" m IZ VSEBINE: LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXVI.št. 11 november—listopad 1983 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. UREDNIŠKI ODBOR: Predsednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Ivan Božič, France Cvenkel, Branko Galjot, Jelo Gašperšič, Vitomir Mikuletič, Vinko Opalk, Polona Terčelj, Veljko Varičak. Lektor in korektor Sončika Lorenci Tajnica uredništva Magda Vetrih Lovec izide praviloma vsak mesec. Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 22 300 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za glasilo LOVEC za leto 1983, je 570 din (od tega za glasilo Lovec 350,50 din). Za druge naročnike je letna naročnina 360 din, za inozemstvo 750 din. Posamezen izvod revije je 35 din. Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214 948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 134 din, od 15 do 25 besed 160 din, od 25 do 30 besed 340 din. Za vsako nadaljnjo besedo 10 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Župančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. France Cvenkel 344 Za varnost na skupnih lovih Janko Parat 347 Klub Diana ob 10-letnici delovanja Janez Čop 349 Deset let po naselitvi risov v Sloveniji (nadaljevanje) Boris Kryštufek 354 Raziskovalna naloga: kuna zlatica in kuna belica v Sloveniji Janez Pernat 356 Po krvnem sledu ... 361 Vprašanje uredništvu: Kaj meni lovec o odkupnih cenah uplenjene divjadi Po lovskem svetu: 363 Gamsi na Biokovem — Filip Šabič Lovska organizacija: 365 Dogovor o enotni gojitvi zajca v ZLD Ljubljana — Bojan Vomer 366 Obisk strokovnjaka za jelenjad iz ZR Nemčije — Blaž Krže 366 Iz življenja LD Gradac — B. Leskovic 367 Dopolnilno krmljenje divjih prašičev, bencinska kriza in še kaj — F. Šteblaj Jubilanti: 368 Ivan Lokovšek-Jan — J. G. Lovski oprtnik: 370 »Strela iz cevi noben vrag več ne zadrži« — Slavko Kovač Literatura: 372 Turcke/Tomiczek: Das Muffelvvild — V. Varičak V spomin: 372 Viktor Holcman Lovska kinologija: 373 Telesno ocenjevanje in A-preizkušnja ptičarjev LKD Ptuj — J. Štebih BARVNA SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Največja zv,er, ki danes še živi v slovenskih gozdovih, je rjavi medved. V nekaterih državah, ki leže zahodneje, je ohranjen le še v manjših, izumirajočih kolonijah v Italiji in v mejnem območju med Španijo in Francijo, v Pirenejih. Nenehno poslabševanje življenjskih razmer, predvsem pa človekovo vsestransko prodiranje v naravo, krči in omejuje življenjski prostor medveda, zato morajo lovske organizacije tem vprašanjem posvetiti več pozornosti. Osrednji življenjski prostor medveda je jugovzhodna Slovenija, posamezne živali pa se občasno selijo tudi proti zahodu in severu. Nekaj medvedov živi tudi v Avstriji v gozdovih nad Ziljsko dolino. Prav tako niso nobena redkost v širšem območju Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja ali na Gorenjskem. Vse več znamenj potrjuje, da številčnost medvedov upada. O tem govore tudi podatki o odstrelu v zadnjih letih. Tako je bilo leta 1980 v Sloveniji uplenjenih 46, leta 1981 spet 46, leta 1982 pa le 33 medvedov. Foto Konrad Lampe, Diana SLIKA NA DRUGI STRANI OVITKA — STR. 342: Malo divjad je dovoljeno loviti s preizkušenim pasemskim lovskim psom. Pes mora biti telesno ocenjen, imeti pa mora tudi opravljeno PNZ. To dvoje pa je za uspešen in pravičen lov na malo divjad premalo. Lovsko pravično lahko lovimo namreč le s tistimi psi, ki so uspešno opravili tudi preizkušnjo v prinašanju. V izrazito nižinskih loviščih, kjer je male divjadi največ, se za lov nanjo uporabljajo psi ptičarji. Pri nas po številu prednjačijo kratkodlaki ptičarji. Na sliki je nemški ost rod laki ptičar-ži mavec (z ustreljenim zajcem), ki se tudi v naših krajih vse bolj uveljavlja. Lovna doba za lov na poljskega zajca je od oktobra do konca decembra. S stališča smotrne gojitve pa je priporočljivo lov v decembru opustiti, saj s tem ukrepom zavarujemo najbolj zdrave zajce — nosilce razploda v naslednjem letu. Foto H. R. Za varnost na skupnih lovih France Cvenkel Jesen je zlasti čas skupnih lovov. Oblikovitost lovišča in vrste divjadi narekujejo takšno ali drugačno vrsto skupnega ali skupinskega lova. V gričevnatih in hribovitih predelih Slovenije je najpogostejša brakada. Sem in tja pa odmevajo streli tudi na drugačnih skupnih lovih. Znani so še: pogonski lov, češki ali U-pogon, tihi pogon, vili-časti lov, lov v strelcih, krožni lov in lov na grablje. Klici gonjačev in lajež ter zvonjenje psov v objemu čudovitih barv jesenskega gozda in polja zbujajo posebno radost. Dodajmo še razne lovske šege in veselje lovskega srca je popolno. Toda, kjer je veliko lovcev, veliko pušk, veliko psov, je tudi veliko možnosti za — nesrečo. Dovolj je le ena sama večja in veselja je takoj konec, posledice so pa lahko dolge in težke. Na skupnih lovih, ne le pri nas, ampak tudi drugod, se pripeti majveč lovskih -nesreč. Kdaj kdaj zadošča že majhna neprevidnost. Zato je dolžnost slehernega lovca na skupnem 'lovu, da s svojim vedenjem in ravnanjem stori vse za varnost so lovca, braki rja in njegovega psa, sebe in drugih ljudi na območju lova. Že pred odhodom na lov pri preizkušanju puške, ali je v brezhibnem stanju, utegne priti do nesreče. Zakon o orožju zahteva od lovcev, da njihovo orožje deluje brez napake, kajti orožje je zaradi svoje napake lahko nevarno. Pri tem pomislimo zlasti na prožilni mehanizem in varovalko. Proti osebam, ki pravočasno ne poskrbijo za brezhibnost svojega orožja, zakon grozi z denarno kaznijo do 5000 din. Če se odpeljemo na kakršen koli lov ali z lova z avtom, še zlasti, če nas pot vodi prek tujega lovišča, mora biti puška v prtljažniku, seveda prazna. Če jo imamo na sedežu, mora biti v toku. Lovski zakon v svojem 49. členu tega ne zahteva le zato, da je manj možnosti za krivolov, zlasti za streljanje na divjad iz avtomobila, ampak tudi zaradi varnosti ljudi v avtomobilu. V domačem in tujem tisku smo že brali o nesrečah pri ravnanju z nabito puško v avtomobilu. Če se peljemo na lov ali z lova z vozom, potem si puško obesimo spredaj poprek čez ramo tako, da kopito zavarujemo med nogami. Na ta način predvsem poskrbimo za varnost puške, vendar posredno tudi za svoje lastno in drugih na vozu. Pred odhodom na lov preglejmo tudi naboje, preden napolnimo lovski pas ali jih vtaknemo v nahrbtnik. A ne le, če ustrezajo debeline šiber, pač pa tudi, če ustreza debelina nabojev. To velja predvsem za naboje, ki so narejeni oz. napolnjeni doma. Sicer pa lovec, ki sam polni uporabljene tulce, že ob polnjenju poškusi, ali gredo tulci oz. nabojt gladko v cevi njegove puške. Toda če gredo, še ni rečeno, da jih gladko lahko potisnemo tudi v nabojišče druge puške istega kalibra. Hkrati s tem je treba tudi paziti, da dolžina tulcev ustreza dolžini nabojišča. Ni vseeno, če je na-bojišče dolgo 65 mm, vanj pa potisnemo 70-milimetrski naboj. Na vse to moramo še zlasti paziti, če si puško za lov izposodimo. Mimogrede naj opozorim na 6. člen zakona o orožju, ki dopušča, da si lovec more 'izposoditi le iste vrste puško, za kakršno ima sicer orožni list. Lovec z izposojenim orožjem kakor tudi vsak drug lovec mora po 15. členu zakona o orožju imeti pri sebi na lovu orožni list, ki velja le skupaj z osebno izkaznico. Kajti zgodilo se je že, da je miličnik na zboru pred lovom vsem pregledal orožje -in orožne -liste. Po 58. členu zakona o orožju je pa lovec, ki nima pri sebi prožnega lista, kadar nosi orožje, lahko kaznovan z denarno kaznijo do 3000 din. Posredno odgovornost, delno celo glavno odgovornost, za varnost na lovu nosi lovovodja. Skupaj s svojimi sodelavci-lovci, ki sestavljajo vodstvo lova, pripravi načrt (v mislih imam zlasti velike ali glavne skupne love). Pri tem mora obvezno misliti tudi na varnost. Zlasti od oblikovitosti ozemlja (pobočja, doline) ter javnih poti in cest v lovnem predelu je odvisno, kaj mora storiti vodstvo lova za varnost ljudi (lovcev, gonjačev in drugih), živali (psov, živine na paši) in premoženja (prometnih sredstev). V delih lovišča, kjer ni moč zagotoviti varnosti vsaj okvirno, lovska družina ali drug upravitelj lovišča skupinskega lova tudi ne predvidi. Dva ali več članov vodstva npr. brakade, ki bodo na lovu tudi po-stavljači (strelcev na stojišča), vsaj dan pred lovom določijo in vidno oštevilčijo stojišča ali streže. Glede na teren pazijo, da bodo strelci razvrščeni tako in v takšni oddaljenosti, da bo čim manj možnosti za nesrečo (obstrelitev). Še zlasti to velja za lov v predelu, kjer bi utegnili biti divji prašiči, na katere je dovoljeno streljati le iz risanih cevi. Na splošno prireditelji skupnih lovov posvečajo premalo pozornosti zavarovanju ljudi, živali in premoženja na sicer manj prometnih javnih potih in cestah (tudi regionalnih), ki vodijo skozi lovni prede!. Vodstvo lova ne more opravičevati svoje lagodnosti z izgovorom, saj na tej in oni cesti skoraj ni nobenega prometa, ker je bencinska kriza ipd. Toda, čim redkejša so vozila, tem hitrejša so! Med pogonom pa begajo čez cesto psi in divjad. Če v takem primeru povzroči nesrečo pes ali divjad, bo prav gotovo nosil posledice prireditelj lova, ki ni poskrbel za zavarovanje. Znani so primeri, da so se vozniki zaradi trčenja z divjadjo v prometni nesreči ubili. Zato naj lovovodja -nekaj dni pred lovom stopi v stik z narodno zaščito pri krajevni skupnosti oziroma s postajo milice in se dogovori o zavarovanju prometa in lova. Če je treba zavarovati samo en cestni odsek, sta potrebna le dva vestna sodelavca, po možnosti lovca ali ne-lovca, člana krajevne narodne zaščite: prvi pri prvem vstopu cest- nega odseka v lovni predel, drugi pri drugem vstopu cestnega odseka v ta predel. Vsak izmed njiju bo stal na desnem robu cestišča, s tablico za urejanje prometa v desnici in z rdečim trakom narodne zaščite na levem rokavu. 25 m pred njim (vse na desni strani cestišča v smeri vstopanja na lovno področje) bo postavljen začasni opozorilni znak »divjad na cesti« z napisom spodaj »Lov 4 km!« Pač toliko kilometrov, kolikor je do drugega vstopa v lovni predel. 50 m naprej od tega opozorilnega znaka pa mora stati na cestišču še varnostni trikotnik. Varnostnih trikotnikov ne bo težko dobiti, saj ga ima vsak voznik v svojem avtomobilu. Začasna opozorilna znaka je pa seveda treba narediti. Uporaben je tudi debelejši karton. Pri tem naj služi za vzorec stalni opozorilni znak »divjad na cesti«, z enakimi dimenzijami in silhueto srnjaka ter barvami. Stalni opozorilni znak se razlikuje od začasnega znaka te vrste po tem, da je prvi na drogu, drugi pa brez droga, postavljen na tleh. Pri milici ali avto-moto društvu si je treba Izposoditi tudi tablici za urejanje prometa oziroma ju izdelati. Varnostnika bosta s tablico ustavila vsako vozilo, ki pelje v lovno območje in opozorila voznika, naj na določeni razdalji vozi zaradi lova skrajno previdno in počasi, da ne pride do nesreče. Lovovodja nima te pravice, ampak tudi dolžnost, da že na zbirališču pred zborom ali pa tudi na zboru samem opozori malomarnega ali nevzgojenega »lovca«, ki cevi svoje dvocevke tišči v trebuh solovcu ali gonjaču, naj vendar nosi puško pravilno. Nikdar ni utemeljen zagovor, češ saj je puška prazna. Premalo je še znan star lovski rek, da hudič ustreli tudi iz praznih cevi. Kakor velja v prometu, da »na cesti nisi sam«, tako tudi velja, da »na skupnem lovu nisi sam«! Zbor pred lovom pa ni nikak tečaj, na katerem naj bi lovovodja navzoče na dolgo in široko poučeval o ravnanju z orožjem. Strelci so vendar po večini izprašani lovci, torej z opravljenim izpitom. Če so med njimi tudi pripravniki, so jim pa osnovno o ravnanju z orožjem morali posredovati njihovi mentorji. Kljub temu pa lovovodja mimo osnovnih opozoril za varnost ne more, zato /na zboru opozori: Puško napolni šele na stojišču, izprazni pa jo, preden stojišče zapustiš. Zaradi svoje varnosti stojišča med pogonom nikakor ne zapusti! Preden pritisneš na sprožilec, moraš natančno videti, na kaj boš streljal, in vedeti, ali ti ozadje dovoljuje strel! Da ozadje brez škode ulovi strel, je še zlasti nujno pri strelu s kroglo, npr. na divjega prašiča! Posebno na poljskem lovu —kak kmet v lepem vremenu tudi ob nedeljah spravlja pridelke — se je koristno spomniti na pravilo, da je šibra nevarna še na toliko metrov, kolikor milimetrov je njen premer, pomnoženo s 100, npr. številka 8, premera 3,5 mm, še na 350 metrov! Pri opozarjanju na varnost pri lovu ne smemo mimo gozdne stekline, ki se v Sloveniji pojavlja že 10 let. Po poročilu v letošnjem oktobrskem Lovcu so jo v avgustu ugotovili še na območju 10 občin. V loviščih v okuženem in neposredno ogroženem območju s to boleznijo je tudi na skupnih lovih treba obvezno upoštevati zadevne predpise in navodila. Za okuženo območje s steklino se šteje območje celotne občine, na katerem je ugotovljen eden ali več primerov stekline. To območje se šteje za okuženo še v času treh mesecev po zadnji ugotovitvi stekline. Za neposredno ogroženo območje se šteje območje sosednjih občin v globino 10 km od meje okužene občine. Konkretno, katero območje velja za okuženo, se lahko vsakič hitro poučimo iz poročil o (stekiimi v zadnjih dveh številkah našega glasila. Na okuženem in neposredno ogroženem območju je dovoljeno loviti le V NOVEMBRU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Če je seveda odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem zabranila. navadni jelen-samec in košuta navadnega jelena divji prašič srna in mladič medved volk jelen damjek-samec in tele ter damječja košuta in tele zlatica, belica, dihur fazan mlakarica, črna liska, regeljc, kreheljc gozdni jereb-petelin poljska jerebica golob grlvar, grlice njivska gos veliki kljunač in kozica poljski zajec muflon oven in gams kozel gamsja koza jazbec zlatica, belica, divja mačka polh poljski zajec muflonka ter jagnje in mladič dihur do 15.11. \ 4 >> kragulj in skobec 10. IX. vzide ob 6.55 in zaide ob 16.36 25. XI. vzide ob 7.15 in zaide ob 16.22 4. XI., J) = 12. XI., t; = 20. XI., (f = 27. XI. s psi, ki so bili v letu lova dvakrat cepljeni proti steklini. O tem, kako naj lovci ravnajo pri odstrelu lisic in drugih zveri na omenjenih območjih, so pristojne občinske skupščine izdale — skladno z zveznim in republiškimi predpisi — še svoje lastne odloke, posebna navodila za lovce pa povečini tudi pristojne lovske zveze. Če je torej skupni lov na okuženem ali neposredno ogroženem območju s steklino, lovovodja lovski zbor opozori še na dolžnosti, ki se nanašajo na vsakega upleni-telja lisice. Vsak lovec bi sicer moral imeti za tak primer s seboj v nahrbtniku zaščitni rokavici ali namesto le-teh manjši polivinilasti vrečki, ker z golimi rokami lisice ne sme prijemati. Imeti pa bi moral tudi (za eno uplenjeno lisico) neprepustno vrečo, v katero bi spravil lisico. Toda treba je računati s tem, da večina lovcev teh pripomočkov ne prinese s seboj. Zato lovovodja zbrane lovce opozori, naj tisti, ki bo lisico ustrelil, le-to pusti na nastrelu in po pogonu obvesti njega, ki ima s seboj v nahrbtniku vse potrebne pripomočke. Tako bo uplenitelj po lovu lahko zapakiral lisico, vrečo opremil s kartončkom in nanj vnesel zahte- vane podatke: kraj in datum uple-nitve, kratek opis obnašanja živali pred odstrelom, -naslov uplenitelja in LD. Po navodilu vodje lova bo uplenitelj lisico tudi oddal za pregled na določeni naslov. Nesreča ne počiva. Pride tudi, kadar človek najmanj pričakuje. Izid je pa večkrat odvisen od prve po- Košuta Foto K. Lampe, Diana moči. Lovovodja naj pred lovom misli tudi na to. Najbolje je, da se dogovori za sodelovanje s solov-cem, ki ima vsaj osnovno znanje o nudenju prve pomoči, kajti neznanje in nespretnost bolj škodujeta kakor koristita. Krogla iz risanice navadno povzroči prestrelino, z veliko izstopno rano. Zastreline pa navadno povzroči strel iz šibrenice, ko šibre obtiče raztresene po telesu. Pri prestre-litvah in zastrelitvah so često poškodovani tudi notranji organi. Pri strelih v glavo je učinek odvisen od zadetega možganskega predela. Strel v -ud lahko poškoduje večjo žilo odvodnico, da pride do hude zunanje krvavitve. Osnovno pri prvi pomoči ob strelnih poškodbah je: ustaviti krvavitev! Zato naj ima lovec, ki mu je poverjena ta naloga, v nahrbtniku v posebni vrečki vse bistveno, zlasti nekaj prvih povojev z dvema blazinicama. Če takih povojev ni, potem naj ima vsaj več navadnih prvih povojev z eno blazinico (take imamo v škatli za prvo -pomoč v avtomobilih). Na zboru pred lovom lovovodja seveda ne pozabi omeniti, na koga izmed solovcev se je v primeru nesreče treba obrniti za prvo pomoč. Klub Diana ob 10-letnici delovanja Janko Perat Klub Diana je z letošnjim letom stopil v drugo desetletje svojega obstoja; za njim je prvo desetletje uspešnega delovanja. To jubilejno leto je klub zaznamoval povsem v duhu idejnih načel, ki so jim člani privrženi. Priredil je mednarodno razstavo fotolovske fotografije v Cankarjevemu domu v Ljubljani in v sodelovanju z založbo Mladinska knjiga poskrbel za izdajo knjige Divjad, ki so jo pravkar razposlali prednaročnikom in jo začeli prodajati po knjigarnah. Svoji dejavnosti v tem prvem desetletju pa so člani posvetili le nekaj minut govora ob otvoritvi razstave in dva odstavka v uvodu razstavnega kataloga. To je vse! Delo se samo hvali! Vendar pa mora naše glasilo posvetiti temu jubileju nekaj več prostora že zato, ker so se prvi zagnanci foto lova, pobudniki ustanovitve kluba, zbirali prav okrog glasila Lovec, in tudi zato, ker je klub Diana v tem desetletju v obilni meri skrbel za slikovno popestritev glasila s fotolovskimi posnetki naše divjadi v prosti naravi. Prav zaradi take bogate slikovne opreme je Lovec dosege! zavidljivo visoko raven. Kako se je začelo? Nekako sredi šestdesetih let so se začeli na pobudo Ivana Mikca-Mit-je zbirati okrog uredništva glasila Lovec navdušeni lovci, ki so v neposrednem in živem stiku z naravo spoznali, da narava lovcem ponuja še veliko drugih lepot in drugačne alternative, kot je zgolj lov s puško. Posebej jih je zanimal fotolov, ki v bistvu ohranja vse značilnosti lova — in celo več, saj je fotolov pravi lov, vendar obogaten s fotografiranjem, žival pa ostane po posnetku živa. Fotolov tako kot lov s puško zahteva dobro poznavanje divjih živali, njihovih navad in lovskih veščin; npr. kako se živali približati, le da je fotolov še zahtevnejši in napornejši, saj so zanj po- trebne ugodnejše svetlobne razmere in obvladovanje tehnike fotografiranja. Tako se je v tem krogu rodila misel, da bi se fotolovci med seboj povezali in se organizirali v klub. Ta pobuda je takoj naletela na razumevanje pri takratnem predsedniku Lovske zveze Slovenije Jožetu Benigarju. Na njegovo pobudo je LZS leta 1967 kupila tri fotoaparate s teleobjektivi in jih razdelila najbolj angažiranim in že usposobljenim foto lovcem. Še isto leto je LZS organizirala in financirala tečaj za kinosnemalce. Prizadevanja prvih pobudnikov — naj tu omenimo predvsem Ivana Mikca-Mitjo, Rada Čenčiča, Rajka Marenčiča, Veljka Varičaka, Vladini i ra Pleničarja in tedanjega odgovornega urednika Lovca Franceta Cvenkla — so rodila sadove; število privržencev foto lova je raslo in 12. februarja 1973 je že bil ustanovljen samostojen Foto kino klub Diana, pod okriljem Lovske zveze Slovenije. Odtlej se je klub uspešno razvijal, krepil svoje vrste in poglabljal kvaliteto. Hkrati je razširil svoje delovanje in poleg fotolovcev vabil