DUHOVNI PASTI R. Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto. XXV. letnik. V Ljubljani, maj 1908. V. zvezek. Bela nedelja. O veri. Blagor jim, ki niso videli in so verovali! Jan. 20, 29. Jezus Kristus je prišel na svet, kakor je sam rekel, „iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega." Izgubljeno pa je bilo vse po grehu prvega človeka. Ves svet je bil zaklet in kakor v močne verige okovan, iz katerih se ni mogel rešiti. Prišel je Sin božji 'n on, ki je človek postal, zvršil je to, kar človek sam nikakor ni mogel storiti. — In s čim je on vse to storil? S tem, da je prinesel na svet pravo vero, pregnavši temo zmot, da je svoj uk potrdil z neovrgljivimi velikanskimi čudeži in s svetim življenjem. Krono vsemu svojemu delovanju in poučevanju pa je postavil s tem, da je umrl na svetem križu iz lastne volje in iz groba častitljivo vstal iz lastne moči. Zato pravi sveti Pavel: »Ako pa Kristus ni vstal, je prazno naše pridigovanje, prazna tudi naša vera." In kaj je bil glavni namen vsega tega? Tudi to nam Kristus sam pove, ko pravi: „Da vsi časte Sina, kakor časte Očeta" (Jan. 17, 3.), da se po tem spoznanju in prepričanju, po tej veri vsi ljudje zveličajo. Verovati torej mora, kdor hoče svoj namen doseči, kdor se hoče zveličati; verovati mora vse, kar je Jezus Kristus učil, vse, kar uči še sedaj od njega ustanovljena sveta katoliška Cerkev, kar je takorekoč zapečateno z dragoceno krvjo Sina božjega. Ker je Bog sam, neskončno modri, vse to učil, zato moramo verovati. Pastir 1906. 17 Ko je bil sveti mučenik Roman mučen pred prefektom Asklepijadom, zaklical mu je v silnih mukah: „Ako mojim besedam ne veruješ, vprašaj onega otroka, ki je gotovo brez zvijače ; iz njegovih ust boš slišal resnico!“ In takoj so se vresni-čile besede psalmistove. „lz ust otrok in sesajočih si si hvalo napravil, da pokončaš sovražnike svoje," ker otrok je zavpil v naročju svoje matere: »Kristus je pravi Bog." Prefekt, ves prestrašen zaradi tega, vpraša besen same jeze: »Kdo ti je to povedal?" In otrok odgovori: »Meni mati, materi pa Bog!“ Kristjani, kdorkoli je vprašan, odkod ve skrivnosti svete vere, odgovoriti mora, kakor je odgovoril ta otrok: »Mene je naučila sveta mati katoliška Cerkev, materi pa je Bog razodel. Bog je razodel, zakaj se je včlovečil, zakaj je učil, trpel, od mrtvih vstal, zakaj pride sodnji dan zopet sodit žive in mrtve." O tem pričevanju govori v današnjem listu sv. Janez: »Preljubi, vse kar je rojeno iz Boga, premaga svet, in to je zmaga, ki svet premaga, naša vera. Kdo je pa, ki svet premaga, kakor tisti, ki veruje, da je Jezus Sin božji? ... In Duh je, ki pričuje, da je Kristus resnica.“ O tem govori tudi Kristus sam v današnjem evangeliju, ko graja apostola Tomaža rekoč: »Ne bodi neveren, temveč veren," in nadalje: »Ker si videl, Tomaž, si veroval, blagor jim, kateri niso videli in so verovali." Takih nevernih Tomažev je bilo vedno dovolj na svetu, takih je prav mnogo, zlasti v naših časih. Mnogi so, ki so že pozabili, kaj se pravi verovati, ali pa tega še nikoli vedeli niso, marsikdo ima o veri krščanski tako čudne pojme in nazore, da se z vsako drugo rečjo ložje združijo, kakor s krščanstvom. Zato hočemo danes govoriti o veri, in sicer, kaj je vera v krščanskem smislu in kaj ni. Prvo vprašanje v katekizmu se glasi: »Kaj se pravi krščan-sko-katoliško verovati?" In odgovor na to: »Krščanko-katoliško verovati se pravi, vse za resnico imeti, kar je Bog razodel in nam po katoliški Cerkvi zapoveduje verovati." Verovati se pravi torej, nekaj za resnico imeti, kar sami ne moremo prav spoznati in umeti, a se zanašamo na resnicoljubnost tistega, ki nam pove, za resnico imeti to, kar nam pove. Čimbolj smo prepričani o resnicoljubnosti človeka, ki nam govori, čimbolj ga poznamo kot poštenega, tembolj in temveč mu verujemo. Dobrim otrokom je n. pr. beseda staršev kakor pribita. Naj jim človek še tako kaj dokazuje, na vse odgovorč z Ogovorom: „Mati so tako rekli, ali: oče so rekli!" In od tega §a nič ne premakne. Čeprav otrok ne spozna, zakaj mu starši <0 ali ono zapovedujejo ali prepovedujejo, vendar uboga, ker Se zanaša na njih veljavo, ker mu je že njih oseba nekaka podava in zapoved. Predragi v Kristusu, ako ti kdo kaj pove in si ti misliš: ^a, to je resnica, kar mi govori, ker ta to ve in on se mi gotovo ne laže, potem mu veruješ. Gotovo bi te bilo sram dvo-•^iti nad tem, kar ti pove kdo, ki je posebno v dobrem glasu Pr' ljudeh. Nobeden bi se ne upal reči mu, da mu ne veruje. Tako in še v mnogo večji meri je s tem, kar verujemo Bogu. Mi verujemo Bogu, ali verujemo v Boga, ako imamo vse t° za resnico, kar nam je razodel, in sicer imamo zato za resnico, ^er nam je on razodel, ki je večna resnica. Verujemo mu, za resnico imamo, čeprav tega ne vidimo, kar verujemo, čeprav *ega ne razumemo. Ako imamo za resnico, da so na nebu solnce, luna in 2yezde, ker jih vidimo, ako imamo za resnico, da v enem in istem kraju ne more biti obenem noč in dan, tega še ne verujemo, ^er to le spoznavamo, to razumemo tako dobro ; to vse se raz-UtT*e samoobsebi. To torej se ne pravi še verovati. — Verovati Se pravi za resnico imeti to, kar ne vidimo, ne spoznamo, kar '•'e.no le od koga drugega, ki nam je povedal. Sveti Avguštin Pravi: „Quid est enim fides, nisi credere, quod non vides." Krščansko-katoliško verovati pa se pravi, za resnico imeti Vse to, kar nam je Bog razodel. Kar nam je Bog povedal, pa Venio iz svetega pisma in ustnega izročila, in to dvoje hrani, Pfr in razlaga sveta katoliška Cerkev, in ta pa uči po svojih s*užabnikih, duhovnikih, ki so Kristusovi namestniki. Torej se Prayi krščansko-katoliško verovati, za resnico imeli vse, kar nas sveta katoliška Cerkev po svojih duhovskih služabnikih. To *0rej in nič drugega je prava vera katoliška, vera edino pravo, P° kateri se je mogoče zveličati. Zato pravi Kristus sam: „Kdor čerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik." n drugje: „Kdor vas posluša, mene posluša." „Kdor veruje in 'e krščen, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen " ^ark. 11,16.) „Brez vere ni mogoče Bogu dopasti; zakaj kdor . °če k Bogu priti, mora verovati, da je, in da tiste, ki njega '^ejo, poplačuje." (Hebr. 11, 6.) — In tridentinski zbor uči '‘rid. sess. 6. c. 8.), da apostol s tem pravi, da je „vera temelj 17* in korenina opravičenja v milosti božji." Kakor hiša brez temelja in drevo brez korenin ne moreta stati, tako človek brez vere ne more biti v milosti božji, torej tudi ne zveličan. Verovati moramo torej, kar nam je Bog razodel, in to kar nam je razodel, uči nas sveta katoliška Cerkev. — Bog človeka ni prepustil po grehu kar samega sebi, naj živi po svoji spačeni volji. Pokazal mu je svojo božjo voljo in odkazal pot, po kateri mora hoditi, ako se hoče zveličati. Dal mu je postave po očakih in prerokih, ki so v prerokbah čedalje bolj natanko razlagal voljo božjo in tirjali, da se po teh postavah in zapovedih živi. In ko so se časi dopolnili, je prišel Sin božji sam na svet, ljudi učit in zveličat; svoj božji nauk in svoje poslanstvo božje je spričal z mnogimi čudeži, ker učil in delal je tako, kakor še nikdo pred njim in tudi ne za njim. On je rekel: Jaz sem poti resnica in življenje; nikdo ne pride k Očetu drugače, kakor po meni!" — Torej on je pot, po kateri moramo hoditi; le ena pot je, in ta je Kristus; on je resnica, tudi resnica je le ena, in ' ta je Kristus; vse drugo je laž in naj pride odkoderkoli; on je življenje, kdor v njega veruje, ta bo živel v Kristusu vekomaj. Pokazal sem vam torej, kaj se pravi krščansko