Poštnina plačana v gotovini Ljubljana, sobota, 18. avgusta 1951 ŠTEVILKA 159 — LETO XII. — CENA 10 DIN Izhaja vsako soboto — Odgovorni urednik Vlado Vodopivec — Uredništvo: Kopitarjeva ul. 6 — Uprava: Kopitarjeva ul. 2 — Telefon uredništva in uprave: 52-^1 do 52-65 — Telefon naročniškega oddelka: 30-30 — Telefon oglasnega oddelka 36-85 — Številka ček rač. 604-90321-0 — Mesečna naročnina 40 din — Poštni predal štev. 42 — Tisk tiskarne »Ljudske pravice« Proletarci vseh dežel, združite se! f PRAVICA GLASILO KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE REVIZIJA MIROVNE POGODBE Z ITALIJO V Italiji zahtevajo revizijo mirovne pogodbe. Revidirana mirovna pogodba z Italijo naj bi izročila Trst in vse tako zvano ozemlje STO Italiji. Kampanja za tako revizijo mirovne pogodbe z Italijo je bila skrbno pripravljena, poteka ves čas zelo šumno in ima nekaj etap. Najprej so začeli italijanski reakcionarci in italijanski nacionalisti pisati in kričati proti jugoslovanski vojaški upravi v coni B. 1948 so se jim pridružili italijanski kominformovci, ki so skupaj s prvimi začeli zahtevati združitev cone B s cono A, t. j. uresničenje mirovne pogodbe z Italijo, uresničenje STO. Sedaj si mislijo, da je že prišel čas, ko smejo zahtevati revizijo mirovne pogodbe. Znana krilatica italijanskega kominformovca, da je treba najprej doseči združitev obeh con, »potem pa se bo videlo«, je postala čitljiva. Zahteva po združitvi cone B s cono A ima za italijanske nacionaliste in kominformiste namen, pripraviti tla za spojitev obeh con z Italijo. italija nima nobene pravice zahtevati revizijo mirovne pogodbe. Mirovna pogodba ni naredila Italiji nobene krivice. Mirovna pogodba je le popravila del krivic, katere je Italija zagrešila proti dru-girh narodom. Italija je imela na razpolago pet let, v katerih bi bila lahko pokazala svojo pravicoljubnost do slovenske manjšine v Italiji. Tega ni naredila! Ali naj narodi Jugoslavije verjamejo, da bi Italija pravičneje ravnala s Slovenci in Hrvati, ki živijo v coni A in v coni B? Italija ni v stanu, da bi dala glede tega potrebnih garancij! Nasprotno. Upoštevajoč dejstvo, da italijanske stranke nimajo poguma zavreči cilje italijanskega nacionalizma in se postaviti v boj proti njemu, so narodi Jugoslavije upravičeno prepričani, da, če bi imela Italija Trst in cono B, bi ravnale njene vlade s tamošnjim slovenskim in hrvatskim prebivalstvom enako, .ali pa še slabše, kot ravnajo danes s Slovenci v Gorici in v Beneški Sloveniji. Italija si mora šele zaslužiti pravico, da bo smela zahtevati revizijo mirovne pogodbe. Vsa nacionalistična kampanja proti upravi v coni B je temeljila in temelji na lažeh. Ko so se tej kampanji pridružili kominformisti, so se laži in klevete postoterile. Razume se, da ni vredno vseh teh laži in klevet resno jemati. Toda več let' trajajoča kampanja laži in klevet ima svoj namen. Saj ni mogoče, da bi se ljudje tako dolgo časa lagali in da bi dolga leta klevetali zaradi zabave. Kom-informovska kampanja laži in klevet proti Jugoslaviji in njenim narodom ima namen, razvneti med delovnim ljudstvom sovraštvo proti Jugoslaviji. Zakaj? Vsaka stvar ima svoj razlog. Tudi taka kampanja ga ima. V Sovjetski zvezi so med vojno propagirali parolo, da je v boju le sovraštvo moralno; da je boj brez sovraštva nemoralen; da se bojevnik, ki ne sovraži, ne more dostojno boriti. Če ne bi imeli voditelji Sovjetske zveze in kominformovci zelo grdih namenov proti Jugoslaviji in njenim narodom, ne bi razvnemali med delovnim ljudstvom tega sovraštva! To sovraštvo razvnemajo zato, da bi mogli svoje zločinske namene laže uresničiti. Vedo, da ljudje, ki sovražijo, ne mislijo, ne premišljujejo. In če hočejo, da se delovni ljudje ne bi spraševali o resnici v Jugoslaviji, da ne bi iskali resnice o Jugoslaviji, morajo netiti sovraštvo in ga netijo s takimi lažmi in klevetami, kakršnih se morejo posluževati le ljudje, ki so zdrsnili na najnižjo stopnjo morale. Ta najnižja stopnja morale jim dovoljuje, da objavljajo v svojih listih klevetniške članke o coni B, katere piše umazanec, ki je bil z glasovi ljudi, ki so sedaj kominformovci, zaradi umazanih spolnih prestopkov izključen iz Partije in sodnijsko kaznovan. Z lažmi in klevetami pripravljajo kominformovci in nacionalisti tudi revizijo mirovne pogodbe z Italijo. Kominformov-ski šaljivec je raztrobental v svet novost — »ki je noben demanti ne more utajiti«, da nameravata rešiti tržaško vprašanje sporazumno Anglija in Jugoslavija. Seveda so se mu smejali, saj je šaljivec, toda laž kroži po svetu. Tržaški, v slovenskem jeziku pisani tednik je v svoji zadnji številki objavil med drugimi lažmi tudi laž, da za pravilno usmeritev vse mogočih centrov v Italiji so se med majem in junijem zbrali nekje pri Ljubljani Ivo Sara jčič, Ivan Regent in Sergej Vošnjak. Tudi ta laž kroži po svetu in ne bi bilo prav nič čudno, če bi se začeli ljudje v Italiji spraševati, kakšno usodo neki jim pripravlja Jugoslavija s svojimi »centri«. S takimi metodami se tržaško vprašanje ne bo rešilo. Osebno menim, da Jugoslavija ne more pristati na revizijo mirovne pogodbe z Italijo. Ne moremo in ne smemo popuščati italijanskemu nacionalizmu in kominformizmu. Če v Italiji nimajo smelosti se upreti tema dvema gi-banjima, ki spadata vsaj v norišnico, je te smelosti dovolj pri naših narodih. Ne moremo dovoliti, da bi se italijanskemu nacionalizmu na ljubo naredil iz Trsta neki jadranski Munchen. Naši narodi so na tem preveč interesirani. In ne samo naši narodi. Ne moremo In ne smemo prepustiti naših ljudi italijanskemu nacionalizmu. Preveč so pod njim trpeli in še trpijo. V Italiji ni danes nobene sile, ki bi imela resen namen, upreti se italijanskemu nacionalizmu, ki bi se mu mogla upreti in ki bi ji naši narodi mogli verjeti, da bo spoštovala narodne in človeške pravice tržaških Slovencev. Tržaško vprašanje ni, da bi ga reševali na podlagi številčnosti enega ali drugega naroda. Tržaško vprašanje je vprašanje tržaškega prebivalstva in vprašanje prebivalstva njegovega zaledja. Naj je Trst po govorici še tako italijansko mesto, naj je tudi najbolj italijansko, nima kaj opraviti v Italiji. Se ni razvijal v Italiji, se ni razvil za Italijo in zaradi nje. Trst je zrasel s svojim zaledjem in bo zagrešil velik zločin, kdor koli ga bo trgal od njega. Te preproste resnice ne morejo v Italiji razumeti. Vendar si mislim, da vsebuje resolucija, ki jo je sprejela zadnja konferenca KP STO, pravilne misli in da predlaga sedanjo najboljšo rešitev tržaškega vprašanja s stališča koristi tržaškega delovnega ljudstva Trst, brez cone B, naj se organizira kot svobodno in samostojno mesto. Zahteva kominformovcev in italijanskih nacionalistov po združitvi cone B s cono A je skozinskoz reakcionarna. Zato, ker je ta zahteva naperjena proti socialistični Jugoslaviji, predvsem pa zato, ker ne upošteva ogromnih socialnih in političnih pridobitev prebivalstva cone B, ki bi se zato, da bi zadovoljilo italijanske nacionalistične težnje, moralo vsem tem pridobitvam odpovedati. Združitev teh dveh con bi bila mogoča le tedaj, ko bi si tržaško delovno ljudstvo izbojevalo iste pravice, katere že uživa delovno ljudstvo cone B. Se pravi, da je združitev obeh con v gospodarsko in politično enoto vprašanje boja tržaškega delovnega ljudstva za zmago najdoslednejše demokracije, za ljudsko oblast. To ni volilni program. To je bojevni program Komunistične partije, partije delovnega ljudstva. Program, ki povzema stare tradicije tržaškega delovnega ljudstva in ki je najboljši odgovor nacionalistom in kominformistom. Obenem tudi najboljši odgovor revizionistom mirovne pogodbe. Delovno ljudstvo se mora zavedati, da bo rešilo svoja socialna, politična in gospodarska vprašanja samo z vztrajnim bojem za svoje pravice, za ljudsko oblast. Ne reakcionarna, proti-ljudska zahteva za združitev cone B s cono A, ne zahteva po ostvaritvi mirovne pogodbe, ne zahteva po reviziji mirovne pogodbe, marveč boj za ljudsko oblast, za enakopravnost med narodi, boj. ki gre za tem, da si z njim delovno ljudstvo vsakega posameznega mesta, vsake posamezne občine pribori svoje pravice in svojo oblast. Prepričan sem, da bo tržaško delovno ljudstvo prej ali slej razumelo važnost temeljnih trditev tržaške resolucije. Kajti svobodni in neodvisni Trst bo prav gotovo prispeval miru in ustvaril pogoje za zbližanje med narodi Italije in Jugoslavije. Ivan Regent NemoE današnje Franclje Današnji pomen Francije kot četrte velesile je silno majhen in je ostal od njene nekdanje veljave le še bled spomin, ki pa vzbuja pri Francozih zagrenjenost in razočaranost. Pomembni francoski buržoazni ideolog Frangois Mauriac je resignirano zapisal: »Naša tragedija je, da živimo v deželi, ki se je razočarala. V štirih letih je Francija izpadla z liste velikih narodov in se znašla na stopnji postranskega naroda. Kako zanikati to, kar je dejstvo.« Francija je danes bolj predmet medsebojnih borb »velike trojice« kot pa samostojen činitelj v mednarodni politiki. Potem ko se je zrušila Francija pod nemškim udarom kot stavba na koleh in bila izpostavljena nemški zasedbi, je sleherni Francoz spoznal, da je prišel konec nekdanje francoske moči. Med vojno ni Francija sodelovala na nobeni konferenci velesil in ni bila niti po vojni povabljena na razgovore v Potsdam, kjer so brez nje odločali o usodi premagancev. Po vojni so si sicer skušale zmagovalke pridobiti Francijo zaradi njenega pomembnega položaja v Evropi, toda borba za Nemčijo je kmalu zasenčila njen pomen. Notranja šibkost tlači Francijo vedno bolj v ozadje. Bojazen, da jo bo poražena Nemčija prav kmalu zamenjala na evropski pozornici, postaja z vsakim dnem večja. Povojni napori, da bi se Francija znova postavila na trdne noge, da bi si 2 ohranitvijo svoje notranje moči ustvarila oporo za samostojnejšo zunanjo politiko, niso rodili sadov. Francijo pretresa globoka notranja kriza, ki se kaže navzven v veliki krhkosti njenega političnega režima in v značilni nestalnosti vlad. Posebno zadnji dogodki so reliefno odrazili podobo današnje Francije. Francija je dobila ,12. avgusta že petnajsto vlado po vojni. Najdaljšo povojno vladno krizo, ki je trajala od 10. julija, je prebrodil šele deveti mandator. Osmim je francoska skupščina odbila zaupnico, za Plevena pa je glasovalo kar 390 poslancev. Plevenova vlada je dobila rekordno število glasov v povojni skupščini. Proti njej so glasovali le komunisti in degaullovci. Njo so v skupščini podprli tudi socialisti, čeprav ne sodelujejo v novi vladi. To je druga povojna vlada, v kateri niso zastopani socialisti. Nekateri francoski časnikarji so pripomnili, da je bila vladna kriza rešena na pobudo od zunaj. Vsekakor so si v Londonu in Washingtonu želeli, da bi dobila Francija čimprej novo predstavniško vlado, kajti v dosedanji zelo živahni diplomatski igri med Vzhodom in Zahodom bi lahko odsotnost francoskih zastopnikov povzročila kaj nevarno praznino v zahodni politiki. Morda se da s tem pojasniti tudi presenetljiva podpora, ki jo je dobila Plevenova vlada v skupščini. Z njo naj bi bila pred svetom poudarjena politična trdnost sedanje Francije. Vendar moramo verjeti, da pripomba nekega francoskega skupščinskega časni- Renč Pleven ••SMf Velike LaSče, kjer bo 9, septembra proslava Štiristoletnice slovenske knjige karja, ki je dejal ob izvolitvi nove skupščine, da bodo poslej padale vlade ko muhe, ni bila izrečena tjavdan, brez pomisleka in poznavanja francoskih političnih razmer. Dolgotrajnost vladne krize je vsekakor znak, da so nesoglasja med strankami zelo velika. Sedanje vlade so temeljile od leta 1947 na sporazumu strank »tretje sile«, ki so jo sestavljali socialisti, ljudski republikanci in radikali. Komunisti in degaullovci pa so bili v stalni opoziciji. Toda po zadnjih parlamentarnih 'volitvah 17. junija se je prejšnja »peterooglata«' skupščina spremenila v »šesterooglato«, »tretji sili« se je pridružila še »četrta«, ki jo sestavljajo razne »neodvisne« in »zmerne« stranke — konservativci. Novi volilni sistem, izglasovan 7. maja, je s povezovanjem volilnih list sicer odvzel komunistom 54 poslanskih mest, ni pa prinesel nobeni stranki odločilnejšega vpliva v skupščini. Odnos glavnih parlamentarnih skupin se je nasprotno še bolj uravnotežil, saj imajo vse le nekaj nad ali pod 100 poslancev. Po volitvah v juniju je tisk komentiral volivne izide kot močno nagnitev politične tehtnice v Franciji na desno. De Gaulle si je v skupščini pridobil največ mest, čeprav je imel za 900.000 manj glasov od komunistov, ki so jih dobili 5 milijonov, največ od vseh, vendar 500.000 manj kakor leta 1946, Zelo so se okrepile konservativne stranke, tako imenovana zmerna desnica. Poraz pa sta doživeli glavni nositeljici dosedanje vladne politike: socialistična in ljudskorepublikanska stranka. Izreden padec so zaznamovali ljudski republikanci, ki so od 5 milijonov volivcev 1946. leta ohranili le 2,700.000 glasov Socialisti pa so izgubili 17. junija 700.000 volivcev. Posledice takšnega volivnega izida so se takoj odrazile na politiki posameznih strank in tudi na sestavi nove vlade, ki je konservativnejša od prejšnje Queuillove vlade. Pogoji, ki so jih stavile stranke za svojo udeležbo v vladi, so že kazali na poizkuse, da bi si znova povrnile zaupa nje volivcev z odločnim zavzemanjem za njihove zahteve. Ljudskorepublikanska stranka je terjala popolno državno pod poro verskim šolam — večina njenih pri Stašev je katoliških, socialisti pa so zahte vali, naj vlada pristane na enakomerno zviševanje delavskih mezd skladno z zvi ševanjem cen. Socialisti niso vstopili v IZ VSEBINE 1 Tomo Brejc: Pomenek s tovariši o nekaterih vprašanjih življenja In dela naše Partije na terenu D. B.: Razgovori o evropski armadi M. M.: Nagrajevanje delavcev in uslužbeucev (lz diskusija e novem plhčilnem sistemu) Cosič Dobriča: Daleč je še sonce (odlomek 1* romana) Mitja Mejak: Zgodba o veliki ljubezni Darinka Muser: Misli po zaključku tečaja za reiiserje- začetnike L. K.: Vatikan in jugoslovanske manjšine v Italiji novo vlado, ker vedo, da bi vlada kljub morebitnim obljubam ob sedanjem tempu oboroževanja ne mogla uresničiti teh zahtev, ljudski republikanci pa so se zadovoljili z zagotovilom, da bo vlada finansirala tiste verske šole; ki so že — novih ne, toda le do zneska 16 milijard frankov. Proti podpori verskim šolam namreč niso bili le socialisti, ampak tudi radikali, brez teh pa bi po odklonitvi socialistov ne bilo mogoče sestaviti nove vlade. Socialisti so to pot — vse tako kaže — ubrali taktiko, katero so svetovali bevanisti tudi angleški laburistični stranki, da si z umikom iz vlade ohranijo in še pridobe pristaše, kajti z oboroževanjem in zmanjševanjem življenjske ravni bi se lahko resno zamajal njen vpliv med množicami. Toda za socialistično stranko Francije tudi ni bilo več drugega izhoda, sicer bi v koaliciji s še bolj desničarskimi strankami, kot so bile te, s katerimi si je delila ministrske sedeže doslej, docela zapravila svoj ugled. Med številnimi poizkusi, kako rešiti vladno krizo, je omembe vreden načrt Paula Reynauda, voditelja »četrte sile«, ki je nameraval sestaviti vlado »najširše protikomunistične koalicije« in pritegniti tudi degaullovce. Poizkus mu sicer zaradi nasprotovanja socialistov ni uspel, vendar je značilna njegova pripomba: »Možnosti za tako sestavo vlade sedaj še ni, toda čez leto dni lahko postane stvarnost.« Sedaj tudi sami degaullovci še niso bili pripravljeni na takšno sodelovanje. Toda ni izključeno, da bi se skušalo sčasoma tudi njihovo gibanje prilagoditi nekoliko revidiranemu parlamentarizmu, kajti radikali in »neodvisni« ter »zmerni« vztrajno terjajo spremembo ustave in povrnitev režima tretje republike. Vprašanje delavskih mezd in vprašanje šolstva sta bili glavni točki nesoglasja med strankami »tretje« in »četrte« sile, kajti skrajna levica in skrajna desnica nista mogli upati na kandidaturo v vladi. Vendar gre med strankami še za številna globlja nasprotja. Politična razcepljenost današnje Francije je odraz zelo različnih gospodarskih teženj, ki prepletajo sodobno francosko družbo, zelo neuravnovešenih gospodarskih razmer in različnih pogledov na to, kako in kje iskati pot iz večdesetletne krize, ki jo preživlja Francija. Francija je namreč v desetletjih zelo zaostala za razvojem glavnih kapitalističnih dežela. Njen padec ni le posledica dogodkov zadnjih štirih let, temveč predvsem hitrega upadanja njene moči med obema vojnama. Po vojni je skušala Francija okrepiti svoje gospodarstvo. Monne-tov načrt, ki so ga sprejeli pred štirimi leti in se letos končuje, je uspel močno dvigniti francosko osnovno industrijo. Danes je n. pr. francoska industrijska proizvodnja za 43% večja kakor pred vojno, čeprav je bila takoj po vojni za 59% manjša. To je pomemben uspeh, če pomislimo, da je francoska proizvodnja od leta 1913—1938 narasla samo za en odstotek. Prav tako je bil zabeležen napredek kmetijske proizvodnje. Pred drugo vojno so'v francoskem kmetijstvu zaznamovali, da je že 15% manj obdelanih površin kot pred prvo svetovno vojno. V nekaj povojnih letih pa se je v Franciji dvignila kmetijska proizvodnja že za 10 odstotkov, kar kaže, da se je krivulja pa danja obrnila navzgor. Današnji izvoz kmetijskih pridelkov je na primer 38-krat večji kot leta 1938. Ta dva primera sicer pričata o gospodarskem napredku, vendar bi bilo kaj iluzorno soditi, da je fran cosko gospodarstvo že na trdni poti ozdravljenja. Ne gre prezreti velikega de leža zunanje pomoči, saj je dobila Fran-cija samo lani 509 milijonov dolarjev, in tudi ne reparacij. Razen tega ima na sedanjo rast proizvodnje velik vpliv konjunktura po korejskem spopadu, kajti v prvih devetih mesecih leta 1950 je sta tistika že pokazala padec francoske indu sirijske proizvodnje za 1%, medtem ko se je nato v zadnjem tromesečju lanskega leta proizvodnja dvignila kar za 6%. Oboroževanje je torej močna spodbuda francoski industriji, ki bi sicer morda kmalu morala zmanjšati svoje obratovanje, ker je slabo rentabilna zaradi še vedno nizkega tehničnega sestava. Francoski industriji manjkajo temelji za stalno napredovanje. Francija nima niti dovolj goriva niti surovin, ki jih mora — razen železa in boksita — uvažati. Po vojni je sicer vložila največ kapitala prav v povečanje svoje energetske osnove, proizvodnje elektrike in premoga, toda francoska metalurgija ima še vedno za okoli 180.000 ton neizrabljenih kapacitet zaradi pomanjkanja koksa, čeprav tega še sedaj uvaža. Odtod njena borba za Saar, kjer so velika ležišča premoga, in za uresničitev Schumanovega načrta, ki predvideva združitev zahodnoevropske proizvodnje premoga, železa in jekla. Hkrati s tem načrtom, ki naj bi rešil iz krize francosko industrijo, pa je Francija tudi pobudnik načrta, po katerem naj bi zahodnoevropske države ustvarile enotno tržišče za prodajo kmetijskih pridelkov. Z njim bi si Francija rada zagotovila evropsko tržišče in se zavarovala pred ameriško konkurenco, ki je že pred vojno povzročila stalno upadanje francoske kmetijske proizvodnje. Z uresničenjem teh dveh načrtov si obeta danes Francija premagati dve glavni zapreki za svoj gospodarski razvoj ter si znova pridobiti izgubljeno moč. Kajti nekdanji mednarodni vpliv Francije je temeljil predvsem na njenem izvozu kapitala, saj je bila Francija znana kot največji upnik. Toda njen izvoz kapitala se je že desetletja postopoma zmanjševal. Medtem ko je izvozila pred prvo vojno letno okoli 22 milijard kapitala, je izvozila po njej le še 10—12 milijard, leta 1938 pa samo še eno milijardo frankov. Dosedanja politika francoskih vlad je sicer imela nekatere gospodarske uspehe, vendar ni prinesla Franciji notranjega zadovoljstva. Množice so imele le malo koristi od povečane proizvodnje. Delež delavskih mezd v narodnem dohodku je n. pr. mnogo manjši kakor v ZDA, profiti pa so glede na stroške proizvodnje mnogo večji. Življenjska raven v Franciji danes niti ne dosega ravni iz leta 1928 Vrh tega tare danes Francijo še veliko pomanjkanje stanovanj. Po vojni so zgradili 164.000 stanovanj, potrebovali pa bi jih še 2,500.000 Breme obnove in graditve je prevaljeno na pleča preprostih ljudi v obliki številnih davkov in davščin. Država dobiva od davkov na dohodek samo 35%, medtem ko dobiva v Veliki Britaniji 72%. Razen teh bremen nosijo francoski davkoplačevalci že vsa leta po vojni tudi velike izdatke za vojno v Indo-krni. Za njo je Francija potrošila že 2 milijardi dolarjev. Sedanje oboroževanje pa grozi, da bo življenjska raven še bolj prizadeta, še posebno, če bo vlada dopustila »liberalno« gospodarjenje, to se pravi, svobodno prelaganje bremen na množice preprostih državljanov. Toda taka gospo- Chnrles de Gaulle darska politika vlade bi lahko imela zelo usodne posledice v današnjih neurejenih notranjih razmerah Francije. »Populaire« je takole pisal o sedanji stiski: »Ne oborožiti se pomeni odpreti naše meje na eni strani. Toda samo oborožiti se, pomeni, da jih odpiramo na drugi strani. Samo en način je, da se pride iz tega začaranega kroga, to je povečanje proizvodnje v takšnem obsegu, da bi lahko namenih del presežka narodnega dohodka za obo rožitev, drugi del pa za zboljšanje kupne moči delavcev.« Mnogi francoski komen tatorji so resno podvomili v takšne možnosti. Nekateri so jih imenovali čelo na merno samoprevaro. Nedvomno so prav v iskanju rešitve iz tega »začaranega« kroga glavna nasprotja med francoskimi političnimi strankami. Zadnja vladna kriza je odsev tega notranjega stanja, ki ne odpira kakih svetlih perspektiv. Ivo Tavčar 1». AVGUST Po petih dneh prekinitve so se obnovila pogajanja v Kesongu. Admiral sovjetska vlada samo ovirati delo konference, v Londonu pravijo, da bo sovjetski pristanek na udeležbo spremenil konferenco v pomemben sestanek med Vzhodom ln Zahodom, japonski uradni krogi pa so zaskrbljeni zaradi sovjetske udeležbe. ZDA so poslale prizadetim vladam tretji spremenjeni načrt pogodbe z Japonska. — Severnokorejska in kitajska dalegaeija v Kesongu sta odklonili predlog poveljstva ZN. naj bi začasno odložili razpravo o demarkacijski črti ln prešli na tretjo Ir četrto točko dnevnega reda. Trygve Ule je izrazil upanje, da bo na Koreji mogoče skleniti premirje. — Vodja britanske delegacije na pogajanjih v Teheranu Stokes je pred. ložil britanske predloge za rešitev angleško-iranskega spora, ki vsebujejo med drugim priznanje podržav-ljenja Iranske petrolejske industrije. — Izvedenci kongresne gospodarske komisije ZDA so Izjavili, da je treba pričakovati povečano inflaclonistično gibanje, znatno povišanje cen in deficit državnega proračuna za tri leta. — Madžarsko zunanje ministrstvo Je poslalo Jugoslaviji protestno noto zaradi »provokacij jugoslovanskih obmejnih organov«, s katero se posknša Iznebiti odgovornosti za Obmejne incidente od svoje strani. — Clanl senatnega odbora ZDA za zunanje zadeve so sestavil) poročilo o svojem potovanju po Evropi in o razgovorih z raznimi evropskimi osebnostmi, v katerem piše med drugim: Churchill kritizira Attleejevo vlado, ker se brani upostavitl popolne stike z generalom Francom; Auriol je dejal, da bi povzročila vključitev Španije v zahodni obrambni sistem nezadovoljstvo v Franclji; De Gaspcrl pa Jo govoril o reviziji mirovne pogodbe z Italijo in dejal, da Trst spada k Italiji. — * Prezldlj Vrhovnega sovjeta ZSSR Je odločil, da se odpravi praznik 21. januarja. ki je bil posvečen spominu na Leninovo smrt in na žrtve revolucije 1905. leta. 14. AVGUST Harrlman je posredoval pri Iranskem šahu In Mossadeghu za zmernost glede Stokesovili predlogov. — Predsednik peruanske republike Odrla Je zaprosil za posredovanje Argentine, ltrazlllje flla In ZDA v peruansko-ekvatorskem obmejnem sporu. — Predstavniška zbornica ZDA Je odobrila znesek 5.7*8,720.000 dolarjev za zgradtiev vojnih naprav. 15. AVGUST Admiral Joy, šef delegacije Združenega poveljstva v Kesongu. je predložil ustanovitev mešanega pododbora. ki bl imel nalogo, da najde Izhod iz slepe ulice, v katero so zašla po- f aJanja o demarkacijski liniji — ronska vlada je sporočila Stokesu svoje zahteve, med drugim, da se mora Anglija zavezati za nakup nafte in prepustiti Iranski vladi določitev odškodnine angleško-lranski petro. lejski družbi. — Predstavniški dom ZDA Je zahteval od ameriške vlade, naj prekine vse trgovinske odnošaje s CSIl. dokler ne bo Izpuščen Ostls, dopisnik Associated Pressa v Pragi. — Odbor za zunanjo zadeve ameriškega senata je odobril program vo. jaške In gospodarske pomoli Španiji v vrednosti 480 milijonov dolarjev. 