v svoje vrste vse, ki so se ljubiteljsko ali poklicno ukvarjali z naravoslovno fotografijo ali filmom, čez nekaj let pa še upodabljajoče umetnike in pisatelje, skratka vse, ki jim Jubilejni znak predstavlja sokola med paritvenim letom. Naslikal akademski slikar Maksim Sedej ml. KLUB DIANA 1973—1983 živa narava daje spodbudo za umetniško ustvarjanje. Prav zato se je klub leta 1980 preimenoval v Klub Diana. Od lani je Klub tudi član IFWP (International Federa-tion of VVildlife 'Photography — Fe-deration Internationale de Chasse Photographyque) s sedežem v Parizu. Klub ima svoj sedež v Ljubljani; na Bledu, v Cerknem in Kočevju ima sekcije, prav tako pa so povezani v lastni sekciji tudi člani iz Ljubljane in njene okolice. V teh letih je klub organiziral številne razstave fotolovske in naravoslovne fotografije po slovenskih krajih, pa tudi v Zagrebu, Skopju, Banja Luki in v Dubrovniku ter uspešno sodeloval na mednarodnih razstavah v tujini. Naj omenimo, da so sodelovali na velikih mednarodnih lovskih razstavah v Marseillu, Budimpešti in Plovdivu in na mednarodnih razstavah, ki jih je organizirala Mednarodna zveza fotolovcev (IFVVP) v Monaku in Budimpešti. Kot smo že omenili, pa je klub ob svoji desetletnici priredil jubilejno fotolovsko razstavo v Cankarjevem domu, ki je bila odprta od 13. do 25. julija letos. K sodelovanju na tej razstavi je klub povabil tudi druge člane IFVVP. Z veseljem lahko zapišemo, da so se odzvali prav vsi: — Association Sportive de la Chasse Photographyque Franpaise iz Francije z 21 fotografijami 14 avtorjev; — Societa Italiana di caccia foto-grafica iz Italije z 10 fotografijami 4 avtorjev; — Nimrod foto klub iz Madžarske z 19 fotografijami 13 avtorjev; — Naturfotograferna iz Švedske s 16 fotografijami 9 avtorjev; — Association of British Natural History Photographic Societies z z 19 fotografijami 13 avtorjev; — Gesellschaft Deutscher Tierfo-tografen iz ZR Nemčije s 26 fotografijami 25 avtorjev. Klub Diana je predstavil 83 fotografij 24 avtorjev. Lojze Briški, Veljko Varičak in Janko Perat razpravljajo ob otvoritvi razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani Foto M. Skale Čeprav bežno, moramo vendarle omeniti še knjigo Divjad, ki je nastala kot rezultat ustvarjalnega sodelovanja med založbo Mladinska knjiga in Klubom Diana oziroma s člani kluba. Ne nameravamo je hvaliti, prav pa je, da povemo, da je v njej 180 barvnih reprodukcij najbolj uspelih posnetkov divjadi, ki so jih napravili fotolovci, člani kluba, izbrani med nekaj tisoč posnetki desetletne bere. Tudi besedila so napisali člani, Izbrani med tistimi, ki najbolje poznajo vrsto ali diružino divjadi, ki jo opisujejo. Prav oseben, različen pristop daje knjigi poseben mik. Opisi so toliko bolj živi in neposredni, ker niso pisani po istem kopitu. Ta knjiga ni namenjena pouku lovskih veščin in ne uči loviti, temveč ljubiti in varovati divjad; prikazati želi lepoto, bogastvo in čar naše žive narave, svet divjih sesalcev in ptic, enkratne utrinke življenja in gibanja, ki jih je ujel in ohranil teleobjektiv fotolovcev. Zato ta knjiga na najdostojnejši način kaže vsem ljubiteljem narave uspehe desetletnega dela in truda članov Kluba Diana. Na otvoritev razstave, 13. 7. zvečer, so prišli številni povabljeni gostje. Priložnostna nagovora, v katerih sta obenem spregovorila o 10-letnici organizatorja razstave, Kluba Diana, sta imela Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma in Borut Mencinger, predsednik odbora samoupravne 'kontrole Kluba Diana. Obisk razstave je bil izreden kljub razmeroma neugodnemu roku (šolske počitnice) in »skritemu« razstavnemu prostoru v drugi kleti. Številne laskave ocene in priznanja, ki so jih zapisali obiskovalci, ne samo naši, temveč tudi od drugod (iz Nemčije, Italije, Češkoslovaške, celo iz ZSSR), pričajo o tem, kako močan vtis je naredila razstava na prave ljubitelje narave. Žal pa moramo ugotoviti, da jo je naš tisk skorajda obšel, čeprav je bila to prva naravoslovna mednarodna razstava fotografij v Sloveniji in menda tudi v Jugoslaviji. Prav tako ni spodbudna ugotovitev, da si je razstavo ogledalo le malo lovcev. To dejstvo je močno v prid prepričanju, ki je med nelovci vse preveč razširjeno, da lovce zanima predvsem streljanje; javno mnenje, ki je močno krivično do pravih lovcev, ljubiteljev narave. Upajmo, da bo drugače čez 5 ali 6 let, ko bo Klub Diana (in Ljubljana) gostitelj redne letne skupščine IFWP in prireditelj razstave te zveze fotolovcev, ki jo redno prirejajo hkrati s skupščino. Omenimo še dejstvo, da je Lovska zveza Slovenije podelila Klubu Diana ob desetletnici najvišje odlikovanje — red za zasluge v lovstvu I. stopnje; s tem pa je dala njegovemu delovanju in poslanstvu tudi najvišje priznanje. Utrinek z razstave Foto M. Skale Deset let po naselitvi risov v Sloveniji (Nadaljevanje) Janez Čop, dipl. biol., Odsek za lovstvo inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo SRS Odstrel risov 1978—1983 Sprva je bilo dogovorjeno, da bomo spremljali rezultate naselitve risov prvih 5 let po izpustu in šele na podlagi študije ocenili, ali je naselitev do takrat toliko uspela, da njihovo število že dopušča tudi odstrel. Izkazalo se je, da je ris na Kočevskem obstal, se razmnožil in naselil do leta 1978 skoraj 80 000 ha lovišč. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (1976) — SRS obravnava risa kot trajno zaščiteno divjad. Zanimivo je, da vsi po vojni sprejeti zakoni v Sloveniji navajajo risa kot trajno zaščiteno divjad, čeprav ni bilo te divjadi v Sloveniji že skoraj 100 let, niti ni obstajala možnost doselitve (imigracije). Drugačen je položaj v sosednji SR Hrvaški, kjer njihov lovski zakon risa ne šteje med lovno ali trajno zaščiteno divjad. Šele doselitev te zveri iz Slovenije (leta 1974) in njena stalna navzočnost sta terjali popravek zakona o lovu v tej republiki. Predlog novega zakona, ki bo sprejet, našteva tudi risa in ga obravnava v enaki obliki kot v Sloveniji. Prav zato, ker ris ni veljal za divjad, so se v loviščih onkraj Kolpe predvsem v letu 1981 dogajale nesprejemljive stvari. Lovci so ga streljali v nelovni dobi, praktično prek celega leta in niso prizanašali niti vodeči samici. Šele na intervencijo Odseka za lovstvo IGLGS je »Republiški zavod za za-štitu prirode« v sodelovanju z republiškim komitejem za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano SRH spomladi 1982 prepovedal odstrel risov. Sprejet je bil naš predlog, naj njihov zakon opredeli risa kot zaščiteno divjad, da se uvede enotna lovna politika, ki naj bi v dogovoru z našo v Sloveniji skupno gospodarila, to je predvsem načrtovala odstrel itd. Jeseni 1982 je bil tak dogovor tudi sklenjen, ustanovljena je bila strokovna komisija, ki je odobrila izjemen odstrel risov na območju hrvaških lovišč (za leto 1982/83 — 4 živali). Menim, da je to pomemben korak pri dogovarjanju o enotni lovni politiki in gospodarjenju prek republiških meja in da je to pot iza nadaljnji uspešen razvoj te divjadi. Lovska zveza Hrvaške bo tudi financirala nadaljnjo študijo na območju njihovih lovišč s 300 000 din. V Sloveniji velja že nekaj let praksa, da Lovska zveza Slovenije na predlog področnih ZLD in OZD za lovstvo vsako leto zaprosi republiški komite za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano za izjemen odstrel določenega števila risov. Komite izda dovoljenje in določi pogoje za odstrel risov (v letu 1982/83 — 4 živali). Izjemoma je bil dovoljen odstrel risa na Slavniku in to celo zunaj lovne dobe (ris je bil tudi odstreljen). Streljati se ne sme vodeče samice, določena je Poj™«”* v J1 e, (L . v' „L,?, <■ - X‘ ••'Te - 'v »o.tUii s*-***. m,n, - —{ - nnofai K »oF ‘ —lir. •- St.vm * ** vAoio 1 oC« Mol,.C I ,, .'/V 3aTCI,Ui ^ • 50'0 ■! t20 %, t, ? Vw«iiee • tV i- CA, \Ž i totvv^* 1 $ Cii Ovita : \ h,85,'‘6 • \ j oMoikovKifio. ^^ " vF- Ob-ovo -L: - ri.«»ok ^ Motvn Jt-" i >™»« rim '^Ilirske Bistrica F";i*X 2;rcit „ !. •IB-A O J KrvOitlVrf, wton,i,:44 r- \o*A ■«_(, v,ic. \ o Pt-rut . 3Q»»f>0. OSAm>,i n fr erne o fr T v •'•“M#-, ODSTREL RISOV 1973-1983 w -c> 'f' ■»>! Kadar ris počiva, ima rad dober pregled nad okolico Foto L. Kunc tudi starostna struktura, to je, koliko odraslih in mladičev, ter lovna doba — od 15. novembra do 28. februarja. Praksa je taka, da naša lovska organizacija odobreni odstrel porazdeli po lovskogojitvenih območjih. Odločba o odstrelu vsebuje tudi obvezo, da morajo vsakega uplenjenega risa poslati na pregled odseku za lovstvo našega inštituta ter inštituta za zoohigieno in patologijo prosto živečih divjih živali pri BF v Ljubljani. Risi iz območja, kjer je razširjena steklina, morajo biti 'pregledani tudi glede na to bolezen. Iz populacij nisov je bilo do konca lovne sezone 1982/83 v Sloveniji in na Hrvaškem izločenih 44 risov Leto odstrela Skupaj SRS SRH 1973 i (past) i — 1978 1 — 1 1979 10 8 2 1980 7 3 4 1981 8 2 6 1982 14 5 9 1983 3 1 2 Skupaj 44 20 24 Izločenih pravim zato, ker je bilo 5 risov (3 mladiči + 2 odrasla) povoženih, v past sta se ujela dva odrasla risa, ena samica pa je bila zastrupljena (cianovodikova ampula). Odstreljenih je bilo skupno 35 risov, ostalih 9 živali pa gre na račun navedenih primerov. Spolna struktura odstreljenih risov Spol V Sloveniji Na Hrvaškem Skupaj samci 8 9 17 samice 12 13 25 Spol dveh risov ni znan (mladiča)! Od 14 mladičev so bili 4 samci in 10 samic. Ta podatek ni zanesljiv, ker je spol pri mladiču zelo težko določiti. Obstaja podatek, da je ris prišel k hiši (mladič) in napadel psa. V drugem primeru sta napadla psa celo 2 miadiča, oba stara le nekaj mesecev. To se dogaja, če mladiči izgube mater-vodnico, in v teh primerih mladiči zagotovo poginejo, ker se še ne znajo sami prehranjevati. Verjetno je bila samica nezakonito odstreljena ali se ji je zgodilo kaj drugega (povožena itd.). K znanemu odstrelu in k drugim izgubam — skupaj 44 risov — pri-štejmo še najmanj 3 nezakonito uplenjene rise v Notranjskem LGO, za katere žal nimamo točnih podatkov. Pri nas so streljali tudi na vodečo samico — mladič je bil od- streljen, samica zastreljena in so jo sledili več kot 2 km po krvnem sledu. Vrli strelec je ni našel, vendar jo štejemo za poginulo. Tako pridemo do števila 48 izločenih risov na celotnem območju populacije risov v gozdovih Slovenije in Hrvaške. Leta 1979 je bil uplenjen ris pri Prevaljah, za katerega lahko zagotovo trdimo, da je prišel iz avstrijske kolonije naseljenih risov pri kraju Murau I. 1978, ki so se po izpustu raztepli mnogo dlje kot pri nas. Enega so našli celo na Južnem Tirolskem. Sprva je bilo dogovorjeno, in tako so se glasile tudi odločbe komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehra- Obrabijeno m poškodovano zobovje starega risa (desno) m zobovje mlajšega risa (levo) Foto O. Dolenc no, da se dovoli odstrel risa v loviščih, kjer jih je več, torej v t. i. centralnem območju, nikakor pa me na obrobju, kjer se pojavljajo na novo. Pričakovali smo, da se bo njihov življenjski postor širil in ta površina znaša danes kakih 500 000 ha gozdov v Sloveniji in na Hrvaškem. Iz anketnih podatkov je razvidno, da so na ekstremnih mestih migracij vedno opažali le posamezne rise, nikoli pa samic z mladiči ali celo 2 risa skupaj. V isti okolici so sprva opazili risa večinoma le enkrat, kar kaže na to, da je ris taval in iskal novo primerno stanišče, kjer bi se ustalil. Vendar so bila ta migracijska pota večinoma znak, da bodo prišli še drugi risi in se za stalno tu naselili. Zemljevid kaže, kje so bili risi odstreljeni, povoženi itd., debelejša črta (reka Kolpa) pa je meja med lovišči SR Slovenije in SR Hrvaške. V Sloveniji so odstrelili največ risov na območju GL »Medved« — Kočevje leta 1973 (in to blizu obore ali v njej), to je nedaleč od tam, kjer so jih izpustili. Odstreljena sta bila 2 risa — 1 samec in 1 samica — z močno obrabljenim zobovjem. V želodcu smo našli cele dele kože z mesom srnjadi, kosti in goltanec. Ris je moral požirati cele kose, saj jih ni mogel raztrgati. Domnevamo, da sta bila to risa, izpuščena leta 1973, in predpostavljamo, da sta v teh 10 letih ostala blizu območja izpusta. V loviščih Gorskega Kotarja so uplenili največ risov vzdolž hribovja ob Kolpi in v okolici Delnic. Za določitev starosti po teži upoštevam oceno Matjuškina (SZ), ki pravi: mladiči dosežejo v prvi zimi 7,5—10 kg, v drugi zimi pa so težki od 11—13 kg. Po tej starostni oceni je bilo doslej uplenjenih skupno 16 mladičev in enoletnih risov. Najtežji samec je tehtal 29 kg, samica pa 24 kg. Iz podatkov o načinu odstrela je razbrati, da uplenitve niso bile rezultat organiziranih lovov. Risi so prišli »na muho« bolj ali manj na pogonih na prašiče, na zalazu, pri čakanju na visokih prežah, pri lovu na jelenjad ali srnjad. V dveh primerih so jih prignali psi, v enem sta se samica in mladič umaknila na drevo. Odstreljena je bila samica z mladičem vred, in ko so lovci po dveh dneh prišli na kraj odstrela, so našli še enega mladiča in od- Risinja zelo rada skoti mladiče v pri-talnih duplinah starih dreves (primer iz ČSSR) Foto Janez Čop strelili tudi tega. Zanimiv je podatek o uplenitvi močnega samca onstran Kolpe, in sicer na smreki, 7 m visoko od tal. Sledi v snegu niso kazale na to, da bi se ris umaknil na drevo pred lovcem. Verjetno je prežal ali zasledoval plen (divjo mačko, kuno, veverico?). Kaže, da ga je uplenitelj presenetil. Večina risov je bila odstreljena s kroglami, nekaj pa tudi s šibrenico. Pri Kozarščah so našli odraslo samico z zlomljeno stegnenico — verjetno jo je zbil avtomobil. Bila je popolnoma shirana in je tehtala le 9 kg. Po celem telesu pa je bila garjava. Večino risov so odstrelili z razdalje 30—60 m, nekaj primerkov pa tudi z razdalje 150—180 m. Pri opravljenem odstrelu zasluži komentar nezakonit odstrel, o katerem se govori vsevprek, in to predvsem v Notranjskem LGO. Nekateri člani lovskih družin si sami jemljejo pravico za odstrel in jim je lovskega zakona kaj malo mar. Odstrel treh risov sem že omenil in zdi se, da to še ni vse. Sami poskušamo izvedeti kaj več in vesel bom, če bo kdorkoli spodbil podatek o nezakonitem odstrelu. O izjemno visoki trofejni vrednosti naših naseljenih risov govori podatek, da je kožuh risa, uplenjenega leta 1980 na Ravni gori v Gorskem Kotarju (uplenitelj Šporar), nov jugoslovanski prvak (170,15 točk). Na svetovni lovski razstavi leta 1981 v Plovdivu (Bolgarija) je dobil zlato medaljo in zaseda v svetovnem merilu 12. mesto. Pred njim je 10 trofej iz SZ in ena iz Romunije. Zlata medalja pripada tudi lobanji risa, ki ga je J. Pod-bevšek leta 1799 uplenil v lovišču LD Prežihovo, in je ocenjena z 27,60 točk. Cenik za tuje lovske goste v Sloveniji že navaja, da je treba za odstrel risa do starosti enega leta plačati 1000, za starejšega pa 2000 dolarjev. Nam se poleg odstrela ponuja možnost, da bi pričeli tudi z odlovom risov za naseljevanje v različna druga lovišča srednje Evrope. Slovaki ne odlovijo toliko risov, kolikor bi jih radi, težava pa je še v tem, da se v lovkah znajde več samcev kot samic, in tako ni mogoče kompletirati parov za izpust (1 :1). STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE Od 1. do 30. septembra 1983 so z območja 31 občin v naši republiki laboratorijsko preiskali na steklino 112 živali, in sicer: 72 lisic, 7 psov, 3 mačke, 1 risa, 14 srn, 7 jazbecev, 2 dihurja, 2 kuni, 2 veverici in 2 pižmovki. Virološki inštitut Veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 20 preiskanih živalih z območja 11 občin: Brežice (1 lisica), Grosuplje (2 lisici), Ilirska Bistrica (3 lisice), Kočevje (2 lisici), Kranj (1 lisica), Lenart (2 lisici), Ljubljana Moste-Polje (2 lisici), Maribor (1 lisica), Ptuj (1 lisica), Postojna (1 jazbec), Slovenj Gradec (3 lisice) in Škofja Loka (1 lisica). Steklina je v tem obdobju ponovno ugotovljena v občinah Brežice, Ilirska Bistrica in Kranj. Ljubljana, 5. 10. 1983 Republiška veterinarska uprava Vsebina iz želodca risa, ki so ga uplenili v obori GL »Medved« — Kočevje. Dobro se razloči dlaka muflona. Foto O. Dolenc Švicarji so letos, in to v času parjenja, v kantonu Benn že odiovili dva risa od naseljene populacije (samici) in jih opremili z oddajnikom. Tako dnevno spremljajo njun življenjski cikel. Problematika Naselitev risa leta 1973 ni bila sprejeta z navdušenjem kot naselitev muflonov in jelenov lopatarjev. To je nedvomno posledica podedovanega ustnega in pisnega sporočila o krvoločnosti, bestialnosti, napadalnosti te zveri, o tem, da pije in sesa kri in da mori vse, kar ji pride pod kremplje. Čeprav ni bilo te največje evropske mačke v loviščih Slovenije in Hrvaške skoraj 100 let, se slab glas o risu ni spremenil ne pri ljudeh in ne pri lovcih. Nekateri se iz dneva v dan srečujemo z očitki in pritožbami na račun risa. Posamezniki sistematično ustvarjajo neugodno ozračje in npr. trdijo, da bodo risi v nekaterih loviščih vsak čas uničili vso srnjad. Starešina lovske družine z Notranjskega mi je zatrjeval, da je treba vse rise postreliti, da njega nihče ni vprašal, ali se lahko ris naseli in da govori v imenu vseh notranjskih lovcev, ki terjajo, da je treba to krvoločno zver pobiti. Poklicni lovski čuvaj, znan po tem, da je uplenil veliko volkov, je svoj gnev izrazil še bolj drastično — volk je v primerjavi z risom prav nedolžen, je »za pestovat«. Ris naj bi bil v njegovem revirju pobil vse ali vsaj večino gamsov. Vsa ta neugodna psihoza je dejansko navzoča — ne pretiravam, od lovskih »vrhov« v LD ali LZ pa tega stanja nihče ne komentira. Nekaterim kritikom risa naj velja naslednji podatek: na območju Zvez lovskih družin v Sloveniji, kjer danes živi ris, je številčnost srnjadi po statistiki za leto 1981 ocenjena na kakih 20 000 živali (v SRS 87 000). V istem letu je poginilo skoraj 1000 srnjadi (v Sloveniji 4900), od tega je bilo povoženih kakih 400 živali (v vsej Sloveniji 1900). Kaže, da je tisto, kar pobere motorizacija, normalno, tisto, kar vzame narava — ris, volk — pa nedopustno! Človeka začudi, kako nekateri, ko najdejo poginulo divjad, krivdo vedno pripišejo risu. To velja v zadnjem času tudi za ovce. Naj predstavim bralcem poučen primer s Slavnika: pasišče pri vrhu je v sezoni že drugo leto zasedel ovčar iz Bosne s tropom drobnice, v katerem je večkrat tudi 300 ovac. Ovce se pasejo raztepene po vsem Slavniku, lastnik nima nobenega pregleda nad tem, kje se zadržujejo. Tako so se znašle celo na Kozini in v okolici in celo graničarji so mu jih že vračali z območja Krvavega potoka ob jugoslovansko-italijanski meji. Spomladi 1982 so na Slavniku prvič opazili tudi risa. Maja je ovčar tamkajšnji družini prijavil, da ima raztrganih več ovac in kasneje je bilo teh prijav vedno več. Nekateri so Poškodovan gobec domače ovce. Povzročitelj poškodbe je najverjetneje pes, nikakor ne ris. Foto J. Čop takoj osumili risa, kake druge divje ali domače živali pa sploh niso omenjali. Ko sem si prvič ogledal razpadajoče živali, ni bilo več mogoče razpoznati sledi, vendar so mi lovci in lastnik opisali sveže poškodbe. Ovce so bile poškodovane na gornjem delu gobca in vse so imele obžrto vime. Drugih znakov ni bilo. Nekaj poškodovanih ovac je celo preživelo in kasneje sem v hlevu poškodovano ovco tudi sam videl. Na glavi in vratu ni imela nobenih sledov poškodb. Čeprav sem omenil, da to nikakor niso značilni znaki za risa (glej sliko), mi ni uspelo prepričati ljudi. Dogovorili smo se, da naj lovci pri poginulih ovcah postavijo zasede in