verovati, kaj je vera v krščanskem smislu. Krščansko veruje le tisti, ki ima za resnico vse, kar Bog uči, ne zaradi tega, ker vidi to in razume, temveč zaradi tega, ker Bog sam tako veli in hoče. Zato pravi Kristus Tomažu: „Blagor jim, ki niso videli, pa so verovali I" Morda se komu malo čudno zdi, da danes tako odločno povdarjam, kaj treba verovati, kaj se pravi krščansko verovati. Ta ali oni bi utegnil reči to, kar se je že večkrat reklo in tudi v časnikih pisalo, da potrebo vere ni treba povdarjati, ker smo vsi kristjani in vsi vemo, kaj nam je verovati in storiti. „Vera pri nas ni v nevarnosti," zatrjujejo mnogi. Kdor tako govori, ta ima zase prav, ker vera pri tistem človeku res ni v nevarnosti, ki jo že več nima, ki jo je že zgubil. Ako sem imel jaz včeraj denar v žepu, pa sem ga zgubil, smem danes reči, da denar ni več v nevarnosti, ker ga več nimam. Ako pa imam denar še v žepu, in je žep le malo strgan, potem je denar gotovo v nevarnosti in sicer v tem večji nevarnosti, da se zgubi, čimbolj je Žep strgan. Tako je tudi z vero. Kdor je vero že zgubil in jo n» kol obesil, ta lahko pravi, da vera vsaj pri njem ni v nevarnosti-Toda kdor pa ima še vero, pa je že omajana, kdor veruje pa^ še nekoliko, a po veri nič več ne živi, pri takem je pa vera gotovo v nevarnosti, da se zgubi popolnoma. In sicer je nevarnost Za vero toliko večja, v kolikor hujših okoliščinah dotični človek ž'vi, v kolikor slabejši druščini se nahaja. Ali ni to res? Zato pa Pravim: Kdor mi desetkrat reče, da vera ni v nevarnosti, temu laz stokrat odgovorim in dokažem, da je v nevarnosti, in sicer v veliki nevarnosti. — Samo na par stvari vas opomnim! Kdor je Sedaj toliko junašk, da očitno spoznava svojo vero bodisi kjerkoli, da se ne sramuje molitve in drugih bogoslužnih del, ta je navadno zaničevan in zasmehovan od mnogih ljudi. Ako sedaj kdo v družbi preklinja in kvanta, tako da človeka rdečica oblija, *anje zato pohvalo, smejajo se mu dobrovoljno in mu pritrka-vajo, češ, „ta pa zna!“ Kdor pa se temu ustavi, in pokrega zaradi take nedostojnosti, kdor hoče govoriti o pobožnih, svetih rečeh, temu se smejajo, tega se že od daleč izogibajo in nm ušesa maše. Ali ni res tako? Marsikdo je, ki se sramuje Goliti, sramuje odkriti se, ko zvoni, a kleti in pridušati se ne sramuje prav nič, še skuša se z drugimi, da bi jih prekosil, kristjani, ali smemo reči, da ima tak človek še trdno vero; ali nima že omajano, ako jo sploh še kaj ima? Koliko jih je, ki gredo radi tudi v najslabejše tovarišije, a v hišo božjo stopiti i'h je sram? Kristjani, sedaj pa sami sodite, ali je vera v nevarnosti, ali ne?! Pa pri vsem tem sem prepričan, da bi se kdo našel, o katerem bi smel reči, da nima več pojma o krščanski veri, pa se bi le še hvalil, da je dober kristjan. A vendar se izgovarja: Jaz verujem le to, kar se meni zdi, kar vidim in razumem." Takemu človeku, ki tako govori, jaz le to povem, da sam sebi laže, da le tako nespameten in kratkoviden, da sam ne ve kako. Ali res *e to veruje ali verjame, kar vidi? Gotovo ne! Amerike marsikdo ni videl, pa vendar vsakdo veruje, da je nekje. Marsikdo Syojih staršev ni videl nikoli, ker so prej umrli, a vendar verizme, da jih je imel; marsikdo ni še videl morja, pa vendar yerjame, da je. In zakaj vse to verjame? Zato ker so mu drugi Mudje to povedali, na katere se zanese. In potem pa se baha, le to veruje, kar vidi! Glejte, in tak človek veruje ljudem, kar mu povedo, Bogu pa, ki je vsegaveden in vsegamogočen, Pa noče verovati; noče verovati to, kar ga uči sveta vera katoliška. Zato so tu na mestu besede sv. Janeza: „Ako človeško spričevanje sprejmemo, je spričevanje božje večje." (1. Jan.) Ako sploh kakemu človeku kaj verjamemo, moramo verovati toliko bolj Bogu, ker on nikoli ne goljufa in se tudi goljufati ne da! Drugi zopet pravi: „Česar ne razumem, tega ne verujem." Tudi tak človek sam sebi laže, sam sebe slepi. Takega bi jaz vprašal, ali ve, kako se n. pr. povžita hrana izpremeni v meso in kri, kako iz malega želoda zraste velikansk hrast, kako je to, da ima človek v spanju odprta ušesa, pa vendar ne sliši tako, kakor ko je zbujen, ali razume, kako zaspi, kako se zbudi, kako to, da vročina nekatere reči omehča, druge strdi itd. Na tisočine naravnih prikazni je, katerih človeška pamet ne more prav umeti in raztolmačiti, a veruje jih pa vendarle. In potem pa se tak človek baha, da verjame le to, kar razume. Ali ni to zasmehovanja vredna ošabnost? Marsikdo tudi pravi: Jaz imam vero poštenega človeka, kar veruje pošten človek, verujem tudi jaz." No, to je zopet čuden izgovor! Samo toliko rečem, da je precej čudna in jalova tista poštenost, ki ne da Bogu, kar je božjega. Pri takem človeku poštenost iščemo zastonj. Kako neki bi jo imel, ko pravzaprav še ne ve, kaj se pravi pošten biti? Tak človek navadno spolnuje od božjih zapovedih le to, kar je njemu všeč, vse drugo mu je deveta briga. Ene reči spolnuje res morda prav natančno, a v drugih pa je slep in gluh in se uklanja najhujšim pregreham. To v očeh pametnega človeka ni nobena poštenost, to je sleparija; to vse ni krščanstvo, to pred Bogom nič ne velja. Kristjani, zato rečem: ni nam treba vere iskati in kovati, ker jo že imamo. Bog sam nam jo je prinesel, on jo je utrdil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Nikdo naj se ne tolaži, češ, moje prepričanje je pravo. Apostol Pavel pravi: „En Bog je, ena vera, en krst." Kristusova vera je prava in nobena druga, in le tisti je pravi kristjan, ki spolnuje vse njegove zapovedi, ker, „nikdo ne pride v nebesa, kakor po Kristusu", s tem, da spolnuje njegove zapovedi. Naj svet zaničuje in zasramuje zveste učence Kristusove, to nič ne de. Mirno srce, dobra vest — to vse prenese; po pravici pravi apostol: „To je zmaga, ki svet premaga, naša vera." Držimo se vere Kristusove čvrsto, trdno, ne mlačno in polovičarsko, in okusili bomo resnico Jezusovih besed (Jan. 7, 17.): »Živite po moji veri in videli bote, da je iz Boga." Ako bomo s Kristusom trpeli in se vojskovali, se bomo ž njim veselili, ž njim slavili zmagoslavje, pevajoč večni Aleluja! Amen. B. V. Druga nedelja po veliki noči. /. O trojnem pomenu križa. (Priložnostni govor za praznik najdenja sv. križa). Ako hoče kdo za menoj . . Lc. 9, 23. .O sv. križ, življenja luč, o sv. križ, nebeški ključ, ponižno te častimo, zvestobo obljubimoI. 11 — tako primerno poje danes cerkvena pesem, ko se spominjamo onega veselega dneva, ko je 1. 326. cesarica Helena vsa srečna našla sv. križ, »izvoljeno drevo, z rešnjo krvjo oblito, ki nosilo Jezusa je telo.“ Veliko truda in denarja je stalo cesarico, ko je iskala sv. križ. Mi ga najdemo lahko povsod in vsak dan tega življenja; da bi ga našli le tudi po smrti. Našli ga bomo, ako ga sedaj nalagamo na svoje rame in ga nosimo za njim, ki ga je nosil pred nami za nas. Imamo obljubo in pogoj: „Ako hoče kdo za menoj (v nebo) . . .“ Beseda križ ima za nas trojni pomen: 1. oni pravi križ (in njegove podobe) Zveličarja, 2. znamenje križa v življenju, 3. težave, bridkosti, trpljenje . . . Vsakteri teh križev nam je življenja luč, nebeški ključ. Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo, ker si . . . I. Božja volja je pokazala moč in čast sv. križa prej, nego se je našel les Jezusovega križa; cesarju Konštantinu se je zagotovilo: „In hoc signo vinces“. Ker se je obljuba uresničila, je zaljšal križ zastave in prapore, čelade, denarje; dovolila se je vera Križanega: templi malikov so se spremenili v hiše Gospodove ; hudodelci se niso smeli več pribijati na doslej sramoten, odslej častitljiv križ. Cesar je sklenil postaviti na Kalvariji krasno cerkev na čast sv. križu. To priliko je porabila 80 letna cesarica. Našli so tempel Venere, hišo nesramnosti, s katero je bil hotel Hadrijan kristjanom zabraniti češčenje sv. kraja, pristuditi obisk gore. Sed »mentita est iniquitas sibi“ — se je spolnilo: pod razvalinami paganskega templa se je še lažje ohranil globoko podsut sv. križ. Tri križe so našli. Pravi, Kristusov križ se je izkazal z močjo čudežnega ozdravljenja smrtno bolne žene iz mesta. — Večji del križa je ostal tam; manjši del z napisom (rdeče črke na beli deski) so prenesli v Rim. Tu in tam so nastale lepe cerkve sv. križa. S posebnim dovoljenjem papežev so se razposlale treščice križa, ki se pri tem ni zmanjšal (po pričevanju sv. Cirila jeruz. in sv. Pavlina). Čudodelno moč je ohranil do danes. Apostoli so v znamenju križa oznanovali nauk svojega učenika: „Mi pa oznanujemo Kristusa križanega, ki je Judom pohujšanje, nevernikom nespamet." — „Mislil sem namreč, da mi ne gre kaj drugega vedeti med vami, kakor Jezusa Kristusa in njega križanega; beseda o križu je sicer pogubljenim nespamet, njim pa, kateri se otmejo, moč božja. (1. Kor. 1, 17. —2, 2). Iz ljubezni do Križanega so se z veseljem dali križati sv. Peter, sv. Andrej, mnogi mučeniki... Iz križa so usrkavali srčnost v smrtnih mukah, za Križanega so radi dali življenje. Spozna-valci so iz sv. križa zajemali spoznanje in razsvetljenje, stanovitnost in zvestobo. „Knjigo (== križ) mi še dajte," kliče umirajoč Filip Ben. „Pod križem sem iskal in našel studenec učenosti," zatrjuje veleum Tomaž Akv. „Zarad Križanega, čigar spomin danes obhajamo, mi odpusti," te besede so izpremenile krvoželj-nega maščevalca krivice v svetnika. — Device so v sv. križu našle zatajevalno ljubezen do neomadeževane čistosti, moč zoper nevarne skušnjave, zapeljive priložnosti ... v mesu angeli! Glejte in občudujte moč sv. križa! — Zato ga je marsikteri posebno častil in si pridejal ime: „od križa", n. pr. Janez, Pavel, Jožef (5. marca) od križa. Jezus jim je to poplačal: prikazal se temu z bleščečim križem, utisnil onemu rane (Franc As., Katar. Sijen ), obljubil samega sebe v večno plačilo . . . Pred vsem svetom kaže križ svojo moč; gotovo znamenje pogubljenja je, kdor zaničuje, skruni križ: razbije si ob njem ne le glave, pogubi tudi dušo. — Križ je nad vsako cerkvijo, na vsakem oltarju; v krščanski hiši, križ je v šolah; križ ob cestah in stezah, križ nad gomilami; križ med polji in v gošči, med livadami in vinogradi . . . Dober kristjan nosi vedno seboj križec na molku in kako ponosno nosi na prsih zlat ali srebrn križec celo oni, ki že v srcu nima več vere v Križanega. Križ, do Kristusa najbolj sramoten, je postal s Kristusom znamenje časti in slave, zmage in plačila, življenja in zveličanja: pa le s Kristusom, brez Kristusa je znamenje pogube! Častite, predragi! sv. križ, na katerem nas je odrešil, s katerim nas bo sodil Gospod. Odkrivajte se pred njim (kdor bo mene spoznal . . .), poljubujte ga, potožite pred križem svoje vsakdanje križe („poživil vas bom") . . . II. Več ko lesenih, železnih, kamenitih, zlatih in srebrnih pa je križev, katere delajo pobožne roke vernih kristjanov čez sebe, druge osebe, stvari, reči ... Z znamenjem sv. križa si vzprejet v katol. Cerkev, v zibelki so te tolikrat pokrižali mamica, pokrižali te, ko si zapuščal očetov dom. Pokrižujejo se kristjani, ko se vzbude, prej ko zaspe, pred jedjo in po jedi, pred molitvijo in po molitvi; kadar se lotevajo važnega posla ali težkega dela, kadar grozi jeza božja z bliskom in strelo. Dober gospodar prekriža vrata, ko jih zapira, odklepa, ali vsaj ob novem letu; krščanska gospodinja kruh, ko ga načne, otroka, ko ga pošlje od sebe, v šolo, na pašo . . . Nobenega zakramenta ne prejmete brez križa, ker vsi imajo moč od Križanega: krst, birma . . . Ko se ponavlja na oltarju krvava daritev Gospodova nekrvavo, le opazujte, koliko križev napravi mašnik pri vsaki sv. maši! Karkoli vam duhovniki v imenu sv. Cerkve blagoslavljajo, nad vsako stvarjo napravijo med molitvami znamenje križa. Znamenje križa je močno zoper skušnjave in hudega duha, ki se na tem svetu ne boji ničesar bolj, nego križa tako kakor njegovi služabniki cerkva od znotraj, kjer je vse polno spominov Križanega. Na lesu je zmagal satan človeka, na lesu je bil sam premagan. Ti pa, o Jezus, za nas križan, dodeli, da tudi sebe in svoje in vse, kar rabimo, spoštljivo zaznamujemo s sv. križem v blagor duši. Vselej se prekrižavajte lepo, premišljeno, pobožno. Kaj pomaga najlepši križ na čelu, ki misli na zvijačo, goljufijo, nevero. („Kdor ne veruje, bo pogubljen") — kaj na ustnih, ki lažejo, obrekujejo, preklinjajo („Od vsake nepotrebne besede bodete dajali odgovor") — kaj na prsih, ki rede srd, jezo, sovraštvo, maščevanje . . . (»Odpustite, da vam bo odpuščeno" . . .). III. „S svet ga križa božji Sin čez 'zvoljen svet kraljuje, svet’ križ, trpljenja lep spomin, nam milost oznanuje." Odkar je Zveličar odrešilno trpljenje sklenil na sramotnem lesu težkega križa, je križ podoba in znamenje vsakršnega človeškega trpljenja, dušnega in telesnega. V tem pomenu je res: več, kakor je križev iz lesa, kamena ali kovine, več, kakor naredi človeška roka križev: še več je onih križev, katere morajo ramena človeška — rada ali nerada, voljno ali nevoljno, v zveličanje ali kazen — prenašati, ramena vsakega od žene rojenega, kristjana ali pagana, vernega ali nevernega, eno uro ali 90 let starega, milijonarja ali berača, učenega ali neučenega: vsakega človeka brez izjeme. Vseh ne morem našteti, tudi ni treba; sami dobro veste za nje. Hudi križi so n. pr. staršem hudobni otroci, gospodinji slabi posli, učenikom učenci . . . razen teh še tu in tam siromaštvo, bolezen, škoda, nesreča, slaba letina, hudo vreme, toča, zaničevanje, smrt. Težaven križ se zdi grešniku spreobrnenje, pustiti recimo znanje, igro, ples, kletev, žganje, strast, sovraštvo. Zapomnite si: križi od Boga naloženi, se prenašajo lažje, ker nas podpira On, ki pozna moč naše slabosti; neprimerno težji, ostrejši so križi, ki si jih naložimo sami z grehom, lahkomiselnostjo, prevzetnostjo . . . Od Boga vsakemu odločen križ so dolžnosti stanovske s svojimi težavami; na izbiro jih ima obilo; nikomur ne nalaga pretežkega; pozna vaše rame. (Nezadovoljnemu možu je pokazala prikazen celo sobano polno različnih križev: poskusil je tega in onega, pustil je vse, šel vun in naložil zopet svoj lastni križ!) Vsi križi so pravični nasledki greha, izvirnega ali podedovanega, in lastnih, osebnih. Zato je Kristus nase vzel vse grehe celega sveta in na križu nam zaslužil to veliko milost, da nam Bog zaračuni trpljenje in pravično poplača, če trpimo voljno; trpljenje je zaslužno, zveličavno po Kristusu. Kdor v Zveličarja ne veruje, mu trpljenje ni zaslužno za nebesa, naj trpi, kolikor hoče. „Njim pa, ki verujejo v Križanega in ga ljubijo, vse k dobremu pomaga" (Rim. 8, 28.), torej tudi trpljenje. Taki nosijo svoj križ za Kristusom, ki Gospoda ljubijo in se v tej ljubezni trpljenja ne strašijo, se ga veselijo ali si ga celo želijo po zgledu prijateljev božjih: „Trpeti ali umreti — ne umreti, ampak trpeti!" Kogar Bog ljubi, ga tepe; hudo trpljenje, dušno in telesno je pripustil onim, ki so prvi za njim: Svojemu Sinu ni prizanesel, ne Mariji, ne apostolom .. . Slabo znamenje je zanj, komur na tem svetu vse gladko po sreči izide (prstan Polykratov), ker Bog takega sumljivo plačuje v tem življenju, da mu ničesar dolžan ne ostane in ob smrti? „Prejel si že plačilo," mu sodnik odgovori. Nasproti je križ, trpljenje obenem izvir in zagotovilo življenja, plačila, zveličanja. Na križu nam je povrnil Gospod pravico do nebes, pod križem je postala Marija naša duhovna mati, s križem se je zveličalo toliko svetnikov, brez križa se ni ločil še živ človek iz doline solz. Pojdite, zadenite svoj križ vsak dan, povzdignite ga na rame, pritisnite na prsi, položite v srce in če vas reže, prihitite ž njim pred prestol božje milosti, pred tabernakelj. »Oživil, potolažil vas bom," vam zagotavlja oni, ki je nesel najtežji križ pred vami za vas po kamenitih tleh jeruzalemskih ulic. Jezus, ki si za nas težek križ nesal, pomagaj nam, nositi svoje križe za Teboj skoz življenje do groba, do praga večnosti, da se razveselimo v nebesih sadov Tvojega križa! Per crucem ad lucern. Amen. Irenaeus. 