ZLATA PLAKETA NAPREDNI DRUŽINI
Partizan, ki je »prodrl« najdlje na zahod
Med dobitniki letošnjih priznanj mesta Ljubljane je tudi družina Učakar, ki prejme »Zlato plaketo ilegalca«. To je najvišje prizna-nje, ki ga podeljujejo na ravni našega mesta.
V občini Center dobro poznamo Janeza Učakarja. Prvoboreeje in narodni heroj, znan družbenopoli-tični delavec. Zdaj je predsednik občinske tirganizacije zveze bor-cev. Manj pa vemo za njegovo družino. Tudi o pomembnih za-dolžitvah, ki jih je opravljal med narodnoosvobodilno borbo Janez Učakar sam ne vemo veliko.
»Matere nismo imeli,« pripove-duje Učakar, »in z očetom vred nas je bilo osem. Samo dva sta umrla naravne smrti, drugi so iz-gubili življenje v vojni. Samo jaz sem ostal.« In tako je Janez na dan 40-letnice osvoboditve Ljub-Ijane edini, ki je lahko v imenu svoje družine prevzel visoko odli-kovanje.
Praznujemo 40-letnico osvobo-ditve. Kaj ste delali v teh dneh pred štiridesetimi leti?
Narodnl heroj Janei Učakar prlpoveduje spoml-ne na prve dnl svobode
Iz njegovih neverjetno živih spominov smo izvedeli, da je bil Janez Učakar tisti partizan, ki je ob koncu vojne »prodrl« najdlje proti zahodu. »Že 28.aprila so lju-dje govorili, da je Nemčija kapitu-lirala. Takrat sem bil obveščevalni oficir 9. korpusa, ki mu je povelje-val Jože Borštnar. Bili smo v bliži-ni Čedada in šlišali smo, da je nekje severno od Vidma bitka. Iz-vedeli smo, da napadajo partizani Čento, ki so jo Italijani prekrstili v Tarčento. Ustavili smo nemški mercedes, v katerem so bili trije vojaki. Upirali so se in po krajšem streljanju so vsi trije padli.«
Učakar je podrobno opisal, ka-ko so izvlekli avto z njive, na kate-ro se je bil zaril med streljanjem, kako so prišli v Videm, zasedli ob-činsko stavbo s pomočjo ene par-tizanske čete ih kako so potem z zaplenjenim avtomobilom nadalje-vali pot proti zahodu.
»Edini neporušeni most čez re-ko Tagliamento je bil pri kraju San Daniele približno 25 km za-hodno od Vidma. Z avtom smo se pripeljali do mostu, ki je bil zava-rovan z bunkerji in španskimi jez-deci. Videti pa je bilo, da ni na mostu nikogar. Stopil sem iz avta In začel razmetavati španske jez-
dece, kar se z nasprotne strani pri-bliža oklopni avtomobil. To je bilo l.maja. Na hitro sem ugotovil, da niso Nemci.in začel sem mahati, naj pridejo bliže. Bili so Angleži. Zelo negotovo je zlezel z vozila majhen, droben oficir in se nam začel počasi približevati. Brzo-strelko je držal na pol pripravlje-no za strel. Videti je bilo, da ne ve, kaj bi. Rekel sem mu, da smo Titova vojska. Vprašal je, kaj tam v daljavi poka. Povedal sem mu, da je Videm svoboden. Vendar ni kazal nobene volje, da bi šel na-prej. Očitno je bila njegova naloga samo izvidniške narave.«
V kakšnem jeziku sta se pogo-varjala?
»Za silo je klatil italijansko, pri-bližno tako kot jaz. In tako sva se kar dobro razumela.«
Kaj se je zgodilo potem?
»Angleški oklopnik se je vrnil, mi z našim mercedesom pa tudi.«
In tako se je zgodilo tisto, kar smo omenili že v začetku. Janez Učakar je bil s tremi možmi v za-plenjenem mercedesu edini parti-zan, ki je »prodrl« najdlje na za-hod - kar 25 km naprej od Vidma, ki ga danes poznamo pod imenom Udine.
»Potem ko sem obvestil svoje predpostavljene, da so partizani zasedli Udine, Tarčento in Humin, sem dobil nalogo, naj najdem sku-pino partizanov pri Belopeških je-zerih in naj skupaj z njimi zapre-mo dolino, po kateri naj bi se umikali Nemci. Odšli smo v Rade-če in od tu naprej v Trbiž.«
Učakar se podrobno spominja domala slehernega dogodka in ti-stih dni, vendar pa mu je ostal v zelo neprijetnem spominu njegov prihod v Beljak na Koroškem. »Bilo je grozeče mrtvo mesto, kot da nismo zaželeni. Nekaj časa smo se potikali po zapuščenih ulicah in ker nas je bila le peščica, smo se kmalu vrnili nazaj čez reko Zi-lo. Vsakdo, ki smo ga srečali, je že od daleč začel bežati. Malo pred vrhom prelaza Predel smo srečali enoto dalmatinske divizije. Njen obveščevalni oficir me je vprašal, od kod prihajamo. Ko sem mu po-vedal, da iz Beljaka, se je začudil. Vprašal me je, kako je v Beljaku. Povedal sem Tnu, da ni žive duše. Nejeverno me je pogledal in dejal, da ima on povsem drugačne infor-macije. Šele kasneje sem izvedel, kaj je na stvari. Komaj pol ure po našem prihodu so preplavile Be-]jak trume umikajoče se vojske Nemcev, ustašev in domobrancev. Le malo je marykalo, pa bi jim padli v pest.«
To je samo drobec iz bogatih spominov Janeza Učakarja na dneve ob koncu druge svetovne vojne in narodnoosvobodilne bor-be. Dočakal jih je na najzahodnej-šem delu naše domovine, tam, kjer skoraj ni več slovenskega prebivalstva. Kasneje so se naši borci s tega predela umaknili na območje sedanjega ozemlja naše države.
Niko Isajevič