eden izmed lovcev je v mraku res streljal na neko žival. Prevladala je psihoza, da samo ris mori ovce in izdano je bilo dovoljenje za izreden odstrel risa v ne-lovni dobi. Ta je bil kmalu zatem tudi odstreljen, vendar so se poškodbe ovac še vedno nadaljevale. Dober teden po odstrelu je lastnik pripeljal še živega ovna kar naravnost na pregled na veterinarsko kliniko v Ljubljano, in to z istim značilnim znakom poškodbe na gobcu v obliki črke V. Nikjer ni bilo sledu ugriza in krempljev risa. Na koncu sezone je manjkalo skoraj 70 ovac. Nekaj jih je raztrgal medved, te je LD pripravljena tudi plačati, za druge pa je tožba na sodišču. Domnevam, da je ovce napadel podivjan pes, saj poznamo številne opisane primere (pri Horjulu, Vremščici, Planini pod Golico itd.), da so pse opazili pri napadih ali trganju ovac. V zvezi z risom in ovcami je treba nekaj dodati. Ovčereja se v Sloveniji širi (tako se vsaj govori in piše). V območju sedanjega areala risa je z rej a ovac prav neznatna (izjema je Slavnik), ljudje imajo le tu in tam manjše trope. V obalnem območju od Reke do Senja so tropi večji, vendar pašo nadzorujejo pastirji. Ris lahko ovce res napade, starejša literatura opisuje primere, da so risi trgali tako ovce kot koze. Vendar imamo doslej zabeležena le dva primera, da je ris ovce v resnici raztrgal; znani so nam odškodninski zahtevki iz Bele krajine in Loškega potoka. Švicarje smo prosili za podatke o tem, kakšno je stanje pri njih, tam, kjer risi naseljujejo območje z intenzivno ovčerejo. Tako je ris od leta 1970 do 1981 v kan- tonu Bern in Obvvalden raztrgal 56 ovac (od tega 2/3 jagnjet). Pomemben je podatek, da se na območju, kjer po njihovem živi 12—15 risov, letno pase kakih 54 000 ovac. Švicarji imajo poseben sklad, iz katerega plačujejo odškodnino, če se dokaže, da je ovco raztrgal ris. Na Šanplanini, na območju avtohtonega risa v Jugoslaviji, ris kljub močno razviti ovčereji ne predstavlja nobenega problema. Vzrok je v tem, da močne trope 200, 300 in več ovac varujejo pastirji! Ti so povedali, da ovce pogosto pri belem dnevu napade trop volkov, tu in tam tudi medved, zato so oboroženi s karabinkami, risa pa praktično ne vidijo. Nedvomno bo treba v območjih intenzivnejše zreje ovac držati rise na kratko, sprostiti odstrel, če se izkaže, da je njihovo poseganje med ovce prehudo. Nikakor pa ne smemo dajati prednosti risu, kar velja tudi za druge primere. Obravnavati ga je treba kot sestavni del lovnega živalstva in gospodariti z njim tako kakor z drugimi zvermi, oz. s parkljasto divjadjo. Nekateri delajo problem tudi v odnosu ris—steklina. Pomembno je, kakšna je vloga, pomen in nevarnost v sedanjem položaju, ko se steklina širi po Sloveniji in je zašla tudi na območje današnje naselitve risov. Steklina je virusna bolezen, ki lahko napade vse toplokrvne živali, sesalce in ptice. Tako tudi ris ne more biti varen pred to boleznijo in prav je, da poznamo stanje tudi s te plati. Znani virolog dr. Fernex (Francija), dr. Leyhausen (Zah. Nemčija) in dr. Pollack (ČSSR) zatrjujejo, da se ris res lahko okuži s steklino, da pa ni njen potencialni prenašalec. Tako je bilo v Karpatih od skoraj 1000 odstreljenih in odlovljenih risov okuženih s steklino le 6, v nobenem primeru pa ni bilo opaziti agresivnosti, ampak izrazito močne ohromitve telesa. Po drugi strani je lisica — kadar gre za glodavce (miši, voluharice, zajce, itd.) — risu tekmec pri prehrani. Ris ogroža populacijo lisice s svojo agresivnostjo, napada jih, če jih ile more. Heinart (Španija) in Haglund (Švedska) navajata, da se je število lisic v različnih območjih zaradi navzočnosti risa drastično zmanjšalo. Povedano drugače, ris je v določeni meri »saniteta« v preprečevanju stekline. Prav tako risi sistematično napadajo podivjane domače mačke in pse. Finski raziskovalec risa biolog Pullianen je prišel pri študiji prehrane risa do presenetljivega podatka, da domače mačke sestavljajo 22 % plena finskih risov. Ugotovitve teh navedb so za risa pozitivne. S plenitvijo lisic in mačk zmanjšuje širjenje silvatične (gozdne) stekline. Z vidika te preventive je ris dobrodošel in nasprotniki te divjadi ne morejo manipulirati z obtožbami na račun nevarnosti risa zaradi stekline. Sklep Da bo kronika ponovne navzočnosti risa v slovenskih gozdovih popolnejša, naj zapišem, kako je prišlo do te naselitve. V goj. 'lovišče »Medved« (tedaj Rog) je vrsto let zahajal švicarski lovski gost Karl Weber, znan ne le kot lovec, temveč tudi kot velik pobudnik varstva narave in divjadi. Vedel je, da so bili leta 1970 in 1971 naseljeni risi v Švici, in direktorju tega lovišča Ladu Šviglju je izrazit pripravljenost, da financira naselitev risa na Kočevskem. Lovišče je ponudbo sprejelo. Ing. Ciril Štrumbelj je bil vrsto let tudi nosilec projekta naših raziskav. Naj tudi omenim, da je bil Karl Weber pripravljen financirati tudi naselitev bobrov v Sloveniji ali kjerkoli v Jugoslaviji, če bi se pokazalo, da obstajajo za to pogoji. (Take naselitve so uspele v Vzhodni in Zahodni Nemčiji, Švici in Franciji.) Tako gre vodstvu GL »Medved« pri ZKGP Kočevje za- sluga, da se je naša lovna favna obogatila z nekoč avtohtono vrsto divjadi — risom. Tudi LZS in Hrvaška sta v teh letih prispevali svoj delež. V primerjavi z drugimi naselitvami risov v Evropi je naša naselitev najbolje uspela. Odtod v tujini tudi veliko zanimanje za nadaljnji razvoj in usodo nove populacije risov. Ne moremo še govoriti o t. i. stabilni populaciji risa, za to je treba počakati še vrsto let; zaenkrat ostaja še izolirana od avtohtonega območja v južnih predelih Jugoslavije, ki leži kakih 700 km od našega. Vendar se znajo naši risi združiti s tistimi v Avstriji (naseljeni 1977), kjer zaenkrat naseljujejo predele Svinjskih in Ziljskih Alp, dolino Zrle, pogorja Dobrača in po najnovejših podatkih tudi Karavanke. Risa moramo ocenjevati s treh vidikov, in sicer: v odnosu do človeka (najpomembneje!), do domačih živali in nazadnje do drugih vrst divjadi. Deset tet po naselitvi risov na Kočevskem so pomembne naslednje ugotovitve: 1. V nobenem primeru ni bil ogrožen čovek in strah pred risi je neutemeljen. Niti v avtohtonih niti v naseljenih območjih risa v Evropi ni znan noben primer, da bi ris napadel ali ogrožal ljudi. 2. V odnosu risa do domačih živali je treba napraviti določen razloček — ta je pozitiven do potepuških mačk in psov in tudi z vidika stekline. Kar se domačih živali znajde v risovem ibiotopu — jih ris pleni. Od POZIV Spremljanje naselitve risa v Sloveniji in Hrvaški se bo nadaljevalo tudi v naslednjih letih. Odsek za lovstvo prosi člane lovskih družin, vodstva LD, ZLD, LGO in ZGD, da sproti posredujejo naslednje podatke o tej divjadi: 1. kje in kdaj je bil opažen ali sleden ris (datum, lovišče, lokaliteta, v gozdu, ob krmišču, s preže, v pogonu itd.); 2. število opaženih (sledenih) risov; 3. koliko mladičev je vodila samica; 4. podatke o vrsti, spolu, kakovosti in starosti raztrgane divjadi ter opis poškodb (kar dokazuje, da je bil povzročitelj ris — sledi v snegu, blatu, na telesu Itd.); 5. ali je bilo v času parjenja slišati rise — kje, kdaj; 6. ali je bil ris kje ilegalno odstreljen, ujet v past, povožen itd. Odsek za lovstvo pri IGLS je pripravil posebne obrazce in dobili jih bodo vsi, ki se bodo obrnili na Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, odsek za lovstvo, Ljubljana, Večna pot 2, tel. (061) 268 963. Hvala za sodelovanje! drugih domačih živali ris napada drobnico — ovce, koze, kaj drugega pa se pri nas v Sloveniji ne pase in ne pride v poštev. 3. Kot mesojeda zver živi od druge divjadi, ki živi na njegovem območju in jo lahko upleni. Čeprav je do tega prišlo v obori na Kočevskem, je pri parkljasti divjadi najbolj selektiven do neavtohtonega muflona, vendar je v njegovi prehrani srnjad zaradi številčnosti na prvem mestu, in to predvsem v zimskem času. Prek leta sestavljajo njegov jedilni list tudi druge dlakaste in pernate vrste divjadi. Prav srnjad je kamen spotike pri številnih lovcih, ker naj bi po njihovem ris premočno posegal po tej divjadi. Srnjad je najštevilneje zastopana v Sloveniji. Nedvomno je tudi v določenih območjih preštevilna, kar ima za posledico upadanje njene kakovosti 'in je tolikšna številčnost nezaželena tudi zaradi škod v gozdu. Neumestno je postavljati Dolgo sem premišljeval, kako naj predstavim načrtovane raziskave kun na ozemlju SRS in s kakšnimi besedami naj jih utemeljim. Pa sem prišel do sklepa, da kaže za uvod spet ponoviti že velikokrat izrečene besede — o našem živalstvu vemo malo. Skoraj vsi evropski narodi bolje poznajo svoje živalstvo kot mi. Radi se hvalimo, kako bogat živalski svet imamo in v kolikšni meri nam ga je uspelo ohraniti. Po drugi strani pa pogosto niti ne vemo, katere živalske vrste smo že izgubili oz. katere so na robu obstanka. Današnji čas postavlja pred nas zahtevo po čim natančnejšem in eksaktnejšem poznavanju živalstva. Potrebe so tako velike in žgoče, da so sprožile pravo renesanso osnovnih bioloških disciplin: sistematike in favnistike. V posameznih republikah se dogovarjajo, kako bi zbrali vse znane in razpoložljive podatke ter posamezne živalske skupine predstavili v knjižni obliki. Ob- vprašanje, ali je v lovišču bolje imeti 300 glav srnjadi ali 2, 3 rise. Za oba je prostor in ris lahko le še kaj prispeva k bolj zdravi in kvalitetni srnjadi. Na drugo divjad ima ris neznaten vpliv, bodisi da gre za jelenjad, gamsa, zajca itd. Z leti bomo z raziskavami in rezultati sedanjo oceno potrdili, dopolnili ali spremenili. Od strel no politiko bo treba nujno prilagoditi novim, vendar argumentiranim okoliščinam in ne nazadnje — zgodovina je dokazala, da iztrebiti risa ne predstavlja nikakršnega problema! Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč ne obravnava le parkljasto, trofejno in koristno malo divjad, ne zagovarja »lovske monokulture« analogno preživeli gozdarski smreki. Ohranitev in varovanje velikih zveri — medveda, volka in risa — je sestavni del ekoloških pristopov k celovitemu varstvu narave (citat iz »Gojitvenih smernic LZS«). stajajo tudi želje, da bi se povezali strokovnjaki na ravni federacije in predstavili živalstvo vse Jugoslavije (npr. »Sesalci Jugoslavije« ipd.). Pot je dolga in težka, cilj pa daleč. Ena osnovnih težav je tudi pomanjkanje zanesljivih informacij (ali pa celo informacij sploh) in pa študijskega materiala. Pri sesalcih se to občuti zlasti pri nekaterih vrstah lovne divjadi. Zoologi, ki se ukvarjajo s proučevanjem sesalcev (te-riologi), so doslej posvečali največjo pozornost t. i. malim sesalcem (Micromammalia: žužkojedi, netopirji, glodavoi), strokovnjaki za lovno divjad pa so se ukvarjali predvsem z lovsko in gospodarsko najpomembnejšimi vrstami. Skozi to razpoko so padle med drugim tudi kune. To je tudi motiv skupnega dogovora LZS in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PSM), da posvetita več pozornosti tej prezrti skupini živali. Problematika Vsi vemo, da živita na ozemlju SRS dve vrsti kun — kuna zlatica {Mar-tes martes) in kuna belica (Martes foina). Vir skoraj vseh razpoložljivih informacij o njima je letna statistika LZS. Ta vir informacij je standardiziran, zato omogoča medsebojne primerjave. Ker pa ne vključuje povratnega preverjanja poročil, lahko računamo na možnost standardne napake — možno je, da je določen odstotek živali uvrščen k napačni vrsti. To pelje naprej do napačne predstave o razširjenosti vrst, o njunem medsebojnem (številčnem) odnosu itd. Zaradi variabilnosti zunanjih znakov, ki so za določevanje v praksi najprikladnejši (glej članek B. Leskovica: Razlikovalni znaki med kuno belico in zlatico, Lovec 4/83), si tudi lovci niso vedno enotni, kako razlikovati vrsti. To je še posebej očitno pri posameznih »kritičnih« primerkih. Cilji naloge 1. Zbrati dokazni (študijski) material kun z ozemlja SRS Za znanstveno obdelavo sesalcev je najpomembnejša lobanja z zobovjem. Glave kun pa lovci praktično vselej zavržejo. Leta 1980 je bilo v Sloveniji uplenjenih 598 kun (155 zlatic in 443 belic). Skoraj vse lobanje so bile zavržene, s čimer je propadlo veliko za znanost dragocenega materiala. Lobanja kune bo skupaj z ustreznimi podatki dokument trajne vrednosti, ki bo omogočal, da se tudi v prihodnje vsi kritični oz. dvomljivi primeri ponovno preverijo. Lobanje kun bodo shranjene v študijski zbirki PSM, kjer bodo na razpolago tudi za morebitne prihodnje raziskave. 2. Izdelati karto razširjenosti obeh kun, ki bo temeljila na dokaznem materialu. To pomeni, da bo v primeru, če dvomimo, ali je določitev vrste z nekega nahajališča pravilna ali ne, podatek mogoče preveriti, kar pri anketah ni mogoče. Takšna karta razširjenosti bo seveda naj realnejša in najzanesljivejša slika trenutnega stanja kun v Sloveniji. Kolikor več bo podatkov, čim več materiala bomo zbrali, toliko uporabnejša in popolnejša bo Raziskovalna naloga: Kuna zlatica in kuna belica v Sloveniji Boris Kryštufek, dipl. biol., Prirodoslovni muzej Slovenije ta karta. V idealnem primeru bi nam tako uspelo pokriti celotno ozemlje Slovenije. Takšna karta razširjenosti pa bi bila nadvse uporabna tudi za prihodnje (ekološke ipd.) raziskave kun pri nas. 3. Ugotoviti razlike v izbiri stanišča med obema vrstama kun Ozko sorodne živalske vrste kažejo praviloma velike ekološke razlike, ki se odražajo v tem, da zasedejo te živali različne ekološke niše.* V praksi se to največkrat odraža v izbiri različnih stanišč. Takšen odnos med sorodnimi vrstami je dinamičen in kot tak tudi odraz ravnovesja v naravi. To pa spet pomeni, da se v njem zrcali vpliv človeka na živalski svet. V tej raziskavi nam gre za registracijo trenutnega stanja pri kunah, v prihodnje pa bo tudi mogoče izdelati metodo za zasledovanje vpliva človeka in njegove dejavnosti na naravo. Izkušnje iz nekaterih tujih dežel (npr. iz Nizozemske) kažejo, da urbanizacija, agrarizacija in industrializacija kune močno prizadenejo. Podatki LZS so za nas ugodnejši, saj ne kažejo nobenega upada številčnosti kun v Sloveniji — prej nasprotno. Zato pa je še toliko pomembneje, da registriramo to sedanje stanje, ki bo čez čas dragocen dokument in pričevanje. 4. Preveriti vrednost razlikovalnih znakov na primeru slovenske populacije kun Vemo, da večina živalskih vrst podlega geografski variabilnosti, zato je možno, da vsi določevalni (deter-minacijski) znaki, ki se omenjajo v tuji literaturi, pri nas niso »dobri«. Ob tem bomo s pomočjo metod sodobne numerične taksonomije poskusili določiti čim več zanesljivih določevalnih znakov (tudi indeksov ipd.). To bo lahko imelo pomen tudi pri zanesljivejšem določevanju fosilnih ostankov kun, s tem pa bomo prišli do podatkov o kunah preteklih obdobij. 5. Ugotoviti morfološke lastnosti slovenskih kun (vključno spolni di-morfizem), morebitne razlike med populacijami znotraj Slovenije, ter jih uvrstiti k ustrezni (podvrsti. * ekološka niša = vse sestavine življenjskega okolja, s katerimi je organizem povezan in od katerih je odvisen. Op. uredn. Za praktično izvedbo naloge potrebujemo pomoč lovcev. Prva faza obsega zbiranje materiala in podatkov. Tu se obračamo na lovce z vsega ozemlja Slovenije s prošnjo za sodelovanje in pomoč. Le če bomo pri vas naleteli na podporo, pomoč !in razumevanje, bo tudi akcija lahko uspela. Od vas pričakujemo, da glav izkoženih kun ne boste več odmetavali, ampak jih boste poslali na Lovsko zvezo Slovenije, Župančičeva 9, 61000 Ljubljana, p. p. 505 (tč. 1), opremljene z ustreznimi podatki (tč. 2). 1. Glavo kune zavijte v časopisni papir in dajte v plastično vrečko. Tako je že pripravljena za odpošiljanje. Pri tem je treba paziti: — da se pri ločevanju glave od trupa ne poškodujejo zatilnični nastavki; — da je glava dobro zavita, tako da kri in telesni sokovi ne bodo razmazali pisave na etiketi, ki jo priložimo v plastično vrečko; — da je paket zadosti trden, da ne bi prišlo na poti po pošti do kakih poškodb. 2. Glavi priložimo etiketo. Podatke napišite z navadnim svinčnikom in čimbolj čitljivo. Če pošiljate več glav, pazite, da ima vsaka glava svojo etiketo in da se le-te ne bodo zamešale. Etiketa naj vsebuje naslednje podatke: a) vrsta kune, b) nahajališče (točno nahajališče, bližina pomembnejšega kraja, lov- k. žžtT/c-4 g) /tofcošk t i>euUov c,oZD, Po tl (// kUUfo SMZ <(] It . 41- 'tfSd t) SAMTC TVNČ VCSO L MASLczk ska družina, nadmorska višina — če jo poznamo), c) stanišče (opišite; primer: zrel bukov gozd, vmes posamezne smreke, po tleh veliko skal itd.), e) spol, teža (če jo poznamo), d) datum, f) oplenitelj in njegov naslov. Lobanje bodo preparirane in shranjene v PSM. Na osnovi dogovora med LZS in PSM bo uvodno poročilo izdelano do 15. marca 1984. Tako bodo tudi lovci seznanjeni s prvimi rezultati akcije predvidoma že v majski ali junijski številki glasila Lovec. Program dela z navodili je torej pred nami. Na nas vseh je, da mu damo življenje, da ga realiziramo in s tem dokažemo, da smo sposobni domačo naravo raziskati sami. Lobanja kune (dokazni primerek), opremljena z ustrezno etiketo, je osnova za proučevanje kun na ozemlju SR Slovenije. Po krvnem sledu ■.. (Nadaljevanje) Janez Pernat Če je goščava, v katero odskoči obstreljena divjad, pregosta in če na sledu ni krvi, je nujno potrebna pomoč krvosledcev, pa čeprav je sled kratek. Srnjak, izsleden v lovišču LD Rakovnik. Foto Janez Pernat Lovce-strelce, ki zastavijo določeno območje, moramo opozoriti tudi na to, da med iskanjem ne smejo streljati na nobeno zdravo divjad, niti samo zaradi zabave, ker s tem motijo tako vodnika kot psa in ju zavajajo pri delu. Opozoriti jih moramo tudi na to, da takrat, ko sledimo ranjeno divjad, ne sme nihče — ne vodnik, še manj pa drugi lovci, ki vodnika spremljajo — nositi puške nabite! Naboji naj bodo pri repetirkah v nabojniku ali na najbolj priročnem mestu, nikoli pa v cevi, čeprav puška ni napeta. Sam sem doživel nesrečen primer, ki pa se je na vso srečo končal brez posledic. Prepričan sem bil, da je popolnoma varno, če imam v repetirki mauser naboj v cevi in puška ni napeta. To mojo gotovost pa bi lovski prijatelj France, ki me je spremljal po sledu, skoraj plačal z življenjem. Sledila sva obstreljeno jelenje tele na bolj kamnitem k raške m svetu; na neki vzpetini mi je spodrsnilo in sem sedel na »zadnjo plat«. Puška, ki sem jo nosil na hrbtu, obešeno čez rame, je pri tem z udarno iglo udarila na kamen. To je bilo dovolj, da je za mojim hrbtom počilo. Takoj sem vprašal Franceta, na kaj je streljal, pa mi je odvrnil: »Saj nisem jaz, ti si!« Ko sem vzel puško z ramena in potegnil zaklep, je iz cevi padel prazen tulec. Skoraj me je kap! Francetu takrat nisem povedal, danes pa lahko povem, da so se mi začela tresti kolena in so mi po vsem telesu zagomazeli mravljinci, ko sem pomislil na to, kaj bi se zgodilo, če bi padel bolj nazaj — na hrbet — in bi bila puškina cev obrnjena postrani nazaj! V Slovenskem lovskem priročniku sem bral na strani 469 v tretjem odstavku, ki opisuje varnost lovske puške: »Najvarnejše so puške, ki so nabite — z nabojem v cevi — pa nenapete!« Iz lastnih izkušenj pa pravim: »Najvarnejše so tiste puške, ki niso nabite in nimajo naboja v cevi!« Ravnajmo tako, če hočemo, da bomo pri našem težkem in odgovornem delu še nekaj časa mirno živeli. Vem, da bo marsikdo rekel: »Saj ta je živ norec! Iskati obstreljenega divjega prašiča ali medveda s prazno puško!