XVI. tečaj 8. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P, Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 8 zvezka. 1898 225. Življenje sv. Antona Padovauskega. XX. pogl S'. Amon in Ecelin. - V berlogu leva. - Skušnja svetosti. 227. XXI. pogl. Sv. Anton v Emiliji. - Pričevanje otroka - Serce v skrinji. 233. Za mesečni shod tretjega reda. Kroti svoj jezik. .... 238. ^Magdalena pri Jezusovih nogah". ....... 241. Trojni opomin........................................................... 244. Sveti rožni venec — najmočnejši meč. ...... 249. Nauk o svetem obhajilu................................................... 250. Sv. Frančišek Asiški v Zadru............................................ 252. Priporočilo v molitev.................................................... 253. Zalivala za vslišano molitev . . . .........................254. Popolni odpustki........................................................ 256. Odgovori na vprašanja 256. Za katoliško cerkev na Cetinju........................................... 256. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 181)8 Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. jBoj z učeno senco. (Dalje.) Kajneda, težak boj ima vboga neučena senca sè severnim soncem Edinostnim. Privoščimo ji denes, da se malo odahne ter počivaje pod oljiko pove neketere misli, ki bi vtegnile nekoliko pojasniti ali morebiti celo kaj popraviti nauk o naših doveršnih in nedoveršnili glagolih. Potrebno bi pač bilo, da bi se ta reč razbistrila, ker se glede nje res še vedno mnogo bere po knjigah in časopisih in v govorjenju izobraženih ljudi tudi pogostoma sliši, kar se s pravo slovenščino, z jezikom našega prostega ljudstva ne vjema, kar tudi vsaj moje senčno uho vselej nekoliko neprijetno zbode. Ker so naši glagoli ali doveršnega ali nedoveršnega pomena, zato moramo označiti vsako dejanje ali ko doveršeno ali ko nedoveršeno. Za nedoveršeno dejanje seveda ne moremo rabiti doveršnega glagola, temuč le nedoveršni. Sedanjik nedoveršnega glagola pomeni prav za prav le veršenje ali trajanje, ki lehko obsega tudi treno ek prave sedanjosti, vender ni, da Di ga moralo. V tem trenotku doveršenega dejanja pa navadno ne moremo zaznačiti se sedanjikom doveršnega glagola, k<-r je to, kar je doveršeno, prav zato tudi že preteklo. Zato pravimo: ,,/daj delam41, pa: ,zdaj sem dodelal44. Razen v živahnem in tako rekoč patetičnem pripovedovanju torej ne gre govoriti ali pisati n. pr.: „Včerajšni, recimo, „Slovenski Mir14 priporoči spravo; današnji „Kranjski Prepir44 pohvali razpor.44 Ako si mislimo, priporočilo in hvalo doveršeno, kar je od strani pisavcev v resnici, moramo reči: »Včerajšni „S1. Mir“ je priporočil spravo ; današnji „Kr. Prepir44 je pohvalil razpor.44 Ali priporočilo in hvalo si lehko mislimo tudi nedoveršeno, ker se more brati, dokler sta lista ohranjena; zato smemo reči tudi: „Včerajšni „SI. Mir44 priporoča spravo; današnji „Kr. Prepir44 hvali razpor.44 ln navadno pravimo tako, ker mislimo namreč na vpliv spisa, ki se dalje širi, ne na doveršenje dela pisavčevega. Saj pomeni tudi gerški sedanjik vedno le trajno dejanje. V sedanjem času doveršeno dejanje so označali Gerki ko vže opravljeno s perfektom, v preteklem času in ne glede na čas doveršeno dejanje pa z aoristom. Tudi Herbig terdi v vže omenjenem.spisu str. 200 celo sploh za vsaki jezik : „d e r modus indicativus te m p o-ris praesentis umi die actio perfecti va s c h 1 i e s-s e n s i c h begrifflicheinander a u s“, ter nadaljuje : „Der Satz ist ja nicht allzu schwer zu begrutulen. Gogiscli genbminen steli te sieh daa Prasens als «in Punkt zvvischen Filiteli tuni umi Futur dar; der Augenblick der Perfektivierung ist ebenfull« ein Punkt, der genau ge-nommen not jenom andern nie zusammentreffen kann. Dean jedtn Dictum berubt auf einer innern oder ii ussere n Wahinebmung, und die Wahrneh-mung muss als G rund des Diktums diesem vorausgehen ; die Pei fektiviermig der Verbalhandlung einer solchen Walirnekinung gehbrt also, weun sie sprach-lich wiedergegeben wird, schon der Verguiigenheit »n Oder das Diktum ist ein aus Wabrnehmungon gozogoner Sehluss, eino auf diesem Sohlusu beruh-ende WiilensSusserung, ein Befehl, oine Frage: dami golit das Diktum der Perfektivierung voraus, und diese fiilit in die nabere oder fernere iiukunft. XVI. tečaj. V Gorici, 1898. 8. zvezek. 1398! S tem zvezkom, dragi bravci, prestopamo torej v leto 1898 ; žal nam je, da še le zdaj, ko se davno več ne more imenovati novo leto. Kakšno bo pač, kaj pravite, to leto ? Kaj imamo pričakovati, česa se bati ? Začeli smo ga z veselim spominom, šestdesetletnico maš-ništva papeža Leona XIII. V resnici, keterega vernega kato-iskega kristijana ne bi razveselila vže sama misel na častitljivega moža, na milega očeta, ki v tako pozni starosti s toliko modrostjo vladajo sveto cerkev Kristusovo ! Zlasti pa mora po vsi pravici radost napolnjevati nas otroke sv. Frančiška, ker imamo v papežu Leonu XIII. svojega res posebnega dobrotnika, prenovitelja tretjega, pokrovitelja in združitelja našega pervega reda. In ker se letos in to v kratkem dopolnijo leta, ki jih je napovedal njihovemu papeštvu že ob volitvi, kaker je sploh znano, neki fran-čiškanki brat v Rimu, moramo pač še posebno Boga prositi, da jim ta leta tudi še črez čez napovedano število raztegne in pomnoži, dokler namreč le morejo koristiti katoliškemu ali, bolj prav, vesoljnemu svetu. Pri tem se nič ne bojimo, da bi se našemu omenjenemu preroku skazilo lepo prerokovanje ; saj je napovedal namreč tisti dobri brat Leonu XIII. ne samo 20 let, — 226 — temuč naj m en j 20 let papeštva ; naj jih pride le še več, z 20. letom je prerokovanje izpolnjeno. In hvala bodi Bogu za to ! Kaker se je pa letošnje leto z veselim spominom začelo po vsem katoliškem svetu, tako upamo, da se bo vsaj v našem cesarstvu s podobnim veselim spominom tudi koncu bližalo. Njega veličastvo presvitli cesar Frančišek Jožef I. ima namreč mesca grudna tega leta obhajati petdeseto obletnico svojega vladanja, kaker je to pač že znano tudi našim dragim bravcem. — 50 let vladanja — v resnici lepo dolga vlada, in smemo reči, polna zasluženja — ali seveda tudi polna truda, polna težav, polna, zares polna velikih, neizmernih, strašnih britkosti ! Kje je kralj na zemlji, ki bi ga bilo zadelo toliko grozovitih vdarcev, kaker našega tako milega, tako dobrotljivega cesarja ? Jekleno hrabro je moralo biti serce, da ni tolikrat počilo od neizrekljive bolečine — res cesarsko serce ! Po pravici bi bil menda človek sodil; da je ni žive duše v Avstriji, ki ne bi z ljubeznijo mislila na to zlato očetovsko serce, ki se ne bi bila tudi že davno veselila lepih dni, ko bomo združeni vsi narodi avstrijski slovesno obhajali petdesetletnico nastopa cesarja Frančiška Jožefa. Žal, da smo se motili ! V Avstriji so se vendar le našli možje, ki jim ni dosti mari za našega cesarja, možje, ki so naše cesarstvo v sramoto pripravili pred celim svetom. To so ljudje, ki nimajo prave ali nobene vere, če so tudi morebiti po katoliško kerščeni ali se celo imenujejo kristijane a!i katoličane. Ti ljudje ne poznajo kerščanske pravičnosti, nikar katoliške ljubezni. Sami hočejo biti gospodje iu gospodarji, vsi drugi naj bomo njih sužnji. Cesar daje svojim narodom enake pravice ; ti ljudje ljudski pa bi raji poderli cesarstvo, kaker terpeli, da bi bil Slovenec v Avstriji toliko vreden koliker Nemec ali Lah. Seveda, katoliški Nemci, to se pravi tisti, ki so zares katoliški, so nam pravični in ljubijo cesarja ; zato jih pa tisti ljudski ljudje ravno tako čertijo kaker nas, ravno tako ali pa še huje napadajo in preganjajo. Sicer je v Avstriji menda tudi mej Nemci vender še več dobrih katoličanov, kaker izdajalskih brezvercev ; ali jako se je bati, da bodo, kaker do zdaj, poslednji močnejši in zmagovitiši. Kaj ne bi bili, ker jim je dobro vsako orožje, bodisi še tako sramotno in nepošteno. Vidite torej, dragi bratje tretjeredniki, naša ljuba Avstrija ima v sebi jako nevarne ljudi, nevarne nam, nevarne cerkvi, ne- — 227 — varne cesarju in cesarstvu. Ali, porečete, kaj hočemo ! Pomagati ? ! O da bi mogli ! Ne moremo ! V resnici more pomagati le sam Bog. Vender pa mi moremo in tudi moramo prositi Boga v ponižnih, milih molitvah, prositi, naj pomaga sveti cerkvi, naj poniža njene sovražnike, naj ohrani presvitlega