182 * Dopisi. Na Dunaj i 3. rožnika, b — Pogostoma se bere v časnikih, da sedaj ko francozka armada miruje, cesar Na- poleon „študira" turško vprašanje, posebno pa še menda nemško, ker mu v Berolinu, v slovitem mestu nemške omike s svojo omahljivo, sebično, šaljivo politiko prav po volji strežejo in ga tako rekoč silijo, da bi jim skorej po francozki šegi napravil godbo in ples! Vendar imeli bodo česar išejo, in takrat Bog pomagaj, ker vojska bo „lokalizirana". Tako je s tem nemštvom, v politiki in veri ne-zedinjenim: eni služijo hote ali nehote Napoleonu, drugi so bolj sami za-se; le mala stranka se morebiti še proti jugu milo ozira! Zatoraj nam ne gre nikakor v glavo, kako da se more še tista ljuba nada gojiti, da le od tam je nam še zveličanje in pomoč v teh razvetranih iu hudih časih, da Avstrija mora nemška biti, da si mora nemško politika usvojiti in ž njo naprej doma in drugod proti vsem postavam iu narodovskim pravicam! Tako jo namreč naše dunajska časništvo gode in pri vsaki priliki dolgo in široko po sveta trobi, resnico kali in ljudi moti in slednjič prave podstave k edinosti in občnemu porazumljenju jemlje. Vendar čemu to! Sto- in večkrat so že pametni možje rekli, da mora Avstrija «vojo avatrijansko politiko imeti, ki ima korenine v cesarstvu, v raznih narodih obširne deržave z njih historičnimi pravicami in pridevki, da bodo v miru in edinosti zedinjeni znotrej močni, zunaj hrabri in časteni. Čudno pa je tudi to, da celo tisti nemški časniki, ki se katoliški imenujejo, pri nas velikrat z nekako pobožnostjo in proti pravemu doznanju in zahtevanju le in vedno le nemštvo priporočajo, in češ, tem se mora verjeti, ti imajo prav, gredo drugi za njimi, dokler spet kaka vihra svoj mogočni „stoj" nasproti ne zagromi, in se potem eden druzega osup-njeno gledajo in prašajo: kaj spet? Exempla sunt odiosa! — Res težavno in imenitno opravilo ima sedanje pomnožena deržavno svetovavstvo, ki se je 31# majnika pervikrat k posvetovanju snidlo. Da bi po svoji moči kolikor toliko k občnemu pridu doveršilo! — Te dni stoji pred očitno sodbo siloviti hudodeinik z imenom Janez Smidt, kupčijski mla-deneč, ki je, kakor so „Novice" že ob svojem času povedale, obdolžen, da je svojega gospodarja 12. marca lanskega leta umoril iu oropal in ga potem v lesenem zaboji zabitega po železnici kakor blago v Galicijo poslal, kjer so ga še le letos mesca prosenca staknili in njega pervega silnega umora obdolžili. Pravda še teče, ker hudodelec ter-dovratuo taji svojo pregreho in vedno le nekega neznanega Berolinca krivega dela, čeravno so mu skorej že na las pregreho dokazali in ga umora prepričali. Ž njim ste tudi dve ženski, ki ste mu dobro pomagale, da so dalje umorstvo zakrivati in denar zapravljati mogli. Kmali bomo vi-dili, kakošen kruh si bo spekel iz te moke! Iz Gorice. — Drage „Novice", skazite mi ljubav in natisnite sledeči poziv do vseh slovenskih pisateljev. Iz ljubezni do mile slovenščine in do svojih dragih bratov sem sklenil, izdati za novo leto 1861 precej obširno slovensko knjigo pod naslovom „Vile slovenske". Če ravno imam že veliko gradiva poetičnega in prozaičnega pripravljenega v ta namen, se mi vendar ne zdi še zadostno taki nalogi. Da"si tedaj v tem, ko grem po Heleno, tudi Nestorja in Ulisa zadobim v svoj namen in v hasen naše literature, vabim častite gosp. pisatelje slovenske vse, naj me podpirati blagovolijo v tem važnim započetji. So-stavki vse baze in pesmi, če imajo le krepko moralno idejo za temelj, bojo našle svoje priložno mesto. Hymni, elegije, balade, romance, sonetje, glose, basni, alegorije, epigrami, zastavice, smešnice in — kdo ve imena, šteje rodove ?u vse to bo prijazno in hvaležno sprejeto. Tudi prevodi, ki jih nekteri žalibog! še pisano gledajo, mi bojo prav po godu, posebno prevodi iz Litvanskega in iz starokiasične literature. Izuzeti so pa politični spisi in pa tisti, „qui ad facultatem argutiorum conducunt", to je, nočem sofistike ampak prave filosofije. Prosim pa tudi nadepolne mladenče, ako imajo kakoršne si bodi sostavke ali pesmi, kterih iz boječnosti niso še zaupali „žitja