2. Zveličarja — dobrega pastirja — veselje in žalost. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Jan. 10, 12. Jezus Kristus se v današnjem evangeliju imenuje dobrega pastirja, ki ljubi svoje ovce, ki jih vodi na dobro pašo, ki jih ljubi tako, da je pripravljen svoje življenje zanje dati. Kdo so ovce njegove, ve vsakdo. Njegova čreda je krščanska cerkev in ovce so pravični, zvesti kristjani; ti poslušajo ubogljivo nauke dobrega pastirja in se varujejo volka, hudobnega duha. Kdor spolnuje zapovedi, katere je Bog dal, ta je, ki posluša glas dobrega pastirja, kdor tega ne stori, ta hiti volku v žrelo. Nebeški Oče je poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da kot dobri pastir vse njemu izročene pripelje v nebeško domačijo. Iskal je zgubljenih ovac in jih na ramah svoje ljubezni znašal v božji dom, v katerega niso smeli zaradi greha. 33 let je izvrševal to veličastno pastirsko službo; doživel je v tem poslu marsikako pastirsko veselje, a tudi marsikako pastirsko žalost in trpljenje. Kot pastir, v poveličanem človeškem telesu, je šel potem k svojemu Očetu v nebesa in tam, sedeč na desnici Boga Očeta, to pastirsko službo še vedno opravlja in jo bo opravljal do konca sveta. Tudi sedaj uživa sicer marsikako pastirsko radost, a mnogo več užije pastirskih skrbi in žalosti. Da bi tudi mi ne množili žalosti in bridkosti božjemu pastirju, hočem vam danes govoriti 1. o pastirskem veselju in 2. o pastirskem trpljenju Zveličarjevem. I. I. 1. Božji Zveličar se veseli, 1. ako se grešniki spreobrnejo. To nas uči sveti evangelij, ko nam popisuje, s kako skrbjo išče dobri pastir zgubljene ovce in s kako ljubeznijo jih nosi nazaj v svoj ovčjak k svoji čredi. Kako lepo govori! »Kdo izmed vas, pravi, ki ima 100 ovac pa eno od teh zgubi, ne zapusti 99 drugih v puščavi in gre iskat zgubljene, da jo najde. In ko jo najde, zadene jo vesel na svoje rame in ko pride domov, skliče svoje prijatelje in sosede in jim pravi: Veselite se z menoj, ker našel sem ovco, ki se je izgubila." (Luk. 15. 4.—7.) Glejte, tukaj veselje pastirjevo nad najdeno ovco, veselje nebeškega pastirja nad zgubljenim, a poboljšanim grešnikom! Ali hočete še kaj natanč-nejega o tem zvedeti ? a) Pomislite njegovo srce! Njegovo srce je najblažje, naj- velikodušnejše; njegovo srce je polno ljubezni in sočutja. Njegovo srce je morje usmiljenja in dobrotljivosti. Zato je Jezusovo srce tako veselo, ako se kak grešnik spreobrne, ker Gospod druzega ne želi, nego da se vse duše zveličajo in rešijo; zato je trpel, zato umrl in bi rad še 1000 krat umrl, ako bi bilo potreba. b) Pomislite na njegovo delovanje! S kolikim veseljem je sprejel grešnike, ki so zapustili pot pregrehe in se odkritosrčno spokorili! Spomnite se na Marijo Magdaleno, na desnega razbojnika, na sv. Petra in na druge grešnike in grešnice! Kako zelo se veseli poboljšanih grešnikov, popisal je v priliki o zgubljenem sinu. „Sin je vstal, kakor se glasi prilika, in je šel k svojemu očetu. Ko je bil pa še daleč, zagledal ga je njegov oče in ga je ganilo in mu je tekel nasproti, oklenil se ga je okoli vratu in ga je poljubil. Potem je rekel hlapcem: Prinesite mu hitro najlepše oblačilo in ga oblecite in dajte mu prstan na roke in čevlje na noge. Pripeljite tudi pitano tele in zakoljite je, tako se hočemo veseliti in gostiti. Zakaj ta moj sin je bil mrtev, pa je oživel, bil je zgubljen, pa je zopet najden." (Luk. 15. 20—25.) Tako se božji pastir veseli, ako se grešniki izpreobrnejo. Grešnik, morda je že dolgo od tedaj, ko si zapustil tudi ti pot, ki pelje v nebesa in si se vrgel v pregrehe, da, celo v prepade hudobij. Morda ni več pregrehe, katere ti ne bi storil, ali hudobije, v katero ne bi se zapletel. Tvoji grehi so »rdeči kakor škrlat" (Iz. 1. 18) in »leže na tebi kakor težko oreme" (Ps. 37. 5.) Naredi tudi ti veselje božjemu pastirju, da se spreobrneš. V kolikor globokejši prepad hudobij si se pogreznil, toliko večje bo njegovo veselje nad tvojim spreobrnenjem. Ne obotavljaj se, operi svojo umazano dušo v dobri spovedi v krvi božjega Jagnjeta, v njegovih ranah, in ostani potem stanoviten v ljubezni in zvestobi do njega. 2. Božji pastir se veseli, ako duše pridejo do popolnosti. To se zgodi v dan njih srečne smrti; tedaj dospejo do svojega cilja in gredo v večno življenje. Tedaj je pri kraju vsa nevarnost za zveličanje, boj je končan, tedaj je Bog sam njih »neizmerno veliko plačilo." (1. Moz. 15. 1.) To je popolnost duš in to veseli božjega pastirja. Kaj pa je imelo sicer Kristusovo včlovečenje, življenje, trpljenje in smrt kak drug namen? Zakaj je zapustil Sin božji svoje nebeško veličastvo in stopil na ubožno zemljo, v dolino solza? Zakaj je 33 let jokal in trpel, kar še nikoli ni trpel in občutil noben človek? Vidite ga v jaslicah in na križu, vidite ga v uboštvu, v zaničevanju, v lastni krvi, v neizmernih bolečinah. Psalmist pravi o njem celo, da je »bolj črv nego človek, v zaničevanju ljudem in izvržek človeštva" (21. 7.), prerok govori (lz. 53. 4.), da je kakor gobov človek, katerega je »Bog udaril in ponižal." In vse te neizrekljive bolečine, vse te neprestane žrtve, kakšen namen imajo? Sv. Janez nam pove v svojem evangeliju (3. 16. 17.), ko pravi: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da vsi, ki v njega verujejo, se ne pogube, temveč imajo večno življenje. Bog svojega Sina ni poslal na svet zato, da bi svet sodil, temveč, da bi se svet po njem zveličal." — Ako je torej rešenje duš, kakor sem dokazal, edini namen Kristusovega trpljenja, kako bi se ta naš nebeški Pastir ne veselil, ako gre duša, odkupljena z njegovo krvjo, v večno veselje? Da, on se veseli take pridobljene duše in to svoje veselje bo pokazal sodnji dan pred vsem svetom, ko bo vse izvoljene izbral na svoji desnici in jim rekel: »Pridite, blagodarjeni mojega Očeta, in posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta." (Mat. 23. 34 ) In radostni bodo prišli z vseh koncev zemlje in z najskrajnejših otokov in se zbrali okoli svojega dobrega pastirja, ki jih bo z nezmernim veseljem blagoslavljal in jim roke podajal, in potem se bodo vsi skupaj z dobrim pastirjem v svoji sredi dvignili nad oblake in zvezde v deželo plačila, kjer bodo zasedli večna, srečna prebivališča. Ali bo božji pastir enkrat tudi nad nami imel to veselje ? Ali bo tudi nas poklical na svojo desnico in bomo tudi mi šli z njim v nebeško domovino? To ljubi v Kristusu, je skrivnost, katere sedaj nikdo ne more spoznati. Mi le toliko vemo, in sicer vemo gotovo, da smo vsi pokPcani v zveličanje, da imamo vsi milosti in pomoč božjo, da moremo priti v nebesa. Ako smo odkritosrčni do Boga in spolnujemo njegove zapovedi, potem smemo upati, da se bodo tudi nad nami vresničile njegove obljube, da bomo tudi mi zaslišali enkrat iz ust dobrega pastirja vabilo : „Dobri in zvesti hlapec, pojdi v veselje svojega Gospoda." (Mat. 25. 