« Res sta oba zelo na- padalna, pa naj gre za mladiča ali starino, zato moramo biti nadvse previdni; iskanje moramo urediti tako, da do presenečenj ne more priti. Sicer pa nam, če nas ta žival nenadoma napade, tudi nabita puška, ki jo imamo obešeno čez ramo, ne pomaga veliko. Preden jo snamemo in pripravimo na strel, je že po nas! Zato skušajmo že na samem nastrelu ugotoviti, ali bomo iskali že mrtvo divjad ali pa jo bo morda treba še goniti. Če bo potrebna gonja, potem bosta tako obstreljeni divji prašič kot medved ostala po vsej verjetnosti v kaki goščavi, zato psa pred goščavo sprčimo s slednega jermena in ga pustimo, da gre sam naprej v goščavo (najbolje je, da imamo za to delo dva psa) ali pa goščavo zastavimo z lovci in spustimo vanjo goniče, da ranjeno divjad dvignejo in spravijo na plan. Z enim samim psom, in to še na slednem jermenu, se nikar ne odpravljajte v goščavo za obstreljenim prašičem ali medvedom! Mislimo na to, da nas še ozimec napade — to sem že doživel! Če se zbere ob nastrelu več lovcev, jih skušajmo razpostaviti na dvignjena mesta ali preže, saj imajo tako precej več možnosti, da slišijo, v katero smer zavije gonja in tudi vsa druga znamenja, ki jih daje vodnik. Tudi možnost, da prestrežejo obstreljeno divjad, ki se umika pred psom, je tako večja. Pri tem morajo najbolj paziti na smer vetra, saj se ranjena divjad izredno rada umika proti vetru, ker tako laže sproti spoznava nevarnosti, ki ji pretijo. Prav tako morajo vedeti, da se ranjena žival v stiski umika pred psom po hribu navzdol, ne glede na to, kam je zadeta, tudi če ima na primer prestreljeno prednjo nogo. Jelenjad s prestreljeno nogo pred psom zelo rada zapusti goščavo in se umika čez poseke, čistine ali po gozdu z visokim drevjem. Obstreljeni divji prašič se zelo rad premakne iz ene goščave v drugo, zato je treba prehode zastaviti. Vse to naj lovci-strelci upoštevajo, ko se postavljajo na določena mesta. Na nastrel in po sledu nas spremlja navadno samo en lovec-pomočnik, in to tisti, ki ga tako delo veseli in privlači in je dovolj fizično vzdržljiv, da ne bo omagal, preden iskanje ni končano. Predvsem pa mora seveda zelo dobro poznati celo lovišče. Le tak pomočnik nam bo lahko res pomagal, da bo iskanje potekalo hitreje in bolj tekoče; označeval bo sled in kri, vse sumljive znake, ki jih najdemo po sledu, bolj natančno pa bo lahko pregledal tudi ležišča. Poleg tega ga lahko koristno uporabimo pri premagovanju zaprek, za zvezo z drugimi lovci in za vodenje drugega psa, če ga imamo. Ko smo vse to opravili, odložimo psa kakih 10 m pred nastrelom in nastrel preiščemo tako, kot sem že opisal. Vendar po možnosti ne začnimo iskati prej, preden ne ugotovimo, kam naj bi krogla žival zadela. Če pes nato ne more najti sleda naprej, se vrnemo do zadnje krvi; če ga še vedno ne najde, se popolnoma mirno vrnemo na nastrel in ga še enkrat temeljito pregledamo. Šele nato se odločimo, kako bomo ukrepali naprej. Nikakor pa ne smemo odnehati, dokler nismo tako rekoč popolnoma prepričani, da ne bomo mogli živali izslediti in dokler nismo naredili vsega, kar je v naši moči, pa čeprav se lovcu-strelcu ne da več. V takem primeru pošljemo lovca-strelca domov in sami v miru nadaljujemo delo. Če na nastrelu nismo našli ničesar, 10 m pred nastrelom odvežemo psu ves sledni jermen s prigovarjanjem »ranjeno išči naprej«. Tako napravimo tudi v primeru, če na nastrelu kaj najdemo. Tu pa navadno napravimo napako; na nastrel pridemo navadno razburjeni in damo psu samo dva metra jermena, kot bi mu hoteli sami pokazati nastrel V slabi uri in pol nama je uspelo izslediti in zaustaviti srnjaka s prestreljeno nogo tik nad zapestnim sklepom, čeprav je od strela minilo že več kot 40 ur! (Srnjak iz lovišča LD Struge). Foto J. Pernat in mu nakazati, v katero smer je divjad pobegnila. Ne samo na nastrelu, tudi po vsem sledu in v vseh okoliščinah zahteva delo s slednim jermenom od vodnika veliko tankočutnosti in izkušenosti, saj predstavlja jermen povezavo med vodnikom in psom in lahko odločilno vpliva na potek iskanja! Po jermenu natančno vidimo, ali je pes še močno na sledu ali postaja negotov in mu delovna vnema pojenjuje. Dolžina Če ne »rinemo« brezglavo — in po vsej sili takoj po strelu — za obstreljeno divjadjo (pa še celo ponoči, kar se največkrat dogaja), bo žival kmalu legla in v miru, brez strahu izkrvavela ali pa se ji bo rana še bolj razbolela — iskanje bo veliko lažje in uspešnejše. Iz GL »Ljubljanski vrh«. Foto Janez Pernat jermena daje psu svobodo gibanja, ki jo potrebuje, da lahko sam najde tako nastrel kot po sledu naprej, da lahko izdela vse vijuge, kljuke in povratne sledove. Če nima pes na voljo dolgega jermena, mu ne bi mogli slediti, posebno v bolj gostih sestojih ne. Seveda pa to ne pomeni, da moramo vedno viseti na koncu jermena. Vsaj dva do tri metre ga moramo vedno imeti v rezervi, da bo iskanje potekalo bolj tekoče, brez večjega potezanja in ustavljanja, kar lahko preobčutljivega psa pri delu zelo moti. V gostejših sestojih trije metri komaj zadostujejo, ker moramo jermen preprijemati. Če pes iz kakršnegakoli vzroka skoči ali potegne, nam bo jermena v roki zagotovo zmanjkalo, če ga držimo že na koncu in če je ta povrh še moker. Pes se bo počutil, kot če bi ga odpeli. Povelje »počakaj« ali »stoj« pa nanj ne deluje dobro. To se nam posebno rado pripeti v goščavi, ko psa ne vidimo pa tudi jermen zelo slabo, zato ga ne moremo hitro p rep ri jeti in gonja se začne z jermenom vred! To pa je za vodnika najbolj neprijetno, kar se mu lahko zgodi. Tudi meni se je to že pripetilo, kot sem že opisal, in vsak, ki se mu bo to zgodilo, se bo vedno bal držati jermen na koncu! Vozla ali zanke na koncu jermena, ki bi preprečil, da bi se nam jermen izmuznil, ne priporočam, ker se neprestano zatika za veje, korenine in druge zapreke in tako po nepotrebnem moti in ustavlja psa. Raje imejmo vedno kos jermena v rezervi! Vrnimo se nazaj k nastrelu. Pravilno voden pes na dolgem slednem jermenu bo sam, brez našega vpliva, zelo dobro preiskal nastrel in nam vse znake zadetka — dlako, tolščo, kri in druge — pokazal. Za to ga nagradimo s pohvalo in prigovarjanjem »pokaži, kaj si našel« in »tako si priden«. Ko si ves nastrel dobro ogledamo, mu prigovarjamo »ranjeno išči naprej«. Vedno ne bo takoj našel pravega sleda, zlasti, če je lovec streljal na divjad v tropu. Pes bo v vijugah in krogih krožil, kar lahko traja kar nekaj časa, preden v množici sledov najde pravi sled obstreljene divjadi. Pustimo ga, da po možnosti sam najde ta sled. To mu bo uspelo brez večjih težav, če je zadeta žival že na samem nastrelu ali takoj zatem začela krvaveti. Teže pa bo takrat, kadar je žival zadeta tako, da ni izstopne rane, vstopna pa je zamašena s tolščo ali s čim drugim. Če je lovec streljal na žival z visoke preže, pa je lahko vstopna rana tako visoko, da kri iz rane ne odteka navzven, ampak v prsno ali trebušno votlino. Precej pogosto se bomo kot vodniki srečevali s takimi primeri, da nas bodo poklicali na pomoč, ko bo na nastrelu zelo malo vidnih znakov — ali pa sploh nobenega — da je žival zadeta, po sledu pa nobene krvi. Pri divjadi, ki takoj krvavi, je delo za pasji nos lažje, saj ga dah krvi takoj vodi, medtem ko je delo pri divjadi, ki ne krvavi, za psa veliko težje, saj mora slediti samo po individualnem dahu divjadi. Po kolikem času nastopi dah ranjene divjadi, ne vem, vendar mislim, da ne takoj, ko krogla žival zadene. Verjetno preteče nekaj časa, preden žival začuti in spozna, da je ranjena. Tudi če to traja samo nekaj sekund, lahko divjad medtem preteče že precejšen kos poti stran od nastrela. Tudi rana mora biti verjetno dovolj velika. Najbrž divjad ne »zboli« po vsakem oplaznem strelu in pri takih strelih po vsej verjetnosti tudi pes ne dobi na sledu daha ranjene divjadi. Zato lahko domnevamo, da sledi pes pri zadeti divjadi, ki ni začela krvaveti že na nastrelu, samo individualni dah te živali, ki je nekoliko močnejši zaradi strahu, morda zaradi prvih bolečin, in samo po tem loči tak sled od sleda zdrave divjadi. To domnevo mi potrjujejo tudi izkušnje, saj mi pes posebno na sledeh brez krvi na začetku dela dosti manj temperamentno. Temperament se stopnjuje, ko se pes nekako po 100 do 150 m »vsesa« v sled. Od tod postaja verjetno dah ranjene živali vse močnejši in prevladujoč. Temu dahu je pravilno šolan in voden pes sposoben potem slediti ure in ure daleč — dokler živali ne izsledi, pa čeprav ni na sledu niti kaplje krvi več. Kri od nastrela naprej pomaga pravzaprav bolj vodniku za nadzorovanje psa, ali je še na pravem sledu, kot pa psu za sledenje. Pes, ki smo ga vadili tudi po sledeh zdrave divjadi in se je pri tem naučil, da zna ločevati te tako majhne razlike med eno in drugo živaljo iste vrste, bo veliko hitreje premagal te začetne težave (če je lovec streljal na žival v tropu in še ni nastopil dah ranjene divjadi) kot pes, ki pozna samo umetne in naravne krvne sledove. Vsak vodnik mora poznati te težave pri sledovih brez krvi in ko na sledu še ni daha ranjene živali, zato ne smemo postati nestrpni in celo živčni, če delo od nastrela ne napreduje takoj. Zelo pozorno in kritično moramo opazovati vedenje psa. Vsak najmanjši dokaz, da smo na sledu ranjene divjadi, ima lahko v tej začetni fazi odločilen pomen. Če postaja pes čedalje bolj vnet in zainteresiran za sled, potem smo lahko prepričani, da je to sled ranjene divjadi. In narobe, če pes sledi 300 do 400 m brez pravega zanimanja in v tem času ne najdemo nobenega znamenja, ki bi nam potrdilo, da smo na pravem sledu, če nas načenja dvom — še posebno, če je pes mlad in brez pravih izkušenj — je bolje, da delo prekinemo. Mesto, do koder smo prišli, si dobro zaznamujemo in se mirno vrnemo na nastrel ter začnemo znova, da se prepričamo, ali bo pes poprijel isti sled in nas spet pripeljal do mesta, ki smo si ga označili, ali pa bo krenil v drugo smer. Zavedati se moramo, da je vsak pes, tudi najbolj nadarjen in najbolj izkušen, samo živo bitje, ki se lahko zmoti ali pa se pusti zavesti, zato nas ne sme zavajati zelo razširjeno mnenje nekaterih vodnikov, da ima pes vedno prav. Velikokrat ima, vendar pa ne vedno! To delo zahteva dva. Na eni strani razumnega psa z odličnim nosom, na drugi pa inteligentnega vodnika z veliko mero tankočutnosti in izkušenj. Med obema je sledni jermen, ki ju povezuje in jima služi za sporazumevanje. Zadnji dan septembra me je zjutraj poklical lovec Blaž in mi sporočil, da imajo v lovišču »Žitna gora« obstreljenega jelena, na katerega je prejšnji večer streljal lovski gost Stane. Jelen je zadetek nakazal, vendar na nastrelu na travniku niso našli ničesar, po čemer bi lahko sklepali, da je žival zadeta. Šele po dobrih 50 m so našli v goz- du prvo kapljo krvi. Zjutraj so poskusili iskati sami z brak-jazbečarko, vendar neuspešno, ker je po 150 m zmanjkalo krvi. Ob pol desetih dopoldne smo bili na nastrelu — lovski čuvaj Cveto, lovec Stane in jaz s svojima psoma. Cveto mi je povedal, da je jelen ob strelu stal nekoliko postrani — obrnjen stran od strelca — in da ga je strelec zadel v levo stran, po vsej verjetnosti v prvo levo nogo ali nizko v prsi. Še enkrat smo si ogledali nastrel, na katerem v bolj visoki zeleni travi tudi sam nisem našel ničesar (morda nastrel ni bil prav tam, kamor je pokazal Cveto), zato sem se odločil, da dam oba psa na domnevni nastrel. Džoni je iskal brez jermena, Capi pa na slednem jermenu za njim. Po nekaj metrih sta že oba »lizala« nastrel, ki ga je zjutraj naredila psica s svojim urinom (zato ju pravi nastrel ni zanimal). Kljub temu sta kmalu zavila po sledu v gozd, kjer smo našli prvo kapljo krvi. Stane, ki sem ga določil za označevanje sleda, je kri takoj zaznamoval s »paloma« papirjem. Po 150 m je krvi zmanjkalo, psa pa sta kljub temu dobro napredovala. Zdaj smo sled, na katerem ni bilo več krvi, označevali tako, da je Stane vsakih 10 do 15 m vrgel na tla košček papirja, tu in tam pa ga je obesil še na vejo kak meter od tal, da bi tako laže našli to mesto, če bi se bilo treba vrniti na zadnjo kri, in tudi zato, da bi videli, ali bi pes tudi drugič izdeloval isti sled. Še dobrih 500 m smo hodili po sledu brez krvi. Na nekem mestu je jelen dobro namučil Capija, preden mu je uspelo rešiti zamotane »štrene« in je našel pravo nadaljevanje. Kmalu po tistem sem našel kapljico krvi, po dobrem kilometru pa še ležišče. Na ležišču je bila kri bolj na koncu elipse; po tem sem sklepal, da jelen krvavi iz prednje ali zadnje noge ali pa iz prvega dela prsnice (če na zemlji ni videti odtisov zapestnih sklepov živali, je težko ugotoviti, v katero smer je bila žival na ležišču obrnjena). Ležišče smo označili z belim in rdečim papirjem. Krvi ni bilo veliko, ležišče pa je bilo hladno (to preizkusimo tako, da s hrbtno stranjo dlani potipamo najprej ležišče, nato pa okolico ležišča in tako ugotovimo, ali je med obema mestoma zaznavna temperaturna razlika). Torej se jelen ni dvignil zaradi nas, temveč že ponoči. Tudi psa nista kazala, da bi bil jelen kje pred nami, zato smo nadaljevali na slednem jermenu. Tu in tam smo še našli po kapljico krvi, pa spet nič in ponovno ležišče. Tudi to ležišče je bilo hladno in na njem malo krvi. Kljub temu me je Cveto nagovarjal, naj Capija sprčim, češ, saj je jelen blizu pred nami. »Vem, da je pred nami,« sem mu odvrnil, »samo to ležišče je lahko zapustil o polnoči ali še prej, zdaj pa je ura enajst dopoldne, to se pravi, da ima precejšnjo prednost!« Čez nekaj časa smo prišli do tretjega ležišča in na njem spet našli kapljice krvi. Borih 15 m pod tem je bilo spet ležišče in tudi na tem kaplja krvi. V bližini tega ležišča je bilo še nekaj drugih ležišč brez krvi. Capi je bil ves napet. Stane je hitro označil obe ležišči in že smo šli naprej, vendar po sledu nismo našli niti kapljice krvi več. Videli smo sveži sled jelenjadi, ni pa bilo krvi, ki bi nam potrdila, da je tod hodil tudi ranjeni jelen. Ker je Cveto še vedno vztrajal, da je jelen pred nami, me je po kakih 400 m sleda le pregovoril in sprčil sem Capija, Džonija pa oprčil na sledni jermen, čeprav nisem bil prepričan, da hodimo po pravem sledu. In tako sem napravil napako! Capi mi je naglo izginil izpred oči in za robom glasno pognal. Džoni me je vodil po sledu za Capijem. Nenadoma smo zaslišali, da se gonja vrača proti nam. Cvetu sem naročil, naj steče na greben, da bi videl, kaj Capi goni. Kmalu je poročal: »Vidim štiri košute, ne vidim pa, ali je jelen med njimi!« Saj sem vedel, da nismo na pravem sledu in da je jelen s spodnjega ležišča gotovo napravil povraten sled! Sledili smo košute, ki so pred nami odskočile s spodnjih ležišč v drugo smer. Hitro sem poklical Capija, ki je medtem spoznal, da košute niso tisto, kar mora iskati in se je že sam vračal, česar v nasprotnem primeru ne bi naredil. Na vso srečo je bila gonja kratka, zato se ni preveč utrudil. Znova sem ga pripel na sledni jermen in po naših »paloma« oznakah smo se vrnili do zadnjega ležišča, da bi tam ugotovili, v katero smer je zavil ranjeni jelen. Spet so se »bele markacije« izkazale za nenadomestljivo pomoč. Brez njih bi zelo težko še enkrat našli zadnje ležišče, saj smo se od njega oddaljili že dobrih 600 m. Teren pa si je tako podoben (vrtača vrtači, leskov grm grmu), da se je težko orientirati. Morali bi še enkrat na nastrel in ves sled do tja ponoviti, za kar bi porabili dodatni dve uri. Tako pa smo bili v 15 minutah tam, kjer sta plapolali naši bela in rdeča »zastava« — znamenje, da je tam ležišče s krvjo. Sled smo začeli ponovno izdelovati okrog 25 m pred ležiščem, tako da je Capi prišel na ležišče po sledu. In res je Capi znova poprijel sled in me pri- peljal na prvo ležišče, s tega pa na drugo, ki je bilo še niže. Šele zdaj, ko sem mirno bolj natančno pregledal spodnje ležišče, sem ugotovil, da jelen na tem ležišču ni ležal — bilo je staro ležišče. Na njem se je samo ustavil in pri tem mu je na tla kanila kaplja krvi. Ko je Capi ležišče dodobra ovohal, tokrat ni zavil proti niže ležečim ležiščem košut, ampak se je obrnil in odšel po povratnem sledu nazaj na gornje ležišče, na katerem je prej ležal jelen. To pomeni, da se je jelen vrnil k svojemu tropu košut, čeprav je bil težko ranjen. Ko so košute pred nami odskočile, ni stekel za njimi, temveč prek grebena v drugo smer. Verjetno je začutil, da ne more bežati tako hitro kot košute, zato se je ločil od njih. Ker od zadnjega (gornjega) ležišča naprej ni bilo več krvi, sem naročil Stanetu in Cvetu, naj me čakata pri ležišču, dokler jima ne sporočim, da sem spet našel kri. Že po dobrih 150 m sem našel kapljo krvi — torej smo na pravem sledu! Poklical sem ju, naj prideta za menoj. Kri smo označili, nato pa sta oba spet počakala pri označeni krvi. Kmalu sem naletel na novo kapljo krvi. Tokrat je pri njej počakal le Cveto, Stane pa je odšel z menoj, da bi označeval sled. Medtem ko sva sledila še nekaj 100 metrov in smo našli nekaj kapljic krvi, je postajal Capi čedalje bolj napet. To je bil zame dober znak, da je jelen verjetno blizu pred nami. Odločil sem se in Capija spet sprčil, Džonija pa privezal na sledni jermen. Želel sem se prepričati, ali se jelen morda ne umika pred nami (če bi se, bi ga lahko na slednem jermenu sledili ure in ure, preden bi omagal in nas počakal, ali pa nas sploh ne bi). Capi je zavil proti dolini in izgi- nil, zato smo počakali tam, kjer smo bili, da bi slišali, kaj se bo zgodilo. Kmalu se je Capi oglasil — na mestu. Kaj to pomeni? Je jelen mrtev, da ni odskočil pred psom? Ali je tako težko ranjen, da ne more več naprej in je psa kar počakal? Do tedaj še nisem naletel na primer, da bi se jelen pred nami umaknil, potem pa psa počakal na mestu, ne da bi ga bilo treba vsaj nekaj metrov goniti. To so za vsakega vodnika tisti najtežji trenutki, ko ne veš, kaj bi napravil, da bi bilo najbolj prav. Tudi Džoni je zaslišal, da Capi laja na mestu — to torej pomeni, da nekaj ima, zato je postal živčen in je že kar na jermenu zalajal. Ko človek misli in upa, da bo naredil najpametneje, ponavadi naredi največjo neumnost. Tako sem jo tudi jaz! Da bi se laže približal jelenu in bi, če bi bilo treba, izstrelil usmrtilni strel, in v upanju, da bosta dva psa jelena še bolje držala na mestu, sem sprčil še Džonija. Vendar sem se grdo prevaral! Komaj je Džoni pritekel do jelena in ga napadel, jo je jelen pobrisal s prizorišča. Gonja se je tako šele začela. Nič ni pomagalo, da sem se počil z dlanjo po čelu in si rekel: »Osel stari, kaj si naredil!