Tako je s petletninami na Goriškem! BKako je s petletninami na Goriškem*-, se je glasil jako važen članek v zadnjem in predzadnjem našem lrstu. Odgovor na to vprašanje je že par let star, in sicer: tolminski šolski okraj dovoljuje učiteljstvu to, karmugre; goriški, sežanski, gradiščanski in tržiški okraj ter mesto Gorica, kiso tudivisti deželi, pa nočejo dovoljevati učiteljstvu, ki strada, mrvice kruha, češ, da tako pravi § 9. zak. iz 1. 1906. Napačno ne bo, ako se tu poda nekoliko reminiscence tega za goriško učiteljstvo velevažnega paragrafa. Kmalo po sprejetju omenjenega zakona po deželnem zboru in po sankciji je vložil laški učitelj mesta Gorice prošnjo za priznanje petletnine, opirajoč se na zakon iz 1. 1901 ter na člen V. zakona z dne 14. januarja 1906. Goriški mestni šolski svet mu je prošnjo zavrnil z motivacijo, da mu po zakonu iz 1. 1906. (§ 9.) gre petletnina šele ,od prvega dne meseca, ki sledi neposrednje dnevu pridobljene usposobljenosti." Omenjeni tovariš je na to podal ugovor, sklicujoč se na člen V. zakona iz 1. 1906., ki pravi v svojem II. odstavku: S tem zakonom se ne premeni pravica do višjih plač, katere s o d o s e g 1 i člani učiteljstva zaradi prejšnjih zakonov. In tako je hodila zadeva od inštance do inštance ter prišla k upravnemu sodišču. Pred upravnim sodiščem je zastopal rekurenta neki advokat iz Gorice, menda dr. V. Tu je stvar propadla. Upravno sodišče se je držalo suhega besedila zakona. Po mojem sta bili ravno merodajni besedi v citiranem II. odstavku 5. člena: Bso dosegli!" Sicer nimam pri rokah nemškega besedila zakona in tudi ne razsodbe upravnega sodišča, ki pride pri tem v poštev, a se ne motim, če trdim, da sta ravno ti dve suhi besedi usodopolni za goriško učiteljstvo. Da bi tu bil sedanjik, bi gotovo reusirali, a tako smo izgubili grižljaj, ki bi nam v teh časih dobrodošel. Vrag vzemi — pretekli čas! Kakor sem se potem o zadevi informiral pri tedanjih dež. poslancih, niso bili mnenja c. kr. okr. šolskih svetov, ki ne dovoljujejo petletnin učiteljstvu v smislu prejšnjega zakona, t. j. onemu učiteljstvu, ki je uživalo ono ugodnost po zakonu iz 1. 1901. Lansko leto se mi je reklo od merodajnih gg. deželnih poslancev, da se premeni oni paragraf v smislu, da se onemu učiteljstvu, ki se mu je štelo petletnico po starem, tudi za naprej ugotovi potom novele k zakonu iz 1. 1906. Pravično in potrebno bi bilo, da bi se vsemu učiteljstvu dalo to mrvico kruha. Deželni zbor je šel takrat v zrak — in naša zadeva je tudi šla v Bvilice\ Učiteljstvo onih par borov prav težko pogreša, še bolj, ker je moralo čakati po prvi petletnici za drugo sedem let. To so sedemletnice in ne petletnice. In ta neznosna draginja, ki nas llači tako, da več dihati ne moremo! H koncu naj omenimo, da želi učiteljstvo, da bi se zadeva spravila v tek in da bi tudi goriški, sežanski in ostati okraji jeli posnemati tolminskega, ki se mu mora reči, da vidi in spozna težki gmotni položaj učiteljstva v tej grozni draginji najpotrebnejših živil. Vso čast — komur čast! Zastopniki učiteljstva v okrajnih šolskih svetih, zgenite se; kaj ne slišite kruljenja želodcev? Posnemajte tolminske učiteljske zastopnike v tej zadevi! ' —lj—