1«. AVGUST Kitajska ln severnokorejska dele. gaclja v Kesongu sta sprejeli Joyev predlog o ustanovitvi pododbora, ki naj bl dosegel sporazum o razmejitveni črti. — Podpredsednik iranske vlado Fatcml Je izjavil, da so britanski predlogi za rešitev angleško-iranskega spora popolnoma nespre. JemlJlvI In da «o v nasprotju z iranskim zakojiom o nacionalizaciji petrolejske industrije. — Ameriška In britanska vlad,. sta sporočili, da Je Izdelan končni načrt za mirovno pogodbo z Japonsko. Glavna sprememba besedila f*> v tem. da se izrecno priznava obnova japonske suverenosti. Predsednik japonske vlade Jošlda je zahteval soglasnost parlamenta za sklenitev mirovne pogodbe. — Ilri-tanskl trgovinski minister Sha»cross je dejal, da Je Velika Britanija za politiko omejenega trgovinskega prometa z državami sovjetskega bloka, da pa ne sprejme ameriškega načrta za popolno prekinitev te trgovine. — Vselltvene oblasti v 1,0» Angelesu so Izjavile, da se bo kmalu začela preiskava v zvezi z Jugoslovansko zahtevo. nal se Artukovlč Izroči Jugoslaviji kot vojni zločinec. LETO DNI VOJNEGA GOSPODARSTVA V ZDA Dne 25. junija 1951 je poteklo leto dni, kar se je rafela vojna na Koreji z aktivno udeležbo ZDA, ki so kaj kmalu nastopile obenem i drugimi državaml-članicami Organizacije združenih narodov v pomoč napadeni južni Koreji; južna Koreja je bila država, ki se je gospodarsko komaj obnavljala od posledic japonske zasedbe in to i aktivno in znatno pomočjo prav Združenih držav. V kratki dobi leta dni od junija 1950 dalje so ZDA prešle iz razmeroma mirnega gospodarstva v vojno gospodarstvo, katerega značaj se je vedno bolj stopnjeval in se še stopnjuje. Najprej nekaj splošnih označb gospodarskega položaja v ZDA leto dni po začetku vojne. Gospodarska dejavnost je dosegla doslej v zgodovini ZDA najvišje stanje. Ce preračunamo mesečni narodni dohodek na leto dni, dobimo, da je narodni dohodek narastel od 271.AOO milijonov dolarjev predvojne dobe sedaj na 314.000 milijonov dolarjev (junij 1951 v primeri z junijem 1950). To pomeni povečanje v letu dni za V istem razdobju so osebni dohodki (manj davki) narasli za 11%, osebni prihranki pa za 10,3%. Vse to je v zvezi z velikim povečanjem proizvodnje, ki je narasla v letu dni za 11,2% (od junija 1950 do maja 1951), Povečanje proizvodnje pa je imelo za posledico tudi povečanje dobičkov podjetij, ki so dosegli, preračunani na leto dni, 51 milijard dolarjev, ter tudi višje mezde in plače, ki so narasle od junija 1950 do aprila 1951 od 58,85 dolarjev tedensko na 64,22 dolarja tedensko (v povprečku). To bi bile številke, ki se citirajo v ameriškem strokovnem časopisju in drugod, ki pa ne povedo vsega, med drugim tudi ne tega, s kakšnimi napori in stroški je bilo doseženo to stanje; nadalje ne povedo, kakšne so sedanje težave in kje so ranljive točke gospodarstva ZDA, še manj pa povedo o daljni in bližnji bodočnosti gospodarskega razvoja. Prehod v vojno gospodarstvo je rodil težave in probleme, ki so hekoliko podobni težavam in problemom iz časa druge svetovne rojne, in pridejo prav tedanje skušnje; je pa tudi dokaj novih problemov, ker je ameriško gospodarstvo doživelo po drugi svetovni vojni veliko struktilrno važnih sprememb, kar seveda onemogoča enostavno uporabo itarih metod. Vojna proizvodnja zahteva upostavitev starih produkcijskih kapacitet, ki so že služile v ta namen, ali pa upostavitev novih, ki jih prej sploh ni bilo. K prvemu je treba omeniti, da so sčasoma začeli izkoriščati večino vojnih kapacitet i* prejšnjih časov za druge namene in da gre sedaj za preusmeritev, ki pa ni tako preprosta, še celo več: ni niti lahka, včasih pa tudi nemogoča. Razen tega zahtev« nova vojna še večje kapacitete, kot so bile prej, kapacitete, ki morajo biti tudi tehnično drugačne, n. pr. za izdelovanje atomskih bomb itd. Značilno je pogledati industrijo umetnega kavčuka, ki Je nastala v ZDA med drugo svetovno vojno. Največja mesečna produkcija je bila dosežena leta 1945 z 09.500 tonami mesečno, že marca leto* pa je dosegla produkcija umetnega kavčuka B8.300 ton in to ob današnji vse večji uporabi kavčuka. Industrija umetnega kavčuka res ni vojna industrija v pravem pomenu, je pa vojna industrija, ker je nastala v vojni in ker dela predvsem za vojne potrebe in si brez nje ne moremo misliti vojnega gospodarstva. Zgradilev novih kapacitet ovirajo mnogi razlogi. Eden izmed tistih, ki jih ne gre podcenjevati, je ta, da so kapacitete v ZDA na splošno že tako zelo visoke in da je teže zviševati le kakor razmeroma nizke kapacitete, čeprav se to zdi tehnično lahek posel. To velja zlasti z gospodarskega stališča, s stališča rentabilnosti novih naprav, ker so lahko gigantske naprave manj rentabilne kakor srednje ali srednjevelike naprave. K vsemu pa prihaja še vedno račun, kaj bo s temi kapacitetami po vojni, ko ne bodo več potrebne, zato že sedaj mislijo pri vsej problematiki vojne produkcije na Čim lažji prehod na proizvodnjo predmetov za civilno potrošnjo. Ovire za zgraditev novih kapacitet pa so tudi na materialni plati in glede delovne sile. Glede materialne plati se seveda dela na tem, da se daje prednost vojaškim zgradbam, da se čim več materiala rezervira samo za vojaške potrebe, toda to pomeni obenem zoževanje civilne potrošnje, ki iz psiholoških razlogov ne more iti predaleč. Vprašanje delovne sile postaja tudi vedno bolj pereče. Zaposlenost je dosegla znatno višino, število nezaposlenih je zaradi absorbcije tako za vojno kot za civilno gospodarstvo padlo pod 2 milijona; aprila n. pr. je znašalo število nezaposlenih samo 1,744.000 ali 2,4% vse delovne sile v ZDA. Kako daleč more iti ta absorbcija, nam dokazujejo številke iz prejšnje vojne, ko je znašalo povprečno število nezaposlenih letn 1944 670.000 ali 1,2% vse delovne sile. Pod ta odstotek ho verjetno le malo mogoče iti, tako da vidimo, da so že po plafi delovne sile postavljene meje povečanju kapacitet. Mogoče pa je seveda povečati tako storilnost kakor tudi sploh izboljšati tehnološki proces. Toda zopet so težave v tem, da sledi povečani storilnosti zvišanje mezd in plač, čemur pa ne stoje nasproti primerne količine proizvodov in storitev, ter zadevajo višje mezde in plače ludi na višje cene, kar nekoliko zmanjšuje dodalno kupno moč delavcev; k temu pa pridejo ?e psihološki faktorji, ki jih izziva naraščanje cen in mezd, to je strah pred razvrednotenjem dolarja, da sedaj zasluženi dolar čez nekaj časa, recimo nekaj let, ne bo več toliko vreden, kolikor je sedaj, pri sedanjih cenah. Vsekakor je treba ugotoviti v današ njem stanju ameriškega gospodarstva, da so napravljeni šele prvi koraki v vojno gospodarstvo, da «e je pravzaprav vojna Boj proti inflaciji proizvodnja šele začela. Premirje, ki se obeta na Koreji, pa ne bo zmanjšalo vojaškega programa ZDA. Pač pa bo omogočalo ZDA, ker še jitn z vojno produkcijo ne bo tako mudilo, da bodo bolj postopno prešle na vojno gospodarstvo; imele bodo več časa za smotrno načrtovanje pri tem svojem delu, kakor so gn imele doslej, ko jim je že sama korejska vojna povzročila nad 5 milijard stroškov. To pomeni morebiti tudi, da bodo imele na razpolago več sredstev za kritje civilne potrošnje, katere ne bo treba drastično in naenkrat zniževati, temveč le postopno in v manjšem obsegu. S tem jim bo tudi lažji boj proti Inflaciji. Preden zaključimo razpravo o možnosti povečanja kapacitet, moramo še navesti nekaj statističnih podatkov, ki nam kažejo položaj ZDA v svetovnem gospodarstvu; ti podatki so važni zato, ker nam povedo, da so produkcijske kapacitete ZDA sicer velikanske, vendar morajo že danes ZDA zaradi znatno večje potrošnje, kakor znaša proizvodnja, uvažati celo vrsto surovin, katerih ne producirajo same dovolj. Edino bombaž je surovina, katere producirajo ZDA dovolj in imajo znaten izvozni presežek, ki se pa seveda spreminja od letine do letine. V tekočem letu, cenijo, bodo imeli rekordno proizvodnjo in zaradi tega kljub zelo povečani domači potrošnji tudi največje izvozne presežke. Delež na svetovni proizvodnji potrošnji baker 41 50 svinec 34 51 cink 45 50 mangan 5 50 tungsten 22 35 kobalt 14 63 nikelj 0,5 50 molibden 90 83 nafta 3 16 4 bombaž 52 . 29 nar. kavčuk — 39 cin — 37 (Vit: lir Tindningarna, Stockholm, SC. junija 1951, it. 1*0.) To nam kaže, da je treba pri proučevanju mednarodnih gospodarskih odnoša-jev ZDA izhajati marsikdaj tudi s stališča ZDA kot kupca na svetovnem trgu, ne samo s stališča ZDA kot prodajalca na svetovnem trgu, kot kapitalistične države, ki se bori za ohranitev in razširjenje svojega zunanjega trga. V naši razpravi teh problemov ne moremo obravnavati podrobneje, ker zahtevajo posebno študijo v zvezi s tako imenovanim Marshallovim načrtom. Na denarnem področju je gotovo' najvažnejši problem današnjega ameriškega gospodarstva boj proti inflaciji, boj proti visokim cenam, boj za usmeritev kupne moči v kanale, ki se zdijo ameriški vladni gospodarski politiki najbolj koristni v sedanjem času. Razvoj con ▼ zadnjem letu nam kaže naslednjo sliko (podlaga so cene v letu 1937 kot 100): cene na debelo žlvlj. stroški maj 1950 181 . 165 april 1951 213 180 maj 1951 212 (Vir: International Financial Stati- sties, junij 1951.) Cene so torej v teku dobrega leta narasle: cene na debelo za 12%, življenjski stroški, ki jih tvorijo v glavnem cene na drobno, pa za okoli 10%. Manjši dvig življenjskim stroškom je pripisovati delno vladnim ukrepom, delno pa temu, da cene na drobno naraščajo (kakor tudi padajo) vedno počasneje kakor cehe na debelo. Vladna kontrola cen se je dejansko začela šele v letu 1951. Prvi ukrepi, ki so se naravnost dotikali cen, so bili izdani 26. januarja 1951, ko so bile na splošno blokirane cene. Namen teh predpisov je bil, da bi cene, kakor so bile v dobi od 19. decembra 1950 do 26. januarja 1951, ostale ne spremenjene. Toda indeks cen kaže, da to ni bilo doseženo, kajti januarski indeks cen na debelo je znašal 209, indeks življenjskih stroškov pa 177; cene pa so narasle, kakor kaže tabela. Posebni predpisi o nadrobnih cenah so bili izdani 27. februarja 1951 in —* kakor vidimo — tudi brez popolnega efekta. Vendar se mora na splošno reči, da so v glavnem ostale cene nespremenjene. Mnogo je k temu pripomoglo tudi zniževanje cen na svetovnih trgih, brž ko so se začela pogajanja za premirje na Koreji. Od tedaj cene vsaj ne naraščajo več in cela vrsta važnih surovin izkazuje znatno znižanje cen v primeri z najvišjim stanjem, ki je bilo povprečno in približno doseženo marca 1951. Seveda pa so cene na svetovnih trgih še vedno znatno višje kakor so bile pred letom dni. Ce preiskujemo vzroke, ki so vplivali na ta razvoj cen predvsem v ZDA, moramo razen splošnih političnih razlogov v zvezi s pogajanji za premirje navesti naslednje vzroke: izredno velik letošnji pridelek žita in bombaža, povečan uvoz, nepotrebnost ustvarjanja nadaljnjih zalog, v trgovini in industriji, ker so že sedanje zaloge razmeroma visoke, in končno zmanjšano kupovanje strateških surovin. Končno pa bi bilo našteti med razlogi za padanje cen tudi to, da si potrošniki n® delajo več takih zalog, kakor so jih delali v začetku, da so nekako prenasičeni in da jim ne preostaja toliko kupne moči, da bi si še naprej delali znatne zaloge. Razen tega pa je videz, da se razpoložljive količine potrošnih dobrin ne bodo toliko skrčile, kakor so prvotno računali potrošniki. Po izjavi direktorja za mobilizacijo obrambe bodo imeli potrošniki v letu 1951 na razpolago prav toliko blaga kot leta 1950 (računajoč po obsegu), v letu 1952 pa se bo ta količina zmanjšala samo za 4%. To je gotovo imelo tudi psihološki efekt na eene. • •.••• 1 Vsekakor pa bo r prihodnjih mesecih razen vseh drugih razlogov najvažnejše vprašanje pri razvuju cen, kakor je bilo tuili to doslej' s kakšnimi sredstvi bo vlada finansirala svoje oboroževalne potrebe. Ce bo to izvajala z inflacijskimi sredstvi, bo posledica povečanje količin denarja v obtoku, kar je obenem s povečano hitrostjo obtoka eden najvažnejših faktorjev vzgona cen; če pa finansiranje oboroževanja ne bo izvajano z inflacijskimi sredstvi, lo je, če ne bo imelo za posledico zvišanja količin denarja v obtoku, potem tudi ne bo pritiska na cene z denarne strani in bodo tako ustvarjeni pogoji za stabilizacijo cen, ki se more v takem gospodarstvu, kakršno je ameriško, doseči le z gospodarskimi sredstvi, ne pa z administrativnimi ukrepi. Kljub ogromnim vojaškim izdatkom skušajo odločujoča oblastva v ZDA omejiti količine denarja v obtoku s finansiranjem na tako imenovani ortodoksni način: s črpanjem kupne moči s pomočjo davkov, manj posojili. Pa vendar se ne morejo vedno izogniti povečanju količin denarja v obtoku, ker gre za hitro mobilizacijo vsega gospodarstva v vojne namene. Zaradi tega pa na drugi strani skušajo zajeti vse odvečne količine denarja, ki jih dajejo v obtok, s celo vrsto sredstev, med katerimi stara, znana ter preizkušena sredstva ne igrajo najmanjše vloge, Ta so bila: povečanje obrestne mere newyorške federalne rezervne banke, konverzija državnih posojil, omejitev konzumnih kreditov in prostovoljne kreditne omejitve bank, ki izvajajo selektivno ali kvalitativno kreditno kontrolo, ki tako dopolnjuje kreditno kontrolo s pomočjo povečanja ali zmanjšanja rezerv trgovskih bank, to je, odstotka gotovine, ki ga morajo v primeri s svojimi sredstvi držati banke v svojih blagajnah. Uspehi na tem področju niso vidni v kratkem času, temveč prihajajo na dan zelo počasi. Količina gotovine v obtoku se je od maja 1950 do aprila 1951 zmanjšala od 24,7 na 24,6 milijarde dolarjev, pač pa se je količina depozitnega denarja, to je, naložb v bankah, najprej povečala od maja 1950 do decembra 1950 od 85 na 93,2 milijarde, nato pa se v tekočem letu zmanjšala do aprila na 89,5 milijarde dolarjev. Toda ob tem povečanju depozitnega denarja je treba upoštevati še povečano hitrost obtoka denarja, ki nadomešča količino denarja v obtoku. Od januarja 1950 do januarja 1951 se je povečala hitrost obtoka depozitnega denarja (to je vlog) izven New Yorka od letne kvote 18,9 na 22,0. Tako vidimo, da je težišče problemov vojnega gospodarstva v ZDA pretežno na finančnih problemih, M so v zvezi S finansiranjem oborožitve, in sicer predvsem na denarnem področju. Od uspehov na tem področju je odvisen tudi celotni uspeh oboroževalnega programa ZDA v notranjosti države, od teh uspehov je odvisna tudi bodoča politika do delavskega razreda pa tudi bodoča politika delavskega razreda samega v ZDA. V 'veliki meri pa je odvisen itudi gospodarski razvoj drugih držav na svetu. Razgovori o evropski armadi Ze od februarja razpravljajo v Parizu predstavniki Francije, Italije, Zahodne Nemčije, Belgije in Luksemburga o ustanovitvi evropske armade. Prvo poročilo, ki so ga izdali konec minulega meseca, vsebuje osnovne obrise te bodoče evropske obrambne organizacije. V njem se priporoča vladam imenovanih držav: ustanovitev evropske armade, imenovanje evropskega obrambnega komisarja oziroma obrambnega kolegija, ustanovitev parlamentarnega organa, -ki bi nadzoroval komisarja oz. kolegij, in končno upostavitev razsodišča, ki naj bi odločalo v spornih vprašanjih med državami članicami. Poročilo, ki predlaga petim državam, naj M veljala pogodba o ustanovitvi evropske vojske 50 let (isto obdobje kakor pri Schumanovem načrtu), nosi uradni naslov — začasno, vmesno poročilo. S tem je poudarjeno, da razgovori o skupni, nadnacionalni armadi še niso končani, da so teore-tično sicer že v marsičem soglasni, da pa bo znabitt trajalo še dolgo, preden ne bodo imenovane držav« dokončno sporazumele o Plevenovem načrtu. Misel o ustanovitvi evropske armade ali, kakor ji pravijo, Plevenov načrt (pobudnik te ideje je bil tedanji francoski obrambni minister Ren6 Pleven) se je pojavila lani oktobra. To se pravi, v tistem času, ko se je na Zahodu razvnela razprava o sodelovanju nemških vojaških enot v obrambi Zahoda. Dober mesec pred sprejetjem Pleveno-vega načrta v francoskem parlamentu so ministri treh velikih držav — Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Frnncije — načeli na newyorški konferenci vprašanje, kako bi mogla tudi Zahodna Nemčija sodelovati v obrambi Zahoda. Do kakega dokončnega zaključka niso prišli, vsaj ne glede upostavitve nemške nacionalne armade, ker so sl bili edini, da bi nova nemška vojska »škodovala nemškemu narodu«. V zaključnem poročilu pa so vendarle poudarili, i bili soglasni » ustanovitvijo majhnih nemSkih vojaških enot brez lastnega vodstva, ki bl jih razmestili med večjimi vojaškimi enotami zavezniških držav in jim s tem dali nekak podrejeni, drugorazredni pomen. Zaradi teh dveh osnMrnih nasprotij — zaskrlv ’ Ijenostl In odpora Francije pred porastom nemške moči ter težnje Zahodne Nemčije, da bi dosegla čltnprej enakopravnost in doživela ponoven vzpon — jo Francija tudi v tem primeru posegla po zamisli evropske skupnosti. Kakor naj bi v primeru gospodarstva odstranil Schutnanov načrt o združitvi jeklarske in premogovne Industrije vsa dolgoletna nasprotja med Francijo ln Nemčijo, tako naj bi glede vojsko opravil to Plevenov načrt o evropski armadi. Zato je sprejel francoski parlament konec oktobra Plevenov načrt, ki predvideva ustanovitev samo evropske armade, ki bi jo tvorile vojaške enote evropskih držav, čla ulc atlantske skupnosti, vtem ko bi vojaSke sile Združenih držav Amerike In Kanade sodelovale s to armado. Osnovne misli tega načrta *o bile, da bi morala imeti evropska vojska podobne nadnacionalne ustanove kakor Schumanov naSrt. V to armado bl bile vključene tudi nemške vojaške enote, vendar bi te ne smele biti večje od bataljona, ne bi smele imeti lastnega generalnega štaba, kajti »upostavitev nemških divizij in nemškega obrambnega ministrstva bi prej ali slej neizbežno privedla do obnavljanja nacionalne armade, s samim tem do oživljanja nemike#a militarizma, kar bi konec koncev ustvarilo nevarnost za samo Nemčijo«. Tudi ostali kontingenti, ki hi jih dale države članic«, bl morali biti vključeni v evropsko armado v obliki najmanjših možnih vojaških enot. Na čelu te vojske, ki bi bila podrejena političnim ustanovam Združene Evropo in bi se vzdrževala iz skupnega proračuna, bi bil obrambni mini-ster, imenovan od držav članic in odgovoren njim ter Evropski skupščini. * Francoska viada, ki je že v Schumano-vem načrtu predvidela podobne nadnacionalne ustanove, je zato tudi predložila, naj bi začeli z razgovori o občutljivem vprašanju skupne obrambe šele potem, ko bo podpisana pogodba o združitvi premogovne in jeklarske industrije, ko se bodo »odgovorni že privadili na misel o evropski skupnosti«. Pred petimi meseci, po podpisu pogodbe o združitvi jeklarsko in premogovne industrije, so se v Parizu res začeli razgovori o Plevenovem načrtu. O rezultatih in uspehih pogajanj ni bilo delj časa slišati kdo ve kaj, bržkone tudi zato. ker so se kmalu zatem sešli v Rožnati palači namestniki štirih zunanjih ministrov in je bilo takrat vprašanje ponovne oborožitve Nemčije začasno sploh potisnjeno v ozadje. Brezplodni konec dolgovezne konference štirih namestnikov pa Je bil razgovorom o evropski armadi nova spodbuda. Kakor je poročaj nemški tisk, so pokazali francoski zastopniki na konferenci o evropski armadi še prav posebno po klavrnem koncu pariškega sestanka štirih težnjo, da bi se v vseh vprašanjih izognili kakršni koli diskriminaciji Nemčije. Začasno poročilo v resnici daje videz, da so na pariški konferenci petih držav uspeli • doseči doslej popolno soglasje. V osnovnih obrisih — tudi glede vprašanja enakopravnosti Nemčije — se skladajo, vendarle pa ostaja še precej vprašanj, ki jih bodo morali rešiti, če bodo hoteli prenesti v prakso teoretično soglasje o enakopravnosti Nemčije Odprto vprašanje ostaja predvsem velikost in sestav posameznih nacionalnih enot, najbolj sporno pa je, kako urediti problem nemške vojske v času. ko še ni nobenega evropskega obrambnega ministrstva in še nobenega skupnega generalnega 5taba. Francoski načrt predvideva, naj bi imele države Članice razen vojaških enot, ki bi bile vključene v evropsko vojsko, še posebne nacionalne enote z ustrezajočimi nacionalnimi upravnimi organi. Ti nacionalni organi bi morali tudi prevzeti v vmesnem času, ko še ni nadnacionalnih institucij, polnomočja in naloge za upostavitev evropske vojske. Teh organov pa v Zahodni Nemčiji ni. Zato tam zahtevajo, naj tudi Nemčiji dovolilo ustanoviti vrhovni upravni organ za vojaške enote, ker bi drugače veljali za Nemčijo v začetnem ohdohju slabši pogoji kakor za druge države, kar pa bi bila čista diskriminacija. To je pa tista točka, ki ji FfancOzi odločno nasprotujejo, saj se ž» ves čas bojujejo proti ustanovitvi nemSkega obrambnega ministrstva In generalnega štaba \ kakršni koli obliki. 1,« iz tega se vidi, da je še precej dolga pot, preden se bodo v Parlsu dokončno in v vseh podrobnostih sporazumeli o evropski armadi. D. B. GOSPOD 4HSTVO tujem 80VJET8KA PODJETJA V AVSTRIJI Po vojni «o sovjetske oblasti v Avstriji zaplenil# Itevilna podjetja, ki sq bila ali naj bi bila nemška last. Število teh podjetij znaša 471 tovarn, trgovin in posestev. Od 471 pod~ jetij jih je 371 industrijskih ali trgovskih podjetij, 100 pa kmetijskih, posestev. Ta podjetja bi morala letno plačevati določene vsote davka. Od leta 1946 — 1950 bi morala plačati nekaj več kot pol milijarde Šilingov, toda za preteklih pet let niso plačala ničesar. NOVA TOVARNA JEKLA V ANGLIJI V južnem Walesu so nedavno spustili v obrat eno največjih angleških jeklarn. Tovarno so gradili štiri leta in so potrošili za njeno zgraditev 70 milijonov funtov. Tovarna bo dajala letno okoli milijon ton jekla. Vrednoit njene proizvodnje bo znašala okoli 30 milijo« nov funtov. Nova jeklarna je največja v Evropi. INDIJSKI PRORAČUN ZA LETO 1951-5* Letošnji indijski proračun znaša v celoti 4 milijarde rupij. Proračun predvideva presežek 260 mllllonov. Lansko leto je znašal presežek 79 milijonov rupij. Za volne izdatke je v proračunu predvidenih 1 milijarda 800 milijonov rupii (okoli 360 milijonov amerilkih ao-larjev). Razen za vojne Izdatke bo največja proračunska vsota potrošena za upravo, za katero je predvidenih 550 milijonov rupij. PRVA INDIJSKA DRŽAVNA TOVARNA ZA UMETNO GNOJILO V Sindrl je začela obratovati prva Indijska državna tovarna za umetno gnojilo, ki je hkrati udi največja tovarna te vrste v Indiji. Ko bo Irlala z vso zmogljivostjo, bo proizvajala •kolt 350.000 ton amonijevega sulfata. Njen« proizvodnja bo lahke zadovoljila dvi* petini • elotnih potreb Indije. Povečana proizvodnja umetnega gnojila bo močno vplivala na donosnost kmetijstva, kajti pomanjkanje umetnega gnoja je eden glavnih vzrokov za slab donos. »UNITED STATES« -1 NOVA AMERIŠKA POTNIŠKA LADJA V juniju so splovili veliko ameriško potniško ladjo »United States«. V Ameriki upajo, da si bo nova ladja uspela pridobiti >modri trak« za hitrost, ki ga ima ze od 1938 leta britanska ladja »Queen Marv« Uradna hitrost nove ameriške ladje ie ocenjena na 30 vozlov, računajo pa. da bo ladja presegla to hitrost. Nova potniška ladja. »United States« ima zmogljivost za 2000 potnikov s posadko 1000 oseb. Toda v primeru potrebe lanko sprejme ladja 14.000 vojakov s celotno opremo. Stroški za /graditev ladje so znašali okoli 80 milijonov dolarjev. t KANADI BODO ZGRADILI 3500 KM DOLG PLINOVOD Z zgraditvijo plinovoda od Alberte do Montreala, ki bo dolg ,'500 km. bo znatno narasla industrija naravnega plina v pokrajini Alberta. Zgraditev tega plinovoda bo stala okrog 250 milijonov dolarjev. Za ta veliki plinovod ki bo Imel od Alberte do Toronta prečnik ‘V)*. od Toronta do Montreala pa 24". bo treba 750 ton jeklenih cevi Novi plinovod bo neposredno dovajal naravni plin Iz Alberte v velika po£-troflna sredilČa na v>.hodu Kanade Računajo, da bo plinovod dograjen v zimi 1952- 1953. 