« Jelen in oba psa so se bolj in bolj oddaljevali in kmalu jih s Stanetom nisva več slišala. Ni nama preostalo nič drugega kot steči v smeri gonje; če pa -bova živali še slišala in našla, je bilo drugo vprašanje. Cveto je medtem še vedno čakal tam, kjer sva ga pustila, ker je vse potekalo s tako filmsko naglico in s takimi preobrati, da ga še poklicati nisva utegnila. Upala sva, da bo slišal psa, ki gonita in bo prišel za nama sam, vendar ga ni bilo. Med tekom v smeri proti vasi sva se Po 6 urah sledenja se je jelen, ki je imel prestreljeno zadnjo levo nogo tik nad skočnim sklepom, zatekel v kalužo, da bi se uspešneje branil pred napadi psa, ki mu je sledil. Foto J. Pernat od časa do časa ustavila in prisluhnila, ali je od kod slišati lajež. Po dobrem kilometru in pol teka se nama je zazdelo, da naprej od vasi slišiva pasji lajež na mestu. Zato sem hitro stekel naprej, kolikor so me noge še nesle (Stane je omagal in zaostal). Ko sem tekel mimo lovske koče, sem že razločno slišal, kako okoli 500 m niže oba psa lajata na mestu. Zadnjih 100 m sem se počasi približeval goščavi, v kateri naj bi bil jelen. Pri tem sem zagledal Džonija, ki je pritekel iz goščave in ne da bi me videl stekel proti cesti v vas. Pomislil sem, da me gre verjetno iskat, ker je postal žejen, saj smo bili že skoraj tri ure na sledu, sonce pa je neusmiljeno pripekalo. Dva kilometra gonje in več kot pol ure lajanja na mestu, preden sem jih dohitel, ga je verjetno dotolklo, da brez vode ni več zdržal. Ker sem se bal, da bom jelena pregnal, ga nisem mogel poklicati. Tako je odšel Džoni v vas, jaz pa sem se napotil proti jelenu, ki ga je Capi še vedno držal na mestu. Iskal sem ga z očmi in ga zagledal skozi vrzel v leskovem grmu. Bil sem oddaljen dobrih 50 m; pomeril sem kar brez naslona (stal sem na pašniku, zato ga v bližini ni bilo, naprej pa si nisem upal stopiti, da jelena ne bi pregnal). Ko sem ustrelil, je jelen odskočil — namesto jelena sem zadel leskovo vejo. Ko je odskočil, sem opazil, da mu binglja zadnja leva noga nad skočnim sklepom. Torej ni zadet ne v prvo nogo ne v prsnico, ampak ima prebito golenico — piščal! Capi je seveda takoj skočil za njim. Ker sem ostal sam (Cveto, Stane in Džoni so bili v vasi, Capi pa se je pognal za jelenom), sem moral vsaj Capija dobiti nazaj. Hitro sem ustrelil trikrat v zrak, da bi psa premotil in bi mislil, da imam tu še enega jelena že na tleh in bi se iz ljubosumnosti, ker ni za njim Džonija, in iz radovednosti vrnil. In res mi je uspelo. Capi se je vračal, da bi videl, kaj se dogaja. Hitro sem ga pripel na sledni jermen, preden je utegnil ugotoviti, da sem ga potegnil in mi zato ponovno pobrisati za jelenom. Radovednost je prignala tudi oba lovca in Džonija iz vasi. Prvi je prišel Cveto, nato Stane in naposled še Džoni, ki se je medtem izdatno odžejal pri prvi hiši (ženica, ki mu je dala vode, mi je pozneje povedala, da se je komaj napil, tako je bil žejen). Ker sem po vsem tem pričakoval, da bomo še dolgo iskali, sem se moral tudi sam vrniti v vas, da bi si dopolnil zaloge vode in se tudi sam odžejal. Preden smo se ob enih popoldne odpravili v vas, smo izdelali še 300 m sleda in ga dobro označili s »paloma« papirjem. Po dobre pol ure smo bili že spet na sledu, in to v novi zasedbi; Cveta je zamenjal lovski čuvaj Stane. Po dveh kilometrih sledenja smo prišli na poseko, poraščeno z nizkim grmovjem. Do sem je bilo nekaj krvi, tako da smo psa lahko nadzorovali, tu pa je je bilo naenkrat konec. Ne na levo ne na desno ne naprej — nobene kapljice več! Capi se je vrtel in iskal izhod, ker pa je bil že več kot štiri ure na sledu, je bil tudi on že dodobra utrujen. Zato sem mu pomagal. Ko sem dobro pregledal zadnjo najdeno kri, sem opazil, da je levi in desni grm na steči ni krvav (prej je bila kri samo na levi strani). Torej se je jelen tu obrnil in napravil povraten sled! Ko sem Capiju to pokazal, je takoj potegnil nazaj po sledu in po dobrih 80 m zavil v levo čez poseko do goščave iz smrečic, kjer je vse smrdelo po divjih prašičih. Samo tega se je še manjkalo! Krvi v smrečicah ni bilo nobene — povrh pa še prašiči! In ura je že štiri popoldne! Še dobri dve uri in zmračilo se bo, mi pa še vedno nimamo jelena! Medtem nas je Capi lepo pripeljal mimo vseh zapeljevalnih sledov iz smrečja v visok gozd, kjer smo našli kri, potegnjeno po suhi veji, ki je ležala na tleh. Od tod je vodil sled naravnost v kalužo, polno rumenega blata, pomešanega z vodo. Tu se je jelen okalužal in nadaljeval pot po drugi poseki, naredil še enkrat povraten sled in zavil v visok gozd. Ker je bil Capi čedalje bolj napet, sem menil, da jelen najbrž ni daleč pred nami in da se umika. Zato sem se odločil, da znova pošljem Capija, naj ga ustavi. Džonija sem pripel na sledni jermen, Capija pa spustil za jelenom. Ni bilo treba dolgo čakati, da se je Capi oglasil in to spet na mestu. Tokrat nisem več napravil napake kot dopoldne, ko sem spustil še Džonija. Džonija sem obdržal na jermenu in počakal. Lovskega čuvaja Staneta (ki ima največ izkušenj in mu zaupam) sem poslal k ustavljenemu jelenu, da bi ga usmrtil. Capi je medtem še vedno lajal na mestu. Čez nekaj minut je počil strel. Takoj zatem je Capi znova pognal; se pravi, da je tudi Stane zgrešil. Videti je bilo, kot bi se vse zarotilo proti nam. Capi je gonil jelena dobrih 700 m in že spet lajal na mestu. »Stane, poskusi še enkrat!« sem mu zaklical. Čez kakih deset minut je znova počilo in Capi je utihnil. Kaj je tokrat? Se nam je naposled le posrečilo? Ko smo pritekli do prizorišča še mi trije, Stane, Džoni in jaz, je jelen ležal mrtev sredi kaluže, v kateri se mu zaradi globokega blata in vode Capi ni mogel več približati. Kaj vse naredi obstreljena žival, samo da bi se otresla zasledovalca! Od pol desetih, ko smo začeli iskati, pa do pol petih popoldne, ko smo delo uspešno končali, smo doživeli toliko presenečenj in dogodivščin, da jih človek tu na kratko težko vse opiše. (Se nadaljuje) Vprašanje uredništvu Kaj meni lovec o odkupnih cenah uplenjene divjadi K temu pisanju sta me spodbudili »obvestili«, objavljeni v Lovcu št. 5 in 718, na straneh 757 in 245, ki člane lovske organizacije seznanjata z najnižjimi odkupnimi cenami za meso uplenjene divjadi, če ga odkupi član LD. Za kaj pravzaprav gre? Dolga je bila prehojena pot, ki nas je, združene v LZS, pripeljala do take stopnje organizacije, kot jo imamo danes; temelji na socialističnih samoupravnih odnosih, njen osnovni cilj je gojitev in ohranitev divjadi in narave, osnovno načelo pa je prostovoljno članstvo. Na to smo lahko upravičeno ponosni! In prav te značilnosti lovske organizacije so našemu članstvu dodobra izoblikovale zavest, da s svojim prostovoljnim delom in udejstvovanjem opravlja družbeno koristno delo, ki ima poleg čisto osebnega rekreativnega pomena tudi velik gospodarski pomen, posebno še, odkar smo se tako intenzivno usmerili v izvoz mesa divjadi. Zato mi verjetno ni treba razlagati, kaj vse mora poleg lova prostovoljno opraviti zaveden član v dobro organizirani LD. Kot že rečeno, naš osnovni cilj je gojitev divjadi, to pa pomeni, da ima lov šele sekundarni pomen. Tem ciljem so podrejeni tudi interni statuti in pravita vseh LD v LZS, zato verjetno tudi ni LD, ki ne bi imela določila o najnižjem številu delovnih ur, ki jih mora vsak član opraviti v tekočem lovskem letu. Za kršitelje tega določila so seveda predvidene sankcije, za tiste pa, ki iz entuziazma in ljubezni do divjadi in narave opravijo več dela, kot je določeno s statutom, pa ponavadi ni nobenega primernega načina za nagraditev. In prav takim vzornim članom so mnoge LD donedavna (dokler so lahko same odločale) izkazale pozornost in hvaležnost tako, da so jim omogočile odkup mesa uplenjene divjadi (največkrat eno uplenjeno žival-srnjad na leto) po nekaj nižjih cenah od odkupnih cen DO odkupo-valk, ki divjačino izvažajo. Taka drobna pozornost in če hočete »izguba dobička« pa se je LD in širši skupnosti praviloma bogato obrestovala, saj je tak lovec pb izkazanem priznanju navadno še več in še bolje delal in pri tem marsikoga povlekel za seboj. Z v začetku pisma omenjenima obvestiloma pa so naenkrat LD odvzete vse možnosti samoodločanja, kar je verjetno v nasprotju s temeljnim načelom samoupravljanja. Verjetno mi boste natrosili dokazov o nasprotnem, a kanček zaupanja v zrelost članstva LD in njihovih vodstev je treba imeti tudi pri tej zadevi. Mislim, da nihče noče družbi ničesar vzeti! Poglejmo omenjeni »obvestili«, oz. konkretneje cenika, tudi iz drugega zornega kota, to je iz zornega kota vsesplošnih družbenih naporov v boju proti inflaciji, ki nas duši že na vseh koncih in krajih. Že majski cenik minimalnih odkupnih cen (če se tu omejim le na srnjad kot najpogostejšo divjad, primerno za od- kup mesa) je izredno zasoljen. Že takratna cena 260 din za kg (iztrebljene divjadi v koži in z glavo) je bila enaka oz. je presegala odkupno ceno telet žive teže in je bila višja od povprečne cene govejega mesa v mesnicah. Primerjava verjetno ne kaže najbolj pametnega razmerja! Sprašujem se, kje je tu še kakšna logika? Kljub vsemu, le kaj smo lovci vložili v lovišča, da si upamo postavljati višje cene od cen za živino, za katero mora kmet storiti vse kaj drugega kot lovec za divjad, preden pride njeno meso na krožnik! Sprašujem se tudi, koliko družin slovenskih lovcev, katerih večina je delavcev in kmetov z vsak dan nižjimi dohodki, bo lahko sploh še uživalo ob slastni divjačini? In komaj smo se nekako sprijaznili s Na paši Foto J. Papež, Diana prvim »obvestilom« (oziroma smo nanj že pozabili), že ste nas proti vsem pričakovanjem osrečili z drugim, v ju-lijsko-avgustovski številki, ki se od prvega razlikuje le po tem, da prinaša 30 % višje cene mesa srnjadi in po tem, da so objavljene tudi cene za drugo divjad. Tovariši, ali se vam ne zdi, da se tudi lovska organizacija na vse krip-Ije trudi, da bi dodala svoj potoček povodnji inflacije? Ob vsem tem pa je najbolj absurdno to, da imajo DO odkupovalke (vsaj DO na našem območju!) nižje akontacijske cene za odkupljeno srnjad od objavljenih v drugem »obvestilu«, saj nam plačujejo »le« 280 din za kg iztrebljene srnjadi. Ob vsem tem pa moramo upoštevati, da je to cena, ki je dosežena z izjemno donosnim izvozom in ob kateri si vsi, ki so vključeni v to prodajno verigo, zagotovijo še del dobička zase! In ne nazadnje se sprašujem, zakaj naj bi slovenski lovec, ki je prvič v vsej naši burni zgodovini tudi resnični gospodar in gojitelj divjadi, plačeval njeno meso dražje od tujca, ki mu isto meso prinesejo na mizo? No, da se kdo le ne bi prehitro sprijaznil s temi cenami, je v »obvestilu« še dodano, da je cenik le začasen, kaj mu bo sledilo, si pa lahko predstavljamo! Kako si bodo posamezne LD in posamezni lovci pomagali, da bi nekako nevtralizirali take cene, si kaj lahko predstavljamo — povečale se bodo tako imenovane »odstrelnine« za oddano divjad, verjetno se bodo izplačevati tudi stroški transporta do odkupnih mest (vsem bencinskim zagatam navkljub), nižje bodo prikazane teže divjadi, ki jo bodo lovci le odkupili, verjetno pa se bo razmahnil tudi divji lov. Posledice vsega tega pa bo nosila naša divjad, splošna ljudska imovina in okras narave, na katerega smo upravičeno lahko ponosni. Strinjam se, da je taka vizija sicer črnogleda, vendar je v danih razmerah realna. Ker sem slišal podobne misli tudi pri drugih lovskih tovariših, prepričan pa sem, da na tak način razmišlja tudi velik del slovenske lovske javnosti, prosim, da to pismo po možnosti objavite v Lovcu (in to v celoti!) in seveda, da napišete tudi ustrezno obrazložitev in utemeljitev vaših ukrepov, seveda s primerno analizo dejavnikov, ki so narekovali postavitev tako nerazumnih cen za člane LD. Mitja Rebec, LD »Gaberk« Divača Odgovor: Čemu toliko besed, sklicevanja na samoupravo, prostovoljnost in zavest. Mar vse to z namenom, da nekdo odščipne družbi zase nekaj več, da dobi blago oziroma dobrino bolj poceni? Naš zakon v 7. členu jasno določa, kako si pridobiš pravico do uplenjene divjadi, namreč s plačilom po dnevni tržni ceni. Zakon pri tem ne loči pridnih, požrtvovalnih, delovnih, zagnanih, površnih, lenih, vzornih in še kakšnih lovcev. Praviloma bi morali biti vsi lovci vzorni. Zakaj bi morali spodbujati vzornost lovcev s protipravnim pridobivanjem družbenih dobrin oziroma protipravnim pridobivanjem premoženjskih koristi, kar pomeni kupovanje divjadi po nižjih cenah. V lovski organizaciji odlikujemo zaslužne lovce s plaketami, odlikovanji, pohvalami in z objavo v Lovcu, zato so denarne stimulacije v nasprotju z načeli prostovoljnosti. Objave cen, ki naj bi lovce tako prizadele, imajo namen pomagati pri izvajanju 7. člena zakona. Dosti je bilo namreč dvomov, kakšna je dnevna tržna cena, če uplenjeno divjad kupi lovec. Z DO odkupovalkami smo se dogovorili, da veljajo enotne akontacijske cene za vse slovenske lovske organizacije. Odkrito se pomenimo še o tem, kakšna je teža divjadi, ki jo odkupijo lovci! Ta je po živali praviloma nižja, kot je teža oddane divjadi. V neki LD so postavili pri srnjadi za 10 kg domačo ceno 15 din po kg. Razumljivo, da so streljali in odkupovali samo živali, lažje od postavljene meje. Na leto odstrelimo v Sloveniji 32 000 glav parkljaste divjadi. Če bi hoteli uplenjeno divjad prodati vsakemu slovenskemu lovcu po nižji ceni, bi je lahko izvozili samo tretjino, saj nas je slovenskih lovcev več kot 22 000. Na glavo bi postavili vse naše poslovno-proizvodne načrte o povečanju izvoza na konvertibilno področje, kar je v tem trenutku poglavitna naloga naše družbe. Marsikoga je trda in kruta resnica stabilizacije prikrajšala za uživanje »slastnih« reči. Tako na primer otroci že nekaj časa pogrešajo čokolado in čokoladne izdelke. Tudi sam bi želel doživeti čas, ko bo naš delavec v hotelih ob morju najbolj spoštovan gost, ko bomo uvažali divjačinsko meso s konvertibilnega področja in ko bo v bogati družbi živel bogat proizvajalec. Očitek, da se lovska organizacija z zviševanjem odkupnih cen na vse kriplje trudi prispevati k povodnji inflacije, je precej čudna trditev. Do lanskega avgusta so nam odkupovalci skoraj tri leta plačevali nespremenjene odkupne cene. Oskrba z lovskim repromaterialom je bila »na psu«. 2 leti smo zapravili, da nam je kot proizvajalcem divjadi uspelo z odkupnimi organizacijami skleniti samoupravne sporazume. V večini primerov se namreč proizvajalci ne navdušujejo za sporazumevanje s prometnimi organizacijami, pri nas pa je bilo ravno narobe. Po sklenitvi sporazumov smo lovci naenkrat v središču pozornosti. Dovolj je krogelnih nabojev, kar je bilo leta in leta naš najbolj boleč problem, hladilne naprave postavijo povsod tam, kjer si lovska organizacija želi, dosegli smo pravičnejšo delitev prihodkov in imamo pravico razpolagati s polovico realiziranih deviz. Zdaj pa nam je naenkrat nekaj v napoto. Najbolj pomembna postane lovčeva ljubezen, ki gre skozi želodec. Predmet premnogih razprav so postale akontacijske cene. Pa ostanimo pri primerjavi, ki jo ponuja Mitja Rebec. Za kg živega teleta je treba zdaj plačati 350 din, meso za telečji zrezek dobiš za 454,70 din, za svinjski zrezek za 435 din, za goveji zrezek za 393 din itd. Slednjič je tudi kava draga, marsikateri zaspanec bi jo potreboval na delovnem mestu in bi že zato morala biti bolj poceni. Akontacijska cena pomeni za lovca hkrati tudi ceno, po kateri pridobi pravico do uplenjene divjadi. Delovne organizacije odkupovalke bodo ob zaključku poslovnega leta poračunale razliko po dejansko doseženih izvoznih cenah, česar lovcu ni treba. Nekatere moti tudi 15-dnevni rok za plačilo. O pismu Mitje Rebca na svetu nismo razpravljali, ker nismo imeli seje. Zato naj za konec dodam svoje mnenje. Dolgo sem bil prepričan, da je stabilizacija potrebna zaradi odplačila dolgov, slabe produktivnosti in vzrokov, ki jih poznam iz dnevnega časopisja. Ugotavljam pa, da se srečujemo tudi s pomanjkanjem moralnih norm in z nerazčiščenim pojmovanjem, kaj je družbena lastnina in kaj osebna oz. zasebna lastnina. Po sprejemu zakona o združenem delu naj bi počistili z raznimi deputati, vendar še vedno lahko beremo o poskusih, kako si nekateri pod okriljem samoupravnih odločitev poskušajo pridobiti pravico, da bi vsako leto kupili kak izdelek po nižji ceni, in to zlasti izdelke, ki jih je težko dobiti na trgu. Prenekateri razume samoupravljanje tako, da lahko sam poračuna z družbo tisto, kar naj bi dobil po družbenih normah za vloženo delo premalo. Janez Markoli, predsednik sveta za finančno-gospodarska vprašanja LZS Po lovskem svetu Gamsi na Bičkovem Filip Šabič (Vilim), direktor gozdnega gospodarstva Makarska Gorski masiv Biokovo spada v k raško območje SR Hrvatske in zavzema osrednji del dalmatinske obale od prevoja Vrulja pri Breli do Bačinskih jezer pri Kardeljevem. Zemljepisni pomen Biokova je nekoliko ožji. Posebno strmi apnenčasti grebeni Biokova se razprostirajo od Brele do Podgore in znašajo skupno 25 km. Za Velebitom je to najdaljši, za Orjenom pa najvišji gorski greben z vrhovi, ki so visoki do 1762 m. Širina tega gorskega masiva znaša od 3,5 do 10 km. Geološko^petrografska sestava tega masiva je dokaj enostavna in enotna. V nižjih legah proti morju in na nasprotni strani, ki se širi proti Imotskemu polju, je sestavljeno iz flišnih usedlin iz starejšega terciarja. Višji strmi deli pa so sestavljeni pretežno iz mezozojskih apnencev. Glede na to, da tu niso odkrili tvorb iz starejših in mlajših geoloških dob, lahko sklepamo, da stene Biokova niso nastajale v časovnem sosledju. Lahko pa trdimo, da je Biokovo nastalo v času gibanja zemeljske površine nekako v sredini terciarja, ko so se oblikovali tudi najdaljši in najvišji gorski grebeni mlajših nagubanih gorstev. Kakor druge k raške planine se tudi Biokovo ponaša s številnimi kra-škimi pojavi, npr. z vrtačami, k raškimi jamami, podori, lijaki itd. Zaradi svoje oblikovitosti, razlik v legah in višinah in križanja več podnebnih vplivov ima Biokovo zelo raznoliko in bogato rastlinje. Do danes so botaniki zabeležili tu že več kot 1000 rastlinskih vrst. Na južni strani, ki je obrnjena proti morju, je Biokovo borneje poraslo z rastlinjem. Tu so stene bolj izpostavljene vplivom temperaturnih sprememb in eroziji površinske vode, tako da so tod številni lijaki in plazovi. Zaradi poroznosti in propustnosti je Biokovo zelo revno s površinsko vodo. Izviri voda so v glavnem na primorski in zagorski strani, na stikih flišnih in lapornih slojev. Po V razmerah, ki vladajo na Biokovem, gamsi praviloma že od 3. leta dalje razvijajo roglje, ki posegajo po medaljah Foto F. Šabič celotni površini pa je, zaradi nekdaj intenzivne živinoreje in poljedelstva, postavljenih precej vodnjakov in zbiralnikov za vodo. Nekaj izvirov pa odkrijemo na primorski strani na višini 700 m nad morjem. V novejšem času so zgradili na Biokovem nekaj vodnjakov in zbiralnikov za vodo načrtno tudi za potrebe velike divjadi, ki živi na tem masivu. Na Biokovem se križajo različni podnebni vplivi. V nižjih delih in na prisojnih legah vlada sredozemsko (mediteransko) podnebje, medtem ko je na planoti masiva in na višinah nad 1000 m močan vpliv gorskega podnebja z obilnimi snežnimi padavinami. Snežna odeja je zelo debela predvsem v centralnem (osrednjem) delu, tako da debelina snežne odeje doseže tudi 1 m. Na višinah pod 1000 m pa je snežna odeja zelo tanka ali pa je sploh ni (to še posebno velja za primorsko stran). Zelo ugodne podnebne razmere, lega in prehranske ugodnosti nudijo idealne pogoje za poljedelstvo in za življenje ter gojitev velike divjadi. Zaradi intenzivnega izkoriščanja blokovskih površin za živinorejo in' poljedelstvo velike divjadi do pred nedavnim na Biokovem ni bilo. V kraških jamah na Biokovem so odkrili paleontologi ostanke (kosti) že davno izumrlih velikih živali, npr. jamskega medveda, tigra, meče-zoba, hijene, kozoroga, gamsa, jelena in še vrste drugih. V šestdesetih letih tega stoletja, ko je pričel interes za živinorejo upadati in je prebivalstvo pričelo živinorejo na Biokovem opuščati, so lovci iz Ma-karske začeli s poskusi naseljevanja Biokova z veliko divjadjo. Za pomoč so prosili tudi Inštitut za gozdarska in lovska raziskovanja v Zagrebu, ki je leta 1961 izdelal načrt (projekt) za naseljevanje velike divjadi na Biokovo. Blokovski masiv so bonitirali za gamse, muflona in srnjad. Študijo so izdelali poznani hrvaški lovski strokovnjaki kot dr. Oto Rohr in dr. Zvonko Car. Po tedanjem delu so bonitirali okoli 10 000 ha blokovske površine. V kasnejši reviziji so te osnovne površine znatno razširili, tako da imamo danes 20 000 ha površin, primernih za gojitev velike divjadi, predvsem gamsov in muflonov. Z oceno bonitetnih razmer smo prišli do ugotovitve, da sodi Biokovo v I. bonitetni razred in lahko nudi ugodne razmere za 10 osebkov velike divjadi na 100 ha lovne površine. Po izdelani študiji SLDO Makarska na čelu z Ivom Srzičem smo pričeli akcijo naseljevanja. Po posvetovanju s tovariši iz SR BiH in po zagotovljenih finančnih sredstvih smo se makarski lovci odločili za nakup gamsov, ki bi jih spustili na Biokovo. Za naselitev smo izbrali matičen trop gamsov obeh spolov, ki so jih z mrežami ulovili v gorstvu Prenja in Čvrstnice (BiH) 31. 