21.) Bog daj, da bi enkrat nam vsem napočil ta dan! da bi mi vsi enkrat, oblečeni v oblačilo milosti božje, s svojim Zveličarjem šli v večno veselje. Da to dosežemo, kristjani, držimo se trdno svete vere in ljubimo milega Jezusa, ki nas tako ljubi. Vera in ljubezen sta pota, po katerih se pride v nebesa: vera, ki vse veruje, kar sveta cerkev uči, kar je Bog razodel, ljubezen, ki vse zapovedi Gospodove natančno izpolnuje, katere svet z vsemi svojimi zapeljivostmi nikoli ne omaje. 11. A nebeški naš pastir se ne veseli samo, temveč tudi — žaluje, oh, mnogo žaluje! 1. a) Žaluje pa, ako se duše od njega proč obračajo. Da je žalosten ima pač mnogo vzroka. Oh, koliko je zaničevanje njegove i j u b e z n i ! Ni je ljubezni, ki bi bila večja nego je ljubezen Jezusova do človeške duše. On sam je to povedal: „Večje ljubezni nima nikdo kakor je ta, če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje." (Jan. 15. 13.) To je storil tedaj, ko je na Kalvariji izkrvavelo njegovo telo iz peterih ran, ko je na križu nagnil v smrt svojo trudno glavo. Kristjani, tam na svetem križu je v plemenečih črkah zapisano, kako neizmerno ljubi nebeški pastir svoje ovčice, neumrjoče duše : križ kliče to v ves svet, kliče tako mogočno, da nebesa odmevajo, da se pekel stresa, kliče in spričuje, da ljubezen božjega pastirja presega vse meje. In to ljubezen, kristjani, prezira vsaka tista ovčica, ki se trmoglavo obrača proč od dobrega pastirja. Oh, kako bridko je to njegovemu srcu t Saj je že prijatelju hudo, ako se mu prijatelj izneveri, bratu je bridko, ako ga brat zapusti, staršem je hudo, ako jih otroci zapuste; kako neizmerno hujše je šele srcu božjega pastirja, ako se duša od njega proč obrne, za katero je toliko storil, za katero je prelil zadnjo kapljico nedolžne svoje krvi! Toda njega ne žali le zaničevanje njegove ljubezni, žali ga še mnogo bolj neka druga stvar, mnogo hujša in strašnejša. b) Oh, koliko zaničevanje njegove osebe! Nezvesta duša se upre svojemu božjemu pastirju rekoč: „Non serviam", „ne bom ti služila." (Fer. 2. 20.) Taka duša govori, čeprav ne z besedami, pa vsaj z dejanjem: „lzvolil sem si drugega Gospoda, kateremu hočem služiti in spolnovati njegovo voljo. Ta gospod je svet, ta gospod je denar, ta gospod je nesramnost, ta gospod je pijača, ta gospod je napuh, ta gospod je jeza, ta gospod je maščevanje, ta gospod je tuje blago, ta gospod je moje lastno hudo poželjenje. Tega gospoda sem si izvolil; kar ta želi, bom storil, kar ta tirja, bom zvršil, non ser-viam, Gospodu (Bogu) pa ne bom služil.“ Oh, kaj si upa, kaj vse stori nezvesta duša! Kako velikansk napuh kaže do božjega pastirja, do njegove osebe! „Non serviam, jaz nočem nič o njem slišati, nič vedeti, jaz mu nočem več pokoren biti." In vendar, on je Gospod, da mu enakega ni nikjer! Sv. Janez ga imenuje (Apoc. 19. 16) „kralja kraljev", sv. Pavel pravi (Kol. 1. 15. 16.), da je „podoba nevidljivega Boga. da je prvorojenec vseh stvari, po katerem je vse ustvarjeno, kar je v nebesih in na zemlji, vidljivo in nevidljivo." In zoper takega Gospoda se upira nezvesta ovčica, grešni človek, ubog črviček zoper kralja večnosti, pred katerim angelski kori v prahu kleče in ga molijo. Kaka žalost je to za dobrega pastirja! In tako bolečino si provzročil srcu svojega božjega pastirja tedaj, ko si storil prvi smrtni greh, in vselej iznova, ko si smrtne grehe ponavljal. In tako delaš morda še sedaj. To storiš, kadar se podaš v slabo tovarišijo, kjer si \) Prim. ,Venec cerkvenih bratovščin", IV. 5. in „Sodalen-Korrespon-denz“, XIII. 5. dekle ljubi cvetlice in jih neguje. Ako vidim s cvetlicami okrašeno okno, ako zazrem pod oknom lepo urejeno gredico, se mi zazdi, da v tej hiši cvete pošteno dekle. — Znamenje vedrega, brezskrbnega, nedolžnega srca je, ako se tudi krščansko dekle v lepem Marijinem mesecu pridruži drobnim ptičicam in veselo zapoje. Petje povzdiguje duha; zatorej, družabnica Marijina, le veselo zapoj 1 A česar je polno srce, to rado iz ust vre, pravi preizkušen pregovor. Ako je tvoje srce polno ljubezni in navdušenja do Marije, bo iz tvojega srca tudi prihajala pesem v slavo Marije. In tako dekle je potem kot lepa cvetka v cvetoči majnikovi naravi. — Ako pa je dekle vajeno le kakih slabih popevk, potem se mi zdi, da je ona le madež na lepi majnikovi naravi; — v srcu njenem ni majnika, ampak morilna slana! Dočim se vse vzbuja, oživlja, srce takega dekleta še spi pod ledeno skorjo, skoro mrtvo! 2. Nič manj marljivo in vneto, kakor mati narava, pa skušajo Marijini zvesti podaniki pripraviti svoji Gospe vreden in dostojen sprejem. Sv. Cerkev sama vernike vspodbuja k temu, ker je ravno v mesecu majniku vpeljala šmarnice, s katerimi se časti in proslavlja Marija. Naj bo še tako lep altar, ki ga postavi narava Kraljici zemlje, posebno otroku Marijinemu to še ni dosti; njega vleče v svetišče, v cerkev, kjer biva Jezus v tihem tabernaklju in zvesta, verna srca vžiga z ljubeznijo do sebe in do svoje presv. Matere. Tam so pobožni Marijini otroci napravili drugi altar, in vrt in travnik, da vsa narava mora dati svoje najlepše'cvetje, da okrase ž njim za majnik altar Marijin. Naravna krasota se mora preseliti v cerkev, da služi nadnaravnemu navdušenju. Zvečer se zbero Marijini častilci v cerkvi pred podobo Matere božje, ki tako milo zre na svoje otroke. Vdana množica pa moli: Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike. — To je sreča in veselje za pobožno in bogoljubno srce! Pri tej večerni pobožnosti, pri šmarnicah užije verno srce več veselja, kakor mu ga morejo dati vse posvetne veselice, ki ubogo izmučeno človeško srce pač za trenotek omamijo, ne morejo pa ga v resnici zadovoljiti. — O da, tukaj pred okrašenim šmar-ničnim altarjem tudi srce Marijinega otroka uživa veselje, kakršnega mu sicer svet ne more dati. Kakor se otrok čuti srečnega v materinem naročju, tako in še bolj blaženega se čuti Marijin otrok pred šmarnično podobo svoje nebeške Matere. Kaj je pač ginljivejšega, kakor videti trumo Marijinih otrok ob znamenju zvona hiteti k šmarnicam in pred Marijino podobo iz dna duše prepevati: »Devica ti premila, ne zvrzi rožic teh, ki v venček jih zložila ljubezen nas je vseh!“ Da to srečo vživa, pobožen Marijin otrok ne zamudi šmarnic noben večer. 3. Pa tudi vsaka posamezna vas, vsakahišase kosa, napraviti majnikovi Kraljici dostojen sprejem. — Sredi vasi stoji lična Marijina kapelica. Tudi semkaj so segle roke dobrega Marijinega otroka in spremenile kapelico v pravi prestol nebeške Kraljice. Da, kjerkoli stoji njena podoba, tam se gibljejo ljubeče roke, da jo slavnostno okrasijo z davkom, ki ga mora dati vrt in log in polje. Celo preprosta kapelica ob robu ceste in samotno znamenje na gorskem slemenu in Marijina podoba v domači hiši bleste v cvetličnem krasu in lepi ljubezni otroških src. Zvečer pa ljudstvo slavi Marijo ob teh domačih svetiščih. Pač dobro znamenje je, dokler se ljudstvo tako vneto zbira ob teh majniških altarčkih, v lepih pomladnih večerih, da slavi nebeško Mater. Pa prerado se morda dogaja, da se k takim večernim pobožnostim, kjer se shaja vsa vas, vtihotapi tudi kaka nerodnost tega ali onega ničevega lahkoživca. Da kaka Marijina hči ne bo nikdar kriva, da bi se njena Mati s solznimi očmi ozirala nanjo ob takih prilikah, pač smem za trdno pričakovati. 