8VETOVNA PROIZVODNJA NAFTE V MERETU MAJU V maju 1951 je dosegla proizvodnja nafte nov svetovni rekord Dnevno so pridobili okoli 12 milijonov sodov nafte (1,7 milijonov ton). Ta uspen so dosegli še pred zmanjšanjem dovoza nafte iz Perzije. V maju leta 1950 je vnašala dnevna proizvodnja nafte le 9,9 inill-lljonu sodov. Največje povečanje prolzvod-• * na Srednjem vzhodu v Kanudi in 7,I)A V ZDA je /našala dnevna proizvodnja v letošn|em maju h. 157 000 sodov, v Kanadi 141.600 sodov, v Per/iji 71*000 sodov, v Iraku 173.000. v K u vel tu 491 000. v Saudski Arabiji pa 3«^000 «odov Dnfnno proizvodnjo nafte v ZsSR in v Vzhodni Evropi pa cenijo v maju na 944.000 »odo*. Pomenek s tovariši o neKaferili vpraSanfih livifenfa In dela naše Parfife na fereno i. Želim razpravljati o vprašanju, ki me 6icer samega zaposluje že delj časa, vendar mi je dala pobudo za ta članek vrsta tovarišev s podeželja, s katerimi sem se razgovarjal o položaju Partije v sedanji prehodni dobi, ki je nedvomno nekaj prav posebnega, v kakršni se — prav zaradi teh posebnosti — gotovo še ni nahajala nobena druga Komunistična partija na svetu. Predmet razprave je dejstvo, da se je del našega partijskega članstva v zadnjih mesecih precej pasiviziral, da izpolnjuje dobljene naloge slabo ali pa sploh ne. Nekateri tovariši iz različnih okrajnih forumov in osnovnih partijskih organizacij, s katerimi sem govoril o tem vprašanju, so bili hudi črnogledi. Slišal sem med drugim tudi besede, da »Partije ni več čutiti na terenu«. To so mi rekli tovariši, ki »o bili člani Partije že pred voino, ali pa so bili spreleti v Partijo med NOB in prav zato globlje občutijo različne pomanjkljivosti življenja in dela naše Partije na terenu. Vendar se te trditve ne skladajo z resnico. Osnovne partiiske organizacije niso vse enake po svojem delu, ene so boljše, druge slabše. Isto velja za člane teh organizacij. Boljše ali slabše delovanje partijske organizacije je odvisno od cele vrste objektivnih in subiektivn;h faktorjev. Ni prav zaradi nekaterih slabših osnovnih partijskih organizacij in njenih članov govoriti tako, kakor da to slabo 6tanje velja za Partijo kot celoto. Tako govorjenje Partiji škoduje. Kakšna je naša naloga, kadar stanje v partilski organizaciji ni zadovoljivo? Gotovo ne v tem, da se zadovoljujemo s povprečnimi ugotovitvami, ampak v tem, da gremo takoj na delo, da odkrijemo vzroke, zakaj je delovanje te organizacije slabo. Tako smo delali doslej, tako moramo delati tudi v bodoče. Čim temeljiteje in globlje smo proučili stanje v eni partijski organizaciji, tem pravilnejši so bili po navadi ukrepi, ki smo lih storili za izboljšanje njenega dela. Uspeli smo vedno zato, ker smo se trudili, da bi odkrili resnico, čeprav je bilo ob njej včasih nam 6amim težko. To velja za vso našo Partijo, resnica je bila vedno njeno najmočnejše orožje, s katerim je zmagovala doslej, in ne more biti dvoma, da bo zmagovala tudi v bodoče. Ko govorimo o življenju in delu naše Partije na terenu, moramo upoštevati, da izvrševanje njenih nalog v graditvi socializma in boljše človeške družbe ne napreduje enakomerno, temveč pozna prav tako kakor dela vsko gibanje pred vojno, ko smo se borili za uničenje oblasti kapitala — 6vojo plimo in oseko. Vrsta vzrokov je, ki na to plimo ali oseko lahko vplivajo, saj življenje slehernega naroda je tako ozko povezano z mednarodnimi, političnimi in gospodarskimi dogajanji, da je absolutno nemogoče, da ne hi v pozitivnem ali obratno v negativnem smislu vplivalo na njegov politični barometer. Na hitrejši in počasnejši tempo izpolnjevanja teh nalog močno vpliva notranji gospodarski položaj širokih ljudskih množic. Vsak naš pomembnejši gospodarski uspeh dvigne politično progresivno razpoloženje množic ter ustvarja in krepi v njih voljo po ustvarjanju novih. Tak uspeh takoj olajša našim aktivistom politično delo na terenu. Je pa še cela vrsta drugih, zelo pomembnih faktorjev, ki lahko vplivajo na hitrejši in počasnejši tempo graditve socializma in družbene prevzgoje. Z obravnavanjem življenja in dela naše Partije na terenu v tej zares prav posebni dobi si še zdaleč ne domišllam, da je mogoče ves ta izredno bogati material v enem članku v celoti in pravilno obdelati. Ne! Ta situacija zasluži, da jo kritično premofri, obdela in iznooolni pero. sposobnejše od mojega. Sedaj, ko polagajo osnovne, okrajne in mestne partijske organizacije na svoiih letnih konfereneah račun o svojem delu, želim samo dati ekromen prispevek v tem smie’u. da bi člani naše Partije jasneje spoznali vzroke 6vojih uspehov in pomanjkljivosti, da bi sklepi konference pripomogli k novemu delovnemu poletu v naši PartKi. ki nam je v boju za zgraditev socializma, za obrambo in utrditev naše svobede, za zgraditev novega, boljšega človeka tako življenjsko potrebna. n Kje so vzroki, da nekatere naše osnovne partijske organizacije slabo delajo, da je del njihovih članov neaktiven in nediscipliniran? Vzrokov je več. Nekatere bomo skušali podrobneje osvetliti. 2e v pretekli zimi smo ugotavljali, da so tudi med našim partijskim članstvom tovariši, ki našega sodelovanja z zahodnimi državami, ki imajo še stare kapitalistične režime, ne pojmujejo pravilno, temveč ga ocenjujejo kot nekakšno po-popuščanje, odstopanje od graditve socializma in resnične ljudske demokracije in kot vse večje približevanje demokracijam zahodnega meščanskega tipa. Tako mišljenje 60 najprej začeli širiti pri nas preživeli elementi reakcije, češ glejte komuniste, 6ami 60 spoznali, da so ga 6 svojim sistemom upravljanja države in gospodarstva »polomili« in zdaj se postopno »vračajo« v staro življenje. Pri tem je treba vedeti, da vodilni elementi reakcije pri nas predobro poznajo našo Partijo, njeno vodstvo, ogromne uspehe, dosežene na področju graditve socializma, da ne bi vedeli, da je govoričenje, »da smo ga polomili in da 6e vračamo v staro življenje«, laž in nesmisel. Toda njim je širjenje teh laži in zavajanje nepoučenih ljudi potrebno zaradi njihovih lastnih kontrarevolucionarnih egoističnih ciljev, katerim se oni niso in se ne bodo nikoli odrekli, a to je, iztrgati delovnemu ljudstvu obkst iz rok in pridobiti nazaj izgubljene gospodarske pozicije. Vodilni elementi reakcije pravilno Tačunajo, da je pet let delovanja ljudske oblasti in prevzgoje ljudskih mno-iic premalo, da bi se iz njihove zavesti mogle potrgati vse korenine in koreninice •tare družbene miselnosti ter da j,e treba * določenih okoliščinah le prav malo, da te koreninice zopet poženejo kal in zaživijo posebno med bivšimi meščanskimi sloji. Ce zdaj upoštevamo, da se je število partijskega članstva po osvoboditvi gotovo podeseterilo, da je absurdna že sama misel, da je mogoče v tako kratkem času iz mlajših partijskih kadrov zgraditi idejno trdne partijske ljudi, ker za to ni dovolj samo površno znanje marksizma-leninizma, ampak temeljito stalno in sistematično učenje ter vsaj nekaj let trdnega preizkusnega, praktično političnega dela — ali se bomo potem čudili, če je vdor malomeščanske miselnosti v nekatere partijske organizacije zajel predvsem idejno šibke tovariše, kakor tudi, da je prvi odraz tega navala meščanske miselnosti na naše partijske organizacije politična neaktivnost in nediscipliniranost tistih, ki so ji podlegli?! Nadaljnja logična posledica oslabitve političnega prepričanja je — namesto razredno politične ostrine proti sovražnikom Partije in ljudske oblasti — otopelost in nebudnost. Samo tako si lahko razlagamo dejstvo, da nekatere naše partijske organizacije na Štajerskem niso prav nič vedele o pripravah klero-belogardistične reakcije na nekatere izpade proti naši ljudski oblasti ob priliki birmovania. Ko na je do teh izpadov že prišlo, bi bilo lahko onemogočiti prvega 6 pomočio ljudstva, ki — razen nekoliko našuntanih ljudi in zapeljancev — sovraži predstavnike kapitalizma in niihovo nekdanjo oblast. To pa 6e ni zgodilo nrav zaradi idemo-oolitične slabosti tamkajšnjih članov Partije. Zato je utrjevanje idejnopolitičnega prepričanja članstva naše Partije gotovo še vedno naša prva in osnovna naloga. Samo trdno notranje politično prepričanje je f!*ta nepremagljiva gonilna sila, ki članom Partiie, ako nekie rti vse v redu in prav, ne da mirovati, dokler se vsaka 6tvar ne uredi in postavi na pravo mesto. Mislim pa, da vsi skupaj te osnovne naloge ne bomo uspešno izvrševali, če ne bomo upoštevali temeliiteie kot doslej, da je idemopolitična vzgoja oartheketa članstva v sedanji prehodni dob! graditve socialama vse nekai drugega. kalkor je bi'a pred vojno ali med NOB. Upal bi si celo TOMO BREJC trditi, da je v tej prehodni dobi zadovoljivo izvrševanje te naloge skoraj težje, kot je bilo pred vojno, čeprav živimo in delamo v pogojih ljudske oblasti, v popolni svobodi, ko imamo na razpolago ves potrebni znanstveni material, katerega pomanjkanje smo tako občutili pred vojno. Resnica je, da je bilo pred vojno idejnopolitično vzgajanje partijskega članstva zelo težka naloga zato, ker je bil vodilni partijski kader izpostavljen najhujšemu in stalnemu zasledovanju in preganjanju razrednega sovražnika, toda z druge strani so bili e — posebno proti koncu stare Jugoslavije — 6tare meščanske politične stranke in njihova oblast v očeh ljudstva že tako kompromitirane, da jim to ni ničesar več verjelo. Brezposelnost in lakota, ki je gospodarila v družinah brezposelnih delavcev, nizke plače pomožnega industrijskega in sezonskega delavstva, beda intelektualnega naraščaja, ki ni mogel dobiti zaposlitve, ogromno breme dolgov, ki je pritiskalo na kmeta, in nizke cene kmetijskih pridelkov, politični pritisk reakcije in brutalno postopanje njene oborožene pesti — policije in žandarmerije — proti lnud-stvu, vse to je bilo povod, da je ljudstvo sovražilo svoje izkoriščevalce in njihovo oblast do dna duše Partija, edina nekompromitirana politična sila, je bila v očeh ljudstva vse njegovo upanje. Razredno zavedni delovni ljudje 60 zavestno vstopali v njene vrste, zavestno so jo podpirale delovne množice. Kot primer vzemimo de:stvo, da je bilo v zadnjih letih stare Jugoslavije na terenu stotine aktivnih legalnih partijskih delavcev in tudi precej ilegalcev, in vendar so bile aretacije partijskega članstva kliub široki množični aktivnosti Partije zelo maloštevilne, kajti liudstvo je svojo Partijo varovalo »n ščitilo pred reakcijo. Še bolj so se široke ljudske množice navezale na Partijo za č?sa narodnoosvobodilne borije. ko so se do kraja prepričale. da je Partiia edina politična 6i 1 a, ki se brezkompromisno bon za popolno narodno in socialno osvobojenje. In še nekaj moramo upoštevati. Dokler smo se borili za zrušitev kapitalistične in upostavitev oblasti delovnega ljudstva, je bil cilj nekam bolj preprost, enostaven in vsem razumljiv. Učili smo se vsega, kar nam je koristno služilo za dosego tega osnovnega cilja, in učili smo druge. S kako mnogovrstnimi problemi in težavami se bomo morali spoprijeti po osvoboditvi v graditvi socializma, tega velika večina partijskega članstva ni vedela — ni mogla vedeti — saj nismo imeli skoraj nobenega tovrstnega znanstvenega materiala in nobenih lastnih izkušenj. Brž ko delavski razred in njegova Partija prevzame oblast, nastane za Partijo popolnoma drugačni situacija. Zgodovinski prevrat je tako hiter, dogodki se razvijajo tako naglo, da jim ljudske množice ne morejo več z isto naglico slediti v graditvi nove države in ljudske oblasti. V kapitalistični oblasti smo mobilizirali delovne množice za borbo, za povečanje plač, za dosego boljšega življenjskega standarda. Sedaj, ko je oblast v naših rokah, 6tno primorani, da bi z namenom, čimprej doseči tehnično stopnjo visoko razvitih industrijskih držav, porabiti velik del akumulacijskih sredstev za zgra-datev naše industrije in prepričevati delovne ljudi, da so omejitve v prehrani in v vrsti drugih industrijskih artiklov široke potrošnje nujni, če se hočemo gospodarsko osamosvojiti. Na drugi strani pa ustvarja hitro naraščanje kupne moči prebivalstva prav v V6eh delih naše države v njem naravno in upravičeno težnjo, da čimprej zaživi boljše življenje, kakor ga je imelo v preteklosti. Stalno naraščajoče potrebe po proizvodih industrijskega in prehrambenega pomena, ki jih v novi situaciji ne bi mogli proizvajati v zadostni meri, tudi če bi bila vsa naša predvojna industrija in poljedelstvo nepoškodovana, narekujejo Partiu posebne, v ljudski miselnosti nepopularne ukrepe, kakor so na primer obvezni odkupi, odvzemanje večjega dela akumulacije za zgraditev nove industrije in vrsta drugih. Zgraditev moderne industrije je za nas nujna 6tvar, ki jo moramo uresničiti čimprej. Za kar so drugi narodi imeli časa pol sto- letja in še več, to moramo mi do6eči v; desetih letih. Omejitve v prehrani in široki potrošnji predmetov, na katere 60 bili ljudje navajeni, so se proti pričakovanju širokih ljudskih množic zavlekle in trajajo že peto leto. Mi imamo prekrasen delavski razred, ki je med vojno in po njej ustvaril čudovita dela. Pošteno priznanje lahko damo tudi naši inteligenci in delovnim kmetom. Toda nenormalni napori, omejitve v prehrani in še v marsičem trajajo dejansko že od leta 1941, to se pravi deset let. Nič ni bolj upra-vičljivega in naravnega kakor želja delovnih ljudi, da bi bilo življenje že vendar enkrat nekoliko lažje in boljše. Med vojno so ljudje vse težave laže prenesli. Kratko in malo smo rekli: vojna je — ni! Toda v mirni dobi pet let po osvoboditvi je teže dopovedati, zakaj še ni tega in onega, čeprav moramo reči, da večina naših delovnih ljudi odlično razume, zakaj se je treba še marsičemu odreči, vendar vpliva senca vseh težkoč, ki jih še nismo mogli premagati, tudi na Partijo in na politično razpoloženje delovnih množic. Vse zgoraj navedene skrbi in težave delovnih ljudi zamegljujejo v očeh manj zavednih ljudi dragoceno vrednost osnovnih pridobitev ljudske revolucije, kakor so n. pr. ljudska oblast, svoboda, odprava brezposelnosti, kmečkih dolgov itd. Točno je, kar pravi tov. Lenin, »da se delovni ljudje v času vojne in revolucije v enem letu več naučijo kakor v mirnem času v desetih letih«. Toda resnica je tudi, da se stara družbena miselnost v teku revolucije, v boju za velike cilje in sredi velikih zgodovinskih dogodkov samo potuhne. Brž ko pa nastopi mirnodobska situacija. leze zopet iz vseh kotov na dan. Ta stara miselnost komaj čaka na razne težave in napake nove ljudske oblasti, da bi jih Hitro razširila na vse strani in ji s tem škodovala. Pri tem ima še to prednost, da ima za seboj zakoreninjeno tradicijo, medtem ko si mora nova. napredna družbena miselnost v težkem boiu krčiti pot skozi temno džunglo predsodkov in usedlin starega sveta. (Nadaljevanje prihodnjič) Nehat misli ob ohraini parftshl Konferenci v Grosupljem Minulo nedeljo je bila v Grosupljem okrajna partijska konferenca, ki je dala pregled dela partijskih organizacij grosupeljskega okraja v času od zadnje konference lansko jesen. V tem času se je povečalo število članov Partije za 82 članov, in sicer za 32 delavcev, 28 kmetov in 22 nameščencev. Ustanovljehih pa je bilo tudi 9 novih osnovnih partijskih organizacij. 2e predlanska konferenca je pokazala na nekatere osnovne pomanjkljivosti partijskih organizacij grosupeljskega okraja, ki 60 bile predvsem v premajhni samostojnosti in aktivnosti osnovnih partijskih organizacij pa tudi krajevnih komitejev. V tesni zvezi s premajhno samostojnostjo in aktivnostjo pa je tudi nezadostna skrb za razširjenje partijskih vrst z novimi člani. Čeprav te temeljne pomanjkljivosti, tudi zdaj še niso odpravljene, se stanje vendarle zboljšuje. Z različnimi organizacijskimi prijemi in zboljšanim političnim delom so nekatere partijske organizacije že prebrodile ovire. V poročilih, pa tudi v razpravi o poročilih je bilo precej govora o izključenih in kaznovanih članih. Iz analize, ki jo ie podal organizacijski sekretar okrajnega komiteja, je razvidno, da je bilo v ča6U od zadnle konference več izključenih kakor pa kaznovanih. 2e samo to dejstvo kaže, da v osnovnih partijskih organizacijah ni dovolj skrbi za vzgojo članov, pa tudi ne pravočasnega opozarjanja na napake. Namesto uporabljanja vzgojnih kazni so nekatere osnovne partiiske organizacij Dustile. da 60 se napake kopičile, posledica takega dela pa ie nujno povečano število izključenih. Med zelo znač- j-mi deVtvi ki iih kaže ta analiza, je to, da je bila večina (skoraj štiri pe- tine vseh izključenih) izključena zaradi nedelavnosti v osnovni partijski organizaciji. To pa kaže, da je nastalo tako razmerje med številom kaznovanih z vzgojnimi kaznimi in številom izključenih tudi zaradi dela OPO. Tema dvema problemoma partijskih organizacij v grosupeljskem okraju pa se pridružuje še tretji, in sicer je to vprašanje delovne metode članov Partije pa tudi organizacij. Namesto prepričevanja, političnega pojasnjevanja in mobilizacije najširših množic so često posamezni sekretarji OPO in člani sami izvrševali.tudi take naloge, za katere so odgovorni razni nameščenci. Tako so na primer nekateri sekretarji sami pobirali davke, izvajali odkupe itd. Tak način dela ima nedvomno dokaj slabe posledice, ki 6e ponekod že kažejo. Namesto mobilizacije vseh organizacij, ki naj bi polasnjevale pomen in važnost posameznih nalog, so šli na opravljanje popolnoma tehničnih del. Zaradi tega so bili posamezni ukrepi premalo ali pa sploh neobrazloženi, politično delo je pojemalo, nekatere osnovne partijske organizacije so se zaradi tega dokaj izolirale, posamezni dobri aktivisti pa 6o postali v očeh ljudi boli priganjači kot pa politični delavci. Tak način dela je sicer v zadniem č»*u že r1-orai popolnoma izginil iz osnovnih partijskih organizacij grosupeljskega okraja, toda rnegove posledice so vidne še danes Razen navedenih treh temeknih vnrašmi je partijska konferenca razpravljala tud' o delu obnovitvenih zadrug v zvezi z d"i-«tvom, da 60 prišli do krpditov in gradbenega materiala tudi taki liudte. ki bodisi niso bili najbol' potr-bni ali na enVvh nimajo pravice, medtem ko nekateri par- tizanski borci še vedno stanujejo po skednjih in lopah. Razpravljala pa je tudi o odnosu do starih partizanskih borcev, ki so ponekod ostali prepuščeni sami sebi, in o delu z mladino, ki je v okraju zelo slabo. Napačno bi bilo sklepati na osnovi tega, da partijske organizacije grosupeljskega okraja niso dosegle tudi precejšnjih uspehov. Nikakor ne. Močno se je na primer povečala politična razgibanost v Dobrepolju in okolici, uspešno je bilo izvedenih 11 predavanj, ki se jih je udeležilo okoli 1200 ljudi. Prav tako uspešno je bilo letos tudi delo ljudske prosvete, kar se kaže posebno v številu kulturnih prireditev, ki jih je bilo lani 69, letos pa 142. Tudi število članov Osvobodilne fronte se je letos povečalo, čeprav še vedno ni zadovoljivo. Medtem ko je bilo lani v okraju še 30 vaških odborov OF, ki so bili nedelavni in so praktično obstajali samo na papirju, je število takih odborov letos znižano na 16. Čeprav pomeni število 16 nedelavnih odborov OF še vedno dokajšnio politično mrtvilo, pa je hkrati tudi aktivizacija 14 odborov vsekakor vsaj delni uspeh. To je del tistega, kar so delegati osnovnih organizacij grosupeljskega okra-'a obravnavah v nedeljo na svoji okrajni konferenci. Ob tej priliki ni odveč povedati tudi nekaj kritičnih pripomb na samo delo komferpnce Najprej ie treba ugotoviti, da so bila tako poročila kakor tudi razprava dokaj kritična, lahko rečemo .celo preveč, sa' 'e bilo takih dobrih nrimerov, na katerih bi se OPO učile, kako je treba delati ali pa vsaj reševati nokatpre najvažneje probleme, navedenih mnogo premalo, oziroma jih razen ne- Pripomba h prosil prodal brleča Kruha V splošno zadovoljstvo je bilo v začetku lega meseca objavljeno, da bo v prosti prodaji tudi beli kruh, in to za sedaj v Ljubljani, Mariboru, Ptuju in Murski Soboti. Posebno obetajoča za potrošnike pa je bila cena belemu kruhu — 38 din za kilogram, kar je okoli četrtina cene kilogramu bele moke na prostem trgu. Vendar pa je — kakor znano — dosedanja praksa prodaje belega kruha, predvsem v Ljubljani in Mariboru, izzvala le upravičeno kritiko. Razmeroma majhne količine, ki so dnevno v prodaji (v Ljubljani n. pr. okoli 3000 kg) so priklicale v življenje znane znake pomanjkanja — dolge vrste pred pekarnami in tistimi mle karnami, ki so prodajale bel kruh. Dej stvo, da zajamčeni obrok moke potrošnikom do 7. t. m. ni bil na razpolago, pa tudi okolnost, da je procent bele moke v okviru celotne garantirane količine izred no pičel, saj tvori le približno 10 %, kolikor je sploh na zalogi — vse to je pač moralo imeti za posledico »repe« pred prodajalnami, posebno še, če upoštevamo malo prej omenjeno grobo nesorazmerje med ceno beli moki in belemu kruhu. Ni torej čudno, če je kazalo postaviti se v vrsto tudi tistim pridelovalcem žita, ki sicer razpolagajo z večjimi količinami bele moke. Ce se spomnimo, da so vrste skoraj izključno zaradi belega kruha, kar po meni, da enotnega ne primanjkuje, se nam nehote vsiljuje vprašanje: Kakšen smisel ima prosta prodaja belega kruha v tako skromnih količinah? t’o vsem sodeč moremo za trenutne prilike v naši republiki na temelju dosedanje prakse proste prodaje kruha — enotnega in bele ga — potegniti naslednje zaključke: prvič, enotnega kruha je v prosti prodaji v splošnem dovolj, kar nam nudi vsaj do neke mere zanesljivo sliko o potrebnih količinah enotne moke v ta namen tudi v bodoče. Drugič, prosta prodaja belega kruha ima v pravkar omenjenih pogojih več slabih kakor dobrih strani, zaradi če-sar bi jo lahko brez škode ukinili vse do časa, dokler ne bomo imeli na razpolago občutno večjih količin bele moke. Tretjič, preskrba potrošnikov s kruhom iz proste prodaje — ki je v odnosu na zajamčeno preskrbo z moko zaenkrat še dopolnilnega pomena — je odvisna pre težno od količin in rednega prejemanja zagotovljenih obrokov, kakor tudi od raz merja vrst moke v okviru garantiranih količin. l’ri tem je upoštevali, da prejema ogromna večina potrošnikov raje skrom riejšo količino bele moke (denimo 1,5 do 2 kg mesečno) v okviru garantirane pre skrbe, kakor navidezno neomejeno mož nost nakupa belega kruha, ki pa je ve zan na čakanje, prerivanje itd. Skoraj odveč je posebej poudarjati, da je zaenkrat položaj v pogledu obrav navanega problema v pretežno žitorodnih pokrajinah države občutno boljši. Pogoji za to so v dokaj pravilnem razmerju med ceno moke in kruha (n. pr. v Banatu povprečno 60 din proti 38 din), v struk turi prebivalstva itd. V zvezi s prosto prodajo belega kruha ali bolje. V zvezi z dejstvom, da se p<> audba doslej zdaleč ni skladala s povpra Sevanjem, pa se je pojavilo nekaj vpra -anj, na katera bomo skušali odgovoriti. Tako je n. pr. pogosto vprašanje, zakaj kljub razmeroma dobri želvi še ni na razpolago večjih količin bele moke od nosno kruha? Odgovor na to so časnik' v glavnem že dali. Vzrok je predvsem ' slabem poteku mlačve, ki jo ovira pogo slo deževje, pa tudi pomanjkljiva orga nizacija pri porazdelitvi mlatilnic ter njih oskrbovanju z nadomestnimi jfeli, s pogonskim gorivom, z mazivom in podob nim. Nezadostnemu izkoriščanju zmogljivosti mlatilnic pa se pridružuje še razmeroma majhna zmogljivost mlinskih obratov, ki se kaže med drugim tudi v slabi kvaliteti mlevskih izdelkov. Od tod le malenkostna razlika v kvaliteti enotne in bele moke. Če povedanemu dodamo še pomanjkljivosti pri dobavi (prevoz, itd.), moramo reči, da ob objektivnih težavah tudi nepotrebnih, to je, subjektivnih, ne manjka. Nadalje slišimo kaj pogosto pripombe: čemu zadevna podjetja iz naše republike ne nakupujejo moke v žitorodnih prede hh? Prav verjetno je, da so mnogi potrošniki že sami našli odgovor. Dejstvo, da velja kilogram bele moke pri 'nas od 140 do 160 din, bi omogočalo kakor našim tako tudi podjetjem iz drugih nežito-rodnih republik nakupovati žito odnosno moko po zdaleč višjih cenah, kakor so se formirale v žitorodnih pokrajinah. Nuj na posledica tega bi se vsekakor pokazala v nepotrebnem dvigu cen in v nezdravem vplivu na potek obveznega odkupa belih žit. V splošno korist je torej, da s to vrstnim množičnim prostim odkupom po čakamo vsaj še nekaj tednov. Končno omenimo še, da se nekateri vprašujejo, zakaj cene belemu kruhu ne bi zvišali na nivo, ki bi ustrezal trenutnemu položaju ponudbe in povpraševanja? Slednjim bi odgovorili, da je neskladje med ponudbo in povpraševanjem z vsemi negativnimi posledicami tega pojava iz •nzito prehodnega značaja, kakor tudi, da bi bilo zvišanje cene belemu kruhu v po polnem nasprotju s politiko vsklajevanja cen med industrijskimi proizvodi in kmetijskimi pridelki. Jože Žižek kaj redkih primerov v diskusiji sploh ni bilo. Kritičnost je vsekakor na mestu in lahko mnogo pomaga pri odstranjevanju napak, prav tako pa lahko pomaga k odstranjevanju napak tudi navajanje in analiza primerov, na katerih se lahko OPO in člani Partije zgledujejo ter uče. Kako spodbudno so na primer delovale besede tovariša z Muljave, ki je govoril o delu svoje osnovne partijske organizacije. Politično in kulturno-prosvetno delo je na Muljavi kaj živahno. V zadnjem času so na primer zgradili kulturni dom, stanovanjsko hišo za učitelje, šolo, zdaj pa grade zadružni dom. Od Izvršnega odbora Ljudske prosvete so dobili za svoje delo diplomo, v tekmovanju za 10. obletnico OF pa prehodno zastavico. Delo partijske organizacije pa se kaže tudi pri izpolnjevanju gospodarskih nalog. Tako je bilo na primer v KLO za 8 milijonov dinarjev davčnih zaostankov, zdaj pa jih imajo le še 16.000. Prebivalci dobro poznajo vse člane Partije in jim tudi zaupajo, kar najlepše kaže rezultat volitev v KLO, pri katerih so kandidati nepar-tijci izpadli, vsi kandidati, člani Partije, pa so bili izvoljeni. Ko je delegat z Muhave razlagal njihov način dela, je povedal zelo preprosto, pa vendarle tisto dejstvo, ki ga osnovne partijske organizacije še marsikje niso pravilno razumele: »Pri nas smo uvedli sestanke po vaseh, ker se v območju KLO ne obnesejo. Na sestankih pojasnjujemo, delamo pa tudi s člani KLO in v množičnih organizacijah, zaradi tega pri nas tudi reakcija ne dviga glave. Če ljudem pojasniš, narede vse in ni takih težav ,.