cesarja, naj ohrani Avstrijo! Molimo torej in upajmo! Bog bo našo žalost v veselje spremenil. Žalostno je bilo res lansko leto za celo Avstrijo, žalostno je bilo posebe, če pogledamo v našo ožjo domovino, tudi za našo goriško nadškofijo. Smert nam je vzela ljubega in dobrega nadškofa Alojzija, in tako britka smert mej ptujimi ljudmi, na daljnem Dunaju ! Vender smo sklenili nesrečno leto z veselim upanjem, ki se ima v kratkem izpolniti. Goriška nadškofija dobi novega višjega pastirja v osebi dosedanjega prevzvišenega kneza škofa ljubljanskega Jakoba, keterega Bog ohrani mnoga leta na najvišjem mestu mej Slovenci v prid in tolažbo vse slovenske cerkvene okrajiue ! Ne moremo si kaj, da ne bi omenili naposled pri tej priliki še enega veselega dogodka lanskega leta, povzdignjenja našega prečastitega rojaka in nekedanjega ljubega prijatelja Jakoba Trobca v škofa šentklavškega v Minesoti v ameriških Zveznih deržavah, keteremu ravno tako iz serca želimo mnogo let srečnih in veselih v prid katoliški cerkvi, v čast slovenskemu narodu in kranjski domovini. Leto 1898 pa nam daj Bog vsem z boljšim upanjem končati, kaker smo ga začeli. Bog živi Leona XIII., Bog živi cesarja, Bog reši, Bog ohrani Avstrijo ! -»*&$**■ (Življenje sv. (Antona gadovanskega. gu, da je dosegel, kar je namerjal. Ker je bil provincijalj velike redovne okrajine, je moral nadaljevati svoje obiskovalno popotovanje, ketero je bil prejšnje leto pričel. Pregledati je moral samostane po pravi Romanji ali Emilji. Kaker poprej je svetnik tudi zdaj združil sè svojim popotovanjem dvojni namen. Gorečnost za zveličanje neumerjočih duš ga je priganjala, da ni le pregledaval samostane, temuč povsod je pridigal, grešnike spodbujal k pokori in poboljšanju in zatiral krivoverstvo. Vse ga je spoštovalo in občudovalo zavoljo njegove apostoljske delavnosti in čudodelne moči, kaker tudi zavoljo lepega vspeha, ki ga je dosegel pri Ecelinu. Ljudstvo ga je pozdravljalo ko angelja miru in rešitelja dežele. Iz Padove je prišel najpoprej v Polezine in potem v Fe-raro, kjer je dlje časa ostal, ko je videl veliko gorečnost ljudstva. Tukaj se je zgodil naslednji mični in blagonosni čudež. V tem mestu je živela družina visokega plemenitega rodu. Toda ljubega miru. ki je več vreden ko plemeniti stan, ta družina ni vživala. Žena je bila silno lepa, plemenita po duhu in sercu Ravno te njene lepe lastnosti, zarad keterih jo je svet občudoval, so pa bile za moža večna martra. Preslepljen od nespametne strasti ljubosumnosti je. vedno le hudo mislil o svoji ženi ter tudi genio ž njo ravnal. Namesto da bi si življenje lajšala, sta živela le v kregu, eden drugemu v velik križ. Ko je žena dobila lepega dečka, je to, kar je sicer vesel družinski dogodek, očeta le še bolj razkačilo. V svoji togoti je vbogi materi očital zakonsko nezvestobo ter ji celo zažugal, da bo vmoril njo in otroka. Ta grozna misel ga je vsega prevzela, tako da se je nesrečna žena silno bala. Tisti čas je prišel sv. Anton v Feraro. V svoji nesreči se žena k njemu zateče. Potoži mu svojo žalost in odkritoserčuo razodene svoje družinske britkosti. Solze vboge žene so genile svetnika in ker je bil prepričan o njeni nedolžnosti, jo je močno pomiloval. Tolažil jo je kaker je vedel in znal, ter ji priporočil naj zaupa v dobrega Boga, ki uikedar ne zapusti nedolžnega. Obljubi ji tudi, da bo molil za njenega moža. In to je tudi storil s celim sercem. Kako dopadljiva je bila Bogu njegova molitev, pa nam priča sledeči dogodek. Nekega dne je šel sv. Anton po mestu ter srečal na tergu -- 235 — več gospodov. Prijazno ga nagovore in svetnik se ljubeznjivo pogovarja ž njimi. Mej temi gospodi je bil tudi plemenitaš, ki je tako neplemenito ravnal sè svojo ženo. Ko so se pogovarjali, pride mimo njih služabnica z otrokom, keterega je ljubosumni oče tako sovražil. Nekoliko korakov zadaj je šla tudi žena, mati tega otroka. Kaker hitro je gospod to opazil, mu šine od jeze kri v glavo. Sicer se je nekoliko premagoval, pa bistremu očesu svetnikovemu in ušla njegova razburjenost. Sv. Anton vstavi služabnico, ji vzame nedolžno dete iz rok ter dečka, ki je bil lep kot angeljček, ljubko boža. Kaker se navadno z otroci pogovarjamo in šalimo, je tudi svetnik otroka nagovoril: „0, ti lepo, serčno dete ! povej vender, keteri od teh gospodov je tvoj oče ?“ Vsi pričujoči so bili veseli, ko so videli ljubeznivega svetnika z otrokom v naročji. Kar ga je vprašal, so imeli le za prijazno šalo. Pa sv. Anton mu je se vso resnobo stavil to vprašanje, s terdnim zaupanjem, da bo Bog rešil nedolžno ženo in spričal resnico. In dobri Bog je res tudi zdaj poplačal njegovo terdno vero. Deček, ki je bil še le nekoliko tjednov star, se oberne pri vprašanju svetnika k zaslepljenemu plemenitašu, milo ga pogleda, pokliče po imenu ter z razločnim glasom spregovori : „Ta je moj oče !“ Lahko si mislimo, kako so bili začudeni vsi pričujoči. Ljubosumni mož je bil ob enem osramoten in razveseljen. Sv. Anton gre k njemu, mu da v roke dečka in pravi : „Vzemite sinčka v roke in pomirite svoje razburjeno serce. Zdaj vsaj ne bote dvojili, da je vaš, saj ste to slišali iz njegovih ust." Presrečni mož je precej vzel dečka v svoje naročje, ljubeznjivo ga je poljubil, pritiskal na serce in poln veselja nesel domov. Od tega trenutka je bil rešen svoje grozne strasti. Mir in veselje, lepa edinost, ljubezen in zaupanje se je vernilo v serca. Ta čudež se je kmalu daleč okrog razglasil in v spomin se je v kapelici sv. Antona v Padovi ta dogodba v mramor vklesala. Iz Ferare je šel sv. Anton v Montepaolo. Tukaj je obiskal ono votlino v keteri je 1. 1221 živel kot spokornik, nepoznan svetu, pa oblagodarjen od Boga. Na to je pričel pregledovati samostane po Romanji. Ljudje, ki so ga pred šestimi leti slišali pridigati, so se ga še vsi s hvaležnostjo spominjali. Tudi zdaj so od vseh strani hiteli v velikih trumah poslušat sv. pridigarja. V samostanu v Bolonji je našel in z velikim veseljem pozdravil ne-ketere sobrate, ketere je iiekedaj podučeval v bogoslovnih vedno- - 236 — stih. Ko se je nekaj časa mudil v tem samostanu, je dobil od redovnega generalja posebni vkaz, naj gre v Florencijo in oznanjuje tamkaj božjo besedo. Z veseljem je sv. Anton slušal, zakaj kaker jelen hrepeni po hladni studenčnici, tako je svetnik v svoji veliki gorečnosti hrepenel po zveličanju duš. Naglo je zapustil Bolonjo ter hitel čez apeninsko gorovje v cvetočo Florencijo, še v poletju 1. 1228. Ostal je pri svojih sobratih v samostanu Santa Kroče. Precej po svojem prihodu je pričel svojo apostoljsko delavnost in Bog ga je tudi tukaj poveličal s čudeži. Najbolj razširjena strast in hudobija je bila tisti čas v Flo-lenciji velika skopost in oderuštvo. Čeravno je svetnik z veliko vuemo pridigal zoper to hudobijo, je bilo vender le malo sadu, zakaj skopuh se le redko in težko spreoberne. Pa Bog sam je pomagal svetniku. Čudež, o keterem nam pripoveduje sam sv. Bonaventura in je tudi naslikan v cerkvi sv. Petronija v Bolonji, je prestrašil in razburil celo mesto. Vmerl je mož plemenitega stanu in v visoki službi. V svojem življenju je imel serce terdo kot kamen ter bil gerd oderuh. Navada je bila tedaj, da je pri pogrebu duhovnik spregovoril nekoliko besed. Za ta govor je bil naprošen sv. Anton. Zjutraj na dan pogreba je Bog svetniku v molitvi razodel, da je duša tega skopuha pogubljena. Ob določeni uri je pričel svetnik pred obilno zbranim ljudstvom govoriti. Za rek svoje pridige je izbral besede zveličarjeve : „Kjer je tvoj zaklad, tamkaj bo tudi tvoje serce“. (Mat. 6, 21.) Dokazoval je greh skoposti in hudobijo oderuštva. Najpoprej je povedal, de jt skopuh sovražnik ljudi. Namestit da bi bližnjemu v sili pomagal, porabi on njegovo stisko v svojo korist. Vse mu prav pride, slaba letiua, toča, povodenj, hude ure, vsega tega se on veseli, da vboge zatira in izsesava kot pijavka. Ves vesel je v vojnem času, ko lahko vse drago proda. Nesreča, vboštvo ljudi je zanj vir veselja in bogastva. V drugem delu je pokazal, kako je skopuh največi sovražnik svoje duše. V dokaz je navedel besede Gospodove o bogatinu v sv* evangeliju : „Vmerl je tudi bogatin in je bil pokopan v pekel“-(Luk. 16, 22.) Na to seje obernil proti merliču ter rekel vsem v velik strah: „Ta mož tukaj, keteremu ravnokar skazujete zadnjo čast, je bil eden teh nesrečnežev, on je bil