4. Tako verni častilci Marijini v majniku krase Marijine altarje. Pa ves ta kras, vse to nakitje ne more resnično ugajati Mariji, ako ji obenem ne postavimo še enega podobnega altarja, — v svetišču svojega srca; — tam notri, otrok Marijin, v svojem srcu postavi altar Mariji! Za majniški altar je predvsem potreba Marijine podobe, in sicer prav dostojne podobe, ki vzbuja pobožnost v človeškem srcu. Glej, to je tudi za altar v tvojem srcu najpotrebnejše. - — Marijina podoba, ne slikana na platno ali izklesana iz kamna, ne vlita iz kovine ali izrezljana iz slonove kosti, ampak podoba, ki bo globoko vrezana na dno tvoje duše: menim namreč prav otroško in prisrčno ljubezen in pobožnost do Marije, prečiste Device, trdno zaupanje v njeno moč in dobroto, in srčno željo, storiti to, kar je nebeški Materi ljubo in drago. — Prepričan sem seveda, ljubi otrok Marijin, da ti je to podobo vtisnila v srce že tvoja mamica; — prepričan sem, da tudi ti hrepeniš in se trudiš to podobo izraziti vedno lepše in krasnejše, sicer bi namreč ne bila stopila v Marijino družbo, v to šolo krščanske kreposti. — Toda povej mi, ali ni ta podoba v teku časa morda nekoliko obledela in svojo svežost izgubila? Ako je temu tako, glej, mesec majnik je kakor nalašč zato, da to podobo zopet prenoviš, Zakaj vse pomembne majnikove pobožnosti, majnikove pesmi in berila, majnikovi govori in premišljevanja, vse to nam stavi prei zvišeno majnikovo Kraljico pred oči v najkrasnejši ljubeznivosti in lepoti, ki mora tudi v našem srcu vzbuditi enako sliko, — torej tudi veliko ljubezen in zaupanje do Marije. Pa ozri se zopet na majnikov altar. Kaj še zapaziš tam ? Obilo cvetlic izredne lepote. Cvetke morajo krasiti tudi altar tvojega srca; — ne take, ki danes cveto, jutri pa uvenejo, ampak lepe večnosveže cvetke Čednosti. To so cvetlice, po katerih Marija z visokopesemsko nevesto hrepeni: „Fulcite me floribus, — Podpirajte me s cvetlicami!“ (Vis pes. 2. 5). Ena pa se mora tukaj posebno odlikovati, — lilija srčne nedolžnosti, ki jo Marija tako ljubi, tako ceni! Nevarna pa ji je vsaka sapica, in če jo posmodi strupena slana, ne vstane nikdar več! Druga cvetlica, ki Marijino srce tako vzradostuje, pa je roža goreče ljubezni do bližnjega. Da, da, tak rožni dar ji pokloni; utrgaj ji to drago cvetko, in sicer v vseh raznih bojih, ki jih našteva sv. apostol Pavel, ko pravi: „Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje; ni častilakomna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese." (I. Kor. 13, 4 — 7.) Koliko priložnosti se nudi vsak dan, da, vsako uro, zlasti Marijinemu otroku, trgati te raznobarvne rože na vrtu marijanske kongregacije! Ene cvetke še ne smeš pozabiti postaviti na altar svojega srca, in ta je lepodehteča šmarnica, ki te s svojimi zvončki vsak dan vabi in kliče k molitvi: Ave, Marija! Saj ta mesec je po zatrdilu nekega pobožnega redovnika ravno tisti, v katerem nas nebeška Kraljica tako rada posluša in nastežaj odpira zaklade svojth milosti. Vsak dan naj poje ta zvonček: Ave, Marija! — Ako med vse te cvetke postaviš še šopek dišečih vijolic, znak ponižnosti, potem je tvoj altar okrašen v neizmerno radost tvoje Matere. Samo luč še prižgi pred ta altarček, in to je lep zgled, ki ga naj vidijo na tebi vse sosestre in vse ljudstvo, prav kakor priporoča evangelist: „Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, kateri je v nebesih." (Mat. 5. 16.) O, da bi pač izpred Marijinega altarja, stoječega v srcu vsakega Marijinega otroka, svetila taka luč vsej župniji! Potem bi pač lahko primerjal taka dekleta svetopisemskim modrim devicam, ki so imele olje v svojih svetilkah . .. In sedaj roko na srce, družabnica Marijina, poznaš li lepši majniški altar, nego je tak altar v svetišču tvojega srca ? Ako torej sedaj krasiš Marijine podobe, kipe, cerkve in kapele, o ne pozabi okrasiti altarja v svojem srcu! Ne skrbi pa zanj samo ta mesec, ohrani ga v polnem cvetu in krasu skozi cel majnik svojega žitja, dokler se ta majnik ne umakne večnemu nebeškemu majniku! V tem smislu zapoj prelepo pesem: „S cvetlicami zaljšamo tebi altar, ljubeča ti srca prinašamo v darl Zdrava, o cvetlica Marija 1 Zdrava, mila Devica Marija!” Amen. Anton Skubic. Govori krščanskim materam o vzgoji. (Sestavljeni po naročilu presv. knezoškofa dr. Ant. B. Jeglič.) D. Šola. 3. O vzgoji vesti. Priskrbi si srce, ktero ti prav svetuje; zakaj zate ni nič dražjega. (Sir. 37. 17.) Govorili smo zadnjič o tem, da je treba v šolski dobi pa tudi, ko otrok odrašča, imeti vestno skrb za značaj otrokov. Povedali smo, kaj je značaj, kaj je katoliški značaj, kako vzgajati katoliške značaje . . . Stvar ta je tako važna — kako delati, da bomo dobili dobrih otrok, stanovitnih katoličanov — pa tudi tako težavna, da bi pač nespametno bilo, če bi mislili z enim govorom je vse dobljeno. Zato hočemo danes še poseči v to vprašanje, pa tudi v prihodnjem govoru. Rekli smo zadnjič: kdor hoče značajen postati, mora imeti trdno, odločno voljo, pa tudi pamet bistro, da zna preudariti, kaj je prav in kako mora ravnati . . . Zato Pastir 1908. včasih v politiki preostro sodimo ljudi; preprost človek ima le v verskih rečeh trdno prepričanje, o drugih stvareh pa se večkrat ne zna odločiti, ker premalo misli in premalo bere. Dveh reči je potreba: pravo spoznati in pravo storiti. Že pravo spoznati, ni tako lahko; a še težje je, pravo storiti, če tudi vemo, kako je prav! Resnico spoznamo s svojo pametjo in s svojo vestjo; storimo pa, kar je pravo, s svojo voljo . . . Zato je tolike važnosti za naše življenje: 1. kakšno vest imamo, 2. kakošno voljo imamo. In danes govorimo o vesti, v prihodnjem govoru pa hočemo poudarjati, kako potrebna je vzgoja volje. Povejmo tu: 1. Kaj je vest. 2. Ali je treba vestnost vzgojevati. 3. Kako in s čim in kdo naj vest vzgojuje. 1. Kaj je vest . . . Vest je tisti notranji glas, ki nam pove, kaj je prav in kaj ni prav; ki nam pove, kaj se sme in kaj se ne sme. Vest nam pokaže, da se eno ali drugo dejanje vjema z zapovedjo božjo. Vest je kakor ogledalo. Ogledalo navadno dobro pokaže obraz tistega, ki sevanj pogleda; a zmeraj ne. Ogledalo kaže prav, če je prav narejeno in čisto. Tako tudi le čista vest razodeva res glas božji, ki govori po naši pameti. Vest izvira iz vere, iz zavesti da je Bog, da so božje zapovedi, da je Bog naš sodnik, da imamo dušo, da sta pekel in nebesa. Kolikor bolj živo je versko prepričanje, tem močnejša je vest, kakor le tisto drevo čvrsto in krepko raste, ki ima zdrave korenine. Ljudje, ki zgubijo vero, tudi brezvestni postanejo; popolnoma pa vesti ne morejo zatreti, ker tudi vere docela ne morejo zgubiti. Iz tega spoznamo, kako važen je temeljit verski pouk in trdna vera. Vsi ljudje nimajo enake vesti. Iz zgodeb slišimo, da so ljudje v začetku sveta na Boga pozabili; postali so malikovalci; razne pregrehe kakor nečistost, tatvino so za dovoljene imeli, in celo ljudi so malikom darovali. Vest veleva človeku, da stori tisto, kar spozna za pravo; a to spoznanje je pri raznih ljudeh različno, pri posameznikih naravnost napačno. Zato so drugačno vest imeli Judje, drugačno pogani, drugačno kristjani. Kristus je sam tega omenjal z besedami: „Pride ura, da bo mislil, kdor vas umori, da Bogu službo stori." Kako različno vest imajo sedaj ljudje na svetu: ruski prekucuhi morijo in ropajo, in menijo, tako mora biti! Zagrizeni sovražniki sv. Cerkve preganjajo vero, in mislijo, da ravnajo prav. Velike pregrehe so se kakor povodenj razlile po svetu, kakor nečistost, pijančevanje, docela hladnokrvno delajo te grehe — zakaj? — Zato, ker ne vidijo v tem kaj posebno pregrešnega. Eden in isti človek ima za nekatere reči kaj tenko vest, a za druge kosmato do skrajnosti. Tudi nima človek zmeraj enake vesti. Morda se otrok zelo boji zakleti, zelo boji kaj nesramnega govoriti ali storiti; ko pa pride fant v mesto, se spočetka tudi boji, boji se pustiti sveto mašo v nedeljo, pa ker ga tovariši zasmehujejo, se privadi, in sčasom postane hujši ko drugi. Vest se navadno z vso silo zbudi v hudi bolezni in smrtni uri, posebno pri takih, ki so imeli v otročjih letih dobro vzgojo (Voltaire). Vest je središče vsega verskega in čednostnega življenja. Kakršna vest, tak človek! „Die Geschichte des Ge-vvissens ist die Geschichte des Menschen und der Menschheit.