UDC 304+36
socialno
delo
št. 1-2
Q
DD_
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo Republike Slovenije
Zveza društev socialnih delavcev Republike Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Marinka Hasenbichel (predsednica), Meta Mencej, Danica Ošlaj, Pavla
Rapoša-Tajnšek, Vlasta Rozman
Uredništvo:
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec, Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica:
Mojca Dobnikar
Naslov uredništva in uprave:
Ljubljana, Šaranovičeva 5, Tel. 316-370, 311-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega četrtletja v
nakladi 600 izvodov
Naročnina za leto 1991:
Za ustanove: 360,00 SLT
Za posameznike: 250,00 SLT
Za študente: 200,00 SLT
Naročniki poravnajo ta znesek po priloženi položnici ob prejemu te številke
na račun 50100-603-40199, Višja šola za socialne delavce, Šaranovičeva 5,
61000 Ljubljana (za Socialno delo)
Cena posamezne številke v prodaji je 360,00 SLT.
Tehnična izvedba:
ADVANCE d.o.o.
a
DD	socialno delo
Uto 30	Ljubljana 1991 Št. 1-2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
VSEBINA
ČLANKI
-	Dr. Veljko Rus o socialni državi in družbi blaginje	5
-	Pavla Rapoša-Tajnšek
Perspektive socialnega dela v podjetjih	'	12
-	Marija Ovsenik in Jože Ovsenik
Značilnosti socialnega dela v razmerah podjetništva -
do obzorij nove kultumosti (I del)	20
-	Alf Ronnby
Prakseologija v socialnem delu	30
-	Franc Leskošek
Samomorilnost na Gorenjskem	40
-	Marta Vodeb-Bonač
Poroke, razveze, otroci - kaj nam pove statistika	52
-	Metoda Mikuljan
Svetovalno in psihoterapevtsko delo z alkoholikovo ženo
med pripravo za zdravljenje	75
' . í
POROČILA
-	Skupina za pomoč starejšim v KS Savsko naselje
(Jožica Viik-Rode)	83
-	Program posvetovalnice za mlade v Kranju (Doris Erzar)	85
-	Ustanovljena je sekcija za izvendražinsko vzgojo
(Marjan Čonč)	87
-	Zaključki posveta "Kriza in zaposlovanje invalidnih oseb".
Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov Ljubljana (Tone Brejc) 89
-	Svetovna deklaracija o prostovoljnem delu (Vito Flaker)	91
NOVE KNJIGE
-	(Po)moč pri delu (K. Blanchard, N. V. Peale, Moč poštenega
poslovanja, Mohorjeva družba, Celje 1990) S. Dragoš	94
-	Despotizem in demokracija (John Keane, Krt, Ljubljana 1990)
M. Poštrak	96
IZ TUJEGA TISKA
-	Medikalizacija žensk (I. Vogt, Für alle Leiden gibt es eine Pille,
Westdeutscher Verlag, Opladen 1985) D. Zaviiiek	98
DOKUMENTACIJA
-	Seznam diplomskih nalog	104
članki
DR. VELJKO RUS O SOCIALNI DRŽAVI
IN DRUŽBI BLAGINJE
V okviru prireditev ob Dnevu Univerze je na Višji šoli za socialne
delavce v sredo, 5. decembra 1990, potekal razgovor z dr. Veljkom Ru-
som, ki je predstavljal svojo zadnjo knjigo z naslovom SOCIALNA
DRŽAVA IN DRUŽBA BLAGINJE, kije izšla pri založbi Domus.
Dr. Veljko Rus: ^'Najprej bom poskušal nakazati nekaj vidikov, ki jih
smatram za relevantne pri oblikovanju socialne politike. Začel bom s kultu-
rološkim vidikom ali z vrednostno orientacijo, ki bi naj bila osnova za obli-
kovanje osnovnih vrednot ali vrednostne usmerjenosti socialne politike.
Nato bom govoril o sociološkem pristopu, o odnosu med sociologijo in so-
cialno politiko, ker se mi zdi, da sociologija pravzaprav opredeljuje funkcije
socialne politike. Kot tretjega bom navedel politološki vidik, ki bi naj opre-
delil institucionalni sistem, v katerega se socialna politika umešča, oz. sis-
tem socialne politike, ki bi naj bil nosilec kontinuitete socialnega dela in
učinkovite redizacije socialne politike. Lahko bi govorili še o četrtem, torej
o ekonomskem vidiku, ki pa je tako ali tako pretirano poudaijen. Menim, da
je ta trenutek v tem prostoru to manj važen vidik socialne politike.
Kulturološki vidik. Sedanji čas me zelo spominja na konec druge
svetovne vojne, ko se je naša takratna oblast obnašala, kot da je v letu nič,
kot da se pred tem ni nič dogajalo. Če hočemo graditi neko vrednostno orien-
tacijo na področju socialne politike, moramo izhajati iz kritične analize prej-
šnje dobe. Zakaj? V tem kritičnem odnosu do preteklosti je vir kontinuitete
in diskontinuitete hkrati. Zaradi tega posvečam v svoji knjigi precej prostora
negativni in pozitivni utopiji prejšnje družbe in tudi socialni politiki, kakor
se je takrat izoblikovala. Moja osnovna teza je, da je t.i. "negativna utopija"
nekaj, kar je v socialističnih gibanjih in v socialističnih sistemih skupnega.
Skupna obema pa je t.i. negativna utopija, ki se nanaša na zahtevo po
ukinitvi razrednih neenakosti oz. socialnih privilegijev. V kolikor je bil tudi
marksizem kot ideologija usmerjen v ukinjanje razrednih privilegijev, je bil
po mojem mišljenju smotern sistem. Menim, da bi država tudi v postsoci-
6	M. Poštrak	Soc Delo 30,1991, 1-2
alističnih družbah morala biti usmerjena v zmanjševanje ali omejevanje so-
cialnih privilegijev. Vendar je to potem prej problem pravičnosti in
nepravičnosti, kot pa problem enakosti in neenakosti. In tu prihaja do neke
fundamentale korekcije prejšnjega koncepta socialne enakosti kot neke
"neomejene vrednote", kot vrednote, ki je nikoli ni bilo dovolj.
Boj proti monopolom na področju ekonomske dejavnosti, ali pa proti
privilegijem na področju socialne dejavnosti, absolutno ni v nasprotju z lib-
eralnimi vrednotami, ampak je pogoj za procese liberalizacije t.i. socialis-
tičnih konceptov. Seveda je omenjeni socialistični koncept ukinjanja razred-
nih neenakosti manj perspektiven, saj vsebuje elemente kolektivne enakosti,
ki jih najbrž v postsocialistični družbi ne bomo več zagovarjali. Prvič, šlo je
namreč za izenačevanje razredov, kolektivitet, ne pa za individualno izenače-
vanje, torej za izenačevanje ljudi. Drugič, negativen element je bil tudi v
tem, da je bil poudarek na končni enakosti, ne pa na izhodiščni; težilo se je
k temu, da bi bili vsi čimbolj enaki v uživanju socialnih dobrobiti, ne pa da
bi bili vsi čimbolj enaki v štartni osnovi. Manj se je poudarjal liberalni
koncept enakih možnosti, kot se je poudarjala enakost rezultatov. Kot vemo,
je koncept enakih možnosti koncept, ki ga zagovarjajo socialdemokratske
stranke. Sicer pa lahko rečemo, da je ta koncept sprejet kot splošno veljavni
socialni regulativ v vseh razvitih industrijskih družbah. Tretjič, tisto, kar je
po mojem tudi treba kritično obravnavati v polpreteklem konceptu enakosti
kot osnovne kategorije v socialni politiki, je t.i. "pozitivna utopija". Ta je
bila vezana na geslo "vsakemu po njegovih potrebah". Ta t.i. komunistični
koncept je seveda utopičen in v bistvu absurden, saj predpostavlja neome-
jeno lx)gastvo ali pa zelo omejene potrebe prebivalstva. Zanimivo je, da je
tudi Engels govoril o tem, da je socializem popolnoma normalen in
predvidljiv socialni sistem, dokler ima za cilj odpravo razrednih privilegijev,
medtem ko sta oba, Marx in Engels, govorjenje o ustvarjanju neke družbe
popolne enakosti v smislu, da bodo vsi dobivali po potrebah, smatrala kot
nevarno utopijo. Od takih utopij se moramo torej posloviti.
Kot orientacijo za prihodnost pa jemljem predvsem Rawlsovo knjigo, ki
ima naslov The Theory Of Justice, in ki je resda izšla že pred dvajsetimi leti,
vendar se še vedno intenzivno obravnava v politoloških, socioloških in
ekonomskih krogih na Zahodu. To je teorija, ki poskuša koncipirati socialni
sistem, ki temelji na pojmu pravičnosti, ne pa na pojmu enakosti. Točneje,
na pojmu pravične enakosti in pravične neenakosti. Gre za to, da ne težimo
k maksimalni enakosti, ampak k optimalni enakosti. Maksimalna je tista,
ki so jo skušali uveljaviti socialistični režimi, optimalna enakost pa je tista,
ki je koncipirana kot pravična. Kaj je pravična enakost in kaj nepravična, je
odprto vprašanje, na katerega vsaka dmžba drugače odgovarja. Vsekakor sta
zanimiva vsaj dva koncepta t.i. "pravične enakosti oz. neenakosti":
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dr. Veljko Rus o socialni državi	7
1.	Rawls npr. meni, da je vsaka ekonomska neenakost pravična oz.
upravičena toliko časa, dokler ta ne ogroža standarda oz. statusa najnižjega
sloja v družbi. Ekonomska ali socialna neenakost lahko raste toliko časa,
dokler koristi tudi najnižjim slojem. Čim pa neenakost škoduje tem slojem,
postaja po njegovem konceptu nepravična. To je torej zelo fleksibilen
model, ki omogoča zelo fleksibilno regulacijo socialne politike.
2.	Potem so tu še koncepti, ki so jih razvili postmarksisti, ki jih ne za-
nima več bogatenje ljudi, pač pa le zaščita spodnjih slojev. Osnovni prob-
lem socialne politike je, da preprečuje marginalizacijo posameznikov, slo-
jev, generacij ali celih regij. Menim, da je generacijska neenakost v tem
trenutku najlwlj problematična. Pri tem ne mislim samo na pravice otrok,
ampak predvsem na vse večje probleme izobraževanja in zaposlovanja mla-
dine. Sicer pa je cilj postmarksistično zasnovane socialne politike v tem, da
naj bi bila socialna politika tako razvita oz. tako organizirana, da nihče niti
kot posameznik niti kot pripadnik sloja ali generacije ne bi bil potisnjen na
družbeno obrobje.
Sociološki pristop se ukvarja predvsem s funkcijo socialne politike.
Kaj je funkcija socialne politike? Odgovor na to vprašanje moramo iskati v
analizi učinkov socialne politike na socialno strukturo. Naš osnovni prob-
lem ni izenačevanje ljudi ali slojev, niti kolektivna niti individualna
enakost, ampak omejevanje privilegijev in preprečevanje marginalizacije.
Seveda je vprašanje, če lalüco z obojim opravimo hkrati.
Družbeno strukturo lahko gledamo z dveh vidikov. Lahko govorimo o
t.i. privilegiranih ali eksploatatorskih razredih po eni, in o depr evili giranih
oz. eksploatiranih razredih po drugi strani. To je marksistični pogled na
družbeno strukturo. V tem primeru je v ospredju problem socialnih privile-
gijev.
V nemarksističnih teorijah družbene stratifikacije po navadi govorimo o
prispevku oz. kontribuciji ter o prejemku ali retribuciji. S tega vidika dobi-
mo naslednje štiri skupine: a) skupine, ki veliko dajo družbi in veliko od nje
dobijo; b) tiste, ki malo dajejo in veliko dobijo; c) tiste, ki veliko dajejo ii;
malo dobijo; d) skupine, ki malo dajo in malo dobijo.
Poglejmo tabelo:
8	M. Poštrak	Soc Delo 30, 1991, 1-2
KONTRIBUCUA
Skupina (a) ni privilegirana, kljub temu, da je premožna,
ker je veliko dala in veliko dobila, ker je to rezultat prispevkov, ki jih daje
družbi. Tu je problem marksizma, ki tфa v isti коб skupino (a) in skupino
(b), torej vse premožne sloje, ne glede na to, ali so "upravičeno" premožni
ali ne, na drugi strani pa trpa v isti koš skupini (c) in (d), torej
depriviligirane in marginalizirane. Problem socialističnih družb je v tem, da
so razlikovale ljudi le glede na retribucijo, glede na to, koliko so imeli:
Tako so jemale enim in drugim, zaslužnim in privilegiranim, tistim, ki jim
je pripadalo več in tistim, ki jim ni. To je bil problem celotne socialne
regulacije v socialističnih družbah. Mi sociologi menimo, da bi morala biti
sociabia politika usmeijena v demarginalizacijo kot tudi v deprivilegizacijo.
Seveda sta to dve različni funkciji namenjeni dvema različnima družbenima
skupinama. Vprašanje paje, kako izpeljati demarginalizacijo?
Claus Offe meni, da je mogoče demarginalizirati tako, da se dohodki
popolnoma ločijo od dela oz. kontribucija od refribucije. Pri marginalnih
skupinah se ne bi smeli ukvarjati z vprašanjem, kaj te skupine prispevajo,
temveč bi morali striktno vztrajati na stališču, da revščine ne moremo do-
pustiti. Szusza Ferge iz Madžarske pa meni, da moramo problem demargi-
nalizacije reševati radikalneje, in sicer s tem, da ustvarjamo bolj dostopne
zaposlitve, ki ljudem omogočajo dostop do dohodka in hkrati dovolj
kvalitetne, ki zagotavljajo, da se od dohodka da preživeti. Ameriški sociologi
navajajo, da je v Ameriki ogromno tako preprostih delovnih mest, ki so
tako slabo plačana, da ljudje ne morejo preživeti. Kakšna bo razrešitev teh
težav? Verjeüio bodo ekonomisti rekli: raje gremo na to, da trg oblikuje delo
in regulira delitev dela, kot pa da si država zdaj izmišlja nova delovna mesta.
Moje mnenje paje, da gremo na uvajanje t.i. osnovnega državljanskega do-
hodka, ki ga zagovarja vse večje število ekonomistov. Zanimivo, da za to
idejo v Sloveniji še nisem dobil podpore, ne med sociologi, ne med polito-
logi itd., sem jo pa dobil pri nekaterih ekonomistih. Z ODD se namreč ne
rešujejo samo socialni problemi, ampak se ureja vrsta ekonomskih vprašanj.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dr. Veljko Rus o socialni državi	9
Državna regulativa ekonomije, ki je dostikrat okorna, škodljiva in preveč in-
tervencijska, se s tem na nek način umika, saj se z ODD reši veliko vprašanj
socialne politike, s tem ko je vzpostavljena socialna mreža. Pri uvajanju
ODD se moramo izogniti dvema skrajnostima: a) zelo nizkemu ODD, ki
ljudem pravzaprav ne pomaga v stiski, in b) zelo visokemu, ki bi bil tako
zahteven, da bi povzročil revolto davkoplačevalcev. Ene in druge skrajnosti
se lahko izognemo na več načinov. Eden od njih je ta, da postopoma zvišu-
jemo ODD. Skoraj vse programe reduciramo na ta ODD. Za socialno admi-
nistriranje pa potem ostane urejanje posebnih zadev, ki se nanašajo na inva-
lidnine, bolezni, smrt, itd. Ti programi ostanejo, a tudi ti že upoštevajo
ODD. Če nekdo dobi recimo tri tisoč din ODD, se to upošteva pri osebnem
dohodku. Z uvedbo ODD bi se bistveno skrčilo in poenostavilo ti. socialno
administriranje. ODD je manjši kot minimalni dohodek; ker je manjši, tudi
ne stimulira nezaposlenosti, hkrati pa vendarle rešuje probleme teh ljudi na
dovolj časten način, ker jim ni treba, kot se reče, prositi za podporo.
Politološki vidik se nanaša na politični sistem oz. na institucioalni
sistem, v katerem se socialna politika uveljavlja in reproducira. Osnovni
problem, ki ga s tega vidika obravnavam, je tudi izražen v naslovu moje
knjige: Socialna država in družba blaginje. Menim, da je nesmiselno govo-
riti o državi blaginje ali pa o socialni družbi, kot je nesmisehio, če bi govo-
rili o "civilni državi" ali o "pravni družbi". Družba nima instrumentov za
pravno urejanje družbenega življenja. Niti nima država mehanizmov, ki bi
spodbujali spontano družbeno življenje. Če hočemo ljudem zagotavljati so-
ciahio varnost, jo lahko zagotovi le država in ne družba. Vemo, da je država
ustanovljena zato, da varuje svoje člane, državljane. Ko pa govorimo o soci-
alni blaginji oz. o kvaliteti življenja - ali še več - o sreči, je jasno, da zanjo
lahko skrbijo državljani sami. Po tradicionalnem paternalističnem konceptu
socialne politike naj bi država skrbela za socialno blaginjo svojih državlja-
nov. Liberalno usmeijeni sociologi si ne želijo sistema "organizirane sreče",
ampak menijo, da naj bi se ljudje sami med seboj osrečevali in to na privat-
ni ter prostovoljni osnovi.
V zadnjem poglavju svoje knjige obravnavam posledice, ki nastanejo
tedaj, če socialna država prodira v področje družbe blaginje. Govorim tudi o
destruktivni funkciji države, če le-ta poskuša namesto zasebne, prostovoljne
solidarnosti uveljavljati nasilno solidarnost, kar se kaže tudi v rušenju pri-
marnih skupin.
Kakšna naj bi torej bila "socialna država"? V osnutku nove slovenske us-
tave se definira Slovenija kot pravna in socialna država, kar pa v nadaljnem
tekstu ni zadosti upoštevano. Z izhodiščnim načelom se strinjam, saj temelji
na tistih dveh vrednotah, ki sta Nemčiji omogočili stabilno in relativno
učinkovito regulacijo socialnih procesov. Dejansko je bil s tem, ko so se
10	M. Poštrak	Soc Delo 30,1991, 1-2
socialdemokrati zavzemali za socialno državo, konservativci pa za pravno
državo, dosežen kompromis: za konservativne krščanske demokrate je bila
socialna država maksimum možne socializacije klasičnega kapitalizma, za
socialdemokrate je bil to minimum, od katerega se gre naprej. Socialna
država je bila nekakšna stična točka med enimi in drugimi in osnova trajnega
političnega kompromisa. Pojem pravna država so Nemci poudarjali zaradi
tega, da ne bi bilo kakršnekoli asociacije na Hitlerjevo socialno dr^vo, ki je
bila kot socialna izredno razvita, ki pa seveda ni bila pravna država.
Omogočala je maksimalno socialno varnost in minimalno politično varnost.
Na sintezi pravne in socialne države nastaja kvalitativno nova država. Po eni
strani odmirajo nekatere stare funkcije države, po drugi pa se krepijo nekatere
nove funkcije države. Lahko bi rekli, da gre za resnično metamorfozo države.
Tisto, kar danes zamerim DEMOSu je, da govori o državi na star način, saj
poudarja oblast, vlado, itd. Gre za obujanje stare države tipa Ancien Regime.
Modema država ni oblastniška politična država, ampak je predvsem sistem
javne uprave, v katero spada socialna politika. Če pa se krepi admi-
nistrativna država in slabi socialna, potem imamo opraviti z nazadnjaško
politiko.
Po mojem prepričanju se sedaj preveč grozi z ekonomskimi sankcijami.
Grozi se z izgubo delovnega mesta, s padcem standarda itd. Takšna politika
je kontraproduktivna, saj strah hromi ljudi. Družboslovci poudarjajo nasprot-
no: varnost pri delu, pri naložbah, itd. Jaz se sicer zavzemam za varnost dela,
ne pa za varnost delovnega mesta, sicer začne socialna politika blokirati eko-
nomsko. Socialna politika je lahko močno razvita, vendar mora biti funkcio-
nalna, ne sme biti antiproduktivna.
Naj na koncu opozorim na odnos med sociologijo-sociabo politiko in
socialnim delom. Sociologi zadnje čase pogosto razpravljajo o "smrti socio-
logije". Zdi se, kot da sociologija ne more prestopiti prek univerzitetnih zi-
dov v družbo. Se vedno je v bistvu analitično-deskriptivna veda, ki daje sicer
boljše deskriptivne analize kot ekonomija. Njen pristop je bolj kompleksen,
kot pri drugih družbenih vedah. Vendar je podobna zdravniku, ki zna dati di-
agnozo, terapije pa ne. S tega vidika bi - po mojem - sociologija še potre-
bovala socialno politiko in socialno delo, ki sta njeni naravni področji
praktičnega udejstvovanja. Razmerje med sociologijo in socialnim delom bi
lahko opredelili tudi takole: sociologi naj analizirajo in tudi sugerirajo
določene ukrepe, ki so v zvezi z učinki socialne politike na socilano stratifi-
kacijo in na socialno mobilnost. Socialna politika namreč vse bolj vpliva na
socialno stratifikacijo. Socialno stratifikacijo v tem primeru smatramo za
odvisno variablo.
Nekateri skandinavski avtorji menijo, de je danes v skandinavskih
državah socialna politika tista, ki v večji meri kroji socialno stratifikacijo
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dr. Veljko Rus o socialni državi	11
kot ekonomija in politika skupaj. Seveda lahko socialno stratifikacijo
obravnavamo kot neodvisno variablo. S tem v zvezi menijo nekateri socio-
logi, da sta tako ekonomija kot socialna politika determinirani z obstoječo
socialno strukturo družbe. Ne glede na ideologijo sta obe zgolj instrument
reprodukcije obstoječe socialne stratifikacije."
Pripravil Milko Poštrak
PERSPEKTIVE SOCIALNEGA DELA V PODJETJIH
PAVLA RAPOŠA-TAJNŠEK
Povzetek
Socialno delo v podjetjih je na pomembni prelomnici, od katere je odvi-
sen njegov nadaljni razvoj. Ločitev ekonomske in socialne funkcije ne
pomeni, da za socialno delo ni več prostora v podjetjih. Za uspešno poslo-
vanje je človeški faktor odločilnega pomena,, zato je nujno prizadevanje za
kvaliteto delovnega življenja h kateri prispeva socialno delo z seštevanjem
osebnih in medosebnih problemov delavcev na individualni, skupinski in or-
ganizacijski ravni in s povezovanjem z družbenim okoljem. - Ured.
Summary
Social work in enteфrises is at an important turning-point, of which it's
further development depends. The separation of the economic and the social
function doesn't mean that there could be no place for social work in enter-
prises any more. For successful business the human factor is of critical
importance, so the development of quality of workers' life is a necessity.
Social work contributes to the quality of workers' life through solving of
personal and interpersonal problems of employees on the individual, group
and organizational levels with social environment of an enteфrise. - Ed.
Težavne gospodarske razmere, v katerih so se v zadnjem obdobju znašla
mnoga podjetja, vplivajo tudi na položaj socialnega dela v tem okolju.
Videti je, kot da je krizna situacija samo še potencirala vprašanja in dvome,
ki spremljajo socialno delo v delovnih organizacijah od njegovih prvih
začetkov pred dobrimi tridesetimi leti, ko so se v slovenskem gospodarstvu
začeli zaposlovati poklicno izobraženi socialni delavci.
V preteklem obdobju smo ugotavljali, da je položaj sociahiih delavcev v
delovnih organizacijah sila različen. Medtem ko so eni izražali zadovoljstvo s
svojim delovnim statusom in uspehi (ob ustrezni kritičnosti do doseženih
rezultatov), so se drugi čutili nenehno ogrožene in odrinjene v povsem
obrobni položaj. Med razlogi za takšno stanje so največkrat navajali nerazu-
mevanje s strani vodilnih delavcev in tehničnih strokovnjakov, ki imajo
oziroma so imeli nepc^olne ali celo povsem zgrešene j^edstave o tem, kaj je
Soc Delo 30, 1991, 1-2	P. Rapoša-Tajnšek	13
socialno delo. Poleg pretiranih pričakovanj glede možnosti socialnega dela,
po katerih naj bi socialni delavci kot nekakšni čudodelniki rešili vse
zapletene (med)človeške probleme, je pogosto prihajalo do omalovaževanja
stroke in problemov, ki jih rešuje.
Veliko je k težavnemu položaju socialnih delavcev v delovnih organizaci-
jah prispevala tudi pomanjkljiva strokovna usposobljenost za delo na tem
specifičnem področju, ki ga dvoletni, polivalentno naravnani študij ni mogel
dovolj upoštevati. Podiplomsko izobraževanje, ki je bilo dokaj omejeno, teh
pomanjkljivosti ni moglo odpraviti, ne nazadnje tudi zaradi premajhnih
spodbud in zahtev v delovnem okolju, ki ni bilo vedno naklonjeno pridobi-
vanju novega znanja. Ne glede na navedene težave pa so se socialni delavci v
delovnih organizacijah razmeroma dobro uveljavili, tako glede na samo
številčno zastopanost kot tudi z vidika dejavnosti, ki je bila v nekaterih de-
lovnih kolektivih zelo razvejana in upoštevana.
"Socialo ven iz podjetij" - kaj pa sploh je "sociala"?
V	kritični gospodarski situaciji, značilni za osemdeseta leta, predvsem pa
za sedanje prehodno obdobje, se je položaj socialnega dela v posameznih or-
ganizacijah močno zaostril. Vse kaže, da se je socialno delo v podjetjih
znašlo na pomembni prelomnici, od katere sta odvisna njegov nadaljnji ob-
stoj in razvoj. Uveljavljanje tržne ekonomije povzroča velike spremembe v
gospodarjenju in ravnanju podjetij in drugih delovnih organizacij. Ena od
najbolj značilnih sprememb je povečana negotovost na individualni in orga-
nizacijski ravni, ki je povezana z nestabilnostjo in nepredvidljivostjo v
ekonomskem in družbenem okolju. Težavne gospodarske razmere silijo vods-
tva podjetij k iskanju novih rešitev, ki naj zagotovijo večjo varnost in sta-
bilnost delovne organizacije; pri tem pa se je na udaru znašla tudi stroka, ki
ni usmerjena le v zmanjševanje in blaženje posledic socialne negotovosti,
temveč v ohranjanje in razvoj človeških in družbenih potencialov. Najpo-
membnejša naloga socialnega dela je, da krepi človekovo samostojnost in
ustvarjalnost v medsebojni povezanosti z drugimi člani družbe. Pomoč pri
ohranjanju in razvijanju sposobnosti za samostojno življenje in delo pa nima
ničesar skupnega s pojmovanjem, ki socialno delo reducira na tako imeno-
vano "socialo", to je na pomoč, ki ne spodbuja in ne omogoča samostoj-
nosti, pač pa ohranja in povečuje nemoč, odvisnost in podrejenost prejem-
nikov pomoči.
Ločitev ekonomske in socialne funkcije
V	zahtevah, da je treba socialno delo izločiti iz delovnih organizacij, v
katerih ni prostora za "socialo", najdemo odraz takšnega poenostavljenega
jx)jmovanja. Upoštevati pa moramo, da gre pri tem tudi za drugačno razme-
14	Perspektive socialnega dela Soc Delo 30,1991,1-2
jitev med gospodarsko wganizacijo in državo, za ločitev ekonomske in soci-
alne politike, ki v preteklosti nista bili diferencirani, zato nista dajali ustrez-
nih rezultatov niti na ekonomskem niti na socialnem področju. Delovne or-
ganizacije, ki se v pogojih tržne ekonomije odločajo za produktivno zapo-
slovanje in večjo učinkovitost delovne sile, se želijo otresti manj produk-
tivnih in presežnih delavcev, za katere naj poskrbi država. Ker je delavcev
preveč in ker gre pri tem praviloma za premalo izobraženo, za sodobno
tehnologijo nezanimivo delovno silo, delovne organizacije niso več priprav-
ljene, pogosto pa tudi ne zmožne ohranjati različnih ugodnosti in organizira-
nih oblik pomoči svojim delavcem. Še več, zaradi kritične ekonomske situ-
acije in hitrih sprememb v vseh sferah družbe, se pojavljajo ideje, po katerih
naj bi nasprotja med delom in kapitalom, med človekom in tehnologijo
reševali na način, znan iz časov liberalnega kapitalizma, ko je podjetnik
uveljavljal svoje interese nasproti neukemu, neorganiziranemu in s strani
države nezaščitenemu delavcu, ki ga je lahko brez večjih posledic za
proizvodnjo kadarkoli nadomestiti z drugim.
Vrnitev v kapitalizem - toda kakšen?
V takšnem kontekstu se pojavljajo tudi razmišljanja, po katerih je soci-
alna funkcija podjetja nepotreben balast, ki se ga mora podjetje v imenu ra-
cionalnega in uspešnega gospodarjenja čimprej znebiti. Videti je, da smo
prišli v fazo, ko poskušamo negirati socialistično preteklost z vračanjem v
predpreteklo obdobje, v čas zgodnjega kapitalizma, namesto da bi iskali pot
v smeri, ki so jo v najrazvitejših kapitalističnih deželah že prehodili.
Sodobna kapitalistična podjetja, značilna za obdobje prehoda iz industrij-
ske v postindustrijsko družbo, skušajo namesto konflikta med kapitalom in
delom upoštevati njuno neizbežno medsebojno odvisnost, ki se kaže v us-
treznem odnosu do delovne sile. Industrijski kapitalizem je potreboval ar-
mado nekvalificiranih delavcev, nove tehnologije, ki vodijo v postindustrij-
sko družbo, pa zahtevajo visoko izob-ažene, ustvarjalne delavce, brez katerih
ni ekonomske učinkovitosti in uspešnosti. V uspešnih novih podjetjih se
zavedajo, da "človeški viri tvorijo glavno osnovo za bogastvo družbe - kapi-
tal je samo pasiven proizvodni faktor", pravi Kos. Rastoči pomen
"človeškega faktorja" daje vedno večji pomen prizadevanjem za kvaliteto de-
lovnega življenja, ki jo kot izraz ekonomske nuje razvijajo mnoga uspešna
podjetja.
Kvaliteta delovnega življenja in socialno delo
v gospodarsko uspešnih podjetjih
Kvaliteta delovnega življenja postaja način razmišljanja o ljudeh, delu in
organizacijah, ki upošteva vpliv dela na ljudi in na uspešnost organizacije ter
Soc Delo 30, 1991, 1-2	P. Rapoša-Tajnšek	15
participacije pri reševanju problemov in odločanju (Nadler in Lawler). V
okviru prizadevanj za kvaliteto delovnega življenja poskušajo doseči, da bi
bilo delo hkrati bolj privlačno in bolj produktivno, da bi dajalo več zado-
voljstva posameznemu delavcu in bi hkrati koristilo delovni organizaciji.
Izhodišče programov za večjo kvaliteto delovnega življenja je spoznanje, da
produktivnosti ni več mogoče dvigovati zgolj z zahtevami in pritiski,
temveč z omogočanjem ustvarjalnega skupinskega dela, s pravico delavcev,
da povedo svoje mnenje o delu in razmerah, v katerih poteka, z izboljšanjem
delovnih razmer, s preseganjem tradicionalne ločenosti sveta dela od
družinskega življenja itd.
Se prepad med delovnimi obveznostmi in potrebami
družinskega življenja zmanjšuje?
Za naše razmere je zanimivo povezovanje delovnih in družinskih
obveznosti, ki naj bi preseglo prepad med tema dvema področjema človekove
eksistence, kajti najnovejši trendi pri nas gredo prej v obratno smer, kljub
domnevi, da ni mogoče doseči ustrezne kvalitete življenja, če obveze
delovnega in družinskega okolja niso kompatibilne (Rus). To dejstvo
potrjuje definicijo, po kateri so prizadevanja za kvaliteto delovnega življenja
povezana z obdobjem gospodarske in družbene rasti (Delamotte in
Takezawa), v kateri je povezava med zadovoljstvom delavcev in pro-
duktivnostjo transparentnejša.* Podjetja v razvitem kapitalističnem svetu, ki
poleg drugih kadrovskih delavcev zaposlujejo tudi socialne delavce, tega prav
gotovo ne bi počela, če socialno delo ne bi prispevalo k ekonomski
uspešnosti podjetja. Spoznanje, da je za uspešno poslovanje človeški faktor
odločilnega pomena, jih sili k temu, da vlagajo v kvaliteto delovnega
življenja precejšnja sredstva. K temu jih še dodatno spodbujajo močne
sindikalne organizacije in država s svojimi predpisi s področja delovnega
prava in socialne varnosti.
Zanimiva je izkušnja Združenih držav Amerike, kjer so se socialni
delavci v podjetjih začeli zaposlovati v zadnjem obdobju, za katerega je
značilno po eni strani gibanje za kvaliteto delovnega življenja, po drugi
strani pa težnja države, da čim bolj uveljavi tako imenovano delovno blagin-
jo, v kateri naj bi zmanjšali socialne pomoči nezaposlenim z razvijanjem
priložnosti za zaposlitev tistih kategorij, ki so pri tekmovanju na trgu de-
lovne sile v slabšem položaju. To je spodbudilo zakonodajo na delovnem
področju k zaščiti obrobnih skupin, povečale pa so se tudi zahteve po upo-
* Poleg izraza kvaliteta delovnega življenja, se v svetu pojavljajo še termini
humanizacija dela, izboljšanje delovnega okolja, demokratizacija delovnega
okolja, varstvo delavcev itd., ki imajo soroden pomen.
16	Perspektive socialnega dela Soc Delo 30,1991,1-2
števanju družinskih obveznosti delavcev, da bi tako olajšali zaposlovanje
žensk. V podjetjih so se srečali z novo delovno silo, ki so ji morali nameniti
več pozornosti, zato so se dotedanjim kadrovskim delavcem pridružili novi.
Socialno delo v prehodnem obdobju - kako preživeti
prehod v tržno ekonomijo?
K zaposlovanju socialnih delavcev v ekonomsko uspešnih podjetjih ni
odločilno prispeval zakon, temveč potreba po ustreznem odzivanju na spre-
membe v stinkturi in zahtevah delovne sile. Poklicna blaginja, ki vključuje
zaposlene delavce, je postala pomemben sektor v sistemu družbene blaginje,
v katerem sta ekonomska in socialna politika sicer ostro razmejeni in v njem
z vso neusmiljenostjo deluje trg delovne sile, ki vzdržuje visoko delovno
moralo zaposlenih. Ti se morajo nenehno boriti za svoj privilegirani položaj
v primerjavi z veliko množico nezaposlenih in naraščajočim številom tistih
delavcev, ki delajo s skrajšanim delovnim časom ali le občasno in zato ne
uživajo ugodnosti redno zaposlenih delavcev.
V naših razmerah se trg delovne sile šele oblikuje; namesto polne zapos-
lenosti in skoraj popohie varnosti pred izgubo delovnega mesta se pojavljata
negotovost in konkurenca, razvija se doslej malo prisotna podjetniška misel-
nost. Prehod iz dosedanje družbene in ekonomske ureditve v novo, kapita-
listično obliko v prvi fazi ni videti kot približevanje postkapitalistični
družbi, ki je nastala kot rezultat globokih tehnoloških in družl^nih spre-
memb, temveč kot vračanje v začetke kapitalizma. V razmerah, kakršne so, v
podjetjih več govorijo o preživetju kot o kvaliteti delovnega življenja.
Pričakujemo pa, da se bo odnos delovnih organizacij do poü'eb njihovih
delavcev in s tem tudi do socialnega dela uravnovesil v tistem trenutku, ko
se bodo prelevile v uspešna, tržno naravnana podjetja, ki so zmožna konkuri-
rati na svetovnem trgu. Ko bodo delovne organizacije zmanjšale število za-
poslenih delavcev, ki so jih v preteklosti - v skladu z ideologijo polne zapos-
lenosti - zaposlovale brez upoštevanja tržnih zakonitosti; ko proizvodnja ne
bo več temeljila na zastareli tehnologiji in na ceneni nekvalificirani delovni
sili; ko bo ob ti^gu delovne sile uveljavljen tudi sistem socialnega varstva
brezposehiih, se bodo razmišljanja o tem, ali je socialno delo v delovnih or-
ganizacijah potrebno ali ne, približala rešitvam, ki so značilne za ekonomsko
in socialno razvitejša okolja.
Povezati reševanje osebnih in medčloveških problemov
z organizacijsko ravnijo
Zavzemanje za človeka v procesu dela ni nujno v konfliktu z ekonomsko
logiko podjetja, ki ne dopušča neznanja in nesposobnosti, neodgovornega
ravnanja in izmikanja delu. Socialno delo, ki teži k razvijanju človekovih
Soc Delo 30, 1991, 1-2	P. Rapoša-Tajnšek	17
potencialov, ne podpira lenih, nesposobnih in neodgovornih delavcev, kot
skušajo nekateri prikazati njihovo prizadevanje za humanizacijo delovnega
okolja in odnosov pri delu. Tako kot v vsakem socialnem sistemu pa jMihaja
tudi v delovnih organizacijah do težav in konfliktov, ki jih je potrebno reše-
vati. "Uspešnost organizacije je odvisna tudi od sprotnega reševanja osebnih
in medčloveških problemov, pri čemer je treba upoštevati obe strani: organi-
zacijsko in individualno oziroma skupinsko raven. Management v podjetjih
se vedno bolj zaveda, da delavci ne morejo pustiti svojih osebnih in družin-
skih problemov pred vrati delovne organizacije in da ti problemi niso samo
njihovi, saj prizadenejo tudi sodelavce in celotno organizacijo. Uveljavlja se
spoznanje, da je iskanje pomoči družbeno sprejemljivo in zaželjeno dejanje
ter da zgodnja identifikacija problema odpravi stroške dragih medicinskih
posegov ali socialnih dajatev (Akabas in drugi, 1972). Podobno je pri reše-
vanju problemov, ki so povezani z različnimi stresi in večjo "ranljivostjo"
posameznikov ali posameznih kategorij zaposlenih, ki so zaradi dnižinskih
obveznosti, mladoletnosti, starosti, bolezni, invalidnosti, sociokulturnih
značilnosti itd. bolj .izpostavljeni pritiskom delovnega in življenjskega
okolja in zato potrebujejo več pomoči kot drugi, da bi ohranili ali povečali
svojo delovno sposobnost in samostojnost. Reševanje teh problemov je ses-
tavni del prizadevanj za kvaliteto delovnega življenja (oziroma za humaniza-
cijo dela), ki vključuje široko področje delovnih razmer, zahtev in
pričakovanj delavcev ter naporov, da bi uskladili dvojne cilje delovnih orga-
nizacij: cilje gospodarske uspešnosti ter izboljšanje razmer in odnosov v de-
lovnem okolju.
Podjetja potrebujejo socialne delavce za uspešno reševanje tehničnih in
organizacijskih problemov, ki prizadevajo delavce in njihove odnose z okol-
jem, ter za reševanje problemov, ki se nanašajo na organizacijo in njeno od-
govornost za kvaliteto delovnega življenja.
Poseben vidik socialnega dela v delovni organizaciji je povezava z
družbenim okoljem, z lokalno skupnostjo, v kateri so locirani številni viri
pomoči, ki jih koristijo zaposleni, od skupin samopomoči do strokovnih in-
stitucij, obenem pa je to okolje tudi subjekt dogovarjanja z delovno organi-
zacijo ob skupnih vprašanjih in razvojnih načrtih. Potreba po medsebojnem
sodelovanju se je zaostrila zlasti ob ekoloških vidikih, čeprav to nikakor ni
edino področje skupnih interesov med delovno organizacijo in njenim
neposrednim okoljem.
"Paradigma stranke" opredeljuje tudi socialno delo v podjetju
Pomembno je, da socialni delavec v podjetju vselej povezuje vse nave-
dene ravni svoje strokovne intervencije, saj bo s tem uresničeval tako inte-
rese posameznih delavcev (ali skupin delavcev) kot interese delovne organi-
18	Perspektive socialnega dela Soc Delo 30,1991,1-2
zacije in njenega družbenega okolja. Pri tem izhaja iz temeljnih vrednot in
principov, ki določajo intervencijo socialnega dela, in opravlja vloge, ki so
značilne za vsa področja socialnega dela. Bistveno v procesu reševanja prob-
lemov, ne glede na raven pojavljanja, je upoštevanje stranke (posameznega
delavca, kolektiva) kot odločujočega partnerja v skupnem prizadevanju, v
okviru katerega stranka ob pomoči socialnega delavca opredeli svoj problem,
se odloči o ciljih in načinih spreminjanja situacije ter izvede načrtovane ak-
tivnosti. Reševati problem skupaj s stranko ob njeni lastni odločitvi in jas-
nem dogovoru o tem, kaj, zakaj in kako spremeniti ob sodelovanju in le-
pori socialnega delavca specifične metode sociabiega dela, ki je značilna tudi
za strokovno intervencijo v okviru delovne organizacije oziroma podjetja. Pri
tem ni toliko pomembno, s katerimi problemi se ukvarja socialni delavec; to
je odvisno od značilnosti in potreb konkretne delovne organizacije.
Dosedanja praksa je pokazala, da lahko socialni delavci uspešno opravljajo
zelo različne naloge, povezane s kvaliteto delovnega življenja. Nova razme-
jitev ekonomske in socialne politike in s tem drugačna odgovornost podjetja
in države za blaginjo ljudi bosta morda spremenili obseg dela na posameznih
področjih (na primer stanovanjskem), ne moreta pa bistveno vplivati na de-
lokrog socialnega dela v podjetju, ki je bil že doslej odvisen od konkretne si-
tuacije v podjetju. Najpomembnejša sprememba bo verjetno to, da se bo so-
cialno delo Iwlj kot v preteklosti omejilo na probleme, povezane z delovni-
mi razmerami in odnosi pri delu.
Za socialne delavce v podjetjih je nedvomno pomembno, kako bodo
opredelili obseg in vsebino nalog, ki sodijo v njihovo pristojnost. Vendar pa
je za njihovo profesionalno identiteto pomembnejše vztrajanje pri temeljnih
principih, metodah in postopkih, ki opredeljujejo stroko. Poudariti velja
zlasti načelo človekove lastne odločitve in participacije v vseh fazah reševan-
ja problema, spoštovanje človekovega dostojanstva, načelo zaupnosti in
druga načela, ki jih v okviru kadrovskega managementa ni mogoče vselej
upoštevati. Zato morajo socialni delavci razmejiti svoje strokovno področje
od drugih nalog s področja kadrovske dejavnosti, kot so recimo sprejemanje
in odpuščanje, nagrajevanje, napredovanje, disciplinski ukrepi in podobne
odločitve, ki morajo biti prepuščene kadrovskim managerjem. Zato je težko
združevati vlogo socialnega delavca z vlogo kadrovika, kar se dogaja pred-
vsem v manjših delovnih organizacijah. Če hoče socialni delavec ohraniti
strokovno identiteto in si pridobiti zaupanje delavcev, mora jasno razmejiti
postopke, v katerih uporablja metode socialnega dela (paradigma stranke!), od
postopkov, ki so povezani s kadrovskim managementom. Sicer pa navedena
dilema ni neznana tudi drugim področjem socialnega dela, na katerih se ad-
ministrativni postopki in ukrepi prepletajo s potrebo po svetovalnem
pristopu.
Soc Delo 30, 1991, 1-2	P. Rapoša-Tajnšek	19
Znanje, ki bo utrjevalo profesionalno identiteto, in strokovna avtonom-
nost sta največji izziv in realna perspektiva socialnega dela v podjetjih. Za-
konodaja, ki bi ustrezno uredila področje socialnega dela v delovnih organi-
zacijah, bo nadvse dobrodošla, vendar pa ne bo zmanjšala potrebe po
strokovni uveljavitvi, ki bo v največji meri utrdila položaj socialnega dela
kot pomembnega dejavnika pri razvoju človeških potencialov v delovnem
procesu. Poleg navedenega pa bi morali čim prej razviti tudi različne oblike
strokovnega povezovanja socialnih delavcev s tega področja, od dejavnosti
društev do supervizijskih in drugih skupin.
Literatura:
Akabas, S. H., Kurzman, P. A., Kolben, N. S.(ed): Labor and Industral
Settings: Sites for Social Work Practice, Council on Social Work
Education, New York 1979
Delamotte, Y., Takezawa, Sh.: Quality of Working Life in an International
Perspective, BIT, Geneva 1984
Kast, F. E., Rosenzweig, J. E.: Organization and Management: A Systems
and Contingency Approach, Mc Graw Hill 1985
Nader, D.A., Lawler, E. E.: Quality of Working Life, Perspecitve of
Direction, Organizational Dynamics, Winter 1983
Ekonomija ina kadri. Zbornik gradiv s študijskih dni kadrovskih delavcev
Slovenije 1988
Pavla Rapoša-Tajnšek, dipl. sociologinja, višja predavateljica. Višja šola za
socialne delavce, Šaranovičeva 5, Ljubljana
ZNAČILNOSTI SOCIALNEGA DELA V RAZMERAH
PODJETNIŠTVA - DO OBZORIJ NOVE
KULTURNOSTI (I DEL)
MARUA OVSENm
JOŽE OVSENIK
Povzetek
Težnja slovenskih socialnih delavcev k preventivni usmeritvi se ujema s
spremembami v naravi socialne problematike v sodobnem času. Vendar
sistem socialnega dela organizacijsko ni pripravljen na nove naloge. Pri teh
prizadevanjih si lahko pomaga s spoznanji organizacijskih ved, saj obstaja
podobnost med socialnim delom in podjetniško dejavnostjo. Tudi socialnemu
delu bi koristil duh podjeništva. - Ured.
Summary
The striving of Slovenian social workers toward the preventive
orientation is in accordance with the changes in the nature of social problems
in this time. But the system of social work is from the organizational point
of view - not ready for the new tasks. The knowledge base of organizational
sciences could be helpful in these efforts. There is similarity between social
wcffk and enterjFeneurship. The spirit of enterpreneurship could be helpful for
social work too. -Ed.
Uvodne ugotovitve
Naslovno temo te razprave nam narekuje naše dojemanje razsežnosti, tj.
širine in globine sprememb, ki zdaj potekajo tako v širšem kot tudi ožjem in
da ne rečemo intimnem okolju. Vsi vemo in dobro čutimo, da se povsod
okrog nas spreminja marsikaj, kar tako ali drugače določa naš vsakdan in tudi
naš pogled v prihodnost. Morda ne tvegamo preveč, če temu dodamo še dom-
nevo, kako ob vsem tem skoraj ni mogoče, da se ne bi kaj takšnega, čemur
sicer rečemo "marsikaj", spreminjalo tudi v nas samih, v naših mislih, v
naših dojemanjih in razumevanjih različnih novih situacij in - rekli bi - v
naših občutjih nasploh.
In kako naj se ne bi nekaj globoko v podzavesti zganilo že samo ob po-
datku, da bo v Sloveniji še leta 2000 praktično kar tretjina delavcev takšnih,
ki jih statistika uvršča v kategoriji NK - nekvalificirani in PK - polkvalifici-
rani. Tak podatek je videti za našo prihodnost naravnost grozljiv, saj je v
popolnem nasprotju s trendi tehnološkega razvoja, po katerih naj bi - po
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Značilnosti socialnega dela	21
dosedanjih raziskavah in predvidevanjih - v Sloveniji prevladovala takšna
gospodarskotehnološka stniktura oz. razvitost, ki bo glede zaposlitve zainte-
resirana praktično edinole za poklice intelektualnih profilov, znanih pod oz-
nakami SŠ - srednješolci, VS - visoko izobraženi strokovnjaki in znanstveni
delavci z magisterijem in doktoratom.(l)
Če se bo to v resnici tudi zgodilo - zgodilo pa naj bi se, če hoče biti
Slovenija gospodarsko samostojna in sposobna preživljati samo sebe v
razmeraJh vse hujše gospodarske in vsakršne druge konkurence odprtega
gospodarstva in odprte družbe, potem si lahko danes le zamišljamo, kakšni
družbeni premiki in pretresi nas neizbežno čakajo v razdobju od leta 1990-
2000. Navedeni podatki nam vsiljujejo domnevo, da se bo v tem kratkem
času v naši majhni Sloveniji, na določen način j^evmil svet
Ob tem je zanimivo in ^xxibudno pokazati posebej tudi na podatek, ki
smo ga dobili v isti obsežni raziskavi. Med statistično relevantno populacijo
socialnih delavcev smo spomladi leta 1989 odkrili zelo pozitivno
razpoloženje glede njihove strukture dela. Večina jih namreč meni, da so
preveč zaposleni s t.i. administrativnimi opravili, in si bolj želijo t.i. pre-
ventivnega angažiranja-v reševanju socialne problematike.
Če torej primerjamo navedeni podatek o predvideni grozljivki prevmitve
zaposlitveno-socialne sfere na eni strani ter podatek o želji slovenskih social-
nih delavcev, da bi, kar je zanimiva ugotovitev, prešli iz p-etežno administra-
tivno-kurativnega v pretežno prosvetljevalno-preventivno socialno delo in
nastopanje, se nam vsaj na jHvi pogled pokaže takšno razpoloženje sloven-
skih socialnih delavcev kot nekaj zelo ugodnega in morda kot nekako
naročeno, saj bodo sposobni nastopiti v javnosti (izraz socialno, mimogrede
rečeno, pomeni hkrati tudi družbeno; socialne delavce lahko torej obravna-
vamo hloati tudi kot družbene delavce) pravočasno in na priman način in še
dovolj zgodaj - torej še predno začno ljudje padati v različne marginalne in od
pomoči drugih odvisne življenjske položaje. Gledano v čas nastopajočega de-
setletja 1990-2000 bi torej lahko domnevali, da gre za dvoje posrečenih in
medsebojno dokaj - kar samih od sebe - usklajenih teženj; namreč, tako kakor
bodo že nastajali in se zaostrovali primeri zaposlitveno-socialnega prevrata in
s tem socialna problematika, vsaj na primer pri gospodarsko-tehnološko težje
ali sploh nezaposljivih osebah, tako se bodo vse bolj angažirali tudi socialni
delavci jHieventivno, se pravi pravočasno in predvidevajoč nastajanje socialnih
problemov. Že v raziskavi iz leta 1989 so namreč izrazili željo po preventiv-
nem socialnem delu. Zgolj tako gledano v našo bližnjo prihodnost bi se
zdelo, kot da so stvari povsem v redu in na svojem mestu: Zaposlitveno-so-
cialni preobrat se bo pač zgodil, tako kot se mora in kot bodo zahtevali in
narekovali gospodarski in predvsem tehnološki tokovi, po drugi strani pa
naši socialni delavci na takšne možnosti uveljavljanja socialne preventive
22	M. in J. Ovsenik	Soc Delo 30, 1991, 1-2
očitno komaj že čakajo, podobno kot armada, ki se venomer uči in usposab-
lja za morebitni kadarkolišnji bojni nastop.
Prav tu pa se nam zdaj odpira vprašanje, kako se namerava sistem
slovenskega socialnega dela recimo preventivno soočiti z velikim valom
nove socialne problematike, ki bo, upajmo, časovno omejen. Zakaj tukaj
posebej odpiramo to vprašanje? Zato pač, ker so nam slovenski socialni
delavci leta 1989 sicer morda kar nekam vzneseno povedali, da bi radi spre-
menili svoje pretežno administrativno-kurativno obremenjeno delo v bolj
prosvetljevalno-preventivno, a so hkrati - verjetno obžalujoč - morali priz-
nati, da "nimajo predstave o tem, kako naj bi to storili". Menimo, da je
takšna percepciahia nemoč slovenskih socialnih delavcev - seveda v primer-
javi s prihajajočim zaposlitveno-socialnim prevratom, ki smo ga omenili, v
bistvu nekaj, česar se lahko zelo bojimo. Sistem slovenskega socialnega dela
na prihajajoči socialni vihar očitno ni pripravljen, saj enostavno "nima idej",
s katerimi bi si lahko pomagal v takšnem vrtincu. Akcije pa ne morejo us-
peti, če tisti, ki naj bi v njih odigral glavno vlogo, "nima pojma" o tem,
kako se je treba akcije lotiti in kako naj bi si zamislil rešitev iz zapletenega
položaja.
Že res, da se socialni delavci učijo in se znajo lotevati posameznih t.i.
socialnih problemov. Toda kaj storiti, če je število socialnih problemov ne-
nadoma - ali v določenem času veliko, celo ogromno, tako da predstavlja kar
nekakšen velik poplavno-rušilni val (kot se včasih zgodi ob obalah oceanov,
ob potresih in podobno). Takrat je t.i. kurativa brez dvoma neizogibna in
predstavlja rešilno bilko za mnoge ponesrečence (brodolomce).
Toda povsem drugačna se zdi situacija tedaj in tam, kadar in kjer se za
približevanje katastrofičnega vala širših razsežnosti z večjo ali manjšo goto-
vostjo oz. verjetnostjo ve vnaprej.
Kaj vidimo iz tega? Po eni strani raziskave kažejo, da bodo na področju
socialnega dela v naslednjih desetih letih očitno hudi časi, po drugi strani pa
imajo slovenski socialni delavci v tem pogledu pravihio težnjo po nadaljn-
jem izpopolnjevanju svojega dela prav v smeri pričakovanih slovenskih
potreb v letih, ki prihajajo. Odprto pa je vprašanje, ki ga tukaj lahko obrav-
navamo tudi kot problem, da se namreč sistem slovenskega socialnega dela
očitno še ni začel tudi organizacijsko pripravljati na obremenitve in naloge,
ki izhajajo iz tega.
Prav tako smo videli, da so v takšnem preučevanju problematike nekatere
primerjave z drugimi dejavnosüni imaginativno kar poučne in dobrodošle.
Ker slovenskim socialnim delavcem očitno manjka idej in zamisli, kako
bi svoje delo preuredili ne le na zanimiv, temveč tudi očitno potreben način,
smo odločili, da se poizkusimo dokopati do novih spoznanj o naravi in pro-
blematiki socialnega dela ter po tej poti priti do jasnejše podobe o
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Značilnosti socialnega dela	23
posameznih značilnostih in sestavinah ter okoliščinah socialnega dela. To se
nam zdi smiselno in potrebno pač iz že omenjenih razlogov zaradi
pričakovanih velikih potreb in obremenitev po eni strani, po drugi strani pa
zaradi imaginativne nemoči socialnih delavcev. To neskladje nas naravnost
sili da se o elementih socialnega dela spet nekoliko bolj zamislimo, saj je
dopustno domnevati, da v socialnem delu še niso izkoriščene in kot bi rekel
K. Marx - "razvite vse potence, ki spijo v njegovi naravi".(2)
V Sloveniji se ob zadnjih spremembah gospodarskega in družbenega sis-
tema očitno dogaja nekaj podobnega (nerazvite potence, ki spijo v človeku-
delavcu, tudi v socialnem delavcu) tudi na številnih drugih področjih, na
primer na področju uveljavljanja t.i. podjetništva. Vemo, da je s pojmom
podjetništva povezanih nekaj za uspeh pomembnih posebnosti, sicer grozi
propad (stečaji podjetij v naši družbi in gospodarstvu prav zdaj niso nikakršna
redkost). Glede na to, da pri nas več desetletij iz ideoloških razlogov nismo
razvijali ideje o podjetništvu (temveč smo razvijali predvsem zamisel o t.i.
združenem delu), je v naših ljudeh, potem ko je z¿con konec leta 1988 v
pravno, poslovno, gospodarsko in življenjsko prakso spet vpeljal terminus
podjetje, morala ponovno oživeti misel o tem, kaj podjetje in podjetništvo
sploh pomeni takrat, ko ga poskušamo - po možnosti uspešno - uporabljati
v živi praksi ("v živo"), ker je bila do pred letom celo uporaba besede
"podjetje" politično-ideološko skOTaj prepovedana in se zato praktično sploh
ni uporabljala, je po ponovni vpeljavi kategorije podjetje v Sloveniji
potrebno teoretično razlagati, kaj podjetje v vsakdanjem življenju sploh je,
kajti mnogokateri bi se sicer rad "šel (lastno) podjetje", ko bi ta pojav kaj
bolje poznal v nekaterih bistvenih in za uspeh pomembnih značilnostih.
Tako torej tudi zainteresiranci za podjetje dandanes v naši slovenski in
jugoslovanski družbi niso v nič kaj boljšem položaju kot socialni delavci, ki
bi radi svoje (socialno) delo prelevili iz pretežno administrativno-kurativnega
v pretežno - verjetno tudi zanimivejše in zato privlačnejše - prosvetljevalno-
preventivno in s tem prešli iz sfere (do)sedanje bolj ali manj pasivne akcijske
"odzivnosti" v sfero idccijske "izzivnosti".(3)
Takšen pristop k prizadevanju za čim večjo jasnost prav za t.i. ak-
tivni/izzivni uspeh (tudi) socialnega dela - namreč primerjanje med kategori-
jami podjetje/i^jetništvo ter socialno delo/socialnost - pa nam je tudi že
nekako blizu, saj se nam je izkazal za spoznavno plodnega že v neki naši
prejšnji študiji.(4) Zato ирапш, da nam bo lahko tudi tokrat ta (primerjalna)
metoda pomagala do kakih novih spoznanj in poudailcov v (morda) še vedno
razmeroma manj znanih značilnostih t.i. socialnega dela.
Naj omenimo še zakaj pričakujemo nova spoznanja o značilnostih soci-
alnega dela prav iz primerjaiija s kategorijo podjetje. Za to imamo dva ra-
zloga. Že v neki naši prejšnji študiji smo ugotovili, da splošna teorija soci-
24	M. in J. Ovsenik	Soc Delo 30, 1991, 1-2
alnega dela pravzaprav še ne obstaja.(5) Prav to nehvaležno dejstvo pa je
morda tudi eden izmed globljih in bolj skritih razlogov, zakaj so nam
slovenski sociabii delavci leta 1989 odgovorili, da "nimajo idej" o tem, kako
bi svoje delo razvijali iz pretežno kurativnega v bolj (tudi) preventivno. Iz
tega pa vidimo, da je vzrok takšne "slabosti" (tudi) slovenskih socialnih
delavcev bolj objektivne kot pa morda zgolj subjektivne narave. Drugi razlog
vidimo v tem, da je na temo podjetje vendarle mogoče najti vsaj nekaj več
literature, ki pronicljiveje poskuša orisati značilnosti fenomena podjet-
je/podjetnik/podjeUiištvo, kot pa je to v primeru socialnega dela, sociahiega
delavcaAn socialnosti.
Značilnosti kategorije podjetje, ki bi lahko bile zanimive tudi
za izpopolnjevanje kategorije socialno delo v prihodnosti
1. Po neki teoretski analizi(6) beseda podjetje etimološko izhaja iz besede
pod-vzeti (akcijo), oziroma delo(vanje). Kategoriji podjetje in socialno
delo(vanje) imata torej nekaj skupnega, in sicer to, da gre v obeh primerih za
človekovo delo(vanje). Različna sta le področje in namen delo(vanja). Pri
podjetju (negospodarsko pod-vzetje - vzpon na visoko goro, vrhunsko
športno tekmovanje ipd. - po tradiciji raje imenujemo podvig, hrvaško: pod-
uhvat) gre za namen uveljaviti se, biti uspešen na področju gospodarske ak-
tivnosti. Pri socialnem delu pa gre delovanju praviloma in po tradiciji za
namen pomagati šibkejšemu ali nemočnemu sočloveku, ki se je znašel v
neugodnem položaju; tisti, ki pomaga, ne pričakuje takojšnjega (ali pa ga
sploh ne pričakuje) plačila oziroma poklicnemu socialnemu delavcu pomaga
namesto tistega, ki je dobil pomoč, (pre)živeti nekdo drug, na primer
družbena skupnost, v imenu katere socialni delavec pomaga (SPIZ, dobro-
delne organizacije, dobri ljudje ipd.). Kategorija podjetje in kategorija soci-
alno delo imata torej nekaj skupnega - oboje je delo(vanje) - in nekaj raz-
ličnega - različna sta namen in plačnik tega delo(vanja).
A s tem še nismo končali. Tako pri enem kot pri drugem je namreč
neizogibna določena stopnja tveganja; na začetku delovanja, bodisi gospo-
darsko-pridobitniškega ali socialnega, oziroma vsake posamezne akcije ni
nikdar povsem gotovo, da bosta akterjev namen in cilj tudi v resnici in v
celoti dosežena. Človekovo delo - kakršnekoli vrste že - je namreč takšno, da
nam v njegovem procesu uspeva obvladovati vključene sestavine le v ome-
jenem obsegu, nikoli pa prav vsega, kar bi sicer na sploh moglo vplivati na
potek in uspeh dane akcije, oziroma dela. Nikoli denimo ne moreš predvideti,
da ob tvoji vožnji skozi semaforizirano križišče ne bo z leve ali desne prevo-
zil rdeče luči nekdo drugi v drugem avtomobilu (pijan, zaljubljen, raztresen,
nesrečno malodušen ali zasanjan voznik) in ne bo tako v tem nesrečnem
križišču konec ne le tvoje gospodarsko-pridobitniške, temveč tudi socialno-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Značilnosti socialnega dela	25
pomočniške vožnje: na cilj boš zato prišel nekaj kasneje in drugače ali pa
sploh ne. Da, momenta tveganja v nobenem človekovem delovanju ni
mogoče povsem preprečiti in ga v celoti obvladati.
Moment tveganja je torej pri vsakršnem človeškem delu (tudi t.i. social-
nem) preprosto tukaj, JE, OBSTAJA. Vzrok zanj so nepredvidene ali nepred-
vidljive motnje, ki izhajajo iz neobvladanih sestavin, bodisi že prisotnih ali
pa vključenih kasneje med samo akcijo.
Prav različna stopnja prisotnosti tveganja pa je tudi razlog, zakaj eni ak-
ciji pravimo delo(vanje), drugi pa podjetje/pod-vzetje. Kadar gre za takšno
akcijo, ki jo v celoti obvladujemo (na primer jutranje oblačenje in obuvanje,
vsakodnevno kuhanje kave ipd.), za rutinsko, znano, ponavljajoče se opravilo
oziroma delo(vanje), nismo posebej pozorni na to, ali je to zelo tvegano
početi ali ne; stopnja tveganja oz. nevarnosti, da nam morda ne bo uspelo
doseči cilja akcije je zanemarljiva, čeprav niti v takšnih primerih ni povsem
odsotna. Moment tveganja obstaja vselej, naj se človek nameri napraviti
karkoli. Sleherno človekovo delo ima - z vidika samega človeka - smisel le
toliko, kolikor si želi in mu uspe iz obstoječe (naravnega) stanja ustvariti
neko drugo in drugačno, "um-etno" stanje (izdelek ali storitev!), ki ga prisot-
ne naravne sile bolj ali manj pač prenašajo. Če ga sploh ne prenašajo, tedaj
to stanje ali izdelek (pa naj je še t¿co močno zaželen s strani človeka-delavca
ne more obstati in obstajati. Kdo bi si na primer zaželel, poskusil, in uspel
hoditi po stropu, viseč z glavo navzdol? Sicer lahko spet in spet poiskuša,
toda naravni zakon gravitacije ga bo vedno znova postavil na laž.
Kaj smo torej spoznali iz navedene primerjave kategorije socialno delo s
kategorijo podjetje? V tem smislu bi v tej točki naših izvajanj poudarili
predvsem troje. Prvič, prepričali smo se, da so lahko takšne primerjave
izredno koristne in spoznavno plodne. Drugič, v kategoriji socialno delo smo
odkrili nekaj, o čemer v celotni literaturi o socialnem delu ni sledu; ob
našem dokaj širokem pregledu svetovne literature o socialnem delu namreč
nismo nikjer zasledili, da bi v zvezi s socialnim delom kdorkoli posebej
razpravljal tudi o momentu tveganja. Mi pa smo neizogibno prisotnost tega
momenta ugotovili kar nekako mimogrede. Že samo to spoznanje pa nas
lahko navede na identifikacijo vrst in mest tveganja, s katerim se socialni
delavec sooča vsak dan in praktično neprestano, kajti zavestno in namenoma
se spušča v takšne in drugačne akcije socialnega dela. Pa ob slednjem le za
trenutek pomislimo: Mar so res prav vse te vsakodnevne akcije socialnega
delavca zgolj administrativno-kurativne oziroma "naknadne" ali "odzivne"?
Zdi se nam, da podoba socialnega dela vendarle ni tako zelo elegantno črno-
bela, ampak gre za neskončno paleto najrazličnejših kombinacij, v katerih se
kot komplementarne pojavljajo tudi t.i. prosvetljevalno-preventivne,
"predhodno-izzivne" komponente. In če je tako, potem nam je že ta mala
26	M. in J. Ovsenik	Soc Delo 30, 1991, 1-2
primerjava med kategorijami socialno delo in podjetje očitno prinesla
povsem nove vidike in razumevanje komponent, ki jih vsebuje t.i. socialno
delo. In tretjič, očitno bi bilo tukaj umestno in smiselno opozoriti tudi na
to, da imata obe kategoriji, socialno delo in podjetje, skrito skupno temeljno
točko s kategorijo, ki jo sicer poznamo pod oznako organizacija. Beseda or-
ganizacija namreč izvira iz prastarogrške (časi trojanskih vojn) besede ergon,
iz katere se je v času filozofa Aristotela (384-322 pr.n.St.) oblikovala beseda
organon in ki je pomenila: človeško delo, orodjeAnstrument; erg tudi roko;
ter način, metoda mišljenja, sklepanja in torej posredno tudi (umsko) delo.(7)
To pomeni, da se je mogoče po poti primerjalne analize med kategori-
jami, ki nam tako ali drugače skupaj zaplešejo pred očmi v določeni
domnevni zvezi ali razliki, prikopati do ne le zelo zanimivih, temveč tudi
izredno pomembnih spoznanj in odkritij. Socialno delo je delo tako kot
vsaka druga vrsta človeškega dela; zato je mogoče in dopustno prenašati
izkušnje in spoznanja iz ved, ki se ukvarjajo z delom in razpoznavati tudi pri
socialnem delu momente takšnih vrst in pomena, na katere sicer ne bi
pomislili. Spet primer: fenomen organizacija semantično ne obstane več
zgolj na ravni institucije kot kolektivne družtene osebe, ampak se razprši na
procese ne-le telesno napornega, temveč tudi umsko ustvarjalnega dela in ob-
sega vso ogromno količino že znanega znanja o fenomenu organizaci-
ja/organiziranje/organiziranost. (8)
S tem pa smo prispeli do točke, ko se v izpopolnjevanje t.i. socialnega
dela lahko logično vnese in v njem uporabi vsa zakladnica t.i. organizacijske
misli tako v vsakdanji praksi dnižbe in slehernega človeka kot tudi v teoret-
sko prečiščeni artikulaciji. V našo študijo protislovij in perspektiv social-
nega dela na Slovenskem smo leta 1989 na primer zelo uspešno vgradili in v
njej uporabili sodobno organizacijsko misel, aplicirano na socialno delo.(9)
Zdi se, da lahko tu spet pritrdimo K. Marxu, ki pravi, da človek-delavec "z
gibanjem učinkuje na naravo izven sebe in jo spreminja, spreminja obenem
tudi svojo lastno naravo ter po tej poti razvija (ustvarjalne, op. M. O.) po-
tence, ki spijo v njegovi naravi".(10) Videti je torej, da nam spoznanja o so-
cialnem delu kar nekako spontano in z neko naravno življenjsko silo vro
druga za drugim v nepretrgani, sklenjeni verigi, skoraj brez konca. Pri tem pa
izgine slika o socialnem delavcu kot administratorju, ki v svoji pisarnici na
koncu dolgega hodnika samo čaka, da se kdo oglasi pri njem s svojim t.i.
socialnim problemom. Nasprotno, tudi socialni delavec se nam pokaže v
ixxlobi vrhunskega ustvarjalca v smislu vnaprejšnega in vnazajšnega reše-
valca tako posameznih osebnih socialnih problemov kot tudi socialne prob-
lematike družbenih razsežnosti. Spet vidimo, da se primerjalna metoda kaže
kot izredno spoznavno plodna. Zato bomo z njo poskušali napraviti še nekaj
analitičnih korakov.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Značilnosti socialnega dela	27
Mogoče je domnevati, da se bodo naši socialni delavci bolj ali manj
začudili ob tem, da odkrivamo moment tveganja tudi v t.i. (socialnem) delu,
saj jim doslej očitno še nihče ni predstavljal in artikuliral njihovega dela v
takšnem smislu, da bi morali poleg drugega misliti tudi v shemah tveganja.
Odgovor na to vprašanje je morda v zgodovinski evoluciji t.i. socialnega
dela. T.i. dejavnost v smislu pomoči nemočnim, ki jo nudi družbeno okolje,
verjetno ne more biti mlajša od same človeške družbe. Skrb za otroke, nji-
hovo hrano in varnost, pomoč ostarelim, bolnim itd. je nekaj, brez česar bi
se življenje moralo končati že zdavnaj v zgodovini. Znano pa je, da sta se
predvsem zgodnja kapitalistična in zgodnja industrijska družba do vseh
"nemočnih", med njimi tudi do "zaposlenih proizvajalcev dobrin", vedli iz-
jemno grobo in sla-ajno izkoriščevalsko,(ll) saj so se tedanji kapitalisti
postavili na stališče: "Pojdi svojo pot, naj porečejo ljudje, kar hočejo!"(12)
ter se absolutno niso ^menili za to, v kakšnih razmerah živijo pri njih za-
posleni delavci in še manj njihove družine. To je bil hkrati tudi zelo globok
socialno-moralni padec kapitalistične družbe, ki je bil očitno neposredni
vzrok in povod za nastanek in vzpon vsega t.i. delavskega gibanja, katerega
pravi in globlji cilj je bil vsekakor množicam t.i. delavskega razreda povrniti
ukradeno pravico do človeka vrednega življenja. Lep zapis o položaju revnih
otrok v tedanjih angleških ubožnicah nam daje tudi Ch. Dickens (1812-1870)
v svojem znanem romanu Oliver Twist. Tako kričeče socialne razlike so že v
drugi polovici 19. stoletja zbudile razna t.i. dobrodelna oziroma karitativna
gibanja, društva in organizacije/prostovoljcev, ki so si zadale nalogo poma-
gati ubožnim in nemočnim.
Posamezniki, ki so delali v teh okvirih, so izhajali iz človečnostnega
načela svoje dolžnosti pomagati pomoči potrebnim in se torej niso angažirali
zaradi svojega zaslužka. Toda tovrstne dejavnosti in organizacije so se
sčasoma same zbirokratizirale, še posebno v državah t.i. socialne blaginje
(nacifašistične in realsocialistične dežele), kjer je država vzela v svojo
neposredno upravo vse oblike družbene skrbi za pomoči potrebne. Posledica
takšne organiziranosti dejavnosti pomoči potrebnim pa je bila med drugim
tudi ta, da so ljudje, ki so se zaposlovali v teh organizacijah-velikanih, začeli
svoje socialno delo dojemati vse bolj le kot uradniško zaposlitev; bili so
praktično državni uradniki, saj so opravljali z državnimi zakoni določena
opravila in to na račun države oziroma celotne t.i. družbene skupnosti (primer
za to je pri nas še zmeraj SPIZ). T.i. socialni delavci v teh razmerah
nastopajo in delujejo le kot adminiiti*ativni posredniki med t.i. družbeno
skupnostjo oziroma državo na eni strani ter posameznimi pomoči poti"ebnimi
ljudmi na drugi stilni. Socialni delavci v takšnih razmerah ne ulaepajo na
prirtier za svoj račun. Moment tveganja jim je zato prav lahko nekaj povsem
tujega, nekaj, kar se jih ne tiče, saj se v tvegane akcije spuščajo pač dnigi, na
28	M. in J. Ovsenik	Soc Delo 30, 1991, 1-2
primer gospodarsko pridobitniški podjetniki.
Torej to, da socialni delavci (tudi pri nas) danes ne mislijo v kategorijah
t.i. tveganja, ni zgolj naključje, temveč prej rezultat vzora organizacije
celotne družbe v nekem zgodovinskem razdobju.
Vendar nam je naša analiza primerjave med delom v sociali na eni strani
ter delom v pridobitnem gospodarstvu na drugi pokazala, da je moment tve-
ganja prisoten tudi v ti. socialnem delu, saj si fenomena (človeško) delo, v
smislu zavestnega ustvarjanja umetnih stanj, ne glede na vrsto, namen in po-
dročje dela, brez tveganja enostavno ni mogoče predstavljati. Prav ničesar
tvegati je mogoče le takrat, ko se odločiš za popolno nedejavnost in si prav
do vsega neprizadet. Toda tedaj moraš sprejeti tudi posledico, da boš v živ-
ljenju pač "plaval s tokom" in da od nikogar ne boš ničesar koristnega in za-
želenega ne zahteval in ne sprejemal. Lahko bi rekli, da s tem hkrati izgubiš
tudi svoje človeško bistvo: prenehaš biti (normalen) človek in tudi nisi več
član nikakršne človeške družbe oziroma skupnosti.
Da, konsekvence so hujše, kot pa se zdi na prvi pogled. Zato (normalni)
človek praviloma beži pred njimi, pred negotovostjo, in to sprejema kot
svojo (življenjsko) nesrečo. A prav zato, ker leži v samem bistvu človeškega
bitja očitna težnja po življenju in napredku, po sreči, uživanju in veselju,
človek uresničuje "razvijanje svojih potenc"(13) prav s tem da dela, pa
karkoli že in v kakršnikoli obliki: v Li. delu postaja in se venomer na novo
uresničuje kot človek-ustvarjalec (um-etnik).
Toda kot smo videli, se v posameznih zgodovinskih okoliščinah lahko
zgodi, da človek - na primer socialni delavec v državni uradniški službi, ko
(p)ostane samo še administrator - nekako izgubi stik s svojim generičnim
bistvom. Tedaj morda še ima (naravno) željo po čem višjem, nima pa več
idej o tem, kako se do tega višjega dokopati.
Tu se lahko spomnimo naslednje misli znanega italijanskega misleca in
umetnika Michelangela Buonarrotija (1475-1564) ustvarjalca kipa Pietà,
freske Poslednja sodba v Sikstinski kapeli itd., ki je pri izdelovanju svojih
nenadkriljivo popolnih umetniških stvaritev ravnal po naslednjem načelu:
"Ne prezirajte malenkosti in podrobnosti, kajti (prav) iz njih je sestavljena
popolnost, popolnost pa ni malenkost! "(14)
Naša analiza morda res ubira po nekoliko neobičajni poti, a je principi-
alno pozorna prav na takšne malenkosti in podrobnosti, o kakršnih se sicer
praviloma sploh ne govori.
Ljudje smo pač očitno preveč in prepogosto površni, zgolj pragmatično
praktični. Prav to nas lahko pripelje tudi do tega, da ne bomo imeli niti idej,
kako bi si popestrili svoje življenje in delo v njem.
Če so torej socialni delavci - potem ko so se znašli v zgolj državno-urad-
niški vlogi opravljanja svojega poklica "pomaganja pomoči potrebnim" -
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Značilnosti socialnega dela	29
zdaj tudi pri nas ostali brez idej o napredku svojega socialnega dela, to
pomeni, da je treba poiskati poti naprej do odkrivanja, identificiranja in arti-
kuliranja možnih idej za svoj napredek. V tej razpravi smo za ta namen ubrali
pot primerjanja značilnosti med kategorijama socialno delo in podjetje.
Doslej smo ugotovili, da je umestno tudi v socialnem delu ugledati točke
t.i. tveganja, kajti tudi našim, slovenskim socialnim delavcem (1989) je to
očitno že ušlo s pred oči. Prav zato pa si ne znajo zamišljati, da bi kaj "pod-
vzeli" (kaj novega, na nov način, drugje in podobno), ter vse bolj čutijo,
kako njihovo socialno delo (p)ostaja nekakšen torzo, negiben, (duhovno-um-
sko) nerazgiban in - hočeš nočeš - vse bolj odvisen od valovanja reke, na ka-
teri plava; po tej poti pa postaja tudi vse bolj nezanimivo in kot vse manj
ustvaijahio tudi dnižbeno in človeško - z vidika "pomoči potrebnih" - neko-
ristno. Koliko se tcffej celo zgodi, da v perspektivi izgine v svoji sedanji ob-
liki in da ga bodo z^ele z družbenega prizorišča izrivati kakšne druge, bolj
sveže, dinamičnejše, nove družbene sile. - In ali mar ne pomeni prav to za
dosedanjo koncepcijo sistema socialno delo na Slovenskem samo po sebi kar
največjo stopnjo tveganja? Če pa je tako, pomeni to naslednje: V tem ko so
se socialni delavci - zavestno ali nezavedno, hote ali nehote, poučeni ali
nepoučeni - v bistvu skušali izogniti številnim in raznovrstnim tveganjem
majhnih razsežnosti, se zdaj kaže, kot da se jim tveganje po neki čudni poti
vrača v velikih razsežnostih. Zdi se, da o tem vendarle velja danes na
Slovenskem razmisliti pozorneje in pravočasno, saj bo - kot smo videli zgo-
raj - socialna problematika v naslednjih desetih letih ponudila ali vsilila
pravcati socialni vihar, ki bo marsikoga od nas potisnil v vlogo reševalca so-
cialnih problemov družbenih razsežnosti. Tedaj uradniško administriranje ne
bo moglo odgovoriti potrebam, temveč bo za to neizogibno potrebno veliko
ustvarjalnosti in iznajdljivosti. S tem pa smo prispeli prav do naslednje
točke v primerjanju značilnosti socialnega dela z značilnostmi podjetja oz.
podjetništva.
Seznam literature bomo objavili na koncu II. dela članka v prihodnji
številki.
Dr. Marija Ovsenik, dipl. organizator dela, docent. Višja šola za socialne
delavce, Šaranovičeva 5, Ljubljana
Mag. Jože Ovsenik, dipl. organizator dela, predavatelj. Visoka šola za orga-
nizacijo dela, Kranj
PRAKSEOLOGIJA V SOCIALNEM DELU*
ALF RONNBY
Povzetek
Opisana je prakseologija kot teorija delovanja in spoznavanja, ki se je
razvila v okviru mišljenja praxisa. Prakseologija naj bi bila po mnenju pisca
filozofska osnova socialnega dela, ki ga pojmuje kot prakso uresničevanja v
stvarnosti vsebovanih a prikritih človeških potencialov. S to filozofijo je
skladna socialnq)edagoška smer socialnega dela, smer, katere načela so pred-
stavljena v članku. - Ured.
Summary
Praxeology as a the^y of action and knowledge is presented. The theory
has been developed in the framewOTk of thinking of praxis. According to the
author praxeology could be the philosophical basis of social work, which is
regarded as the practice of realizing of human potentialities, which are
covered in reality. Compatible with the philosophy is "socialpedagogical"
orientation in social work; the principles of the orientation are presented. -
Ed
V socialnem delu potrebujemo akcijske teorije in znanje o tem, kako si
ljudje lahko ustvarijo dobro življenje, človeka vredno življenje. Dolgo je že,
odkar smo opustili staro, utrjeno vlogo socialne delavke,** vlogo, ki zah-
* Ta članek je avtor, ki je predavatelj socialnega dela na Univerzi östersundu
na Švedskem, sam poslal v objavo naSemu časopisu marca 1990. Objavljamo
ga, ker upamo, da je to novo znamenje razvijajočega se povezovanja našega
časopisa z evropskim prostorom in ker ima določeno informativno vrednost.
Članek je zanimiv predvsem zato, ker omogoča primerjavo med morda
netipičnim razmišljanjem o socialnem delu izpod peresa švedskega avtorja in
našimi snovanji, čeprav razkriva ne ravno ažurno percepcijo pisca o
mišljenjskih trendih na tem področju pri nas. - Urednik.
** Pisec uporablja v skladu s sodobnim prizadevanjem za enakopravno rabo
ženskih samostalniških obrazil in zaimkov pojma "človek" in "človeško
bitje" po smislu kot samostalnika ženskega spola. Prevajalec je že hotel
zapisati "človekinja" ali "možinja" (ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža
je vzeta," Gen. 2,23), pa si je premislil. Ker pa je tudi on za enakopravnost
spolov, je v prvi polovici članka izraz "social worker" prevajal z žensko, v
drugi polovici članka pa z moško obliko. Pravičniki-ce lahko preštejejo, ali
je izid dovolj enakopraven. - Prevajalec-ka.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	31
teva od nje, naj bo tista, ki rešuje probleme, stranke pa naj bodo bolj ali
manj pasivni objekti njene manipulacije.
Sedaj pa se vedno bolj zanimamo za različne vrste procesov in struktur
(psiholoških, socialnopsiholoških in socioloških), ki spodbujajo motivacijo,
pripravljenost za delovanje in bojevitost. Sprašujemo se, kakšno naj bo
družbeno okolje, da bodo v njem dobri pogoji in možnosti za to, da bi ljudje
spremenili zatiralske in poniževalne okoliščine ter bolje uredili svoja življen-
ja. V tem članku nameravam opisati filozofijo in akcijsko teorijo, ki sta
vedno bolj zanimivi za sociahio delo, ki se skuša znebiti svoje dosedanje utr-
jene vloge.
Prakseologija je predvsem teorija delovanja in spoznavanja, ki so jo na
filozofskih osnovah razvili marksistični intelektualci, ki so se poleg di^gih
virov oprli na spise mladega Marxa. Vidni predstavniki prakseologije v
Vzhodni Evropi so Tadeusz Kotarbinski na Poljskem, Gyorgy Lukács na
Madžarskem in Karel Kosik na Češkem. Kasneje se je tudi v Jugoslaviji po-
javila skupina prakseologov z nekaj znanimi kritičnimi marksisti - med
njimi sta na primer Svetozar Stojanović in Mihajlo Markovič (ki je urednik
časopisa Praxis International). Vsi ti zastopajo filozofsko prežet marksizem,
ki skuša obračunati s stalinistično ortodoksnostjo v marksističnm mišljenju.
Drugi zelo znani prakseologi za Zahodu so Erich Fromm, Roger Garaudy,
Paolo Freire in Jean Paul Sartre. V svoji predstavitvi prakseologije na tem
mestu ne bom posebej obravnaval teh ideologov, ampak bom podal kar
svoje inteфretacije.
Prakseologija temelji na "mišljenju praxisa", to je na mišljenju o pojmu
in fenomenu praxi sa. Pojma "praxis" ne smemo zamenjavati s pojmom
"praksa". Pojem "praxis" skuša izraziti ali opisati proces, v katerem
človekova dejavnost ustvarja objekt in mišljenje o tem objektu: objekt in
mišljenje o njem sta dela enega samega nedeljivega procesa. Človek
razmišlja o svojem delovanju istočasno, ko deluje, in deluje, ko razmišlja.
Sam ta proces vsebuje pogoje tako za intelektualno kot za praktično delo-
vanje. Teh dveh ni mogoče ločiti brez negativnih posledic. To na primer
pomeni, da se morajo misli o demokraciji, humanizmu in enakosti razvijati
in osmišljati prav v procesu, v katerem ljudje sami skušajo aktivno ustvar-
jati pogoje svojega dnižbenega življenja. Lahko rečemo, da je to glavna tema
marksistične teorije družbenega življenja: človekovo samou-stvarjanje skozi
praxis (glej Fromm 1966).
Po tej teoriji skuša človek uresničiti svoje sanje v procesu soočenja z
materialno stvarnostjo in njenim aktivnim spreminjanjem. Hkrati pa ob tem
razvija - kar je inherenten učinek tega procesa konfrontacije in revizije - nove
ideje in vizije. To je v temelju napredujoč in kumulativen proces, ki ima za
vsakega posameznika samo en začetek in en konec - rojstvo in smrt. Praxis
32	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
je tudi pojem, s katerim opisujemo in skušamo razumeti razvoj človeškega
znanja. Spoznavanje je torej kontinuirano preoblikovanje stvarnosti. Svoje
pojme o stvarnosti ustvarjamo skozi njeno dejavno spreminjanje. Človekove
misli, vrednote in motivi se stapljajo z njegovimi praktičnimi izkušnjami in
uspešnostjo tega procesa analize in preobrazbe, ki je praxis. Človek torej
ustvarja samega sebe (kot osebo) in svoj svet s samodejavnostjo in sodelo-
vanjem z drugimi. To je tudi osnova njegovega razumevanja samega sebe.
Göran Ahme razpravlja v svoji knjigi (Ahme 1981), ki obravnava vsak-
danjost, tudi o drugih vidikih teorije dejavnosti (in pri tem gradi na idejah
Alfreda Schutza), vidikih, ki so zanimivi tudi v našem kontekstu. Človek
načrtuje svojo dejavnost na osnovi svojih motivov in možnosti, kakor jih
vidi. Lahko dodamo iz Scotonija: "... kjer so napetosti, napori in bojazni,
povezani z delovanjem, v razumnem sorazmerju s predvidenimi izidi"
(Scotoni 1980).
Ljudje skušajo s svojim delovanjem zaščititi svoje interese in zavarovati
svoje vrednote. Delujejo na osnovi tistega, kar vedo, kar lahko store in kar
lahko obvladujejo. EÍelujejo na osnovi svojih izkušenj in zmožnosti.
Običajno delujejo realistično, tj. skušajo doseči cilje, za katere mislijo, da so
dosegljivi. Bistvene so torej njihove vrednote in motivi ter njihovo doje-
manje možnosti za delovanje v svetu. Ljudje se neradi podajajo v neznano,
ne lotevajo se projektov, ki so zunaj dosega njihovega izkustva. To potrjuje
tudi Saul Alinsky (Alinsky 1972). Človeka najbolj prevzame, njegovemu
delovanju pa da smisel tisto, kar je zanj očitno praktično pomembno.
To pa nam tudi pove, da je za teorijo delovanja pomembno začeti s tisto
situacijo, v kateri so se ljudje (na primer stranke) znašli, to je z njihovimi
doživetji, vrednotami, interesi in motivi. Pomembno je tudi, da skušamo
razumeti, kako ljudje inteфгetirajo to situacijo, in da spoznamo fazo inercije,
to je strukturalne in situacijske možnosti ter omejitve, s katerimi se soočajo.
(Faza praktične inercije je pojem, ki ga uporablja Sartre, da bi opisal odpor,
ki ga nudijo človekovi volji strukture in organizacije, ki so jih ustvarili
ljudje sami; Sartre 1978, str.71).
V razpravi obravnavamo torej vsaj dve vrsti delovanja: prvič, delovanje,
pri katerem človek skuša doseči nekaj zaželenega; delovanje, pri katerem
deluje z namenom, da bi dosegel cilj; dnigič, delovanje, pri katerem je človek
prisiljen delovati; pri katerem deluje na osnovi zunanjega pritiska, prisilno.
Lahko torej rečemo, da deluje v smeri k cilju tudi takrat, kadar se skuša
izogniti prisili. Vendar pa je bistveno razlikovanje med delovanjem na os-
novi lastnih ambicij, vizij in načrtov ter delovanjem, ki je zgolj izogibanje.
Med tema dvema vrstama delovanja je bistvena razlika.
Prakseologi skušajo razumeti, kako se človek ozavešča in izboljšuje
svojo kompetenmost; kako povečuje svojo zmožnost smotrnega oblikovanja
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	33
sveta. Zanimajo jih načela in praktični pogoji njegovega delovanja in spre-
minjanja situacije, zanima jih, ali je mogoče te izkušnje v celoti ali po
posameznih vidikih imeti za univerzálno znanje.
Videli smo, da vsebuje prakseologija spoznavnoteoretsko domnevo (ki je
tudi normativno stališče in vedenje) bistvenega značaja in obsega. S Sartro-
vimi besedami bi lahko rekli, naj izkustvo širi svojo lastno razsvetljenost
(Sartre 1984, str.21). To bi lahko interpretirali kot goli empiricizem, vendar
pomeni, da mora konkretno mišljenje izhajati iz prakse in se vračati k
praksi, da bi ji posredovalo informacije. Izkustvo je treba poučiti skozi
samorefleksijo in dialog: skrbno upoštevanje drugih in izmenjava z drugimi
v iščoči razpravi. Ta filozofija in refleksija nam omogočata distanco do vsak-
danjih doživetij. Vsakdanje življenje je vir najbolj temeljnih doživetij, lahko
pa je tudi vir iluzij. Monotonija vsakdanjega življenja, stare in mehanične
rutine kaj lahko ustvarijo slepeč videz resničnosti oziroma površino, kjer ne
moremo razločiti bistvenega, ker nam je preblizu. S pomočjo refleksije in
razprave pa se lahko do določene mere distanciramo od stvarnosti in ob tem
odkrijemo strukture, ki jih nismo videli, ker smo jim bili preblizu.
V grški filozofiji je bila praxis dejavnost uresničevanja dobrega življenja.
Praxis je bila spajanje praktičnega znanja, nujnega za materialno produkcijo
(veščina in spretnosti), ter morale, vrednot, ideologije in idealov (morda
smisla življenja). Aristotelova praxis je sinteza dveh vidikov: theoria in
fronesis, to je spoj refleksije (po-misli in teoretičnega znanja) in praktičnega
znanja (spretnosti ali veščine). V načelu velja to tudi za naš pojem praxis.
Praxis je tedaj proces, v katerem se izkušnje, praktično znanje in zmožnost
združijo v občutljivi transakciji z našimi sanjami, smotri in vizijami ter
moralnim stališčem. Osnova našega srečevanja z dejanskimi situacijami in
naših načrtov so naše zmožnosti in želje, navade, okusi in stališča. Seveda
narekujejo naša dejanja tudi mnogi drugi dejavniki, ne le izkušnje in ambi-
cije. Na dejanja vplivajo družbeni kontekst, materialni in strukturalni pogoji,
sile in protisile pa tudi splošna kompleksnost situacije. Na te pogoje lahko
vplivamo v določenih okoliščinah in do določene mere, nikdar pa jih ne
moremo popolnoma nadzorovati. Seveda je pomembno tudi, ali je naša per-
spektiva karatkoročna ali dolgoročna, važna pa je tudi vrsta vpašanja, ki ga
obravnavamo. Možnosti izoliranega posameznika, da bi vplival na širša
vprašanja in dolgoročne spremembe, so izredno majhne. Če pa so njegove
ambicije in znanje del množičnega gibanja, je to povsem druga stvar. Struk-
ture podpirajo kolektivi, kolektivi pa jih lahko tudi spremenijo.
Če hočemo prekoračiti svoje meje, moramo dobiti uvid v to, kar je. De-
janja, s katerimi človek prekoračuje ustaljeni red in vzpostavi novo situacijo,
zahtevajo uvid v možnosti, ki jih vsebuje sedanja situacija. Človek se odloči
za svoja dejanja znotraj okvira historične razvidnosti. Prekoračenje torej ni
34	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
brez predpostavk in ni zgolj dejanje volje. Položaj, s katerim se sooča
človek, vsebuje možnosti in omejitve prekoračenja. Te mora pravilno
razumeti in jih znati izkoristiti.
S prakseološkega stališča deluje človek na osnovi praktičnih in teo-
retičnih ter ideoloških pogojev. Prakseologija tudi opozarja, da človek v
svetu ne le obstaja, ampak ustvarja svoj svet (in to v vedno večji meri).
Mora se tako rekoč posvetiti življenju - ne le eksistirati! Človek lahko živi
vredno življenje, če mu da smoter in vsebino. Je torej v določenem smislu
odgovoren za svoje življenje. Njegova tesnoba je morda posledica življenja
brez smisla, posledica dejstva, da je zgolj "trs v vetru", vržen v vesolje.
Če naj človek osmisli svoje življenje, je bistveno, da se usposobi za
življenje, v katerem bo lahko oblikoval svojo eksistenco na osnovi
praktičnih predpogojev in sanj. Mora se usposobiti, da bo znal obvladati
svoj položaj, in razumeti kontekst, katerega del je. V prakseološki perspek-
tivi so nekatere okoliščine posebno zanimive za proučevanje, če skušamo
razumeti človekove možnosti smotrnega delovanja in oblikovanja svojega
življenja. Pomembno je razlikovati tiste faktorje, ki so posebno pomembni
za izbiro sü^tegij delovanja. Spodaj navajamo variable, ki veljajo tako za
posameznike kot za skupine.
"Determinante" transakcije
Poreklo: zgodovina, izkustvo, referenčni okvir, stališča (praksa, običaji,
navade) in pričakovani učinki akcije.
Namen: smoter, motivi, interesi, ambicije in vizije.
Perspektiva: dosegljivi svet, percipirane možnosti (teorije in predpo-
stavke, primeri in modeli).
Situacija: soočenje z realnostjo, inteфretacija realnosti, dejanska vpra-
šanja in problemi v družbenem kontekstu (družbeni in fizični prostor).
Sredstva: sfera dejavnosti, znanje, zmožnost, obvladovanje, orodja (viri).
Protisila: nasprotni interesi (moč in protimoč), materialni in strukturalni
pogoji ("sfera inercije").
V skladu s prejšnjo razpravo o spoznavnem pristopu ne bi bilo
neprimerno dodati, da raziskovanje gornjih okoliščin nima v prvi vrsti na-
mena priti do znanja, ki se ozira nazaj, do znanja o tem, zsúcaj se je kaj
zgodilo. Naše zanimanje je usmerjeno naprej, k poskusu, da bi razumeli
okoliščine in pogoje različnih posameznikov in skupin, pogoje, ki so
potrebni, da bi ti ljudje delovali osveščeno in si prizadevali za spremembe.
Interes viktimiziranih in zatiranih ljudi ni ohranjanje obstoječega reda, am-
pak njegova preobrazba v družbeno ureditev, ki bi bila zanje boljša. Osred-
njega pomena je torej razumevanje konkretnih predpogojev za tako preo-
brazil). To absolutno temeljno prizadevanje naj bi vplivalo tudi na težnjo
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	35
socialnega dela po znanju.
Potek akcije
Z nekaj poenostavljanja lahko z naslednjimi pojmi povzamemo osnovne
poteze delovanja v socialnem delu: spodbujevalno, terapevtsko, tehnološko,
socialnopedagoško. Vemo, da so v socialnem delu prisotne različne vzgojne
in izolxaževalne metode, da ima to področje dolgo tradicijo. Sociable delavke
so prevzele nalogo poskrbeti za žrtve družbe. Podporo za uspešno delovanje
na tem področju lahko najdemo v številnih teorijah.
Socialni delavci lahko najdemo oporo tudi v številnih teorijah, ki so
povezane z terapijo in tretmajem. Terapevtsko delovanje, delovanje, ki skuša
spreminjati stališča, ali ki usmerja in podobno, nam je vedno dostopno v
okviru socialnega dela s posameznikom ali družino. Socialno delo pri nas
zelo težko vpliva na širše celote, zato je bolj realistično, da skušanio poma-
gati stranki, da zagleda položaj v novi ali drugačni luči.
Če definiramo problem tako, da vidimo njegov izvor v nezrelih stališčih
posameznika in njegovi pomanjkljivi sposobnosti obvladovanja položaja,
tedaj je legitimno, da mu pomagamo zagledati njega in njegov položaj na
nov način. Na ta način bo morda lahko zadovoljil svoje potrebe (spremenjene
potrebe) v okviru danih okoliščin in bil bolj zadovoljen s svojim življenjem.
Stranki lahko pomagamo, da sodeluje v stvarnosti in jo interpretira na nov
način z vsemi njenimi obremenilnimi situacijami. S terapijo in tretmajem
lahko, z drugimi besedami, vplivamo na kognitivni proces, tako da "dražljaji
okolja" pri stranki ne proizvedejo obremenitev in bolezni. Tretma naj bi
stranki omogočil videti prejšnje obremenilne situacije z "novimi očmi" in ji
pomagal oblikovati nova stališča, ki naj bi preprečila, da bi te situacije
povzročale bojazen in bile dojete kot obremenitve. To bi morda lahko ime-
novali nekakfen notranji tretma, ki vpliva na posameznikovo doživljanje
problema.
Preprosto bi lahko rekli, da vsebuje tehnokratsko ali socialno-tehnokrat-
sko delovanje tehnološke modele, ki jih uporabljamo za reševanje socialnih
problemov. Ti so se razvili v nekakšno socialno-inženirsko veščino ali
"socialni management". Lahko tudi rečemo, da se ta pojem nanaša na
določeno vrsto vedenjske tehnologije v kombinaciji s socialno-administra-
tivno obravnavo. Zanjo je značilen tehnokratski duh, ki visoko vrednoti
logiko, prakso, reševanje problemov, instrumentalnost, metodološkost,
strokovnost in načrtovanje.
Med socialnimi delavci sta ta vrsta delovanja in to stališče v splošnem
znana kot socialno-administrativno reševanje problemov. Morda bi lahko
rekli, da so se {^edhodniki socialnega varstva v glavnem posvečali razvijanju
organizacije in oblikovanju sistema. Sam menim, da nobena od teh smeri de-
36	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
lovanja ni skladna s [Makseološko filozofijo in teorijo akcije. Skušal bom
dokazati, da je s to filozofijo skladna smer, ki jo imenujem socialno-
pedagoška
Socialna pedagogika
Socialno-pedagoška smer (telovanja izvira iz mišljenja in teorij, ki
obravnavajo družbene vidike produkcije znanja in zavesti. Ideje o socialni
pedagogiki, ki so sestavni del našega pojma socialna pedagogika, je razvil ob
koncu 19. stoletja nemški filozof Paul На1оф. Natoф je bil ena vodilnih
osebnosti tako imenovane marburške šole (neokantovske šole). Knjigo
Sozialpädagogik, ki jo je izdal leta 1899, je posvetil prav temu predmetu
(Grue-Sörensen 1976, str. 215).
Osnovna misel tega dela je, da se človek razvija v skupnosti z drugimi, v
interakciji z družbeno skupino. Preprosto povedano: socialna pedagogika
skuša oblikovati družbeni kontekst tako, da se bodo v njem lahko ugodno
razvijali človekova zavest, znanje, morala in sociabilnost; socialna pedago-
gika je hkrati teOTija o takem prizadevanju. V drugem delu (Ronnby 1981,
str.292) sem obširneje obravnaval nazore socialne pedagogike v zvezi s
skupnostnim in skupinskim delom, ki naj bi vodila do strukturalnih spre-
memb v lokalni skupnosti. Tam sem izrazil misel, da je socialna pedagogika
med drugim metoda dela s skupinami, katere namen je aktivirati lokalno
skupnost ali ustvariti aktivno in raziskujoče stališče v skupini. V tistem
delu sem pojmoval skupino kot bistveno družbeno enoto, kadarkoli gre za
oblikovanje izhodišča za družbeno akcijo.
Skupina je predmet zanimanja tako zaradi svojega pomena kot zaradi
svoje sposobnosti, da ^odbudi spreminjevahii proces, dialog in refleksijo o
življenju in imhodnosti. Skupina je lahko, posebno za tiste ljudi, ki niso va-
jeni aktivnega javnega življenja in ekstrovertiranega delovanja, pomembna
osnova za kolektivno akcijo, ki prekoračuje meje danega. V skupini lahko
člani motivirajo drug drugega za raziskovanje novih vidikov stvarnosti, za
razvijanje in preskušanje svoje sposobnosti ustvarjanja želenih sprememb ali
kljubovanja grožnjam. Kadar so skupaj, so člani skupine motivirani za iz-
menjavo izkušenj, so pripravljeni učiti se obravnavanja izkušenj, skupaj
poimenujejo svet in si izmenjujejo svoje misli o življenju in prihodnosti.
Skupina lahko pomaga svojim članom, da si upajo preskusiti svojo moč, da
zastavljajo vprašanja in oblikujejo alternative. Skupina je lahko za marsi-
koga opora, ki jo potrebuje, da lahko zavzame svoje stždišče, izbere svojo
pot ter zaživi odgovonx) in predano. V skupinskem kontekstu lahko zastav-
ljamo vprašanja, ki zahtevajo odgovor na ravni delovanja, vprašanja, ki zah-
tevajo iniciativo.
Več raziskovalcev opisuje različne dejavnike, ki so pomembni za soci-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	37
alno interakcijo in skupinsko dinamiko (gl. na primer Aubert 1979, str. 72,
in Heap 1975, str.26). Nekateri med njimi so: bližina, podobnost, skupni in-
teresi in vrednote, skupne potrebe, vzajemnost, en ali več perečih skupnih
problemov, prostor za srečanja, določena soodvisnost in perspektiva delo-
vanja. Nekaj teh predpogojev se lahko ustvari v skupinskem procesu, skup-
nih dejavnostih in skupinski interakciji.
Katalitični pristop
V okviru te usmeritve obravnava socialni delavec probleme kot strukture
in procese v družbi in v družbeni enoti (na primer v skupini ali lokalni
skupnosti), ki ovirajo možnosti razvoja ljudi in možnosti obvladovanja nji-
hovega lastnega življenjskega položaja. Človek si ne prizadeva v prvi vrsti
zmanjšati bojazni zaradi obremenitev, ampak si želi, da bi usmeril nezado-
voljstvo v ustrezno delovanje, ki naj spremeni okoliščine. Socialni delavec
naj bi tedaj deloval kot nekakšen katalizator, ki spodbudi družbene procese, ti
pa nato omogočijo aktivno in konstruktivno ¿tcijo tistih, ki imajo prob-
leme. Gre za spodbujanje ljudi, da bi spremenili svoj položaj in se ob tem
sami razvijali. Ustvarili naj bi možnosti ter spodbudili prizadete in zatirane
ljudi, da bi skupno odstranili destruktivne in zatiralske okoliščine. To
"transgresivno", prekoračujoče delovanje naj bi jim omogočilo nov,
"progresiven" pogled nase. Socialno-pedagoško usmerjeno delovanje lahko
delno povzamemo v načelih, ki jih navajamo spodaj.
Socialno-pedagoška načela
(1)	Načelo vključevanja. Strokovnjak se mora močno zavzeti za rešitev
problema in vstopiti v dejansko situacijo.
(2)	Načelo zakoreninjenosti. Reševanje problema in vse dejavnosti mora-
jo imeti svoje izhodišče med ljudmi (tj. med prizadetimi, med zatiranimi
oziroma med ljudmi s težavami).
(3)	Načelo terenskega dela. Delati je treba z ljudmi v njihovem okolju.
(4)	Načelo mobilizacije. Pri tem delu je treba spodbuditi, izkoristiti in
razviti latentne sposobnosti in možnosti ljudi.
(5)	Načelo aktivnosti. Ljudje morajo sami spreminjati svoj položaj z de-
javno zavzetostjo.
(6)	Načelo ozaveščanja. Ljudje se v akciji, ki preobraža in prekoračuje
dano, v svoji praxis, ozaveščajo o stvarnosti, o družbenih, političnih in
ekonomskih pogojih, pa tudi o svojih sposobnostih, možnostih in poteh za
spremembo destruktivnih okoliščin.
(7)	Načelo samokontrole. Pri vsem tem je treba izhajati iz stvarnih pogo-
jev ljudi, rezultati akcije pa morajo biti v njihovem interesu (in ne v prvi
vrsti v interesu socialnega delavca).
38	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
Razen tretjega načela bi bila lahko ta načela (morda malenkost preobliko-
vana) temeljna načela sociahiega dela.
Socialno-pedagoška smer delovanja je tudi nekakšen vzgojni ideal, ki
izvira iz politične arene, kjer so se oblikovale misli o vzgojni in razvojni
vlogi demokratičnih procesov. Svoj navdih je ta smer črpala med drugim iz
socialističnih političnih teorij in iz tako imenovane šole participacije (ki je
najbližja liberalni ali socialno-liberahii orientaciji). Osnovna misel te smeri
je, da se bodo ljudje razvijali kot človeška bitja, če bodo vključeni v usmer-
janje in razvijanje družbe; da bodo postali umnejši in sposobnejši za reše-
vanje življenjskih težav in da bodo bolje razumeli družbo, v kateri živijo.
Demokracija v svojem pravem pomenu torej ni le etično, moralno, estetsko
in legitimacijsko vprašsmje, ampak tudi v največji meri praktično pedagoško
vprašanje - vprašanje bodočnosti človeštva.
Prevedel Blaž Mesec
Literatura:
Ahme, Göran: Vardagsverklighet och struktur (Stvarnost in struktura),
Göteborg 1981
Alinsky, Saul: Rules for Radicals (Pravila za radikalce). New York 1972
Aristoteles: Den nikomatiska etiken(Nikomahova etika), ref fr Weltesen,
Oslo 1973
Aubert, Vilhelm: Socialt samspel, Uppsala 1974
Freire, Paulo: Pedagogik för förtryckta (Pedagogika zatiranih), Falköping
1974
Fromm, Eric(ed): Socialist humanism (Socialistični humanizem). New York
1966
Garaudy, Roger: Att föiändra världen och livet, FalkUoping 1974
Gramsci, Antonio: En kollektiv intellektuell (Intelektualni kolektiv),
Uddevalla 1967
Grue-Sörensen, Knud: Pedagogisk handbook (Pedagoški priročnik),
Stockholm 1976
Heap, Ken: Socialt arbete med grupper (Socialno delo s skupinami),
Heisingborg 1975
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	39
Kosik, Karel: Det konkretas dialektik (Dialektika konkretnega). Surte 1979
Kotarbinski, Tadeusz: Praxeology (Prakseologija), USA 1965
Liedman, Sven Eric: En värld att vinna. Den unge Karl Marx, Stockholm
1968
Lukács, György: Historia och klassmedvetande (Zgodovina in razredna
zavest), Lund 1970
Markovič, Mihailo: Att utveckla socialismen (Razvoj socializma), Lund
1972
Marx, Karl: Teser om Feuerbach (Teze o Feuerbachu), Skrifter i urval,
Filosofíska skrifter, Köthen 1977
Marx, Karl: Till kritiken av den politiska ekonomin (Kritika politične
ekonomije), Stockholm 1970
Marx, Karl / Engels, Friedrich: Tyska ideologin (NemSka ideologija), fr.
Liedman(ed), Människans frigörelse, Stockholm 1965
Marx, Karl: Kommunistiska manifestet (Komunistični manifest), from Karl
Marx and Friedrich Engels i urval, Halmstad 1965
Ronnby, Alf: Socialstaten (Socialna država), Till kritiken av socialtekno-
kratin, Lund 1981
Sartre, Jean-Paul: Critique of Dialectical Reason (Kritika dialektičnega uma),
Norfolk 1978
Sartre, Jean-Paul: Till frâgan om metoden (Vprašanje metode), Malmö 1984
Scotoni, Pau Puig: Att fôrstâ revolutionen (Razumevanje revolucij), Malmö
1980
Stigen, Anfinn: Tenkningens historie I (Zgodovina mišljenja), Oslo 1986
Stojanovič, Svetozar: Socialismens framtid (Prihodnost socializma),
Stockholm 1970
Wetlesen, Jon: Praktisk argumentasjon (Praktična argumentacija. En
införing i etikk, Oslo 1973
Alf Ronnby, predavatelj socialnega dela. Univerza v Östersundu, Švedska
SAMOMORILNOST NA GORENJSKEM
FRANCI LESKOŠEK
Povzetek
Predstavljeni so primerjalni podatki o samomorih na Gorenjskem razčlen-
jeno po regijah, spolu, starosti, področjih dejavnosti, izobrazbi, zakonskem
stanu. Posebej so analizirani i^atki za kategorije šolajoče se mladine,
upokojencev, kmetov. Nakazani so možni sociološki vzroki relativno zelo
visokih koeficientov samomora v teh kategorijah in v regiji na sploh. - Ured.
Summary
Comparative data about suicide in the highland region of Slovenia are
presented, broken down by subregion, sex, age, occupation, education, mari-
tal status. An analysis of school ale youth and students, elderly and peasants
is added. Possible sociological causes of relatively very high coefficients of
suicide in the categories and in the region as a whole are indicated. - Ed.
Pričujoči zapis je kratek povzetek magistrske naloge z naslovom Socio-
loški vidiki samomorilnosti (empirična raziskava samomora na Gorenjskem).
Kar nekaj razlogov me je spodbudilo, da omenjeno delo vsaj v osnovnih
črtah predstavim bralcem revije Sociahio delo. A najpCMnembnejša sta bržčas
dva. I^ič, samomor je pri nas bolj ali manj tabuiziran. O njem se malo piše
ali govori - in če se, se zelo posplošeno, površno. In drugič, Slovenci smo s
koeicientom samomora okoli 35 (koeficient 1 pomeni en samomor na
1(X).000 prebivalcev) drugi na svetovni lestvici, takoj za Madžari. Ali druga-
če, v Sloveniji umre za posledicami samomorilskega dejanja na leto okoli
700 ljudi - to je približno toliko, kolikor letno ugasne življenj v prometnih
nesrečah.
Kako torej doumeti, da Slovenija, drobna, komaj opazna zaplata zemelj-
ske oble tako izrazito in žalostno izstopa in opozaija nase prav po narodovi
samouničevalnosti? Brez dvoma so v ospredju nekateri specifični kulturno-
zgodovinski dejavniki, pa vrednote, navade in običaji ter vzorci nege in vzgo-
je otrok, ki oblikujejo osebnostne poteze povprečnega Slovenca, ki so v psi-
hoanalitskem besednjaku depresivno anankastične z izraženo prenapeto storil-
nostjo, morebitni neuspeh pa prehifro prizadene njegovo občutje lastne vred-
nosti in sproža samomorilne težnje.
Nekatera temeljna suicidološka spoznanja
Laični in polstrokovni svet je še vedno prepoln grobih poenostavitev, ko
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Samomorilnost na Gorenjskem	41
meša vzroke in povode v skladu z znanim stereotipom, češ dekle ga je zapus-
tilo pa se je ubil, ali slabe šolske ocene so ga pahnile v smrt itd. V teh in
podobnih primerih gre le za aktualne obremenitve, za sprožilne oziroma pro-
vokativne dejavnike, ki nastopajo v vlogi povoda.
Torej v samomoru najpogosteje ne smemo videti le neposredne reakcije
na aktualno psihosocialno obremenitev in travmatično doživljanje.
Vzroki zanj so globlji in dinamičnejši. Iskati jih gre v dispoziciji (pri-
pravljenost na samomorilno vedenje), ki ima dva vira. Prvi je genetska pri-
pravljenost na duševne nwtnje, ki kot pogosta komplikacija spremlja samo-
mor (npr. epilepsija, shizofrenija, manično depresivna psihoza). TaJcšne sa-
momore lahko po Ringlu pogojno imenujemo "psihotični" (teh je okoli če-
trtina). Sklepamo lahko, da predstavljajo samomori te vrste konstanto, ki se
opazno ne menja ne s časom in ne s larajem. Dispozicija zanj se najpogosteje
deduje. Drugi vir je psihohigiensko neugodno ozračje, ki v kritičnem razvoj-
nem obdobju zmoti harmonični razvoj otroka (razrvane družinske razmere,
delna ali popolna izguba staršev, alkoholizem v družini itd). V skupini teh
t.i. "nepsihotičnih" samomorov (okoli 75 %) izstopajo nevroze, ki imajo
svoje korenine v spletu neugodnih povezav v družini in družbenem okolju.
Samomor torej ni enqjlasten in enoznačen pojem, kot ga to na videz pre-
prosto dejanje sugerira večini ljudi. Gre za strahovito prepletenost in odvis-
nost samomorilnih tendenc od številnih bioloških, psiholoških, sociokultur-
nih in drugih dejavnikov. Ali drugače, človeka ne potegne v samomor ena
sama neugodna okoliščina, marveč pride do samomorilne odločitve na križiš-
ču zgoraj omenjenih dejavnikov oziroma ob nesrečnem snidenju zunanjih de-
javnikov z notranjimi.
Poleg tega, da je samomorilno dejanje le sklepni prizor dolge drame
(suicidalni proces), ki se je začela morda že z obremenjeno mladostjo, pa je
to tragično ravnanje tudi klic na pomoč človeka, ki se je znašel v hudi
duševni stiski. Suicid pa ne razodeva le samomorilčevih samoagresivnih in
samokaznovahiih teženj. Lahko je tudi kaznovanje družbenega okolja, ki sui-
cidantu ni naklonilo dovolj pozomosti in ljubezni.
Znani pa so tudi samomori, ki so brez prave prej opisane geneze (razvoj-
nosti). V teh, nekoliko redkejših primerih, je prostovoljna smrt plod trezne
presoje in izdelanega življenjskega nazora. Tak človek povsem na skrivaj pri-
pravlja samomor in se nazadnje pokonča - neusmiljeno in nepričakovano celo
za svoje najbližje. Govorimo - sicer z nekoliko pridržki - o t.i. "bilančnem
samomoru".
Pogostost samomorov v svetu
Da bi lažje dojeli zaskrbljujoče razsežnosti samomorilnosti v Sloveniji in
podrobneje na Gorenjskem, si oglejmo statistična dejstva, ki govorijo o sa-
42	Mag. F. Leskošek	Soc Delo 30,1991, 1-2
momom po svetu. Gre za dalj časa znano konstantnost koeficientov samo-
mora, ki nam razkrivajo dežele z visoko, zmerno ali komaj opazno stopnjo
suicidalnosti. Zaradi poenostavitve nisem iskal večletnih povprečij koeficien-
tov po posameznih državah. Za orientacijo bo bržčas dovolj leto 1984. Pa
tudi sicer pri letnih pregledih World Health Statistics ni opaziti večjih
premikov v razvrstitvi. Prvih nekaj držav z značilno visokim globalnim koe-
ficientom samomora po WHO je:
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Samomorilnost na Gorenjskem	43
Poudariti velja, da Svetovni zdravstveni organizaciji do leta 1082 niso
poročale SZ, NDR, Romunija in ČSSR. Po tem letu pa to počno občasno
in zeto pomanjkljivo. Vsekakor je statistična podoba sveta zaradi tega močno
nqx^olna. To misel zbuja že fencxnen madžarskega sanxmora.
Razporejenost najbolj in najmanj samomorilno obremenjenih dežel nam
ponovno razkriva polarizacijo sveta (tudi tu!) na razviti in nerazviti del - a
tokrat v korist slednjega.
Nekatöi suicidologi porast samomora v posameznih deželah povezujejo
zgolj z viSjim življenjskim standardom, katerega posledKa je višja aspiracij-
ska (zahtevnostna) raven družbe in posameznika v njej. Čim višja je ta raven,
tem večja je iwvamost firustracij (prikrajšanosti, neuspešnosti, razočarannja,
nezado^ienosti itd.) Frustracija v življenjskih ciljih, načrtih in željah pa je
eden od glavnih neposrednih povodov za samome. À omenjena razmišljanja
bi vendarte kazalo v njihovi izhodiščni in dokíy enoznačni tezi (samomor kot
posledica p(^abniSke družbe) nekoliko relativizirati in definiti. Nedvomno
prinaša dvig aspiracijske ravni višjo stopnjo tveganja in večjo možnost
razočaranj in nezadovoljstva, a teh frastracij ne gre povezovati le z material-
nimi pridolHtvami sodobne civilizacije.
Samomor v Jugoslaviji
Jugoslavija je kot celota srednje obranenjena s samomori, med republi-
kami in pokrajinama pa je mogoče opaziti velike razlike. Tudi tu navajam
statistično podobo samomora v letu 1984, ker se že nekaj let ne spreminja,
kvečjemu opažamo težnjo, da nizki koeficienti ostajajo na isti ravni, visoki
pa še rastejo. Pozornost zbujajo zlasti štiri področja: Slovenija in Vojvodina
z najvišjima koeficientoma (43,2 oz. 25,8) ter Kosovo in Makedonija z naj-
nižjima (2,3 oz. 6,7).
Količniki samomora v Jugoslaviji leta 1984
Naj na kratko poskusim interpertirati le izjemno nizek indeks smomora
na Kosovu in v Makedoniji. Deloma ga je moč pripisati večjemu številu
ljudi na eno goqx)dinjstvo, ki je splošno znan protektivni dejavnik. Tudi pa-
triarhalni vzorec dru^nskega življenja in siceršnja scMxxlstvena in rodbinska
povezanost vplivajo na koherentnost jmmarne družine. Svojo vlogo pa odig-
ra tudi mentaliteta. Specifičen ton ji daje muslimanska religija, ki strogo ob-
soja samomor, kar spričo povprečne nižje stopnje izobraženosti ter kulturne
in zgodovindte svojskosti pogojuje zasuke agresivnosti pretežno navzven, ne
navznoter, proti posamezniku.
To z drugimi besedami pomeni: tam, kjer je manj ubojev in obratno, kar
44	Mag. F. Leskošek	Soc Delo 30,1991, 1-2
velja tudi za Jugoslavijo (teorija o obratnem sorazmerju med avto- in
heteroagresivnostjo).
Samomorilnost na Gorenjskem od 1978 do 1986
Preden razkrijem nekatere značilnosti samomorilne populacije na Gorenj-
skem, naj vsaj skiciram metodološka izhodišča. Raziskovanje samomo-
rilnosti je bilo tako prostorsko kot časovno o^edeljeno. Zajelo je gorenjsko
regijo z njenimi petimi občinami (Kranj, ŠkoQa Loka, Tržič, Radovljica in
Jesenice) v letih od 1978 do 1986.
Raziskava je po posameznih občinah gorenjske regije zajela splošne so-
cioekonomske in demografske dimenzije samomorilne populacije, kot so
starost, spol, poklic, zakonski stan, izobrazba, nacionalnost, ter podatke o
načinu, kraju in mesecu storitve samomora, opitosti pred dejanjem, oceni
duševnega stanja in domnevnem motivu za samomor.
Podatki za pet gorenjskih občin so bili povzeti iz statističnih šifrirnih
lističev, ki jih na podlagi poročil UNZ in zdravstvenih služb Slovenije
izpolnjujejo na Centru za prevencijo samomora, ki deluje pod "patronatom"
Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.
Drug pomemben vir podatkov sta bila popisa prebivalstva iz leta 1971 in
1981, iz katerih je bilo mogoče izluščiti absolutno število prebivalstva za
gorenjsko regijo po posameznih kategorijah, kot so spol, starost, narodnost,
šolska izobrazba, kmečki živelj, aktivno prebivalstvo itd. Ti dve časovni
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Samomorilnost na Gorenjskem	45
točki sta nudili dovolj trden demografski okvir, znotraj katerega sem s
pomočjo metode linearnega naraščanja za vsako raziskovano leto (od 1978 do
1986) projiciral strukturirano število prebivalstva, brez katerega ne bi bilo
mogoče izračunati specifičnih koeficientov samomorilnosti.
Gorenjsko samomorilno populacijo sem primeijal tudi s preostalo slo-
vensko. Ker pa v razvrstitvah glede na zgoraj omenjene spremenljivke ni bilo
bistvenih razlik, bo za naš namen verjetno dovolj le predstavitev gorenjskega
samomora.