10. 1964. Menili smo, da živijo tamkajš- Trop gamsov na Biokovem Foto F. Šabič vilčnost je narasla na 500 živali. Leta 1976 smo prvič opravili poskusni odstrel, s katerim pa smo nadaljevali tudi v letu 1977, 1978, 1979, 1980 in 1981. Do danes so člani LD Makarska odstrelili 223 gamsov (170 kozlov in 53 koza). Od tega je bilo 6 d in 1 $ ocenjenih z zlato medaljo, 21 (5 in 29 $ s srebrno medaljo in 47 <5 in 3 $ z bronasto medaljo. Od 223 uplenjenih gamsov je bilo kar 80 gamsov obeh spolov (74 $ in 6$) nosilcev rogljev z medaljo. Ti podatki nazorno kažejo, kakšno kvaliteto dosegajo gamsi v razmerah, ki vladajo na Biokovem. Poudariti je treba tudi, da v takšnih razmerah gamsi že od 3. leta dalje razvijajo roglje, ki posegajo po medaljah. nji gamsi v najbolj podobnih življenjskih razmerah in da se bodo laže prilagodili razmeram, ki vladajo na Biokovem. To skupino gamsov (3 kozle in 4 koze) smo spustili nad vasjo Veliko Brdo pri Makarski v prosto naravo. Drugo skupino odlovljenih gamsov (3 kozle in 5 koz) smo pripeljali k nam 20. 11. 1964 in jih izpustili na istem mestu. Že 26. 11. 1964 se je naši akciji pridružilo tudi SLDO Imotski (na čelu s pokojnim Marka-nom Turičem), ki je izpustilo v Biokovem masivu z zagorske strani na prevoju Turija 5 gamsov (3 koze in 2 kozla). Lovci iz Makarske pa nismo nehali z naseljevanjem. S pomočjo Turistične zveze in s kreditom Lovske zveze Hrvatske smo kupili gamse tudi leta 1965 in 1967. V tem obdobju smo v lovišča Bioikova izpustili z makarske —primorske strani gamse še: 24. 9. 1965 (6 koz); 3. 10. 1967 (2 kozi); 10. 10. 1967 (1 kozel in 2 kozi); 20. 2. 1968 (1 kozel 4 koze); 10. 10. 1969 (1 kozel, 5 koz) in 23. 10. 1969 (2 kozla in 4 koze). Skupno je bilo v 8 akcijah izpuščenih na Biokovo 42 gamsov (10 kozlov in 32 koza) = 1 :3 v korist koza. Če prištejemo še izpust SLDO Imotski, ki je izpustil 6 gamsov (2 kozla in 4 koze) — ena koza je takoj poginila — je bilo na Biokovo izpuščenih skupaj 47 gamsov (12 kozlov in 36 koza). Izpuščene gamse s primorske strani smo pričeli takoj nadzorovati in opazovati njihove premike. Opazili smo, da so se gamsi umaknili proti grebenom med Šibenikom in Voš-cem, kjer so lijaki in teže pristopna mesta na primorskem gorskem grebenu. V naslednjih letih so se gamsi razširili po masivu v večjem krogu in hitro zavzeli pas od Bukovca do prevoja Staža, manj pa so se širili v osrednji del masiva. O izpuščenih gamsih, ki so bili izpuščeni z zagorske strani, nismo dobili podatkov; to je namreč zelo težko pristopen teren Biokova. Opaža se, da gamsi izbirajo za svoja stanišča predvsem najvišje grebene, v poletju pa prehajajo na planinske pašnike v neposredni bližini teh gorskih grebenov, kjer so bogata rastišča sočne in rosne trave, s katero se hranijo v najbolj sušnih poletnih mesecih. Največji tropi gamsov te populacije se zadržujejo na območju Vlaka—Vošac, Vošac—Sinjal, Sinjal—Čeličnik, Šibenik—Sinjal, Sveti llija—Kura-nik in Bukovac—Topolovac. Manjši tropi in posamezni samotarji pa se gibljejo po celem blokovskem masivu. V zadnjih letih kažejo težnjo po prehajanju tudi na sosednje gorske vrhove, tako da sedaj srečamo gamse na območju Omiša, Kardeljevega, Kozice in Vrgovca. Do leta 1977 nismo hoteli posegati med gamse z odstrelom in uravnavati številčnosti. Želeli smo, da se gamsi čim hitreje razmnožijo. Šte- Sklep Na osnovi tega kratkega poročila o populaciji gamsov v loviščih Biokova lahko pridemo do določenih sklepov in si vsaj začasno začrtamo smernice za gojitev gamsov v tem, za gamse specifičnem območju, ki sodi med najugodnejše. Za nas je seveda poglavitno, da gamsi dosegajo vrhunsko razvitost rogljev, obenem pa moramo budno nadzorovati njihovo zdravstveno stanje in telesno razvitost, ki so kazalci razvoja gamsje populacije. Z odstrelom bomo vzdrževali potrebno številčnost tropov in uravnavali spolno ter starostno sestavo. Pri vsem tem pa ne bomo zanemarili tudi opazovanja nadaljnjega gibanja tropov po posameznih območjih. Prevedel: B. Leskovic Kapitalen kozel Foto F. Šabič Dogovor o enotni gojitvi zajca v ZLD Ljubljana Gojitvena komisija ZLD Ljubljana je v juniju in septembru 1983 organizirala sestanke z gospodarji lovskih družin Dolomitskega, Domžalskega in Krimskega lovskogojitvenega območja z namenom, da bi ugotovili vzroke, ki so vplivali na upad številčnosti male divjadi v zadnjih dveh desetletjih in da bi se na podlagi teh ugotovitev odločili za ukrepe, s katerimi bi izboljšali sedanje stanje. Na te sestanke smo povabili dipl. ing. Alojza Černeta s strokovnega sekretariata LZS, ki nam je na kratko orisal problematiko male divjadi, s posebnim poudarkom na gojitvi zajca doma in po svetu. Zaradi že znanih vzrokov (poslabšanje življenjskih razmer, prerazmnožitev roparic, povečanje odstrela) se je številčnost male divjadi v Sloveniji po letu 1960 (poljski zajec) in po letu 1970 (fazan) močno zmanjšala. Po letu 1981, ko še vedno beležimo minimalni odstrel zajca in fazana, se je številčnost nekoliko povečala, predvsem zaradi delnega izboljšanja življenjskih razmer (oživljanje drobnoposestniške-ga načina obdelovanja kmetijskih površin, več žit, mile zime in dokaj suha poletja) in nizke številčnosti plenilcev, zlasti lisic, ki jih je prizadela steklina. Vzporedno s povečanjem številčnosti male divjadi so se občutno povečali tudi načrti odstrelov v vseh lovskih družinah. Realizacija teh načrtov pa seveda pomeni, da se številčnost zajca do nadaljnjega ne more dvigniti na zadovo- ljivo raven. Zato so se lovske družine sporazumno dogovorile o enotnih gojitvenih ukrepih, s katerimi lahko lovci sami vplivajo na izboljšanje naravnega okolja in dvig številčnosti zajca. Najpomembnejše točke tega dogovora so: — odstrel zajca bo ostal do konca srednjeročnega obdobja .na višini realiziranega odstrela iz leta 1982; — intenzivni lov vseh plenilk, na katere zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč dovoljuje lov, z vsemi dovoljenimi oblikami lova; LD bodo uvedle stimulacijo za lov na plenilke; — lov na zajca se bo do konca srednjeročnega obdobja opravljal samo v oktobru in novembru; — lovske družine bodo uvedle zimsko krmljenje za zajca; — lovske družine bodo izločile četrtino z zajci bogatega lovišča kot zajčji rezervat; — lov na zajca se bo opravljal na isti površini samo enkrat na leto. Uspešnost teh ukrepov ni vprašljiva. Seveda pa smo lovci pri spreminjanju življenjskega okolja za malo divjad omejeni in odvisni od drugih uporabnikov prostora. Zato bo treba v prihodnosti vso aktivnost lovcev usmeriti v dogovarjanje in usklajevanje interesov lovstva z interesi drugih uporabnikov prostora in s tem prispevati k temu, da se divjad upošteva kot integralni del našega naravnega okolja. Bojan Vomer, ZLD Ljubljana Pobratenje z lovci iz zamejstva V soboto, 21. avgusta, smo se člani lovske družine Selca na slavnosti pobratili z rojaki iz Italije — z lovci lovskega društva Sovodnje ob Soči. Listini o pobratenju lovcev obeh družin, ki ju loči državna meja, druži pa večletno prijateljstvo, sta podpisala predsednik lovskega društva Sovodnje Janko Cotič in starešina LD Selca Borut Mencinger. Slovesna izmenjava listin je pravzaprav še formalno potrdila vezi, ki so se začele spletati v minulih letih. Po izmenjavi listin o pobratenju je Janko Cotič v imenu članov LD Sovodnje ob Soči izročil lovcem LD Selca spominski relief z Goriškim gradom in vinsko trto — simbolom Primorske, ki se ovija okrog nageljna — simbola in okrasa gorenjskih domačij Letos mineva namreč pet let, odkar so zbori skupščine občine Škofja Loka sprejeli sklep o pobratenju z občino Slovencev v Italiji — Sovodnje ob Soči. Vendar takrat — leta 1978 — ni ostalo samo pri podpisu listin in obiskih uradnih delegacij, prav nasprotno: stiki med prebivalci obeh občin so začeli dobivati neformalen značaj, razvijati se je začelo pravo prijateljstvo. Tako smo prav kmalu prišli skupaj tudi lovci; že po prvem skupnem lovu pred leti v našem lovišču smo se dodobra spoprijateljili. Člani LD Selca popolnoma razumemo zadrege sovodenjskih lovcev, saj v urbaniziranem predmestju stare Gorice, na pasovih polj in grmičevja med avtocesto in hišami ter državno mejo ne morejo računati na večjo populacijo katerekoli divjadi. In ker so ohranili svojo narodno identiteto, so ostali tudi pravični lovci, zato jih bomo vedno znova radi vabili v naše lovišče. Pobratenje smo proslavili s skromnim slavjem jn pozneje z družabnim srečanjem v dvorani Zadružnega doma na Bukovici nad Škofjo Loko. Prijateljev iz zamejstva je prišlo kar poln avtobus, tako da je razpoloženje hitro postalo nadvse prisrčno. Vsem nav- zočim je zaželel dobrodošlico predsednik SOb Škofja Loka Matjaž Čepin; obenem s pozdravi v imenu predsedstva Lovske zveze Slovenije je poudaril širši pomen stikov z lovci-rojaki član predsedstva LZS Emil Rojc, v imenu društev slovenskih lovcev v Italiji nas je pozdravil predsednik tamkajšnjega združenja Jože Pahor, kot zastopnik ZLD Gorenjske pa je njen tajnik Brane Galjot podelil naši lovski družini odlikovanje. Doslej smo lovce iz Sovodenj ob Soči vsako leto povabili na skupno brakado, v prihodnje pa nam takih stikov ne bo težko razširiti, saj upravljamo z enim največjih lovišč v Sloveniji. Na površini 7574 ha, ki zajema ves spodnji del Selške doline do Železnikov in sega prek Dražgoš globoko v Jelovico, načrtujemo in običajno tudi opravimo naslednji odstrel divjadi: 110 do 120 glav srnjadi, 11 gamsov, 14 muflonov, 5—6 jelenjadi, kakih 50 zajcev; dovolj je še jerebov in na Jelovici divjih petelinov, na Sori pa so zadnja leta spet race -mlakarice. Skratka, za prirejanje skupnega lova — in tudi za gojitev — s pobratenimi lovci iz zamejstva imamo dovolj prostora in divjadi. B. Mencinger Obisk strokovnjaka za jelenjad iz ZR Nemčije Od 14. do 17. junija 1983 se je v Sloveniji in a skupno povabilo Lovske zveze Slovenije in Skupnosti OZD mudil g. Kurt Reulecke, direktor gozdne uprave v Harzu v ZR Nemčiji. G. Reulecke je eden najuglednejših gozdarskih in lovskih strokovnjakov v ZR Nemčiji, uživa pa tudi velik mednarodni ugled, saj je znan predvsem po praktičnem uveljavljanju kontrolne metode pri spremljanju odnosov »jelenjad—gozd«. Ta metoda, znana kot »model Harz«, se uporablja v gojitveni skupnosti za jelenjad, ki zajema okrog 105 000 ha gozdnih površin (od tega je 70 000 ha državnih, drugo pa so zasebni gozdovi). Harz je severnonemško sredogorje, ki je dolgo 90 in široko do 30 km. Po 2. svetovni vojni je bilo razdeljeno tako, da pripada ZR Nemčiji Vs, ostali del pa Nemški demokratični republiki. Meja med državama pa je potegnjena tako, da so prekinjene tudi selitvene poti jelenjadi v druga območja; tam, kjer se obrobje Harza spusti v nižino, pa zaradi pokrajinskih značilnosti tudi povsem onemogoča priselitve ali odselitve jelenjadi, kar je zelo pomembno tudi za natančnost nekaterih kontrolnih kazalcev znotraj populacije jelenjadi in v njenem odnosu do okolja. Podnebje je ostro, z veliko padavinami, saj gre za prvo gorsko verigo od Severnega morja proti notranjosti. Zgor- nja drevesna meja je že pri 1100 m. Najznačilnejši tipi gozda so: v obrobju nekaj hrasta, bukve in belega gabra, med 300 in 600 m bukev, med 600 in 700 m mešan gozd, smreke in bukve, in nad 700 m do zgornje drevesne meje čista smreka. Povprečna letna temperatura znaša 4 do S0 C, padavin je od 1000 do 1400 mm, snežnih dni v letu je 120, število dni, ko temperatura pade pod 0° pa 160 na leto. Gojitveni model Harz je bil zasnovan leta 1965, ko so pojavi občutnih gozdnih škod narekovali ukrepe za znižanje številčnosti jelenjadi, ne da bi natančno poznali njeno številčnost. Z večletno uporabo tako imenovanega povratnega računa so ugotovili, da je bila leta 1965 spomladanska številčnost jelenjadi 12 živali na 100 ha (trenutno jo cenijo na 6), ciljna številčnost pa je 4 živali na 100 ha. Na obravnavanem območju je srnjad skromno zastopana, na obrobju pa so naselili tudi muflone (trenutno okrog 300 živali). Od druge parkljaste divjadi žive na tem območju še divji prašiči. Treba je povedati še to, da je zaradi zemljepisne lege in podnebnih razmer tu raznovrstnost trav, zelišč, grmovnih in drevesnih vrst skromna. Ukrepi za znižanje številčnosti jelenjadi so povezani z velikimi napori, ki jih otežujejo tudi drugi, za divjad negativni vplivi. Zaradi nemškega načina gospodarjenja z gozdovi ima jelenjad ob skromnih prehranskih razmerah izredno kritje v mladih sestojih iglavcev. Na to, da je jelenjad postala povsem nočna divjad, vpliva tudi velika gostota gozdnih cest (35 m/h) in zelo številni zdraviliški in počitniški gostje (3,1 milijona nočitev, 1 700 000 obiskovalcev na leto). Poleg številnih dragocenih izkušenj, o katerih nam je poročal gost, je bilo zanimivo slišati tudi o metodah dela »Gojitvene skupnosti Harz«, ki deluje že več kot 20 let in v kateri rešujejo vsa pomembnejša vprašanja gojitve jelenjadi. Na vsem območju so lani odstrelili 2121 glav jelenjadi (92 % načrta), najmočnejše jelenje rogovje je bilo ocenjeno s 193,57 mednarodnimi točkami. G. Reulecke je poročal tudi o tem, da se obseg škod ne znižuje sorazmerno z zmanjševanjem številčnosti jelenjadi, kajti »pritisk zaradi lova« pomeni tudi dnevno rušenje bioritma jelenjadi. Zato je za odstrel ene živali (jelenjadi) potrebnih povprečno 50 posamičnih čakanj. Gosta smo med njegovim obiskom seznanili s stanišči jelenjadi na Pohorju, Notranjskem in Kočevskem, priložnost pa izrabili tudi za pogovor o ključnih vprašanjih in problemih gojitve jelenjadi v Sloveniji, še zlasti pri usklajevanju odnosov jelenjad — gozd. Dogovorili smo se tudi, da bo g. Reulecke o svojem obisku pripravil pismeno poročilo. Blaž Krže Iz življenja LD Gradac Lovska družina Gradac, ki spada v ZLD Bela krajina, gospodari na 3860 ha izrazito nižinskega lovišča, ki meji na eni strani že na SR Hrvaško. Kolektiv te LD sestavlja 40 članov, od tega 3 pripravniki. Od članstva ima kar 8 lovcev opravljen tudi izpit za lovskega čuvaja (6 lovcev ga je opravilo leta 1982). V njihovem lovišču je od velike divjadi najštevilnejša srnjad, za katero so značilne visoke telesne teže (izredno ugodne življenjske razmere), a le povprečna trofejna vrednost rogovja srnjakov. Na 100 ha odstrelijo 1,5 srnjadi na leto. Jelenjad in divji prašiči so tu le prehodna divjad. Od jelenjadi odstrelijo 5 živali na leto. Prašiče krmijo na 2 osrednjih krmiščih, na katerih jih ne streljajo, pač pa jih lovijo na kmetijskih površinah, s katerih jih odvračajo. Pri mali divjadi je stanje trenutno drugačno. Stalež fazanov je zelo kritičen. Večkrat so že poskusili z izpuščanjem fazanov iz umetne zreje, kar pa ni rodilo želenega uspeha. Z zadovoljstvom pa ugotavljajo, da se številčnost zajca zadnja leta povečuje in so že storili vse potrebno, da bi stalež zajca v takšnem številu obdržali in celo povečali. V primerjavi z drugimi slovenskimi nižinskimi lovišči pa opažajo, da se številčnost jerebic v teh predelih zelo popravlja. Nedvomno je vzrok za to 10-letna popolna zaščita, pa tudi trenutno ustreznejše gospodarjenje na kmetijskih zemljiščih, ki so domala vsa v zasebni lasti. Zelo zadovoljiv je tudi stalež divje race mlakarice na rekah Kolpi in Lahinji. Pritožujejo pa se nad številčnostjo lisic in kanj. LD Gradac ima že 20 let razvit lovski turizem. Vsako leto zahajajo v to lovišče stalni lovski gostje iz Italije, ki odstrelijo na leto 5 srnjakov, nekaj jerebic (odstrel je rezerviran le za lovske turiste), mlakaric, kljunačev in golobov grivarjev, ki v tem lovišču jeseni niso redka pernata divjad. Z lovskim turizmom ustvarjajo kakih 20 milijonov deviznih dinarjev na leto. Izvršni odbor LD Gradac ima dve komisiji: komisijo za organizacijo dela in poslova- Tragično sta končala dva srnjaka iz lovišča LD Višnja gora. Med pomladanskim merjenjem moči sta se po usodnem naključju tako zaletela z rogovji, da sta se nerešljivo vkle-ščila in to je pomenilo njun konec. Po steptani travi, shiranih telesih in tudi po odrgnjenih delih vkleščenega rogovja so lovci, ko so ju našli, sklepali, da sta poginila po večdnevnih mukah. Tak pojav je sicer med jeleni in mufloni redek, pri srnjakih pa izjemen tudi po podatkih iz literature. Foto L. Mlekuš nje, ki zajema tudi nadzorni odbor (člani te komisije sproti spremljajo vse nove predpise in priporočila LZS) in komisijo za gospodarjenje in gojitev divjadi (naloga te komisije je skrb za smotrno gospodarjenje v lovišču). Obe komisiji sta posvetovalna organa 10. Vodstvo LD Gradac zelo tesno in uspešno sodeluje s kme-tijci (zasebniki). Vsako leto poravnajo lovsko škodo, ki pa ni višja od 5000 din. Skoraj vso škodo povzročijo prehodni divji prašiči. Aktivno sodelujejo tudi s krajevnimi skupnostmi. Z dvema osrednjima so že podpisali SAS o pravicah in dolžnostih (obveznostih). Vzdržujejo tudi dobre sosedske odnose z obmejnimi lovskimi društvi iz SR Hrvaške. Pobratili so se z LD Žakanj (pobratenje leta 1980). Na vsakoletni oktobrski skupni lov (brakado) povabijo sosednja hrvaška lovska društva in vse sosednje lovske družine iz ZLD Bele krajine. Letos so že tretjič organizirali tradicionalno meddružinsko tekmovanje v streljanju na glinaste golobe za prehodni pokal LD Gradac. Tekmovanje so organizirali 21. 