« Tako približno je očrtal 'sistem dela te dobre osnovne partijske organizacije. Seveda tudi na Muljavi ni vse zlato. Težave jim dela zadružna ekonomija in še nekatere druge stvari, toda — ali more kdo reči, da niso dosegli pomembnih uspehov? Nikakor ni mogoče predpisati recepta za delo osnovne partijske organizacije, toda ali ne bi na primer analiza dela dobre partijske organizacije koristila tudi drutfim? Nai navedemo še eno vprašanje o načinu diskusije. Pri nas se je v zadnjih letih močno razpasla navada, da v diskusijah govorimo zelo splošno in nekon-kretno ali pa diskutantr na šolski način naštejejo na primer število članov, študijskih in organizacijskih sestankov in k temu dodaio še »imamo pa tudi precejšnje pomanjkljivosti«. Oba načina sodelovanja v diskusiji sta bila vidna tudi na tej nartiiski konferenci. Razen enega ali dveh diskutantov, ki sta res konkretno obravnavala delo reakcionarnih elementov, večina ni prišla dalj kot do ugotovitve, da bo -treba zaostriti boj proti reakciji«. Ob takem načinu 6e često na primer boi proti reakciji spremeni v navadno frazo. Ni treba učenih govorov in raz-nrav, tega nihče ne zahteva, toda če dis-kutant resno razmišlja o enem ali več problemih. bo lahko tudi brez fraz in suhoparnega šolskega naštevanja pomagal k rariasmltvi vprašanj in k boljšemu delu. Podoben primer velja tudi za referate. V političnem poročilu okrajne partijske konference ie zajetih (ne pa vsaj v osnovnih črtah obdelanih) grobo šteto 22 važnejših problemov. Malo je verjetno, da ie v razmeroma kratkem času trajanja konference mogoče obdelati V6e probleme. Izbira najvažnejših problemov ali pa vsaj primeren poudarek na najvažnejše nrobieme bi zagotovo poživila razpravo :n tudi povečala plodnost konference. To je nek«! misli ob okrajni partijski konferenci v Grosupljem Konferenca je bila prav gotovo uspešna in bo lahko precej koristili nada’iniemu delu pa-1!is,kih organizacij v tem okraju. M. M. V »Ljudski praviti« 4. t. m. smo objavili misli našega -beograjskega sodelavca .St. Majstoroviea o novem srbskem romanu iz NOB 'Daleko je sunce«, ki je bii v srbski javnosti dobro sprejet. Danes prinašamo iz te knjige odlomek, kjer mladi pisatelj Cosič opisuje najtežje trenutke, ki so jih imeli partizani v notranjem življenju odreda. Patrulje so stalno poročale, da je okoli borovega gozdiča vse več in več Nemcev, da se gibljejo v lokih in da hočejo obkoliti odred. Ves v strahu, da bodo do noči napadeni, je Pavle razmišljal o Gvozdenu in o razgovoru z njim. — To je nepričakovana in največja nevarnost: če bi on tudi javno povedal to, kar misli in kar je pravi! njemu — kaj bi bilo potem? Kmetje iz teh krajev bi mu v sebi pritrdili. Demoralizirali bi se in dezertirali. Proti Gvozdenu je treba nekaj ukreniti, toda Pavle je že omahoval, kaj bi.. . Ce bi Učo drugače mislil, bi bilo Pavlu laže. — Čutil je, da je ta naloga najtežja od vseh, kar jih je kdaj koli imel v svojem dosedanjem partijskem in političnem delu. Ta občutek mu ni dal, da bi trezno premisli) vse do odločitve, pa so se mu vse misli oklepale časa in noči, kot da bo noč odločala o vsem. . K njemu je pristopil Učo in začel razgovor o odhodu od tod. »Ali veš, zakaj hoče Gvozden, da bi ostati na Jastrebcu?« ga je prekinil Pavle, hoteč ga s tem omajati. »Zakaj?...« Vsekakor iz istih razlogov kot. jaz.« »Motiš se!« »Kaj je tu nejasnega?« »Ali ti je povsem razumljivo to, da je ves zlomljen in ves iz sebe prinesel tisto dete in rekel: »Na, sedaj se bori ti!« To ti ni nič povedalo, a?« »Nič drugega razen... da je človeka prevzel prizor... Oče je, moramo ga razumeti. Ti begunci so bili zares strašen prizor,« je negotovo rekel Učo. — Ali je to zabloda? Morda je tudi on . .. Samo kako, zaradi česa, zakaj bi tudi on? — Je s sumom pomislil Pavle in ga pozorno opazoval, kakor da raziskuje. In imel je lastnost, da je ljudi koncentrirano poslušal in opazoval z vsemi čutili in se trudil, da bi spoznal, kaj tiči za nasmehom, kretnjami in besedami. »Dragi moj Učo, malo prej sem iinel z njim dolg razgovor. On je demoraliziran!« Pavle je hote počakal, da bi videl vtis svojih besed. Učo ga je sumljivo opa zoval. »Da, da,« je nadaljeval, »težko da bi bila to le kratkotrajnejša malodušnost in kriza.« »Preidi na stvar!« ga je nestrpno prekinil Učo. »Za to gre: njega je zlomilo streljanje talcev. Misli, da je za kazen izgubil družino. Trdno je o tem prepričan, čeprav tega ne pripoveduje. V razpoloženjih, kakršno je njegovo, igrajo dejstva zelo majhno vlogo: strah jih pričara. Predlaga, naj bi razpustili odred, dokler se. položaj ne izboljša. Zaradi tega noče z Jastrebca. Tu torej ne gre za nobeno taktiko, Učo, gre za večjo stvar.« »Uh, za boga, to da misli?« je osuplo rekel Učo in se prijel za glavo. Pavle je utihnil, pa nadaljeval: »Njegova kmečka duša je sedaj razpeta med hišo, otroki, — med svojimi zakoreninjenimi interesi ter interesi borbe in odreda. Večna drama kmetov v revoluciji. To je popolnoma jasno, o tem ni dvoma. To dokazuje vse, kar je prej govoril.« Pavle je utihnil, Uču je bilo težko. Bil je iznenaden, zdelo se mu je, da s tem Pavle meri od daleč na njega. — Toda njegovi razlogi so drugi kot Gvoz-denovi. Ne določajo jih nikakršna osebna razpoloženja in dvomi. Nasprotno .. . »Poslušaj, Pavle! Če delaš aluzijo tudi na mene — je to žalitev! Ti dobro veš, kaj hočem jaz,« je rekel Učo očitajoče. Pavle je čutil, da bi ga sedaj lahko popolnoma zlomil: »Druga stvar je, kaj ti osebno čutiš in misliš, toda objektivno vodi tvoje staljšče k razbijanju odreda. Za stvar samo je povsem nevažno, da to ti želiš. Le toliko sem ti hotel povedati,« je rekel Pavle samozavestno in namenoma ni pojasnjeval svojega mnenja. Z gotovostjo je čutil svojo premoč nad Učem in njegovo prikrito neodločnost. Videl je, da ga je to vznemirilo in omajalo, pa ga je hotel čimprej zlomiti in brez odlašanja razčistiti to nenormalno stanje v odredu in štabu. Ne da bi čakal na njegovo soglasnost, je poklical Gvozdena in obema povedal, da je potrebno napraviti nov razpored v četah zaradi odhoda na nov teren. Gvozden se je temu odločno uprl. Videti je bil kot človek, ki za nobeno ceno ne popusti. Učo ga je pazljivo poslušal in opazoval. Trudil se je, da bi prodrl v njegovo dušo in preveril Pavlovo mnenje. Oprezno in zmedeno je pripomnil, da ima Gvozden verjetno druge razloge, da tako misli, da pa ostaja on kot komandant iz čisto vojaških razlogov še dalje pri svojem. »Le ne tako z menoj! Še izdajalca hočete napraviti iz mene. Sramota! Ne boni pustil, da bi pogubili odred. Z vama sem odgovoren zanj. Tu je več kot polovica kmetov, ki sem jih jaz mobiliziral!« se je razbesnel Gvozden, enako jezen na Pavla kakor na Uča. Tudi sovraštvo je udarjalo iz njegovih bfesed. Gvozden je z zagrizenostjo povedal svoje mnenje o začasni razpustitvi odreda. »Le počasi! Nikar tako ne kriči!« ga je hladnokrvno in tiho prekinil Pavle, »takoj bom sklical partijski sestanek. Odstavili te- bomo kot namestnika komandanta,« je dodal Pavle in šel klicat komuniste. »Če si me ti postavil, me tudi odstavi!« je zaklical Gvozden za njim. Učo in Gvozden sta ostala sama. Učo ni vedel, kaj bi. Če bo vztrajal še dalje pri svojem mnenju, se bo našel skupaj z Gvozdenom. Tega ne more. Pavle ima prav, Gvozden se je demoraliziral. Tudi če se bo še naprej upiral Pavlu, Pavle je odločen in ne bo popustil. To bi vedlo do razkola v odredu in do njegovega propada. Pristati na Pavlov načrt pa prav tako ne more. Prepričan je, da bi se to končalo s porazom. Kni naj torej stori? »Gvozden, zn boga. knj ti je? Zakaj tako? Uberi se, tako ne gre v Partiji. DALEČ JE ŠE SONCE Povej mi, zakaj vse to?« ga je skušal zaplesti v razgovor. Gvozden je molčal in zamišljeno s palcem gladil svetlo kroglico zaklepa na puški. Učo se je še nekaj časa trudil, da bi ga zapletel v razgovor, ker pa mu Gvozden ni odgovarjal, je še sam umolknil. Čutil je, da resno dvomi o nečem, v kar je pred pol ure še tako trdno verjel. Pavlova samozavest in avtoriteta sta ga popolnoma zmedli in omajali. Ko so se partijci zbrali, je povedal Pavle z nekaj besedami svoje mnenje o potrebi, da odred ponoči prebije blokado in se premakne na drugi teren, tako da je v naprej zahteval soglasnost komunistov. Ko je povedal, da ga je treba odstaviti kot namestnika komandanta, so se ljudje začudeno spogledali, Gvozden pa je zavpil: »Ni tako, tovariši! Vi me poznate! Kdaj sem bil jaz strahopetec? No, naj en sam pove, ali sem se kdaj omajal in ustrašil v letu in pol, kar sem v odredu?« »Doslej tega nisi kazal, toda zdaj, v tej ofenzivi, si se popolnoma demoraliziral,« je rekel za njim Pavle in ga ostro jDobriča Cos e »Stanko, ali se tako drži mitraljez v položaju mirno?« ga je jezno opomnil Učo. Stanko je ravnodušno popravil mitraljez. »Začni!« se je obrnil Učo k Pavlu. S kapo, pomaknjeno na veke, je Pavle opazoval partizane. Zdelo se je, da že vedo za odločitve, ki jih je nameraval sporočiti. Nekoliko je zastal, kakor da ne ve, kako bi začel, pa je pristopil dva koraka k vrsti. »Tovariši! Nocoj zapuščamo Jastre-bac... Razdeljeni v dve četi bomo napravili manever v dve smeri: sočasno bomo prešli na drug teren in tako izigrali nemško ofenzivo. Od svojega nastanka odred ni imel težje naloge, kakor je ta,« je govoril Pavle in prehajal s pogledom od borca do borca, opazujoč in spremljajoč njihovo ponašanje. Temu je prilagajal svoje besede in obračunaval z dvomom, ki ga je čital na posameznih obrazih. Nadrobno je govoril o vseh težavah, ki jih čakajo, a prav tako tudi prepriče- M B. Jakac: Iz partizanskih skic napadel. Komunisti so stali v tesni gruči okoli njiju in si iznenadeni prišepetavali. »Ali tudi vi tako mislite, tovariši?« se je obrnil Pavle k ostalim. Nekoliko trenutkov so ljudje molčali, kakor bi razmišljali, kaj naj rečejo, zatem pa jih je nekaj, med njimi Nikola, Vuk-san in Vuk, izstopilo proti Gvozdenu, poudarjajoč, da se .popolnoma strinjajo s komisarjem. »Dobro!« je rekel Gvozden ogorčen in užaljen ter zapretil z glavo. Pavle, ki je čutil, da je večina na njegovi strani, se je namenoma izognil glasovanju in daljšemu razpravljanju o načrtu odredovih akcij ter naročil, naj Mirko in Vuk izvršita preformiranje čet. Dodal je še, naj o vsem ne črhnejo niti besedice v odredu, dokler on tega ne bo sporočil. »Z Gvozdenovo odstavitvijo se strinjam. Kar pa se tiče odhoda z Jastrebca, se te odločitve bojim. Ne razumem, ne razumem, evo to je,« zaskrbljeno dodal Učo. »O tem ni več razgovora!« je odsekal Pavle zvonko in brez premisleka. Ta Pavlova odločnost je zlomila Uča, preplašila one, ki so se mu hoteli zoperstaviti, in ohrabrila tiste, ki so bili zanj. Z malo besedami, brez usmiljenja, s kratkim postopkom je Pavle, kakor da nič ne razmišlja, izvrševal stvari, ki se jih je domislil v teh trenutkih. Vse, kar je sedaj in kasneje odločal, je odločal hitro. Velike odločitve največkrat pridejo hitro, o njih vselej več premišljujemo kasneje kakor pa prej. Vse to je le navidez tako. Če pa bi obstajal kak aparat, ki bi grafično na belem papirju zapisoval krivuljo njegovih današnjih in včerajšnjih misli, bi pokazal nesmiselno lomljeno in neštetokrat prečrtavano vijugasto črto. Toda za to je vedel samo on. Učo ga je opazoval z obupom, ki je počasi prehajal v ravnodušnost in se mešal z zavistjo in občudovanjem. Bili so trenutki, ko mu je bilo tako težko, da je hotel govoriti, vpiti, nasprotovati. V sebi je to tudi delal, toda čeljusti, stisnjene v krču kot zvarjene podkve, se niso mogle razkleniti. Šel se je sprehajat in ni čutil niti gozda niti ne mraka, ki se je bližal s sončnim zahodom, in ne radovedno vprašujočih pogledov partizanov, mimo katerih je hodil. Prihajala je noč. Pavlu je prinašala spokojnost in nepopolno veselje, da se bo nocoj končno uresničila njegova zamisel in ga osvobodila napete bojazni pred nemškim napadom. Noge so mu zmrzovale pa je tlačil sneg cepetaje na mestu in razmišljal o nocojšnjem maršu, o prehodu čez Moravo in o borbah, ki jih čakajo. Neomajno je verjel v uspeh akcije. Gvozdenovo odstavitev je občutil kot nujni zaključek nečesa neprijetnega. Nekoliko se mu je smilil. Mnogo važnejša od tega je bila v tem trenutku skrb, kako bo to sprejel odred, zlasti še kmetje iz teh krajev, ki so nanj navezani. Mislil je, da imajo kmetje drug za drugega največ usmiljenja in razumevanja, Med seboj so v najtesnejšem krvnem sorodstvu. Ob zgodnjem sončnem zahodu se je odred razvrstil na ozki jasi. Pavle in Učo sta se ustalila blizu skupaj, Gvozden pa je stal ob strani in odsotno gledal na gozd. Učo si je nadel plašč in ga vrgel Čez povezano roko. Postavil se je »mirno« in je ostro, toda neglasno zapovedal: »Odred, mirno!« Partizani so brez vojaške brzine, malo zdolgočaseni in malomarno sledili zapovedi. valno in jasno izražal svojo vero v zmago. — »Samo strahopetci in tisti, ki so se navezali na hišni prag, se boje takega podviga!« — Ko je to rekel, se mu je zazdelo, da je Gvozden zakašljal in da je šepet nezadovoljstva vzvalovil po vrsti, pa je nadaljeval: »Toda jaz, tovariši, sem prepričan, da razen enega — in to tistega, o katerem nikoli nismo dvomili — v našem odredu ni strahopetcev!« Glave so se vprašujoče obračale druga k drugi in si prišepetavale. Počakal je, da bi slišal kako besedo, in je nadaljeval, kakor bi vpil: »Kako more biti strahopetec med partizani?! Ce so med nami taki, ki so šli v odred, da bi se borili na svojih njivah in sadovnjakih, da bi vrgli puško v koruzo, ko nastopijo težave, naj stopijo naprej, predajo orožje in gredo domov! Dajte, kdor je strahopetec, kdor se noče boriti, naprej! Brez takih bomo močnejši!« Pavle je pričakujoč utihnil. Vrsta je zamrmrala. »Kaj naj to pomeni, tovariš komisar? Komu pa govoriš?« je začudeno vprašal Djurdje. »Eden tak je med namil« je nadaljeval Pavle z jezo in sovraštvom v glasu. »To, tovariši, je Gvozden! On zahteva razpust odreda. Izgubil je vero v našo borbo. Ustrašil se je ofenzive in nemškega maščevanja. Zato vam sporočam, da je odstavljen kot namestnik komandanta odreda.« Za trenutek je nastala tišina, a zatem je pridušeno mrmranje napolnilo jaso. Pavle je opazil tudi izraze nezadovoljstva. Hotel je nadaljevati, toda Gvozden ga je prehitel. »Ni res, kar govori! Ne gre za to!« je zavpil, napravil nekaj korakov in se približal Pavlu, ki ga je iznenaden opazoval. Jecljajoč od razburjenja je nadaljeval: »On me imenuje strahopetca in paničarja, toda Učo se ne strinja z njegovim načrtom ...« »Govori samo v svojem imenu! Ne štej me k sebi!« ga je prekinil Učo. Partizani so še bolj osupnili. »Dobro!« ga je prezirljivo pogledal Gvozden, se obrnil k vrsti in nadaljeval: »Pavle nas vodi v pogubo! V takem času in vremenu nas meče v četniška gnezda. Nas tukaj ljudstvo podpira, tam pa nas bodo razbili in uničili. Doživeli bomo popoln poraz!« »Ni poraza v borbi za svobodo! Ali ni tako, tovariši?« ga je prekinil Pavle. Partizani niso odgovorili, Gvozden pa je brez premisleka dodal: »On to dela na svojo pest! Okrožni komite mu ni dal te direktive...« »Ni tako! Ne dela na svojo pest! Mi se strinjamo z njim!« sta zavpila istočasno Nikola in Vuksan. Pavle je podrhteval, ni vedel, kam bi z rokami, premikal se je naprej in nazaj. Ta izstop ga je iznenadil. Premišljal je, kaj naj napravi. Bal se je, da bi se prenaglil, a prav tako ga je prežemal strah, da bi odred omahoval, da bi se med partizani začelo razpravljanje in razcep na tiste, ki so zanj, in tiste, ki so za Gvozdena. Vprašujoče je pogledoval Uča in Vuka in iskal odgovor pri partizanih, ki so gledali vanj in pričakovali, kaj poreče. Nekaj je vedel z gotovostjo: treba je hitro, takoj napraviti nekaj odločnega! Toda kaj? Kako? — Kaj vse mu je v teh nekaj trenutkih rojilo po glavi! Ko sta spregovorila Nikola in Vuksan, mu je postalo laže. Zdelo se mu je, dfc je pridobil na času za svojo odločitev. »Ti si oportunist... paničar! Kamu-fliral si se vse do tod. Sedaj ne moreš nikamor več!« je Vuksan brezobzirno napadel Gvozdena. Gvozden je pristopil nekoliko korakov in zavpil: »Jaz ne grem nikamor z Jastrebca! Nam so požgali hiše, pobili otroke in uničili toliko ljudstva ... Nočem, da bi se borili za prazno zemljo!« in je pokazal z roko v smeri vasi. »Tovariši, vsi, ki ste iz teh krajev, katerim so hiše zjutraj ostale prazne, za menoj! Jaz vas bom vodil! Za menoj, tovariši!« je brezumno zavpil Gvozden. Glas mu je drhtel, v obraz mu je udarila kri. »Stoj! Ne govori!« je siknil Pavle in stopil k njemu. Iz osuplosti je nastala napeta tišina. Pavle je bil samo nekaj sekund neodločen, pa je zavpil: »Vuk! Razoroži ga!« Vuk je neodločno stal. »Kaj čakaš, če ukažem?!« »Ti nisi komisar! Sam sem se oborožil! Ne dam orožja!« je vpil Gvozden. Pristopil je Vuk in naperil nanj brzostrelko. »Predaj orožje!« »Tovariši partizani, ali vidite to? Kaj gledate... kot strine!« V obupu se je Gvozden obračal nanje in sam ni vedel, kaj počne. »To se ne more končati brez streljanja, kaj Pavle? Učo, kaj je to?« je vpadel Djurdje in izstopil iz vrste. »Kaj pa se ti vmešavaš, molči!« mu je zaklical Nikola, ga povlekel za rokav in potisnil zopet v vrsto. Djurdje je od bolečine izpljunil, se užaljeno iztrgal in utihnil. »Zadnjikrat: predaj orožje!« Gvozden je gledal Vuka naravnost v oči, kakor da ga sprašuje: — Kaj, ti!?« — Vuk je iztrgal pas Gvozdenove puške, ta je brez odpora pustil. Vzel mu je tudi revolver. »Kaj hočete od mene!« Jaz sem komunist! Lahko se tudi Jjrez orožjza borim z vami!« se je kljubovalno izprsil Gvozden. »On ni več komunist!« se je obrnil Pavle k odredu, ne da bi pogledal Gvozdena. »Sodilo mu bo vojaško sodišče. Kriv je poizkusa razbijanja odreda in to je izdaja!« Pavlu je drhtel glas. »Tovariši, v vojno sodišče predlagam tovariše: Uča, Vuka, Nikolo .. . ostale predlagajte vi!' se je spomnil, da bi bilo najbolje, če jih partizani sami izberejo. »Še Vuksan!« je predlagal nekdo. »Se strinjate?« je vprašal Pavie. Nekateri so pritrdili. »Še enega je treba!« j? rekel Pavle, ko je opazil pri ljudeh strah in negotovost. Partizani so se spogledovali. Kaj takega se ni zgodilo, kar obstoji odred. Učo je sklonil glavo in gledal predse. »Evo, jaz bom!« je rekel Aca in stopil iz vrste. Pavle in ostali so začudeno pogledali. — Zakaj on? Prerad kritizira, ne bo dobro! Morda pa bo . . . Ne smem nasprotovati. Hitro, hitro moramo odločiti! —• je Pavlu rojilo po glavi. »Ga sprejmete?« Zopet so samo nekateri odgovorili, da ga sprejmejo. — Zakaj molče? Ne strinjajo se... Dvomijo. — Vsi dvomijo!... je neurejeno mislil Pavle in nabral čelo v gube. Tresla ga je mrzlica. Čutil je, da se dogaja nekaj velikega in usodnega za odred. — Začel je, sedaj ne more nazaj. Mora iti do konca, pa naj se zgodi kar koli — napel je vso silo, da bi se mu vrnila hladnokrvnost in prisebnost. S tujim glasom je hripavo rekel: »Pojdite v gozd in odločite!« Ti so se v gruči umaknili v borov gozdič. Zadnji je šel Učo. Nebo je bilo težko in sivo, sivina je neslišno silila na zemljo, na planino in njeno tišino. Daleč, globoko v planini so zavijali volkovi; lačni so pred nočjo klicali. Pavle je zadrhtel in se upiral zli slutnji. Partizani so stali nemi in mirni kot zlpdenelo drevje. Brez besede, brez šuma. Gvozden je stal in gledal preko njih, kakor da pazljivo prisluškuje zavijanju zveri. »Mirko! Preberi spisek na novo formiranih čet!« je rekel Pavle, da bi prekinil to strašno tišino in preusmeril misli par. tizanov. Mirko je hitro čital. Oni, ki so bili dodeljeni prvi čeli, so izstopali po e» korak naprej. Ob takih prilikah partizani navadno razgrajajo, protestirajo, se zbadajo in med seboj šalijo. Čete žive kot družine: ljudje se navadijo drug na dni-gega, do podrobnosti spoznavajo življenje tovarišev in njihove napake in vrline, zbližajo se in povežejo. Zato nimajo radi takih presenečenj, ker se s tem trgajo MODERNI PLAVAJOČI DOK Vsak dan čitamo In slišimo o ladjah ln o lukah, v katerih ladje pristajajo, marsikdo pa ne ve, kakšni so plavajoči doki, kjer največ popravljajo ln barvajo podvodne dele ladij, kar jim omogoča daljše trajanje, varno plovbo In hitrejšo vožnjo. Moderni plavajoči dok ni samo tovarna na vodi, v kateri so za ladje, ki so v popravilu, razen potrebnih strojev tudi elektrika, para In stisnjen zrak. Na njem je tudi vse, kar je potrebno za stanovanje posadke, če mora ta zapustiti ladjo zaradi deratizacije, dezinsekcije itd. V Angliji ln ZDA Imajo plavajoče doke od 10.000 ton ln še več, na naši sliki pa je francoski dok z 11.500 tonami tonaie (t. j. © ®— © © Slika: 1. leva stena, !• desna stena, S. zgornji krov, 1. varnostni krov, 5. komandni most, C. daljnogled za čltanje skal, 7. skala ▼ em, 8. skala v cm, 9. stalni podstavki. 10. premični podstavki, II. balastni oddelek, 12. hermetično zaprte celice, 13. odprtina za praznjenje balasta, 14. odprtina za polnjenje balasta, 15. odprtine za zvezo med celicami, 10. odprtine celic, 17. črpalka za praznjenje. težie Izpodrinjene vode. ki je enaka teži doka). Ko se dok potopi, gre lahko vanj ladja, ki je do 8 m globoko v vodi; je naj-moderneje opremljen, vse manevre opravlja s pomočjo električnih komand ln je vsestransko popolnoma samostojen. Dolg je 162 m, širok 32 m ln 15 m visok. Sestavljen je lz 8 med teboj neodvisnih balastov (proator, v katerega spnstljo vodo, da se dok potopi), ki jih je mogoče ločiti enega od drugega In ki so prikovani na stranske stene. Vsak balast (dolg 18 m ln širok 4,5 m) je sestavljen lz 4 hermetično zaprtih celic, s katerimi nagibajo dok, če je to potrebno. Stranske stene dajo doku trdnost. Različne naprave ln stroji so v stranskih debelih stenah doka; na dnu teh sten so varnostni balasti, ki so po navadi povezani z balasti v srednjem, vodoravnem delu doka, po potrebi pa jih je mogoče Izolirati In tudi sami drž.Ijo dok na vodi. Suhi dok je, kakor ime samo pove, na suhem. Od plavajočega se razločuje še v tem. da je večji, da Je vedno na enem mestu, saj je Izkopan v zemlji In je v njem spravljanje ladje na suho bolj počasno. Na tretji način spravljajo manJSe ladje na suho s pomočjo sani ali vozičkov na tračnicah, ki Jih spustijo pod ladjo ln nato skupaj z ladjo potegnejo po tračnicah na suho. KLANJE KAMNA V KAMNOLOMU Kamnoseki še vedno uporabljajo stari način klanja kamna s klinom In s peresi. Na ta način lahko strokovnjak, ki pozna sestav raznih vrst kamna ln njegovo odpornost proti klanju, kolje kamen s presenetljivo točnostjo. Pero je Iz železa, na zgornjem koncu zakrivljeno v obliki polmeseca, zunanjo stran Ima polkrožno zaobljeno, a notranja je ploščata. Dve taki peresi dajo v izvrtano luknjo In mednjl zabijejo klin. Po večkratnem udarcu na klin postaja pritisk peres na kamen vedno močnejši. To napravijo v več luknjah vzdolž črte, po kateri želijo kamen razklati; tolčejo vedno močneje po vrsti po vseh klinih. Kamen se razkolje hitro In v ravni ploskvi. Stari kamnoseki so klali na podoben način velike kamne v zaželene manjše; za vrtanjo so verjetno Imeli bakrene cevi, pod katerimi so nasipali pesek In Jih vrteli. Na ta način so po dolgem času Izvrtali luknjo z jedrom v sredini, ki so ga potem odstranili. Za klin so uporabljali samo kos lesa brez stranskih peres; les Je vpijal vodo. Ko so tak klin zabili v luknjo, so ga napojili z vodo, klin se je razširil ln s tem pritisnil na kamen. V hladnih krajih so delali z vodo, ki je zmrznjena v luknjah podobno pritiskala na kamen. Ko s« Iznašli železo, so kovači Izdelali klin ln peresa, podobna današnjim. Vrtalno jeklo in kladivo so potem uvedli kot nadomestek za počasi delujoče vrtalne cevi. ('eprav uporabljajo klin In peresa največ za obdelavo granita, jih rabijo tudi za marmor ln peščenec. Izkušnja je najboljši vodič, koliko lukenj je treba, kako globoke in na kateri razdalji morajo biti, da se dobi raven In gladek razkol brez Izgube kamna, časa ln dela. Kamen, debel 1,8 m, lahko raz-koljemo z 12,5 cm globokimi luknjami, ki so oddaljene 15—20 cm. Za 90 cm debel blok morajo biti luknje samo 6—7,5 cm globoke; pri marmoru in peščencu pa morajo biti luknje globlje. Mehanično vrtanje lukenj je zdaj v splošni uporabi, Izboljšanje naprav Je zelo pospešilo delo s klinom In peresi. Z modernim strojem, ki ga je lahko uporabljati, in z vrtalnimi svedri, ki Imajo tnngstenove vložke, je mogoče Izvrtati v granitu luknjo zaželene globino v nekaj sekundah. NEPRETRGANA PREDELAVA MOŠTA V VINO Cremascliljev nafln nepretrgane predelave mošta jo nekoliko spremenil stari nnčln vinarstva. Ta nafln Je posebno zanimiv za podjetja, ki izdelujejo vino v velikih količinah, saj so z njim od 1. 1948 dalje do-sogla produkcijo enega milijona litrov. V Franclji so sc vinarske zadruge v zadnjih petdesetih letih pomnožile, posebno še na Jugu. Tipizirali so vlila In s lem dosegli večje uspehe na tržišču. Istočasno so so trudili. da racionalizirajo produkcijo. Enologija ali kemija vlila pa je za produkcijo Izkoristila vse Pasteurjeve Izsledke o vretju pijač. Razen uspehov v enologiji so dosegli napredek tudi v kletarstvu In pri transportu. Samo ena stvar sc ni nič spremenila. In sicer predelava mošta v vino, To delajo še zdaj skoraj po vsem svetu tako kot v starem veku. Velikost najmodernejših kadi je samo ,ltu-zija, razločujejo se od starih samo po velikosti. V velikih vinskih kleteh delajo skoraj enako, kakor dela grški viničar, ki uporablja lesene sode svojih prednikov. V modernih klrtrl, mečkajo grozdje « stroji, ki mošt tudi pretočijo v cementno sode. Čeprav sprožijo vretje z dodajanjem iz živega telesa čete, katere del so bili. Vsaka četa ima svoj posebni značaj, mo ralo, skrivnosti, svoje navade v boju in taborjenju, svojo pesem in šalo, svoj ponos in ambicijo. To pot pa je bilo ljudem vseeno, kateri četi so dodeljeni. Brž ko je Mirko nehal brati, sta se vrnila Učo in Vuk z ostalimi. Šli so po časi, težko, kakor da imajo okovane noge. Sprašujoči pogledi vsega odreda so se uprli vanje. Vedenje tovarišev iz vojaškega sodišča jim je nedvoumno odgovarjalo na vprašanje, ki jih je mučilo. Samo Gvozden je ostal še naprej v islem položaju, kakor da še vedno posluša zavijanje lačnih volkov. »Vuk, sporoči sodbo!