“ (Aug. Egger.) Postavi vesti se rad uklanja vsak človek, saj je znano, kako radi se sklicujemo na svojo vest; vest mi tako pravi, vest moja je čista, po vesti delam. In je tudi res: Ako je vest prava, smo jo pod grehom dolžni poslušati; če delamo zoper vest svojo, grešimo. Odtod neprijeten občutek in strah, če smo grešili (Kajn, Judež lškarijot) pa tudi zadovoljnost, če smo storili kaj dobrega. Če je pa vest dvomna; napačna, smo se dolžni poučiti, da dobimo boljše spoznanje in prepričanje. In ravno iz tega izvira toliko zmešnjav, ker hoče vsaka glava imeti svojo misel, svojo pamet, in svojo vest . . . Kolikor bolj gremo od Boga, od Kristusa, ki je rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje“, tem bolj gremo vsaksebi — vsak po svojih potih. Iz povedanega jasno sledi, kako potrebno je vest buditi in vzgojevati po naukih svete vere in raz-odenju božjem. 2. Ali je treba vest vzgojevati? Temu se pač nič ne ugovarja, da bi ne bilo treba poslušati vesti. Tudi brezverci hočejo vest svojo imeti za tisto postavo, kateri so se še pripravljeni pokoriti; druge, posebno božje, nočejo priznati. Zato kličejo : povsod veljaj svoboda vesti (Gevvissens-freiheit) — vsak delaj, kakor po svoji pameti spoznaš za prav! To je pa neumnost! Kdo ne ve, da je človeški um, če je tudi velik, vendar preslab, da bi zmeraj zadel resnico. Kako lahko se človek moti. Nobeden ni cel Salomon. In tudi Salomon je zašel v zmote — kdaj? Takrat, ko se je začel preveč z ženskami pečati. Znanje pregovor: strast slepi! Kako omami jeza ali lakomnost ali nečistost človeški um, da nič več ne zna prav soditi in prav ravnati. Le poglejmo v življenje, le poglejmo mlade ljudi, kam bi prišli, če bi res smel imeti vsak človek svoj katekizem in svoje božje zapovedi. Mi pravimo: katekizem sme biti le eden, in zapovedi božje le ene! Povejmo primero: Pri vas imate v vsaki hiši uro... Ali bi bilo to pametno, če bi se svojeglavno držali svoje domače ure, češ, samo naša prav kaže. Ne! Umestno je, da jo uravnate po cerkveni uri, in sicer vsi, potem pridete prav k službi božji. Cerkve zopet uravnavajo svoje ure po uri v mestu ali na železnici ali na pošti, In te zopet po času v Parizu. Tako je nazadnje merodajna le ena glavna ura, namreč solnce. Ravnotako je z vestjo. Vest pride kaj kmalu in kaj rada v nered; zato jo je treba prav urediti. Vest mora biti v soglasju z voljo božjo. Podlaga vestnosti je dober verski pouk. To se doseže pri otroku z lahkoto. Anima naturaliter Christiana. Le nekoliko je treba opozoriti: to se ne sme, greh je, to Boga žali — da dete čuti, kaj je pregrešno. Če ne pomaga ravno beseda, mora vmes poseči kazen. Napak je, neznatne reči, ki morda še greh niso, hudo svariti ali hudo kaznovati. Po navadi se prezrejo grehi zoper prvo, drugo in osmo božjo zapoved, ko se gre za čast božjo, ko se gre pa za čast očetovo ali materino ali pa za kako škodo, se pa vse bolj hitro kaznuje. Otrok presoja grešnost po tem, kako je bil kaznovan. Kaj se utegne goditi v otroški duši, pojasni lahko naslednje pripovedovanje nekega poštenega delavca: Ko še v šolo nisem hodil, me je vabil hudoben, nesramen človek, da mi bo pokazal nekaj grdega. Ko sem prišel na kraj, kjer so otroci nečisto ravnali, mi je kar srce tolklo in neki glas mi je veleval: pojdi proč! Nobeden greh ne more biti pred Bogom tako grd, kakor nečistost. Če tudi nisem vedel, da je greh, sem imel tak strah pred nečistostjo. — Drugikrat sem stari materi iz mašnih bukev podobice pobral. Bil_ sem tepen. Pa nič mi ni bilo žal; kmalu sem zopet to naredil. Šele ko sem večkrat bil tepen, sem to opustil. — Moj bratranec je včasih zvečer denar prešteval. Enkrat mi je rekla neka dninarica: Janček! jutri je moj god, ali mi boš dal kaj za god? Ponoči sem šel k bratrancu pa sem mu ukradel 1 tolar in sem ga dal dninarici. Žena, poštena, ga je vrnila lastniku; mene so pa zopet z brezovcem namazali. — Poseben greh mora tudi laž biti; vselej, kedar sem hotel lagati, me je kar strah prehajal, in nazadnje sem vendar le raje resnico povedal. In takrat še nisem vedel, da Bog tako laž sovraži. Torej otroška vest se že da na pravi tir spraviti — kako lepe so včasih otroške spovedi. Toda pozneje pride nevarnost. — Doma sliši otrok starše lagati, kleti, opravljati; sliši prepire; vidi tatvine.. In to opazuje pri starših, pri poslih, pri šolarjih . . . Kako to zbega nežna otroška srca, češ: saj niso tako učili, pa tako delajo . . . Ni čuda, da je Kristus zaklical gorje pohujšlivcem. Zgled odloči, kakšno vest bo imel otrok v prihodnjosti. Kakor vidi druge delati, tako bo delal, in ne kakor so ga drugi učili. Včasih je doma dobro, a zunaj v druščini se navadi slabega . . . Včasih se uniči vse, kar so starši s trudom pridobili. .. Torej strah pred grehom, tenka vest, strah pred zapeljivci in hudobneži, ljubezen do nedolžnosti, hrepenjenje Bogu dopasti — to je neprecenljiv dar za otroka. Ko je bil egiptovski Jožef v grešni priložnosti, brž se je spomnil Boga, češ, kako bi mogel grešiti zoper Boga. Kako žalostno drugače ravna velikokrat naša mladina, ki se vrže v mlakuže greha, brez sramu in kesanja, in se še s tem baha in ponaša! Matere! prišel bo čas, ko ve ne bote več mogle svariti svojih otrok, čas, ko bodo pripuščeni otroci sami sebi — kdo jim bo takrat stal na strani, kdo bo takrat povzdignil svoj glas, če bodo hoteli kaj hudega storiti . . . Edino njih vest jim bo klicala; otrok moj, nikar! Ko bodo vsi drugi prijatelji in vzgojitelji odpadli, učiteljica vesti ne bo molčala nikdar — do groba. O, učite zato otroke, da bodo poslušali radi ta glas božji! 3. Kako in s čim in kdo naj vest vzgojuje? a) duhovnik — b) šola, — c) starši. Duhovnik oznanuje besedo božjo, on mora govoriti resnico brez ozira na levo in desno, kar je črno, mora biti črno, kar je belo, mora biti belo. Javna morala se je že grozovito zatopila, in le Janezi Krstniki morejo to zaspano vest zbuditi k novemu življenju. Šola — more tudi po svoje vplivati na otroke, posebno, da zahteva od njih red in pokorščino. Glavna naloga čaka starše; če bodo sami živeli res v strahu božjem, hrepeneli po čednosti, potem bo uspeh mogoč tudi pri otrocih. Ne manjka besedi, zgleda manjka. Opozorim pa vas, matere, še samo na dve stvari; Prvo je — priprava otrok, kadar gredo k spovedi. Drugo — večerno izpraševanje vesti. Brez izpraševanja vesti se človek nikoli za greh ne bo brigal. Skušajte z majhnimi otroci sami napraviti večerno izpraševanje vesti, in moliti z njimi, da bi jim Bog odpustil grehe, ki so jih čez dan storili. Vplivate pa tudi na odrasle, da te koristne navade ne opuščajo. Tako bo mogoče vedno ohraniti zavest, da je Bog naš Sodnik, in da bomo za vsak dan Bogu morali dati odgovor. Tako bomo zavarovani, da ne pridemo na pot, ki se človeku prava zdi, toda nje konec pelje v smrt. (Psal. 16, 25.) Amen. J. Mikš. Pogled na slovstvo. A. 1. Flis Janez, Umetnost v bogočastni službi. Ljubljana 1908. Založil pisatelj. Vel. 8°. Str. 281 in XIX z 32 slikami. Cena vezani knjigi K 