skopuh, on je bil oderuh. Zdaj je pokopan v peklu. Tamkaj bo večno strašno terpel“. Lahko si mislimo, kako so se zgrozili in prestrašili vsi — 237 — poslusayci pri teh besedah. Vse je začelo mermrati in godernjati. Toda sv. pridigarja to ni zbegalo. Nevtrašeno nadaljuje tako : „V dokaz, da govorim resnico, idite in preiščite njegovo skrinjo, kjer je shranjen denar. Ta denarna shramba je bila kratek čas njegovo veselje, njegov Bog. Idite in preiščite jo ! Sredi denarja boste našli njegovo serce. Sin božji je tako govoril in tako je: Kjer je tvoj zaklad, tamkaj bo tudi tvoje serce". Pri teh besedah so bili razburjeni ljudje vsi osupnjeni. Sv. Anton je moral prenehati v pridigo, zakaj večina poslušavcev ga je zapustila. Velika množica od njih je hitela naravnost v hišo 1’anjkega, da bi se prepričala o resnici besed svetnikovih. Ko so ljudje prišli v hišo, so prisilili domače, da so skrinjo odperli. Berž so jo preberskali in glej, sredi denarja je bilo serce oderuhovo. Pa s tem še niso bili zadovoljni. Vedeti so tudi hoteli, ali ima merlič serce. Hitro zopet otidejo v cerkev, odpro njegove persi ali serca ni bilo v njih. Silno so bili ljudje razburjeni. Vse prek je vpilo, da se ta, ki ga je Bog preklel, ne sme pokopati z drugimi kristjani v posvečeno zemljo. Zgrabijo to-raj mertvo truplo, vlečejo vunkaj iz mesta iu veržejo na tisti kraj, kame1' so zagrebali cerknjene živali. Ta strašna in očitna kazen božjo ni ostala brez sadu. Marsiketeremu grešniku, posebno pa skopuhu, so se odperle oči, da se je spreobernil. Vsi meščani so svetnika po tem čudežu močno spoštovali in mu povsod skazovali nenavadno čast. Da bi se temu odtegnil zapusti sv. Anton sè svojim tovai-išem mesto ter gre na goro Aljvernijo, kjer je nekaj dni preživel v sv. samoti, v molitvi in premišljevanju. V sv. postnem času ga najdemo v mestu Arecu, kjer je ko postni pridigar zopet dokazal, da je v resnici »kladivo krivovercev". Na to je šel zopet v Floiencijo, kjer so ga meščani z velikim veseljem sprejeli in tako zvesto poslušali njegove goreče pridige, da je bilo mesto v verskem oziru popolnoma prenovljeno. 238 — Za mesečni shod tretjega reda. Kroti svoj jezik. Svetemu Arzeniju je rekel njegov angelj varih: „Ako se-hočeš zveličati, beži, molči in počivaj11'), ali kaker razlaga sv. Aljfonz Ligvorij, beži v puščavo, molči in živi vedno v božji pri čnjočnosti".*) Po tem nauku živi tudi ti, pobožni tretjerednik, bo-goljubna tretjerednica, ako se želiš zveličati ; v puščavo se ve da ne smeš sè svetim Arzenijem, molčiš pa lahko tudi doma, kar je zelo koristno in potrebno. Zakaj kedor veliko govori, slabo moli in tudi veliko greha stori. 1. Sveti Aljfonz Ligvorij pravi, da je molčanje zelo dober pripomoček, da dobiš duha molitve ; gdor pa veliko govori, ta je težko zbran pri molitvi. Vsaka duša, ki rada moli, ljubi molčanje. Molčanje varuje nedolžnost, varuje pred skušnjavami in je studenec molitve. Zakaj molčanje posptšuje duha molitve in vzbuja svete misli v sercu*). Ako pa rad in dosti govoriš, zgubljaš duha molitve ; mej molitvijo ti predstavlja hudobni duh vse, kar si govoril in kar si slišal ; komaj si začel moliti oče naš, že ne veš več, kaj moliš ; tvoj duh je namreč pri stvareh, o keterih si sam govoril, ali druge poslušal. Ako boš pa slabo molil, kako boš dobival pomoč od Boga ? Brez božje pomoči pa se ne moreš varovati greha, ne skušnjav premagovati. Ali ne veš, kaj pravi sveti Avguštin, „gdor zna dobro moliti, ve tudi dobro živeti11.4) Glej, kako te jezik vleče od dobrega v hudo ! Zavoljo tega si dobro zapomni besede sv. Marije Magdalene Paciške : «Prava služabnica Jezusa Kristusa vse poterpi, mnogo dela in malo govori." 2. „Dosti govoriti ni brez greha" pravi sveto pismo (Pre-gov. 10, 19). Keteri namreč radi in veliko govorijo, se tudi radi lažejo, šalijo, sebe hvalijo, povišujejo, hlinijo se, izgovarjajo, zoper druge tožijo, godernjajo, krivično sodijo, obrekujejo, opravljajo, delajo prepire in sovraštva, drugim jemljejo dobro ime, z dobrim, imenom pa kruh, kolnejo, nesramno govorijo in nedolžne pohuj- ‘) Vit. Patr. 1. 3. n. 190’ ’) La vera aposa di Gmù p. II. cap. 16. *) ravuo tam. 4) H. 4. — 239 — šujejo in v greh napeljujejo, neketeri celo krivo prisegajo. Sveti apostelj Jakob pravi : „Jezik je sicer majhin ud, pa vender velike reči napravi. Glejte majhin ogenj velik gozd zažge ! Tudi jezik je ogenj, zapopadek hudubije" (3, 6.) Ali Jezičnemu človeku se ne bo dobro godilo na zemlji" pravi sv. Duh.1) In kako bi se dobro godilo človeku, ki sè svojim hudim, strupenim jezikom jemlje drugim dobro ime, zvestemu hlapcu in pošteni dekli kruh, ki je kriv, da se ta ni oženil ali ona omožila, ki krivo priča in ako treba tudi krivo priseže ? Takih ali enakih ni sicer v tretjem redu in ne smejo biti, ali boj se, ako rada in veliko govoriš, zakaj na sodbi boš morala dati Jezusu odgovor od vsake, ne same grešne, ampak tudi prazne besede, saj pravi Kristus : „Povem pa, da za vsako prazuo besedo, ketero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali na sodnji dan“ (Mat. 12, 36). In vender storijo ljudje največ greha z jezikom, kaker skušnja uči, in sam sv. Duh pravi : „Gdo namreč ni z jezikom grešil?" (Sir. 19, 17.) Sveti Arzenij je rekel: „Kesal sem se velikokrat, ker sem govoril, nigdar pa še ne, da sem molčal .“ Zavoljo tega je toliko svetnikov zapustilo svet in šlo v puščavo ali v kak red ; neketeri so molčali več mesecev, kaker brat Juniper, učenec sv. Frančiška Seratìnskega ; sveti Komualjd je molčal 7 let, menih Teoduzij 35 let in sveti Janez, imenovan molčeči, škof in potem redovnik, ni spregovoril celih 47 let do svoje svete smerti. Molčanje so ljubili in drugim pripo-ročevali sploh vsi svetniki in res pobožne osebe do današnjega dne. Opat Pambo je prosil starega meniha, naj mu da kake nauke, da bi mogel sveto živeti. „Kroti svoj jezik, malo govori in le takrat, keder treba,“ to je bil pervi nauk, keterega mu je dal. Ko Je opat ta nauk slišal, ni hotel drugih, rekel je samo, da bo še le takrat prišel po nove, ko se bo tega naučil, ko bo vkrotil svoj jezik. Ko je zopet, čez več let obiskal starega meniha, ga je vprašal, zakaj ga ni bilo tako dolgo, ali opat mu je odgovoril da se pervega nauka še ni naučil, da še ni vkrotil svojega jezika. O srečen človek, ki molči, keder treba in ne greši sè svojim jezikom! Sam sv. Duh pravi po modrem Sirahu : „Blagor člo-vekn, ki ne greši z besedo svojih ust.“ (14, 1.) in sv. Jakob piše : „Ako se gdo v besedi ne pregreši, on je popoln mož“ (3, 2). JZa tega voljo ni hotel sv. Vincencij Fererski prositi Boga, da bi ‘) Ps. 130. 12. — 240 — neka mutasta ženska spregovorila. Ko je namreč pridigoval v mestu Valensiji, so mu pripeljali vbogo in mutasto žensko. Svetnik je prenehal pridigovati in je glasno vprašal mutasto žensko ; nato je ženska glasno prosila, in sicer pervič v svojem življenju, kruha in da bi mogla govoriti. Lačna ne boš, ji je svetnik odgovoril, govorila pa ne boš, tega ne moreš sprositi od Boga. Za te je namreč velika sreča, da ne moreš govoriti, zakaj ako bi mogla govoriti, bi pogubila svojo dušo sè svojim hudim jezikom. Glej, da ne boš nigdar več prosila Boga te milosti, ki bi bila za te največa nesreča. Sveti oče, je rekla, ravnala se bom po vašem svetu, in ko je izgovorila te besede, je obmolčala in ostala mutasta do smerti1). O koliko duš terpi zdaj v peklu zavoljo jezika ! Da se tudi tebi ne bo taka zgodila, kroti in zatajuj zdaj svoj jezik. 