« je Učo prekinil molk. Pavle je pogledal po vrsti. Se zadnji gibi so odmrli, bilo je, kakor da ne dihajo več. Nekaterim so bila usta na pol odprta, da bi bolje slišali. Vuk je zakašljal, se namršil in z drhtečim glasom .spregovoril: »Vojaško sodišče je obsodilo tovariša Gvozdena na smrt .. .« Nekdo je zastokal v vrsti. Nekateri so globoko vzdihnili. Vuk je počakal, kakor da pričakuje kakšne besede, in nadaljeval: »... Ker je, khm, v najtežjih trenutkih naše borbe poskušal izzvati upor v odredu in s tem, khm, zagrešil najtežjo izdajo! Postal je izda jalec! ... To smo mi odločili!... Soglasno!« je zavpil na koncu, kakor da se nečesa otresa in zmeden tudi zaradi svojega jecljanja. Skozi vrsto je šef šepet iznenadenosti, vsak se je na nek način otresel otrplosti. Ali se je kakor koli premaknil ali pa je vzdihnil ali šepnil. Po vrsti je vzvalovil šepet, podoben šumu na njivi suhe koruze. Le Gvozden se je močneje zdrznil, su. nil, obrnil glavo, pogledal Vuka in onemel. Roke so prijele za otepke plošče in jih v krču stisnile. Kri je izginila z obraza, ki mu je postal ves siv. Tako siv in nem je ostal do konca. Obvestilo o smrtni obsodbi je tudi Pavla zadelo. Srce mu je močno in hitro udarilo. Glava mu je naenkrat postala težka, kakor po topem in nepričakovanem udarcu. — Saj tako mora biti. Mora! To sem hotel in želel. Prav je tako... Kaj mi je zdaj? Naj ga streljamo... Tako naenkrat... Ali je treba? Morda ni treba... Ne, ne! Treba je! Prav je in nujno — je vpilo v njem. Čutil je, da ves odred gleda vanj, kakor da posluša to, kar v njem vpije, dvignil je glavo in hotel reči: »Težko mi je za tovariša Gvozdena,« toda namesto tega je začel zgovorno in prepričevalno, z ogorčenjem in mržnjo razlagati pravilnost take sodbe. »Dovolj!... Ne zasramuj me več!« Gvozdenov glas je siknil kakor zlomljena sablja. Stopil je dva koraka naprej, se zravnal, jezno in trmasto dvignil glavo, ošinil vrsto s pogledom in z drhtečim glasom tiho rekel: »... Vi sedaj ne utegnete razpravljati o pravici. Mudi se vam, nikar ne izgubljajte časa zaradi mene.« Kakor da sS je nekoliko pomiril. Hotel je še nekaj reč), pa se je naenkrat zdrznil, kakor da se je nečesa spomnil, in je poslovno rekel: »Evo, tovariši, kdor nima dobrega plašča, naj vzame moj kožuh.« Odpel si ga je z široko gesto in ga vrgel pred četo. Ostal je v črnem, ponošenem pletenem jopiču. Pavle je drhtel — in ves odred je drhtel. Čutil si v tem vso muko, polno groze in hitrega planja krvi v srcu in žilah, kakor da je potrebna le ena beseda, pa bi ves odred, vsi, tudi tisti, ki so ga tako težko napadali, pohiteli in ga osvobodili smrti. Isto je čutil Pavle. To je bila najmočnejša in edina zavestna misel v njegovi glavi. — Kaj bi bilo po tem? V tem primeru bi. . . nel — mu je prihajalo v zavest nekoliko prekinjenih misli. Napel je vso silo pa ostro in ukazovalno rekel: »Vuk! Pojdi še z enim tovarišem In izvrši kazen!« »Drugi ni potreben! Pojdimo! Zdravo, tovariši!« je dejal Gvozden in šel sam pred Vuhom. Edini človek, katerega je pred odhodom pogledal, je bil Učo. To je ta čutil in mu odgovoril s praznim pogledom, ki ni povedal nič. NAGRAJEVANJE DELAVCEV IN USLUŽBENCEV (lz dishusije o novem plačilnem sistemu) mm , ■ J- t.*1 B. Jakac, Iz partizanskih skic Gvozden in Vuk sta izginila v gozdu. Ljudje v vrsti so se spogledali. Z naperjeno brzostrelko je šel Vuk ?a Gvozdenom. Vuk ni niti za trenutek dvomil o pravilnosti kazni, toda bilo mu je težko. Mislil je, kako je prišlo do tega. Trudil se je, da bi se spomnil vseh svojih razgovorov z Gvozdenom. Spomnil se je njegovega dvoma in strahu v pretekli noči, spomnil se je njegovih besed in iskal v njih opravičilo za vse to. »Glej, lahko kar tu,« je mirno rekel Gvozden in stopil ob stran potoka, do katerega sta prišla. Vuk je zadrhtel. Neodločno je nameril strojno puško in mu gledal v obraz, ki je bil še vedno miren. »Vuk! Vzemi krpico iz mitraljeza, eksplodirala ti bo cev,« ga je opozoril Gvozden. »Zakaj to, dragi Gvozden? . . . Kaj ti je bilo?...« se je utrgalo iz Vuka in krč mu je spačil obraz. »Streljaj v glavo, samo hitro!... Kaj čakaš? Daj!« Vuk je pritisnil petelina. Ko se je vračal, so ga noge komaj nosile, tresel se je in čutil, da bo vsak hip omahnil. ... Nekoliko kasne je sta šli dve kratki koloni skozi borov gozd v dve smeri, zapuščali sta Sokolovico, zavito v večerno januarsko meglo. Priročnik za gospodarsko računstvo je izšel v založbi Uradnega lista LBS. Priredil ga je prof. Daniel AndolAek. Knjiga je sestavljena po programu za strokovne izpite. Koristno pa jo bodo lahko uporabljali tudi zadružniki in člani delavskih svetov, saj bodo v njej našli računsko režitev mnogih gospodarskih problemov. Vsakemu poglavju sledi nefeoliko praktičnih nalog, katerih rezultati so zbrani na koncu knjige. — Knjiga ima 200 strani in stane 160 din. Dobite jo pri Uradnem listu LRS, Gajeva 5, p. predal 33f> in po knjigarnah. Že precej Sasa traja razpravljanje o novemu plačilnemu sistemu kot sestavnem delu novega finančnega sistema, ki ga pripravlja zvezna vlada. Nedvomno je zelo pomembno že dejstvo, da tokrat o novem sistemu plač razpravlja dokaj širši krog zainteresiranih in ne samo majhno število stroko navadi odprte, In pa da se Izognejo segrc-V8nju plasti, Jo potiskajo navzdol s pomočjo 'estve, Zgradil Je kad po principu pralnega *'rojji ter dosegel avtouiHtlčno potapljanje Vr'*n.le plasti. Mošt sc v času vretja stalne “dvaja na dno kadi. S teni. da Je razpostavil kadi na različne višine. Je omogočil odta- ■-■■■vile v je uun'Kiivi| uui«- |_*nle Je prevrele Irknflnc v rezervoarje, ki za nadstropje niže, poenostavil Je delo Ul« In povečal pridelek. V Alžlru Je nekaj velikih kleti narejenih po tem principu. V Argentini je v Mendozl Viktor Crema-selil zgradil po vojni prvo kad, v kateri je mogoča nepretrgana predelava mošta. Cre-masclil je zgradil veliko železobetonsko kad, v katero so lahko spravljali vse grozdje, ki so ga nabrali v več dneh. Zmečkano grozdje dovajajo skozi kanal y spodnji del tega stolpa za vretje. V treh do šestih dneh je kad napolnjena ln dvigajoči se ogljikov plin odplavi grozdne lupine na vrh, kjer se napravi plast tropin, od katerih so one na vrhu najstarejše In najbolj prevrele. V višini te pln-stl jo tudi sok z najvišjo temperaturo In najmanjšo gostoto, se pravi vino z najvišjim odstotkom alkohola. V spodnjih plasteh pa ostaja mlajšt mošt, ki je bolj mrzel In gostejši. Po 3—4 dneh začno odtakatl vino, ki Je ic povrelo, ln odstranjujejo prvo plašt tropin. Na ta način je omogočeno novo dovajanje zmletega grozdja. Po drugi plati.pa je mogoče spraviti sveži mošt v višino ali pa tistega, ki je ravno v polnem vretju, na dno. Na ta način se lahko ohladi mošt, ki je v nevarnosti, da bi se preveč razgrel, v svežem moštu se pa vretje pospeši. Različne prednosti te predelave so znatne: zmanjšana je površina In prostornina (30 hi namesto 100 hi za Isto količino grozdja); potrebuje manj delovne sile; bolj redno vretjo brez škodljivih temperatur boljša razdelitev barvil, ki so v lupinah. Razmnoževanje mikroorganizmov, ki povzročajo kisanje tropin, se zavira s tem, da morajo tropine, na katerih se razvijajo tl mikroorganizmi, prehajati skozi alkoholizirano tekočino, kar pospešuje razvijanje draži zn vretje. Druga prednost tega sistema Je avtomatično odvajanje lupin In pečk, Pečke padajo zaradi svoje teže na dno kadi, od koder jih pobirajo, kajti lz njih se da napraviti jedilno olje dobre kvalitete. Zaradi tega odvajanja pešk so nekatera vina manj trpka, tropine pa jo laže stiskati. Končno lil bila mogoča tudi poraba plina ln pare vretja, kar že proučujejo. Izumitelj tega načina predelave ,1e Izračunal z njim dosežene prihranke zaradi zmanjšane površine, ki je potrebna za predelavo ene trgatve. Tl bi znašali 9 milijonov frankov za Instalacijo prostornosti 5.00ii hektolitrov. Glede higiene In kakovosti vina so mnenja različna. Pri starem načinu Je pokvar-Jeno grozdje okužilo samo eno kad, k| jo je bilo lahko razkužiti in Je bilo bolno vino lahko ločiti od vina ostale trgatve. Pri novem načinu pa tako grozdje lahko okuži celo trgatev, razen če se proces prekine In k«d izprazni ter sterilizira. Cremaschl misli, da do te okužitve ne more priti, ker so mikroorganizmi uničeni pri prehodu skozi alkoholno okolje. Glede kakovosti zagotavlja Cremaschl, da so vina, ki so predelana po njegovi metodi, boljša od vin, predelanih po klasični metodi. In sicer zaradi rednejšega vretja ln boljše razdelitve barvil. Vprašanje pa Je, ali ne škoduje kakovosti skrajšani čas predelave (3—t dni namesto 8—10 dni) in pa uhajanje alkohola In ogljikovega plina zaradi premešavanja tropin na vrhu kadi. Ta problem je zelo težak, ln vsi specialisti še ne soglašajo s tem načinom predelave. Z racionalnim delom po novem načinu hočejo doseči predvsem veliko produkcijo zdravih in tipiziranih vin, zato ima ta postopek dobre pogoje za najboljše uspehe. MODERNO PMSTANISČE ZA IZTOVARJANJE RUD Na sliki vidimo ladjo, ki je pripeljala železno rudo na novo pristanišče v Haiti moru, ki je zgrajeno posebej za hitro lzto-varjanje rud. Dolgo je okrog 200 m ln Ima 2 žerjava, od katerih vsak lahko naenkrat dvigne lz ladje 15 ton rude In jo prenese na tekoči trak, skupno v enem dnevu 24.000 ton, oba žerjava pa v enem dnevu 48.000 mm i tan. Ladjo, ki pripelje 12.00* ton rude, Iztovorita torej v šestih urah. Tekoči trak, kl ga vidimo v ospredju slike, nosi rudo do avtomatično tehtnice, od koder sc ruda Iz tresa s traku naravnost v spodaj pripravljene vagone. plača. Seveda tudi pri plačevanju po delovnem mestu ne bo mogoče opustiti izjem. Nekateri diskutanti opozarjajo, da lahko nastane tudi tak primer, ko bo moral delavec z višjo kvalifikacijo zaradi objektivnih pogojev začasno delati na delovnem mestu z nižjo kvalifikacijo. To se lahko zgodi ob zastoju dela v podjetju, ki je nastal zaradi začasnega pomanjkanja surovin itd. V takem primeru bi bilo proti interesu podjetja, da zaradi nižje plače izgubi kvalificirane moči. Plače po delovnem mestu pa bo laže izvesti in jih vskladiti s strokovnostjo tudi zaradi tega, ker smo imeli pred kratkim prevedbo delavcev, ki ie deloma že' rešila prav to vprašanje. Š plačami po delovnem mestu, ki niso odvisne od nazivov, pač pa od potrebne razdelitve dela v podjetju in od stopnje, do katere je izvršena ta razdelitev, pa tudi od poslov, ki se opravljajo v tehnološkem procesu, pa se nedvomno veča tudi samostojnost podjetja. Drugo vprašanje, o katerem je bilo v diskusiji tudi precej govora, je, na kakšen način določiti stalni del plače delavcev in nameščencev. Pri tem pa je treba opozoriti, da so posamezni diskutanti, n. pr. na Hrvaškem in v Črni gori, zelo različno razumeli pojem stalnega dela plače. Medtem ko govori osnutek novega plačilnega sistema o stalnem in spremenljivem delu plače ter o udeležbi pri dobičku, torej praktično o treh delih plače, govorijo nekateri diskutanti samo o dveh delih in prištevajo spremenljivi del k stalnemu. Pod spremenljivim delom pa razumejo udeležbo na dobičku. Stalni del plače naj bi se formiral tako, da bi znašal 60—80% plače, predvidene za delovno mesto, ta pa naj bi se formirala ob upoštevanju skladnosti poslov, Odnosno strokovne sposobnosti, posebnih pogojev dela in odgovornosti. Po nekaterih drugih predlogih pa naj bi zajemal stalni del plače, to je del, ki ga v primera pomanjkanja sredstev v podjetju zagotavlja država. 60—80% minimuma, potrebnega za življenje. Ta minimum bi dobili zaposleni ne glede na izvršitev nalog v gospodarski enoti, pa tudi takrat, če bi bili nezaposleni. Toda pri tem so nekateri predlagali, naj bi bilo to zagotovilo s strani države vendarle vezano na nekatere pogoje, kajti ta garantirani del plače se kaj lahko spremeni v rento, če bi n. pr. zaposleni v svojem delovnem času namerno ne opravljal dela. Določitev življenjskega minimuma pa je mogoča na več načinov. Nekateri n. pr. predlagajo računanje kalorij za delovno mesto in na osnovi teh kalorij, ki so potrebne za ohranitev delovne sposobnosti, določitev minimuma. Vsi diskutanti pa so enotni v tem, da je treba spraviti plačo v sklad z ustvarjenim učinkom, strokovnostjo, s pogoji, v katerih delavec dela, z odgovornostjo. Zbirka vseh navedenih elementov naj bi bila kriterij za določanje stopnje, po kateri se bo obračunavala plača. Temelj za uporabo stopnje pa je lahko učinek, izražen v količini, vrednost in izvršitev določenih gospodarskih nalog. Na temelju tega izhodišča pa potem delijo nekateri diskutanti plače v dve vrsti, in sicer na plače, ki bi bile proporcionalne izpolnjevanju planskih nalog, ter plače, ki se ne morejo meriti z izpolnjevanjem planskih nalog, torej na fiksne plače. V tem primeru obstoja fiksnih plač bi vsako neizpolnjevanje nalog v proizvodnji povzročilo preseganje plačilnega fonda, vsako preseganje nalog v proizvodnji pa bi pomenilo povečanje v rezervnem fondu plač. Nekateri diskutanti iz Srbije pa prav tako predlagajo razdelitev na dve skupini. V prvi skupina bi bili po tem predlogu vsi delavci na produktivnih delovnih mestih in tisti, ki s svoj;m-delom ne morejo vplivati na vodstvo in organizacijo gospodarske enote (torej nekakšni izvrševalci nalog), v drugo skupino pa bi prišla tista delovna mesta, ki so zadolžena z organizacijo in vodstvom dela določenega gospodarskega podjetja. Prva skupina bi dobila plačo po delovnem učinku, pri čemer bi se obvezno uporabilo progresivno nagrajevanje po stopnji izvršitve naloge, razen tega pa predlog predvideva še posebne nagrade. Nagrajevanje druge skupine pa bi bilo razdeljeno na stalni in spremenljivi del plače. Eno glavnih vprašanj je, kako formirati tisti del plač, s katerimi bo delovni kolektiv razpolagal sam. Tudi tu so različna mnenja. Po prvem naj bi se formiral ta fond do neke mere neodvisno od realizacije gospodarske naloge podjetja, kar pomeni, da bi delavci dobili ta del vedno tudi takrat, n. pr. v manjšem znesku, če bi podjetje ne izvršilo popolnoma svojega plana, in to v določenem procentu od ustvarjene vrednosti nalog ali prometa. Po tem predlogu bi bil ta del plače pravzaprav navadna korektura plače, nekaka dopolnilna plača. Po drugem predlogu pa bi se moral ta del plače razdeljevati delavcem samo pri povečanju proizvodnosti dela. To povečanje bi nastalo šele s preseženjem gospodarske naloge podjetja, ki izhaja iz družbenega plana odnosno prometa. Kolektiv bi šele po plačilu sredstev za proračun in p„o ločitvi sredstev za lastne investicije itd. lahko razdelil del preostale vrednosti delavcem. Seveda tudi ta predlog pušča za seboj odprla vprašanja. Ob vsem razpravljanju o udeležbi delavcev pri ustvarjenem dobičku in načinu delitve dobička pa’ je malo disku-tantov obravnavalo problem tudi načelno. Gre za to, da sedanji sistem nagrajevanja po delu, ne glede na uspeh celotnega kolektiva, ne ustvarja pri posamezniku dovolj velikega zanimanja za delo kolektiva, vsaj materialno ne. Udeležba pri dobičku pa to vprašanje nedvomno precej uspešno rešuje, saj posamezniku po uvedbi novega plačilnega sistema ne bo več vseeno, ali je njegovo podjetje rentabilno ali ne, ali dda celotni kolektiv z uspehom ali ne, pa mu potemtakem tudi ne bo vseeno, kako dela njegov sodelavec. Nekateri diskutanti predlagajo, naj bi delovni kolektivi razpolagali razen z določenim delom dobička tudi z vso vsotp prihranka, ker bo to še bolj povečalo zainteresiranost v boju za znižanje stroškov. Delovni kolektivi naj bi imeli^pra-vico porabiti del stroškov za povečanje rezervnega fonda plač, za fiakulturo itd., kakor bi pač to sami odločili. Vprašanje, kako naj bi uredili porazdelitev dobička na posameznika, pa so nekateri rešili tako, da bi bil merilo za delitev skupni letni obračun rednih mesečnih plač vsakega poedinca. To pa zaradi tega, ker so dohodki mesečnih plač merjeni z osebnim učinkom posameznika pri delu in so v sorazmernem odnosu z izpolnjevanjem določenih proizvajalnih nalog, odnosno z ustvarjenim dobičkom. Potemtakem bi tisti, ki je čez leto dobil največ s svojo plačo, dobil tudi pri razdelitvi dobička sorazmerno največji delež. Nek drug predlog pa opozarja na dejstvo, da je del dobička, ki bi ga dobil delavec, dejansko povečanje njegove plače in da je treba predvsem računati na odnos med kupnimi in blagovnimi fondi. ’ Zaradi tega predlaga kombinirano rešitev, in sicer, določili naj bi stopnjo udeležbe delavcev na dobičku s tem, da se ta obdavči, in to samo, če se ugotovi, da presega nivo, preko katerega je ogrožen pravilni odnos med kupnimi in blagovnimi fondi. Potemtakem se da ta predlog izraziti tudi z drugimi besedami in praktično pomeni, da je treba postaviti mejo udeležbi pri dobičku z ozirom na odnos med kupnimi in blagovnimi fondi. Pri tem pa nekateri pripominjajo, da to ni tak problem, saj pomeni večji dobiček hkrati tudi večji blagovni fond. Zanimiv pa je vsekakor tudi predlog, naj bi bili delavci z istim procentom kot pri dobičku udeleženi tudi pri eventualni izgubi podjetja. Ta predlog je zagotovo načelno pravilen, praktično pa je zaenkrat še zelo malo verjetnosti, da bi ga bilo mogoče izvajati. Zelo zanimivo je mnenje o vskladitvi plač oseb, zaposlenih v državni upravi* s tistimi, ki so zaposleni v gospodarstvu. Tisti del državnega upravnega aparata, ki je ozko povezan z gosipodarskimi podjetji, ka'kor so n. pr. gospodarska združenja, državne uprave in direkcije, bi po mnenju nekaterih lahko šteli za sestavni del gospodarskih podjetij, ne pa državnih ustanov. Bavijo se s koordinacijo dela v gospodarskih podjetjih, s študijem proizvajalnih vprašanj, s strokovnimi nasveti, z odkrivanjem in opozarjanjem na pomanjkljivosti, z izvajanjem boljše organizacije dela itd. Torej lahko precej prispevajo k boljšemu uspehu jn finančnemu rezultatu združenih podjetij. Iz tega stališča ' zaključujejo, da bi tudi za te uslužbence lahko v celoti uporabili isti sistem nagrajevanja, kakor velja v podjetjih. Plače uslužbencev gospodarskih združenj je treba torej spraviti v sklad z določenimi gospodarskimi nalogami v podjetjih, ki so v gospodarskih združenjih. S tem bi gospodarska združenja prenehala biti ustanova, ki se vzdržujejo iz proračuna, kar je tudi razumljivo, saj imajo svoj delavski svet in upravni odbor. Glede plač uslužbencev v državni upravi pa pravi eno izmed mnenj, naj se določajo po strokovni izobrazbi, po važnosti funkcije, ki jo oseba opravlja, in po stopnji napredovanja v stroki, Na koncu še vprašanje razpona med najnižjo in najvišjo plačo. Ta razpon je bil doslej v Jugoslaviji, če upoštevamo tudi vrednost industrijskih in prehran-benih bonov ter živilskih nakaznic, zelo majhen in je znašal povprečno le nekaj nad 1 : 2,2. To pa pomeni, da je bila s sistemom kart in bonov ustvarjena tudi zelo močna uravnilovka, ki nikakor ni spodbuda za dvig storilnosti in večjo strokovno usposobljenost. Nekateri disku-tantf menijo, da bi bil razpon 1 :6 za naše sedanje razmere dovolj velik za odstranitev nevarnosti uravnilovke, prevelik razpon, ki seže na primer v Sovjetski zvezi realno tudi 1 :400, pa ni nič drugega kot lep dokaz hierarhične lestvice in nezdravih razmer. M. M. RAZPIS Državna kmetijska Sola Poljče pri Begunjah, Gorenjsko, razpisuje sprejem učencev za šolsko leto 1951/52, ki imajo veselje do kmetijske stroke. Sprejemna pogoja: dovršenih 5 razredov osnovne šole, starost 16 let. Prošnji je priložiti zadnje šolsko spričevalo in rojstni list. Prednost imajo interesenti iz socialističnega sektorja. Šolanje z vso oskrbo je brezplačno. Prošnje je poslati na upr:fvo šole. Uprava Sole NAROČITE SE NA ILUSTRIRANO REVIJO Izhaja vsakih 10 dni. Mesečna naročnina je 48 din. Posamezna številka stane 18 dinarjev Uprava »TOVARIŠA« v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 2. Poštni predal 42. Telefon uredništva in uprave: 52-61 do 52-65, naročninski oddelek 36-85 KULTURNI DROBIŽ Koper dobi svoje stalno slovensko gledališče. Ljudje na Koprskem si žele rednih slovenskih gledaliških predstav in jih potrebujejo. To dokazujejo polne hiše in topli sprejemi s strani občinstva ob gostovanjih slovenskih igralskih skupin. Koper ima tudi materialne po-goje za ustanovitev stalnega gledališča — ima svoje lepo, moderno gledališko poslopje, ki sprejme okoli 800 gledalcev — ostane samo še vprašanje dobrega umetniškega vodstva. To najvažnejše vprašanje vsakega gledališča je posebno važno za Koprsko, glede na veliko in važno nalogo, ki jo ima gledališče v Istri. To vprašanje namerava rešiti gledališka uprava z gostovanji ljubljanskih režiserjev, z an-gažmanom nekaterih poklicnih igralcev iz Ljubljane ter z gostovanji prvakov Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. — Jedro gledališča bodo tvorili igralci-amaterji. 