je šibka; kajti če bi imela Zarja resno voljo za skupen nastop, bi se kljub nesporazumu glede sestanka, lahko našla skupaj z drugimi katol. društvi. Odgovorni činitelji Zarje niso resno hoteli skupnega nastopa, to so morali z žalostjo ugotoviti druga kat. društva. Resnično mišljenje Zarje je slikal tovariš Vitko Musek na občnem zboru dne 25. nov., ko je izjavil: »Nisem več član Zarje, vendar se čutim dolžnega, da bramim njeno dobro ime.« (Pri tem pa moramo imeti pred očmi, da na vsem občnem zboru ni bilo niti enkrat omenjeno ime Zarje, medtem ko so Stražo dn Stražarje neprestano napadali, kar je storil tudi Musek.) Podajal je historijat vseh pogajanj za kompromisno listo, ki so jo hoteli levičarji in Zarjani, na katero pa mi nismo nikoli pristali. Pri tem je poudarjal, da so vse skupine razen Zarje vodili pri sestavi list le osebni in skupinski interesi ne pa interesi strokovnosti! Višek vsega pa je bila njegova izjava: Snovanje kakršnekoli protimarksistične liste bi bil zločin nad slovensko medicino, za katerega se bodo morali taki ljudje zagovarjati pred vsem slovenskim narodom. Ko je Musek končal se je javil k besedi Zarjam Tone Cokan in dejal: »Mene je Zarja delegirala, da na občnem zboru obrazložim stališče Zarje, ker pa je to storil že tov. Musek, nimam k temu ničesar več pripomniti.« Prav zanimivo je, da je odbor kooptiral še 2 Zarjana: g. Museka in Žitka, o katerih pač levičarji dobro vedo, da simpatizirata z njimi. Ne moremo se otresti suma, da sta Musek in Žitko sploh tudi glasovala za levičarsko listo. Feminizem Poleg celotnega feminizma poznamo še razne oblike umerjenega feminizma. Ta hoče priboriti ženi socialne, politične in kulturne pravice, kolikor so v skladu z razliko med možem in ženo, ki je utemeljena v naravi. Socialno žensko gibanje Modema tehnika je prevzela mnogo poslov, ki jih je poprej opravljala žena gospodinja in v tovarnah je zaposlila velikansko število žensk ob neprimerno slabših pogojih kot moške. Borba za primemo plačilo ženskega dela ter za zaščito delavk (prepoved nočnega dela, prepoved skupnega dela moških lin žensk, materinsko varstvo) je popolnoma upravičena, kolikor je opravičljiva v določenem primeru zaposlitev žen sploh in še do danes ni popolnoma dobojevana. V službo žene ženske mnogokrat nezadostna plača očeta oziroma moža, v inteligenčnih krogih pa kdaj tudi želja po pridobivanju sredstev za povečanje luksuza (lepo-tila itd.). Borba za izobrazbo žen Zenski je odprlo pot v šole krščanstvo. Danes imajo odprto pot tudi do vseh višjih in najvišjih šol. Želeti pa je, da se izobražujejo in usposabljajo predvsem za one poklice, kjer morejo najbolj razviti svoje naravne zmožnosti. Politično žensko gibanje. Politično žensko gibanje je plod francoske revolucije. Uveljavilo se je predvsem v anglosaksonskih državah. V državah, kjer je uvedena »splošna« volilna pravica (čeprav izključuje od te pravice žene), je povsem naravno in logično, da dobe volilno pravico tudi ženske. Vodilne misli za ocenjevanje posameznih določenih oblik feminizma Ker bi bilo preobširno obravnavati vse posamezne oblike feminizma, ki niso različne le od dežele do dežele, ampak često celo od osebe do osebe, podajemo le nekaj vodilnih misli, ki nanje pri ocenjevanju posameznih oblik feminizma ne smemo pozabiti. Ideja popolne enakosti moškega in ženske je proti naravi, saj se razlikujeta po' duhovni in po telesni naravi. Seveda pa ta naravna razlika med njima ni in ne more biti nobena neravnopravnost. Moški in ženska prav s