8. na strelišču v Grmu, kjer je zmagala strelska ekipa LD Loka. Druga je bila ekipa LD Ribnik (SRH) in tretja LD Otočec. Med posamezniki pa so bili najboljši: 1. Alojz Aubar (LD Otočec), 2. Anton VVeiss (LD Loka) in 3. Nikola Topolovič (LD Ribnik — SRH). Po tekmovanju pripravijo vsako leto tudi lovsko veselico s srečelovom in lovskim golažem. Veselica je pred lovskim domom LD Gradac. Dom so odprli leta 1981; stoji na osamljenem hribčku Kučarju, ki se dviga sredi lovišča in je poznan tudi kot arheološko najdišče ilirske kulture. B. Leskovic Dopolnilno krmljenje divjih prašičev, bencinska kriza in še kaj K pisanju tega članka me je spodbudil članek dr. Jurija Pesjaka in izkušnje, ki smo si jih v naši LD pridobili pri večletni načrtni gojitvi divjih prašičev. Lovišče LD Mokre, ki obsega 6508 ha lovne površine, se razteza od pobočij Mokrca na robu ljubljanske kotline do zadnjih obronkov Mačkovca pred Bloško planoto. Teren je v glavnem poraščen z neprekinjenimi sestoji mešanega gozda in dokaj razčlenjen, na eni strani s kanjonom Iške, na drugi strani pa s strugami potokov, kar divjim prašičem, posebno spomladi, ko svinje polegajo, zelo ustreza. Začetki intenzivnega dopolnilnega krmljenja segajo v leto 1979, ko smo postavili prvo shrambo koruze na robu kanjona Iške, na stalnem prehodu divjih prašičev. Že prvo leto smo z veseljem opazovali, kako so prašiči prijemali nastavljeno koruzo. Ko smo jo za poskus nasipali pod mogočen štor, so ga kaj hitro izruvali. Sledili in opazovali smo trop divjih svinj z mladiči, ki so se v našem lovišču hitro ustalili, kar v preteklosti ni bila njihova navada, ker so se poleti raje preselili na mlečno koruzo v bližnja nižinska lovišča. Tudi škode na kmečkih kulturah so se zmanjšale, občutno pa so se povečale škode na travnikih. Zanimivo je, da divji prašiči pri nas najraje rijejo po travnikih, ki jih gnojimo z umetnim gnojilom (?), in to skoraj vedno v času od srede maja do konca junija. Ne vem, ali je to povezano s potrebo vodeče svinje po beljakovinski hrani ali pa s povečanim številom črvov in ogrcev v travni ruši v tem obdobju. Leta 1980 pa je matični trop skoraj v celoti propadel. Decembra je bilo zelo muhasto vreme. Prve dni je zapadlo skoraj meter snega, ki pa je zaradi prisojne lege kanjona zdrsnil navzdol in prikazala se je trava, ki je zaradi odjuge ponoči poledenela. Nad visoko skalno polico, kjer vodi stečina, se je končalo življenje celega tropa. V smrt je zdrsnilo 13 divjih prašičev, od tega dve vodeči svinji, sedem ozimcev, dve lanšča-kinji in dva merjasca. Po tej tragediji se je stanje zelo počasi popravljalo, tako da smo šele letos spomladi v lovišču spet zasledili dve vodeči svinji. Leta 1981 smo postavili naslednje krmišče, v zračni črti okoli pet kilometrov oddaljeno od prvega. Tu smo že prej poskusno zasadili krmno njivo s topinam- burjem in občasno potresali koruzo v zrnju. Prašiči so se tudi tu ustalili, saj jim bližnji kanjon Iške daje zelo dobro in mirno zavetje. Da bi jim popestrili prehrano, smo naredili tudi provizorično zemljanko za sladkorno peso. Prašiči so jo kmalu spremenili v »samopostrežno«. V prejšnji zimi so pojedli okoli štiri tone sladkorne pese, ker jim očitno zelo ugaja. Sladkorna pesa ima veliko dobrih lastnosti. Ker vsebuje sladkor, skoraj ne gnije in težko zmrzne, poleg tega pa vsebuje veliko prepotrebne tekočine. Radi se pasejo tudi na krmiščih za jelenjad, saj je tam veliko organskih odpadkov (staro sprhnelo seno in divji kostanj) in miši. Na dveh mrhoviščih za medveda nismo nikoli opazili, da bi se dotaknili mrhovine, rili pa so okoli kosti in drugih ostankov kadavrov. Očitno so iskali kostne črve. Ko smo postavili krmišča, smo organizirali krmljenje tako, da je prišel po en lovec na vrsto vsak drugi dan, pozimi pa zaradi obilice snega, varnosti in relativne oddaljenosti krmišč od voznih oziroma spluženih poti po dva lovca na dva dni. Tak sistem se je obnesel do lanskega leta, ko so nastopile težave z gorivom in bencinskimi boni. Zaradi velike oddaljenosti od Ljubljane (večina članov je Ljubljančanov) smo morali ta sistem spremeniti. Odločili smo se, da najbolj oddaljeno krmišče opremimo z avtomatsko krmilnico, drugo pa nam oskrbuje domačin. Izračunali smo, upoštevajoč kilometrino in delovne ure članov pri krmljenju, da bo avtomatska krmilnica izplačana v enem letu. Novembra nam je izdelovalec krmilnico dostavil in tudi namestil. Prašiči so bili sprva nezaupljivi, vendar so se kmalu nanjo tako navadili, da so hodili pobirat zasuto zrnje prav pod njo. Krmilna avtomatika je nastavljena tako, da enkrat na dan, pred mrakom, razmeče okoli 10 kg koruze v zrnju. Prednost krmilnice je tudi ta, da vrtljivi krožnik razmeče zrnje v krogu s premerom 20 m in več (odvisno od terena), tako da vsi prašiči pridejo do krme in ker je zrnje posuto na veliki površini, se tudi dalj časa zadržujejo pri krmljenju. Oskrbnik krmilnice redno nadzoruje delovanje enkrat na teden in jo po potrebi tudi polni. Najbolj nas je skrbelo, kako bo prezimila. Znano je, da avtomobilski akumulator pri zelo nizkih temperaturah rad zmrzne, vendar se to ni zgodilo, ker je bil prekrit s koruzo, ki je odličen toplotni izolator. V celi zimi smo morali dvakrat zamenjati izpraznjeni akumulator z drugim, napolnjenim, ki ga oskrbnik vedno vozi s seboj na traktorju. Glede na te izkušnje smo se odločili, da v letošnjem letu napravimo še eno krmišče in ga opremimo z avtomatsko krmilnico. Da ne bo treba oskrbniku nositi težkih vreč v silos, bomo napravili shrambo za koruzo (baraka) na vzpetini nad krmilnico in naredili izpust v sam silos krmilnice (plastična odtočna cev večjega preseka). Odstrel divjih prašičev opravljamo točno po sprejetih gojitvenih smernicah in letnem načrtu. Izven vegetacijske dobe je odstrel dovoljen tudi na krmiščih, tako da večino prašičev odstrelimo tam, in to brez gojitvenih napak, članek sem napisal v želji, da bi se naše izkušnje prenesle tudi v druge lovske družine, ki imajo pogoje za gojitev te zanimive divjadi, ki se tako dobro prilagaja človekovemu posegu v naravo. Za lovce, ki so radi lovili divjad ponoči, pa jim sedanji zakon to prepoveduje, ni lepšega kot v mesečni noči na iskrečem se snegu opazovati in loviti te črne previdneže. Franc Šteblaj Ivan Lokovšek-Jan Kostelc, generalmajor ljudske milice v pokoju, je praznoval sedemdesetletnico. Ivan, med lovci in sodelavci pa kar general Jan, si je 1. septembra letos naložil osmi križ. Imeli smo dober inamen, da bi skupaj proslavili sedemdesetletnico obeh naših članov, njegovo in generalpolkovnika Rada Pehačka. Žal pa je v to pričakovanje kanila grenka kaplja — generala Pehačka, njegovega najboljšega prijatelja, smo pred nedavnim skupaj pospremili na zadnji poti. Sedemdeset let bitja in žitja je za človekovo usodo kar spoštljiva doba. Če pa si jih dosegel navzlic temu, da te je v zagatnih časih NOB čakala tisoč in ena možnost in past, da ne preživiš in če si moral druge in sebe neštetokrat prepeljati skozi šivanki-no uho, potem si resnično človeški zmagovalec in zaslužiš najiskrenejša voščila. Če smo zvesti humorni naravi generala Jana, ki je vojak dve tretjini dosedanjih let, potem lahko rečemo, da oba sovražna imperija ria njem pač nista štedila z eksplozivnim železom. Šestkrat ranjen, med drugim tudi od iste granate, ki je ubila tako odlične ljudi, komandante in narodne heroje, kot so bili Milovan šaranovič, Dragan Jeftič in Ivan Kavčič-Nande. Ob čestitanju se običajno na kratko ozremo 'na jubilantovo življenjsko pot. Rojen v Ljubljani, oče profesor in lovec, od sedmega leta član »Sokola« v Narodnem domu, kar mu je dalno izredno kondicijo, absolviral Visoko šolo za telesno vzgojo v Beogradu, študiral glasbo, poslušal predavanja na slavistiki in pravu, rezervni poročnik, ki so ga za nekaj časa aktivirali, prišel malo navzkriž z režimom in kot učitelj kazensko premeščen v vas Kuželj ob Kolpi. Tu se začne tudi njegovo partizanstvo, saj je bil že leta 1941 kandidat in v naslednjem letu član partije. Pripadla mu Ivan Lokovšek-Jan je čast, da že v prvih mesecih partizanstva sodeluje s Pri-morskogoranskim odredom in osebnostmi hrvaško-srbskega partizanstva, ki jih poznamo iz hrvaške TV nadaljevanke »Kapelski kresovi«, organizira in z njim izvede zmagoviti napad in zavzetje italijanske postojanke na Brodu na Kolpi. S tem se pravzaprav začne kočevsko osvobojeno ozemlje, ki se s prekinitvami raztegne v tako imenovani »partizanski pomladi« do samega praga Ljubljane. V hudi roški ofenzivi kot komisar Kočevskega bataljona izvede skupaj s komandantom Antejem Novakom enega najtežavnejših prebojev skozi številne sovražne obroče. Z vsem tem je bil že zapisan vojski: iz Cankarjeve v Tomšičevo za komandanta, po tem na čelo prve slovenske divizije, ki postane znamenita štirinajsta, iz bolnišnice v Glavni štab ga pomočnika in nato načelnika operacijskega oddelka. Neposredno po vojni pomočnik komandanta Trsta Kvedra, komandant Ljubljane, funkcije v tujini, Beogradu in pri predsedstvu vlade v Ljubljani, naposled pa kot generalmajor pomočnik ministra za notranje zadeve in komandant Ljudske milice Slovenije. Mlajši lovci seveda ne vedo, da je imelo slovensko lovstvo prav v zvezi s to njegovo funkcijo veliko srečo, saj sta se pri tem srečno ujela generalova lovska osebnost in možnost za konkretno akcijo. Danes vsi lahko govorimo o discipliniranosti, 'urejenosti, etičnosti lovske organizacije, vrednosti in pripravljenosti njenih članov. Na začetku pa je bilo malo drugače. Po vojnah in v pomanjkanju ljudje pridejo do orožja in lovski tatovi pa divji lovci, ki jim je premalo, da bi krotili lovsko žilico v organiziranem lovu in gojitvi, na veliko udarijo po divjadi, ker menijo, da je vse »naše«. Naravi in lovstvu lahko povzroče škodo, ki jo je mogoče popraviti le v desetletjih. General Jan pa je o pravem času sprožil in vodil akcijo proti divjemu lovu prek gozdne milice, s sodelovanjem lovstva in postaj ljudske milice ter začrtal poti razvoju solidne čuvajske službe. Danes je divji lov posamičen pojav, če ga ne bi v kali zatirali, bi lahko postal epidemičen. General Jan je bil organiziran lovec že pred vojno. Po vojni je tudi v lovstvu opravljal pomembne funkcije. Dve mandatni dobi je bil predsednik nadzornega odbora Lovske zveze Slovenije, član upravnega odbora Lovske zadruge, pri predsedstvu vlade SRS pa tudi nepoklicni predsednik sveta za lovstvo. Celih 17 let (1955—1972) je bil starešina barjanske Lovske družine Vič (nekaj časa tudi Golo, ker sta bili družini nekaj časa združeni). Kot starešina z velikim ugledom in občutkom za pravičnost je vedno znal najti mostove med starejšimi šolami in generacijami lovcev, ki so razpolagale z izkušnjami ter lovskim in kinološkim znanjem, in mlajšimi lovci z obilo dobre volje in pripravljenosti. Jubilantu, partizanskemu spo-meničarju generalu Janu, ki je za svoje delo dobil kar sedemnajst najvišjih državnih odlikovanj pa lovskih (red za lovske zasluge III. in II. stopnje) in drugih društvenih in športnih priznanj, pač ni treba posebej želeti vedrine, humorja, radoživosti in družabnosti, ker jih ima navzlic mladeniškim sedemdesetim letom dovolj na zalogi. Ko mu voščimo ob jubileju, si želimo le, da bi jih še dolgo delil z nami, barjanci in da bi še dolgo zahajal v svoj ljubljeni Kočevski rog s Šahnom, kamor ga vlečejo mnoga partizanska in lovska doživetja. Na mnoga leta, general! Lovska družina Vič — J. G. Dušan de Gleria Dušan de Gleria, letos šest-desetletnik, se je rodil 9. aprila 1923 v Logatcu v stari lovski družini — lovca sta bila že njegov oče in ded. Tako je tudi Dušan kaj kmalu spoznal mik narave in lova. Že kot petnajstletnega fanta so ga leta 1938 sprejeli v Lovski klub Logatec, v katerem je aktivno deloval, tik pred 2. svetovno vojno pa je v njem že opravljal posle blagajnika. Med okupacijo je aktivno sodeloval z O F, zato so ga leta 1943 zaprli; imel je srečo, da so ga kmalu izpustili, leta 1944 pa je odšel v partizane. Konec vojne je dočakal kot intendant 10. ljubljanske brigade in se leta 1946 demobiliziral. Dušan se je takoj vključil v na novo ustanovljeno LD Logatec, v kateri je vsa leta marljivo delal. V prvih povojnih letih pa je svoje moči posvetil tudi obnovi domovine. Sodeloval je v takrat največji delovni akciji, pri graditvi proge Šamac—Sarajevo, kjer je bil komandir čete in razglašen za udarnika. Pa tudi sicer je bil družbeno zelo angažiran in aktiven. Od leta 1947 do 1949 je bil predsednik KLO (krajevnega ljudskega odbora), od leta 1949 do 1950 pa tajnik. Med letoma 1974 in 1978 je bil predsednik skupščine občine Logatec. Tudi v lovski družini Dušan ni držal križem rok. Od leta 1958 do 1962 je bil tajnik, od leta 1962 do 1966 predsednik disciplinskega sodišča, isto funkcijo pa je opravljal še od leta 1981 do 1982. Starešina lovske družine je bil Franc Filipčič med letoma 1966 in 1970, zdaj pa je član NO LD. Dušan je eden tistih lovcev v naši družini, ki so vedno pripravljeni poprijeti za delo. Ko se je naša družina odločila, da si zgradi svojo lovsko kočo, je Dušan takoj začel delati. Zaupali smo mu vlogo predsednika gradbenega odbora in pod njegovim vodstvom smo kočo v letih 1960/61 zgradili. Tudi kot direktor kmetijske zadruge, na čelu katere je bil dolga leta, je lovski družini veliko pomagal. Z njegovo pomočjo je bil vsako leto organiziran odkup kostanja in želoda za prehrano velike divjadi. Za svoje dolgoletno družbeno delo je dobil visoka državna odlikovanja — red dela z zlatim vencem in red republike z bronastim vencem, LZS pa ga je leta 1976 odlikovala z znakom za lovske zasluge. Dušan, ob tvojem jubileju ti iskreno čestitamo in ti kličemo še na mnoga leta! Logaški lovci — F. J. Franc Filipčič se je rodil pred sedemdesetimi leti, 27. marca 1913, na Bizeljskem. Želja po znanju ga je popeljala v Maribor, kjer je končal srednjo kmetijsko šolo. Nato je od leta 1944 sodeloval v NOB, takoj po osvoboditvi pa se je vključil v obnavljanje naših vasi 'in opravljal najodgovornejše naloge v zadrugi; za svoje požrtvovalno delo je bil tudi odlikovan. Franc Avbelj Njegovo delo v lovski družini je bogato in plodno. Član LD Pernica je postal leta 1951. Član upravnega odbora v družini je bil kar 16 let, in to od 1954 do 1958 ter ponovno od leta 1962 do 1974. Gospodar družine je bil 6 let (1964—1970), starešina pa 4 leta (1970—1974). Za svoje delo v lovstvu je dobil odlikovanje — red za lovske zasluge III. stopnje. Franc se je vedno zavzemal za napredne lovske ideje. Mnogo časa je posvečal mladim lovcem, vlival jim je veselje do narave in jih učil. S svojim delom je zelo pomagal lovski družini; v tem času smo kupili in preuredili lovski dom, v katerega še vedno zelo rad zahaja. Dragi Franc, za minuli praznik ti želimo veliko zdravja in zadovoljstva in da bi bil še mnogo let naš član! Lovski tovariši B. R. Franc Avbelj, član LD Rakovnik, se je rodil 7. 11. 1908 med sedmimi otroki trdnega gospodarja in gospodinje v Žužemberku na Dolenjskem. Čeprav jih ima že petinsedemdeset, je še vedno aktiven član naše družine, tovariški in s polno malho lovskih doživljajev. Franc doživlja lov kot šport in kot razvedrilo; značilna je njegova pripomba »pa drugič«, če ni v »šlingi« fazana, ko se vrača z lova. Kramljanje z njim in poslušanje, kako potencira nekatere lovske doživljaje, je svojevrstno doživetje. Oče je vse svoje otroke vzgajal v zavednem slovenskem duhu, Franceta pa je vpisal tudi v telovadno društvo Sokol. Ko se je razplamtela druga svetovna vojna, ga je okupator preganjal kot politično sumljivega. Takoj po osvoboditvi se je pridružil zeleni bratovščini v LD Rakovnik in Horjul. Ko je moral postati član samo ene lovske družine, je ostal v LD Rakovnik, čeprav je težko zapustil lov in družbo v Horjulu. V LD Rakovnik je bil izvoljen v upravni odbor, v katerem je opravljal funkcijo blagajnika (1953—1959), zdaj pa je predsednik disciplinske komisije. Franc je mnogo svojega časa posvetil tudi zreji kratkodlakih ptičarjev. V svoji psarni Krakovo je vzrejal odlične pse in za to delo ga je Kinološka zveza Jugoslavije odlikovala s svojim znakom. S svojimi štirinožnimi prijatelji je vedno rad priskočil na pomoč lovskim tovarišem. Pri zreji psov pa mu je marljivo pomagala, kakor vedno rad pove, zakonska družica Helena. Franca pa je vleklo tudi v gore. Večkrat je obiskal Triglavsko pogorje, Kamniške planine, Kokro in Snežnik in pd tam je prinesel redke lovske trofeje, ki ga spominjajo na preteklost. V pogovoru je Franc z žalostjo omenil, da se je zaradi let moral odpovedati konjskemu športu. Bil je tudi rejec konj kasačev in je z njimi doživel prenekateri uspeh in tudi razočaranje. Zgodilo pa se je, da je bil njegov kasač na tekmovanju najboljši. Tudi srnjak, ki ti je bil namenjen za 75-letnico, je eden boljših v lovišču. Zadetek je pokazal, da je tvoja roka še vedno mirna in strel pravičen. Ob tvojem jubileju ti želimo, da bi si še vrsto let nabirali skupne lovske doživljaje! Lovski prijatelji — Ž. S. Zanimiva trofeja — srnjačje rogovje z 39 parožki Srnjaka z 39 izrastki (anomalija rogovja) je 17. maja 1980 uplenil Franc Medvešek v revirju Birš — ;Rod plešom (LD Izlake — ZLD Zasavje). Teža rogovja (večina odpade na težo kostne mase) je 950 g. Srnjak je bil star več kot 2 leti (po vsej verjetnosti v 3. letu življenja). Po pripovedovanju uplenite-Ija so tamkajšnji lovci predvidevali, da ima srnjak dve glavi. Medvešek je srnjaka pred uplenitvijo le 2-krat bežno videl. Zaradi teže koščene novotvorbe je srnjak držal glavo postrani. Po odstrelu so videli, da je ves desni del prerasel s kožo, iz katere so moleli kratki poroženeli izrastki. Zunanja stran novotvorbe je bila zelo ognojena (drgnjenje). Srnjak je na desno oko lahko gledal le skozi ozko režo med očesom in novotvorbo. Predvidevajo, da se je zgodaj spomladi (ko je rogovje še raslo — v liku) zapletel v bodečo žico. B. L. »Strela iz cevi noben vrag več ne zadrži!« Vedno več nesreč na skupnih lovih nas opozarja, da je organizacija teh lovov marsikje pomanjkljiva in površna. Zaradi velikega povečanja članstva je treba skupne love dobro pripraviti in izpeljati tako, da za udeležence niso nevarni. Žal ni vedno tako in vse številnejši so primeri, ki jih obravnavajo sodišča in nad katerimi se zgraža javnost. Kot dolgoletni sodni izvedenec za te primere naj opišem nekaj nesreč v svarilo tistim, ki jim disciplina ni po volji. V pogonu so našli psi obstreljenega merjasca ter ga vztrajno in ostro napadali in lajali nanj. Trije lovci so zapustili svoja stojišča in lezli Rogovje srnjaka z 39 parožki Foto F. Medvešček vsak s svoje strani, s puško, pripravljeno na strel, proti goščavi, v katero se je zaril merjasec, da si zavaruje hrbet. Prvi pa je bil na mestu edini gonjač in vodnik psov, ki je bil v pogonu. Dvakrat je streljal na merjasca v goščavi in obakrat zgrešil, drugi strel pa je zadel visoko v stegno enega od lovcev, ki je zapustil stojišče in stal v grmovju v smeri strela. Le hitri pomoči se ranjeni lahko zahvali, da je ostal živ. Podoben primer se je zgodil lansko leto, iko je lovec na pogonu na divje prašiče zapustil stojišče, ker je slišal gonjo psov. Lovec na sosednjem stojišču pa je v smeri pasjega laježa opazil neko gibanje, ustrelil v tisto smer in zadel svojega tovariša v roko. In nauk iz obeh primerov? Nihče ne sme zapustiti svojega stojišča, tudi če v neposredni bližini pes oblaja ali goni divjad. V pogonu ali pri iskanju zastreljene divjadi sme samo vodnik psov zalez- li divjad, ki jo zaustavljajo psi, in oddati iusmrtilni strel. Eno najvažnejših načel pa je, da lahko lovec strelja samo na divjad, ki jo dobro vidi in oceni, nikoli pa ne na nejasne in domnevne cilje. Zelo nevarni so lahko tudi slabo organizirani lovi na malo divjad. Na nekem takšnem lovu na zajce in fazane je bilo v pogonu več kot dvajset lovcev; imeli so dovoljenje, da lahko streljajo po divjadi, ki leti ali teče nazaj skozi go-njaško črto. Eden od gonjačev pa je zaostal in dobil v obraz poln šibren strel, ki je bil namenjen nizko letečemu fazanu. Poškodovani je težek invalid, popolnoma slep, storilec pa gmotno uničen. Lovi na malo divjad, pri katerih lahko streljajo tudi lovci v pogonu, so izredno nevarni in zato ni naključje, da se lahko marsikateri udeleženec takšnih lovov pohvali s preluknjanimi škornji ali klobukom. Huje je seveda, če priletijo šibre na bolj občutljivo me- sto, vendar so potem vsi ukrepi prepozni. Leta 1973 so vse lovske družine ZLD Celje podpisale pismeni sporazum, v katerem so se med drugim obvezale, da bodo svoje love organizirale tako, da lovci, ki bodo v pogonu, ne bodo streljali po divjadi. Danes morda četrtina lovskih družin še spoštuje to obvezo, ki veliko pripomore k varnosti na lovu in k lovsko pravičnejšemu lovljenju ter omogoča delo lovskim psom, vse druge lovske družine pa love spet po starem. Kot nagrado za takšno »doslednost« pa nosi v teh družinah marsikateri lovec svinec pod 'kožo. Ko iz varne razdalje opazuješ lov, na