0e bodo to nadarjeni začetniki s perspektivo razvoja v dobre igralce, ne pa samo stari igralči diletanti, ki so Že zapadli dilenta-tizmu, bo gledališče postavljeno na zdravo osnovo. Z individualizacijo repertoarja glede na posebno okolje in na zmogljivost mlade družine se bo koprsko gledališče pravilno razvijalo in postalo res nosilec slovenske kulture na Koprskem. Za prvo polovico sezone 1951/52 pripravlja uprava gledališča Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«, Johna Pristleya »Inšpektor na obisku«, Čehova *Tri sestre«, Gobčevo opereto »Planinska roža« in eno mladinsko igro. V Zagrebu je 30. V. umrl Hijacint Petris, znan pred vojno kot novinar, dober književni reporter in urednik nekaterih zbirk, po vojni pa zlasti kot prevajalec iz slovenske stare in novejše književnosti. Prevedel je: Cankarja (Na klancu), Tavčarja (Visoška kronika), Levstika (Martina Krpana), Prežihovega Voranca, Cirila Kosmača, Miška Kranjca, Toneta Seliškarja, Ivana Potrča, smrt mu je prekinila prevod Mask Juša Kozaka. Od poezije je prevedel nekoliko sonetov Toneta Seliškarja ter Kajuha »Pesme palog partizana«. »Blblloteca italiana«. Pri hrvatski državni založbi »Zora« je izšla pred kratkim v prvem zvezku nove zbirke »Biblioteca italiana« komedija reškega italijanskega književnika Osvalda Ramousa »Edizione stra-ordinaria« (Posebna izdaja). V tisku je tudi že II. zvezek te zbirke: »Riccordi di un combattente striano«, spomini prvaka italijanske manjšine v Istri in na Reki, Andrea Benussija. Ti dve knjižici sta prvi večji samostojni književni oziroma publicistični nastop pripadnikov italijanske manjšine. V tem je poseben pomen nove zbirke, ki predstavlja velik korak naprej tako v smislu knjri-ževno-kulturnih stremljenj samih Italijanov kakor v smislu višje, bolj organizirane oblike založniške dejavnosti, namenjene nacionalnokultumim in političnim potrebam italijanske manjšine v Jugoslaviji. — Ramousova komedija »Edizione straordinaria« je drugo dramsko delo književnika italijanske manjšine v Jugoslaviji. (Prvo je bila drama Pietra Rismonda »Dietro la maschera«, napisano takoj po osvobojenju; uprizarjalo jo je reško Narodno gledališče v izvedbi italijanskega dramskega ansambla.) Ramousova komedija se godi v južni Italiji in obravnava borbo južnoitalijanskih kolonov proti latifundi* stom za zemljo, ki jo obdelujejo. Ramousova komedija je bila lani nagrajena na književnem natečaju Italijanske unije kot najboljše delo, pozneje jo je vzela v svoj repertoar reška italijanska drama. V izdaji »Glas rada« bo izšel hrvaški prevod tega dela. Pet Italijanskih revij izhaja dane« na teritoriju reške oblasti: pedagoški časopis »Scuola nuova«, ilustrirani časopis za žene »Donne«, mladinski »Vie giovanili«, za pionirje »II pionere« ter pred kratkim ustanovljena revija za književnost in kulturo >Orizzonti« v Pulju. Kip matematika Jurija Vege je bil 1903. leta postavljen nad vhodom v idrijsko realko. Ko je te kraje zasedla Italija, so fašistični oblastniki naročili nekemu Italijanu, naj kip razbije. Mož pa ga je odpeljal na svoje posestvo v Furlanijo, kjer ga je postavil v svoj vrt ter ga vso vojno ohranil; zdaj ga je nepoškodovanega vrnil. Za 50-letnico idrijske realke so kip prepeljali iz Furlanije spet v Idrijo. Madžarska nacionalna manjšina na Hrvaškem pred osvoboditvijo ni imela svojih šol, kjer bi se otroci lahko šolali v materinskem jeziku, zato je bilo od 20 do 25% nepismenih. Banes so se v Slavoniji in Baranji naučili brati in pisati vsi do 45 let starosti. Danes je v madžarskih vaseh 24 osnovnih šol v madžarskem jeziku, v Zma-jevcu je osemletka, v kratkem bo ustanovljeno tudi učiteljišče. — Madžarske manjšine na Hrvaškem pred vojno niso imele možnosti za razvoj svoje nacionalne kulture v okviru svojih prosvetnih društev. Danes imajo nad 30 takih društev, ki prirejajo po vaseh gostovanja, v mestih pa tekmovanja. Posebno se odlikujejo dramske in folklorne skupine. Prvo tako društvo je bilo ustanovljeno 194^; danes ima Zveza kulturnih društev madžarske manjšine na Hrvaškem 1500 aktivnih članov in svoje glasilo »Madžar nepl«, ki prispeva h kulturnemu razvoju madžarske nacionalne manjšine na Hrvaškem. Novost ▼ sporedih naših kinematografov. Da bi se poživilo zanimanje našega občinstva za domače kratkometražne dokumentarne filme, je podjetje za razdeljevanje filmov »Jugoslavija film* sklenilo sestaviti pet programov najboljših jugoslovanskih dokumentarnih filmov, katerim bodo priključene tudi najnovejše ameriške risanke: »Popaj na dopustu«, »Nesposoben za delo«, »Popaj in mula«, »Popaj in Viljem Tell«, * Podar jeni ponny«, »Tek čez zapreke«, »Predzgodovinski prašički«, »Grdi Dino«, »Trapaste vragolije«, »Ptica in črv« in »Lovci«. Občinstvo bo imelo torej priliko videti v enem programu nekaj odličnih dokumentarnih filmov in nekaj zabavnih risank. Sest novih dokumentarnih filmov »Jadran filma«. Hrvaško filmsko podjetje »Jadran film« ima lotos v svojem programu šest dokumentarnih filmov. Od teh so trije že gotovi, naslednji trije pa se še snemajo. Prvi film, ki je bil izgotovljen, se imenuje »Veliki studenci«. V njem so prikazani giganti naše petletke tovarne »Rnae Končar«, »Ivo-Lola Ribar«. »Jugovinjl« in druge. Film je režiral Rudolf Sremec, snemal pa ga je Viktor Farago. Drugi film ima nafdov »Alarm« in prikazuje delo in organi-'ncijo Protiletalske zaščite. Režiser filma je bil Branko Bauer, snemal ga je Branko Blažina. Tretji film, ki je že gotov in ki ga bodo v kratkem prikazovali, pa je »Mor rodni dom«, :si v obliki pisma bratu v Ameriki prikaže velik gospodarski razvoj naše države v zadnjih letih. Kmalu bo gotov film »Ljudje, ki delajo ponoči«, v katerem bo prikazano nočno življenje mesta v električni centrali, tiskarni, bolnišnici itd. Režiser tega zanimivega filma je Branko Belan. Prav tako bo kmalu gotov film »Dve žetvi« ki bo prikazal življenje hrvaških zadružnikov. Režija tega filma je poverjena Rudolfu Srem--i. Do konca tega leta pa bo izdelal »Jadran lilm še en film o varčevanju. Prvi dokumentarni film o jugoslovanski '•oni STO. V Kopru prikazujejo te dni v '(‘tnem kinu prvi dokumentarni film o jugo-lovanski coni STO. Film kaže skupne uspehe 'iovencev, Hrvatov in Italijanov v sociali-iični graditvi. V filmu je mnogo uspelih posnetkov slikovite pokrajine. * Dr. Anton Bajec, Rast slovenskega knjižnega jezika. Brošura opisuje, kako je rasel laš besedni zaklad od časov starih Slova-iov do najnovejše dobe, kako je ljudstvo amo ustvarjalo besede, kako si jih je izpo-r>jalo od drugih narodov in* jih udomačevalo n kako so v naše besedišče prišle tujke, »oslednja plast našega besednega zaklada. !azprava se zlasti opira na novi Slovenski • ravopis, ga v marsikaterem pogledu dopolnjuje in nudi nekatere napotke, kako mj ga s pridom uporabljamo. Dobite jo po knjigarnah, lahko jo tudi naročite pri za-ožnfštvu: Novinarsko društvo Slovenije, Ljubljana, Novinarski dom. Pri večjih skup-aih naročilih običajni knjigotrški popust. ZGODBA O V £ LIKI LJUBEZNI Pod že kar prehudo udomačenim in navadnim pesniškim naslovom — Neodposlana pisma — je izdala Mila Karičeva, doslej bolj znana dobra igralka ljubljanske Drame, kakor pa nova slovenska pesnica, ljubezenske pesmi. Pesmi so zorele na samem, ne da bi doslej potrebovale radovednih poslušalcev in sočutnega odmeva. Rasle so ob velikem življenjskem doživljaju in ga spremljale od začetka do k on ra skozi vsa raznolika obdobja. Šele takrat, ko se je zgodba, o kateri pripovedujejo, končala z zadnjim spoznanjem, so lahko ali pa so morda celo morale prestopiti ozki krog v zgodbo zapletenih oseb. Njihova zgodba govori o veliki ljubezni, o takšni, kakršno lahko doživlja le malo-katero rahločutno, z razsežno notranjostjo in bogatim doživljanjem obdarjeno srce. Na tej ljubezni ni nič izmišljenega, nič slabokrvnega, nič nezrelega: zaokrožena je v vsej svoji celoti in prepletena z vsemi možnimi odtenki. Po popolnosti in zapletenosti motiva bi se nova zgodba prepričljivo razločevala od zgodbe marsikaterega erotičnega pesnika. Poezija Mile Kačičeve je zrasla v svojem, čistem čustvenem svetu, ki ne pozna obdajajočih ga predmetov, prostora in časa. Kolikor je vendarle predmetov v njeni poeziji, so stare — starinsko romantične stvari, znane iz ljubezenskih pesmi vseh časov; kolikor je v poeziji časa in prostora, sta samo zaradi ljubezni. Ljubezen, samo ljubezen, ki ie vendarle polnokrvna in stvarna, kar se d& človeška, je vseskozi v središču poezije Mile Kačičeve; ljubezen in njeni trije trabanti: žena. mož in otrok! Najprej žena, ki ljubezen izpoveduje! Zrela, pristna in resnična žena je, z usodno dediščino ljubezni in z bogastvom krvi vseh žena. Ljubi brezmejno in vztrajno, slepo in nepretehtano. V prvobitni in vseobsegajoči ljubezni je predana do odpovedi, a vendar zahtevna in samoljubna. Moža priklepa s poljubi, ga roti s solzami in mu preti z grožnjami: vsa njena ljubezen je pravzaprav večni boj za ljubezen! Njena 'ljubezen ni čisto takšna, kakršno je navadno doslej izpovedovala ženska lirika: pasivna in zamaknjena, ki konec koncev resignira. Njena ljubezen je vseskozi aktivna in tako naravna, zemeljska, da sl išče zadoščenja celo onstran smrti: v prav nič mističnem, prav zemeljsko umljivem spoju z ljubljenim! Mož ima velike načrte in je zato v ljubezni manj osredotočen. Le-ta mu pomeni sicer veliko, a vendarle enkratno srečo. Ljubi jo skorajda toliko kakor ona njega, a vse drugače: poln nemira se ji izmika in umika v svet ter jo zapušča neutolaženo. Vsa njegova ljubezen je pravzaprav boj z ljubeznijo! Do tod večna igra žene in moža 8e ni zaokrožena ali bistveno nova: že prej smo poznali njena obdobja in njen čustveni razpon iz neštetih variant erotičnih izpovedi. Novo zgodbo izpopolnjuje in svojsko zaokrožuje njen tretji člen — otrok! Preden je namreč mož odšel, je ženi dal otroka. In otrok je ljubezen poglobil in jo napravil — večno! Žena ljubi v otroku predvsem moža: morda se bo vrnil zaradi otroka?! Vendar je vse bolj boleče spoznanje: ljubezni ne bo več nazaj, celo otrok se je ločil od njenih grudi in bo lepega dne odšel v svet — za ljubeznijo. Ljubezen je dozorela: otrok bo pričel znova zgodbo druge — prav tako velike — ljubezni! In ženi tudi ob otroku ne preostane drugega kakor tolažba na združitev »s sokovi praživljenj v globinah jame .. .« — Pri pesnicah smo navajeni slišati čisto čustvo in iskreno besedo. 0 ljubezni je Mila Kačičeva zapela z naravnost krhkim in najčistejšim čustvom. Samo rahla primes razuma — n. pr. v pol čustvenem, pol razumskem spoznanju zbližanja onkraj smrti — razbija prepričljivost. Za iskrenost Mile Kačičeve pa moramo najti že drugačen izraz. Njena poezija je intimna in zvesta resničnosti do posvetila in akrostiha. Iskrene izpovedi ne zadržuje nikakršen obzir: ne straši se najbolj skritih, najbolj žgočih želja in doživetij v trenutkih neukrotljive strasti. Njena čustvena doživetja ne poznajo omejitev! Njeno drzno odkrito izpovedovanje je nenavadno celo za žensko liriko: saj v našem slovstvu ženska poezija doslej ni poznala tolikšne zaupljivosti in predanosti odkritosrčni izpovedi. Iskrenost je morda najbolj osebno znamenje in največja vrednota lirike Mile Kačičeve. Vendar bi bilo nevarno, če bi zgolj z iskrenostjo vrednotili resnično veljavo umetnine. Dandanes je iskrenost resda ena najbolj iskanih in poudarjanih čednosti dobrega pesnika in nam je zato vsaka iskrena poezija ljuba že zaradi neprisiljenosti in neizumetni-čenosti umetnikove izpovedi. Iskrenost je vendarle samo prvi pogoj za' sleherno umetnino, še posebej za tako emocionalno in rahločutno liriko, kakršni so stihi Mile Kačičeve. Kadar intimnost ni več upravičena, da bi postala javna, kadar ni poglobljena do široko veljavne etične veljave in dvignjena do umetniško izpopolnjene izpovedi, takrat lahko postane neprijetna in celo mučna. Takrat ji preti še ena nevarnost: intimnost, ki je pravzaprav vrednota svoje vrste, preneha biti intimna. In takšna nevarnost grozi zbirki Mile Kačičeve že v samem naslovu; Neodposlana pisma. Prepričevalna etika erotične problematike, ki vseskozi veje iz izpovedi, prav gotovo močno blaži takšen občutek. Nova lirika je pristna in naravna. Nič sentimentalnega ni v njej, pač pa mnogo prave človeške pretresljivosti in srčnega bogastva. Tudi erotika, sem ter tja razdražena do krikov žgoče krvi, je zdrava in nezlagano življenjska.'Najlepše zapeti cikel Mati in dete odtehta nekatere pesmi iz prvih poglavij Iztrgani listi in Neodposlana pisma, ki morda ne sežejo preko površine. Etičnost ljubezenske zgodbe, pretresljiva prav zaradi svoje resničnosti, bi izzvenela še enotneje brez zadnjega oddelka — Mozaika. Tam so zbrane pesmi, ki bi jih lahko uvrstili med poglavja ljubezenske zgodbe ali pa sploh nimajo z njo prave zveze in bi (tudi zaradi kakovosti) lahko izpadle iz zaokrožene motivne celote. Občutek, da intimnost zbiirke ni vselej v skladu z umetniško vrednostjo, krepi oblikovna plat nove lirike. Pesmi so kar se di preprost in enostaven izraz trenutnih razpoloženj. Zdi se celo, da pesnica niti ni imela namena, da bi oblikovala razdrobljene drobce doživetja po zakonih umetniške zaporednosti in vrednosti; da bi jih zajela v strnjene verze, plastične podobe in žlahtno ubrane melodije. Morda je z nenarejenostjo, s prvinsko neobdelanostjo skušala še bolj poudariti neizprosno iskrenost svoje izpovedi? Zlasti v pesmih oddelka Mati in dete se ji je namera posrečila; drugod je pozabljala, da bi šele umetniška dognanost v polni meri opravičila in povrednotila izpoved skrajno intimne zgodbe. Oblikovno stran nove lirike morda opravičuje zanimivo spoznanje, ki se utrne bralcu: pesmi je pisal igrale« in ne umetnik, ki mu je beseda edino in največje izrazno sredstvo. S tem nikakor ne mislim, da bi v poeziji Mile Kačičeve našli le drobec neprijetnega po-zerstva ali zlaganosti. Obratno: morda je prav tolikšna iskrenost zrasla iz razdajajočega se igralskega temperamenta! Znamenja igralčevega navdiha so v verzu, ki je namerno prost sleherne utesnitve, da bi lahko bolje služil čustveno efektni recitaciji; v besedi, ki ni last avtorjeve osebnosti, ampak 16 iz različnih stilov izposojeno pomožno sredstvo za izpoved velikega notranjega bogastva. Pesmi so zapete s težko dokazljivo, a zaznavno prirojeno in prirodno teatralnostjo: njeno zanesljivo znamenje je konec koncev tudi poudarjena intimnost! Pristno ženski liriki Mile Kačičeve ne bo mogel nihče odrekati topline, pretresljivosti in resničnosti človeško lepega in toplega dokumenta o zgodbi včlike ljubezni. Sodba o umetniški vrednosti nove poezije pa bo slej ko prej deljena. Mitja Mejak Ivan Potrč: Q Q J Q ^ Miniaturna knjižica, ki jo je izdala Ljudska prosveta za 400-letnico slovenske, knjige. — Knjižica ima naslovno stran Trubarjevega N. Testamenta iz 1582 (TEKST ZA SCENARIJ) I. Ko se je začela pred leti * razvojem samostojne kinematografije uveljavljati pri nas nova oblika literarnega ustvarjanja — filmski scenarij — se je med pisatelji vzbudila zanimiva debata, kaj pravzaprav filmski scenarij je in kakšno obliko naj mu pisatelj da. Naša prva dva tiskana scenarija (Ciril Kosmač: »Na svoji zemlji«, 1949 in France Bevk: »Še bo kdaj pomlad«, 1951) sita oba zapovrstjo nakazala, naj bo scenarij po obliki pisan kakor povest, povest z zgoščenim pripovedovanjem in z zgolj zunanjimi opisi dogajanja. Z drugimi besedami, pisatelj naj poskuša pisati scenarij tako, da kakor skozi filmsko kamero opazuje površinsko dogajanje in ga skrbno do potankosti beleži od slike do slike v svojo knjigo nekako tako, kaikor ga kamera posnema na film. Letos pa je Bratko Kreft s svojim scenarijem o Prešernu pokazal popolnoma drugačno pot V obširnem teoretičnem razglabljanju, ki je nekakšen predgovor in zagovor scenarija, se dotika problemov umetniškega scenarija, filmske igre in režije od nemega filma naprej. Na podlagi številnega gradiva iz svetovne filmske literature dokazuje, da filmska povest še ni scenarij, pač pa je laihko samo predloga, katero mora šele filmski dramaturg ali režiser dramatizirati in napisati scenarij. Potemtakem, pravi dalje B. Kreft, filmski scenarij, če hoče biti umetniška literarna ustvaritev, posebno sedaj v dobi zvočnega filma, ne more biti drugo kot dramatsko delo in se mora v notranji zgradbi držati načel dramskega ustvarjanja, kakor se mora tudi zunanje nasloniti na obliko dramskega dela. Ti dve naši osnovni obliki filmskega scenarija kažeta dva popolnoma različna pogleda na nastajanje filma, razen tega pa silita v razmišljanje, ali ima človek ob tiskanem scenariju v tej ali drugi obliki podoben estetski užitek, kakršnega ima ob branju novele, drame ali pesnitve. Mislim, da je tudi to vprašanje poleg oblikovno tehničnih problemov, ki se jih je dotaknil Bratko Kreft, vredno razmišljanja, prvič zato, ker je filmski scenarij literarna zvrst, ki pri nas šele nastaja, drugič pa zato, ker je tiskani scenarij namenjen predvsem bralcu. Za prvo obliko (Kosmač, Bevk) bi lahko rekli, da je poleg dialoga veren popis okolnosti, ki spremljajo ljudi in dogajanja, in to v taki meri, kakor je n. pr. fotografija veren posnetek objekta. Toda kakor za fotografijo ne moremo reči, da je umetniško delo, tako tudi branje takih popisov človeku ne nudi literarnega užitka, saj v literaturi iščemo vse več kakor zgolj površinska opazovanja. Ce je torej tiskani scenarij namenjen bralcu in če ga zares hočemo uvrstiti med literarno umetniške zvrsti, se s tako obliko ne bomo mogli zadovoljiti. Druga, Kreftova oblika scenarija, ki je realizacija avtorjeve v uvodu razvite teze, je na videz literarno bolj sprejemljiva (razen tega, da se tudi tehnično vse bolj približuje filmu), ker se naslanja na že tako udomačeno obliko drame. Vendar pa teksta, ki je napisan za oder, ne moremo izenačevati s tekstom za film, ker sta oba namenjena tako različnima umetniškima reprodukcijama. Čeprav mora biti prava filmska zgodba zgrajena dramsko, je njena realizacija odvisna od tolikšnih »svobodnih« tehničnih in režijskih posegov, kakršnih nobena drama ne bi prenesla. Ti posegi so vidni tudi v pisanem tekstu in to tem bolj, čim bolj avtor piše za film. Zato je taka oblika scenarija v bistvu močno odmaknjena od pravega dramskega oblikovanja — saj drugače tudi ne more biti. Zato tudi ne more nuditi tako koncentriranega sprejemanja, kakor ga nudi branje drame, čeprav dramatizirani dialog deluje mnogo bolj neposredno kakor pri prvi obliki scenarija. Ce pa sedaj primerjamo obe obliki filmskega scenarija z literarno estetskega stališča, bomo bržkone ugotovili, da nas druga (Kreftova) vendarle bolj zadovolji, saj se navsezadnje le približuje »čisti« literaturi; čisti namreč, če pod »čisto« mislimo določeno literarno zvrst. V tem primeru se Kreftov scenarij približuje dramski obliki, v kateri je tekst kljub nujnim tehničnim razlikam od drame vsekakor bolj užiten kakor v hibridni obliki naših prvih dveh scenarijev. Kajti površinski opisi, s katerimi je preplavljen dialog teh zadnjih, že po svojem bistvu nimajo ničesar skupnega z umetnostjo in so scenariju, ki naj bi bil umetniška literarna zvrst (namenjena predvsem branju!), samo balast. II. Pred kakšnim mesecem se je pojavila na knjižnem trgu nova knjiga pisatelja Ivana Potrča »Gorice« s podnaslovom Tekst za scenarij. (Izdala založba »Obzorja« v Mariboru). 0 oblikovni strani tega dela po gornjem uvodu ne bo treba mnogo besed in verjetno tudi teh ne bi bilo. če ne bi pisatelj imenoval svoj spis Tekst za scenarij. Ali naj bi bila to nova literarna zvrst in v čem je nova? Ne, ni nova; pisatelj je pisal scenarij po istih načelih, kot sta bila pisana naša prva dva, le da si je pri opisovanju situacij dovolil še večjo širino. Potem je očitno sam začutil, da ni napisal scenarija, čeprav je pisal za film, vedel pa je tudi. da ni napisal povesti, ker ie pisal za film. V resnici je njegov tekst za scenarij mnogo bližji povesti kakor scenariju, posebno še, če ga primerjamo s povestjo »Svet na Kajžarju«, ki je bila pisatelju predloga za filmski tekst »Gorice«. S tem da je pisatelj svojo povest »Svet na Kajžarju« priredil za film, pa je v neki meri le naredil korak naprej: prejšnjo kompozicijsko nedograjeno povest je zaokrožil in s tem ustvaril »Gorice«, popravljeno izdajo »Sveta na Kajžarju«, ki bi lahko bila v novi obliki predloga za ustvaritev filmskega scenarija. Pisatelj bi lahko z malenkostno redakcijo »Gorice« podnaslovi! s »povest«, kajti literarne zvrsti »tekst za scenarij« ni in tudi tak podnaslov ne po\’e mnogo. Tekst za scenarij je lahko vsaka povest ali novela z dovolj razvitim dramskim dejanjem; šele pisec scenarija iz nje lahko naredi predlogo za filmanje — scenarij. Potrčeve »Gorice« torej oblikovno ne pomenijo obogatitve naše sce-narijske literature, pač pa bi lahko bile dobra druga, predelana izdaja povesti »Svet na Kajžarju«, če jih pisatelj ne bi pisal »filmsko«. V vsebini se Potrčev tekst dotika močnega socialnega problema na našem severovzhodu — viničarjev po osvoboditvi. V »Svetu na Kajžarju« je bila glavna poanta povesti ustanovitev zadruge vinogradniških delavcev, v tekstu »Gorice« pa je tema razširjena na izrazitejšo protiigro, na reakcionarne elemente, ki poizkušajo ustanovljeno zadrugo razbiti s terorističnim dejanjem. Snov je vsekakor zanimiva in vredna obdelave. Potrč je s svojim slikovitim pripovedovanjem in živim dialogom ustvaril marsikatero lepo sliko, kakor n. pr. vdor viničarjev v zidanice in ustanavljanje zadruge. Ker pa je pisatelj hotel pisati za film, ki zahteva pri nizanju prizorov časovno ekonomičnost, so se v tekst vrinile nekatere neprepričljive slike, ki so posledica vzročno premalo povezanih dogajanj. Po močnem opisu spontane akcije viničarjev, ki vde-rejo v zidanice in domove gospodov ter si prilastijo sadove svojega dela, sledi doba organiziranega prehoda na kolektivno gospodarstvo. Do tu avtor iz različnih zornih kotov in jako pestro opisuje svoj razburkani Svet na Kajžarju, predstavi nekaj originalnih kmečkih in viničarskih tipov (Sinko, Vračkova Jula, kletar, Lajhova Lizika) in zaplete glavno zgodbo zadruge. Vendar nihče na Kajžarju ves čas nima prave predstave o zadrugi, tudi Vračko ne, ki naj bi bil najbolj trezen in preudaren predstavnik prebujenih viničarjev. Na sestanku v zidanici n. pr. ne ve povedati drugega, ko da bo »odslej drugače«, kasneje pa celo postane docela pasivna osebnost. V tem oziru je bleda tudi figura Kejačeve-ga fanta, bivšega partizana. Prav zaradi tega stvar zadruge na Kajžarju ostane v megli. Kdo je prinesel na »kaotični« Kajžar idejo o zadrugi, kako je prišlo do ljudskega odbora in kako se je zgodilo, da so v odbor prišli predstavniki reakcije? Prav te stvari so najbolj zanimive in, če bi bile primerno osvetlje- ne, bi bil kasnejši razvoj dogodkov vse bolj neprisiljen. Kakor je sicer ustanavljanje zadruge opisano izredno živo, pa zaradi nejasnega ozadja ostane na nivoju propagandne slike. Prav takšen, še malo bolj kričeč »okras« je slika DID na Kajžarju. Tudi dogodek s teroristi, ki so jih na Kajžar poklicali reakcionarni elementi, ostane zgolj filmski pripomoček. Mnogo močnejši je Potrč v slikanju oseb. Zanimivo je, da je prav tiste ljudi, ki niso nosilci glavnega dogajanja, ki celotno sliko življenja na Kajžarju le izpopolnjujejo in ji dajejo svojsko barvo, opisal s skromnimi sredstvi najbolj prepričevalno, medtem ko sta osrednji osebi ostali ob strani. Vračko bi s svojim kompleksom krivde zaradi dogodka med okupacijo lahko postal zelo zanimiva psihološka podoba, pa je pisatelj premalo odstrl njegovo preteklost, da bi upravičil njegovo zavest krivde, ki nenadoma nastopi ob volitvah zadružnega odbora. Kejačev fant, bivši partizan, pa je celo le stilizirana podoba človeka pozitivnih akcij ad hoc, medtem ko je njegova osebnost, ki bi morala biti na Kajžarju nekak spiritus movens, vseskozi v ozadju. Od ženskih tipov je najbolj življenjska podoba Lajhove Lizike, ki s svojo človeško tragedijo bralca v resnici gane in prepriča. V kratkem bi lahko dejal, da je Potrč suveren nad svojo snovjo predvsem tam, kjer mu gre le za veren opis spontanih dramatičnih dogodkov na Kajžarju, kjer pa hoče pokazati, da njegovi elementarni ljudje začno stopati po kolesnicah novega časa, ga snov zasužnji. Proces prehajanja in vživljanja iz ene družbene ureditve v drugo je po revolucionarnem prelomu počasen in odvisen od mnogih človekovih psiholoških komponent. Človek ob branju Potrčevih »Goric« pogreša prav tega ozadja, ki bi bilo potrebno pri orisu življenja po ustanovitvi zadruge. Ustanovitev zadruge sama na sebi kot dogodek in akcija, kakor jo je opisal Potrč, je sicer izraz razredne zavesti ljudi na Kajžarju, vendar pa ta zavest nima v nadaljnjem življenju prepričljive kontinuitete. Višek dogajanja na Kajžarju je ustanovitev zadruge, družbeno življenje v naslednjem letu pa upada. Končni konflikt med zadružniki in reakcijo naj bi potrdil, da je družbena zavest še tu, ker pa je epizoden in občutno skonstruiran, o zavesti dejansko ne prepriča. Mislim, da se je ta slabost v delo vrinila zato, ker je pisatelj imel pred očmi, da piše za film. ker je hotel vizualno učinkovati. Vendar pa se taki poceni efekti maščujejo, saj kritični gledalec tudi pri še tako efektnih prizorih v filmu išče dovolj prepričljivega vzročnega ozadja. Bila bi hvaležna naloga, če bi slovensko filmsko podjetje realiziralo film o naših goricah, saj bi lahko bil film poleg epskega dogajanja bogat tudi mnogih čisto liričnih slik. pestrih človeških tipov, svojskega vzdušja in utripov življenja na našem severovzhodu. Vendar pa bi moral scenarist, ko bi pisal scenarij po predlogi »Goric«, seveda s pomočjo avtorja še marsikaj dodelati, tako da bi osnovni dramski zaplet — boj za zadrugo — tudi na filmskem traku zaživel polnokrvno in neizprosno s hotenjem ljudi porezano življenje, kakršno je v resnici. Kajti življenje je prvo in najstrožje merilo vsake umetnosti. Ivan Skušek Karikatura Hinka Smrekarja: IVAN CA MK AR ho* Of)N K1HOT Od naiih bralcev smo prejeli sporočilo, da jim ni bila razumljiva karikatura Ivana Cankarja, ki smo jo ponatisnili ob izidu prvega zvezka Cankarjevih Izbranih del. Naprosili smo lastnika slike. Cankarjevega prijatelja, naj karikaturo razloži. Ko se je mudil Ivan Cankar od jeseni 1910 do ma jnika 1911 pri meni v Slovenskih goricah, sem bil naprosil slikarja Hinka Smrekarja, naj mi napravi karikaturi Ivana Cankarja in Otona Zupančiča. Prva Cankarjeva karikatura, ki mi jo je bil poslal, ni bila posrečena. Predstavljala ga je kot netopirja, ki leti ponoči nad pokrajino. Naslednja, reproducirana v Ljudski pravici od 4. 8. t. 1., pa je bila zelo dobra. Cankar sam je je bil vesel. Morda je njegova najboljša karikatura sploh. Smrekar ga je v šali imenoval »viteza žalostne postave«. Saj se je bil Cankar že sam imenoval v uvodnem »Jubileju« h »Krpanovi kobili« Don Kihota »po rojstvu in poklicu«. Tam je bil tudi zapisal: »Kolikor bolj je podoba karikirana, toliko resničnejše so poteze. — Ko sem se podonkišotil — zgodaj že se je zgodilo — sem odprl oči in sem ugledal sebe... V ogledalu svoje duše, spačenem od grenkobe in bridkosti, sem ugledal svet in vso veliko, strahu in občudovanja vredno krivico njegovo.« In to krivico je Cankar z vsem svojim delom umetniško upodabljal, bičal, z zasmehom karikiral ter jo izpodnnšal. Prvi in poglavitni smoter njegovega življenja je bil: oznanjati hoj zoper krivičnost buržujskega redu človeške družbe. Zato je že silno zgodaj govoril o »pravi in poslednji revoluciji«, ki bo ostvarila človeštvu socializem. Navihani Enrico de Smeriger, Cankarjev najboljši prijatelj, se je s karikaturo ponorčeval iz pesnika. Smešil ga je z rdečkastimi solzami, kakor da jih preliva iz — cvička. Smešil ga je s svetlim curkom božje milosti, ki pada nanj. Smešil ga je s pobožno držo kakor v molitvi sklenjenih rok in z rožnim vencem. S tem je namigoval na dogodek v Izlakah pri Zagorju, kjer je imel Cankar volilni shod ob državnozborskih volitvah 1907. Tam je bil navzoč tudi domači duhovnik in so zmerjali kandidata z Antikristom. Cankar pa je potegnil rožni venec in ga zavihtel nad glavo: »Ali je tisti Antikrist, ki nosi rožni venec v žepu? Pa ga naj poknže fajmošter!