ptujšini", naj mi jih berž ko je mogoče 183 pošljejo; prekuhati mešanico bo moja skerb. V frankiranih pismih naj se mi pošljejo spisi pod nadpisom: Franz Za-k raj še k in Gör z im Küs t en lan d e". Nadjaje se da povabljeni gospodje bojo na oltar slovenskega slovstva radi žertovali mnogoverstnega blaga svojega uma, da tako „iz malega stvar naraste velika in slavna", sklepam pa ta poziv z mogočnimi besedami našega pevca: Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se, Krasno bo sad slovenske reći ob uri dozorel 5 Gani se verli ratar! sin bo veselo sejal. Cvetju se ćudil unuk unuka unukove žetve! Franc Zakrajšek. Iz Gorice 31. maja. M. S. — Naše mesto dobiva vsaki dan novo podobo. Sozidalo se je poslednji čas mnogo novih poslopij, napravile so se nove ceste in sprehajališča, zasadili se novi drevoredi, za ktere našim prednikom celo nič mar ni bilo. O veličanskem mostu čez Sočo ste „Novice" že same večkrat pisale. Govori se zdaj tudi, da bodo čisto novo cesto izsred mesta naravnost na kolodvor napravili , kamor železnica iz Tersta pride in se odtod po laških livadah vije. — Polje dosti lepo kaže; al „kavalirji" (zidni červiči) se spet letos slabo sponašajo, kakor slišimo skor po vsem Laškem,^ kteremu je nekdaj svilarstvo toliko dobička donašalo. Cerviči nek spet zlo bolehajo. *) — Tako imenovani „lepi svet" — kakor Nemec ženskam pravi — se čedalje bolj širi; obroči ženskih kril so se tudi pri nas na kmete zaplodili. Oče se jezijo, ko vidijo, da obročev na kadeh manjka, — al mati, ki neumnost hčere rada prikriva, se izgovarja, da nič ne ve, kam da so obroči s kadi prišli. In tako vse nič ne pomaga; „moda" je sa-movladarica, zoper ktero je vsaka beseda bob v steno; tako je bilo in tako bode! Iz Zagurja na Notranjskem t. junija......r. Očitna zahvala prebivavcov bistriškega okraja m i loseren i m dobrotnikom svojim. Silna suša in požrešni červ sta lani napravila celi deželi znano nadlogo. Presvitli cesar in obila množica dobrotljivih Kranjcov so na mili klic Njih eksc. visokočastitega deželnega poglavarja gosp. grofa Chorinski-ga nam prihiteli na pomoč, da-rovaje nam dnarja in žita. Naš častivredui okrajni predstojnik Šusteršic s prejetim dnarjem modro gospodarijo: turšiče, ajde, ječmena, fižola in krompirja so nakupili in po presoji častitih gospodov fajmoštrov in županov po potrebi od časa do časa revežem odmerjajo. Tako so potrebne z mnogoverstnim semenom preskerbeli in lačne še vedno z živežem oskerbujejo. Bog daj! da bi jim do prihodnje žetve te zaloge ne zmanjkalo. Blagi dobrotniki naši vsi! Ce po besedah Odrešenikovih kozarec hladne vode ne bo brez plačila, koliko plačilo čaka Vas, ki ste revnim bratom svojim solze posušili, lačne glada rešili, jim prazne njive obsejali! Prejmite s temi versticami preserčno «ahvalo in očitno zagotovilo, da ste si z miloserčnostjo svojo postavili * hvaležnosti spominek pri nas, ki ga tudi najhuja burja po-derla ne bo! Iz Ljubljane. General-komanda iz Verone ne pride v Ljubljano, kakor se sedaj sliši, ampak v Videm, kjer imajo obilo prostora za nje stanovališča. Kakor nekdaj Gvelfi in Gibelini si stojite sedaj dve stranki Ljubljančanov nasproti : ena togotna, da ne pridejo novi gosti, druga pa vesela — vsaka meri po svoji vagi. Kdo če sodnik biti? Po naših mislih bi bil sv. Mihel pravo povedal. Toliko bolj pa želi sedaj vsak, da bi deželno poglavarstvo Krajni ostalo. — Občna povest niča, ki je po mnogih overah dozdaj se zakasnila, bo začela že ta mesec izhajati ko doklada „Novicam". — V nedeljo je v gornji Šiški neka žena rodila trojčke (3 fantiče) žive in zdrave. Dobra letina! — *) To so nam poterdili tudi Lahi sami, ki so te dni o kokonskih zadevah v Ljubljano prišli. Če bojo ćerviči tudi letos v naših krajih zdravi, se bojo dali kokoni po dobri ceni spečati. Vred. „Presse" piše iz Ljubljane, da vse „živejše gibanje" kakor v drugih mentih se je po 1. maji tukaj med obertniki in rokodelci začelo. Kje nek je gosp. dopisnik to novico dobil? Nam ni o tem nič znano. — Ravno smo zvedili žalostno novico, da je gosp. baron Laz zar i ni v Smledniku nanag-loma umeri.