Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 204 Kot gozdar in »terenc« sem pri svojem delu videl marsikaj, kar me je osebno zanimalo. Naj je bilo to botani čno, geološko, živalsko, fotografsko pa še kaj, kar me je poleg službenega dela razveseljevalo v mojem življenju. In še danes je tako le, da je službo leta 1997 zamenjal čas upokojenca. Tako sem na obmo čju gozdnogospodarske enote Polje 19. oktobra 1990 našel na meji k. o. Laze in k. o. Volavlje pod Jan čami oz. nad Lazami (nad kmetijo pri Jerna ču) zanimiv kamen-mejnik. Kata- strska ob čina Laze se je do 1. svetovne vojne imenovala k. o. Sveta Agata (cer- kev in pokopališ če v Lazah). Mejnik ni bil ne prvi, ne zadnji, na katerega sem na- letel pri svojem terenskem delu. Mejnik kot mejnik, a vklesano besedilo ni bilo kar si bodi: IANTSCHE PROPŒNA 1754 (Jan če za kazen 1754). Doma čini so kamen poznali, a besedilo jim je bila uganka. Slika 1. Mejnik z napisom IANTSCHE PROPŒNA 1754 (foto Tomaž Ko čar). Fig 1: A boundary marker bearing the inscrip- tion IANTSCHE PROPŒNA 1754. (photo by Tomaž Ko čar). Kamen sem nazadnje videl 19. aprila 2009, naslednji č, 28. junija 2015, ga ni bilo ve č. Izkazalo se je, da so po žledolomu v letu 2013 pri spravilu lesa kamen odbili pod gozdno vlako, kjer je obležal zapuš čen vse do objave mojega članka o tem kamnu v Nedeljskem Dnevniku 10. avgusta 2016. Potem se je kamen po- novno „našel“ po zaslugi in ob prizadevnosti predvsem dveh doma činov, Dušana Hribernika iz Laz in Viktorja Grilca iz Podgrada, ki sta poskrbela, da je bil kamen ob priložnostni slovesnosti 26. avgusta 2017 ponovno postavljen na starem mestu, skupaj z informativno tablo. Tomaž Ko čar Jan če za kazen Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 205 Slika 2: Današnja postavitev mejnika skupaj informativno tablo ob gozdni poti nad doma čijo Pri Jerna ču, Laze pri Dolskem 44 (foto Tomaž Ko čar). Fig 2: A boundary marker and an information board along the forest path above the homeste- ad Pri Jerna ču, Laze pri Dolskem 44 (photo by Tomaž Ko čar). Krajevno ime Jan če je na kamnu zapisane v nemš čini, za kazen pa v latinš čini. Ligaturo œ v pœna so najverjetneje uporabili zaradi pomanjkanja prostora, saj je kamen širok komaj 18 cm, medtem ko je visok okrog 150 cm, iz zemlje pa je segal okrog 70 cm. Letnica 1754 umeš ča mejnik v čas Marije Terezije. Zakaj kamen s takim zapisom? O kakšni kazni je govora? Zgodba je slede ča, podrobno pa jo je na podlagi dokumentov Ograjnega sodiš ča v Ljubljani (Arhiv Repubike Slovenije, Arh. fond št. 306, škatli 8, 9) obravnaval Peter Ribnikar (Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Jožeta Žontarja, Arhivi 25/1, 2002, str. 47-56) in je tu povzeta le v osnovnih potezah. 3. junija 1753 je v Sti čni potekal obi čajni letni sejem, za katerega je tamkajšnjemu samostanu pravico podelil že leta 1256 kranjski deželni gospod in koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski, leta 1398 in 1742/75 pa sta jo potrdila vojvoda Viljem Habsburški in cesarica Marija Terezija. Na dobro obiskanem sejmu (po enem poro čilu naj bi bilo na njem 15.000, po drugem pa celo 30.000 ljudi), ki je pritegoval ljudi širšega, ne samo dolenjskega zaledja, so svojo priložnost iskali tudi tihotapci tobaka. Trgovina s tobakom je bila pod nadzorom države in podvržena pla čilu pristojbin, zato so jo strogo nadzorovali, proti tihotapcem pa najstrožje ukrepali. V ta namen je Toba čni urad v Ljubljani v Sti čno poslal tri toba čne nadzornike in petnajst uradnikov ali iblajtarjev (od Überreiter), ki jih je spremljalo deset vojakov. Že kmalu so toba čni uradniki na sejmu od tihotapcev zaplenili 80 funtov tobaka. Ob poskusu nadaljnjih zaplemb tobaka pa je prišlo v veliki množici do prerivanja, ki je kmalu preraslo v krvavi obra čun. Vojaki so v prerivanju uporabili orožje in ubili enega kmeta, šest pa so jih ranili, razjarjena množica kmetov pa je s koli in kamni ubila tri toba čne nadzornike, štiri iblajtarje in tri vojake. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 206 Oblast je seveda takoj sprožila kazenski pregon, ki je sprva potekal pred deželnim kazenskim sodiš čem v Ljubljani in bil leta 1754 prenesen na posebno kazensko sodiš če »judicium delegatum« v Gradcu. Obtoženih je bilo petnajst mož. Vsi so bili mlajši od trideset let, od tega sedem kmetov, šest hlapcev in dva obrtnika, ki so ve činoma prihajali iz okolice Sti čne in Litije, dva pa z Gorenjske. Zasliševanja in preiskave proti obtoženim so bile kon čane 28. novembra 1754, razsodbo pa je graško sodiš če sprejelo 26. januarja 1755. Ve čina obtoženih je bila oproš čena oziroma obsojena le na pla čilo sodnih stroškov, eden je dobil dve leti zapora, dva pa sta bila obsojena na smrt: 28 letni Jakob Jan čar, po doma če Lavrišovec z Volavelj, višnjegorski podložniki, na obešanje na kolesu; 30 letni hlapec Marko Bregar, po doma če Zgonc, pa na smrt z me čem. Usmrtitvi sta bili na ljubljanskem moriš ču (Friškovec?) izvršeni 5. februarja 1755. V razsodbi je bilo tudi dolo čeno, da se mora v spomin in opomin na dogodke 3. junija 1753 v kraju upora postaviti dva sežnja visoko zidano obeležje z dvojezi čnim nemško-slovenskim napisom in ilustracijo eksekucije obeh na smrt obsojenih.