« Ta ga kajpak ni imel in so sc ljudje krohotali njemu. — Rožni venec je Cankar nosil kot spomin na svojo rajnko mater, ki jo je silno ljubil in spoštoval. L. K. MISLI PO ZAKLJUČKU TEČAJA ZA REŽISERJE-AMATERJE V času, ko se živahno razpravlja o amaterstvu in profesionalizmu v zvezi z vprašanjem naših malih*, lo je polpo-klicnih gledališč, je stopilo v ospredje tudi vprašanje naših igralskih družin, to je odrov, kjer delujejo izključno igralci-amaterji, ljudje iz drugih poklicev. Letošnje tekmovanje je dalo širok pregled njihovega dela. Tako repertoar kot izvedbe so jasno pričali, da je večina naših amaterskih gledališč na pravi poti, na poti, ki vodi iz predvojnega, idejno po večini nesvobodnega diletantizma k resnemu gledališkemu ustvarjanju, zakaj vsem skupinam se je poznalo prizadevanje po realističnem igranju in po enotnosti ansambla. Tekmovanje je opozorilo tudi na to, da imamo podeželske skupine, ki bi lahko dosegle višjo umetniško raven, če bi jih vodile strokovne moči. V diskusiji o novih gledališčih na Slovenskem se je obravnavalo tudi vprašanje strokovnih vodstev, režiserjev, z zaključkom, da imamo še za poklicna gledališča premalo režiserjev. Danes, ko zavzema gledališka dejavnost v ustvarjanju paše nove kultur(e svoje posebno mesto in je prodrla res v najširše sloje, se je hkrati znatno dvignila tudi umetniška raven. Ta razyoj postavlja seveda tudi večje zahteve glede na delo in terja za vodstvo skupin strokovno Usposobljene ljudi. Skupine v centrih in blizu njih, ki imajo za to možnosti, so se lotile dela s poklicnimi režiserji in se to predstavam tudi pozna. Drugače pa je s skupinami v oddaljenih krajih, v odrezanih predelih, ki so navezane same nase, ki delajo z enako vnemo in požrtvovalnostjo, ne morejo pa doseči istih uspehov. , Da bi nudila tem skupinam vsaj »prvo pomoč«, je pripravila Ljudska prosveta Slovenije po zaključku tekmovanja tečaj za režiserje-amaterje. Odziv je bil presenetljiv, priglasilo se je 60 tečajnikov iz vseh delov Slovenije, od Kopra do Murske Sobote. V' sezoni dopustov pa si niso mogli vsi prijavljenci izposlovati dopustov v ta namen, tako da se je število skrčilo na 32. Največ se jih je prijavilo s Štajerske, zato je Ljudska prosveta preložila tečaj v Maribor. Tečaj je bil poleti glede na počitnice učiteljev, kj se jih je mnogo priglasilo, in glede na liste režiser je-amaterje, ki so v ta namen uporabili svoje redne letne dopuste. Zajeti v kratkih desetih dneh vsaj temeljne pojme gledališke dejavnosti v .vsej njeni kompleksnosti ni lahko, tak načrt je vezan na medsebojno sporazumevanje vseh predavateljev. Za praktični študij je bila določena Linhartova komedija »Matiček se ženi« v režijski in scenski obdelavi, v kostumih in maskah in so se vsa predavanja naslanjala predvsem na to. Zasluga predavateljev je, da je načrt v celoti uspel. Na tečaju, ki se je končal 4. avgusta, je dobilo 30 režiserjev-amuterjev razen nadrobnega, praktičnega znanja predvsem smernice, kaj naj si prizadevajo doseči in česa naj se ogibajo. Spoznali so vprašanja gradiva, ki mij bi ga obvladali. To nam je porok, da bodo ti ljudje vztrajno delali sami s seboj in s svojimi igralci, kar se bo prihodnjim predstavam gotovo poznalo boljj ali manj. Če si bodo ti ljudje izpopolnili in poglobili znanje v nadaljevalnih tečajih, bo dobilo 32 ljudskih odrov jasne perspektive za pravilni nadaljnji razvoj. Razveseljivo dejstvo, da se je učiteljstvo v velikem številu udeležilo tečaja, kaže na potrebo po stalnih igralsko-reži-serskih tečajih na učiteljiščih in po tečajih za učitelje s podeželja v zimskih počitnicah. Razgibani razgovori s tečajniki so nam dali nadroben pregled nad vprašanji njihovega dela ter nam odkrili njih želje in namene za prihodnje delo. Tu so predvsem težave z repertoarjem. Vsi se zavedajo, da ni samo važno, kako igrajo, marveč prav tako, kaj igrajo, kajti od repertoarja predvsem je odvisno, ali bodo naše igralske skupine pravilno opravljale svojo kulturno nalogo ali pa bodo naši ljudski odri zgolj zabavišča za določen krog gledalcev. Od tečajnika s Cve-na pri Ljutomeru smo izvedeli, da si ta kraj s čisto kmečkim življem želi in tudi najbolje sprejema drame, pedvsem drame iz kmečkega življenja; prav to nam je povedal tudi tečajnik iz okolice Kranja. S tem je dan tudi že odgovor; skupine naj igrajo predvsem to, kar jim je blizu, kar je blizu kulturni in družbeni sredini kraja, kjer delujejo, ker jim bo to najbolje in najlaže uspelo. Murska Sobota, Dol. Lendava, Libeliče, Rovte pri Logatcu in mnogi drugi kraji so bolj sprejemljivi za vesele stvari, za veseloigre in spevoigre. Zakaj ne? Naši ljudje si po težkem vsakdanjem delu žele razvedrila In so ga tudi potrebni. V naši in v dramski literaturi drugih narodov je dovolj dobrih veselih del, ki jih je mogoče uprizoriti tudi na naših ljudskih odrih, nekatera taka, kakršna so, druga v priredbah. včasih le z najpotrebnejšimi režijskimi črtami. Tako bo izšla v kratkem pri Ljudski prosveti v novi priredbi An-zengrubarjeva »Slaba vest«, Molierov »Namišljeni bolnik«, Goldonijeva »Pahljača«, vse z režijskimi opombami in s scenskimi osnutki, kar bo našim skupinam delo olajšalo in tudi šibkejšim skupinam omogočilo izvedbo. Prav tako se bo namnožila vrsta lažjih del, predvsem veseloiger in komedij, in si jih bodo skupine jeseni, v začetku nove sezone, lahko izposojale pri Ljudski prosveti. Za 1. 1952/53 se izdeluje načrt za izdajo še osmih iger, ki bodo Izšle v tisku v Knjižnici ljudskih iger, vse z nadrobnimi režijskimi in scenskimi navodili. Kakor že rečeno: skupine naj izbirajo predvsem take igre, ki bodo ustrezale njihovemu okolju in zmogljivosti, naj ne posnemajo slepo repertoarjev Narodnih gledališč, naj ne igrajo v istem okraju vse skupine iste igre, kar onemogoča medsebojna gostovanja in s tem ovira razvoj. Sveti iz vrst za to najbolj sposobnih ljudi, ki bi sodelovali pfi sestavljanju repertoarja, bi tudi olajšali to nelahko in odgovorno delo. Med vprašanji, ki so jih odkrili tečajniki, je tudi vprašanje podmladka pri naših ljudskih odrih. Režiser iz Vuzenice je povedal zanimiv primer: pripravljali so uprizoritev Nušičeve »Gospe ministrice«. Mladina ni hotela sodelovati, češ da je delo zanjo pretežko. Pa so se ga lotili stari igralci. Delo je uspelo in ta uspeh je pritegnil mladino, ki zdaj vneto Sodeluje. V Trbovljah pa je igranja željne mladine toliko, da snuje svoj mladinski oder, prav tako v Domžalah, in sta oba mlada režiserja prišla na tečaj, Težko je skupinam tudi z nabavo materiala za sceno in kostume. Res je težko, pa se nam vendarle zdi, da so naši igralci še vse premalo iznajdljivi. To vprašanje je načel profesor Maks Kavčič na svojih predavanjih o inscenaciji na ljudskih odrih, ko je dokazal, da se d& s samo enim ali več stilskimi elementi nakazati slog. Tečajnik iz Svete Lucije ob Soči je tožil, da so številna dobra gostovanja drugih skupin razvadila občinstvo, da ga domače predstave, ki ne morejo doseči iste višine, ne zadovoljujejo več. Kako lazveseljivo je to, saj priča, da se ne razvija samo igranje, ampak z njim vred tudi občinstvo! To so samo drobci iz množice vprašanj, ki so nam jih odkrili tečajniki, niso pa to samo vprašanja skupin, ampak prav tako vprašanja Ljudske prosvete. Glavnega, pomanjkanja dramskih del za naše ljudske odre, se je Ljudska prosve- ta že lotila z izdajanjem Knjižnice za ljudske odre, z razmnoževanjem iger za izposojanje, občutno pa je še pomanjkanje del za strokovno izobraževanje ljud skih igralcev in pa del za splošno in posebno gledališko problematiko. Imamo sa mo en gledališki priročnik, Danovskega; to je premalo, treba bo še kaj prevesti ali pa napisati. Da rešimo vprašanje, kako dobiti zadostno število strokovno usposobljenih režiserjev, se bodo (sporazumno z vodstvom učiteljišč) uvedli stalni režisersko igralski tečaji v zadnjem letniku naših učiteljišč, tečaji za učitelje s podeželja pa v zimskih počitnicah. V načrtu so tudi kratki seminarji pri skupinah in analitične razprave o predstavah z režiserji. Iz vrst ljudskih igralcev so izšli mnogi naši najboljši igralci. Danes, ko obravnavamo vprašanje podmladka za naša poklicna gledališča, ne smemo mimo tega, da so v vrstah naših igralcev-amaterjev talenti, ki jim moramo dati široke možnosti za razvoj. Zato jih pa moramo odkriti, spoznati in usmerjati. Res je, da so nekateri gledališki kritiki odložili pero in da jih je komaj za poklicna gledališča, vendar smo prepričani, da bo ta ali oni rad pomagal, si ogledal to ali ono pomembnejšo predstavo na ljudskih odrih in spregovoril o njej. Saj je, ali bi vsaj moral biti, razvoj našega ljudskega igranja pri srcu vsakomur, ki mu je do razvoja naše gledališke kulture sploh, to je — tudi do razvoja naših amaterskih gledališč, ki naj bi postala v najboljšem smislu besede — prava slovenska ljudska gledališča. Darinka Muser Gledališče z nevidnimi igralci Se vedno je tu in tam kdo, ki se vprašuje, zakaj ne bi radio prenašal dramskih del neposredno iz Narodnega gledališča, kakor je to običajno z opernimi predstavami in koncerti. Na oder bi postavili samo mikrofone in bi odpadlo dvojno delo igralcev. Res je, da je »radijska igra« ali, kakor ji tudi pravimo, »slušna igra« nastala z neposrednim prenašanjem odrskih dram z gledaliških desk, res pa je tudi, da je jfrešla ta najbolj priljubljena radijska oddaja po petindvajsetih letih to svoje začetno razdobje in da se je danes že zelo utrdila vsebinsko in oblikovno. Zdaj že govorimo o »radijski igri« kot o posebni zvrsti literarnega pisanja za radio, umetniškega pripovedovanja v radijško-dramskih pogojih, t. j. z upoštevanjem vseh prednosti ali omejitev, ki jih daje uporaba mikrofona v primeri s tiskom, kamero ali odrom. O izvirni radijski igri pri Slovencih je težko govoriti, ker je preprosto nimamo. Edina, ki smo jo pred leti imeli na programu, je bila radijska igra Franeta Milčinskega z naslovom »Strme stopnice«, ki so jo naši poslušalci zelo ugodno sprejeli. Hrvati in SrbizSo nekoliko na boljšem,- vendar tudi pri njih ni- zapaziti kakšnih pogumncjših ustvarjalnih korakov v tej smeri, kakor je to že drugod po svetu. Saj ni več skrivnost, da dobi BBC tedensko povprečno 45 radijskih iger, pa čeprav je le dva odstotka takih, ki bi zaslužile naziv pisateljskega dela. Ker imamo pri nas največ Opravka s priredbami odrske drame, novele ali romana v radijsko igro, bom skušal v teh mejah povedati nekaj misli o tej radijski zvrsti. Dolžnost radijskega programskega oddelka je med drugim tudi ta, da nudi svojim poslušalcem radijske priredbe najboljših del iz domače in svetovne, klasične ter sodobne književnosti. Pri tem pa nalete predelovalci na velike težave, ki jih lahko prebrodijo le z največjo spretnostjo in študijem. Ze sam čas oddaje, ki je omejen na 30—60 minut, pomeni pri obsežnejših epskih ali za oder pisanih delih velik problem. Prireditelj se torej zdajde najprej pred nalogo, da mora skrajšati delo, če je pisano za oder, ali pa se snovno omejiti, če gre za pripovedno delo. O idealni dolžini radijske igre so strokovnjaki različnih mnenj. Medtem ko postavlja angleški radijski dramski režiser Val Gielgud idealni čas trajanja od 40—60 minut, zagovarja njegov strokovni tovariš Felix Felton v knjigi »Radijska Avgust Bucik; Podoba Simona Gregorčiča Konec .iunlja le bita v tržaški Kateri ji »Scorpione odprta razstava del Avgusta Bucika — a 2. julija je bila na razstavi že tudi njegova posmrtna maska. Njegovo neslovensko im šovinistično razpoloženo sorodstvo ni dopustilo, da bi ga pokopali kot slovenskega umetnika, zato je bila šele dan po pogrebu na grobu lepn intimna komemoracija. — »Bucik je v svojem bistvu izrazit oštet, ki ljubi lepoto, ki ljubi vse, kur je lepo, samo po sebi. V tem smiolu se je v teku let močno oddaljil (ul svoje prvotne impresionistične slikarsko koncepcije in se približal klasicističnemu pojmovanju umetnosti.« Pač pa so mu ostale iz njegove impresionistične dobe barvne izkušnje. »Njegove pokrajine (nekaj krasnih monotipij) kažejo iste značilnosti, nežnost in ljubezen do lepote SHme.« — (VI. llsrtol v »Razgledih«; naša slika: po »Razgledih«.) igra« idealno mejo do 75 minut. Potemtakem je razumljivo, da je treba temeljito premisliti, kako bi dramo, ki traja v gledališču polni dve uri ali več, spravili v radijski igri na dolžino 60 minutj ne da bi pri tem potvarjali avtorje. In ne samo tol Poslušalca pri radijskem sprejemniku si moramo zamisliti kot gledalca v gledališki dvorani, ki ima na glavi vrečo. Radijska igra mu ne more nuditi kostumov in scenskega ozračja, pač pa mu lahko s spretno uporabo besede, zvoka in glasbe razgiblje domišljijo podobno kakor maska, kostum in kulisa. Ce tega ni, je radijski poslušalec lahko mnogo bolj neusmiljen kakor gledališki obiskovalec, ki ga v želji, da bi zapustil dvorano, vežejo oziri do sosedov ali pa plačana vstopnica. Radijski poslušalec bo posegel po rešilnem gumbu in poslušal »konkurenco«. Zato se mora radijska igra odvijati hitro, dejanje mora jasno in krepko napredovati. Prireditelj mora zato paziti, da bo začel dejanje tam, od koder bo lahko učinkovito nastopil s svojo zgodbo. Zavedati se mora tudi, da mora radijski dvo-, govor opraviti več kakor odrski: naslikati mora bistvo vidne scene. Dvogovora v noveli, ki je večkrat samo skica tega, kar naj bi osebe govorile, skupek glavnih potez in obratov v njihovem razgovoru, ne smemo dobesedno prenesti v dramatizacijo. Posrečena je pripomba Felixa Fel-tona v že omenjeni knjigi: »Ce bi imeli organizacijo, ki bi ščitila igralca pred okrutnostmi, bi morala prav posebej usmeriti pozornost ha nekatere (četudi k sreči ne na vse), ki dramatizirajo romane in novele.« Dvogovoru v radijski igri mora marsikdaj priskočiti na pomoč razlaga. Res je, da so jo ponekod že opustili, ker pri nekaterih poslušalcih ni bila ugodno sprejeta! Slišali smo celo mnenje, da je radijska igra z razlagalcem manj vredna. Vendar opažamo v zadnjem času, da že zopet pridobiva veljavo in to ne le v radijski igri, ampak tudi tam, kjer je bila že popolnoma odrinjena: v filmu in na odru. Ta razlagalec, ki ima isto vlogo, kakor jo je imel nekoč napis pod sliko v nemem filmu, je včasih kakor koristen prijatelj v stiski, nekaj skrivnostnega, skoraj človek, ki je na vseh družabnih prireditvah, pa ga nihče ne pozna. Razlagalec, če je neoseben, prekinja tok dra-matskega dogajanja, ponazarja v kratki in jasni obliki dogajanje in lahko nadomesti z nekaj stavki cela poglavja, ki niso tako važna ali bistvena za igro. Za radijsko razlago pri »slušni igri« pa veljajo ista pravila, ki jih je navedel filmski strokovnjak Pudovkin v svoji knjigi O filmski.tehniki za napise pod sliko v nemem filmu: »Napis ne sme biti nikoli močnejši od dogajanja!« in »Napačno je, če razlaga opisuje nekaj, kar je tako že očitno«. Pomanjkljivostim neosebnega in neznanega razlagalčevega glasu se izognemo s tem, da pripoveduje razlago oseba, ki tudi nastopa v drami. To je posebno uspešno zlasti v življenjepisnih dramah. Tako je rešil znani angleški prirejevalec za radio Muriel Levy problem razlage v radijski priredbi GalsworthyjeVe »Sage o Forsytih\ s tem da je dal v začetku pripovedovati zgodbo mlademu Jolyonu, na koncu pa Soaniesu. Ko sem pred dvema leloma priredil za radio Tavčarjevo »Visoško kroniko«, sem dal besedo razlagalca mlademu Izidorju Kalanu, ki je povedal ogrodje bogatega dejanja. Isto sem poskusil pri Bevkovem »Kaplanu Martinu Čedermacu«, kjer je govoril razlago kaplan Čedermac v obliki pisem, ki jih piše svojemu prijatelju. Res pa je, da ne nudi vsako delo možnosti za takšno obliko. V tem primeru moramo pač dodati neosebnega ali nepristranskega razlagalca ali pa pustiti, da teče dejanje neprekinjeno v kronološkem redit. Dvogovoru in razlagi pomorejo do večjega uspeha še zvočni učinki in glasba. Za zvočne učinke velja neizprosno pravilo, da jih je treba uporabljati zmerno Nikakor pa ne smemo igre preobremeniti z njimi, ker uhfi ne more tako kakor oko sprejemati zamotano, sestavljenih vtisov. Dovolj je, da dobi poslušalec samo nekaj migljajev, nekaj, kar mu le nakaže, da se dogaja prizor v pristanišču, na sejmu, v gozdu ali kje drugje. Izbrati je tVeba tisti zvočni učinek, ki bo najbolj Učin- kovito vzbudil poslušalčevo vizualno domišljijo, Saj je znano, da učinek zvokov pada, čim več jih je. Val Gielgud svetuje v tej zvezi: »Ce dvomiš, opusti!« Pametno uporabljanje zvočnih učinkov uspešno na-domestuje vid. Tyrone Guthrie .pravi v uvodu k svojim trem radijskim igram: »V radijski igri pogrešamo čar in magnetizem odra, manjka pa ji tudi resničen človek iz mesa in kosti. Ker je njena scenerija samo zaznavna, je manj resnična, a vendar bolj realna od papirnatih kulis, katunastih rožnatih popkov in žalostne veličine odra. Je manj živa, ker je ne moremo videti, a je resničnejša, ker si poslušalec sam ustvari vtis o njej. Poslušalec si ustvari o avtorjevi temi svojo zamisel. Zato je to izraz njegove fizične ali psihične izkušnje in zato je to zanj resničnejše od izdelane slike odrskega risarja. Avtor hoče nakazati na primer »mesečno noč«. Odrska scena bi izrazila risarjevo idejo o avtorjevi zamisli mesečne noči. PosluŠalčeva slika pa, ki so jo ustvarile njegove asociacije in ki izvira iz njegovih izkušenj, upodablja njegovo, posebne vrste mesečino. Ne zanikam, da ne bi mogla biti odrska scenerija akademsko pravilnejša, vendar ni nič več in nič manj vredna od prenosa in reprodukcjje izkušenj nekoga drugega.« Glasba v radijski igri ima največ nasprotnikov med poslušalci, pa čeprav »ni poleg glasbe ničesar, kar bi tako zelo pripomoglo k učinku radijske igre«, kakor trdi Val Gielgud. Poslušalcem se navadno zdi, da je bilo »glasbe preveč«. Ta očitek si lahko razlagamo tako, da so bili morda glasbeni odlomki predolgi in so razbijali dramatski tok dogajanja (kar je znak režiserjeve slabosti), ali pa tako, da je bila glasba preglasna, da je prevpila tekst (znak, da je režiser premalo pazil na tonskega tehnika, ki upravlja s potenciometrom). Ne glede na pravkar omenjena primera, ki ju lahko s pazljivostjo popravimo, pa je glasba radijski igri zelo potrebna. Uporabimo jo lahko kot zvočni učinek in s tem pričaramo poslušalcu nek prizor ali neko dogajanje. Ustvari nam razpoloženje in poudari čustvena mesta, ob začetku radijske igre pa ustvari tisto nemirno pričakovanje, ki ga občutimo v gledališču, ko ugašajo luči, ko se zasveti rampa in se dvigne zastor. Glasba lahko nakaže splošno razpoloženje celotne igre ali posameznih prizorov in je s tem po svoji funkciji skoraj sorodna odrski razsvetljavi. Z glasbo lahko nakazujemo stopnjevanje dramatičnosti, duševno spremembo oseb in razvoj dogodka med igro. Njena funkcija v radijski igri je ilustrativna ali razpoloženjska. Navadno jo je treba posebej komponirati ali pa vzamemo odlomke z že posnetih plošč. Prav to vzbuja pri nekaterih glasbenikih precej negodovanja. Radio Slovenija je imel na sporedu že nekaj uspelih radijskih iger, za katere so napisali spremno glasbo naši glasbeniki (Bojan Adamič za Shakespearovega »Macbetha«, Uroš Krek za »Don Kihota«, Danilo Bučar za Jurčičevega »Desetega brata« itd.). Za igralca v radijski igri velja isto kakor za igralca na odru. Igralec ne sme »igrati* z glasom, temveč z dušo. Ce je mikrofon leča, v kateri je osredotočen gias( je glas drUga leča, v kateri so osredotočeni igralčevi možgani. Stara resnica je: Če sc v igralčevih možganih ne dogaja nič, bo to izdal glas. Bernard Shasv je dejal: »Mikrofon uničuje laž. Takoj veste, če igralec govori iz srca in možganov ali pa samo iz svojega teksta.« To pomeni, da mora igralec v radijski igri odkrito in res doživljeno igrati in pri tem nuditi poslušalcu vse tisto, kar dajeta gledalcu v gledališču mirrjika in maska. Marsikaj bi lahko še povedal o radijski igri, saj so o tej zelo razširjeni iti priljubljeni radijski oddaji napisali Cele knjige. A v glavnem Je povedano vse bistveno. Končal bi z besedami Felixa Fel-tona, ki pravi: »Nekoč bo radio izpopolnjen s televizijo. Ali jo bo preživel ali pa ga bodo odstranili kot staro poštno kočijo? Ce bo izginil, mislim, bo mnogo izgubljeno. Naj bo kakorkoli, kočija je še na cesti in zdi se, da bo morala prevoziti še prečejšnie daljave. Saj je še ne poznamo toliko časa, da bi se seznanili z vsem, kar je treba vedeti, da bi dobro upravljali z njo.« Vasja Ocvirk KULTURNI DROBIŽ Tiepolova razstava v Benetkah. — V Benetkah prirejajo izmenoma eno leto razstavo modeme umetnosti, drugo leto pa razstavo del starih mojstrov. Od teh so bile doslej razstave Tiziana, Tintoretta, Vero-nesa in Bellinija. Od 16. julija do 7. oktobra bo na bienalu razstava del poznobaročnega slikarja Giambattista Tiepola (1696—1770). Na doslej najpopolnejši Tiepoiovi razstavi so zbrana vsa njegova dela iz vseh svetovnih muzejev in galerij, tudi freske iz Milana, ki so se ohranile pred bombardiranjem (druge Tiepolove freske so bile poškodovane med prvo in drugo svetovno vojno) Posebnost razstave je bogato komentiran katalog z reprodukcijami vseh r.ozstavljenih slik (kar je redkost). Nova knjiga Thomasa Manna. 76-letnl prvak nemške literature Thomas Mann, ki živi že od 19.33 nepretrgoma v emigraciji v Kaliforniji, kjer je napisal vsa svoja zadnja dela, je že spet presenetil svetovno publiko z novim obsežnim romanom pod naslovom »Der-Ersvnhlte« (Izvoljenec). Snov — ki jo je bežno, kot ma.iben vložek, obravnaval že v »Doktorju F• '>dusu« — je srednjeveška, miterijska. legen <. v kateri se pojavljajo tudi antični mitološki motivi, o »svetem Gregorju«, mladeniču, ki je plod grešne ljubezni med bratom im sestro, a po mnogih pripetljajih postane' papež im svetnik, kakor mu je bilo usojeno. Delo je napisano v arhaističnem slogu in vrhu tega — kar dvakratni jezikovni artizem! — na mnogih mestih narečno pobarvano. Svetovna kritika se ni povedala dokončne sodbe. — Lani je izdala Fischerjeva založba v brošuri Mannov esej (govor) »Moja doba«, v katerem obravnava kulturne in politične probleme, kolikor mu sega spomin nazaj v wiil-helmsko Nemčijo pa do naših dni. Nova politična drama Sindneya Klngs-leya. Naturalistični ameriški dramatik ki je ljubiteljem tudi pri nas znan po odličnem Sovretovem nrevodu »Slepe ulice« (otroška drama iz ‘emestnega družbenega dna, iz življenja n \yyorških bezprtzomih), .le napisal pred nedavnim novo delo ■»Tema opoldne«, ki se godi v zaporih NKVD. Prikazana je usoda starega boljševika, ki ga »novi ljudje« ali »druga generacija revolucije«. kakor jih imenuje Kingsley, moralno in fizično stro. Delo, ki je oster napad na stalinski policijski sistem, so v pretežnem delu razvija kot osebno obračunavanje glav-junaka Rubašova s samim seboj. — Zgodba je povzeta po romanu slavnega Arthura Koestlerja, »ameriškega Ignazia Silona«. Kritika je delo precej ostro odklonila, češ da je sentimentalno in nedorečeno, zgolj propagandistično in po miselnosti malomeščansko. J. P. Sartre je začel izdajati nov Eksistencialistični roman »Pot k mi.ru«, ki si ga je zamislil v štirih delih. Prvi in drugi del prikazujeta slikarja, profesorja, komunista, prostitutko, homoseksualca in študenta v napetih mesecih tik pred padcem Francije 1940. V tretji knjigi, ki je tudi že izšla, vodi te značaje po Franciji v prvih tednih okupacije. Kriitika z zanimanjem in hkrati s skepso pričakuje konca in se sprašuje, kako bo Sartre svoje tako različne junake privedel na pot miru. Obtožba Francove Španije. Pred kratkim je izšla v francoskem prevodu knjiga Juana Her-manosa: La Fin de L' Espoir (Konec upanja). Knjiga je strahovita obtožba fašistične Španije, obtožba diktature, ki z najhujšimi sredstvi zatira v mladini sleherno vero v človeka in humanizem. Pisec knjige je književnik antifašist, ki živi v Španiji in ie njegovo ime Her-manos le psevdonim, medtem ko je njegovo pravo ime neznano. Predgovor francoskemu prevodu njegove knjige je napisal J. P. Sartre. Dnevniki A. Gida. V Franciji in drugod po svetu • z zanimanjem berejo dnevnike Andreja Gida, ki jih je pisal od svoje mladosti pa vse do smrti in izdajal od 1939 dalije. Njegovi dnevniki 60 važen dokument za razumevanje Gida in često nasprotujočih si sodb o njegovih knjigah. Iz njih se obliku je predvsem podoba Gida kot človeka in itlo v drugi vrsti podoba Gida-umetnika. Nov nemlngwayev roman. S svojim novim romanom »Čez reko« je Hemingway, ki je tudi pri nas z delom »Komu zvoni« vzbudil veliko zanimanje, dosegel velik uspeh pri čitateljih in precej ostre kritike pri kritikih. 