3. Naj prej skerbi, da boš molčala, keder treba molčati, in govorila, keder treba govoriti, kaker pravi sveto pismo : „Čas molčati in čas govoriti11. (Prid. 3, 7.) Zato se varuj, bogoljubna tretjerednica, da se ne boš hodila pogovarjat v druge hiše in nigdar ne pusti, da bi se druge zbirale v tvoji hiši. Kaker dobra tretjerednica bodi doma in nigdar ne brez dela ; delaj ali pa moli ali beri. Ako si že na potu, ogibaj se slabih, jezičnih ženskih ; vari se, da tudi mej dobrimi, pobožnimi, ne boš tožila in še veliko manj druge opravljala. Pogovarjaj se o dobrih, koristnih in pobožnih stvareh, varuj se pa, da ne hote druga drugi pravile svojih pogreškov, raztresenosti, duhovne suhote v molitvi, ali kako te uči tvoj spovednik, kako pokoro ti daje. O spovedi in svojem duhovnem življenju molči po nauku sv. Frančiška Šaleškega in se posvetuj samo sè svojim spovednikom. Ako si vajena čez druge tožiti, ali celo opravljati, njih slabosti drugim pi’aviti, o zapusti to gerdo navado. Vsako jutro skleni, da ne boš ta dan opravljala, vsak večer se izprašaj, ali si se pregrešila z jezikom čez dan, kolikerkrat se boš pregrešila, toliko krat obudi žalost in terdni sklep v svojem sercu. Ker si pa slaba kaker vsak drugi in ker ne more nobeden tako vkrotiti svojega jezika, da bi ž njim ne storil nobenega greha, kaker pravi sveti Jakob: „Vsake natore zveri in ptice in lazeče in druge živali se dajo vkrotiti, in so se vkrotile po človeški natori, jezika pa noben človek ne more vkrotiti* (3, 7. in 8.), zato prosi Boga pomoči, da boš l) Pri Suriju lib. 3. c. unico. — 241 — mogla krotiti in berzdati svoj jezik. Pogosto prosi s kraljem Davidom : „Deni, Gospod, stražo na moja usta in terdna vrata na moje ustnice11 (ps. 140, 3.) P. A. F. „Magdalena pri Jezusovih nogah".1) (Poslovenil P. M. F.) Genljiv pogled! Jezus sedi za mizo Simona farizeja; prijatelj, rešenik vbogih grešnikov sredi hinavskih, na videz pobožnih pismoukov. Kar.vstopi ženska, lepa po postavi, s krasnimi lasipi in vsa gizdavo nalepotičena. Kedo je neki ta gospodična? Dobro jim je znana; vsi jo poznajo ko gospo iz Magdale. „Gieš-nico“ jo zove farizej. To ime ona popolnoma zasluži ; vsa je omamljena od posvetnega razuzdanega razveseljevanja in sladkih besed nečimernih prilizovalcev, ketere rado posluša njeno uho. — A glej. komaj se verže k Jezusovim nogam, že padejo luskine z njenih duhovnih oči; ona spregleda ter jasno vidi. k ko ničevno in nečimerno je bilo vse, česer seje do sedaj njeno seice oklepalo. Sedaj sprevidi grozni prepad, ki jo je hotel vsak čas požreti, nad keterim se je pa pri vsem tem še šalila. Le vsmi-ljenju božjemu se mora zahvaliti, da se ni vanj na veke pogreznila. Pri Jezusovih nogah spozna, da je še druga, bolj zvišena, lepša in blaženejša ljubezen, kaker je ta, ketera je do sedaj njeno prevaljeno vbogo serce terpinčila. Ljubezen božja jo vso prevzame; iz njenih lepih oči se vdere potok solza, ki ne zmoči samo Gospodovih nog, ampak očisti tudi njeno z grehi omade-žano dušo. Iz „grešnice“ Magdalske postane „svetnica“ Marija Magdalena. Mnogo stoletji je že preteklo od tistega časa. Dosti jih je mej tem spoznalo nečimernost tega sveta ; mnogi so se prepričali, da je veliko bolj oblažujoča, veliko lepša ljubezen božja kaker pa zemeljska. Ona sama nas stori srečne in sicer le pri Jezusovih nogah. Mej cvetočimi vinogradi leži mesto Brešja, iz katerega se mogočno dviga stara, častitljiva stolna cerkev. Nekega lepega popoldne se pelje skozi ulice tega mesta v prelepi kočiji grof Leopard ‘) Vita della venerabile Maria Magdalena Martinengo, Capucina. Brescia 1794. 2) Leben der Heiligen aus dem Grden der Kapuciner von P. Peter Lechner III. Bd. Miiuchen 1865. — 242 - Martineiigo, ima vit in plemenit meščan iz Benedek. Kar iskre se krešejo pod kopiti filili konj, ki v naglem diru hite proti uršulinskemu samostanu. Tu stopi giof sè svojimi sinovi iz kočije, mej tem ko sluz l/iiik čeden kovčeg izpod sedišča kočije vzame ter ga nese z svojim gospodom, ki je ravnokar vstopil v nekoliko mračno in lemno izbo. Tu stmuje 16 let stara teklici, cvetoča in lepa, kakec roža, ki se, je ravnokar razcveta ter pervič zagledala ljoi" s-dnce. Ked i je ii"ki ta deklica? Grofova liči je, ki je do se ! j bivala v samostanu, da jo redovnice kerščansko in njenemu st n primerno vzgoje. M vijeta, tako j ; ime mladi grofici, ki ni bila samo lepa, ampia n ii bogata., z-a ve» tega tuli jak" duhovita in prijetnega oli sanja. .\i se torej čuditi, da je cel roj mladih plemenitašev ji i grofa Mr in Miga za njeno roko. Plemeniti grofje sè ' :j ibezuij" slvei bel zi svojo li.-er, ketero mu je bila porodila f>. vdira leta 1637 pobožna soproga, ki je morala za ta porod d .vati lastil" življenje. Že je mislil gr"f, da je vrednega smi ir. izvolil svoji hčeri. In sedaj je prišel, da ji naznani svoj sk n .te- ji pove, da jo hoče kmalu domov vzeti, kjer jo bo zalo-il z mladeničem v vsakem obziru plemenitim. V ta namen ji j. prinesel najlepša, nevesti potrebna oblačila in nekaj knjig, rou. n v, ki bi jo naj na prihodnji stan dobro pripravili. V te ! 11 i veri, da je svoji hčeri s tem svojim poročilom in knji-g mi neizmerno veselje napravil, se napoti grof proti domu, pustu.ši M rjeto, uij si ogleda prinesene darove. Mladi grofici se je zdelo, da sanja. Do sedaj ni še nigdar na m ž tev mislila Tiho, pobožno, v nedolžnosti serca, vijolici p ..o blia je do sedaj cvetela v tihem samostanu ter tako pobožno žnel.,, da piše jeden njenih življenjepiscev : „Kar pravi apostelj: „Mi ne vemo, kako moramo moliti, ampak duh sam za nas moli z globokimi zdihljeji", t.o se je spolnilo pri Marjeti. Ona se ni učila notranje molitve in premišljevanja na umeten način in vender je bilo to njeno delo po noči in po dnevi. Pokleknila je, vzela sveto razpelo v roke, ga poljubovala in pritiskala na svoje serce ter pri prosto in z otroškim zaupanjem se pogovarjala sè svojim Zveličarjem. Dostikrat ga je prosila odpuščanja grehov in ljubezni do Njega. Dostikrat je molila, da bi bila ž Njim križana ter se mu ponudila v žgavni dar. Odpovedala se je vsem stvarem obetajoč mu večno, čisto ljubezen". Toda kedor Jezusa ljubi, moia tudi njegov križ ljubiti. Duša, ki hoče biti njegova nevesta, — 243 — mora si posaditi na »lavo ternjev venec. To je morala tudi mlada grofica skusiti. — Kako so se čudile njene tovarišice nekega dne, ko so jo videle na verliu stopnjic nepremekljivo stati ; njen obraz je ves gorel. Terdno se je deržala in opirala na deržaj stopnjic, kaker bi bila v nevarnosti čez stopnjice pasti. Ko so jo pozneje vprašale, kaj ji je bilo, je odgovorila: ,Videla sem mnogo gorečih križev, ki so me od vseli strani obdajali, zato sem se bala, da padem čez stopnjice". Ta prikazen se je spolnila. Gospod ne vzame nobene duše brez težkih poskušenj za svojo uevesto. Tildi Marjeti je obilno križev poslal. Najprej so jo napadle grozne skušnjave, skušnje.ve zoper sveto čistost, da se je vboga revica po celem telesu Ire sla. Zraven tega jo je trapila misel, da je duša, v keteri se porajajo take misli, gotovi) namenjena za pogubljenje. Ta mi>e jo nikaker ni hotela zapustiti, ampak noč in dan jo je zašle.o.v,.la ter preganjala. Razen tega ji je navdihoval skušnjavee, n j za sramuje Boga ter sama sebe vmori. Ker si v tem brhkem st. o m ne more več pomagati, verže se pred nog« svojega spov«dn kn ; toda namestil da bi našb tolažbo, je bila vsled njegovih izpraševanj še bolj zmešana in komaj se je pri drugem spovedniku nekoliko potolažila, že se je zopet zmračilo v njeni duši vsl«d notranje zapuščenosti, dvojb in nemira. Neznosno se ji je zdelo Jezusu služiti; kar pride — k sreči ali nesreči — oče ter ji sporoči zapeljivo ponudbo. S cem ji je ponudil duhteče rožice mesto bodečega ternja, ketero jo je do sedaj zbadalo. Kaker rešilni sončni žarek je razsvetila navidezno očetova ponudba njeno dušo, ki je v globoki temoti žalovala. Živahna domišljija mlade vročekervne deklice je naslikala očetovo ponudbo v najmičniših podobah. Tudi prinesena obleka se ji je jako do-padla ; romani, ketere je skerbno prebirala so vzbudili njeno domišljijo še bolj ter ji pred oči stavili najlepše podobe, ketere so bile zlasti sedaj za njo najnevarniše, v času dušne teme. Očetove besede so se ji zdele vedno bolj po godu, in vender ! — ali ni bilo tudi pri Jezusu navzlic toliko bojev dobro, in ali mu ni obljubila večno zvestobo ? A kaj, to se je zgodilo le iz otročje nepremišljenosti. Tudi mej svetom more biti človek svetnik. S takimi in jednakimi mislimi jo je skušal prevariti hudobni duh ter jo zazibati v dušno spanje. Še nekaj trenutkov. Marjeta postane neodločna, podobna ladjici, ketero meče veter semtertje. Vboga Marjeta ! (Dalje prih.) - 244 — Trojni opomin. Slehernega kristijana veže preimenitna, ostra dolžnost, po spoznanih resnicah svete vere živeti, za Jezusom, milim nebeškim učenikom, hoditi in vedno se spopolnjevati posnemajoč junaške zglede svetnikov. Ako se to zahteva že od navadnih kri-stijauov, koliko bolj se sme tirjati pri tistih, ki imajo več pomočkov, več sposobnosti in več prilike v svetih resnicah na-tančniše se podučiti, v čednostih skerbnejše se vaditi. Mej te spadate tudi vi, ljubi sinovi sv. Frančiška, udje tretjega reda, ki ste na dobrem potu kerščanskih čednosti. Ali nobena pot ni popolnoma ravna, popolnoma gladka ; tako tudi vaša ni brez vseh težav. Človek je namreč, kaker dobro vemo vsi, iz dveh delov: iz nevmerjoče duše in iz telesa, ki se bo vernilo v zemljo, iz ketere je vzeto. In tudi tukaj veljajo Kristusove besede : „Duh je sieet voljan, meso je pa slabo11.1) Duša bi se rada vzdignila k B >gu, bi rada njemu služila in le zanj živela, toda teži jo telo, s keterim je združena, po keterem je v dotiki sè svetom; in ta ima veliko moč na dušo. Iz tega se vidi, da je treba dosti vpiranja in truda, ako hočemo doseči svoj visoki namen, večno zveličanje. Da bi ti ta trud in boj nekoliko olajšal, sprejmi tii kersčanska duša, tri opomine, ki te uče, kako se obnašaj v raznih razmerah svojega življenja. £ervi opomin: ganiiuj sodbo sveta. „Kè bi še ljudem dopadel, ne bi bil Kristusov služabnik1-. Gal. 1. 