katerem nihče več ne ve, kje so gonjači in kje strelci in kjer v popolni zmešnjavi streljajo po divjadi vse križem, si prepričan, da imamo lovci še kakšnega skrivnega svetnika, ki drži roko nad nami, saj bi po vsej logiki na vsakem takem lovu morala biti kakšna žrtev. Verjetno bodo nesrečam, ki so se pripetile zadnji čas, sledile številne resolucije, sklepi in priporočila področnih in republiške zveze, večina lovskih družin, ki neurejeno lovijo, pa bo lovila tako še naprej. Pri današnjem stanju bodo potrebni temeljitejši ukrepi, kajti na to, da bodo lovske družine same odstranile iz svojih vrst nedisciplinirane člane, se ne moremo zanesti. Kot dokaz lahko navedem dejstvo, da sta bili pri vseh zgoraj opisanih primerih izrečeni dve zelo mili disciplinski kazni, vsi drugi pa so ostali nekaznovani. Kakšne so poti, da bi se stanje sčasoma izboljšalo? Predvsem je treba zelo zaostriti vzgojo mladih lovcev. Zakonitega določila, da sme ne-izprašani lovec loviti le v spremstvu izprašanega lovca, ne izvajamo dosledno. Spominjam se, da je prve lovske podvige naju z bratom zelo strogo nadzoroval oče in dokler nama ni zaupal, je tudi na stojišču stal za nama, pripravljen, da takoj obrzda prevročo lovsko kri. Rad bi poznal podoben primer, da mentor vsaj na prvih lovih spremlja pripravnika na stojišče ali ga ima ob sebi v gonjaški črti in ga umirja in navaja na lovsko pravično in p revi d- Izpolnjeni trofejni list za ocenjeno srnjakovo rogovje V lovišču lovske družine Mirna je 3. avgusta 1983 Ignac Jerovšek uplenil kapitalnega srnjaka, katerega rogovje tehta 587 gramov in je ocenjeno s 157,42 točke. Mere in podrobnejša ocena je razvidna iz objavljenega trofejnega lista. Foto L. Mlekuš no vedenje. Pripravnik je običajno prepuščen samemu sebi, največkrat ga dodelijo med gonjače, med katerimi ima najboljše pogoje, da se razvije v divjega in brezobzirnega streljača, ki jih ima vsaka lovska družina nekaj v svojih vrstah. V lovski organizaciji smo veliko naredili za strokoven dvig lovskih tehnikov, lovskih čuvajev, gospodarjev, strelskih sodnikov itd., čisto nič pa za vodje lova. S tem ne mislim na pismene napotke, okrožnice in tečaje, kajti to, kar mora vodja lova vedeti, mu lahko poveš v dveh urah. Veliko uspešneje bi bilo, da bi področne zveze organizirale vzorne love po bazenih. Takšen lov naj bi vodil res izkušen vodja lova, na njem pa naj bi sodelovali vodje lova iz družin celega bazena. Po končanem lovu bi nato skupaj pretresli celoten potek lova in ugotavljali morebitne pomanjkljivosti in napake pa tudi dobre strani organizacije lova. Da nima vsak lovec zasnov za dobrega vodjo lova, je jasno. Vodja lova mora biti dober poznavalec lovišča in divjadi, imeti mora energičen nastop in primeren dar govora, poznati mora lovske običaje in biti že tako umirjen, da mu lasten lovski uspeh ni najvažnejši. In naposled mora biti vodja lova še toliko dosleden, da odstrani z lova vse, ki motijo ali ogrožajo njegov reden in varen potek, če pa to ne zadostuje, jih mora predlagati v disciplinski postopek. Razumljivo je, da mora vodja lova, ki dobro dela, uživati podporo vseh organov v lovski družini in vsega discipliniranega članstva. V tem primeru so mogoči tudi primerni ukrepi proti nediscipliniranim članom, proti tistim, ki so nepoboljšljivi, pa tudi izključi- St. Elementi merjenja In ocenitve Merska Mera Po- slama Število točk 1. Meritve 1 2 3 4 5 1.1 levega cm 27 27,25 13,62 desnega 27,5 0,5 Teža rogovja 637 587 58,70 1.2 g == 0,1 1.3 Telesnina rogovja cm3 247 0,3 74,10 1.4 Razkrečenost rogovja cm 9,5 42 »/o 0—4 točke 1,00 2. Pribitki in odbitki 2.1 Pribitki (lepotne točke) 2.1.1 Barva 0—4 točke 3,00 2.1.2 Grbičavost 0—4 točke 3,00 2.1.3 Roži 0—4 3,50 2.1.4 Konice parožkov 0—2 točki 2,00 2.1.5 Pravilnost in kakovost 0—5 točk 0,00 Seštevek od 1.1 do 2.1.5 158,92 2.2 Odbitki (pomanjkljivosti) 0—5 točk 1,50 Ocena rogovja — skupaj 157,42 tev iz lovskih vrst. Takih ukrepov danes ni in to je tudi eden glavnih vzrokov, da v številnih lovskih družinah ne poznajo več lovsko pravičnega, pravilnega in varnega izvajanja lova. Slavko Kovač O nazadovanju trofejne vrednosti uplenjenega srnjaka Spomladi leta 1982 je našel kmet v okolici Trebnjega (LD Mirna) odpadlo srnjačje rogovje, zanimivo po tem, da sta bili obe veji zraščeni. Vidi se, da je imel srnjak poškodovana čelna nastavka, ki sta se nato zrasla v enega. Najdeno odpadlo rogovje je kmet predal LD Mirna. Vodstvo LD je rogovje izročilo v hrambo starešini LD Mirna Jožetu Brateju. V letošnji lovni sezoni na srnjaka je lovec Ivan Slak, član LD Trebnje, opazil pri obhodih po lovišču 'srnjaka z zanimivim rogovjem. Ker je kazalo, da rogovje raste nepravilno, je srnjaka 28. junija odstrelil. Ko je natančno pregledoval trofejo, je opazil, da ima srnjak zraščeni obe veji rogovja v predelu čelnih nastavkov. Spomnil se je, da je videl tako zraščeno rogovje na seminarju za ocenjevanje trofej v Novem mestu; to je bilo tisto odpadlo rogovje, ki ga hranijo v LD Mirna. Ko so na upravi ZLD Novo mesto primerjali odpadlo rogovje in rogovje Slakovega uplenjenega srnjaka, so ugotovili poleg omenjene enake poškodbe čelnih nastavkov tudi dokaj enako raščenost rogovij. Nedvomno je odpadlo rogovje, ki ga je našel kmet spomladi leta 1982, rogovje srnjaka, ki ga je uplenil Slak. To ugotovitev je podkrepilo tudi dejstvo, da je odpadlo srnjakovo rogovje ležalo le 500 m od kraja, kjer je Slak uplenil srnjaka. Pri ocenjevanju trofejne vrednosti rogovja uplenjenega srnjaka, ki so ga opravili pri LZS, so domnevo, da gre za rogovje istega srnjaka, potrdili. Rogovje so ocenili s 109,92 točkami. Zaradi primerjave trofejne vrednosti je ocenjevalna komisija ocenila tudi trofejno vrednost najdenega odpadlega rogovja. Ocenila ga je s 135,00 točkami (brez lobanje), kar dokazuje, da je rogovje Slakovega srnjaka po moči trofejno nazadovalo za kakih 26 točk (od zlate medalje, ki bi jo dobil uplenitelj tega srnjaka leta 1981, do bronaste, ki jo bo dobil Slak za trofejo v letošnjem letu). Okvirna starost uplenjenega srnjaka je 6—8 let. Ob tej zanimivosti naj dodam, da bi bilo lepo imeti poleg Rogovji istega srnjaka jasno kažeta upadanje trofejne vrednosti Foto Branko Babič rogovja uplenjenega srnjaka tudi njegovo odpadlo rogovje iz leta 1981, saj tistemu, ki so mu ga zaupali v varstvo, odpadlo rogovje gotovo ne more pomeniti toliko, kot bi pomenilo Slaku, ki je uplenil »lastnika« tega rogovja. V. O. upravljala najbolj znani nemški oz. avstrijski muflonji lovišči. Svoje dolgoletne praktične izkušnje pa sta obogatila še z najnovejšimi strokovnimi dognanji in raziskavami številnih strokovnjakov iz drugih evropskih držav, kjer živi ta divja ovca. Vsebina knjige zajema izvor, biologijo in način življenja, razširjenost, odlov in naseljevanje, krmljenje muflonov in preprečevanje škod ter bolezni in ukrepe za preprečevanje le-teh. Poglavje o gojitvi muflonov je obdelano z vidika sodobnih ekoloških spoznanj, gospodarjenje z Tiircke/Tomiczek: Das Muffelvvild Znana založba Paul Parey iz Zvezne republike Nemčije je izdala 2. dopolnjeno in predelano izdajo knjige Das Muffelvvild (Muflon), ki sta jo napisala znana nemška oz. avstrijska strokovnjaka za to divjad dr. Friederich Turcke in dr. Herbert Tomiczek. Ta monografija sodi vsekakor med najsodobnejša dela o muflonih in je rezultat dolgoletnega dela obeh strokovnjakov, ki sta nekaj desetletij Frk'drtdhlilrckc/Ht*rberf'!i)inic/ck _ Das MuffeMld i ZAuflagc R»»IP$irey mufloni pa na osnovi dolgoletnih izkušenj obeh avtorjev. Knjiga je opremljena s številnimi črno-belimi in barvnimi fotografijami ter poučnimi razpredelnicami, skicami in risbami. Kot priloga h knjigi je objavljen še seznam ocen najmočnejših muflonjih rogov in osnutek sporazuma o enotni gojitvi muflonov na območju življenjske skupnosti. Knjiga ima format 20 X 17,5 cm in obsega 197 strani. Napisana je v nemščini. Vsekakor je knjiga popolno strokovno delo ter sodobno pisana monografija o muflonih. Kazalo bi jo prevesti in jo z dodatkom o muflonih v Sloveniji in Jugoslaviji uvrstiti v redni program Zlatorogove knjižnice. Veljko Varičak Lovska družina Kamnica sporoča, da sta umrla dolgoletna člana, dobra tovariša in lovca Viktor Holcman in Tone Peterka. Viktor Holcman je umrl 7. 5. 1983. Član družine je bil od ustanovitve leta 1946 do smrti. Od leta 1946 do 1968 je bil kinološki referent, od leta 1970 do 1980 član nadzornega odbora in od leta 1946 do 1980 član upravnega odbora. Viktor je bil navdušen prijatelj narave, izkušen lovec jn goreč kinolog. Ko se je leta 1975 upokojil, je nameraval lovišču, zlasti pa vzgoji zvestih štirinožnih prijateljev, posvečati še več časa. Toda ta prelomnica v življenju mu je prinesla le bolezni in naglo usihanje moči. Vedno redkeje je zahajal med lovske prijatelje, saj ni več zmogel napora, ki ga zahtevata delo v lovišču in lov. S skrajnimi močmi je prihajal le še na skupne zbore, kjer je z zanimanjem poslušal o še tako drobnih novicah iz lovišča, o uspehih in težavah v družini. Na letošnjem zboru lovcev pa ga ni bilo... Prav na tem zboru bi moral ob svoji se- Viktor Holcman demdesetletnici sprejeti častno diplomo za požrtvovalno delo v lovski družini in pri vzgoji divjadi ter za veliko pomoč pri graditvi lovskega doma. Devetega maja 1983 je prek nemih grobov otožno zadonel glas lovskega roga, med vrhovi cipres so se izgubljali odmevi strelov s pogona — tebi, Viktor, v slovo, v pozdrav in zahvalo. Tone Peterka je po kratki neozdravljivi bolezni umrl 8. 6. 1983. Tone je bil triintrideset let član naše družine. Od leta 1964 do 1968 in nato od leta 1969 do 1972 je opravljal tajniške naloge v družini, od leta 1978 do smrti pa je bil predsednik disciplinske komisije. Tone je bil neutruden lovec, odličen poznavalec divjadi in njenih navad. Vsak hip je znal povedati, kaj se dogaja v lovišču po revirjih, vedel je, kje se divjad hrani, napaja, Tone Peterka svatuje in kje preživlja zimo. Poznal je njihova gnezdišča, stečine in utrjene poti. V vseh letnih časih je hodil po revirjih, zravnan, s počasnimi koraki, s puško in večnim nahrbtnikom na hrbtu. Natančno je opazoval vse okoli sebe in s svojim tankim posluhom za naravo vpijal vase na tisoče vtisov. Že bolan je bil še vedno na lovih in pohodih po lovišču. Nosil je puško, a streljal ni več; gledal je, nekoliko pogodrnjal, pokritiziral... Čeprav je bil že težko bolan in se skoraj ni mogel več premikati, se je pripeljal še na pristreljevanje pušk risa-nic. Počasi in mirno kot vedno je napolnil puško in pomeril. Z izrednima zadetkoma je še poslednjič dokazal, da je bil vedno izvrsten strelec. To sta bila njegova poslednja zadetka, toda le v tarčo, ker mu težka bolezen ni dala do lovskega blagra. Pokopali smo ga 10. junija 1983 z vsemi lovskimi častmi. Lovci LD Kamnica Iz lovskih vrst so odšli za vedno tudi: Stane Leskovšek, LD Begunj-ščica, * 15. 5. 1918, t 25. 7. 1983. Jože Butala, LD Črnomelj, * 1. 8. 1905, t 16. 7. 1983. Friderik Grilc, LD Kranjska gora, * 14. 7. 1925, t 27. 2. 1983. Branko Podovšovnik, LD Bistra, * 4. 3. 1960, f 21. 9. 1983. Franc Miki, LD Strojna, * 3. 12.(1908, t 15. 9. 1983. Ivan Čegovnik, LD Strojna, * 18. 3. 1904, f 22. 9. 1983. Umrlim časten spomin! Telesno ocenjevanje in A-preizkušnja (PNZ) ptičarjev LKD Ptuj 16. in 17. aprila v Ptuju Na telesno ocenjevanje so vodniki privedli sedem nemških kratkodlakih ptičarjev in štiri nemške ostrodlake ptičarje. Prav dobro oceno je dobilo 6 psov, dobro 3 in zadostno 2 psa. Za psa z oceno zadostno sta bili izrečeni tudi zrejni prepovedi. S povprečjem kakovosti sodelujočih psov smo lahko zadovoljni, le številčnost ptičarjev je, odkar se je v občini Ptuj in Ormož pojavila steklina, upadla. Upamo pa, da se je to upadanje ustavilo. A-preizkušnjo so psi opravili v lovišču LD »Jože Lacko«-Ptuj. Vodja preizkušnje je bil prizadevni vodnik Jože Erha-tič, sodil pa sem podpisani. V ugodnem vremenu, v dovolj visokih poljskih kulturah in, kar je posebej razveseljivo, tudi z dobrim staležem male divjadi, smo preizkušnjo izpeljali brez zastojev. Na PNZ so vodniki privedli 9 psov. Nemška žimavka Ara, ki jo je vodil Drago Žarkovič iz Središča ob Dravi, je dosegla I. nagradni razred, 4 psi II. nagradni razred in eden III. nagradni razred. Trije ži-rnavci preizkušnje niso opravili. O teh treh psih se bo kljub pomanjkljivi vzgoji preizkušenih psov in slabi vodljivosti treba pogovoriti z zreti iteljem glede nadaljnjih paritev in zrejne linije. In še nekaj ugotovitev ob tej preizkušnji. Če ima lovska organizacija razumevanje in dodeli za preizkušnjo primeren del lovišča, je preizkušnjo mogoče opraviti uspešno. Na nekakšnih »pasjih poligonih«, kjer so že lovili, in to še jeseni, pa je preizkušnjo ali tekmovanje zaradi pomanjkanja male divjadi zelo težko pripraviti. Na takih prireditvah bo treba nujno opustiti tudi množično udeležbo lovskih pripravnikov. Pomikanje 50- ali večglave skupine ljudi, ki (z redkimi izjemami) komaj čaka le na podpisane pripravniške dnevnike, pse samo moti, obremenjuje pa tudi vodjo preizkušnje in ovira potek take prireditve, da o kmetovalcih na poljih niti ne govorimo. Veliko bolj učinkovita bi bila demonstracija posameznih preizkušenj in tekmovanj s strokovnim komentarjem v okviru programa izobraževanja pripravnikov (tečaj). Razveseljivo je, da so v LKD Ptuj tudi že mladi vodniki ptičarjev in upajmo, da bodo šli po stopinjah svojih znanih starejših kinoloških tovarišev. Če bo tako, bodo dosegali lepe uspehe ... Na koncu se naj zahvalim vodstvu LD »Jože Lacko«-Ptuj za lovišče in LKD Ptuj za organiziranje prireditve. Jože Štebih, kinol. sodnik Predvidena legla Posavski gonič (JRGp): Leglo 18. 11. Rejec Franc Henigman, Dol. Toplice 224, Dol. Toplice. Istr. kdl. goniči (JRGki): Leglo 13. 10. Rejec Franc Korošec, Brankovo 4, Velike Lašče. Brak-jazbečarji (JRBj): Leglo 4. 10. Rejec Tomaž Pirih, Bračičeva 9, Tržič. Hanovrski barvarji (JRHB): Leglo 7. 10. Rejec Franc Pirnat, Vrhnika 29, Stari trg pri Ložu. Lovski terierji (JRLT): Leglo 15. 11. Rejec Štefan Ja-lušič, Loka pri Mengšu. Leglo 2. 11. Rejec Konrad Majal, Kanclerjeva 5, Slov. Bistrica. Špringer španjeli (JRŠŠ): Leglo 27. 9. Rejec Venčeslav Valek, Sodna vas 45, Podčetrtek. Nemški prepeličarji (JRPr): Leglo 30. 9. Rejec Jože Pan-gerl, Miklošičeva 1, Celje. Lovski terier Foto 1. Napotnik Obvestilo Iz programa knjig Zlatorogove knjižnice so na voljo še naslednje knjige: Srnjad 150 din Ocenjevanje muflonov in divjih prašičev v naravi 90 din Zelene stečine 100 din Gams 150 din Divji prašič 200 din Skupaj 640 din Pri nakupu kompleta (vseh naštetih knjig) plača kupec za siceršnjo skupno vrednost 640 din le 520 din, če jih osebno prevzame v pisarni LZS, Župančičeva 9, Ljubljana (od 9.—14. ure). Vsem slovenskim lovskim organizacijam in šolam prodamo knjige z 20% popustom. Na zalogi je še knjiga Veljka Varičaka Ocenjevanje lovskih trofej, ki stane 120 din. Pisarna LZS Zrejna pregleda za španjele bosta 1. 12. novembra ob 9. uri na športnem prostoru v Kamnici pri Mariboru in 2. 14. novembra ob 15. uri pred halo Tivoli v Ljubljani Predhodne prijave niso potrebne. S seboj morate imeti: rodovnik, potrdilo o cepljenju proti steklini in veterinarsko spričevalo o zdravstvenem stanju psa, ki ni starejše od 10 dni. Taksa za zrejni pregled je 300 din. Španjeli — koker in špringer — ki ne bodo na zrejnem pregledu, se ne smejo uporabljati za pleme. Psi morajo biti stari najmanj 14 mesecev in že telesno ocenjeni. Izjemoma bomo telesno ocenili tudi tiste pse, ki so bili prej za redno telesno ocenjevanje še premladi. Zrejna komisija za španjele MALI OGLASI Prodam mladiča vestfalskega brak-jazbečarja, starega 5 mesecev in nemškega tribarvnega goniča, starega 8 mesecev. — Viktor Konečnik, Mozirje 265, telefon (063) 831 811. Prodam dva mladiča pasme nemški pre-peličar, stara 3 mesece. Darko Kodrič, 68312 Podbočje 46. Prodam mlade resaste istrske goniče odličnih staršev; leglo 9. 7. 1983 — Albin Rojec, Dob 29, 61296 Šentvid pri Stični. Prodam bogato gravirano boroveljsko tricevko kal. 16/16 — 7 X 65 R z vložkom kal. .22 W. Magnum in strelnim daljnogledom 6 X 42. Informacije po telefonu (061) 212 011 itn. 13, popoldne 313139. Želim zamenjati odstrel gamsa ali ruševca za odstrel jelena. Resne ponudbe sprejemam po telefonu (065) 86 283 — Ivo Ivančič. Prodam novo tricevko Suhi kal. 12/12 — 6,5 X 57 R s strelnim daljnogledom po ugodni ceni. — Marjan Mlakar, Kremen 31 a, Krško, telefon dopoldne (068) 71 635, popoldne (068) 72 172. Ugodno prodam novo (še nenošeno) moško lovsko obleko (št. 54). Interesenti pokličite po telefonu (062) 815 229 — popoldne. Prodam lahko lovsko karabinko kal. 7 X 64 s strelnim daljnogledom (4 X 32). Ponudbe po telefonu (064) 78 362. Prodam dva kratkodlaka istrska goniča (psa in psičko), stara 10 tednov. Sta potomca odličnih staršev. — Ivan Koren, Col 54 a, 65273 Col. Prodam brak jazbečarja, starega 2 leti, z opravljenim PNZ in prav dobro telesno oceno. — Ljubica Lipar, Volčje 34, 68256 Sromlje. Kupim dobro ohranjeno lovsko karabinko kal. .243 VVinchester Steyr Man-licher »model L« (ne luxusl). — Polde Travner, Velenje, telefon (063) 850141. Kupim krogelne naboje 8 X 57 R 360. Ponudbe na naslov: Aleksander Ziccar-di, Knežak 195/E, 66253 Knežak. Prodam 3 mesece stara psička pasme nemški prepeličar (psička in psičko —-rjavca). Sta potomca odličnih staršev. — Viktor Hrovatin, Vipavska cesta 17 a, 65270 Ajdovščina, telefon (065) 62 647. Prodam strelni daljnogled (nov) znamke Svvarovski (6 X 42). Informacije po telefonu (061) 341 543. Prodam nemško prepeličarko, staro 4 mesece (starši odličnjaki). — Drago Senekovič, Sp. Duplek 168, 62241 Spodnji Duplek. Prodam ali zamenjam pištolo Bereta kal. 9 mm (kratka cev) za strelni daljnogled z montažnimi deli za puško bokarico (suhlska montaža). — Jovan Bojič, telefon (061) 326 319. Kupim torbice (toke) za samokrese, izdelane med drugo svetovno vojno ali še starejše. Potrebujem jih za svojo zbirko starinskega orožja. — Janez Hartman, Tončke Čečeve 7, 63000 Celje, telefon (063) 22 657. Prodam lovsko terierko, staro 3 leta, z opravljeno PNZ in odlično telesno oceno. — Stanko Lihtenvalner, Novci 15, Miklavž pri Ormožu. Prodam malokalibrski vložek kal. .22 LR extra za šiberno cev kal. 12. — Bernard Pungerčič, Prešernova 5, Sevnica, telefon (068) 81 106. Kupim koker španjela (mladiča) zlato-rjave barve, ki bo poležen v prihodnji pomladi. Rejce prosim za ponudbe o prodaji na naslov: Franc Dvorjak, Šentilj 73, 62382 Mislinja. Prodam 3 kdl. jazbečarje (mladiče) odličnih staršev, stare 2 meseca. — Alojz Holc, Žerovinci 27, 69240 Ljutomer. Prodam špringer španjele. Oče večkratni šampion Jugoslavije, mati prvakinja Novega Sada, Beograda in Vojvodine (CAC). — Milan Djokič, Bosanski Šamac, telefon (076) 63 033. Prodam puško TRAP (12/12) SUPER BRNO. Mogoče je montirati tudi menjalne cevi. — Janko Troha, Cegelnica 36, 64202 Naklo. SLIKI NA OVITKU — STR. 375 Damjeki pri počitku Foto Mirko Hain, Diana Divje race Foto J. Černač, Diana OBMOČJA V EVROPI, KI SO NA NOVO NASELJENA Z RISI 1. Območje v Sloveniji in deloma na Hrvaškem, kjer danes spet žive risi 2. Švica — kanton Obvvalden 3. Nacionalni park Bayerische Wald — ZRN 4. Avstrijska Štajerska 5. Francija — pogorje Vogezov. Na sliki spremljanje gibanja risov s telemetrijo 6. Italija — Grand Paradiso (dolina Aoste) 7. Ris, odstreljen v kočevskih gozdovih Barvne fotografije prilog v 10. in 11. številki Lovca: Janez Čop