50-letni polkovnik Cantwell ima hudo srčno bolezen in se pripravlja na »smrt. Dejanje romana traja vsega 3 dni, ki jih polkovnik izrabi za svoja najljubša razvedrila: ogleda si najdražje mesto, poslovi so od ljubljene žene, gre v Benetke na lov v lagune, zadnjih 24 ur pa prebije z 19-letno Renato. Njej pripoveduje o svojem vojaškem življenju med prvo in drugo svetovno vojno. Po mnenju kritikov je prav ta monolog usoden za uspeh romana. Nadalje očita kritika neizdelanost stranskih oseb, nesimpatični značaj junaka ter stilistično nedodelanost A mnenja o IIeming\vayevem romanu so vendarle različna. Pisatelj John 0’Hara n. pr. šteje roman za mojstrovino ter Hemingwaya za največjega pisatelja po Shakespearu. Ncwby, The Joung May Moon. Med knjigami, ki so v Angliji in nič manj v Ameriki doživele v zadnjem letu veliko priznanje, je delo The Young May Moon, ki ga je napisal angleški pisatelj Newby. Zasnovano je na preprosti zgodbi očeta, ki se mu zahoče svobode in zapusti svojega sina. Stric, ki vzame dečka na svoj dom, se trudi, da bi s toplo čkrvečnostjo premostil prepad, ki je nastal med očetom in sinom, in da bi mu vrnil vero v očeta. Ko se očo vrne. ga sin sprejme z besedami: »Saj ti si moj Oče«. Ameriški kritiki pravijo, da njihova literatura doslej ni ustvarila dela. ki bi po preprostosti in psihološki občutljivosti dosegalo Newbyjevo knjigo. Zanimiv dramaturški poskus Ilenrvja Millerja. Avtor znane uspele drame Vsi moji sinovi« (pozna jo tudi naše gledališko občinstvo), ki je v zadnjih dveh letih doživel po svetu še poseben nov uspeh z malomeščansko tragedijo »Smrt trgovskega potnika«, je dramaturško priredil, predelal in deloma moderniziral znamenito Ibsenovo dramo »Sovražnik ljudstva«.. Vsebinsko je ostal zvest Ibsenu, le v slogu je skušal biti učinkovitejši Kritika je bznačila delo kot w samo da ni Ibsen«. Mladi Tl. Miller je danes eden najuglednejših in največ igrauih ameriških dramatikov. Komponist Arnold Schdnberg, začetnUc m najuglednejši zagovornik komponiranja v »dvana.jsttonskem sistemu«, je — po zadnjih letih osamljenega in odmaknjenega živ-y®nja v emigraciji — pred kratkim umrl v ZDA. Njegovo poslednje delo je dramatična kantata na besedilo o pokolu Židov v varšavskem ghettu. r Filmski festival v Karlovih Varih. — VI. filmski festival v Karlovih Varih je zaključen, nagrade so razdeljene. Na.ivečjo ■— kristalni globus s srebrnimi lističi --je dobil sovjetski film »Kavalir zlate zvezde« (ki je, mimogrede, na festivalu v Cannesu propadel). Pa tudi ostale nagrade so zanimive: »Premijo dela« je dobil sovjetski film »Donski rudarji« (pač zato, ker v njem vzklikne neki rudar: »Vlak Človek mora biti srečen, ker je sodobnik Stalina! T), nagrado za najboljši dokumentarni film je dobil sovjetski film »Cvetoča Ukrajina«, nagrado za najboljši risani film za otroke — sovjetski film »Ko se jelke prižgo*. za najboljšo glasbo je bil nagrajen sovjetski komponist, za najboljši posnetek — sovjetski snemalec --- Ostale nagrade si dele drugi, »mlajši bratje«. Morda n«is zanima merilo pri ocenjevanju? Eden izmed članov žirije odgovarja: »Kako bi se znašli v množici filmov? Kot kompas nam je služila sovjetska kinematografija.« S tem nam je pa vse jasno. In tako ima tudi po Cannesu sovjetska kinematografija veliko velikih nagrad in je torej spet »najboljša« no svetu. Pa še to zanimivost: ob koncu festivala so imeli filmski delavci, udeleženci festivala, konferenco, na kateri so sprejeli zn napredek filmske umetnosti izredno pomembno resolucijo: zahtevali so pakt petih velesil in burno ploskali »na čast« tovarišu Stalinu. VATIKAN IN JUGOSLOVANSKE IIANJSlNC V ITALIJI Z razpadom habsburške ^ržave lela 1918 sc je Vatikan začutil Osamljenega m nezaščitenega sredi revolucionarno razr burkane Evrope. Edina sila, ki bi ga lahko neposredno zaščitila, ko ni bilo več habsburškega Dunaja in ko je vladalo v Evropi nevarno revolucionarno vzdušje, je bila Italija. Italija kot najbolj katoliška dežela naj bi postala glavna opora Vatikana. Z Italijo se je bilo treba pomiriti in skleniti konkordat. Treba pa je bilo tudi takoj pokazati, da je Vatikan pripravljen sodelovati z italijansko državo, da bi le-ta ščitila njegove interese v svetu! Vatikan je zato začel takoj po prvi svetovni vojni odkrito podpirati zunanjo politiko Italije. Začel je podpirati njene imperialistične načrte, kajti čim močnejša bo Italija, tem varnejši bo Vatikan, čim bolj bo italijanski imperializem razširil svoj »življenjski prostor*, tem bolj bo lahko Vatikan kot njegov zaveznik širil svoje interesne sfere. Rapallska pogodba, ki je določila meje med Jugoslavijo in Italijo, je bila podpisana 12. IX. 1920. Italijanski imperialisti so si hoteli že pred tem na lastno pest prisvojiti čim več ozemlja ob predvideni bodoči italijansko-jugoslovanski meji. Septembra 1919 je vdrl na Reko Gabriele D’Annunzio, s pravim imenom Rapagnetta, Ib z nekaj tolpami italijanskih šovinistov in bivših amnestiranih kriminalcev, tako imenovanih »arditov«, zasedel Reko, ki je bila pod mednarodno zaščito. Na Reki je pobil del francoske garnizije, da bi prisilil Francijo k odstranitvi čet. Papež Rene-dikt XV. je takoj poslal tja — v nasprotju z vsemi mednarodnimi določbami — svojega legata Celsa Constantinija, poznejšega tajnika Kongregacije de Propaganda Fide, ki je kot apostolski administrator odtrgal Reko od zagrebške nadškofije, osnoval reško škofijo, začel odstavljati jugoslovanske duhovnike in jih nadomeščati z italijanskimi. Prebivalstvo v znamenje protesta ni hotelo hoditi v cerkev, poslušati pridig in sprejemati blagoslovov teh fašistov, novi škof je grozil ljudstvu z izobčenjem, D Annunzijevi »arditi« z italijanskimi duhovniki pa so začeli raznarodovati hrvatski živelj. Vendar Reka še ni bila priključena k Italiji, ko je Vatikan že hite!, da kot prvi prizna DAnnun-zijeva nasilja za dovršeno dejstvo. Tak je bil začetek odkritega sodelovanja Vatikana z italijanskim imperializmom, čeprav je med italijansko državo in Vatikanom še vedno zevalo tako imenovano rimsko vprašanje. Z DAnnunzijevim vdorom je Reka prenehala biti svobodno mesto, z rimskim paktom leta 1924 pa je bila dokončno priključena k Italiji. Maja 1925 je Pij XI. reorganiziral reško škofijo, odpoklical Constantinija in ga nadomestil s škofom Sainom. Sain je postal kmalu bolj navdušen fašist kakor reški prefekt. Vse, kar je ostalo hrvatskega na področju cerkve, je 'moralo izginiti in biti nadomeščeno z italijanskim. Prepovedal je pridiganje v hrvatskem jeziku, semeniščni-• kom je prepovedal javno občevanje v hrvatskem in slovenskem jeziku, čitanje slovenskih in hrvatskih knjig, dopisovanje v materinskem jeziku itd. Sainov naslednik je bil škof Santin, poznejši tržaški škof. Santin je nadaljeval delo svojega prednika. Prepovedoval je hrvatskim in slovenskim duhovnikom opravljati verouk v njihovem jeziku, prepovedal je uporabo glagolice v cerkvenih obredih in z okrožnico zagrozil z brezpogojno suzpenzijo tistim duhovnikom, ki bi uporabljal ta staroslovanski jezik. V Pulju je nastavil Vatikan škofa Pe-derzollija, prav tako vnetega sodelovalca fašističnih oblasti pri raznarodovalnih zločinih. Leta 1919 so tržaški šovinisti napadli škofijski dvorec slovenskega škofa Karlina in zahtevali, naj se odstrani iz Trsta. Papež je ugodil italijanskim zahtevam in Karlina razrešil dolžnosti, na njegovo mesto pa je postavil italijanskega vojaškega škofa Angela Rartolomassija. Ko je bil Bartolomassi pozneje imenovan za vikarja Mussolinijeve fašistične milice, je prevzel tržaško-koprsko škofijo škof Luigi Fogar, po rodu Furlan. Ker se je Fogar nekajkrat zavzel za jezikovno enakopravnost slovenskega prebivalstva na področju cerkve in vere, ga je Vatikan na zahtevo fašističnih oblasti premestil v svojo bližino, v Trst pa poslal škofa Santina z Reke. Po nastopu fašizma so tolpe italijanskih šovinistov in »arditov« začele izvajati nezaslišan teror nad slovenskim in hrvatskim ljudstvom po vsej Julijski krajini. Vdirale so v cerkve, streljale na duhovnike in prebivalstvo, jih strahovale, pretepale itd. Mussolinijevi skvadristi so sežigali slovenske, knjige, pretepali nacionalno zavedne duhovnike, jim dajali piti ricinovo olje, jih zapirali in izganjali iz župnij, s pomočjo fašističnih škofov pa so postavljali na njihova mesta italijanske duhovnike, ki niso nikdar slišali hrvatskega in slovenskega jezika. Avgusta 1920 je poslala splitska duhovščina papeškemu nunciju v Beogradu Cherubiniju spomenico, v kateri je protestirala proti fašističnemu terorju in preganjanju duhovščine ter prosila nuncija, naj posreduje pri Vatikanu, da to prepreči. Nuncij je nato odgovoril, da sta v Jugoslaviji prav tako preganjani in brez nacionalnih pravic madžarska in albanska manjšina. Ta cinični odgovor je bil tudi vse in niti nuncij niti papež nista ničesar ukrenila, da bi se omililo fašistično divjanje proti jugoslovanskemu življu v Italiji. Kljub rapallskemu, zlasti pa londonskemu paktu in nettunskim konvencijam, v katerih se je Italija zavezala, da bo zaščitila narodne manjšine, je italijanski fašizem pogazil vse obljube in obveze ter /učel načrtno raznarodovati manjšine, ki so ostal« v okviru imperialistične Italije. (•< slovenskih in hrvatskih šol je izginila ‘lovenska hi hrvatska beseda. Na mesta slovenskih in hrvatskih učiteljev, ki so Mii odpuščeni ali premeščeni globoko v Italijo, so prišli Italijani, zagrizeni fašisti, !)lkega administratorja Sirottlja, bivšega upravnika dečjega seminarja v Kopru in razvpitega sovražnika Slovencev. Kakor je v Kopru izgnal iz seminarja vse slovenske profesorje, tako je bila njegova prva stvar, da je po prihodu v Gorico odstranil iz goriškega semenišča vse slovenske profesorje in jim zabranil nadaljnje opravljanje službe. Slovenskim dijakom je prepovedal govoriti in dopisovati v slovenskem jeziku, po slovenskih vaseh je nastavljal italijanske duhovnike. Za usluge fašističnemu režimu je prejel na Mussolinijev predlog red »Commenda della Corona dltalia«. Ko je bil Sirotti premeščen, je poslal Pij XI. v Gorico Carla Margottija, bivšega tajnika papeške komisije za Rusijo, pozneje apostolskega legata za Turčijo m Grčijo. Margotti je prišel v Gorico julija 1934. leta. Dne 24. IX. je imel v goriški stolnici pridigo, v kateri je takole pozdravljal italijanski fašizem: »Naša misel se obrača k Vladi in k Tistemu (Mussoliniju), ki zna tako dobro vladat) drugim in ki je povzdignil italijanski narod do tolikšne slave. Naš pozdrav in naša želja je, da bi živel in vedno zmagoval!« To je bil pozdrav in želja Margottija — fašista, ki je s tem pokazal svojo legiti- macijo primorskemu ljudstvu in mu povedal, po kaj je prišel v njegovo sredo. 28. X. 1934, na dan obletnice pohoda na Rim, je Margotti uvedel nov pravilnik za goriško semenišče. Od slovenskih se-meniščnikov je zahteval, naj nosijo obleke in klobuke po običajih njihovih italijanskih vrstnikov. Iz samostana v Mirni pri Gorici je izgnal slovenske lazariste in naselil v samostanu italijanske lazariste iz Torina. V slovenskih krajih je dalje nastavljal italijanske duhovnike, ki jih domače ljudstvo ni razumelo. Ker so prebivalci med pridigami zapuščali cerkev, so jih karabinjerji pehali nazaj v cerkev, naj poslušajo do konca pridige fašističnih duhovnikov. Italijanski policiji je pomagal kontrolirati vsak korak slovenskih duhovnikov, ki so bili nacionalno najbolj zavedni, in jih ovajal fašističnim oblastem, da so jih zapirale in gonile v internacijo. Ob vsaki priliki je pokazal svoja fašistična čustva. Na dan dvanajste obletnice pohoda na Rim, leta 1934, je poslal gori-škemu fašiju pismo, v katerem se opravičuje, da ne more prisostvovati fašistični paradi, ker bo ta čas daroval mašo v čast pohoda na Rim, in da zato pošilja fašiju »svoje pozdrave in želi, da bi čim bolj triumfirala nacionalna stvar naše Italije«. Leta 1937 je poslal svojemu kleru poslanico, katere uvod se glasi: »Ni dvoma, da je velika vojna zacelila mnogo ran, očistila veliko nečistoče in da fašizem, ki je prišel po splošni nevihti in prevzel vodstvo našega naroda z namenom, da ga reši in mu da pravo zmago in mir, s pomočjo božjega, političnega in socialnega reda, ta fa-šizem ne zanemarja moralne in duhovne obnove italijanskega naroda. Če je danes v Italiji religija spoštovana, če je svetost praznika spoštovana, če prestopke, ki jih obsoja božji zakon, preganjajo tudi zakoni naše domovine, če je cerkev svobodna v izvrševanju svoje apostolske misije, če je rimsko vprašanje srečno rešeno, če sta obe oblasti, civilna in cerkvena, složni, mar ne dolgujemo vsega tega velikemu in plemenitemu po-kretu velikih načrtov in plemenitih idej, katerih iniciator in šef, duce Mussolini, vodi skozi vse težave do popolnega uresničenja obširnega in neustrašnega programa, do obnove cesarstva v Italiji, ki bi ga peklenske horde rade uničile iz sovraštva proti njegovi veri. Vse to je delo Previdnosti in zato moramo biti hvaležni tej Previdnosti ter občudovati človeka, ki je njegovo glavno orodje.« Margotti je ves čas fašizma poveličeval Mussolinija in zahteval, naj bi tudi slovensko ljudstvo z njim ploskalo fašističnim zločinom. Margotti je ves navdušen odobraval napad Italije na Abesinijo, zapel v goriški stolnici Tedeum v zmago Italije ih vzkliknil: »Evharistični Jezus, blagoslovi našega kralja, duceja, ljubljenega od italijanskega naroda, vlado in ves narod! Blagoslovi predvsem naše hrabre vojake in italijansko vojsko 1« Za španske državljanske vojne je zahteval Margotti od svojih duhovnikov, naj v cerkvah molijo za zmago Franca in njegovih zaveznikov. Junija 1940, ko je Italija napovedala vojno Franciji in Angliji, je zapisal Margotti v Pastirskem pismu svojim duhovnikom: »Glede na odločne besede Duceja, ki vlada z zanesljivo in trdno roko, smo lahko mirni. On ima, kar hoče, on hoče pravo slavo Italije in blagostanje naroda, zdravega in močnega, ki ne more več ostati v svojih tesnih mejah in zahteva na svojem morju izhod in pot proti svojim ciljem, ki mu jih je določila Previdnost. Vaš nadškof vam pravi v tem zgodovinskem času: Pokoravajte se z zaupanjem! Vsakdo naj stori svojo dolžnost s plemenitostjo in pripravljenostjo, pokoriti se odredbam Šefov s tistim mirom, ki naredi podjetje, tudi najdrznejše, lahko in radostno ... Pošiljamo ponižno misel njegovemu veličanstvu kralju in cesarju, ki vedno zmaguje, in Duceju, ki mu je zaupana usoda naših armad in vsega naroda. Vedno naj ga varuje bog in naj ga blagoslovi.« Ker vse Margotijeve fraze niso mogle navdušiti slovenskega klera, še manj pa slovenskih množic, je ves besen nad to ravnodušnostjo poslal svojemu kleru po slanico, v kateri pravi: »Vsi naši duhovniki dobro vedo, ka.i se dogaja v Italiji, kaj dela ta narod, da doseže svoje cilje, da zagotovi Evropi in svetu z zmago svojega orožja skupno s svojim močnim zaveznikom trajen mir in red, ki bo zajamčil ta mir. Vendar ni nikdar nobene besede odobravanja vodjem in pohvale hrabrim vojakom, nikdar nobenega izraza, ki bi pokazal vsaj malo navdušenja, nikdar poziva k molitvi za zmago. Molk, nesodelovanje, pasivnost. To je premalo za nas duhovnike in za navadne katolike, ki čutijo in izpovedujejo pravo ljubezen do domovine.« Vedno teže je razločiti, ali je Margotti škof ali fašist v škofovskem ornatu. Fašistični tisk ga hvali kot duhovnika, »dostojnega svojega časa, Evropejca, Italijana in fašista«. Ob napovedi vojne Franciji in Angliji je Margotti poslal Mussoliniju posebno poslanico, v kateri izraža svojo vdanost fašizmu in mu želi sreče in še obilo zmag. Nato mu je Mussolini odgovoril po gori-škem prefektu: »Prečital sem poslanico nadškofa Margottija. Recite mu, da so njegove besede dostojne Italijana in duhovnika. Izrazite mu moje zadovoljstvo.« Prefekt je sporočil Margottiju vsebino Mussolinijevega odgovora, nakar mu je nadškof 17. VI. 1940 pismeno odgovoril: »Ekscelenca! Besede duceja, ki mi jih je Vaša ekscelenca sporočila z današnjim pismom in ki ste mi jih nato osebno prebrali ob priliki dragega obiska davi, so prevelika nagrada zame in za moje zelo skromno delo. Prosim Vas, da sporočite duceju mojo hvaležnost, medtem ko bom jaz nadaljeval z molitvami za zmago fašistične Italije, ki jo še enkrat blagoslavljam skupno z njenim vodjem. . i« Za svoje »skromno delo« in za svoje fašistično navdušenje je bil Margotti odlikovan na Mussolinijev .predlog z najvišjim Savojskim redom »Sv. Mavricija in Sv. Lazarja«. Fašistični napad na Jugoslavijo je Margottija navdušil, saj se je nadejal, da bo ob prvi priliki šel v Ljubljano, kjer bo kot »dober poznavalec« slovenskega naroda in njegove cerkve prevzel vodstvo cerkve na vsem slovenskem ozemlju. O tem se je osebno razgovarjal tudi z Mussolinijem, o čemer priča poročilo goriškega kvestorja goriškemu prefektu od 5. VIII. 1941, kjer med drugim poroča: »Kakor je znano, je goriškega nadškofa sprejel duce, ki se je zanimal za razne verske in politične probleme ter o njih razpravljal z njim v zvezi s priključitvijo Ljubljanske pokrajine.« Kakor Mussoliniju je tudi Margottiju vedno bolj križalo načrte narodnoosvobodilno gibanje v Sloveniji. Margotti je spodbujal, pošiljal pozdrave in blagoslove okupatorski vojski in izražal upanje, da ji bo uspelo čimprej zadušiti narodnoosvobodilno borbo slovenskega naroda. Desetega novembra 1942 je poslal generalu Roatti pismo, v katerem mu piše: »Ekscelenca! Oprostite, da Vas nadlegujem s tem pismom, s katerim Vam želim izročiti pozdrave in želje za najboljše in najbolj razveseljive uspehe v Vašem težkem poslanstvu... Mnogo blagoslovov Vam in Vašim zaslužnim oficirjem kakor tudi vsem četam močnega in slavnega armadnega zbora, ki mu poveljujete.« To je bilo v času, ko so čete generala Roatte najhuje terorizirale Slovence v Ljubljanski pokrajini, ko so morile, ropale in požigale slovenske vasi, streljale talce in pobijale ujete partizane. Ko se je Osvobodilna fronta razmahnila tudi na Primorsko, je rotil primorsko ljudstvo, naj ne podpira komunizma. Ko to ni nič pomagalo, je grozil, psoval in ostro zahteval od svojega klera: kdor koli sodeluje v Osvobodilni fronti, naj takoj izstopi in se odpove vsakemu nadaljnjemu sodelovanju. .Kakor Margotti je tudi .ves ostali epi-skopat v Julijski krajini z vsemi silami podpiral fašistično raznarodovalno politiko. Ko pa se je ljudstvo dvignilo v narodnoosvobodilno borbo, so se ti hier-arhi še bolj oklenili fašizma in napovedali primorskemu in istrskemu ljudstvu borbo na življenje in smrt. Sedemnajstega oktobra 1943 je tržaški škof Anton Santin, ki se je prav takrat vrnil iz Rima, naslovil na svoj kler posebno pismo, v katerem pravi med drugim: »Vsakdo sedaj ve, kakšen je položaj in kakšne so njegove sedanje naloge. Le to vam moram nujno še povedati. Tudi v bodoče se varujte vsakega strankarstva. Tisti pa, ki bi na kakršen koli način prestopili tako strogo določeno mejo svojega delovanja, bodo kaznovani z najstrožjimi potrebnimi kaznimi.« To je napisal v času, ko je bila po vsem Slovenskem Primorju velika nemška ofenziva proti primorskim partizanom. Po nemški okupaciji Trsta in Primorske je Santin upo-stavil tesne zveze z nemškimi fašisti, zlasti z nacističnim vojnim zločincem Reiner-jem, kateremu je s svojim vplivom pomagal mobilizirati tržaške množice za gradnjo utrjevalnih del okrog Trsta. Margotti je po kapitulaciji Italije zbežal pred partizansko vojsko v Italijo, od koder se je po nemški okupaciji zopet vrnil. Potem ko je prepovedal kleru so delovanje z Osvobodilno fronto, se je iznenada spomnil, da je na svetu tudi slovenski jezik. Sklical je dekane svoje škofije in jim predlagal, naj začnejo izdajati antikomunistični list v slovenščini, to je v jeziku, ki ga je skupaj s fašisti dvajset let preganjal iz doma, šole in cerkve. Kljub njegovemu prizadevanju dekani niso bili pripravljeni izdajati takega lista, ki bi dvignil primorsko ljudstvo proti njim. Pač pa so na Margottijev pritisk mnogi izmed njih začeli vneto sodelovali pri raznih protikomunističnih lističih, ki jih je izdalo belogardistično vodstvo na Primorskem. Toda prav gotovo je, da je primorsko ljudstvo, ki je imelo priliko spoznati fašizem, pokazalo najmanj volje, da podpre belogardistično propagando. Središče belogardizma je bila Gorica, kjer je nastopal kot vodja primorske belogardistične reakcije dr. Kralj. Kralj je vzdrževal stike na eni strani z begunsko jugoslovansko vlado, na drugi pa z vatikanskimi krogi [Kelio bivšega tržaškega škofa Fogarja. Ves čas svojega dela v Gorici je bil Kralj tesno povezan z Mar-gottijem in z njegovo demo roko prelatom Miroslavom Brumatom. Toda vji napori klerofašistfsue in druge reakcije na Primorskem so ostali brez uspeha. Primorsko ljudstvo je ostalo neomajano na svojih postojankah v borbi za resnično nacionalno in socialno osvoboditev. Čim bolj se je bližal popoln polom fašističnega imperializma in konec druge svetovne vojne, tem bolj so začele dvigati glave razne agenture fašizma, ki so sedaj v novih podobah skušale preprečiti priključitev Trsta, Gorice in ostale Primorske k novi Jugoslaviji. V Trstu in Gorici se je pojavila cela vrsta profašističnih in nacionalističnih organizacij, katerih namen je bil storiti vse, da se Trst in ostale primorske pokrajine vključijo v stari »življenjski prostor« imperialistične Italije. V prvi polovici aprila je pisalo gla-salo ene teh skupin s takim cinizmom o jugoslovanskih manjšinah: »Mi Italijani se kot zakoniti dediči Rima lahko s ponosom štejemo za stvaritelje prava in smo pripravljeni v bodoče spoštovati pravice slovenskih narodnih manjšin. V čem obstoji obtožba o zatiranju in zasužnjevanju, ki jo Slovenci očitajo italijanski vladi? Mar niso Slovenci imeli« od italijanske vlade pravice do življenja, do javne in zasebne svobode, do popolne juridične enakosti? Slovenci niso imeli ne več ne manj pravic kakor ostali Italijani. Še več: imeli so ugodnosti, ki jih drugi italijanski državljani niso poznali. V bližnji bodočnosti bomo storili vse, da uničimo vaše sanje o zmagi in ekspanziji na račun delovne sosede, ki je naredila za vas nekaj več kot dojilja in ki je pripravljena še danes po toliko neurjih na medsebojno spoštovanje pravic in dolžnosti,« tako je pisal list »Sangue Giulliano«. 'Prizadevanja italijanske reakcije na ozemlju bivše Julijske krajine je vneto podpiral italijanski kler s svojimi škofi na čelu. Ker je spadal znaten del slovenskega življa pod videmsko škofijo, je skrbel za njegovo raznarodovanje na cerkvenem področju videmski nadškof Giuseppe Nogara. Italijanski fašizem je imel v videmskem nadškofu najbolj vnetega pomočnika. Leta 1933 je Nogara prepovedal slovenskim duhovnikom v Benečiji slovenske pridige in slovenski verouk. Pri tem poslu so mu vneto pomagali italijanski duhovniki, 'ki so izpodrivali slovenske in nacionalno zavedne duhovnike. Med narodnoosvobodilno borbo je videmski nadškof prepovedal cerkvene pogrebe partizanov, njegovi duhovniki pa so bili najaktivnejši agenti šovinistične propagande, ki se je trudila dokazati, da je treba ohraniti Benečijo in Rezijo italijanskemu imperializmu. Duhovniki videmskega nadškofa so podpirali demokrščansko divizijo Ozoppo, ki je nastala po kapitulaciji Italije in je prav tako preganjala in pobijala italijanske in slovenske partizane, kakor so to delale Mussolinijeve in Hitlerjeve tolpe. Borba te divizije je bila seveda usmerjena predvsem proti slovenskim partizanom na zahodnih mejah Primorske. Dne 24. XII. 1939 je papež Pij XII. govoril takole: »Če hočemo Evropo bolje urediti, je treba posvetiti posebno pozornost zlasti eni stvari, namreč potrebam in upravičenim zahtevam narodov in ljudstev in prav tako narodnih manjšin . .< In kaj je Pij XII. napravil, da bi se ugodilo upravičenim zahtevam 000.000 Slovencev in Hrvatov v takratni fašistični Italiji? To je bila manjšina, toda manjšina, ki naj bi izginila v poplavi fašističnega nacionalizma. Del te manjšine je ostal pod Italijo, kjer doživlja danes enak nacionalistični teror kakor pod Mussolinijem. Če se je v tistem času kdo vprašal, zakaj cerkev ne ukrene ničesar v zaščito jugoslovanskih narodnih manjšin, je dobil običajno tale odgovor: Papež nima nobene možnosti, ker totalitarni fašizem ne dovoljuje, da bi se kdor koli vtikal v njegove politične zadeve. Zanimiv paradoks: Vatikan se ni smel vtikati v politiko fašizma, je pa vsestransko podpiral to politiko. Nihče ne bi mogel prisiliti Vatikana, da pomaga fašizmu raznarodovati na področju cerkve, če ne bi bilo to v njegovem lastnem interesu in njegova lastna volja. Če bi se Vatikan temu uprl, fašisti sami ne bi mogli s prižnic in škofijskih ordmariatpv voditi svoje raznarodovalne politike na cerkvenem področju. To je bilo mogoče storiti samo s pomočjo cerkve same, s pomočjo klerofašističnih politikantov, katerim sta bila Mussolini in njegova zločinska politika sestavni del lastne politike in ideologije. L. K. Uradne ustanove, podjetja, uslužbenci! Izšla ie knjiga »0 temeljih družbene in državne ureditve v Jugoslaviji«, ki vsebuje snov iz predmetov ustave in zakonodaje ter delavsko in usluž-bensko pravo. Izčrpno obdelana snov vsebuje na 415 straneh vse, kar morajo uslužbenci znati iz teh predmetov pri izpitih. Cena 140 dinarjev. Naroča se pri Uradnem listu LRS, Ljubljana, Gajeva ulica 5 SVET ZA LJUDSKO ZDRAVSTVO IN SOCIALNO SKRBSTVO LRS razpisuje vpis v dvoletno šolo z« medicinske tehnike — rentgenske pomočnike Pogoj za sprejem: dovršeni 8. razred gimnazije z višjim tečajnim izpitom. Kandidatje naj vlože do 20. avgusta 1951 prošnje za sprejem na Svet za ljudsko zdravstvo in socialno skrbstvo, odsek za strokovno šolstvo. Prilože naj rojstni list, zadnje šolsko spričevalo in življenjepis. Prošnje morajo biti kolkovane z 10 din, priloge pa s 5 din