10. Svet govori, prav dosti govoi i ; toda ne zmeni se zanj, pusti ga, naj le govori. Ali naj te morda abotno žlobudranje neumnega sveta odvrača od modrosti ? Naj se karkoli o tebi govori, ti si, kar si pred Bogom, nič več in nič manj. Ohrani si. koliker je v tvoji moči sè svetim življenjem dobro ime in prepričan bodi, da te Bog ne bo zapustil, da te bo vaiovai tako kaker je Magdaleno varoval in branil pred hinavskimi farizeji. Le naj te jeziki obirajo, le naj te zasmehujejo, ‘) Mat 26, 41. — 245 — pusti jim to veselje ; ti pa zvesto spolnjuj svoje dolžnosti in boš imel v sercu mir, kakeršnega ti ves svet ne more dati. „Ako se bojiš govorjenja sveta, se boš pogubil ; ako se pa Boga bojiš, se ti ni treba ničeser batiu prava modri. Stori karkoli hočeš, vender te bodo grajali, ako ne večina, vsaj neketeri. Stori to ali ono, graja ti ne bo odšla. Čeprav bi bil najboljši, najpopolniši in najsvetejši človek, vender ne boš vsem po volji, vender ne boš brez nasprotnikov. Koliker zvestejše spolnjuješ dolžnosti, tem huje se bo v te zaganjala nevoš-Ijiva hudoba. Zveličarju in učeniku so nasprotovali, zaničevali ga, preganjali ga in vmorili. Ali je učeuec veči ko učenik ? Nikoli ne boš imel miru, ako ti je kaj za to, kaj se o tebi govori ; ljudje so namreč ko perje na drevju, ketero maje vsaka sapica. Denes te imajo za dobrega, jutri te bodo imeli za slabega ; ti, ki te denes častijo, te bodo jutri zasramovali ; ti, ki te denes hvalijo, te bodo jutri obsojali, te bodo jutri izdali. Denes kličejo: „Hozana !“ jutri bodo kričali: „Križaj ga!“ Tak je svet. — Kakšna nespamet je torej sv. evangelija sramovati se, truditi se pa, da bi svetu dopadel. Ti se sramuješ Zveličarja pred ljudmi ; Kristus se bo tebe sramoval pred nebeškim Očetom. „Ne poznam te,“ ti bo rekel. Kako ? Ali si našel kaj na božjem Odrešeniku, česer bi te smelo biti sram ? Ali ni čast živeti po njegovem nauku ? Otrok božji, oprosti se vender enkrat sramotne sužnosti spridenega sveta ! Raztergaj vezi njegove, razdrobi verige in bodi v sveti prostosti zvesto vdan sladki zapovedi Gospodovi. Kaj moiejo ljudje zoper tebe, ako je Bog s teboj ? In kaj morejo storiti za-te, ako je Bog zoper tebe ? Ko te Bog pokliče pred sodbo, ali boš odšel njegovi pravici, ker te bodo ljudje varovali ? Gospod, oči so se mi odperle in moj sklep je storjen. Glej, vže hitim in trudim se, da se rešim sramotnega jarma, v kete-rega me je oklenil zapeljivi svet. Tebe samega se bojim, govorjenje sveta zaničujem. Ne, moj Bog, več nočem zanemarjati svojih dolžnosti. Kaj se menim za to, kaj svet o meni govori ; kaj se menim za to, naj me svet ima za dobrega ali za slabega ; kaj se menim za vse to, da le Tebi vgajam, da sem le ves in •edino Tvoj. Ako me svet obsoja, vem, da je tudi Tebe obsojal — 24fi — iu obsodil. Učenec pa ni čez učenika. O Bog, vnemi moje kesanje, posveti moj sklep in poderdi mojo voljo. Ni pa samo svet naš sovražnik ; imamo še druzega, ki je mnogo hujši in nevarniši, zato ker je vedno z nami ; ta sovražnik smo si mi sami. Zato ti kličem drugi opomin: zaupaj sam sebi. ,,Sam sebi si poguba, Izrael'1. Ozej 13. 9. Pred ničemer se nima človek toliko bati kaker pred samim seboj. Lastna slabost nam pripravlja več strahu in trepeta, ko vsa silovita peklenska moč. Adam je grešil, Salomon je na Boga pozabil, sv. Peter je Zveličarja zatajil. Kako bo obstal šibki ters, ako vihar izruje mogočno drevo ? In kako naj bi se človek na se zanašal, kako sam sebi zaupal, ko vender sam od sebe prav nič ni? „Po milosti božji sem to, kar sem“ pravi sv. Pavel. In da bi še bolj zaterdil svojo popolno nezmožnost pristavlja: „Toda ne jaz, ampak milost božja z menoj'*.‘) — Ali si ti več ko sv. Pavelj ? Kako lepo opisuje Tomaž Kemp-čan2) človeško slabost z besedami: „Res, po pravici moram misliti in reči; Gospod, nič nisem, nič ne morem, nič dobrega nimam sam iz sebe, temveč v vsem pešam in vedno le v nič hitim. — In če mi Ti ne pomoreš, če me ti v sercu ne poučiš, bom ves mlačen in raztresen..........Hvala Tebi, ker od Tebe pride, kederkoli se mi kaj dobro izide. Jaz pa sem nečimern in nič pred Teboj, nestanoviten in slab. Kako bi se torej povzdigoval in zakaj si želel hvale ? Ali zato, ker nisem nič ? To bi bilo pač najbolj nespametno. . . . Kedor hoče res sloveti in pobožno se veseliti, naj se ponaša s Teboj in ne sè seboj ; veseli naj se Tvojega imena in ne svoje čednosti ; v Tebi naji se raduje, ne pa v kaki stvari !“ Naše življenje je podobno morju, izpostavljenemu premnogim in silnim viharjem, ki se bližajo od vseli strani in vsaki čas. Naš čoln je naše serce, terhljen brod, keterega naglo vgonobi vihar, ako nima dobrega in skerbnega kermarja. Ali nimamo torej dovolj vzroka neprenehoma zaupno klicati : „Gospod, reši nas, vtapljamo se !“ ? — ‘) 1. Kor. 15. 10. a) 3. 40. — 247 — Misli si bolnika, ki gre po gladkem tlaku. Eden ga sune sem, drugi zopet tja; vedno je v nevarnosti, da pade. Ta bolnik smo mi ; gladki tlak je svet, po keterem hodimo v dneh našega življenja ; oni, ki nas pehàjo in sujejo, so pa ne-številni sovražniki našega zveličanja. Polno je skrivnih in očitnih zanjk in zaderg ; kako lehko pademo ! Vsled tega moramo pač vedno skerbno paziti na vse in zaupno klicati : „ Jezus, moj Bog in Gospod, daj mi roko ! Preljuba mati Marija, pomagaj mi!“ Reci sè sv. Filipom Nerijem : „ Gospod, varuj in podpiraj me ; izdal te bom namreč, ako me samemu sebi prepustiš.“ Svet je torej naš sovražnik in mi sami smo samim sebi najhujši sovražniki. Kam naj se obernemo? Odgovor na to bodi tretji opomin : J[aapaj na (§oga. ,,V Tebe, Gospod, zaupam, ne bom osramočen vekomaj.'1 Ps. 30. 1. „Vsmiljenje in pravičnost", pravi sv. Bernard, sta dva stebra, na keterih sloni božji prestol". Premisli te dve popolnosti in potem boš služil Bogu brez prederznosti in brez nezaupanja. Vsmiljenje brez pravičnosti bi te naredilo prevzetnega, pravičnost brez usmiljenja bi te pehnila v obupanje. Ako ti človek poštenjak kaj obljubi, ako ti da besedo, si brez skerbi, ker ti to zadostuje. Ali se pa ne boš dosti bolj zanesel na božjo besedo, na božjo obljubo ? Ali ne boš zaupal Bogu, ki je vsegamogočen, neskončno dober in vedno zvest svoji dani obljubi ? Bog se je tako ponižal, da je svojo besedo s prisego po-terdil ; to pa zato, pravi sv. Pavel, da nam tem bolj zagotovi svojo nespremenljivo zvestobo. „Kako velika sreča za nas, da se Bog poniža do prisege, da vterdi naše upanje 1“ pravi Ter-tulijan. Maloserčna duša ! Ali ni nobene stvari, ki bi ti zbudila zaupanje ? Marsikedo zaupa svoje zdravje zdravniku, pravdo odvetniku, slepec svoje življenje otroku in ti naj bi ne zaupal besedam vsegamogočnega Boga ! Dam ti besedo, pravi Gospod, prisežem sam pri sebi, prisežem jaz, ki sem življenje in večna resnica, jaz, ki sovražim senco laži, jaz, ki ostro kaznujem neveste, jaz prisežem, da bom tvoj varili in zaščitnik zoper vsez — 248 — sovražnike, zdravnik y vseh boleznih, spremljevavéc na vseh tvojili potih, svetovavec v vseh dvojbah, varno zavetje v vseh nevarnostih in zvest pomočnik v največih nadlogah. — O sladke besede ! Zakaj jih ne poslušaš, človek ? Zgled terdnega zaupanja v Boga nam je kralj David. To nam pričajo njegovi sveti psaljmi. Naj stoji tu le nekaj stavkov iz njih : „ Ob varuj me, o Gospod, ker v Te zaupam. ') Pristopite k njemu in boste razsvetljeni in vaši obrazi ne bodo osramočeni. Ubogi je klical in Gospod ga je uslišal ter ga je otel iz vseh njegovih nadlog. Poskusite in glejte, kako sladak je Gospod; blager mu, kedor vanj zaupa.“ 2) Zaupaj tudi ti na božjo moč in nigdar ti ne bo treba omahovati. Sv. Petter je hodil brez strahu po valovih viharnega morja, dokler je zaupal na moč Jezusa Kristusa, keteremu se je bližal. Še le tedaj se je začel potapljati, ko je obupovati začel vsled hudega viharja. Zaupaj tudi ti terdno na Boga. Glej, ljudje ti morejo vzeti čast, dobro ime in premoženje ; bolezen ti lehko stare moči in ti sam leliko z grehom izgubiš božjo milost ; v vsem tem bodi tvoja edina in. najboljša tolažba: zaupanje v Boga; zato ne bodi nikoli malo-serčen, ampak upaj vedno na mogočno pomoč nebeškega Očeta. Naj iščejo drugi srečo v bogastvu in zemeljskih dobrotah, ti se pa veseli in tolaži s Tomažem Kempčanom 3) : „Gospod, kaj naj upam v tem življenju in v čem naj se tolažim mej vsem, kar je pod soncem ? Ali ne v Tebi, Gospod, moj Bog ? Ali ni Tvoje usmiljenje neizmerno ? Kje se mi je dobro godilo brez Tebe ? Ali kje se mi more hudo goditi, keder si Ti pričujoč ? Rajši sem zavoljo Tebe vbog, kaker bogat brez Tebe. Rajši sem s Teboj na zemlji tujec, kaker da bi imel nebesa brez Tebe. Kjer si Ti, tam so nebesa ; kjer Tebe ni, tam je smert in pekel. Le Tebe hočem imeti, zato po Tebi vzdihujem, kličem in v molitvi hrepenim po Tebi.. . . Ti sj moje upanje in moč ; Ti me tolažiš, Ti si najzvestejši izmej vseh! ... Na Te se ozirajo moje oči,V Tebe upam, o moj Bog, Oče usmiljeni !“ P. K. P. •) Ps 15. 1. !) Ps. 33. 6. 7. 9. s) III, 59. — 249 — Sveti rožni venec - najmočnejši meč. (Konec). Bilo je 23. marcija, ravno pred kervavo bitko pri Novari. Vse je bilo že pripravljeno na boj. Radecki .sam je vže sedel na konju, kar naenkrat poseže v žep, a ko tu nečesa pogreša, skoči s konja in išče okoli sebe. Vojak, ki je stal poleg njega in mu pomagal iskati, najde moljek, ga pobere in poda Radeckemu ; ta pa ga veselo shrani in skoči v zaupanju na božjo pomoč zopet na konja. Koliko mu je pomagal rožni venec, je razvidno iz tega, da je on z armado 15.000 mož popolnoma premagal sovražnika, ki je imel 60.000 vojakov. Ta bitka je posadila 83 letnemu starčku zadnji venec slave na glavo. Ko je Radecki 5. januvarja 1858. izdihnil svojo junaško dušo, je postal nadvojvoda Aljbreht njegov naslednik. Da, zares vreden učenec svojega slavnega učitelja !• Aljbreht pa je Radeckega posnemal ne le v slavnih junaških zmagah, marveč naučil se je od njega tudi odkritoserčne pobožnosti, ki je dičila njegovega ver-lega učitelja. To se vidi iz sledečega dogodka. Zadnje dni meseca avgusta 1887, je bilo na sv. Višarjih prav mnogo romarjev. Tudi knezoškof kerški, dr. Jožef Kahn, so priromali ob tem času na t,o slavno božjo pot. Nekega zgodnjega jutra pride iz zgornjega Terbiža sel s poročilom sledeče vsebine : „Nj. svetlost nadvojvoda Aljbreht prosi ob desetih jedno sv. mašo ; ob tem času upa namreč nj. svetlost dospeti na božjo pot“. Sami preč. knezoškof, ki so spovedovali vže od štirih zjutraj, počakali so z mašo do 10. Preje pa so šli v spremstvu sedmih duhovnikov in vseh romarjev slavnemu in pobožnemu avstrijskemu maršalju naproti. — Na mestu, kjer imajo romarji pri slovesu zadnjo pridigo, so čakali slavnega moža. Zložnih, počasnih a krepkih korakov in opiraje se na svojo gorsko palico, se je bližal sivi nadvojvoda Marijini cerkvi; že prej je bil namreč stopil s konja, Roteč prehoditi zadnji kos pota peš. Videlo se je, da je nadvojvoda jako iznenadilo in genilo, da mu je prišla tolika množica romarjev in celo knezoškof sam naproti. — Po kratkem odpo-čitku je bil visoki romar pri škofovi slovesni sv. maši. Mej celo sv. mašo je klečal pred Marijinim oltarjem ter prebiral v sklenjenih rokah jagodo za jagodo na svojem moljku. - 250 — Po sv. opravilu je spregovoril nadvojvoda Aljbrelit prečastitemu knezoškofu sledeče ginljive besede : „Ko sem bil pred leti nevarno zbolel, je romalo več mojih vojakov na ta sveti hrib, da bi mi sprosili od Matere Božje ljubo zdravje. Denes pa sem priromal sam, zahvalit se za dobljeno zdravje, zlasti pa molit za svoje ljube vojake11. Nekoliko ur potem se je poslovil pobožni poveljnik od slavne božje poti ter korakal peš navzdol proti Trebižu. Kakeršno življenje taka smert. Dva dni pred odhodom v večnost je bil previden sè sv. zakramenti. Množica ljudstva pa je zadnje dni njegovega življenja vedno molila na njegovem vertu rožni venec, keterega se on ni nikoli sramoval. 18. svečana 1895 je mirno zaspal v Gospodu. Na mertvaškem odru je v rokah der-žal sy. razpelo in moljek, znamenje vere v Odrešenika in zaupanja v priprošnjo Marijino. — — — Nobena evropska deržava ni imela toliko sovražnikov, nobena prestati toliko strahovitih bojev, kaker avstrijska. Toda Avstrija še vkljub temu stoji. Zakaj ? — Zato, ker je imela po. veljnike, ki so zaupali ne le na svojo sabljo, ampak tudi na moč nepremagljivega meča — sv. rožnega venca. Mili Slovenci, zlasti vi tretjeredniki, mislim, da vas bodo tako krasni zgledi odkritoserčne pobožnosti izpodbujali prav pridno moliti rožni venec, bolj ko najlepše in najdebelejše knjige o tej Mariji najljubši molitvi. Ivedo bi se namreč sramoval posnemati •te velike in hrabre može, keterih imena in slavna dela so zapisana sè zlatimi čerkami v svetovni zgodovini ? ! O. Veselko. Nauk o svetem obhajilu. 1. Ker je sv. rešno Telo največi • in najimenitniši mej vsemi zakramenti, zato moramo tudi za sv. obhajilo imeti naj večo skerb. Eno dobro obhajilo je dovolj da dušo posveti ; da vredno prejmeš sv. obhajilo, pa skoraj nič druzega ni treba kaker dobra volja. 2. Tisti, keteri zahtevajo popolno svetost, da sme človek pristopiti k božji mizi, mislijo, da jo tako spoštujejo, ali to ni res, temuč oni jo s tem le onečaščujejo, ker bi v tem primeru bilo- — 251 sv. obhajilo brezkoristno toliko tistim, keteri je sprejmejo, koli-ker onim, keteri je ne prejemajo. In res, kaj bo meni popolnoma svetemu človeku koristilo sv. obhajilo ? In kedaj bi smel pristopiti k sv. obhajilu, ako moram biti prej popolnoma svet ? 3. Nespametno je zahtevati ko pri pravljenje k sv. zakramentu to, kar je njegov sad in posleciek. Čistost brez madeža, popolnost brez pogreška, svetost brez pomanjkljivosti, doveršena milost in ljubezen, vse to ima biti nasledek svetega obhajila, ketero je postavljeno, da počasi v naši duši te sadove rodi. Toraj ni pravično zahtevati za vredno prejetev sv. obhajila doveršeno svetost. 4. Strašna prederznost je v tistem, keteri veruje, da se je vredno pripravil k sv. obhajilu, naj bo njegovo pripravljenje še tako izverstno. Ke bi hotli meriti svojo vrednost z imenitnostjo tega presv. zakramenta, ne bi šli nigdar k sv. Obhajilu ; ako bi jo pa merili sè svojo potrebo, bi šli pa vsaki dan. Jezus ni pričujoč v tem zakramentu nam v strah, temuč nam v ljubezen. Kruh se ne je samo enkrat v letu, temuč vsaki dan. Zakaj bi se nam bil zapustil Jezus pod podobo kruha, ke ne bi bil hotel, da ga vživamo ? Ke bi bil on hotel biti v strah ljudem, bi si li ne bil izbral kako drugo imenitno in veličastno podobo ? Ker mi ne moremo živeti brez tega sv. zakramenta, zato ga je tudi Jezus tako postavil, da se ga more vsak leliko vdeležiti. Približajmo se toraj luči in ona nas bo razsvetlila; približajmo se ognju, in on nas bo ogrel ; približajmo se Jezusu, našemu življenju, našemu posvečevalcu, našemu svetovalcu ; ali približajmo se brez strahu, in on nam bo vlil v serce pogum, nas bo podučil, očistil in posvetil. 5. Eden najpoglavitniših zaderžkov, da se s tem sv. zakramentom ne okoristimo, je neslastnost, s ketero jemo ta kruli nebeški. Le tistim je sv. obhajilo koristno, keteri imajo do njega hrepenenje. Kako naj se pa bliža k božji mizi z ljubeznjivim hrepenenjem, kedor ima pred njo velik strah, in kako ne bo v tem strahu tisti, keteri misli, da ako nima doveršene svetosti, ■onečasti sv. zakrament, ako se mu približa ? — 252 — 6. Pripravljaj se dobro, o duša kerščanska, ali prepričaj ser da najbolja priprava je: spoznanje samo sebe, svojega vboštva, svoje potrebe, in terdno upanje, da bo Bog v svoji neizmerni dobroti nadomestil to, kar manjka naši nevrednosti. Ne posne-maj zlasti Marte, ketera si je toliko prizadevala pogostiti Gospoda, temuč posnemaj bolj Marijo, ketera je molče in pazljivo poslušala hrano svoje duše, in preroditelja svojega serca. 7. Ne bežite od božje mize, o strašijivci in vi naveličani. Duša, ketera ni lačna te nebeške jedi, je jako bolna. Kakšen-krat je sreča odvisna od enega sv. obhajila; veš li ti, da ni morda odvisna od tega sv. obhajila, ketero misliš opustiti ? 8v. Frančišek Asiški v Zadru. Z malimi besedami izraža sv.’Peter o našem Zveličarju prav mnogo, ko pravi: „Hodil je okoli dobrote deleč. (Dj. ap. 10. 38) Koder je hodil, povsod je zapustil sled svojega vsmiljenja in svoje dobrotljivosti. Mej svetniki pa vidimo zlasti sv. Frančiška, kako si prizadeva Jezusu podoben postati, in milost božja mu je po-mogla to tudi v obilni meri doseči. Zato tudi o sv. Frančišku lahko rečemo: „Hodil je okoli dobrote deleč. Mej drugim je na svojem popotovanju na Jutrovo skozi Dalmacijo zanetil ogenj se-ralinske ljubezni in vstanovil dalmatinsko redovno okrajino, kaker se misli 1. 1212. Duh njegove svetosti pa je prišel že pred njim v te kraje, kjer je našel — v Zadru — že vstanovljeno družbo ^Tretjega reda". Neki povestničar je našel v stari ^listini bivšega samostana „benediktink“ sledečo prigodbo: Ko se je bila začela množiti družba Frančiškovih tovarišev jih je odločil nekoliko za misijonarje mej Saraceni na Španskem, sam pa se je odpravil z drugimi v Benetke, da pride na ladjo, ki bi ga peljala proti .Tutrovemu. Ladja se je vstavljala v raznih tergovskih lokah. Mej tem je on zahajal molit v samotne kraje, kjer so poznej njegovim bratom samostane sezidali. Način njego- — 253 — Vega življenja je obudil pobožnost tudi pri njegovih sopotnikih, tergovcih in mornarjih, keteri so povsod hvalili njegovo svetost. Ko so dospeli v Zadar, so pravili o njem tudi redovnicam, „be-nediktiuam" v samostanu sv. Miklavža, keterega samostana opa-tica ni mogla že dve leti iz postelje. Ko je zvedela o prihodu svetnikovem, je poprosila nadškofa, naj ga pošlje k njej, da jo blagoslovi. Po nadškofovi zapovedi gre sv. Frančišek v samostan. Ko pride na samostansko porto z načinom, ki je kazal svetost njegovega namena, pošlje po bolnico, da naj dojde na vrata, k njemu. Ali ona je bila tako bolna, da se ni mogla še geniti, nikar pa hoditi. Ali ko so sestre bolnici to sporočile, vstane zdrava, kaker da bi ji nič ne bilo. in gre na porto. — V zahvalo za ta znameniti čudež so prepustile te redovnice z dovoljenjem nadškofa in mestnega poglavarstva, — sv. Frančišku del svojega verta in hišo, da se tam sezida samostan za ..Manjše brate“. Se dandenes je tam cerkev in samostan „sv. Frančiška". Redovnice pa so sprejele poznej s potrebnim dovoljenjem vodilo, ketero je sv. Frančišek napisal za sv. Klaro in njene sestre. P. —n—n. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje tretjega reda skupščine g o r i š k e : Frančišek (Auton) Nanut iz Štandreža, Katarina (Eliz.) Plesničar iz Gorice, Alojzija (Eliz.) Budihnar iz Žalošč, Marija (Terezija; Tomšič iz Sovodenj, Zofija (Klara) Laščak iz Gorice ; kobljeglavske: Uršula Germek iz Tupelič; troj iške: Anton Soko od Sv. Antona, Jožef Ham-ler od Sv. Petra pri Radgoni, Elizabeta Rajšp od Sv. Lenarta, Barbara Mulec, omož. SkrJ.ec od Sv. Petra pri Radgoni, Terezija Oman od Sv. Trojice; tomajske: Marijina (Kristijana) Novak iz Dobravelj, Frančiška (Evdoksija) Filipič iz Filipičjega Berda, Ana (Joana) Gomizel iz Križa; moravške: Marija (Elizabeta) Baloh iz Gorenjega Tuhinja. Dalje se priporočajo v pobožno molitev : neki duhovni gospod, da bi se po priprošnji sv. Frančiška, sv. Antona in zlasti brežmadežne Marije Device neka jako kočljiva zadeva dobro in Po božji volji zveršila ; J. M. B. za neko posebno milost ; T. K. h'etjerednica, priporoča svojega brata, da bi se spreobernil ; A. — 254 — P. bogoslovec v Gorici svojo bolno mater ; M. L. v Idriji svoje otroke, da bi jih Sv. Duh razsvetlil za lažje učenje ; Fr. Dr. v Z., da bi dobila denar, ki ji gre ; A. L. iz P. priporoča dva zakonska za mir in ljubezeu, svojega sinu in sebe v dober namen ; neka tretjerednica svojega brata in neko bolno osebo ; ntka skerbna mati, da se neka nezgoda njenega sinu srečno izide ; neka bolna sestra za poterpežljivost ; neka sestra za milost serčnosti in stanovitnosti, priporoča tudi svojega očeta za poterpežljivost ; neka oseba svojega očeta za poterpežljivost in srečno zadnjo uro: M. J. iz V. pri Celju za ozdravljenje bolne noge; M. F. tretjerednica v K. za pomoč v dušnih in telesnih potrebah in v druge posebne namene ; M. P. Z. pri K. v dober namen sebe in svojega brata ; E. P. z V. za ozdravljeuje bolnega sinka ; F. J. z« spreobernjenje nekega slabemu vdanega zakonskega in ozdravljenje bolnega bogoslovca (dar se oberile po namenu ; Bog poverni !) ; neka tretjerednica svojega moža, sina in brata za spreobernjenje; neka tr. svojega brata, da bi dobil službo, sestro za zdravje, sebe za poterpežljivost itd. B. M. E. tr. v dober namen ; neka žena z D. svojega moža, da bi nehal pijančevati ; neki tretjered-nik z Ogerskega za zdravje svojega otroka ; neka tretjerednica z Laškega priporoča svoje brate za pravo spoznanje, neke terdovratne za spreobernjenje, sebe, da bi mogla v dobrem stanovitna ostati do smerti; G. G. v G. svojo nečakinjo za ozdravljenje, da bi mogla postati vsmiljena sestra, ako je volja božja; M. M. z Notranjskega za neko posebno milost; M. St., da bi prišla resnica na dan in bi bila rešena svojega terpljenja, kaker tudi skušnjav in dušnih sovražnikov, priporoča tudi neko hudo in že več mescev bolno tretjerednico in nekega brata tretjerednika na duhu bolnega ; J. O. priporoča sebe in svojo sestro za zdravje ; M. N. za pomoč v stiski. Zahvala za vslišano molitev. Iz celjske skupščine, dne 30. grudna 1897. — Že večkrat v življenju sem se prepričal o mogočnem varstvu preblažene Matere Marije. Tudi meni je že mnogokrat pomagala. Posebno očitno pa se mi je skazala milostno mater letošnje leto. Lotila se me je namreč nadležna notranja bolezen s hudo dušno zapuščenostjo. V tej sili sem se zatekel k preblaženi Devici Mariji. In res — : Kdor prosi, prejme. Pomagano mi je bilo. — 255 — Drugokrat sem imel hudo vratno bolezen. Obernil sem se-k preblaženi Devici Mariji, in ona me je vslišala. Zares nigdar ni bilo slišati, da bi bila ti, o Marija, koga zapustila, ki te je na pomoč klical. Zdaj pa spolnujem svojo obljubo, naj tudi drugi tretjered-niki hvalijo in častijo trojedinega Boga. Ob jednem se pa tudi priporočam pobožnim čitateljem Cvetja v pobožno molitev, da bi mi ljubi Bog dal po priprošnji prebl. Device Marije dolžnosti prav opravljati. J. M. dijak, tretjerednik. Nadalje naznanjajo svojo zahvalo : J. V. tretjerednik na Štajerskem sv. Antoniju Pad. za ozdravljenje svoje sestre, za najdenje zgubljenih bukev, za odvernjenje velike nesreče pri gospodarstvu ; M. B. v B. sv. Duhu za razsvetljenje in sv. Jožefu za pomoč, da je nje hčerka skušnjo dobro naredila (dar za misijone odpošljemo po namenu) ; T. K. sv. Antonu za odvernjenje nesreče pri živini ; M. N. Mariji in sv. Antonu za pomoč v hudi stiski ; E. J. Mariji, sy. Antonu in sv- Frančišku za ozdravljenje živinčeta ; J. C. v K. za rešitev iz grozne bolezni ; A. M. za dvakratno rešenje od bolezni ; S. K. Mariji Devici in sv. Antonu Pad. za pravico dobljeno po pravnem potu ; F. W. iz M. presvetima sercema Jezusa in Marije, sv. Frančišku, sv. Antonu, sv. Ludoviku in sv. Elizabeti za vslišano molitev in povernjeno zdravje (dar oddali za sv. mašo) ; A. K. sv. Jožefu in sv. An- tonu za ozdravljenje živinčeta ; A. C. iz G. sv. Antonu Pad. da mu je v nevarni bolezni nepričakovano hitro odleglo ; F. K. Mariji itd. za pomoč v raznih stiskah, zlasti za dvakratno ozdravljenje otroka, hudo obolele deklice ; M. D. sv. Antonu za ozdravljenje od dolge nevarne bolezni (dar za kolegij se je z drugimi vred ob novem letu odposlal v Rim) ; A. M. za ozdravljenje očetovo in spregledanje neke omahljive tretjerednice ; M. S. v M. za milost, ki jo je prejela po molitvi sv. rožnega venca ; M. Kr. tr. v Šm. pri Sl. Gr. za ozdravljenje hude bolezni brez zdravila ; M. M. Materi božji za veliko milost v hudih stiskah ; neka tretjerednica sv. Antonu za najdenje nekih zgubljenih reči, Materi božji pa za milost sv. misijona ; M. B. in U. P. tr. Materi božji in sv. Antonu, da se je neka važna reč našla in druga srečno zveršila ; neka tr. za nauke v kat. časopisih ; A. L. za zboljšanje zdravja ; M. P. za dobrote prejete v preteklem letu. — 2Ó6 popolni odpustki so v frančiškanskih cerkvah za vse verne meseca svečana : 5. (sv. Peter Baptista in tovariši marterniki) in 22. (sv. Margarita Kortonska) ; s uš ca : 5. (sv. Janez Jožef), C. (sv. Koleta), 9. (sv. Katarina Bolonjska). Tretjeredniki morejo dobiti te odpustke tudi v svojih domačih farnih cerkvah; 1.9. na praznik sv. Jožefa imajo vesoljno. Po novi privolitvi se morejo vdeležiti tudi vesoljne odveze 1. reda, ki je ta dva meseca na svečnico in na praznik oznanjenja Matere božje. Drugi, ne na mesečne dni navezani odpustki veljajo, kaker je bilo povedano v 1. zvezku tega tečaja. ra Odgovor na vprašanje. K Sv. Gregoriju. — Keder se po samostanskih cerkvah deli tretjerednikom vesoljna odveza, jo smejo deliti ravno tako unanji voditelji po farnih cerkvah in posameznim pri spovedi tudi spovedniki. Ker v privoljenju, po keterem se tretjeredniki vdeležujeje duhovnih dobrot pervega reda, v tem oziru ni določena nobena izjema, mora stvar veljati tudi za tiste primere, ko se daje vesoljna odveza tretjerednikom le vsled pravice, ki jo ima do nje pervi red. — Vemo sicer, da se vzdigujejo zoper raztegnjenje te pravice na tretji red neketerim neki po-misliki ; ali dokler v Rimu tistih pomislikov naravnost ne po-terdijo, tako dolgo se smemo po pravici deržati splošnega pravnega vodila, ki veli, kar je vgodnega, koliker se da raztezati, kar nevgoduega, pa ravno tako, kar se da, kerčiti in omejevati. Darove za cerkev na Cetinju (46 gl.) in semenišče v Baru (5 gl.) smo.odposlali ob novem letu prevzvišenemu gospodu nadškofu barskemu Simeonu Milinoviču, ki so se že tudi priserčno zahvalili ter podelili vsem darovavcem svoj blagoslov. Wenn ich meinen Freund beitn Pistolenschiessen frage : fT riffa t du die Scheibo ?’, so meine ich 'W i r s t du die Seheibe t r e f f e n ?’, und wenn er nun mit Erfolg se nessi, so rufe ich rEr trifft aie wirklich’ d. h. 's o e b e n h at er sio gotroffen’. Man wende nicht ein : das sind logiscbe Spitzfindigkeit tn, uber welche die Spraehe zur Tagesordnung ubergeht. Audi wenn wir das 1‘rasens im Situi der psychologisehe» Grammatik aus einem Stiick Vergangenbeit uud einem Stiick Zukunft zusamtnensetzen lie jenem Punkt zunachst liegen, koni-liitn wir zu einer ahnlichen Beobachtung Denn falle der Augenblick der Perfektivierung vor den gegenw&rt.igen Augenblick, so fiillt er thatsaoblieh in die Vergangenbeit, weil jenes Stiick Vergangenbeit plus jenem Stiick Zu-kunft ner dutcli don dazwi-ciienliegenden Augenblick der (iegenwart zura graminatisclien Priisens werdon. Oder fiillt dio Perfektivierung nach ,jenem gegenwiirtigen Moment, so riickt sie tleu Nacli Iruek der Handlung auf jenes Stiick Zukuntt, das auf den Augenblick der Gegenwart folgt und der Schwér-punkt der ganzon Zeitstufe liegt nun in der Zukunft. Mag man zugeben, dass die Spracbe kraft ihrer Souveranitiit iiber die Logik das logisch uiinidgliche Zusammentreffen des Momentos der Perfektivierung und des Momentes ihrer sprachlichen Wiedergabe in EinzelfaUen uni besondere.r rhetoriseher Zweeke willeu gestattei : ein psycbolOgisches Bidiirfiis nacli einer perfektiven Indi-kativ-Priisens (Categorie muss entecliieden geleugnet werden. Ich habe bislivr iininer bloss von (ine. einmaligeii Handlung des Indicativus Praesentis ge-sprovhen. Die Sachlage iindert sicli sofort, wenn die Prasensform nnr f irmeli eine solebo ist, wenn sie in Wirklichkeit ulso iterative, zeitlose oder futu-riselie Fuoktiim bai, wie es bosonders hiiufig bei den nichtindikativiscbeu Modi und dem Verbum infinitum der Fall ist“. To dokazovanje poterjuje vse naše dosedanje preiskovanje o rabi doveršnega sedanjika v slovenščini, zlasti tudi neopiavi-čennst gori grajanih primerov kaker „Včerajšni „S1. Mir" priporoči" itd. Več takega glej v XI. teč. 3. zv. Prav v tem zvezku je na poslednji strani govorjenje tudi o nekem primeru, ki se mi kaže zdaj vender v nekoliko drugi luči. Tam sem rekel, da sedanjik doveršnega glagola „ne velja niti v tistem primeru, keder bi bila z dotično besedo opravljena tildi stvar'. Grajal sem izraze: „pohvalim te, priporočim se, poklonim se*, ravno tako: „obljubiui, zahvalim, zagotovim, zapovem. prekličem, vkažeui, sklenem, odvežem, zavežem se, zarotim te, odpovem se, izpovem se itd. V pomenu pravega sedanjika*, sem dejal, „so to germanizmi ali latiuizmi. Ali nedoveršniki se ne dajo rabili liam-stu njih, ker je treba doveišenje djanja izraziti v — Kaj torej početi ‘t Djanja, ki se stori z besedo, s ketero se imenuje, Herbig ne omenja; stari poganski Sloveni ga naj berž tudi niso poznali; ali dandanašnji se ga ne moremo ogniti. Treba je torej, da. se zagotovimo, kako ga je izražati. Cerkvena slovenščina je izvolila, morebiti po vplivu gerškega vedno nedo-veršuega sedanjika nedoveršne glagole, prim. eucholog. sinait. 07 b : i s p o v è d a j q,, 68 b : o t u r i c a j 72 h : predaj itd. To velja tudi v hervaščini, prim. ritual: „j a te odrješu-j e m" (ego te absolvo) itd. Mi pa pri nedoveršnih glagolih preživo čutim i iiedoveršeiio»t dejanja, da bi mogli tako govoriti. Kedor zrnirom le odvezuje, Bog ve, ali bo kedaj kaj odvezal. Zato so rekli naši stari vže pred 8 do ‘J sto leti v takih primerih, kaker vidimo v frizinških spominikih : i z p o v è d è, p o-r o č o, z a g ! a g o I j o t. j. izpovem, poroči m, z a g 1 a-góljein (otlpovem se), kar iineuuje sicer Miklošič (Syutax 777) „uraltes verderbniss“, kar je pa vender za nas znamenito v več ko enem pogledu. Pervič dokazuje, da ti spiski niso prepisani iz cerkvene slovenščine, kaker terdijo sedanji učenjaki. V cerkveni slovenščini bi stale na tisti h mestih uedoveršne oblike, blizu te, ki sem jih navel ravno kar iz sinajskega molitvenika, in prepi-šovavec jih pač ne bi bil zamehil z doveršuimi. Drugači je pa ta reč, ako je sam prevajal ali iz latinščine ali iz nemščine. Sicer ga ni silila, da mora doveršaike rabiti ne ta ne ona, ker je i s p o v è d è in j s p o v è d a j tj, oboje confiteor, poroča in po-ra čaj «j. oboje commendo; le cerkvena slovenščina ga ni zader-zevala, ako je ni poznal, da ne bi bil rabil oblik, ki so bde primerne njegovemu jezičnemu čutilu. Drugič dokazujejo gori navedene oblike, da naši prednjiki najberž nigdar niso rabili v takih primerih uedoveršnih glagolov in menda po pravici ne, ker zahteva logika, če stvar prav premislimo, doveršne in sicer v edinem pravem sedanjem času. Sedanji čas je res prav za prav trenutek mej preteklim in prihodnjim. Doveršenje dejanja je tudi le trenotek. Če se pa dejanje zverši z izreko besede, s ketero se imenuje, meslim, da mo- ramo vender le priznati, da pada oboje v en trenotek, ker je zveršenje in naznanjenje dejanja eno. Potemtakem tudi od te strani ta raba doveršuega sedanjika ne bi zaslužila Miklošičeve graje „uraltes verderbniss“. Ako pravi prodajavee kupcu: „četeje veselje kupiti to in to, cena je ta in ta1* in kupec pravi : „K u-p i m“ — stvar je kupljena. Kupec tu ne bi mogel reči „k u-p uje ni*, ker kedor vedno le samo kupuje, v resnici nigdar ne kupi, tudi v pomenu prihodnjega časa ni rabil besede „k u p i m*, ako je hotel reči, da je s tem kup sklenjen. — Ako bi rekel pri-jatel prijatelu : „Na, to ti dajem za spomin", morebiti bi mu ta odgovoril: „Saj se ne branim !“ Prav je torej: „To ti dam; kaker se tudi sploh sliši n. pr. „ Kesal -se boš, to ti p o-v e m“, kjer ni misliti ne na pretekli, ne na prihodnji čas, niti na kako trajanje pripovedovanja. — Po teh popolnoma domačih primerih bi smeli menda sklepati, da tudi v menj navadnih ni misliti na kak germanizem ali sploh barbarizem in „verderbniss-1. Ke bi nas kedo pri spovedi motil s vprašanjem: „Kaj delaš ?“, bi mu odgovorili : ^spovedujem se“, v spovedni molitvi pa pravimo : .spovem s e“, ker ima biti s to besedo zveršeno dejanje spovedi in tako rekoč koncentrirano v nji, če tudi samo delj časa traja ; nam ne gre za trajanje, temuč za zveršitev. (Dalje prih.) Novosti. Cvetje s polja modroslovskega. Kratek sestav glavnih modroslov-skih naukov. Spisal dr. Frančišek Lampe. — Cena 60 kr., s pošto 5 kr. več. Dotiivu so pri upravništvu , Dom-iu-svet i-‘ v Ljubljani. — Jako priporočila vredna knjižica, ponatisnjena iz lanskega „Doma in Sveta11, kateri leios v novic zlepšani res krasni časopis ob enem vsem izobraženim Slovencem toplo priporočamo. Cena na lelo 4 gl. 20 kr — Duhoviti Pastir. Letnik XV Izhaja vsak mesec. Volja 4 gl. na loto. Priporoča se čustiti slovenski duhovščini