Iz velikih dni boja za naše življenje
Presenečenje
Bilo je 28. oktobra 1941, okrog 13. ure. Dan je bil pust in meglen. Ponoči je zopet zapadlo nekaj snega tako, da je bila vožnja s kolesom otežkočena. Odlo-čil sem se, da obiščem vas pod Krimom. Peljal sem se s kolesom po Ižanski cesti. Bil sem že mimo Keršičeve hiše, ko sem v megli približno deset metrov pred seboj zagledal grupo italijanskih vojakov. Hi-tro sem se obrnil in se vrnil nazaj na dvorišče. Keršičeve hiše. Kolo sem prislo-nil ob zid in se skril v hlev. V jasli sem zakopal šop Slovenskih poročevalcev ka-tere sem imel pri sebi. V hlevu je bilo temno in mudilo se mi je, poleg vsega pa sem v vsej naglici z eno nogo stopil v ve-dro, polno vode. Hitro sem si pomagal in osvobodil čevelj, ki se mi je zataknil v posodo. Bil sem že pred hlevom, ko so prišli Italijani. Na steni je visela konjska oprema. Pričel sem si jo z zanimanjem ogledovati,sam sebi sem prigovarjal, da je že dotrajana in jo bo potrebno zame-njati. V tem pa so me Italijani že obkolili in me začudeno gledali izpod čelad. De-lal sem se kakor, da jih ne vidim, obrnil setn se in šel proti hiši - ob špalirju naperjenih pušk. V tem je iz hiše prešel gospodar Keršič hitro sem mu zavpil: »Prišel sem pogledat komate, kmalu jih bom prišel popravit. Mi posodiš tlačen-ko, bolj prazno imam kolo!«
V tem mi jo je njegov sin tudi prinesel in navidezno sem polnil zračnice.
Hotel sem prijeti kolo, ko me je zgra-bil za roko vodje patrole in mi rekel v očitnem primorskem narečju: »Zakaj ste bežali, ko ste nas zagledali?« To vpra-šanje je še nekafkrat ponovil.
Prisiljeno sem se zasmejal in mu odgo-
voril, da imam na kolesu italijanske zrač-nice, katere pa morajo biti večkrat in močno natlačene. Jezno je odgovoril, da mu ni mar, pa čeprav so ruske. Nadalje so me spraševali tudi kje delam. Odgo-vril setn, da v Tobačni tovarni.
V ta mučni pogovor pa se je vmešal gospodar Keršič, oče legendarnega Pavla Keršiča - Ježka. Izmazal me je, češ da slabo zaslužim in dodatno delam, da lah-ko preživljam družino. Na kolesu pa sem imel tudi torbo v kateri sem imel vedno shranjenega nekaj sedlarskega orodja in zaščitnih jermenov za komuflažo. Prav tako pa sem bil dogovorjen tudi s Škafar-jevo družino na Ižanski cesti, da se lahko vedno izgovorim na njih, če me slučajno zaustavijo na cesti. Podoben dogovor pa sem imel tudi s Snojevim Francetom v vasi Lipe na koncu Crne vasi.
Italijanski podoficir je bil z mojim od-govorom očitno zadovojen, zato mi je strogo naročil, da se moram pred osmo uro zvečer vrniti nazaj, sicer bo straža streljala.
Patrulja je odšla in čez noč zasedla hišo Jožeta Pozarška na Ižanski cesti. Po Po-ročevalca in letake je odšla v hlev Kerši-čeva hčerka Lojzka. Literatura je kmalu bila razpečana na vsa potrebna mesta. Naglo sem pohtel v Brest, kjer sem imel dogovor s članom vaškega odbora Jože-tom Prekom. Prespal sem pri svojih star-ših. Moja mama mi je bila obveščevalka in kurir.
Moja pot iz Bresta se je zaključila na-slednji dan. Obiskal pa sem še gostilni-čarko Nežko Škrjanc v Mateni, ki je bila moja zaupnica vseskozi do dokončne osvoboditve. Tisti dan sem svoj zadnji obisk opravil pri družini Ukmar v Ma-teni.
MATIJA ŠKRABE