8'-. Slovenska duhovščina mora z veliko hvaležnostjo imenovati ime gospoda prelata, gen. vikarja Janeza Flisa kot učitelja in pisatelja na polju cerkvene umetnosti. S svojo knjigo „Stavbinski slogi* (1885) je podal duhovnikom prvo sistematično delo v slovenskem jeziku, da se pouče o umetnosti, zlasti cerkveni, v kolikor je treba vedeti o tej stroki omikancu, posebej še duhovniku, ki mora živeti v neprestani zvezi s cerkveno umetnostjo. S to knjigo kot prvo v domačem slovstvu na tem polju je bilo mnogo dela in truda, zlasti če pomislimo, da je bilo treba ustvariti slovensko terminologijo za razne tehnične izraze v umetnosti in da je bilo treba mnogo gradiva zbrati za zgodovinski del, ki se nanaša na naše dežele, predvsem Kranjsko. Pisateljeva požrtvovalnost in ljubezen do stvari je pripomogla, da je knjiga uspela, pa tudi obrodila mnogo sadu. Ako je imenovana knjiga nekako splošen navod za poznavanje stav-binskih slogov in razumevanje zgodovinskega razvoja cerkvene umetnosti, zlasti krščanskega stavbarstva, se pa knjiga »Umetnost v bogočastni službi' peča podrobno z umetnostjo, ki služi bogočastju katoliške Cerkve, zato predvsem z notranjo opravo cerkve. Knjiga je sad predavanja gospoda pisatelja v bogoslovnem semenišču ljubljanskem. Tudi jezikovno obliko predavanj je knjiga ohranila. Iz nje govori živo prepričevalna beseda, ki jo narekuje pisatelju jasno poznavanje cerkvene umetnosti in navdušena ljubezen do nje. — Natančneje pač ni treba, da bi se omenjala vsebina in razdelitev knjige in način obdelovanja posameznih poglavij, ker se bo mlajši rod duhovnikov vsega tega z veseljem spominjal iz semeniških let. Kratko lahko rečemo, da skoro ne bi našli stvari, spadajoče k liturgični umetnosti, o kateri bi se ne mogli natanko poučiti iz pričujoče knjige. Oprava v prezbiteriju, oltar in vsa njegova oprava do najmanjše malenkosti, oprava v cerkveni ladji itd., liturgična obleka, vse to je v prvih štirih poglavjih knjige opisano z zgodovinskega, umetnostnega in liturgičnega stališča. Iz tega opisovanja se jasno razvidi namen, pomen in umetniški razvoj cerkvene liturgične oprave. Povsod so natanko navedene cerkvene določbe. Posebej naj opozorimo na zadnje oddelke v IV. poglavju: Snažnost cerkvenega perila itd. str. 216—227. Lepi sta nadalje poglavji: Slike in kipi v cerkvi, umetnost in umetna obrt. Tu so točno zarisana temeljna načela umetnosti, ako hoče res izpolnjevati vzvišeno nalogo, ki ji pripada v cerkvi in ako hoče zaslužiti ime bogoslužne umetnosti. Končno so v knjigi ponatisnjene odredbe ljubljanskega škofijstva glede cerkvene umetnosti, 32 lepih slik pa pojasnjuje posamezne najvažnejše oddelke knjige. Knjig j bi moral vsak duhovnik natanko preštudirati. Zlasti pa naj bi ne zamudil noben duhovnik poiskati v tej knjigi sveta in navoda, kadar treba za cerkev kaj novega naročiti. Ako ne bi poznal duhovnik, cerkveni predstojnik in poklicani varih cerkvene umetnosti, liturgičnih zahtev in potrebne umetniške izvršitve posameznih predmetov, ki služijo bogočastju, kako naj bo uverjen, da bo pravo zadel, ko bo pri umetniku ali obrtniku kaj za cerkev naročil. Jasno bo marsikomu, ko prečita posamezna poglavja knjige, kaj je soditi o tvorniških izdelkih, ki se duhovnikom tako radi z veliko reklamo priporočajo. Na zunaj so bliščeči taki predmeti, dobrikajo se morda spačenemu okusu, v bistvu pa niso nič vredni. Duhovniku naj bo merodajno za liturgično umetnost pravilo: za cerkev je le najboljše in najlepše dosti dobro in dosti lepo. Kn. šk. ordinariat ljubljanski je dovolil, da se sme knjiga nabaviti za župne urade iz cerkvene imovine. Daj Bog, da bi knjiga, spisana z navdušenjem za sveto stvar, rodila namenu primeren stoterni sad. Potem bo cerkvena umetnost pri vseh tudi manjših predmetih za cerkveno liturgično rabo dosegla hvalevredno vzvišenemu pomenu svoje službe v bogočastju dostojno višino. J. Dostal. 2. Lurški čudeži. Francosko spisal Henrik Laser. Poslovenil Frančišek Marešič, župnik lipoglavski. Nadaljevanje in drugi zvezek bukev »Lurška Mati Božja'. V Ljubljani 1902.') Tisk Katoliške tiskarne. Str. 463. Lurd je največja apologija katoliške religije, je dokaz za nezmotljivost naše sv. Cerkve. In ravno vsled tega je o Lurdu pisalo toliko pisateljev, ki a *) Na to knjigo opozarjamo zlasti z ozirom na letošnji lurški jubilej. so branili resničnost prikazovanj, in razpravljali o svetovno znanih lurških ozdravljenjih. Estrade, Boissarie, Bertrin, Henrik Laser so pisali o Lurdu. Zelo zanimiva so vsa dela iz Laserjevega peresa. Kajti on je res vesten in objektiven preiskovavec velikih lurških čudežnih ozdravljenj. Odvetnik Laser je stal ob votlini in zapisoval, opazoval in tudi premišljeval čudeže, ki jih je delala božja Vsemogočnost ob navzočnosti brezbrižne francoske inteligence, ki je takoj v začetku z neko »resignacijo" in verskim dvomom poslušala glasove o čudežih in gledala na velikanske množice, ki so vrele k čudežni duplini, da bi se zahvaljevale za telesna in dušna ozdravljenja. Laser je globok psyholog. Vse ocene njegove nam nudijo dokaz za to trditev. Vtisi, ki jih dobimo, ko beremo njegove opise, niso trenotni, ampak ostanejo v našem spominu, so trajni. Čudovita pisateljeva natančnost spričuje ljubezen do objektivne resnice, Matere Božje in katoliške vere sploh. Knjiga je prišla na svetlo ob 25 letnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, ko je sv. oče Leon XIII. razpisal sveto leto. In letos, ko slavimo 50letnico, odkar je zasijal ideal bolni človeški družbi in odkar je Marija potrdila dogmo brezmadežnega spočetja, si ne moremo kaj, da ne bi priporočali imenovane knjige. Pisatelj opisuje pet ozdravljenj: duhovnika Viktorja Miziskega, mizarja iz Lavdrja, gospodične Fontneske, župnika iz Aljžerja in svoje. Za ta lepa opisovanja je žel pohvalo, kar pričajo priobčena pisma. Knjigo priporoča dejstvo, da je prevedena v 17 jezikov. Cena je sedaj znižana in se dobiva knjiga za 1 K. 3 Lurški Majnik. Sestavil rajni Frančišek Marešič. Druga izdaja. V Ljubljani 1908. Založila »Katoliška Bukvama". Natisnila »Katoliška Tiskarna*. Cena trpežno vezani knjižici z zlatim napisom 2 K 20 v, po pošti 10 v več. Pričujoča knjiga je lep dar za letošnji majnik, ki ga moramo slaviti še s posebno ljubeznijo do Marije Brezmadežne. Tvarino za to knjigo je zajemal Marešič iz Laserjevih knjig »Notre-Dame de Lourdes" (Lurška Mati Božja) in »Mois de Marie de Notre-Dame de Lourdes" (Marijin-mesec naše ljube lurške Gospe'. Kdo ne bi segel z veseljem po tej »majniški cvetlici", ki nam na eni strani nudi vpogled v božjo previdnost, ki je poslala Marijo, da dokaže sama, da je bila brez izvirnega in sploh vsakega greha, na drugi strani nas pa povede v zlobo in zvijačo francoske politične oblasti, ki je skušala z brutalno silo zatreti vse gibanje, versko navdušenje in pobožnost do lurške Matere božje. S temi prelepimi »Šmarnicami" se bo poživela ljubezen do Marije in ljudstvu se bodo priklicali v spomin vsi dogodki, ki so se vršili pred 50 leti v Lurdu. Druga izdaja je jezikovno boljša kot prva. Spremenjene so tudi nekatere molitve. Zato smo lahko hvaležni prireditelju drugega natisa za mlado in lepo cvetje »Lurški Majnik". /. D. Opomba. Opozarjamo na 6 govorov v čast sv. Duhu v tej in prihodnji številki (od 3. povelikonočne nedelje do binkoštne nedelje.) Po pomoti pri paginiranju sta v tem zvezku pag. 273 in 274 izpuščeni in sledi pag. 272 takoj pag. 275. Založba »Katoliške Bukvarne". Tisk »Katoliške Tiskarne*. Odgovorni urednik: Alojzij Stroj. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana