4
;;:>v ;i
»pl
It' •' 3
*...
_
-X v::- ■
i" V : ;:,
. /
: -T
i^ružinskifpdlll k
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO <JlL	TwH»	>!&■	T	tiflMn	JItT
C e n a I Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, 0	-	I	Tyrševa	(Dunajska)	cesta	29/1.	Poštni predal štev. 345.
2 O I II I Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
Ljubljana, 2. marca 1933
Naroinina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franclji 50 frankov, v Ameriki ln povsod drugod 2 dolarja
Štev. 9 Leto V
SVETOVNA
RAZSTAVA
VCIKAGU
Svetovna razstava v Čikagu se odpre 1. junija,	Poroča
a je že danes skoraj dovršena. Že zdaj vstaja	Ferrv
pred nami mogočna arhitektonska slika celote:	q>	jjrign
vzlic stiski in krizi simbol »stoletja napredka«
Tucat sirovo stesanih kladar okoli primitivne obmejne utrdbe Dear-borna, sredi neprehodnega pragozda, ki je bil ponekod zaradi Michiganskega jezera še močvirnat in vir
nih čudežev. Ne samo, da je tam vzrastel zlasti tempel Džehola (kitajske pokrajine, zaradi katere je te dni izbruhnila vojna na Daljnjem vzhodu) — Američani so to največje
Na levi.
Večja od cerkve sv. Petra v Kiinu
je ta hišu ..trgovine in prometa", /.grajena po novih statičnili načelih kot viseča hiša
Na desni :
mrzlice — to je bil Čikago pred natanko sto leti. Sicer so ga že takrat * proglasili za mesto, toda v tistih časih na Divjem zapadu še niso bili zastran takih formalnosti pretirano natančni. Dan za dnem šo Indijanci napadali nove naselbine in po cele tedne je trajalo, preden je zašel kakšen poštni voz v samoto, kjer se je nekaj stotin drvarjev, tovcev in prekupčevalcev s kožuhi borilo za obstanek.
ln danes? Danes je Čikago drugo največje mesto v Ameriki, za Londonom, New-Yorkom, Parizom in Berlinom peto največje mesto sveta. Danes ima Čikago samo še eno željo; prekositi New-York. In če se bo posrečilo zvezati štiri velika jezera z reko Lorenzoin in Atlantikom in jih odpreti za veleparniški promet, potem res ne bo dolgo, ko bo trimi-lijonsko mesto doseglo ponosno številko sedmih milijonov.
Postaja na tej poti je tudi svetovna razstava. Če pomislimo samo to, da je Čikago po preureditvi bregov Michiganskega jezera, kjer stoji razstava, tako rekoč čez noč postal eno izmed največjih in najudobnejših kopališč — potem smo dobili približno sliko o trajnem pomenu prireditve, kakršna je taka razstava!
Hiša, ki visi izpod neba
Arhitektonsko je razstavljalo i prostor že danes zbirka samih svelov-
Hiša iz azbc>sta, starih časopisov in žitnih stebelc:
V njej uradujo uprava razstave
Dva mogočna stolpa, popisana z orientalskimi reliefi
stražita vhod v elektrotehniški oddelek razstave
svetišče mandžurskih cesarjev ponaredili v vernem [>osnetku v isti velikosti in materijalu — ne, tudi moderna stavbna umetnost se je tu mogla po mili volji uveljaviti. Pri tem ni igral denar nobene vloge. Proračuni po pol milijona ali tudi cel milijon dolarjev samo za en objekt niso bili nikakšna redkost.
Katera je največja znamenitost? Brez dvoma orjaška »lopa za trgovino in promet«, ki predstavlja največji pokriti prostor na svetu brez slopov in stebrov. To je kupola, ki se- zraven nje izgubi še znamenita cerkev sv. Petra v Rimu, delo Brabanta in Michelangela. Ogromna zgradba brez nosilcev: prvič v zgodovini stavbne umetnosti in tehnike so uporabili načela gradnje visečih mostov pri konstrukciji te lope. Tako je nastala velikanska stavba, ki v doslovnem pomenu besede visi izpod neba — na kablih in jeklenih vrveh, ki so pripete na nosilnih stolpih.
Skoraj vsi arhitekti, ki so delali razstavo, so na originalen način rešili svojo nalogo. Po večini so pokazali čisto nove oblike, tlorise in stranske rise. Zato tudi ne moremo vseli stavb na razstavi imenovati lepe po evropskem okusu. Tako bo na primer imela »palača tehničnih pridobitev« na zunaj obliko letalskega motorja (s krožnimi profili batov v tlorisu okoli centralne lope). Spet drugi paviljoni imajo obliko razpetega dežnika. Vseikako originalne in konstruktivno zanimive izvedbe. Mogočen simbol sedanjega elektrotehniškega svetovnega gospodarstva je elektro-stavba, zgrajena v mešanici egiptskega pilonskega sloga in moderne stvarnosti. In povsod je posvečena največja pozornost dekorativnemu učinku gradb. Tako so nastale pravcate podobe iz sanj, kakor smo jih vajeni samo še iz filmov, ki nam rišejo utopični razvoj današnjega človeštva. In vendar niso te stavbe kulise in tudi ne iz minljivega ničvrednega materija-la: to razstavno mesto bo v glavnem ostalo tudi še po končani razstavi v vsej svoji veličini. Se nadaljnje na str. 10
Vohunke v svetovni vojni
Angleški protivohunski stotnik trdi, da so ženske slabe vohunke
O vohunstvu v svetovni vojni so mnogo pisali in mnogo pretiravali.
V	knjigah, ki so prežete z bujno domišljijo in pireprežene s senzacijami, slikajo vražje prebrisane in lepe vohunke, ki so ali s svojo izredno inteligenco ali pa s svojo lepoto omamljale poveljnike in prostake, da dosežejo svoje umazane cilje. Vohunka Mata Hari je središče neverjetnih zgodb in pripovedk, ki so po večini izmišljene in pretirane. Pravili so, da je bila zelo lepa in duhovita ženska. Res je bila nekoč lepa, a take sile tudi ni bilo; pač je pa imela poseben dar, da je zlahka omamljala svoje žrtve.
Nedavno je objavil prvič po svetovni vojni stotnije Ferdinand Tuhy, ki je služboval v angleškem Intelli-gence Serviceu na Francoskem, v Palestini, Macedoniji, Solunu in v Italiji, zanimive podatke o vohunkah Iz svetovne vojne. Skoraj vse so žalostno končale.
Vražja ženska iz Laona
Aliče Obetr, nazvana »Laonska vra-žica«, je edinstven primer vohunke, ki so jo šele leta 1920 ustrelili. Francozi je niso hoteli zapreti v žensko kaznilnico v Rennesu, ker so bili njeni zločini preveliki.
Pisec pravi o njej, da je bila »mlada ženska posebno sirovega videza,. a dobrohotnih oči«. Bila je glavna osebnost vohunskega kroga, ki ga je organiziral Alzačan Thomas.
Bila je odlična potujoča agentka in je med vojno štirikrat obiskala Pariz, kjer je vohunila za Nemce. Shajala se je s francoskimi častniki in od njih na pretkan način izvabljala potrebne podatke, razen tega si je zapisovala številke polkov, ki so jih častniki in moštvo imeli naike aa ramah. Ko so jo sodili, je vse skesano priznala, zagovarjala se je pa s tem, da je vsem njenim izdajstvom kriva le njena brezmejna ljubezen do nekega nemškega poročnika, ki jo je z bičem pretepal in jo prisilil, da je zanj vohunila. Mnogo človeških življenj ima ta ženska na vesti.
Gospa Popovičeva — pomorščak
Gospa Popovičeva je bila Bolgarka. Običajno je nadzirala k ret an je parnikov in obveščala svoje ljudi s šifriranimi brzojavkami.
Središče parnikov v Sredozemskem! morju je bila Malta. Stalno je .potovala iz luke v luko in pošiljala nešteto brzojavk v Atene. Brzojavke
Pisalni stroj Woodstock
Je v Ameriki najbolj Iskana znamka. Tudi v Jugoslaviji, zlasti v Ljubljani, jih le že precej v rabi. Vsi se pohvalno izražajo o njem.
Generalno zastopstvo:
TIPKA, družba z o. z., LJUBLJANA GledaliSka ul. 8. - Tel. St. 29-7»
so bile sestavljene sicer na priprost, a vendar zvit način.
Niti ena njenih brzojavk ni prišla delj kakor do Malte, ker so protivojnim strogo opazovali njeno delovanje. Zavezniške oblasti so ji rade-volje pustile, da je zapravljala denar za te neplodne brzojavke.
Ko 'so jo končno prijeli, so našli pri njej majhen besednjak, v katerem so bile nekatere besede podčrtane. Taka je billa njena preprosta šifra. Sleherna nedolžna besedica je pomenila poseben pomorski izraz.
Prav'za prav je bila njena naloga od sile važna (samo da ni uspela), ker je morala strogo nadzirati kre-tanje angleškega brodovja in poročati o vsem v Atene, da bi c<i ondod obveščali nemške podmornice na Krfu, ki bi iz zasede napadle angleške dadje.
Rusinja Juvanova
Naj znamenitejša vohunka na ruski fronti je bila usmiljenka Juvanova, ki so jo usmrtili v Varšavi po končani bitki pri Sokočevem.
Ta prebrisanka je vohunila za Nemce in je imela svoj poseben način. Zaposlena je bila na sanitetnem vlaku v Varšavi in se je vselej, živo zanimala za častnike, ki so prihajali
v mesto na oddih. Za žrtve si je izbirala bistroumne, a telesno šibke gospode. Po kratkem znanju je vsa v skrbeh dejala:
>;Da priznam, ljubim vas... Misel, da morate nazaj na bojišče, mi je strašna. Povejte mi, dragi, točno mi povejte, kje so vaše postojanke, kje vašo taborišče in v katero smer napadate. Tako bom mogla vedno biti
vi mislih poleg vas.«
Ko se je tako poslavljala v železniškem vagonu, ji je navadno častnik pokazal vse to na zemljevidu, ki ga je imela »slučajno« s seboj, in v dobri veri, da ga iskreno ljubi, ji je povedal še marsikaj dTugega. Dokazano je celo, da se je usmiljenka zanimala tudi za topničarske postojanke; seveda se je takrat >zaljubila« v častnika topničarjev.
Neki skrajno nezaupljiv častnik jo je pa spravil v pogubo. Javil je višjiim oblastem, da ima Juvanova natančen zemljevid, in ko so preiskali njeno stanovanje, so našli še več sličnih kart s podčrtanimi in zaznamovanimi kraji vojaških postojank.
Posinovljeni vojaki
V	šaljivih listih, n. pr. v »La vie Parisienne« so uvrstili med vojno novo stran: »Osebne in družinske vesti«. Tam so prostaki — sirote z bojišč — iskali namestnice za umde lastne matere. Posledica tega je bilo dopisovanje, h koncu pa sestanek posinovljenca z dobro »mamico«.
Da se popolnoma posveti svoji plemeniti nalogi, je taka »mamica« pisala vojakom v strelske jarke in po navadi dobila od njih najrazličnejša poročila o postojankah čet na bojiščih, ob svidenju je pa »izvlekla« še vse natančne podatke o življenju in kretanju v jarkih. Šele 1917. leta je francoska proti vohunska služba začela dvomiti o nedolžnosti teh »družinskih« odnošajev.
Tako so prijeli neko tako madarne na prav preprost način. Neki a
je oglaševal, dopisoval in se končno seznanil s svojo »dobrotnico«. Ko ga jo s posebno spretnostjo spraševala vojaške stvari, ji je dokazal zahrbtnost njene dobrotljivosti. Ustrelili so jo v Nancyj:u.
Princesa Aleksija
Če se obrnemo v Aleksandrijo, bi imeli čast spoznati »princeso Aleksi-jo«. To vlačugo v sandalah je poznala vsa egiptska angleška vojska. Dolgo so jo imeli za abotno in radovedno egiptsko kokoto, dokler niso lepega dne ugotvili, da je bila glavni člen informacijske verige, ki je vezala Kairo z Nemci in Turki. Najrajši je stanovala v nekem velikem hotelu v Aleksandriji.
Sam Alah ve, koliko ljubezni je imela v letih 1915 do 1917. Njena radovednost je bila tako otroško nedolžna, da se oblasti zanjo niti zanimale niso. Povečini je govorila o neznatnih malenkostih. Nekega dne so pa oblastem sporočili, da ponuja princesa častnikom svoje slike, ki bi jih poslala na njihove naslove na bojišče v Palestini.
Od takrat so strogo pazili nanjo. Kmalu na to so dognali, da sprejema zavitke od nekega kairskega lastnika bara, ki je bil znan pod imenom »nemški pisemski nabiralnik«. Razni agenti sp mu prinašali poročila, ki jih je v zavitkih dajal mornarjem, da bi jih ti spravili na nemške podmornice.
Pomočniki zaveznikov
Vredno je omeniti tri ženske agente, ki so napravile velike usluge zavezniškim vojskam. Njihova imena so znana: Luiza Bettigny, Luiza Tirlier in Gabrijela Petit. Vse tri so bile domačinke z zasedene severne Francije in Belgije in po poklicu učiteljice. Prvima dvema so postavili »pomeni-
CIKOPI1A
Naš pravi domači izdelek 1
ka v Lililu, Gabrijeli pa v Bruslju.
Vse tri so pošiljale zaveznikom važne vesti, razen tega so pa pomagale ujetnikom in agentom čez holandsko mejo. Najpreprostejši način za prehod meje je bil ta, da so tik ob elektrificiranih žičnih pregradah na meji zakurili kres. Takrat so izključili tok, ker so nemške straže mislile, da se je nekaj zgodilo. Mala gruča ubežnikov je pristavila lestve in urno splezala na holandska tla. Luiza Bettigny je umrla v ujetniškem taborišču leta 1918, Tirlierovo in Petito-vo so pa Nemci ustrelili.
H konča meni stotnik Tuhy:
»Vzlic vsej intuiciji in spolni mikavnosti so ženske vendarle slab material za vohunsko službo. Primanjkuje jim koncentracija in sposobno-nosti, da bi prodrle v navidez nepomembne detajle. Razen tega niso prav zanesljive v poročanju, ker malenkosti pretiravajo. Redke so one, k; se znajo ogniti blebetanju, kadar hočejo v sentimentalnih trenutkih obrniti pozornost nase.	*
■življenje piše zgodbe
Resnična perzijska pravljica
In lepega dne je sklenil perzijski vladar, da spodi svojega ministrskega predsednika Tejmurtašo, zmerjanega in osramočenega z dvora.
Tejmurtaš je bil častitljiv mož, toda znal se ni prikupiti ne vladarju ne ljudstvu. Nihče v vsem Teheranu se ni zmenil zanj.
Ko ga je šah* odstavil, je poslal glavni urednik časnika »Unšeša« vladarju zahvalno brzojavko, ker je odstavil nepriljubljenega ministrskega predsednika.
»Velespoštovani šah in oče naše države!« se je začenjala brzojavka, »čestitam vam in nam vsem, da ste postavili Tejmurtašu stolček pred vrata. Bil je že skrajni čas. Zato vam bomo večno hvaležni. Z najodličnejšim spoštovanjem vdani...«
Vladar je prejel brzojavko. Prebral jo je in pod brado prebledel. Zapovedal je svojemu tajniku, naj nemudoma pripelje glavnega urednika »Unšeše« na dvor.
»Sedite!« je velel vladar..
Glavni urednik je sedel.
geuf * Sah pravijo perzijskemu vladarju.
»Ti pasji sin! Čestital si mi! Odobril si moje ukrepe! Ali misliš, da potrebujem tvoje pohvale, kadar kaj ukrenem? Tako gotovo, kakor je srebrni lev v mojem grbu žival, česar ne more nihče tajiti — tako gotovo te bom kaznoval za tvojo predrznost. Odslej boš vsako dopoldne počistil trg pred policijskim poslopjem. In gorje ti, če se ne boš točno držal svoje kazni!«
Perzija je dežela rož in lepih vonjav. Vrtnice iz Šiirasa pričajo o tem. Toda trgi pred policijskimi poslopji navadno niso posejani s cvetlicami
—	tudi v glavnem mestu Perzije ne.
Če boste slučajno kdaj'potovali v Teheran in si ogledali trg pred policijskim poslopjem in če boste videli tam v opoldanski solnčni pripeki sključenega moža, ki bo pometal konjske odpadke v kraj — vedite, da je ta mož glavni urednik lista »Unšeša«.
Ta zgodba ni pravljica, ki bi jo pripovedoval kak perzijski pesnik. To je resnična zgodba, ki se je pripetila v prvih dneh februarja letošnjega leta...
A
MšeMfa
Prav za prav je to babilonsko pismo, toda je 'iz ljubljanske babilonske podružnice in naj se imenuje po stari navadi ljubljansko.
Moda zadnjega časa pri nas je izrazita in neusmiljena gonja proti vsemu tujemu in leden zahtev po strogem nacijonalizmu. Toda ni temu oporekati važnosti, kajti zadeva je tehtno utemeljena in razumljiva. Časih se sicer zaleti tudi na umetniško plat, ki je pa končno last vseh zemljanov in ni da bi sovražnikom odrekali, kar imajo dobrega.
Prvoboriteljice našega babiloniizma so večinoma dame, kajti imajo vedno in povsod prednost, zato tudi tu. Zvr-gole in čivkajo v vseh mogočih jezikih, ker jim je naš rovtarski premalo fin. Pa so med njimi tudi dične hčerke naših starih rokodelcev in purgar-jev, iz vekov slovenskih, in jim ni mogoče oporekati finese, ker vse s tehtnimi naglasi obravnavajo svoje »probleme« v blaženi tujščinii. Neka-ternikj so sicer, ki se radi tega razburjajo, toda jaz nikakor ne, ker nas menda ne bo konec, če bodo nekatere gosi gagale. In da ta zadeva ni vredna razburjanja, nam je dokaz to, ker še nimamo tozadevnih procesov in drugih mest, kjer bi se nam proti-želje izpolnile.
Šmarnogorski Antonov zvonec je znan, da devičicam preskrbi gospoda soproga. In ga hodijo damice dosledno cukati ker je ni, ki bi se branila moža. Nekaterim se želja izpolni, nekaterim ne, in so take tem bolj vztrajne in zvone Sv. Antonu v čast vsako leto, pa makar do bele smrti. Up in pričakovanje sta kljub krizi še vedno zastonj in jih nihče ne odklanja. Ta zadeva s tem zvončkom sicer ne spada v ljubljansko področje, ker je zvonec tam izven njega. Vendar pa je vredna spomina, ker nam pokazuje, koliko se damice rade potrudijo za možička. In ako bi takole nekega dne naši fantje odločili, da bodo vpregali v zakonski jarem, ta fletni stan, samo pristna naša domača dekleta, bi vsa zagnala vrišč, da so samo naša in nikogar drugega. In bi še oponašala tujščini, kako da je trda in da je nikdair niso trpela. Tako stoji ta stvar z žensko narodno zavednostjo in njih neznanskim kopr-nenjem po varnem zakonskem pri-stančku, pred katerim se vda še najhujša zagrizenost. In bi bila zadeva tujščine kratko in malo uničena, kakor muha z enim udarcem. Odpadli bi težki problemi in jezice junaških borcev, ki jih navadno gosje gaganje moti, kakor da bi bilo odločujoč či-nitelj za naš obstoj.
Pa ima ta stvar še drugi rep, na katerega bi bilo dobro stopiti. Ker kaj bi nam le nerazsodni dekliči, ki žive za promenado, kavarno, šminko, puder in malo koketiranja. Babiloni-zem ali po domače zmešancija je pri
nas povsod doma. Zmešani so pojmi tu in zmešani tam. Še v nebesih so zmešali pojem zime in pomladi, pa so nekateri zaman hiteli z nakupom smuči. Sneg spet gine in črede naših nezaposlenih tako niso prišle na svoj račun, nasprotno pa si občinski možje manejo roke. Ta zadeva z brezposelnimi je sploh jako kočljiva. In neprebavljiva tudi. Pol človeške dobe že n. pr. grade Ljubljanico, toda je vedno enaka. Kvečjemu kakovost smradu se v raznih letnih časih spreminja. Časih je ta smrad bolj gost, časih bolj redek, kakor pač nanese, glavno je, da ga nikoli ne manjka. Občina marljivo piše statistike, koliko podpor je izdala nezaposlenim. Bogami so to lepe vsotice in bi že pol Ljubljanice bilo samo z njimi dograjene. Kolikor podpor dobe ti nezaposleni, toliko naj bi dnevno delali, da ne gre denar ravno v nič. Pa četudi bi vsak podpirani nezaposlenik delal le dve uri dnevno, bi to naši reki precej odleglo. Pa so to bržkone kočljive stvari in jih ni moči urediti, kajti tako de-
lo	v strugi gotovo zahteva visoke izobrazbe, ki pa je naši delavci še nimajo. Morda bi kazalo nabaviti inozemske, ki so bojda pametnejši od naših. Lažji je menda račun o dajanju podpor kakor pa o obračunavanju dela. Sam bognasvaruj "ali nebodigatreba v vsakršni obliki naj nas varuje takih perečih zadevic.
Najbolj kočljiva je pa stvar z zdravniki. Zbolel sem te dni in je bolezen bila precej obsežna. Hitel sem k zdravniku, da mi da 'zdravilo in sem
ga, kakopak, dobil. Prvi mi je blagohotno dokazoval, da ima ta trpka bolezen korenine v mojem srcu, kajti je bil dotičnik specijalist za srčne zadeve. In mi je pripovedoval o arterijah, venah, aortah, kapilarah, dveh srčnih izbicah in predizbicah in bog-sigavedi o čem še vse. Sploh je bil mož jako učen in načitan. Bil sem neizmerno ganjen nad to besedno točo in sploh njegovo pozornostjo za moje srce. H koncu sem mu obljubil svoj blag in trajen spomin in se težkega srca ločil s stotakom. Kajti je bila njegova teorija res odlična in gostobesedna in ni da bi mu zanikali srčno znanje. Tudi recept mi je dal in da bo veljal le malenkost, kakor je to sploh v lekarnah stara navada. In naj se še oglasim, se mi je priporočil, in je bil ves sladek in prijazen.
Ker pa nisem bil nikdar na srcu pomanjkljiv, sem stopil iz previdnosti še k drugemu zdravniku. Mož je bil internist in je ugotovil, da bo stvar bržkone od prepiha. Bržkone, prosim, in nič gotovega. Da naj požiram neka zdravila in se prijazno še kdaj oglasim, seveda. Ker pa ta ugledni stroko mjak s svojim ,bržkone' bržkone ni dobro zadel moje bolezni, sem šel dalje.
Obredel sem še ve5 zdravnikov in je vsak pogruntal druge vzroke bolezni. Vsak seveda iz svoje stroke čudovite medicinske vede. Vsi so mi na dolgo in široko razkladali o važnosti svojih specializiranih organov. Le moja bolezen je ostala neodkrita in nerazjasnjena, četudi sem imel v zalogi pet, šest jako tehtnih diagnoz samih strokovnjakov.
In naj še kdo reče, da to ni babi-lonizem.
Dve luni na nebu
Ko so živalmi Londončani nedavno hiteli od dela, so se ustavili sredi ceste in strmeli v nebo. Svojim očem niso mogli verjeti, ko so na nebu zagledali kar dve luni. Ena .je bila videti hladna kakor zmerom, druga je pa hudomušno mežikala, kakor bi jo začudenje Londončanov silno zabavalo.
Seveda ,se ni zgodil nad Londonom nikalk čudež, če ne imenujemo tako tehnične novosti. Drogo luno, smejočo se, so namreč projicirali na večerne oblake z ogromnim žarometom na več milijonov sveč. To bi naj bilo oznanilo nove »nebesne reklame«, ki jo je pred kratkim dovolil angleški parlament in jo bodo v bodoče sleherni večer uporabljali.
Kakor mogočen toip se zdi ta ogromni žaromet, ki niše v oblake reiklamne slike. Ni vojaškega žarometa, ki bi bil močnejši. Svetlobna stožec sega baje 25 kilometrov visoko, slike, ki jih pa niše na oblakih, imajo premer več kilometrov. Oblaki so torej malik projekoijskemn platnu za to orjaško reklamo, žaromet pa jili .mora loviti iin jim sledi#.
Za radii tega je pritrjen kakor oklopni stolp na gibljivem ogrodju dn se lahko z velikimi stroji poljuibno obrača na vse strani. Slike se menjajo mehanično. Lastnik žarometa je dal nebo .mnogim tvirdkam v najem, in zanje ise reklamne slike po vrsti projicirajo na oblake. Kdor več plača, lahko občuduje svoje reklame večkrat iin del j. Gledalci bi se s samo reklamo dolgočasili, zato pokažejo še tudi druige reči. Časih dirugo luno, časih številčnico mre z natančnim časom zvezidarne v Greenwichu, pravijo pa, da bodo prikazovali tudi kratka poročila.	*
Sodnik Williams je pustil nekega večera svoj avtomobil na oesti in utrnil 'luči. Neki stražnik je prijavil »zločin« neznanega lastnika. Ker je prav te zadeve reševal sodnik Wdl-Maims, se je moral obsoditi. To je izvršil z vso resnostjo in z dostojanstvom. Pred dvema prisednikoma in edino pričo je otvoril razpravo, ugotovil svoje osebne podatke, pozval pričo, da se izjavi* in je samega sebe obsodil na dvanajst šilingov denarne globe, ki jo je takoj položil. *
Ilove knjige
lija Ercnlmrg: Tvornica sanja. V hrvaščino prevedel Iso Velikanovih. Založba Binoza, Zagreb, Begovieeva ul. 5.
Po prvem delu Erenburgove kronike našega časa, ki jo predstavlja knjiga »10 HP«, je Binoza izdala drugi del zanimivega ciklusa >Tvornico sanj«. Prva knjiga riše pomen avtomobila v modernem življenju in boje kraljev gume, nafte in avtomobilskih tvrdk. V »Tvornici sanj« pa razglablja ruski književnik o problemih modernega filma. Toda Erenburg ne slika filma na način, kakor se servira milijonom občinstva, ki dan za dnem polni kinematografske dvorane, temveč riše zakulisne boje magnatov filmske industrije, popisuje njihove sisteme in cilje. Kdor knjigo prečita, mora dobiti povsem drugo sliko o modernem filmu, kakor mu 'jo rišejo dnevniki in revije. Tako izvemo, da glavnih vlog v filmu ne igrajo filmske '»zvezde«; vse te dive in zvezdniki so samo lutke, ki morajo delati po nalogu in zapovedih filmskih indu-strijcev, katerih imena so širokemu občinstvu skoraj neznana.
lija Erenburg je s to knjigo spretno in na zabaven način podal sliko zakulisja filmskega sveta. Knjiga je dosegla v inozemstvu velik uspeh in je prevedena malone že v vse evropske jezike. Hrvatske-mu prevodu 'je dala Binoza zelo okusno opremo z zelo posrečeno naslovno fotomontažo.
Knjiga stane elegantno vezana z zlato-tiskom 70 Din, broširana pa 60 Din. Naročniki Binoze jo dobe za 40, odn. za 30 Din. Naroča se pri Binozi, Zagreb, Begovičeva 5.
Dalje smo prejeli:
15 dana. Kronika naše kulture, štev. 4. Revija je dobro urejevana in prinaša aktualno vsebino. Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. V knjigarnah stane številka 5 Din, naročniki Binoze jo dobe po 2 Din. Naroča se pri Binozi, Zagreb, Begovičeva 5.
Zvonček, list s podobami za mladino. Štev. 6. — Zvonček izhaja med šolskim letom vsak mesec. Posamezen zvezek stane 3 Din. Naroča se pri upravi Zvončka v Ljubljani, Frančiškanska 6.
Svoj lastni sodnik
Morda se utegne 'kaj takega zgc diti samo na Angleškem. Tam to vsekakor ni bila šala, temveč skrajno resna zadeva. Pravičnosti sodnika Wiliamsa iz B. ne morejo prehvaliti.
»Proklctstvo ljubezni«, prekrasni roman, je izšel v dveh delih blizu (700 strani) in velja le 35 Din. Zaloga je le še mala, pa naj z naročilom vsak pohiti. Naroči se pri upravi »Slovenskega Naroda« Ljubljana, Knaflova ul. 5, podr. uprave »Jutra«, Novo mesto, ppdr. uprave »Jutra«, Celje, podr. uprave »Jutra«, Trbovlje, pri g. Matija Sušnik, Jesenice, pri g. Nande Srpan, Trebnje in pri g. Bogomir Christof, Ptuj.
Ponatis romana »Kalvarija ljubezni" izide te dni, na kar Vam ga takoj dopošljemo
Boj na življenje in smrt
Na begu pred volkovi
»Povem vam, tako pametne, prekanjene in zvite živali kakor je volk, je ni. V njem so združene izkušnje vseh živali, ki so se od rodu do rodu podedovale kot instinkt, ali so si jih pa pridobile pod vplivom človekove odgoje. Posebno kanadski in alaški volkovi slove v teni pogledu, razen tega so pa tudi mnogo večji in dosti bolj divji od drugih volkov.«
Naš stari prijatelj, ki nam je to pripovedoval, je več let potoval po kanadski divjini in mrzli Alaski. v dobi, ko si je v tistih krajih civilizacija šele utirala pot. Povedal nam je že nekateri doživljaj iz svojega pustolovskega življenja, in tudi to pot nam ni dal dolgo čakati.
Bilo je okoli leta 1913, ko sem, takrat še neizkušen novinec, hodil v družbi poklicnega zankarja po severni Kanadi. Nastavila sva kakih 30 pasti okoli taborišča in sva jih vsak dan pregledovala. Tisti dan je moj tovariš ostal v taborišču in tako sem se opravil v snežnih čevljih z najinim psom na samotno inšpekcijo.
Kadar sva našla v kakem tucatu pasti plen, sva bila lahko zelo zadovoljna. Inšpekcija teh pasti je vse prej ko prijetna. Po vsakem pregledu pasti moraš temeljito zabrisati svoje sledove.
Proti poldnevu sem bil pri petnajsti pasti, toda o plenu ni bilo še duha ne sluha. Postalo mi je jasno: pasti so izropane. Izropali so jih pa volkovi. Za to sem imel v rokah zadosten dokaz: skopec je ležal nekoliko vstran od kraja, kjer smo ga postavili, (tako daleč, kolikor je to dopuščala veriga, s katero je bil privezan h količku. Sneg je bil raztep-tan, umazan in pokrit s fino črno dlako, ki se je tu pa tam na koncih srebrnkasto svetlikala. V skopcu je še tičala majhna nežna šapica, ki je morala biti šele pred kratkim odgriznjena. Črna lisica se je bila vjela v past, Črna lisica, za katere kožuh si v tistih časih dobil tri sto do tisoč dolarjev. In komaj pred eno uro so jo volkovi raztrgali in požrli! Štirje volkovi, sodeč po različnih odtisih krempljev! Te volkove moramo dobiti, drugače si laliko poiščemo druga lovišča; zakaj posihmal bodo pasti zmerom prazne. Sklenil sem poiskati drugi dan skupaj s tovarišem sled za volčjim krdelom; s seboj bi vzela kolikor mogoče dosti pasti.
Zdajci sem zagledal v senci grmičja temno postavo. Očividno je moral biti volk; toda komaj se je bil prikazal, je že spet izginil. Dejal sem si, da so gotovo tudi njegovi tovariši v bližini. Toda videti jih ni bilo. Pes se je z divjim lajanjem zagnal v grmovje, jaz sem pa pogledal v smeri proti ozkemu gozdnemu pasu, ki se je cepil od poti, po kateri sem bil prišel. Čisto zadaj, daleč onkraj gozda, zunaj dosega puške se je v jeklenosivem somraku risala volčja postava na soparnem zimskem nebu.
Torej vendarle volk.
Izguba srebrne lisice me je razkačila in ogorčen sem zavil v gozd. Pes je lajal čedalje srditeje, in ko sem stopil na jaso, sem videl, da se je volk umeknil za kakih 150 korakov. To mi je torej hotel pes s svojim lajanjem povedati.
Vrnil sem se nazaj v kritje in se skušal vnovič oprezno približati zverini. Toda ko mi je volk spet prišel
pred oči, je bil prav tako daleč kakor prej. Tako se je še nekajkrat ponovilo. Če sem jaz šel naprej, je on šel nazaj, in vselej, kadar sem ga spet uzrl, je bil zunaj dosega moje puške. Tako sem se čedalje bolj oddaljeval od koče; ne meneč se za nevarnost, ki se ji s tem izpostavim, sem naposled z obupnim poskusom hotel volka prehiteti in mu zapreti pot v to smer. Jel sem se torej z največjo opreznostjo bližati robu gozda in pripravil puško.
Toda volk je izginil. In tisto, kar je pes srdito oblajaval, je bila njegova lastna senca v mesečini. Zdajci je nenadno utihnil, potem je pa začel zavijati in se boječe plaziti okoli mene. Takrat sem zagledal potuhnjene postave, ki so se kakor pošastne sence premikale med drevesi. Rumenozelene oči so fosforescirale vame z vseli strani. Zverine so se še skrivale, toda v jasni mesečini so padale njihove dolge sence skoraj do mojih nog.
Zdaj šele sem izprevidel, da sem nasedel volčjemu triku; zavedel sem se, kako veliko napako sem napravil, ko sem se dal izvabiti s poti v gozd. Prav tako sem pa tudi vedel, da zdaj ne smem iskati rešitve v begu.
Jel sem s sekiro lomiti veje z dreves in nato z vso naglico zakuril ogenj, ki je kmalu veselo zaplapolal. Vedel sem, da se bom tako za nekaj časa zverin od-kfižal.
S strahovito počasnostjo so se plazile ure. Stal sem s puško v roki in od časa do časa naložil na ogenj.
Okoli mene je vladala smrtna tišina; pes je mirno ležal v snegu in se grel ob ognju.
Naposled sem vrgel kos lesa v grmovje in poslal psa za njim. Prinesel mi ga je veselo mahaje z repom. Torej so volkovi hvala Bogu izginili! Vzlic pomislekom, ki so vstajali v meni, sem se odločil nastopiti pot domov. In tako sem napravil največjo napako: zapustil sem bližino ognja. Človek ne sme precenjevati živalske inteligence. Toda jaz sem jo podcenjeval! Podcenjeval, ker sem se sklenil vrniti domov, ne da bi bil pomislil na to, da utegne biti umik volkov samo manever: hoteli so me pripraviti do tega, da zapustim ogenj, ki se ga tako boje.
Najprej sem moral nazaj po gozdu, da pridem spet na pot, ki je držala proti najini koči. Stopal sem z dolgimi koraki, in sem že bil precej daleč, a vendar še ne toliko, da bi se čutil varnega. Zdajci je pes zalajal. Čisto kratko, presekano. Samo dva tona. Toda v njih je bil strah. Ozrl sem se nazaj in zagledal daleč zadaj črne sence, ki so švigale po snegu.
Zdaj sem vedel, da so me volkovi v drugo presleparili, in mrzla zona me je oblila. Kakor nalašč se je prav
v tistem trenutku, ko sem se mogel rešiti samo z naglim begom, nekaj utrgalo na enem mojih snežnih čevljev. Sklonil sem se, da popravim, kar se da popraviti, in tedaj sem zagledal temne madeže na tleh. Trda skorja, ki se je bila napravila na snegu, je ranila šap mojemu psu. In spomnil sem se neusmiljenega zakona divjine, ki velja tudi v civilizaciji: živalsko življenje za človeško življenje!
Udaril sem psa s kopitom puške: zvesta žival se je mrtva zleknila.
Tuljenje volkov je prihajalo bliže in naraščalo v zmagoslavno bevskanje.
Ti e zdavnaj sem bil iz gozda in na poti proti koči. Toda še zmerom sem bil predaleč, da bi mogel klicati na • pomoč; vrhu tega tudi nisem smel po nepotrebnem napenjati pljuč, saj sem od teka že komaj sop*el. Slišal sem, kako so se volkovi ustavili pri mrtvem psu in se strgali zanj. To mi je dalo nekoliko dragocenih sekund. A kaj potem?
(Se nadaljuje na str. K)
Obrnil sem se in sprožil.
(ul. str. 10)
Kalvarija ljubezni
Roman iz naših dni. — Napisal P. R.
Povest, ki smo jo v prvi številki začeli prinašati, je napisal P. R. — tisti pisatelj, ki nam je dal že »Nezakonsko mater“. Naši čitatelji, ki so brali 1. in 2. letnik „Romana“ se gotovo še dobro spominjajo pretresljive ljubavne zgodbe, ki je takrat zbudila vseobčo pozornost in priznanje. »Kalvarija ljubezni1* je napisana po
Postal je spet hladnokrven, kakor je bil prej.
Ali ni mar že dosti izkusil, da je moral vedeti, da je življenje en sam neprestan boj, in da človek ne sme izgubiti poguma, če hoče premagati ovire, ki se mu postavljajo na pot?... Močan mož odrine brez. pomišljanja vse ovire, stre jih in zdrobi.
In Honivn si je *— upravičeno — domišljal, da je močan.
Voz je zavil v manj obljudene ulice. Nekje je ura bila devet. Toda 11 ona očividno ni ničesar čula.
Njene misli so bile drugje.
Ciril bo morda ostal pri življenju. Ni še gotovo, da bo podlegel, kakor je pravkar rekel zdravnik.
Drzna operacija ga utegne še rešiti... Zato je zdaj najvažnejše, da se ta operacija čim prej izvrši. Nič več ni mislila na osveto... na osveto, ki jo je bila tako dobro, tako rafinirano zasnovala... Ne, instinkt usmiljenja jo je premogel... In spet se je obrnila k H or vinu:
»Niste mi odgovorili, Emerik, na moje pravkar-šnje besede... Ali sem preveč zahtevala od vaše dobrote, preveč od vaše plemenitosti?.. .<
In ker je Horvin skoraj užaljeno odkimal, je povzela:
»Ne, nisem, kaj ne, da ne? Nisem zaman apelirala na plemenita čuvstva vašega srca... 0, prosim vas, pozabite vse, kar sem vam govorila... Mislite samo na svojo dolžnost •. Časih je ta dolžnost junaštvo. Zaklinjam vas, ne glejte v tem človeku drugega kakor nekdanjega prijatelja, prijatelja, čigar življenje vam je dragoceno ... čigar življenje vam je sveto ...
0, prosim vas, ne odlašajte in hitite k njemu!
Izvršite brez odloga operacijo, ki je morda njegova edina rešitev. Izvršite jo, Emeirik ... brez zahrbtnih misli... brez obžalovanja... brez grenkobe... Izvršite jo, ker jo usoda od vas zahteva ... ker je to morda največja naloga, ki jo življenje od vas zahteva. In recite si, če sem kedaj tega človeka ljubila, mi je danes, v tem trenutku, samo še tujec...
Pojdite, Emerik, in storite svojo dolžnost!...«
Voz se je ustavil pred hotelom »Pri labudni«.
Deklica je še poslednjič vzkliknila:
»Hitite, Emerik! Dolžnost vas kliče!...«
Prijela je Horvina za roko:
»Jutri do svidenja... jutri zarana... In prinesite mi vesti. Pridite in povejte mi:
,Ziv je ... Živel bo... Kešil ga bom!‘
In če se bom tega veselila, ne boste smeli biti ljubosumni. Moja ljubezen do njega je umrla... In prav zato ... Razumite me... prav zato, ker je moja ljubezen do njega umrla, vas prosim za življenje tega človeka ...«
»Storil bom svojo dolžnost,< je odgovoril Horvin.
Odprl je vratca in pomagal Iloni z voza. Nato je hotel še sam izstopiti. Toda deklica mu ni pustila:
»Ne... ne... niti minute ne sinete zamuditi...
Mislite na svoje poslanstvo... Do svidenja jutri zjutraj, prijatelj...«
Zaprla je vratca. Horviin se je priklonil.
»Domov,« je velel izvoščku. Voz je obrnil in zdrdral.
Horvin je le še toliko utegnil, da je vrgel poslednji pogled na Ilono. Mračen in zlovešč pogled...
In ko' mu je deklica izginila izpred oči, je premišljal:
>Morda iskreno mislii, toda moti se... Še zmerom ga ljubi... še zmerom ga ljubi...
Komaj pol ure nato je bil dr. Horvin že Posavju, kjer je stal sredi i kostanjev, jesenov in javorjev sanatorij, ki ga je bil uredil z vso udobnostjo in po najnovejžih zdravstvenih predpisih.
resničnih dogodkih iz polpretekle in nedavno minule dobe in je pretresljiva slika človeškega trpljenja in strasti. Prepričani smo, da nismo mogli svojim zvestim čitateljem za novo leto bolj ustreči, kakor s to našo novo povestjo, ki jo bodo z velikim zanimanjem brali od začetka do konca.
je bil še zmerom nepremičen. Zavest se mu še vedno ni vrnila.
Zdaj je bil Cirilov obraz umit in strjena kri odstranjena. Glavo je imel obrnjeno na levo, tako da se je videla dolga rana na desnem sencu.
Toda njegov obraz vzlic temu ni izdajal strahot, ki se bero na nekaterih do smrti zadetih obrazih; črte so bile le malo izpremenjene in so ohranile vso lepoto. Dr. Horvin je to ugotovil na prvi pogled; v njegovih sivih očeh je zasijal še trši kovinski lesk.
Da... Ciril Milavec je bil res lep mož... Vitke in lepo rasle postave... eden izmed tistih moških, ki si ženske prvi mah osvoje. In Horvin je spričo njega še bolj občutil svojo manjvrednost... svojo okornost... V svesti si je bil, da ta mož mora ženskam zmešati pamet in zbuditi v njih trajno ljubezen. In še hujša ljubosumnost je stopila Hor-vinu v glavo.
Sklonil se je k ranjencu. Njegovi prsti so se rahlo doteknili robov rane. Pozorno si jo je ogledal. Na njegovem obrazu se ni pokazalo ne veselje ne nemir... Ostal je neprodiren.
Obrnil se je k asistentom:
»Samo trepanacija reši tega človeka, če ga sploh kaj na svetu more rešiti.«
Potem je odšel. Zavil je po stopnicah dol proti hišici, kjer je bilo njegovo stanovanje. Tam je stopil v mali salon, ki je bil po njegovih navodilih skromno razsvetljen z žarnico, obstrto z zeleno svilo. Salon je bil ves poln drobnih umetnij.
V	temačnem kotu je stal velik divan.
Dr. Emerik Horvin je jel hoditi po sobi gor in dol. Videti je bil nervozen. Zdaj pa zdaj ga je stresel drget. In govoril je sam s seboj na glas: »Saj ni mogoče, da ne bi prišla...«
Mislil je na Ljudmilo. Potem je stopil k oknu in z nervozno kretnjo odgrnil zaveso ter se zagledal, v noč... Dolgo je tako stal ves zamišljen, z nabranimi obrvmi in spačenim obrazom.
»Kaj naj storim?« se je neprestano izpraševal. Zdajci je potrkalo. Bil je dr. Svetlič, asistent s sinjimi očmi, ki mu je prišel javit:
»Vse je pripravljeno za operacijo, gospod doktor.« »
Horvin ga je odslovil:
»Ne mudi se še... Pokličite še dr. Ivanca in dr. Jezerška! Takoj pridem za vami;:.«
Preteklo je nadaljnjih deset minut. Horvin je postajal čedalje bolj nervozen in vznemirjen. Zdajci je prisluhnil. V nočno tihoto je udaril topot konjskih kopit in drdranje voza.
»Prišla je!« je zašepetal.
,	8	ciničnim	smehom je zamrmral skrivnostne
besede:
»Doktor, odločil si se! Najprej ljubezen, potem sele denar!«
Stopil je pod svetiljko in jo utrnil ter prižgal manjšo. V sobi že poprej ni bilo posebno svetlo, zdaj je bila pa skoraj mračna. Potem je odšel iz salona in zavil v svoj delovni kabinet. Zunaj je začul tesnoben ženski glas:
»Ali je tu sanatorij doktorja Horvina?«
»Da, gospa.«
»Prosim vas, sporočite gospodu doktorju, da želi žena dr. Milavca z njim govoriti.«
Sluga je odprl mrežasta vrata.
»Izvolite iti z menoj...«
Ljudmila se je obrnila k izvoščku:
»Ne vem, kako dolgo bom ostala tu. Prosim vas, počakajte me.
Nato je šla s slugom čez vrt v hišo. Stopala je s klecajočimi nogami, z vročico v glavi... vročico nemira in tesnobnosti, ki je zadnji dve uri čedalje bolj naraščala.
Zraven sanatorija je stala manjša hišica, kjer je kirurg stanoval.
Vso vožnjo od hotela »Pri labudu« do Posavja so se v njegovih možganih preganjale najbolj nasprotujoče si misli.
Ko se je ponudil, da izvede to operacijo, ki naj reši Milavca, je samo zasledoval načrt, ki ga je bil skoval v vsej naglici... Upal je, da se mu bo s tem načrtom posrečilo spraviti v svojo oblast ženo, ki jo ljubi... Kako?... To je bila njegova skrivnost... Toda preganjale so ga še druge misli. Kaj potem, če reši tega osovraženega moža? Ali ne bo izgubil Ilone in z njo bogastva, ki je po njem tako hrepenel?... Bogastva, ki naj mu pripomore uresničiti sanje njegove mladosti?
Celo se mu je nabralo v gube. Očividno se je vršil v njem ogorčen boj.
V sanatoriju so ga že pričakovali, zakaj komaj se je voz ustavil, so se vrtna vrata že odprla. V veži je stopil dr. Horvinu naproti njegov asistent.
»Malo prej so pripeljali nekega ranjenca, ne?« je vprašal kirurg.
»Da, gospod doktor... Ambulantni voz, ki ga je pripeljal, je pravkar odšel.«
»Ali ste dobili moje pismo?«
»Sem, gospod doktor.«
Asistent, še mlad mož bledega obraza z velikimi sinjimi očmi in resnim, a prijaznim obrazom, je nato dodal:
»Storili smo vse po vaših navodilih, gospod doktor, in spravili ranjenca v sobo številka 7.«
»Ali je še zmerom brez zavesti?«
»Še zmerom. Z največjo opreznostjo smo ga slekli. Moja tovariša mu pravkar izpirata kri z obraza... Ko sem zaslišal, da se je neki voz ustavil pred hišo, sem vam takoj odhitel naproti, da vam bcm poročal.«
»V redu, gospod doktor.«
In po trenutku premišljevanja je dodal: »Drugih obiskov nocoj ni bilo?«
»Ne, gospod doktor.«
Dr. Horvin je krenil po stopnicah in prišel v široko vežo. Ta veža je bila velika in široka; iz nje si prišel na široko stopnišče, z njega pa na solnčno verando, vso okrašeno s cvetlicami.
Vse je bilo svetlo, solnčno in mikavno v teh prostorih. Horvin je hotel tako imeti. Nobena stvar v tem sanatoriju ni spominjala bolečin... ne trpljenja... ne človeškega gorja... Povsod samo zelenje, slike, cvetlice. Povsod vedrost... povsod same tople barve in solnce...
Zdravnik je odložil površnik in klobuk, potem je pa poklical slugo:
•»Ivan, prižgite luč v malem salonu. Neka dama bo prišla — gospa Ljudmila Milavčeva — žena ranjenca, ki so ga malo prej pripeljali v sanatorij. Kadar pride, jo brez odloga privedite k meni.«
»Prosim, gospod doktor.«
Nato se je obrnil k asistentu:
»Vi, dr. Svetlič, pojdete v operacijsko sobo in pripravite vse potrebno za takojšnjo trepanacijo.«
»Prosim. V nekaj minutah bo vse pripravljeno.«
Šla sta po stopnicah in prispela na hodnik prvega nadstropja. Široka preproga ga je pokrivala, da se je udušil vsak korak. Pred nekimi vrati je dn Horvin obstal. Na teh vratih je bila številka 7. Bila so samo priprta; kirurg jih je po-  polnoma odprl. Asistent je odšel, da izvrši kirurgova navodila.
Soba, v katero je stopil dr. Horvin, je imela prav tako kakor veža in hodnik, električno razsvetljavo. Asistenti in strežniki so storili svojo dolžnost. Na postelji je ležal ranjenec; njegov obraz
Jzpclniiev
tEivljensha povesi malega uradnika
Aktuarij mestnega davčnega urada Florijan Sternen je zbolel. Resno zbolel. Prvič v dolgih letih svojega službovanja.
Tako vestnega človeka, kakor je bil Sternen, še niso imeli v uradu. Točno ob osmih zjutraj je sedel za pisalno mizo in je delal točno do treh. Potem je šel domov, zmerom z akti v žepih, ki jih je hotel doma v miru preštudirati.
Prav tako kakor delo v uradu si je razporedil tudi svoj ostali čas: stalno partijo taroka v kavarni, godalni kvartet vsako sredo in soboto, kjer je sam igral drugo violino, in nedeljski počitek.
Kadar v uradu niso mogli najti katerega važnega akta, so se obrnili na gospoda Sternena; on je s smrtno gotovostjo vedel, kje mora biti. Kadar so bili v zadregi glede kočljive vloge na višjo instanco, so vprašali njega. Če nihče v uradu ni vedel, kako je pred desetimi ali petnajstimi leti ministrstvo razsodilo kateri zamotan slučaj, so potrkali pri gospodu Sternenu, pa so si prihranili dolgotrajno iskanje v zaprašenih arhivih; on je imel vse take stvari v glavi. Bil je tako rekoč duša urada, čeprav je pripadal nižji kategoriji; zato tudi ni imel kaj prida plače. Pohval in priznanj mu res ni manjkalo, toda od njih človek ni sit, kaj šele da bi si z njimi privoščil spodoben dopust.
Vsakoletna remuneracija, ki so jo uradniki dobili v začetku poletja, je komaj zadoščala, da je poplačal dolgove, ki so se mu nabrali med letom.
Če si ga videl, kako je šel po cesti, suh in droban in sklonjen naprej,
zmerom z aktovko pod pazduho, z ostrimi naočniki pred kratkovidnimi očmi, s ponošeno obleko in kronično izhojeniim petami, bi ga prej imel za vtelešeno bedo kakor pa za uradnika. Vsakdo, kdor ga je takega videl, bi prisegel, da za tem nagubanim čelom ni prostora za druge misli kakor o dolgih vrstah številk, eksekucijah, taroku, kvečjemu še za teme iz Haydnovih ali Mozartovih kvartetov.
Vsi njegovi tovariši, tu<li ni/.ji od njega, so imeli kakšno veselje. Ta je strastno zbiral znamke, oni je bil predsednik pevskega krožka, tretji je neprestano pripovedoval o galantnih dogodkih, o katerih njegovi tovariši nikoli niso vedeli, koliko je v njih resnice in koliko domišljije.
Samo pri Sternenu niso vedeli za nič takega.
In vendar je tlel v duši tega resnega moža ogenj, ki ga je plaho skrival pred svetom kakor dragocen zaklad.
Ta ogenj ga je žgal že od zgodnje mladosti; bolestno hrepenenje je to bilo, ki z leti ni popustilo, kakor se to po navadi zgodi; ogenj v njem je postajal vse bolj in bolj vroč in dušeč.
Bilo je nejasno koprnenje, da bi nekoč doživel kaj nenavadnega; da ne bi sklenil tega bornega življenja, ne da bi poprej srečal nečesa, kar bi bilo drugačno, večje in lepše od tega, kar je dan za dnem doživljal, drugačno od večnega krogotoka službe, kosila in večerje, spanja in kvart, nekaj, kar bi njegovo življenje šele napravilo vredno življenja.
In zdaj je ležal doma nevarno bolan.
Ni čuda, da se je zdaj, ko je bil ves ljubi božji dan sam s svojimi mislimi, to stanje stopnjevalo do neznosnosti, tem bolj, ker ga je tresla huda mrzlica.
In mrzlica je rasla...
Nekega jutra, ob uri, ko je navadno prišel zdravnik, je zazvonilo kakor zmerom. Iz predsobe je zaslišal drsajoče korake gospodinje, ko je šla odpirat; toda v njegovo brezmejno začudenje ni vstopil zdravnik, temveč neka dama, lepa ko solnčna pomlad in elegantna kakor princesa.
S svojimi pojemajočimi močmi se je skušal vzravnati na zglavju, toda preden je utegnil izpregovoriti besedico, se je dama sklonila k njemu, ga nežno pogladila po laseh in mu rekla:
»Florijan! Kaj me nič več ne poznaš? Ali me pa nočeš poznati?
Dan za dnem, leto za letom čakam pri oknu in gledam, ko greš v pisarno in se Vračaš iz nje. In vsak dan mi srce hitreje udari, kadar te od daleč zagledam, in vsak dan se iznova razžalostim, ko vidim, kako greš mimo, ne da bi me pogledal. Ali mar nisi čutil mojih vročih pogledov? 0, vem, čutil si jih in samo iz zaničevanja do mene nisi hotel nanje odgovoriti, ker sem drugega vzela, bogatega Goldschmida z Glavnega trga, .in ne tebe, ki sem te ljubila od mladih let! Iz zdaj, ko te že dneve in tedne nič več ne vidim, je moje srce razboleno in moje življenje prazno in pusto. Toda danes nisem mogla več udušiti svojega koprnenja in sem prihitela k tebi. Glej, dragi, na kolena se spustim pred teboj in te prosim: Ne zaničuj me! Zakaj, ni ga nesreč-
Če je avto prenizek
lfl
Suha Amerika postane mokra
nejšega bitja na širnem svetu od mene — že tisočkrat me je usoda kaznovala, da nisem takrat poslušala glasu svojega srca, nego lesk zlata! Odpusti mi in ne zaničuj me več! Poslej hočem zmerom ostati pri tebi, za deklo ti bom, če me drugače ne maraš — samo ne podi me od sebe!«
Florijan se je blaženo nasmehnil, ko je videl, kako kleči lepa in ponosna žena pred njim in joka.
Čutil je, kako ga bolezen popušča, in mahoma je bil močan, zdrav in mlad.
Vzdignil je damo k sebi in jo stisnil na prsi:
»Saj sem vedel, da boš prišla, draga! Čakal sem, potrpežljivo čakal, do danes. Da hi te zaničeval — kako bi to mogel! Saj takrat nisi mogla drugače... Sama veš in čutiš: tudi jaz sem te ljubil leta in leta, samo upal se nisem dvigniti svojih oči k tvojemu lesku. In zdaj si prišla! Zdaj boš ostala pri meni do konca dni! Srečna hočeva biti, kakor še nikoli noben človek ni bil srečen... Pridi, ljubljenka, ven pojdeva iz tega mesta,
  lqer sva toliko trpela, proč
od tod v lepše kraje, v solnč-nejše dežele!«
V	tesnem objemu sta počasi odšla iz sobe; tako la-gotno in veselo jima je bilo pri duši kakor še nikoli v življenju.
Peljal jo je dol po stopnicah, tam je že čakal krasen avto, in šofer v obšiti livreji jima je odprl in se globoko priklonil pred njima.
Stopila sta v avto in Florijan Sternen je po dolgih, dolgih letih naposled doživel izpolnitev svojih sanj...
Ko je zdravnik ob običajni uri pozvonil na siromašnem stanovanju davčnega aktuarja in mu je gospodinja odprla, si je brisala s predpasnikom solze iz oči:
»Prestal je, gospod doktor! Brez smrtnega boja, čisto rahlo je izdihnil. Le poglejte ga, kako mirno leži!«
Zdravnik je odgrnil mrliški prt, ki ga je starka razprostrla čez mrliča: Florijan Sternen je ležal tam, mrtev, toda v očeh mu je sijal tisti blaženi smehljaj, ki je dan samo spečim otrokom in odraslim ljudem v trenutkih največje sreče,
MOST VZDIHOV
on
ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL/AlC H EL ZtVACO
64. nadaljevanje
»Pet minut.«
»In ste ga spoznali?«
»Ne, Visokost.«
»Torej tudi ne veste, koga ste vozili?«
»Nekega potnika, to je vse, kar vem.«
Roland je izprevidel, da mu je čolnar vse povedal, kar je vedel, in da ne bo spravil nobene besede več iz njega.
Obrnil se je k čolnarju, ki je prepeljal njega in Scalabrina.
»Ali imaš potrebščine za pisanje?«
Mož je skočil v svoj čoln, pomignil Rolandu, naj gre z njim, vzel svetiljko s prednjega dela čolna in stopil pod šotor. Tamkaj je odprl omarico pod klopjo: v njej so bile dve ali tri steklenice vina, kruh, nekaj slanih rib in naposled pisalne potrebščine.
Roland je sedel in začel pisati, čolnar mu je pa svetil z lučjo. Ko je končal, je Roland zge-nil papir. Zdajci se je spomnil, da nima pri sebi ne pečatnika ne voska.
»Ali znaš čitati?« je zdajci vprašal čolnarja in mu pomolil pismo pred oči, zraven ga je pa ostro opazoval.
Mož je odkimal.
»Pa daj prebrati kateremu svojih ljudi.«
»Tudi onadva ne znata brati, Visokost.«
Roland se je oddehnil. Zdaj je vedel, da sme čolnarju zaupati pismo, ne da bi ga le-ta prebral.
»Stvar je namreč ta,« je dejal, »da nimam pri sebi obljubljenih sto srebrnikov in da se zdaj ne vrnem v Benetke.« '
Čolnar bi mu bil lahko odgovoril, da se mu je zdelo, kakor bi bil slišal žvenket zlata za Rolandovim pasom, ko je ponudil njegovemu tovarišu zlatnik...
Toda ta čolnar ni bil neumen, in si je dejal, da potnik, ki je zmožen dati zlatnik samo za kratek in nepomemben odgovor, ne more biti zmožen, da bi prelomil besedo zaradi njegovih sto srebrnikov.
»Zaupam vam,« je samo preprosto odgovoril. »Plačali me boste, ko se vrnete.«
»Ne, tole pismo vsebuje nalog za izplačilo ne samo sto srebrnikov nego sto in dvajset. Zato sem hotel, da bi ga prebral.«
»Toliko je, kakor bi ga bil prebral, ko mi je vaša Visokost to povedala.«
Roland je zamišljeno prikimal. Toda takrat mu je nova sumnja šinila v možgane.
»Če ne znaš brati,« je dejal in iznova premeril gondoljerja, »najbrže tudi pisati ne znaš?«
»Res je, Visokost,« se je nasmehnil vrli čolnar.
»A kako potem, da imaš pisalne potrebščine v svojem čolnu?«
»Čisto enostavno, Visokost. Gotovo ste videli, na katerem koncu nabrežja je zasidran moj čoln?«
»Denimo, da nisem videl.«
»Če je tako, naj vam povem, da je moje mesto komaj dva koraka od Aretinove palače.«
Roland je vztrepetal in njegov pogled se je še ostreje zapičil v čolnarjev obraz — obraz, ki je bil v ostalem videti iskren in odkrit.
»Nu, in?« je vprašal. »Kaj naj bo to z Are-tinovo palačo?...«
»Vaša Visokost pesnika morda ne pozna. Jaz ga pa!....«
»Nu, in?«
»Aretino se le malo vozi s svojo gondolo, in zato si dostikrat mojo izbere za izprehode.«
»Aha!«
»Ko se je to prvič zgodilo, me je nepričakovano prosil za pero, črnilo in papir. Bila sva ravno na Lidu, in ker mu nisem mogel postreči, je začel preklinjati kakor pravi pogan, in kričati, da sem jaz kriv, če izgubi sijajno inspiracijo, in da bo po moji krivdi prišel ob najmanj tisoč srebrnikov. In še to je dodal, če bi se kdaj to zgodilo, da mi odreže obe ušesi. Od
tistih dob imam zmerom pri sebi pisalne potrebščine zraven steklenice vina, in če hočem biti čisto odkrit, moram reči, da se gospod Aretino enako poslužuje tega kakor onega.«
Pri drugi priliki bi se bil Roland nemara nasmehnil naivnemu pripovedovanju vrlega čolnarja.
»Lepo,« je dejal. »Tu imaš pismo. Kaj je v
v	njem, veš, in kolikšnega pomena je zate, tudi.«
»Nič naj vas ne skrbi, da bi ga izgubil... in še manj, da bi ga prebral. Vidite, Visokost, tudi če bi znal brati kakor sam škof (čolnar ni opazil, kako je neznanec nenadno prebledel), tudi tedaj bi bili lahko popolnoma brez skrbi.«
»Vidim, da si vrl človek.«
»0, ne. Obljubili ste mi sto srebrnikov za prevoz... in za tisto, kar sem vam v Benetkah povedal; obljubili ste mi jih zdaj še dvajset, da pismo zvesto oddam na pravi naslov — to je vse.«
»Ne samo da si poštenjak, tudi duha ti ne manjka. Midva se bova še srečala, prijatelj. Zdaj pa brez odloga odrini in sam oddaj pismo tistemu, ki mu je namenjeno, in sicer še pred zoro.«
»Komu naj ga izročim?«
»Pietru Aretinu. Poznaš ga; zato je pomota izključena.«
»Še preden se zdani, bo v Aretinovih rokah.«
»In pesnik ti bo izplačal sto in dvajset srebrnikov,« je še dodal Roland in skočil na suho.
Čolnar se je takoj začel pripravljati na odhod in kmalu nato je čoln, ki je bil Rolanda pripeljal, izginil v noč.
Drugega čolnarja, tistega, ki je bil prepeljal Bemba, je Roland zadržal za kake pol ure in ga izpraševal vse mogoče stvari; toda tudi ta čolnar ni bil neumen in je naposled Rolandu odkrito dejal:
»Visokost, dali ste mi zlatnik za eno samo besedo; če mi daste še drugega, se vam zakolnem pri Kristu in svetem Marku, da ne odplu-jem od tod, dokler ne napoči dan.«
Roland mu jih je dal dva in se pomirjen obrnil k Scalabrinu, ki je ves ta prizor opazoval z mračno nebrižnostjo.
Prijel ga je za roko in moža sta izginila po cesti v Padovo.
Kaj je bilo v pismu ki ga je napisal Roland? Kakšna navodila, kakšna priporočila in ukazi so bili v njem? Kmalu bomo izvedeli.
V	Padovi je Roland našel sled za Bembom. Napravil je natanko tako kakor kardinal; to se pravi, kupil je spodobno viteško opravo zase in za svojega tovariša in brez odloga nadaljeval potovanje.
Od Padove do Ferrare, od Ferrare do Bologne je sledil beguncu, ne da bi bil izgubil kaj terena — razen če izvzamemo čas, ki ga je porabil za izpraševanje in iskanje sledu, kadar ga je nenadno izgubil.
Prišel je v Firenzuolo dve uri za Bembom, in ker je bila gostilna, kjer se je bil ustavil,
8. marca
je zadnji dan za obnovo naročnine, če hočete imeti Dravico do tekmovanja Z ana š e ~ a q r a d e
edina v vsej vasi, je bil gotov, da bo tam dobil vse podatke, ki jih je potreboval.
Sedeč pri skromni večerji je izpraševal gostilničarja o tem in onem. In že pri prvih besedah je vedel, da mora biti tudi Bembo v tej krčmi.
Naglo je šinil z očmi k Scalabrinu, kakor
češ:
»Bodi pripravljen! Imava ga!«
Potovanje, napori dolge ježe, mnogotere zapreke, ki so jima tolikokrat vstale na poti in ki jih nismo hoteli podrobno popisati, da ne utrudimo bralčeve potrpežljivosti — vse to je pustilo svoj vtis na Scalabrina.
To se pravi, čeprav ni bila njegova bolest nič manjša kakor prvi dan, se je vsaj malo raztresel, ker je moral neprestano misliti na predmet tega razburljivega zasledovanja.
Objokoval je Bianco, toda mislil je na Bemba.
Sovraštvo je jelo izpodrivati bolest.
In ko je naposled iz razgovora med gostilničarjem in Rolandom izprevidel, da ima morilca svoje hčere tako rekoč v rokah, se mu je izvil globok vzdih. Ni ga več strpelo na stolu. Vstal je.
Roland ga je s pogledom pomiril. Ko je povečerjal, se je obrnil h krčmarju:
»Moj tovariš in jaz ne marava, da bi naju ponoči kdo motil. Nekateri potniki, kakor veste, radi delajo trušč. Vitez, ki je prišel pred nama...«
»0, ta gospod je zelo miren, lahko se zanesete.«
»Že mogoče; vzlic temu bi vas prosil, da nama daste tako sobo, da bo daleč od njegove. Kje spi on?«
»Tule!« je rekel gostilničar in pridušil glas.
Pokazal je na neka vrata, ki so držala iz obednice.
Rolanda je stresel nagel drget; to je bilo pri njem zmerom znamenje srda ali pa nemira.
Nameraval je bil počakati, da leže krčmar spat, nato bi pa vdrl v Bembovo sobo.
Toda ko mu je krčmar pokazal vrata, je vedel tisti mah: izključeno je bilo, da ju Bembo ne bi bil čul.
Vstal je, pomignil Scalabrinu in dejal krčmarju:
»Prav za prav moram še ta trenutek govoriti s tem vitezom; potrkajte na njegova vrata.«
»Visokost... to...« je zajecljal krčmar ves osupel.
Toda Scalabrino mu ni dal dogovoriti; zgrabil ga je za laket in ga potegnil pred vrata. Prestrašeni krčmar je ubogal in potrkal.
Nihče ni odgovoril.
»Vdri!« je velel Roland.
»Počakajte!« je kriknil krčmar, »saj lahko pridemo v sobo, ne da bi vrata poškodovali. Pojdite z menoj!«
Roland je pomignil Scalabrinu, naj ostane na straži, sam pa je šel za krčmarjem, ki ga je vedel na dvoriščno stran.
Prvo kar je krčmar zagledal, je bilo odprto okno v Bembovi sobi; krčmar se je zagnal v vrata.
»Ušel!« je zaječal. »Pobegnil in nič plačal!....«
Toda takoj si je dejal, da bi bil moral slišati škripanje dvoriščnih vrat. Stekel je k hlevu; pogled na konja in opremo je še tisti trenutek izpremenil njegov obup v zmagoslavje.
Roland je šel korak za korakom za njim. Razumel je Bembovo početje. Očividno ga je bil kardinal spoznal po glasu in jadrno pobegnil.
Zamišljeno se je vrnil v obednico.
»Nu?« je vprašal Scalabrino.
»Zbežal je... peš.«
»Brž za njim! Imava ga!«
»Ni treba. Njegov beg iz Benetk v Firenzuolo mi govori s tako gotovostjo, kakor bi mi bil sam izdal, kam je namenjen. V Rim! Drugam
sploh ne more iti. Kaj zdaj misli? Peš pojde čez Apenine v Firenco in potem čez Sierro v rimsko Kampanjo. Našla ga bova torej bodisi v Firenci, bodisi v Sierri, ali pa v Rimu.
»Zakaj ga ne bi prijela še nocoj?« je dejal orjak, ki mu je glas drhtel.
»Ker ravno premišljam, ali ne bi bilo bolje, da ga poiščeva v Rimu. Ne vem, morda se motim, toda zdi se mi, da ni samo Bembo pobegnil iz Benetk. Kmalu bova več vedela...«
Scalabrino je sklonil glavo v znamenje neomajnega zaupanja.
Prenočila sta torej v Firenzuoli, drugi dan sta pa prekoračila Apenine; kmalu sta bila v Firenci in potem v Sierri. Pustila sta za seboj Bracciansko jezero in naposled prispela v gostilno »Pri razpotju«. To je bilo na večer enajstega dne njunega potovanja.
V	gostilni »Pri razpotju« je Roland vedel, da je Bembo komaj še četrt ure pred njima.
Še tisti večer ob devetih sta bila v Rimu...
»Gospodar,« je dejal Scalabrino, ko sta se nastanila v skromnem prenočišču, »ali veste, da je kardinal zločinec, kakršnih je malo na svetu?«
Roland je vprašujoč pogledal svojega orjaškega prijatelja, ki je rekel te besede s čudnim naglasom.
>Ali veste,« je povzel Scalabrino, »da je
vi	eden take strašne kazni, kakor pravijo, da si jih je izmislil za zavržence neki pesnik, ki ga imenujejo Dante?«
Roland se je nasmehnil. To pot je razumel, lom meri njegov tovariš. Prekrižal je roke in se naslonil na zid ter sklonil svojo lepo glavo na prsi. Zdelo se je, kakor da ga posluša z napeto pozornostjo.
Toda v tem je gluho šepetal sam pri sebi z glasom, ki bi stresel Scalabrina, če bi ga bil čul:
»Še Dante sam bi se zgrozil pred kaznijo, Id sem mu jo namenil! O, Dante, božanski pesnik, daj, da ti bom to pot enak, daj, da te prekosim...«
Scalabrino je hodil z velikimi koraki po pobi sem in tja. Od časa do časa mu je ihtenje streslo telo v krčevitem drgetu, potem je pa onemoglo zarenčal. In ko je izpregovoril, je bil njegov glas strašen.
»Ali veste,« je rekel, vihteč svoje ogromne pesti, med tem ko so se mu oči zalile s krvjo, ali veste, da je ta človek glavni krivec, da so vašemu očetu izteknili oči in mu vzeli razum?«
Roland ni odgovoril.
Toda telo mu je stresel mrzličen drget.
»Ali veste , da je potem, ko je postal krvnik vašega očeta, pognal vašo mater v najstrašnejšo .smrt, v smrt od bede in lakote... in da mu to še ni bilo zadosti, in je hotel umoriti še vas... Ali veste?«
Scalabrino je mehanično prijel bronast svečnik, ki je stal na kaminu, in njegovi prsti so se krčevito zasekali v kovino... svečnik se je skrivil kakor vosek.
»Ali veste, da ste zaradi njega pretrpeli in prejokali in preihteli na dnu beneških ječ vse, kar more človek pretrpeti, prejokati in pre-ihteti?«
Velikan ni gledal Rolanda. Govoril je, da govori; Dušilo ga je in pene so mu silile na usta. Roland se je zdel kakor da ga ne sliši.
»Ali veste, da mi je ugrabil hčer,« je povzel Scalabrino, »ali veste, da jo je gonil kakor žene tiger gazelo, in da je ta otrok, ta hči in plemeniti otrok, ki bi en sam njegov pogled razorožil krvnika, da je ta otrok moja hči, gospodar, moja hči, moja kri, moje življenje...«
Orjak je padel na stol kakor posekan. Z obema rokama se je prijel za glavo in zaihtel.
Roland je stopil k njemu in mu položil roko na ramo.
Scalabrino je dvignil glavo.
»Dogovori!« je mrzlo dejal Roland.
»Tole sem vam hotel reči: da sem tega človeka, morilca vašega očeta, morilca vaše matere, morilca moje hčere, da sem ga jaz obsodil! In še nocoj ga bom s tema svojima rokama...«
»Ne!« je presekal Roland.
-»Ne?« je zaškrtal' Scalabrino z gluhim odporom. »Kaj hočete reči?«
V 24 URAH
barva, plisira In kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobl in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i.t. d. Pcrr, suši, monga in lika domače perilo
tovarna IOS. REICH
LJUBLJANA
»Da človek, ki o njem govoriš, ne sme samo umreti; da je treba za to pošastno bitje tudi pošastne kazni...«
»In ta kazen?« je zahlipal Scalabrino.
Rolanda je spet izpreletel leden usmev. To pot ga je Scalabrino videl. In ob pogledu na ta usmev so se mu naježili lasje.
Omahnil je na stol.
»Počakaj me tu,« je nato dejal Roland. »Čez eno uro ali dve se vrnem. Ti pa med tem poišči čvrst voz in ga pripravi za odhod, trden voz, razumeš, z dvema močnim konjema.«
Scalabrino je prikimal v znamenje, da bo storil, kakor mu je zapovedano. In Roland se je zavil v svoj plašč in zapustil krčmo.
XVII
»Digna tanto nomine...«
Roland je poznal Rim; saj je bil mesec dni tu, ko mu je Svet desetorice poveril poslanstvo pri papežu.
Kako dolgo je že od tistih dob!
Zdelo se mu je, da je minila cela večnost od tistih srečnih časov, ko je šel v cvetu mladosti na to potovanje, in se potem udeležil svečanosti v Imperijini palači.. Pa vendar je tega komaj devet let!
In na tej zabavi ga je slavna kurtizana prvič videla!
Na tej zabavi se je bila zaljubila vanj v tako blazni strasti, da je še zločina ni bilo strah!...
Proti tej palači je Roland nameril korak...
Ko je stopal po temačni stranski ulici, je srečal tri mlade gospode ki so se bučno smejali. Pred njimi so šli njihovi lakeji s prižganimi plamenicami.
Vsi trije so bili v slavnostni obleki.
Roland je stopil k njim, jih vljudno pozdravil in dejal:
»Oprostite gospodje, radovednost tujcu, ki potuje za zabavo in pouk. Ali je res, da se je v Rim vrnila neka ženska, ki slovi po lepoti in ji je ime Imperija?«
»Imperija veličastna! Imperija slavna! Imperija božanska!« je vzkliknil najmlajši iz trojice, ki je,bil videti nekoliko vinjen. »Saj se o čem drugem v Rimu sploh ne govori! Od kod pa prihajate gospod?«
»Torej je Imperija res v Rimu?«
»Tako gotovo, kakor gotovo gremo zdajle na njeno zabavo!«
»Okrutnica se je vrnila pred štirimi dnevi.«
»Po dolgih letih svoje odsotnosti. Rim je mrknil, ko je šla. Rim spet vstaja v stari sijaj, kar se je vrnila.«
Ti vzkliki so se čuli vsi vprek.
»Hvala, gospodje,« je odvrnil Roland in se poslovil.
Skupina je nadaljevala svojo pot. Toda najmlajši se je nenadno med smehom obrnil in vprašal:
»Ali ste nemara tudi vi, neznani gospod, zaljubljeni v božansko Imperijo?...«
»Mogoče!« je odgovoril Roland tako mirno in ledeno, da je vsem trem zamrl smeh.
Skupina je nemo izginila, Roland je pa počasi nadaljeval svojo pot v temo.
Blizu mosta štirih glav je prišel v ulico, ki je bila razsvetljena v jarki luči. Roland je zagledal vse polno voz, nosilnic, lakejev in beračev
—	znamenje da mora biti v bližini veselica.
Zagledal je palačo, katere pročelje je bilo v samih lučih.
Ta palača je bila Imperijina, palača kur-tizane, ki je prišla štiri dni pred Bembom v Rim in je zdaj pripravljala veliko zabavo.
Roland se je prerinil skozi množico ljudi.
Deset minut nato je bil v palači.
Kaj je tam počel? Kakšen načrt mu Je; šel po glavi? Ali se je pomešal v množico patri-
cijev? Ali je šel gledat Imperijo, ki je bila še lepša, še zmagoslavnejša kakor v Benetkah?...
Čez eno uro je zapustil palačo, ne da bi ga bil kdo ustavil, in se z vso naglico vrnil v krčmo, kjer je bil pustil Scalabrina.
Takrat je bilo malo več kakor pol dvanajstih.
Roland je našel Scalabrina na ulici pred prenočiščem, ki je bilo že zdavnaj zaprto.
»Voz?« je vprašal.
Scalabrino je pokazal s prstom na temno gmoto ob zidu. Roland je stopil bliže, pregledal konje in se prepričal, da so zakloni na vozu v redu.
»Dobro! Prav dobro!« je zarenčal.
»Da!« je ravno tako renčaje pritrdil Scalabrino, »gledal sem, da bo vse v redu.«
»Vozil boš ti,« je nadaljeval Roland.
»Da. Kam?«
»Po isti poti, ki sva po njej prišla. Zdaj pa pojdi z menoj.«
Scalabrino je zgrabil enga izmed konj za uzdo, in voz se je premaknil. Moža sta korakala peš zraven njega.
Roland je zavil proti mostu štirih glav.
Moža nista spregovorila besedice.
Dvajset korakov od Imperijine palače je Roland zavil v stransko uličico na levo in potem še enkrat na levo.
Naposled se je ustavil.
Tako je prišel na dvoriščno stran palače.
Ulica je bila temna, tako temna, da so se v svitu zvezd koinaj razločili nejasni obrisi hiš.
Iz palače so prihajali bučni glasovi veselih ljudi.
Roland se je bil ustavil pred nizkimi vrati.
V senci teh vrat je čakal neki mož.
»Ali se nisi premislil?«
»Ne, Visokost,«, je odgovoril možak. »Za vsoto, ki sva se zanjo zgovorila.«
»Tisoč zlatnikov, ki jih dobiš...«
»V Benetkah, Visokost, kakor ste rekli.«
»Prav. Pokazal mi boš pot, potem se pa vrneš, da popaziš na voz in na konja.«
»Pojdite za menoj,« je dejal možak.
Bil je eden izmed Imperijinih lakejev.
Šel je naprej po zelo strmih stopnicah, Roland in Scalabrino pa za njim. Potem je zavil na hodnik, krenil spet dol po ozkih stopnicah in se naposled ustavil v neki sobi. V njej je brlela plamenica.
V tej sobi so bila tri vrata.
»Tale,« je dejal lakej, »drže v sobo signore; tamle je pa salon.«
Pokazal je najprej na vrata na levi in potem na desni. Skozi srednja so pa vstopili.
»Ali boste znali nazaj?« je vprašal nato.
»Bodi brez skrbi. Zdaj pa pojdi na svoje mesto k vozu.«
Lakej je izginil. ’i
Roland je utrnil plamenico.
Tako sta ostala v popolni temi.
Na njuni levici je vladala popolna tišina.
Z desne pa so prihajali zvoki godbe, govorjenje in smeh.	u : m
Toda počasi so tudi ti glasovi utihnili.
Roland je spoznal glas Imperije, ki se je poslavljala od gostov.
Potem je zavladala tišina.
Scalabrino je prijel Rolanda za roko. Roland mu je odgovoril s stiskom. To je pomenilo neizgovorjeno vprašanje in odgovor:
»Ali je že prišel čas?...«
»Počakaj!...«
Zdajci je Scalabrino zaslišal dva glasov^.
Spoznal ju je tisti mah in mrzel pot mu je stopil na čelo.
Ta dva glasova sta bila Bembov in Impe-rijin.
Glas Imperije, ki jo je bil vrgel v kanal!
»O!« je zajecljal, »strahove slišim!«
»Kaj ti je?« je vprašal Roland tiho ko dih.
»Ta glas, gospodar!...«
»To je Imperijin glas. Mislil si, da si jo utopil... Zmotil si se, to je vse...«
»0, ;gospodar!... To so strašne sanje!...« h »Imperija je, ti rečem, Imperija, ki je vrgla svojo hčer... tvojo hčer, Bembu v roke... kaj ječiš?...«
huje razsajala v drugi polovici osemnajstega stoletja. Do leta 1889 je imelo človeštvo mir pred hripo. Od leta 1918 dalje se'pa pojavlja hripa redno vsaki dve ali tri leta. Hripa je živo nasprotje drugim kužnim boleznim, ki povzročajo če so razsajale več desetletij med istimi ljudmi, sčasoma naravo nesprejemljivost (imunost). Število 'bolnikov postaja čedalje manjše, bolezenski pojavi pa čedalje šibkejši.
Vprašanje hripe še v nobenem pogledu ni pojasnjeno in ima znanost še mnogo opravka z raziskovanjem.
*
Današnja moda je predvčerajšnja
Tista gospodična Špela, ki se pojavi prvič na plesu z lakasto pričesko, in misli, da je to višek najnovejše »mode, se kruto moti. Pustimo ji veselje; zmota je odpustljiva. Moda lakastih pričesk je prastara.
2e pred dva tisoč leti, morda še prej, so imele odlične rimske dame lakirane kodre. Nohte so si barvale rdeče, prav kakor naše mondene žene, obute so bile v elegantne sandale, ki so do pičice sličile današnjim modernim večernim ,in promenadnim čeveljčkom, in izrezi njihovih svečanih oblačil niso bili nič skromnejši kakor pri današnjih velikih večernih toaletah.
Pa ne samo moda, tudi lepotna nega, ki se tako bohotno razvija, je stara že več tisoč let.
Rimljanke so dobro poznale skrivnosti lepotičnih kopeli — cesarica Poppaea se je okopala vsak dan v mleku petstotih oslic — poznale so vse učinke olj, mazil in koreninic. Barvale so se, pudrale in si negovale nohte na nogah.
Sicer pa ne pritiče Rimu prvenstvo v modnih iznajdljivostih. Rimljanke so posnemale vse to, kar je moTda pri drugih narodih že pred stoletji postalo nemoderno. Že pred štini tisoč leti so imele žene v deželi Ur-Kastibib v Mezopotamiji rdeče pobarvane nohte. Oblačile so se kratko, lase so imele pristrižene in barvane, mazilile so se in trle z olji in vse to samo zato, da ostanejo navidez mlade, kakor so to hotele Rimljanke in hočejo naše sodobne dame.
Če hočete brati pretresljivo in res zelo lepo knjigo, naročite pri upravi »Slovenskega Naroda" Ljubljana, Knafljeva ulica 5 — roman
Jroklotsfvo liutar
ki stane v dveh delih s poštnino samo t Din 35"—
tesnim pasom ponavlja.
Obleka v obliki plašča je majhna umetnina, ki se mora res lepo prilegali. Vrezana je kapricasto in prav posebno poudarja pas. Enostranski okras iz kostanjevega caracula poživi obleko naravne barve in jo napravi elegantno. Ovratnik se ogrne, oba konca se pa nalahko zvežeta. Tudi pri taki obleki ne smejo manjkati gumbi, da se z njimi obleka čez boke tesno zapne.
Zaradi pomanjkanja prostora je danes izostala rubrika >Na§i bralci pišejo«.
Ste že imel! hripo?
Piše dr. med. Leo Bonnin iz Berlina
Menda je malo stvari, ki bi bile v zadnjih mesecih važnejše in so še zmeraj, kakor epidemija hripe, ki se — ko je malo prenehala — spet pojavlja. Neveščaku je uganka, zakaj se loti enega, drugemu, ki živi v prav enakih okoliščinah, pa prizanese. To se da razlagati le tako, da za obolenje ne zadošča samo bolezenska kal, temveč mora biti telesno tkivo zanjo sprejemljivo, kar pa na srečo zmeraj ni. Če bi temu ne bilo tako, bi za vsako kužno boleznijo oboleli vsi ljudje. Kakor nam je nejasna sprejemljivost za bolezen, prav tako nam je, kljub znanstvenim raziskavanjem, nepoznan {»ovzročitelj hripe. Mnogi sicer zatrjujejo, da je bolezenska kal hripe enaka bacilu influence, ki ga je 1. 1892 odkril Pfeiffer. Nešteta temeljita in skrbna bakteriološka raziskovanja izločkov na liripi obolelih ne morejo dokazati Pfeifferjevega bacila influence in se ne da trditi, da bi bili influenca in hripa isti bolezni.
Pojavi hripe so menda vsem znani. Nenadoma nas napade lahka mrzlica, glava postane težka in v
prsih začutimo bolečine. Kaj kmalu se oglasita kašelj in nahod. Na prvi pogled se zdi navaden prehlad. Porast telesne temperature je različna; časih se pojavi hkratu z obolenjem visoka vročina, ki kmalu poneha, časih se pa temperatura komaj dvigne. Prav taka komaj zvišana temperatura se ponavadi drži bolnika cele tedne, in zdravniki so ugotovili, da so pri teh posledice hripe dolgotrajnejše. Morda se pri onih, ki imajo visoko vročino, hitreje tvorijo odporne snovi, ki bolezenske kali uničijo in s tem pospešijo ozdravljenje. Pri različnih epidemijah hripe niso zmeraj isti organi prizadeti. Časih je sedež bolezni v žlezah, časih v dihalnih organih, časih v srednjem ušesu; v drugih letnih časih se pojavi hripa z bolečinami v želodcu ali v črevesju.
0 epidemiji lahko govorimo šele takrat, če se množfi isti bolezenski pojavi hkratu pri več bolnikih. Precej jasno nam je dandanes, da se širi bolezen po direktni okužitvi. Bolezen se prenaša od že okuženega na majhnih sluznih drobcih pri kašljanju ali vsekavanju. V vlakih,
Tkanih z	Idami
Za nas niso te tkanine, ki se moda zanima zanje, ni kak sna senzacija. Videti so pač lepe in imenitne. Najlepših tkanin, hamnuerschlag, afgha-laine alii craquele in kakor jih vse že imenujejo, smo že sitii. Zaradi tega silijo »diagonalne tkanine« v ospredje; Vse smo &© nekoč nosile »diagonalni« kostum ali plašč. Kjub teinu pa spet rade oblečemo počez progaste obleke. Drugačne, popolnoma drugačno smo videti, kakor v prejšnjih diagonalnih« oblačilih. Nove tkanine so vse bolj mehke in voljne in široko črtaste. Nočejo jih
preveč trdno izdelovati, pač pa jim dajo spontani značaj.
Za kostume, plašče in obleke v obliki plašča velja: krila, ali njih posamezni deli nimajo položenih pregibov temveč so spodaj skromno zvončasti, ob bokih se pa tesno oprijemajo.
Kostum je strogo športen s širokimi obkladi, ki so zapeti z gumbi, ovratnika ni, v naravni višini pasu je pa tesen usnjat pas. Suknjič ima apartmo prirezane poševne žepe, ki se zapnejo na en gumb. Bluza, ki se zatekne za krilo, ima obličaste ro-
avtobusih in tramvaju je ta način okužitve ix»sebno pogost. Priporočljivo je torej, da se v času, ko hripa iraasaja, po možnosti ogibamo prilike priti osebno v zaprtem prostoru z več ljudmi v dotiko. Saj se da tudi s predčasno razkužitvijo ust in grla marsikaj preprečiti, ker leta prva sprejmeta bolezenske klice.
Mnogo se govori o najraznovrst-nejših. posledicah ihripe. Pred leti je večina bolnikov obolela naknadno na pljučnem vnetju. Pri poslednjih epidemijah se hvala Bogu ta nevarna komplikacija ne ponavlja več taiko pogosto, kar je tem razveseljivejše, če pomislimo, da je po mnogih statistikah znalšala umrljivost pri pljučnem vnetju po hripa osem do deset odstotkov. Sicer opažamo, da se v že omenjenih primerih neznatne temperature ko bolnik ne gre v posteljo, pojavijo po navadi dolgotrajne motnje na sircu. Ta posledica je razumr ljiva, ker se pomnoži pri hnipi, kakor pri vsaki nalezljivi bolezni, presnavljanje v telesu lin mora zaradi tega srce kot regulator krvnega obtoka opravljati dvojno delo. Iz zdravniškega vidika se da samo to svetovati, naj leže bolnik pri prvih znakih obolenja za 'hripo za dva do tri dni v posteljo.
Manj znan je drugačen pojav bolezni, ki pa vendar ni redek. Zgodii se, da se začne bolniku, ki je šele v prvem stadiju obolelosti, z bolečinami kolcati, oziroma ga skeleči dražljaji silijo venomer k požiranju, kar utegne trajati več dni; šele po daljši uporabi primernih zdravil izginejo ti neprijetni dražljaji. Naknadno se pojavijo še vsi ostali znaki hripe; to nam je dokaz, da je dražljivo požiranje posledica delovanja hripiinih strupov na prepono. Dražljaje povzročajo kratki krči v preponi.
S tem kratkimi opisom: sem pokazal, na kako različne načine se utegne hripa pojaviti. Zaradi tega pa nikar vsakega nedolžnega prehlada ne imejte za hripo! Tako diagnozo je mogoče staviti šele, če se slični bolezenski pojavi množe v istem kraju in ob istem času. Zanimivo je tudi, da ni hir.ipa boleizen, ki bi imela rodovitna tla samo po zimi, saj je najnevarnejša epidemija hripe (leta 1918) dosegla vrhunec prav poleti.
H koncu še kratek zgodovinski pregled, ki nam objasni, da so hripi slična obolenja v Evropi že več sto let znana. Prva epidemija, o kateri imamo natančnejše zapiske, se je razširila le la 1510 z otoka Malte. V letih 1557 in 1580 je zajel sliičen bolezenski Vali vso Azijo, Evropo lin Aifriko. V Nemčiji je ta bolezen naj-
kave, kar se vidi zelo podjetno. Tudi bluza je brez ovratnika in ima, prav tako kakor suknjič, široke obklade. Kreželjci (jabot) in rokavi te svetle bluz« so pošiti s trakovi v barvi kostuma.
Elegantno vrezan bežbarvast plašč je iz mehke volnene -»diagonalne « tkanine in skromno okrašen s temno kožuhovino. Obklad je enostranski, rokavi so vrezani po vzorcu raglana in so v višinii komolca okrašeni z gumbi, kar je sila moderno. Na hrbtu je zobčast našitek, ki se tik nad
Reklamna nevesta
Ameriška novela. — Napisal Niels Meyn
»Ne gre toliko za to, da meni ustrežete,« je rekel ravnatelj Ewans in prijazno potožil roko mlademu možu na ramo. »Toda lahko bi napravili dobro delo mladi in lepi dami, ki bi ji ta zaslužek res prav prišel. Postavil ,sem ji en pogoj, ki ga mora izpolniti, preden jo 'vzamem- v službo-. Gre namreč za to, da se mora dve uri v tistem dnevnem času, ko je promet na ulicah najživahnejši,	voziti kot
nevesta v ženitovanjskem vozu po mestu. Imam posebne metode in sem ji obljubil pravega genttemana kot spremljevalca.. Dekle je čisto brez sredstev, če ne dobi hitro kakšne službe.«
Inženjer Jack Wiliams se je nasmehnil. Tudi on je bil ta trenutek brez službe, in utegnilo bo še dolgo trajati-, preden kaitero dobi. Zato je pristal. Drugi dan naj bi prišel v »The Tip-Top-Magazin«, kjer mu bodo dali trak, -belo kravato, cilinder i-n vse drugo, kar naj zbuja videz srečnega ženina.
Jack ni slutil, da je ravnatelj Ewans uro nato poklical k -sebi v pisarno lepo mlado dam-o-, ki se je zdela res kot ustvarjena za inženjerjevo družico. Maggie' Stone je bila očarljiva. Bila je liz dobre rodbine, toda zdaj je bila čisto sama -na svetu. Šele pred kratkim ji je umrl oče in neki sleparski odvetnik ji je zapravil vso zapuščino.
»Storili boste dobro delo mlademu možu, ki je čisto brez sredstev, pa bi mu rad dal dobro službo, če prestane to- preizkušnjo,« ji je zatrjeval ravnatelj. »Samo po -sebi se razume, da dobite dobro plačilo. On je samo pod tem pogojem pristal, da -mu dam resnično damo za družico.«
Maggie je pristala1, čeprav stva-r ni bila ravno po njenem okusu. Toda bila je dobrega srca in je hotela neznancu pomagati, saj ji ije ravnatelj dovolj nazorno naslikal njegov obupni položaj.
Drugi dan je vozil elegantni ženi-tovanjski voz z dvema belcema skozi
mesto in povsod -zbujal veliko pozornost. Dan nato -se je prizor ponovil, toda potem je Williams odkril zadaj na vozu tablico z velikim napisom: ,Kupite si poročno obleko v Tip-Top-Magazinu!1
Bol na življenje in smrt
(Nadaljevanje s 4. strani)
lanova -se je začulo globoko bevskanje, trdo, skoraj kovinsko. Prihajalo je vse bliže.
Čutil sem, da -se mi je snežni čevelj na desni nogi zrahljal, toda odnehati nisem smel, naj se zgodi, kar hoče. Od brezumnega strahu sem kriknil na ves glas na pomoč.
Volkovi -so mi prihajali čedalje bliže. Zdaj sem bil na vrhu snežnega zameta in skočil na drugi strani dol. S{K>daj sem še enkrat zavpil na pomoč. Zdaj me je moj tovariš že utegnil slišati; koče sicer še nisem videl, pač pa rob kotline, kjer je stala. Toda videl -sem še nekaj drugega.
Volčjo senco, ki se je plazila ob mojih -nogah. Obrnil sem se in sprožil, ne da bi bil pomeril. In zahrbtna zverina, ki me je bila izmamila v zasedo in mi sledila ves dan, se je tuleč prekopicnila in zavalila v sneg.
Drugi volkovi so bili komaj še pet ali šest korakov od mene. Še enkrat sem ustrelil, in še v tretje.
Vzlic majhni oddaljenosti sem zgrešil; zakaj po kratkem obotavljanju sta se dva volkova splazila v stran, očividno zato, da se mi za hrbtom zaženeta v kolena. Sprednji je pa samo čakal priložnosti, da se mi vrže na goltanec.
Tisti trenutek sta počila za menoj dva strela, in potem še tretji — in tuleč sta se zverini, ki sta me h-oteli obkoliti, zvrnili v sneg.
Drugi volkovi so bili izginili brez sledu. Šele zdaj sem se docela zavedel, kako strašni nevarnosti sem ušel. Moj tovariš me je rešil v poslednji minuti.
Opozoril je deklico na to. Ma-ggie se je razsrdila. Še tisti večer so listi prinesli slike ženitovanjskega voza in daljše članke, polne priznanja in pohvale za to spretno reklamo. Magazin je delal sijajne kupčije.
Toda deklica je bila ogorčena in užaljena. »Kaj bo-dc zdaj ljudje misli-
li	o -meni!« je ihte potožila Willi-arnsu.
»Ne menite -se za to, kaj ljudje govore,« jo je tolažil inženjer. »Jutri bod-o že vsi pozabili, kaj je bilo danes.« A -tudi v njem je vse kuhalo. Ne zaradi njega samega; -grizla ga je vest, da je pomagal kompromitirati resnično damo.
»Nikar -me ne tolažite,« je rekla potem, ko sta šla -skupaj iz magazina, kjer sta oddala ženitovanjsko obleko. »Ravnatelj mi je pripovedoval ganljivo zgodbo o vas. Rekel mi je, da jamči, da ste gentleman. Sodelovala sem samo zato, ker sem vam hotela pomagati. Da resnico govorim, lahko iz teda vidite, da sem pravkar odklonila plačilo za to nesramno predstavo.«
Nagnila je glavo v slovo in šla, ne da bi ga bila pogledala. Williams je zamišljeno obstal. Vedel je, da se čuti užaljeno, toda izprevidel je tudi, da ne bi nič pomagalo, če bi ji hote' še kaj prigovarjati. Še manj bi pa izdalo, če bi šel protestirat k ravnatelju. Tudi on ni hotel vzeti nikake-ga plačila.
Domov grede je šel mimo mnogih izložb in v veliko jezo zagledal nekje povečano sliko ženitovanjskega voza. Potem se je pa moral nehote zasmejati. On in Maggie sta bila res lep in harmoničen par. Williams je bil kakor poklican za njenega druga.
Šel je hitro naprej in potem zavil proti veliki strojni tovarni, kjer se
Med prijateljicami
»Ah, Ida, čedalje bolj prihajam do spoznanja, da me je -mož vzel samo zaradi denarja!«
»Nu, potem imaš vsaj tolažbo, da ni tak bedak, kakor ižleda.c
Nemški državljan gre volit
mu je obetala služba. V nenadnem domisleku je stopil najprej k fotografu, ki je napravil sliko ženitovanjskega voza. In s to sliiko v žepu je stal nekaj- minut nato pred ravnateljem tovarne. Ko je čez d-obr-o uro odhajal od njega, je bil njegov nbraz vesel in njegov korak ]x>skočen.
Še tisti popoldan se je najavil pri Maggie.
»Bil sem pri drugem ravnatelju,« je rekel. »Obljubil nni je prav dobro službo, toda samo pod pogojem, da se bolm še enkrat peljal z vami v že-ni-tovanjskem vozu skozi -mesto.«
Njen obraz je zalila temna rdečica.
»<Da se ne sramujete priti k meni s takim predlogom,« je rekla in se obrnila proč.
»Povedal sem ravnatelju tovarne vso istorijo in tudi on se je zgražal.« je mirno odgovoril Williams. >Zato -mii je pa stavil pogoj, da vam moram dati, preden me vzame v službo, zadoščenje, s tem da se še enkrat peljem z vami---------------toda	-to	pot	za-
res.«
In po kratkem premolku je dodal:
»Maggie, včeraj -ste -mi hoteli dobro storiti, zato tudi danes ne smete odkloniti!«
Pogledala mu je v oči.
»Enkrat edinkrat sem še pripravljena storiti...«
»To mi.zadošča!« je vzkliknil ves srečen.
$vetwna ccvzstcu/a v Cikagu
(Nadaljevanje 8 1. strani) Raketni vozovi bodo švigali;..
Sredi vse te znanosti in stvarnosti, sredi resnih smotrov 36 razstavlju-jočih držav in več sto drugih razstavljavcev bo preskrbljeno tudi za zabavo milijonske armade obiskovalcev. Tako grade dva jeklena stolpa, v njih bodo restavracije, kavarne, kini, varijeteji in nešteto drugih zabavišč. Stolpa sta visoka po 200 metrov, torej višja kakor katerakoli zgradba v Evropi razen Eiffelovega stolpa v Parizu. Ta dva mogočna stolpa bosta drug z drugim zvezana z mogočnimi jeklenimi vrvmi, po katerih bodo z vratolomno naglico švigali majhni viseči vagoni, tako imenovani »raketni vozovi«.
Prizmatično grajena stolpa bosta ponoči sijala v topli luči neonskih žarnic. Terase se bodo širile nad terasami, z visečimi vrtovi, sto metrov visoko nad očarljivo lepo jezersko gladino. Tu se bo razvil orjaški promet po vodi, na kopnem in ne na-
zadnje v zraku. Kitajska iz dobe mandžurske dinastije in še starejših cesarjev, srednjeveška Japonska, Indija za dobe mogulov in stara Perzija bodo zastopane s stavbami tistih vekov — zraven se bodo pa vzpenjala dela modernega izumiteljskega in gradbenega duha. Med
prošlostjo in bodočnostjo, med pragozdom ob Michiganskem jezeru in čikaškim oceanskim pristaniščem bližnje prihodnjosti...
In česa si od vsega tega obetajo?
Kljub gospodarski krizi in občutljivemu pomanjkanju denarja v širokih plasteh prebivalstva se sme že danes reči, da bo razstava imela popoln uspeh. Ze zdaj je naročenih 5 milijonov vstopnic — celo za tako orjaško razstavo velikanska številka.
Ce pojde tako dalje, res ne bo pretirano računati z obiskom 60 milijonov ljudi.
Seveda je pa tudi propaganda, ki jo delajo za to razstavo, uprav ame-rikanska. Vsak dan prirejajo nad razstavo propagandne polete:	pol
ure letanja stane samo 1 dolar. To je celo za ameriške pojme silno malo. In tako lahko ljudje že danea iz ptičjih višav -spoznavajo in občudujejo edinstveni obraz »stoletja napredka«.
Beli marmor in temne ciprese — kakor v -pravljici
Velik del razstave je zgrajen na polotoku, ki eega daleč v 'jezero
njegovo
ški«, zraven pa ume biti vendar tako ljubezniv in prikupen.
Lilian Harvey
Njena mladost je bila delo. Vsak dan znova trdo delo. Lilian je otrok meščanske angleške družine. Zrasla je na Angleškem in obiskovala baletno šolo z namenom, da postane plesalka. Starši so že za njene rane mladosti opažali ljubkost in nadarjenost svojega otroka in so pridno skrbeli za njeno temeljito izobrazbo.
Komaj je zrasla v dekle, so se preselili njeni starši z njo in sestro v Berlin, kjer je Lilian poskušala nekaj zaslužiti s plesanjem. Dobila je službo, toda v množici drugih je ni nihče opazil. Kmalu nato je poskusila svojo srečo pri filmu. Takrat ta poklic še ni bil tako prenapolnjen, kakor je dandanes, pa se ji je posrečilo. Lepa oblika njene glave, plesna prožnost in dobra mimika jim ni ušla, pa so ji kaj kmalu dali večje vloge. Njena požrtvovalna marljivost je občudovanja vredna. Učiti se je morala nemški, hotela se je navaditi petja, pozabiti pa ni smela svoje plesne umetnosti. To je nemara preveč, če ves dan filmaš. Oddiha ta lepa žena ni poznala. Postala je partnerica mladega filmskega igralca Willyja Fritscha, ki je takrat že napravil karijero. Kaj so vse govorili o njima! Cele pravljice! Zaročena sta, so rekli, vsevedneži so trdili, da sta porečena. Pa ni ne eno ne drugo res. Dobra prijatelja sla, to je vse.
Lilian je s svojo materjo in sestro živeila v lepi vili zunaj mesta. Ostala je skromna, čeprav jo je njen veliki uspeh v »Valčkovem snu« namah uvrstil med prve. Saj še danes ni igralka res velikega formata, pač se je pa vsem priljubila s svojo dra-žestjo, prožnostjo in s poosebljenjem »ljubkega dekleta«, ki nas osrečuje.
Tudi njo so pred kratkim zvabili čez veliko lužo, pa nam Američani ne smejo zameriti, če smo radovedni kaj bo Hoolywood napravil iz te pridne in ljubke ženice.
Jennv Jugo
Nekoč je bila predrzna navihanka, hči madžarskega očeta in španske matere. Mala Jenny je bila čeden toda poreden otrok. Poslali so jo v neki graški dekliški penzijonat, kesne-je pa kot edino dekle med same fantiče v realno gimnazijo.' Učiti bi se morala... pa ni bilo duha ne sluha o tem. Zakaj so pa pobje? Vse jih je zmešala in počela take objestne norosti, da so jo lepega dne vrgli iz šole.
Zdivjano dekletce ni štelo niti 16 let, pa si po »letu« iz šole ni preveč belila glave z vprašanjem »kaj pa zdaj?«, temveč se je kratkomalo poročila. Na Reki si je izbrala Italijana Emila Juga in se je odpeljala z gospodom soprogom na vrat na nos v Berlin. Tam se je zatekla k neki družbi, kjer jo je uzrl znan filmski mogočnik in jo brez ovinkov vprašal: »Ali bi radi filmali?« Jenny je od navdušenja kar štirikrat zapored zavriskala: »Da!« Priporočil jo j^ tisti gospod »Ufi«, pa je res dobila majhno vlogo, lezla je po lestvi uspeha navzgor v neverjetnem tempu, dali so ji glavne ženske vloge v filmih »Hlače«, »Casanova«, »Carmen iz St. Paulija« — in postala je slavna filmska zvezda ...
Emil Jannings
Nekoč je bil fante, ki ni imel nikjer obstanka. Ni se mu dalo v šolo,
Italta so fitmsUi JUpaJUi •zasloveti
Marlena Dietrich
Nekoč je bila Marlena majčkeno pridno dekletce, ki se je po očetu pisalo »pl. Losch«. Njena mladost je bila vedra, očka visok uradnik, družina iimoviita. Srčkana zlata mamica je bila na svoje otroče nemalo ponosna Pri vzgajanju niso opazili ničesar, kar bi jim delalo skrbi, samo z gledališčem nekaj ni bilo v irediu. Marlenca je bila kakor obsedena na vse, kar je dišalo po teatru, tin je izrabila sleherno priliko, da bi se mu približala. Počakati je treba, da se dekle razrase in postane razumnejše, potem si 'bo sama zbila gledališče iz glave. To vendar ni poklic. Tako so menili starši. iPo zadnjem šolskem izpitu se je Marlena kljub odporu sorodnikov vpisala v gledališko šolo. Kmalu nato pa jo je tako hudo zmotila posvetna ljubezen, da je ono skoraj pozabila. »On« je bil mlad, svež, bil je iz dobre družine in je imel v svojem poklicu vse pogoje za lepo 'bodočnost. Staršem je bilo všeč, da se je njihovo dekletce tako ognilo •vsem nevarnostim življenja in gledališkega poklica, pa so z veseljem privolili v poroko. Takrat jii je bilo sedemnajst let.
Toda mlada gospa ni pa ni mogla pozabiti gledališča. Radovednost, spoznati zakonsko življenje, jo je kaj kmalu minila, zato se je pa tem močneje oglašala njena stara ljubezen do teatra. Mož ji ni branil; saj če bo nekoč otroček na svetu, jii bo kmalu odra dovolj in bo zadovoljna, da bo mogla biti samo mati. Dovolil ji je vse. Vsak dan pouk v petju in govorjenju, nastopne vaje, dihalne vaje, gimnastika in vsak dan moledovanje v gledaliških pisarnah. Dati so ju majhne in najmanjše vloge; naravna in običajna usoda neznatne igralke. Minita so leta. 2e dolgo sta imela hčerkico*, ki jo je z vso nežnostjo ljubila, vendar ni bila ta ljubezen tako močna, da bi jo odvrnila od gledališča. Lepega dne so prišli ponjo; tak itdp so potrebovali za neko revijo. Sklenili 90 pogodbo an Marlena je uspela. Berlin se je samemu sebi čudil, da je ni že davno odkril; saj je bila mikavna, zapeljiva in plavolasa. Navdušila je moške ih ženske.
Pogodba je sledila pogodbi. Vsi naslednji uspehi so bili povprečni, in prav gotovo bi ostala pozabljena in »majhna«, če bi sama ne imela dovolj energije. Dokazala je, da nekaj zmore, da jo je veselje gledati in da zna gledalce prikleniti nase, torej mara biti neka steza, ki jo popelje navzgor. In po tej stezi je šla. Najprej v St. Moritz. ,Zvedela je, da je tam z Jaiuningsom sloviti ameriški režiser Sternberg, ki se pogaja za žensko zasedbo v filmu »Sinji angel«. Renati Miiller - se je obetala glavna vloga, ker so iskali igralko s posebno žlahtno oblikovanim i nogam i. Ma r-lena je dobro vedela kako lepe so njene 'lastne noge. Zvečer je plesala v zdraviliškem domu tako, da so vsi noreli zanjo. Hotela je biti lepa, pa je tudi v resnici bila. Niti pravljični princ iz Hollywooda ®e ni mogel ubraniti vpliva njenih čarov. Omamila ga je, zdela se mu je edinstvena, omiaanljiva in za vlogo Lole v »Sinjem angelu« mnogo zanimivejša nego Renata Miiller.
Po dolgih mesecih napornega dela, upanj in spet dela, so poslali film v
svet. Marlenin globoki, zastrti glas je prišel čudovito do veljave an njen šanson: »Od nog do glave sem vsa za ljubezen« je zaslovel v nekaj tednih po vsem svetu. Uspeh je bil velikanski. Pariz, London, Berlin, New York, vsi ®o bili istih misli, da je nad vse nadarjena. Istega dne, ko je bila premiijera, je odplula velika ladja z njo in režiserjem Sternbergom proti Hollywoodu. Šla sta na delo za še večjimi uspehi, ki so ji dali sloves menda najpomembnejše sodobne filmske igralke.
Hans Albers
Fant od fare. Hamburžan, mesarjev sin. Brez posebnih solzavosti je postal »velik«. Bil j© malo robat, podjeten in fanatično zaljubljen v gledališče. Zaušnice in prepovedi niso nič zalegle. Komaj je zberačil par grošev, je že sedel zvečer z žarečimi lici na zadnji galeriji. Ni se prav preveč šolal, pa je poskusil srečo v neki obrti, prav za prav je poskusil oče z njim. Teatrska kri je bila silnejša. Zakotna gledališča, cirkus, sejmi, to je bilo vse njegovo. Končno pride v Berlin. Majhen porast, vendar ne v skladu z njegovim svojevrstnim 'talentom. Igral je tipe lažje vrste, kjer je kazal svoje akrobatske zmožnosti. Prosil je in grozil svojim ravnateljem pa ga ni nobeden poslušal. Toda lepega dne se je vendar našel nekdo, da ga je pokazal v vlogi, ki je zahtevala več kot klovna.
Zgodil se je čudež — uspeha ni imela igra, temveč Hans Albers. Nik-do ni vprašal: Ali ste že videli »Predmestje«? ampak: Ali ste že videli Albersa? Uspeh za uspehom. Spoznali so njegovo moč. Ponujali so mu vloge, kjer je lahko pokazal veličino svoje življenjske sile. Bile so skladne z njegovo naturo in tako je dal Albers gledališču nov tip.
»Hans Albers« čitaš še danes, tri leta po njegovem prvem velikem uspehu, na vseh kioskih, ime se blešči v svetlobnih
velikih mest. In še vedno — tri leta uspeha je mnogo, treba je zmerom više — utripajo dekliška srca zanj, za plavolasega Hansa iz Hamburga, ki je tako neusmiljeno sirov in »mo-
Roliko velikih dam je že sanjalo o svojem idealu Hansu Al-bersu ali Emilu Jan-ningsu kot filmskem partnerju! In koliko gospodov nizkih in visokih. o svojih simpatijah Liliani Har-vey, Marleni Dietrich in Janny Jugo — zdaj v večerni toaleti, drugič v plavalnem kostumu.
neugnano je bilo njegovo hrepenenje po potovanju, preklel je mesto Gorlice, kjer je živeill pri svojih starših. Neke meglene noči je pa pobegnil brez cvenka, samo nekaj najljubših knjig je imel pod pazduho: pomorščak je hotel postati... Pretolkel se je do Hamburga in stopil v službo na majhnem tovornem parniku — kot natakar. Takšnega razočaranja pa še ne! Namestu da bi stal v bleščeči uniformi na palubi, je čepel globoko v ladijskem trebuhu in lupil krompir... Še to se mu je primerilo, da mu je nekega dne umazan mornar vrgel njegove najljubše knjige v morje. Vse, kar je prav! To je bilo celo mlademu pustolovcu preveč; komaj so v Londonu pristali, je zbežal, in ga ni bilo več na izpre-gled. V Londonu je prosjačil, zdaj pa zdaj prijel za delo, gladoval in prezebal. Tako je srečail) prijatelja svojega očeta, sposodil si je denar in se vrnil skesano domov v Gorlice.
Nekaj časa je šlo vse po sreči. Vrnil se je v šolo, oče se še ni preveč hudoval nanj; menda ravno nasprotno: postal mu je dober tovariš in pomagal sinu kovati načrte za bodočnost.
»Emil«, mu je prigovarjal razumni oče, »spametuj se, postani inženjer, pa ti napravim majhno tekstilno tovarno«.
Skušal se je s tem predlogom sprijazniti, videl se je že v vlogi zavaljenega šefa — dobrega a strogega — kako hodi med tkalnicami, videl je šope bankovcev, sanjal je o borzi, klubskih stolih, debelih smotkah, o vili — — do tistega dne, ko se je nit teh sanj nenadoma odtrgala. Emil
je postal prijatelj garderoberja mestnega gledališča; ta prijatelj mu je skrivaj odpiral vrata v tempelj muz. Emil je poslušal vsako skušnjo, gledal vsako igro, in je nekoč, ko se je v mestu mudil: potujoči teater, stekel k »direktorju«, 'ki ga je angažiral kar na mestu za vloge mladostnega ljubimca s tedensko plačo — treh mark. Tudi temu »direktorju« je pobegnil in se je deset let potikal po zakotnih teatrih, lepil pozive, prodajal vstopnice, postavljal kulise, pobiral s krožnikom denar in igral »velike vloge«.
Šele zdaj se začenja življenje — je mislil in čutil, ko je po desetih letih stradanja dobil službo pri mestnem gledališču v Glogauu z mesečno plačo 120 mark. Tu je igral »Gotza« in »Otela« in sodeloval celo pri operi »Mnogo ljudi«. Naslednje postaje so; Bremen, Lipsko, Mainz, Darmstadt — in končno angažman pri Reinhardtu v Berlinu...
Denarja — ne, denarja Emil tudi takrat nikdar ni imel; časih ni bilo niti za kavo v stari kavarni »Cafe des Westens«, ki so jo imenovali »sa-moveličje«. Te bede mu je bilo dovolj, pa si je Emil dejal: poskusiva pri filmu; če bo, bo. Iskal je, pa je .dolgo trajalo, preden je našel režiserja, ki ga je najel za dnevno plačo 2j mark. Ko sta sklenila pogodbo, je prosil Jannings za rokopis.
»Rokopis?« je dejal režiser, »počenili vam bo? Stvar je zelo preprosta. Z weidendammskega mosta skočite na parnik, ki bo vozil skozenj...«
Emil je od groze zatulil. Z Bogom film!...
Nenadoma je pa prišel film k nje-
Humor
Kupila sem jajca prvič pri novem trgovcu.
»Ali so pa tudi sveža?« sem vprašala v dvomih.
»In še kako!« mi je odgovoril trgovec. »Kure jih do zdaj še pogrešile niso!«	(Boston	Transeript)
*
Veliki astronom se je vdal prigovarjanju odličnih dam in jim pokazal svojo zvezdarno. Vse so bile navdušene in se kar niso mogle dovolj načuditi vsem tem aparatom. Naposled je peljal eno izmed dam pred daljnogled.
»Joj, kako čudovito!« je vzkliknila. »Kakšen prekrasen pogled!«
»A to še niič ni,« je prijazno odvrnil učenjak. »Kaj boste šele zdaj videli, ko snamem svojo čepico z onega konca!...«	(Answers)
mu. Odigral je nekaj manjših vlog in ni mogel verjeti, ko je lepega dne prišel Lubitsch k njemu in ga prosil naj bi vendar igral kralja Ludo-vika XV. v filmu »Madame Dubarry«. Pa ga je igral... S Polo Negri. In so vsi trije zasloveli širom sveta.
Od tistega dne je teater Emila komaj še kdaj videl. Film ga je imel od glave do pet v svojih krempljih in ga je nekoč prisilil na novo potovanje čez lužo v Hollywood. Tam je postal nekdanji mladenič, ki ga ni nikjer strpelo, nekdanji natakar, berač, komedijant in postopač za več let najslavnejši filmski »zvezdnik« sveta.
drugod
»Ali še nisi opazil, da so pisci kriminalnih romanov sami moški?«
»Cisto razumljivo. Katera ženska bi pa mogla skrivnost, kdo je pravi morilec, ohraniti zase do poslednjega poglavja?«	(Punch)
*
»Ali vas ni nič sram, Jera, da se daste poljubljati od poročenega moža!«
»Saj se milostljiva tudi vsak dan!«
(Petit Parisien)
*
MacPherson je spet dva meseca zastonjkaril pri svojem prijatelju. Naposled se je le odpravil. Šofer njegovega prijatelja ga je peljal na postajo.
»Ali bova še dobila vlak?« je v skrbeh vprašal MacPherson.
»Na to lahko strup vzamete,« je o*dvrnil šofer. »Gospodar mi je rekel, da me vrže na cesto, če vas pripeljem nazaj!«	(Life)
*
V	prvem gimnazijskem razredu se uče spregatve glagola »legere«; toda profesor z učenci ni kaj zadovoljen. Na koncu ure jim zabiči:
»Glejte, da. bo prihodnjo uro šlo ko po masliu, od spredaj in zadaj! Drugače boste sedeli!«
Prihodnja ura.
»Jeločnik, spregaj sedanji čas glagola legere...«
»Lego, lcgis, legit; leginms, legitis, legunt.«
»Prav dobro! Zdaj pa od zadaj!«
»Ogel, sigel, tigel; sumigel, sitigel, tnugel!«	(Nebetspalter)
Kupujte domače izdelke
Dr. A. OeiLer ja
inr-^A
ZmIU*d» kuhi
Ootkšer™
IM«6 ZA iARTELJ
Sardelj !
Zmešaj 12 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. 1/l litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namaščenem modlu pri srednji vročini.
Dr. Oetkerjeve
špecijalitete se dobijo v vseh špecerijskih in delikatesnih trgovinah.
Dr. Oeilter, Maribor
Cglasi v družinskem iednifeii
imajo vedno uspeli 1
meie v
. Ha i o. z., lii
S tem nam nudite možnost, da Vas pridobimo za stalnega gosta. Ko zapustite naš lokal bodete sami sebi priznali, da ste pili najboljše vino in jedli skrbno pripravljeno zakusko za mali denar.
v nebotičniku, Ljubljana
Spolne bolezni,
sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive brez strupenih vbrizgavanj, brez živega srebra in salvarzana. Tisoči žen in mož enodušno hvalilo svoje ozdravljenje (trajno) na priroden način s preparatom „VIG1-TABL“ brez motenj v izvrševanju poklica. Sijajna priznanja. Tisoče zahval. „VIGI-TABL“ učinkuje zajamčeno, sigurno In prav hitro. Učinki so naravnost presenetljivi. Prof. Herry se je o njih izrazil, da ..delaio prave čudeže". Uporabljanje je za zdravje povsem neškodljivo. Cena Din 120'—, posebno za stare slučaje Din 200'—. Poskusna pošiljka Din 90'—. Pošilja diskretno le HAVELKOVA Pharm. laboratof A1DE, Praga-Vinogradi, Slezskd 116-T. R. 801. Pošt. predal 28. C. S. R.
Brušena stekla in ogledala za moderno pohištvo in razne druge lokale ter sleklo za stavbe, nadpise, avtomobile i. I. d. dobavlja najceneje tvrdka
SPECTRUM D. D.
TVORNICA OGLEDAL BRUŠENEGA STEKLA IJUBLJANA VII
Celovška cesta štev. 81
DNEVN O	5VEŽ.E
PRAŽENA	
	Kava
dr of ll	
O3	
	
Oa ne pozabim!
še danes moram poslati naročnino za »Družinski Tednik Roman"
Uda ja V konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar; urejuje tn odgovarja H. Kern, novinar; ti«ka tiikarna Merkur d. d. v Ljubljani; J	u	tlilumo	odgovarja	0.	Mlhilek,	v»i	v Ljubljani.