svojo svojskostjo drug drugega dopolnjujeta in tako šele oba skupaj predstavljata izpopolnjeno človeško naravo. I Naravni mamen žene je materinstvo. Kakor ’ opravljanje dveh poklicev škodi obema, tako lahko trpita i materinstvo i poklicno delo, če mati opravlja oboje bodisi prisiljeno zaradi slabih gospodarskih razmer ali pa prostovoljno. . Delo matere izven kroga družine ima mnogokrat za posledico: padanje rojstev, pomanjkanje vzgoje, izgubo družinskega čuta in tako dalje. Kolikor se žena v pridobitnem poklicu samostojno uveljavlja in posega v javno življenje, naj se uveljavlja kot žena. Pridobitno delo matere pa ne sme nikjer povzročati kot neizbežno posledico brezposelnost moških. Po teh načelih im iz mjih izvedenih mislih moremo oceniti vsako poedino feministično gibanje in izreči o njem sodbo. Nedeljske misli Prva adventna nedelja Če hočemo s koristjo slediti dobam in praznikom cerkvenega leta, potem se moramo vživeti v miselnost, ki veje iz mašnih besedil in iz brevirja. Ta miselnost je miselnost cerkve, ki hote z liturgičnimi besedili in dejanj1 vzgajati in preoblikovati duše. Cerkev bi rada odvrnila naše poglede in misli od čisto posvetnih stvari in jih obrnila k božjim. otrok tega sveta vzgaja cerkev božje otroke po mišljenju in življenju. Če naj cerkev uspe v svojem delu, potem si moramo tudi mi njeno miselnost osvojiti in si jo napraviti za svojo. Ideal bi bil seveda dosežen šele takrat, kadar bi molitve iz misala in brevirja postale tako zelo naše, da bi ne imeli nič več občutka, kako nam jih narekuje pisano besedilo, ampak bi nam privrele kakor iz lastne duše. In taka preoblikovana notranjost bi morala nato voditi vsa naša notranja in zunanja dejanja-Pač lahko vsi odkrito priznamo, da se k takemu idealu samo približujemo. V resnici smo vedno daleč od njega. Večkrat se čuje pritožba: Neprestano se trudim, pa sem vedno na istem. In je res tako. Saj tudi v stanovanju vedno pometamo in prah brišemo. In na vrtu vedno plevel trgamo in neprestano nov raste. Tako je tudi v naši duši: Vedno se s slabostmi borimo in jih premagujemo, pa nam nikoli dela ne zmanjka. In cerkev leto za letom obnavlja skrivnosti našega odrešenja. Mi si jih leto za letom prisvajamo v mislih in molitvi in nikoli ne moremo reči, da lahko nehamo. V tem je umetnost liturgične vzgoje, da s pomočjo cerkvenih praznikov in lastnega sodelovanja z istimi mislimi in čustvi, kakor so verni obhajali in spremljali resnične dogodke odrešenja, mi praznujemo praznike, ki nas na te dogodke spominjajo. Pričel se je adventni čas. Za kaj prav prav gre? V evangeliju prve adventne nedelje poslušamo spet odlomek iz Lukovega evangelija, ki vsebuje Jezusovo napoved 0 koncu sveta. Ta odlomek je pač primeren, da nam vzbudi misel na smrt in konec sveta-Na ta način posežemo najgloblje. Pomislimo, koliko so v luči te misli vredna vsa naša dejanja, vse naše življenje in ves svet. Vse, kar je postranskega, nebistvenega in nepravilnega, splahni v nič. Ostane samo to, bo pri božji sodbi še kako vrednost ohranilo. Po takem razmišljanju nastane v nag kar pravo razpoloženje, da se obrnemo ^ Kristusu Odrešeniku z vso iskrenostjo in hrepenečim pričakovanjem. »K tebi dvigam svojo dušo, o Bog!« Pravega in zdravega, močnega katoliškega ženskega gibanja med meščanskim ženstvon1 še vedno pričakujemo. Kar odkrito priznajmo* da nimamo primerne katoliške revije, ki k' popolnoma nadomestila »Zenski svet« ali »^e' na in dom«. Upamo, da bo zraslo iz vrst Ka' toliške akcije. Po poročilih »Tempsa« se nahaja vod j® francoskih komunistov zloglasni Thorez, kj je dezertiral iz armade, v iStutgartu v službi nemške propagande proti Franciji. Tudi drug1 komunistični voditelji se še skrivajo. 30. novembra 1939 47 •STRAŽA V VIHARJU« Kat. skupnost - samo v cerkvi? Na zadnjem občnem zboru »Zarje« in zad-aWč na zarjanskem sestanku je bilo vrženo H^slo: »Katoliška skupnost — samo v cerkvi.« Poznamo stara gesla liberalizma in soci-a^zma o »veri v zakristiji« in o »veri kot Pr'vatni zadevi«. Točno pojasnilo bi torej bilo v«ekakor zaželjeno. Upamo, da ga bo Zarja brez pomislekov dala, ako se kot društvena Celota zlaga s tem geslom, iki smo ga dva-bra-t slišali na zarjanskih zborih. (Enkrat v °bliki debatnega odgovarjanja na stražarsko vabik> Zarji, da ne lomi slovenske katoliške akademske skupnosti v takih vidnih izrazih, b°t so volitve na univerzi. Drugič pa v obliki Medklica nekega zarjana na zadnjem zarjan-skem setsanku.) Take izjave poedinih zarjanov na zarjanskih zborih v prisotnosti vsega članstva, cerkvenega zastopnika, društvenega odbora in vabljenih tovarišev gostov, pač smemo vse d°Uej, dokler ne dobimo nasprotnih dokazov °d strani »Zarje«, smatrati kot simptomatične 2a ozračje v Zarji. * Katoliška skupnost ni samo neka abstraktna skupnost krščenih vernikov, temveč precej konkretnih skupnih vezi in na-^fciiov. Komu so papeži govorili o krščanskem ^imovanju države, o krščanski ureditvi družbe, o krščanski vzgoji (pa ne samo Zasebno pri družinah), o krščanskem pojmo- Vanju narodnosti, o odklonilnem stališču 1 atoliškega nauka in občestva do zablod ^eralizma, ladcizma, socializma, brščanskega socializma, komunizma, rasizma in nauka o primarni totalitarni državi? Papeži so ponovno pozivali Vse katoliško občestvo k organizirani borki Proti oblikam teh zablod in k organizi-ranemu apostolatu pri zavedenih poedin-Claibolj izravnava konjunktumo valovanje in na’ Preprečuje sunkovite krize, ne da bi poga-načelo prostega neposrednega konsuma. Neposredni konsum ostane prosto izbiren, ostane izraz menjalne vrednosti gospo-^a?skih dobrin in merilo gospodarskega ra-'Ula' tržni mehanizem ostane most med kon-0111 (vseh vrst) in proizvodnjo. Toda sa-daT^*knOSt v9u£astcža približevanja in odzvanja med proizvodnjo in konsumom na abilnih tračnicah nediscipliniranih cen, je ti^d°nieščena z zavestno-uravnalnim ^ elom: zavestno organizirano privajanje l2Vadn,e na konsum naj prepreči sunko-nihanje cen, s tem krizne katastrofe in unii valo evange kapritalov, vnaša v gospodarsko vanje več zmernosti, več ustaljenega rav- ®sja. Seveda s tem še ni dosežena druga namera, prizadevanje po čim bolj socialno pravičnem razdeljevanju narodnega dohodka, ki je v programu večine prizadevanj po uravnavanem narodnem gospodarstvu. Je pa tako ustvarjen soliden pogoj, da se polagoma »gospodarsko« uravnavanje dopolni še s »socialnim« uravnavanjem narodnega gospodarstva. IV. Ko smo tako spoznali smer narodnogospodarskega uravnavanja, si poglejmo sedaj še njeno praktično pot in sredstva. Ko govorimo o »praktični poti in sredstvih«, mislimo pri tem na dvoje: a) Na org a n e narodno - gospodarskega uravnavanja. b) Na tehniko narodno - gospodarskega uravnavanja. Ad a: V vseh kolikor toliko razvitih narodnih gospodarstvih je zaradi težkih posledic, ki bi jih povzročalo nenadzirano konjunktumo valovanje vsaki gospodarski strukturi na višji stopinji, kjer zavzemajo osredotočeni fiksno-specializirani **kapitali pomembno mesto, — zasehna pobuda že sama poskrbela za »urejevalne organe«. Karteli, trusti in pod. so različne oblike osredotočenja v namenu gospodarskega uravnavanja. V manjši meri je hotelo isto zadružništvo. Na delovnem področju pa sindikalizem. Seveda iz pobud, ki potekajo izključno iz partikularistič-nih (čeprav skupinskih) interesov, ni pričakovati skupnega dobra. Zato je na te zasebne »organe« narodno-gospodarske »politike« postajala vedno bolj pozorna država. Iz prvotne načelne prepovedi po nekaterih državah (na pr. USA) se je sčasoma izcimil sistem državnega nadzorstva nad omenjenimi zasebnimi grupacijami. Država je namreč uvidela, da jih enostavno zatreti ni mogoče, ker so jih sprožile nove stvarne premise gospodarsko-teh-ničnega in socialnega razvoja. Na drugi strani pa je iz istih nagibov tudi država sama ojačila svojo gospodarsko politično dejavnost, posebno odkar se svetovna vojna in pertur-bacije povojne dobe povsem zmedle predvojno še dokaj zadovoljivo gospodarsko (narodno in mednarodno) samogibnost. Toda niti zasebne grupacije, niti birokratična državna gospodarska uprava nista uspeli zadovoljivo izvrševati kočljivega uravnavanja na tako rahločutnemu področju kot je narodno in mednarodno gospodarstvo. Te povojne izkušnje so posebno po vseh gospodarsko razvitih državah evropskega za-pada in Amerike močno pospešile korpora- tivna prizadevanja, t. j. težnje po postopni izgradnji takega uravnavalnega organizma, iki bi se naslanjal in črpal svoje sestavine iz same organizacije proizvajalnih vej. Država pa naj bi zaradi splošnega značaja urav-navalne funkcije tak korporativni organizem povzdignila na javnopravno ravan, sama pa bi se omejila le na splošno-politične direktive in na nadzorovanje korporativnega narodnogospodarskega uravnavanja. Korporativnih zamisli in organizacijskih načinov je več. Je to vprašanje strukturne stopnje določenega narodnega gospodarstva, političnih in socialnih nazorov in pod. Dejansko danes ni več narodnega gospodarstva, kjer ne bi organizacije raznih gospodarskih in poklicnih vej (»predkorporativni material«) že vršile, ali pa vsaj stremele za izvrševanjem določenih gospodarsko in so-cialno-urejevalnih pristojnosti. Pomislimo le na korporacije kot so Kmetijska zbornica, Zbornica TOI, Delavska zbornica itd, pri nas. Ni nobenega dvoma, da se bo vzporedno z razvojem teženj po potrebi uravnavanega narodnega gospodarstva izpopolnjavala tudi korporativna narodno-gospodarska organizacija. (Dalje.) »STRAŽA V VIHARJU« 48 30. novembra 1939 Karitativni tečaj Enodnevni karitativni tečaj za akademsko mladino je priredila 26. novembra v Marija-nišču Karitativna zveza. Predpoldne so bili trije referati. V prvem referatu je orisal tov. Jan Friderika Ozanam kot poklicnega delavca, znanstvenika-apologet a, socialno čutečega človeka in svetnika. Ravnatelj Prijatelj nam je v globoko zasnovanem govoru: Komunizem in krščanska ljubezen, pokazal važnost pravilnega pojmovanja in upoštevanja Gospodove zapovedi, v kateri so obsežene vse druge: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Ravno kristjani, ki žive tako rekoč v dveh ritmih: v versko-cerkvenem (še hodijo k nedeljski maši in najdejo tudi med delavnikom kakšno minuto za molitev) in brezbožnem-kapitalističnem ritmu, kateremu posvete vse svoje življenje, ®o poleg izvrstno organizirane židovsko-komunistične propagande, posredni pospeševatelji komunizma. Proti integralnemu materializmu in komunizmu moramo postaviti integralno krščanstvo. V tretjem referatu je g. komtur Valerijan Učak podal Caritas v Sloveniji. Krščanska dobrodelnost in ljubezen do bližnjega ni nobeno čustvovanje, ampak prežetost razuma in volje, pomagati bližnjemu v nesreči, moralni ali materialni in se tako sam spopolniti. Ravno v tem se razlikuje od tako imenovane humanitarnosti, ki ji je edina gonilna sila neko brezbarvno človečaastvo. Dobrohotne misli so veliko bolj redke kot dela, zlasti med našim narodom, ki ga zastruplja materializem. Zato je tako zelo važno, da se tudi v tem pogledu prenovimo, kajti reveži so v tem oziru zelo tenkočutni in so za dobro besedo in majhen dar bolj hvaležni, kot pa za večji dar, ki jim ga da kdo z viška in brez dobrohotne misli. Zapoved ljubezni je v prvi vrsti naslovljena na posameznika kot takega in ne na družbo, kajti, če je srce polno ljubezni do trpečega nauka Kristusovega, se bodo odprla tudi usta in roke. Ker pa je beda in gorje vedno večje, in ga posameznik ne more niti pregledati, kaj še mu odpomoči, je potrebna organizirana caritas, ki jo je poznala že prva cerkev, in ki je v zgodovini Cerkve prišla včasih bolj, včasih manj do izraza. V nekaterih državah je organizirano dobrodelnost vzela država popolnoma nase, toda v glavnem le zato, da omeji Cerkev, ki je na tem področju dolga stoletja tako plodonosno delovala (Cli-nyški samostan v Franciji je na primer sam nasičeval dnevno po 7000 revežev itd.). V Sloveniji deluje danes 35 konferenc, ki zbero in razdele potrebnim nad 2 milijona dinarjev. Elizabetnih družb je 16, ki izdaja potrebnim letno nad 200 tisoč. Popoldne je tov. Praper podal nekaj točk za karitativno udejstvovanje akademske mladine. 1. Vsakdo naj vidi v svojem poklicu predvsem velik socialen pomen. 2. Caritas je treba študirati tudi kot znanstvo. 3. V Vincencijevih konferencah naj se pripravi za čisto karitativno delo na mestu, kamor ga bo postavilo življenje. Po večernicah in pogovoru pri čaju smo odhajali iz Marijanišča hvaležni vsem prirediteljem, ki so nam mnogim s tečajem odprli nove poglede na širno polje krščanske ljubezni. Za danes samo tole: V Ljubljani je pričela letos izhajati »Slovenska mladina« — mladinski list za leposlovje in kulturna vprašanja. Odgovorni urednik je novinar Ivo Grahor. Slišal sem že tu in tam kaj o tej novi »Slovenski mladini«, danes pa sem dobil peto in šesto številko v roke, ne da bi jo iskal. Kar zanimiva je... Tako piše n. pr. neki K. v uvodniku »Mladinski problemi«: »Primer takega skupnega nastopa velike večine mladih ljudi istega kraja nam je lahko mladina naše prestolnice (Beograd), kjer se jih od 9000 tamošnjih visokošolcev udružilo (»Slovenska mladina« bi lahko vsaj slovenski pisala. Ne verjamem, da bi Cankar, ki ga rada navaja, kedaj »udruževal«!) ni nič manj kot 7000 in to mimo vseh političnih in svetovno nazorskih diferenciacij ter pokrenilo skupno s srednješolsko mladino močno mladinsko gibanje, katero ne predstavlja samo doma najagilnejše mladinske organizacije v državi, temveč igra tudi še dokaj vidno vlogo pri mednarodnem mladinskem gibanju« (str. 67.). K temu spomnimo samo na pisanje »Anti-marksističnega biltena« v Belgradu, ki je večkrat krepko in določno označil nositelje tega »močnega mladinskega gibanja« (o tem smo poročali tudi v našem listu), o njegovem mednarodnem pomenu pa smo že tudi v »Straži v viharju« marsikaj zapisali v zvezi z raznimi svetovnimi kongresi za mir v Ženevi in New-yor.ku, kar bo še danes držalo. Drago Jeran pa polaga v usta kmečkega otroka vprašanja o vzrokih neenake razdelitve dobrin nad ljudmi. In dedek mu odgovarja: »Ah, tiho bodi, ne sitnari no toliko. Saj veš, da nas je manj, a njih veliko. In da je bog uredil to tako.« (podčrtal jaz.) In še dalje v noč premišlja Tonček: »Zakaj je bog uredil svet tako?« (str. 71.) In — Lp — v »Oporoki« samo dve strani naprej: »Vprašam vas, ljudje božji, ali so to pravico naredili ljudje ali jo je naredil bog, da smerno živeti, delati pa ne?« (podčrtal jaz.) »Slovenska mladina« je prav gotovo namenjena srednješolski mladini. Zato so dobila uredništva listov, ki jih bero srednješolci, poziv kraljeve banske uprave, naj se strogo drže Breznikovega in Ramovševega Slovenskega pravopisa, ki je s šolskim letom 1937/1938 uveden kot obvezen po vseh šolah. V pravopisu pa beremo na str. X., da se pišejo z veliko začetnico: Bog in imena, ki jih rabimo o Bogu. — Pa tudi brez ozira na to bi bila dolžnost urednika Grahorja, ki je vendar novinar, da Slovenski pravopis upošteva tudi takrat, kadar gre za Boga, ra- zen seveda, če se je' novo mladinsko giban)e V odreklo Bogu in se zadovolji z bogona. tem primeru pa se tudi Bog in slovenski narod odrekata taki mladini, čeprav si sa®°" zvano lasti ime »slovenske mladine«. In še eno o zlorabi slovanske ideje. M®" jan S. S. je v »Slovanskem sonetu« zapel: »Zapad in vzhod: Skelet — Življenje .• •* Drugi del soneta nas sili, da to prim®r° nanesemo na družabni red Zapada in Vzhod3 = boljševizma. Glasi se: »A kmet je oživel, ni več garal, uprl se je in valptu grad zažgal.« »Slovenska mladina« piše v prid ko®®' nistom. Toda danes je prepih tolikšen, da *e megle kmalu razprše in postane viden pravl obraz. Državna trgovska akademija, Maribor. 'Naš krožek trenutno še ni uradno ustanovljen, a deluje že polni dve leti in stopa®0 s tem tednom v naše novo leto. Napredek *° uspeh našega dela je lep. Iz nič smo ustvarili krožek, sprva je bil slab, ,a že po neka! mesecih smo uvedli uspešno tedenske sestanke, ki so nam poleg skupnih ciljev Slovenska dijaške zveze, služili tudi namesto verouka-»Iz malega raste veliko«, pravi slovensk1 pregovor. V drugem letu pa se nam je p°" srečilo navdušiti za naše ideje vse ostale Čl®' ne, ki preje niso preveč aktivno sodelovali v našem krožku. Dokazi k temu so razni krožki, v katerih se tovariši vežbajo za to in ono, a največji dokaz pa je nabiralna akcij® za obmejno slovensko mladino, kjer so na& člani nabrali preko 2.600 din, kar je sorazmerno za naš zavod zelo veliko. Na tem ®e' stu se najlepše zahvaljujemo ravnateljsfv®1 vsem gg, profesorjem in vsem ostalim tovarišem in tovarišicam, ki so nam v tej ple" meniti akciji zelo pripomogli do tako lepež* uspeha. Znali bomo biti hvaležni! Tudi v naslednjem letu mora naš krožek beležiti uspehe, večje od prejšnjih. Preskočili bomo še zadnje zapreke, ki ovirajo ustanovitev tega krožka, nakar nam bo delova®ie znatno olajšano in uspeh zagotovljen. Knfiževnost Dinarski dan Stal sem pred cerkvijo. Vlažna in mrzla poznojesenska megla je pokrivala hiše; strehe in zvoniki so se izgubljali v sivini. Življenje je teklo mimo mene kot na platnu: iz megle se jer zvonč pojavil tramvaj in spet izginil. Ljudje so prihajali iz megle in odhajali vanjo. Slišati je bilo samo še njihove korake, ki so zamirali v daljavi. Zdelo se mi je, kot da stojim v čarobni polkrogli. Tedaj so v cerkvi zabučale orgle. Po trgu je prihitel lepo oblečen gospod s svojo ženo. Pozdravil sem ga in naprosil za malenkosten prispevek. »A, to je pa Slovenska straža, kajne? SDZ pa pobira?« »Prav, prav! Za našo stvar rad dam!« Spustil je v nabiralnik Srebrnjak in ponosno stopil po stopnicah v cerkev. Ozrl sem se okoli in zapazil gospoda, ki je hitel preko parka proti cerkvi. Že oddaleč je opaziil nabiralnik in vprašal: »Za koga pa nabiraš?« »Za revno deco ob naši severni meji, gospod!« »Na, tu imaš kronco!« In spustil jo je v puščico. »No, še dve ti dam,« je po premisleku dejal in jih z ironičnim nasmehom spustil v puščico. Že mi je bila na jeziku trpka beseda: Saj ti ni treba, če težko daš!, a sem se le vljudno zahvalil. Kratko je odkimal z glavo in stopil na prvo stopnico. Tedaj se je obrnil in dejal: »Čakaj, še eno ti dam, da bo cel dinar!« In sprejel sem tudi tisto kronico z zavestjo, da je cenjeni darovalec zadostil svojemu ponosu. Po pločniku je prišel gospod. Videl sem, da ni namenjen v cerkev, zato sem stopil k njemu in ga poprosil. Ozrl se je in rezko dejal: »Za klerikalne stvani ne dam!« »Za siromašno deoo!« sem zaklical za njim, a on se ni ozrl. Potopil se je v meglo... Spet so prišli ljudje lin vsi so darovali: eni iz usmiljenja, drugi zato, da se me iznebe. Medtem pa so v cerkvi donele orgle in zvonovi so zvonili v nevidnih višavah. Mrak se je še bolj narasel, polkrogla se je še bolj skrčila. Iz cerkve je prišla slabotna ženica. Sključena je težko stopala navzdol po stopnicah. Pri tem ji je ruta zlezla globoko na teme. Ko je prišla na 'trg, seje globoko oddahnila. Tedaj je zapazila mene in moj nahiralnik. Boječe in drsajočih korakov se je približala: »Za kaj pa pobirate, gospod?« »Za revne otroke ob naši koroški meji, mati. Maribor, Prevalje, gornja Štajerska...« »Za revne otroke? Oh, osem sem jih imela. Pet jih je padlo v vojni. Zdaj so pa spet taki časi, da se nas Bog usmili! iDinar bom dala, če lahko, več nimam, ko sem sama reva!« »Bog vam povrni, mati!« S tresočo se roko je spustila svoj črni dinar v puščico. Izpoved te žene me je pretresla. Ona je žrtvovala iz srca! Njena izpoved je bila izpoved žene, ki jo je življenje sklonilo do tal. Pet sinov je žrtvovala domovini, tri hčere so ji umrle in ona sama je ostala na svetu. Tedaj se je razbegnila megla na vse strani in pred mano je zasijala ulica, dokler se niso spet zgrnili oblaki in je začel tiho in pokojno rositi nedeljski dež... č. M. * BI. P. J. Eymard, Presveti zakrament IL del. Premišljevanje o sv. obhajilu. Iz francošline prevedli ljubljanski bogoslovci l. 1939. Cena za akademike: broš. izvod 20, vez. z rdečo obrez 25, z zlato obrezo 30 din. Zoložila kongregacija duh. in bogoslovcev ? Ljubljani. Knjiga obsega 354 strani. Vse življenje in delo bi. Petra Epmarde je bila himna presv. Rešnjega Telesa: Ad°r° Te devote, latens Deitas. Bog ve, koliko dolg»* ur je preklečal pred tabernakljem. V molitvi in premišljevanju se mu je odgrinjala prena, ki zakriva veličastvo Najsvetejšega, ^ biva pod podobama kruha in vina. Malokomu je dana ta milost. Navadno P1"6' jema človek sv. obhajilo brez izrednih do*1' vetij, brez pretresljivih spoznanj in čustev\ Zato je potrebno, da od časa do časa P°^' vimo in osvežimo svoje versko življenja 1 duhovnim berilom, ki nam nudi nove plod° vite misli. Posebno tistim, ki pogosto pre]e majo sv. obhajilo, priporočamo Eymardova premišljevanja kot pripomoček za dobro P?1 pravo in zahvalo po sv. obhajilu■ Nehate?6 poglavja so prav primerna tudi kot molitven& za sv. mašo. To odlično delce verskega «l°v' stva, ki je svetovno znano in povsod visoh0 cenjeno, bo slehernemu bravcu nudilo drag0 ceno pobudo za notranje, versko življenje- Knjiga se naroča na naslov: Kongreg0 cija duhovnikov in bogoslovcev v semenišč' Ljubljana.