Gorenjska regija je med trinajstimi slovenskimi sicer na repu po pogos-
tosti samomora, še vedno pa se s povprečnim devetletnim koeficientom 32,7
uvršča med žalostne rekordeije na svetovni lestvici. Sicer pa je bil suicid v
Sloveniji v letih od 1978 do 1986 najpogostejši v celjski, mariborski, krški,
slovenjgraški in soboški regiji. To so manj razvita območja severovzhodne
Slovenije (Kozjansko, Haloze, Slovenske Gorice, Goričko), kjer pretežno
domuje v pozalx), osamo in alkohol pogreznjena maloštevilna kmečka popu-
lacija.
Pogostost in regionalna razpršenost samomorov ter spolna
in starostna struktura samomorilcev
Na Gorenjskem je v letih 1978 do 1986 storilo samomor 522 oseb
oziroma povprečno 58 na leto, od tega 42 moških in 16 žensk. Povprečna
starost suicidantov je bila 46,8, suicidantk pa 52,1 leta. Po posameznih
občinah je glede na globalni koeficient samomorilnosti v ospredju Škofja
Loka (35,2), sledijo Radovljica (33,8), Jesenice (32,7), Tržič (31,7) in Kranj
(30,2).
Suicidalnost po posameznih področjih dejavnosti
Povprečni devetletni koeficient je za Gorenjsko najvišji pri kategoriji
brezposelnih. V absolutnem številu jih je umrlo 36. Koeficient znaša kar
506. Gre še vedno za, statistično se ve, premajhno število, ki bi zagotavljalo
dovolj zanesljivo posploševanje. Brez večjega tveganja pa bi vendarle lahko
dejal, da gre pri dobršnem številu brezposelnih suicidantov za marginaliziran
družbeni sloj, za socialni sediment, ki poseduje nizko kulturno stopnjo,
šibak ali povsem dezorientiran vrednostni sistem z nizkimi aspiracijami,
povezan z alkoholom, narkomanijo itd. Tem ljudem sta brezup in brezizhod-
nost vsakodnevni sopotnici, njihovemu stilu življenja pa so samouničevalni
impulzi zato bolj lastni kot dnigim.
V zadnjem času se spričo težkih gospodarskih razmer srečujemo tudi z
drugo kategorijo in strukturo brezposelnih, ki so osebnostno bolj urejeni,
delavoljni itd. Kako v suicidogenem smislu nanje vplivajo prisihii dopusti,
čakanja na dcwnu, tehnološki presežki in podobno, kar zbuja tesnobna občutja
46	Mag. F. Leskošek	Soc Delo 30,1991, 1-2
negotovosti, bi kazalo šele proučiti.
Iz tabele samomorov po področjih dejavnosti za Gorenjsko regijo je moč
opaziti višje koeficiente tudi pri gozdarskih, indusrijsko-rudarskih in obrtniš-
kih poklicih; tam torej, kjer je izobrazbena struktura delavcev sorazmerno
nižja. Obratno pa dejavnosti z zahtevnejšo mentalno udeležbo in nižjo ne-
posredno fizično aktivnostjo v procesu dela izkazujejo bistveno manjšo sui-
cidalnost. V tej smeri izstopajo dejavnosti na področju izobraževanja, kulture
in znanosti ter zdravstvenega in socialnega varstva.
Samomor glede na stopnjo šolske izobrazbe
V sintezi za Gorenjsko regijo je evidentno, da so tako moškim kot žen-
skam s poklicnimi šolami samomorilne odločitve najbližje. Sledijo jim
osebe brez izolxazbe ali z osnovnošolsko, medtem ko so posamezniki s sred-
njo, višjo ali visoko šolo samomorilno najmanj obremenjeni.
Zakonski stan
Zakonski stan je potencialno suicidogen in eksogen (zunanji) dejavnik, ki
se z vso silovitostjo udejanja šele ob izgubi emocionalno pomembne osebe v
posameznikovem življenju - in kot tak nemalokrat nastopa v vlogi sprožil-
nega, provokativnega niomenta. Ta kratka misel že daje slutiti, da sta znotraj
omenjene variable najbolj ogroženi kategoriji ovdovelih in razvezanih.
Skupni koeficient razvezanih znaša kar 199.
To bi lahko kazalo na izrazito psihosocialno travmatičnost razveze z
vsem, kar prinaša - ločevanje ali predodeljevanje otrok in premoženja,
občutje ogoljufanosti in izgube lastne vrednosti, socialna stigmatiziranost
itd. Razvezna situacija pa nima le neposrednega učinka, ki se lahko manifes-
tira s suicidom enega od ločencev. Dnigo postrazvezno posledično dejstvo je
najpogosteje nastanek nepopolne, razdrte družine, katerega potencialni suici-
dogeni naboj spičo neustreznega procesa socializacije otnA smo že spoznali.
Tudi ovdoveli s koeficientom 77,4 so v sintezi za Gorenjsko visoko nad
globalnim samomorilnim povprečjem. Ti morda celo intenzivneje kot
razvezanci začutijo izgubo svojega najbližjega. Mostovi za njimi in pred
njimi (upanja) se porušijo. Ostaja le spomin na preteklost in trpko spoznanje
dejanskosti. In kolikor starejši so, toliko hitreje klonijo.
Samomorilnost šolajočih se oziroma študirajočih
Na tem mestu bi lahko triumfalno dokazoval, kako malo suicidantov je
med šolajočimi se in študirajočimi. A dialektični premislek opravi svoje.
Res so na veliko srečo mladi najnižje na samomorilni lestvici, a zakaj potem
odrasli naravnost hlastajo po samouničenju? Mar niso kali kasnejše samouni-
čevalnosti zasejane, kot nas uči psihodinamska teorija, že v otroštvu in
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Samomorilnost na Gorenjskem	47
mladostnišlvu? Ker pa je pri mladem človeku elementarni samoohranitveni
nagon globlje vsidran, skuša na stisko in nemoč (^ozoriti bolj apelativno in
demonstì^tivno - s parasuicidom (samomorilni poskus). To pa ne pomeni, da
se mu ni travmatični dogodek že tedaj vtisnil tako boleče in glolx)ko, da ga
lahko kdaj pozneje ob podobni situaciji v odraslosti - po sistemu "ključ s
ključavnico" - pahne v samomor.
Statistike glede na starostno strukturo v primerjavi s samomorilnimi
poskusi in uspelimi samomori kažejo zrcalno podobo. Medtem ko samomo-
rihia dejanja s starostjo naraščajo, pa parasuicidi upadajo.
Nakazano je že bilo relativno nizko število (zgolj statistično seveda)
samomorov med otroki in mladostniki na Gorenjskem v letih od 1978 do
1986. Za posledicami samomorilnega dejanja jih je v omenjenem obdobju
umrlo 16 (10 fantov in 6 deklet). Sedem je bilo osnovnošolcev (6 fantov in
ena deklica), pet srednješolcev (1 fant, 4 dekleta) in štirje študenti (3 fantje, 1
dekle). Povprečni devetletni koeficient samomora za osnovnošolce znaša 4,5,
pri dijakih 103, za študente pa 11.
Količniki torej kažejo nizko stopnjo suicidalne obremenjenosti mladost-
nikov, čeprav bi po senzacionalističnem poročanju nekaterih medijev lahko
sklepali ravno obratno. Res pa je, da nas prezgodnja in prostovoljna smrt
mladega človeka, ko je bilo pred njim še skoraj vse življenje, nehote celo
huje pretrese kot samomor starejše osebe.
Pa vendarle se gre ob koncu tega poglavja ponovno vprašati, kaj potem-
takem, po uvodnem zatišju, sproži pravi plaz samomorov v srednjih in
poznih letih človekovega življenja. Ti ljudje so vendarle bili nekoč otroci,
adolescenti in prav tedaj verjetno prvič stigmatizirani, travmatizirani, torej
disponirani za kasnejše fatalno samouničevalno ravnanje. Eden od možnih
odgovorov bi lahko bil, da gre na Slovenskem za mračno nihilistično suici-
dogeno ozračje, od primarnih skupin do makrodružbenih sfer, ki so ga polna
tudi "pljuča" mladih ljudi. In prav ta klima oblikuje osebnostne poteze
povprečnega odraslega Slovenca, ki so bile nakazane že zgwaj.
Za trdnejše sklepe bi bilo smotrno z metodo študije primerov slediti živ-
ljenju učencev in-študentov do njihovega tragičnega konca, podobno pa
raziskati tudi samomorilne poskuse, kajti le-ti so povečini domena mladih.
Samomorilnost med upokojenci
Kot po neki fatahii sili inercije se pojavlja suicid upokojencev, ki v letih
od 1978 do 1986 ni pojenjal. V tem času jih je tako umrlo 170 oziroma v
skupnem koeficientu 69,5. Povprečni specifični koeficient pa še posebno
prizadeva moške (105,7). Daleč pred vsemi, še zlasti pri moških upokojenih
suicidantih, je radovljiška občina s povprečnim devetletnim koeficientom
83,5 (v absolutnem številu jih je napravilo samomor 40. Na drugem mestu
48	Mag. F. Leskošek	Soc Delo 30,1991, 1-2
je Škofja Loka s koeficientom 69,4 (tako jih je umrlo 28). Sledijo preostale
tri občine - Kranj, Tržič in Jesenice.
Spričo dvakrat večje obremenjenosti upokojencev v primerjavi s preos-
talo pi^ulacijo sem le-te vzel pod "drobnogled" (mikronivojska analiza). Naj
na tem mestu navedem le nekatere pomembnejše ugotovitve.
Pogostejša suicidalna dejanja in njih izenačevanja po spolu so med
drugim tudi posledica ti. "eksistencialnega vakuuma", ko s starostjo drug za
drugim odpadajo nekateri pomembni zaščitni dejavniki, kot so družina,
otroci, zakonski partner, dom in podobno, zato življenje vedno težje osmiš-
Ijajo. V raziskavi so se nekoliko bolj suicidalno rizično razkrili domovi za
ostarele, kjer starostniki težje ohranjajo življenjsko budnost Domovi navzlic
fizični bližini varovancev ne odpravljajo občutka odtujenosti, osamljenosti in
obrobnosti.
Kot je bilo pričakovati, sta pri upokojencih telesna bolezen ali invalid-
nost kot motiv za samomorilno dejanje kar sedemkrat pogostejši (27,9 od-
stotka) kot pri ostali samomorilni populaciji. Drugi najpogosteje navajani
motiv je osamljenost ali izguba svojca (8,4 odstotka), tretji pa družinski
oziroma zakonski spor (7,9 odstotka).
Devetletna povprečja tudi kažejo, da je tako pri upokojenih suicidantih
kot pri ostalih ne glede na spol obe^je kot način storitve daleč v ospredju.
Samomorilnost kmečkega življa
Empirični podatki v letih od 1978 do 1986 kažejo tudi nadpovprečno
samomorilnost kmečke populacije. V tem obdobju je za posledicami samo-
morilnega dejanja umrlo 16 kmetov (koeficient 91,5) in 7 kmečkih gospo-
dinj (koeficient 168,2). Sicer Gorenjska ne sodi med najrurahiejše predele
RS, a ima tudi ta svoje Kozjansko, Haloze ali Goričko - Škofjeloško občino
z izgubljenimi zaselki na robovih Poljanske in Selške doline, kjer je bilo
statistično zaznati najintenzivnejše usihanje življenjske moči kmečkega
življa. Tu je bila stoijena kar polovica vseh samomorov med kmeti gorenj-
ske regije.
Koeficienti samomorilnosti med kmečkim prebivalstvom Gorenjske so
sicer izredno visoki, jih pa ne smemo posploševati, ker gre za premajhno
število {Mimerov - tendenca k samouničevalnosti lonečkega ¡»ebivalstva paje
vendarte nakazana. Tem ugotovitvam ob stran se postavljajo znana dejstva,
ki zadevajo kmečki poklic v preteklosti. Ni mogoče zanikati dejstva, da je bil
po osvoboditvi, v ozračju rekonstrukcije dežele in s tem v zvezi forsirane in-
dustrializacije, kmečki poklic izrazito zapostavljen ter da so bile življenjske
razmere in možnosti na zemljo navezanega kmeta v marsikaterem pogledu
slabše kot možnosti tistih mladih ljudi, ki so zamenjali kmečko okolje za
mestno in bili često za manj naporno in tudi manj pomembno delo bolje
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Samomorilnost na Gorenjskem	49
nagrajevani.
To po eni strani vodi v dezintegracijo tradicionalnih družinskih struktur,
po drugi pa v selekcijo, ki pušča na podeželju ostarele in manj vitalne ljudi.
Le-ti se zgodaj znajdejo frustrirani v svoji prizadevnosti. Od mladosti ugotav-
ljajo, da z drugim svetom ne morejo tekmovati. Krepijo se občutja nemoči,
osamljenosti in izločenosti, ki so splošno znani suicidogeni dejavniki.
Ocena duševnega stanja samomorilne populacije
gorenjske regije
Paleta ponujenih opcij (diagnoz) Centra za prevencijo samomorov je pri-
lagojena hitrejšemu posnemanju nekaterih osebnostnih značilnosti suicidan-
tov. Gre torej bolj za "skico" duševnih stanj, ki bi bila v klinično-dinam-
skem kontekstu dosti bolj razgrajena in niansirana.
Iz tabele je razvidno, da so bili tako na Gorenjskem kot v RS samomo-
rilni ljudje v času svojega življenja v visokem številu vdani alkoholu - na
Gorenjskem 21Д odstotka, v RS 27,2 odstotka. Variacije po spolu pokažejo
na pomembne razlike. Pri moških je daleč v ospredju diagnoza alkohol ali
alkoholna psihoza - na Gorenjskem 27,1 odstotka, v RS 32,8 odstotka. Pri
ženskah pa je ta "ocena" šele na drugem mestu. Pri njih so daleč pred vsemi
diagnozami "ostale psihoze", kamor najpogosteje sodita shizofrenija in
manično depresivna psihoza.
Tako pi moških kot pri ženskah sledijo nevroze, osebnostne deviacije in
epilepsija.
Neizpodbitno je torej, da je ena najmarkantnejših značilnosti slovenske
populacije samomorilcev ta, da je med njimi izredno veliko alkoholikov,
zato nekateri upravičeno poudarjajo, da bi morala biti ^eventiva samomoril-
nosti v prvem koraku usmerjena k ustvarjanju takšne družbene klime, da bi
pitje alkohola dobilo vsaj kultumejšo obliko uživanja.
Motiv dejanja
Etiološko (vzročno) ozadje samomorilnega vedenja nas opozarja na stra-
hovito prepletenost in (so)odvisnost suicidalnih tendenc in motivov, od bio-
loških, psiholoških, socialnih in drugih, ter na njihovo dinamiko; zasnova
samomorilnega reagiranja se lahko oblikuje že zelo zgodaj, aktuahie obreme-
nitve pa samomorilni proces le sprožijo. Če torej razumemo samomor kot
zaključek dolgotrajnega procesa, potem aktualnim konfliktom, v katere je bil
človek pred dejanjem vpleten, prisodimo vlogo provokativnih, sprožilnih
faktorjev oziroma motivov. Domnevni motivi so torej tiste okoliščine, ki so
osebo pripeljale do fatalne odločitve.
Za gorenjsko regijo in RS je razviden enak vrstni red motivov in dokaj
podobna frekvenčna porazdelitev tako pri moških kot pri ženskah.
50	Mag. F. Leskošek	Soc Delo 30,1991, 1-2
V ospredju devetietnega povprečja so družinski oz. zakonski spori (na
Gorenjskeni 13,1 odstotka, v RS 17,8 odstotka), sledijo telesna bolezen ali
invalidnost (11,9 odstotka oz. 14,0 odstotka), osamljenost, izguba svojca
(5,8 odstotka oz. 4,7 odstotka), ljubezenski konflikti (3,6 odstotka oz. 3,0
odstotka) itd.
Na drugi strani lestvice domnevnih motivov pa se po pogostosti pojav-
ljajo ekonomske, gmotne težave, kar potrjuje že ničkolikokrat dokazano dej-
stvo, da je ta motiv, še posebno, če nastopa izolirano, prešibak povod za
smrt.
Način samomora
Iz tabele devetletnega povprečja (1978-1986) je za Gorenjsko in RS ter
tako za moške kot za ženske razviden prevladujoč samomorilni način -
obešanje. S 56,4 oz. 61,8 odstotka za RS je daleč pred drugimi. Sledijo uto-
pitve (13,1 oz. 9,2 odstotka), zastrupitve s plinom (7,4 oz. 4,1 odstotka),
skok z višine (6,5 oz. 5,1 odstotka), ustrelitev (5,5 oz. 6,7 odstotka),
povoženje (4,3 oz. 4,0 odstotka) itd. Nenavadno okrutni samomorihii načini
- vbodi v telo, zarez s krožno žago v vitabie dele telesa itd., pa kažejo na psi-
hopatološko motivacijo.
Eden od povsem neraziskanih in v obdobju naraščanja motorizacije ver-
jetno čedalje pogostejši način samomora je trk z avtomobilom v zid,
mostovno konstrukcijo, nasproti vozeče vozilo in podobno. Tak način člove-
kovega pobega v snut prikrije primarno suicidalno motivacijo in mu post-
humno zagotovi socialno sprejemljivejše klasificiranje in vrednotenje smrti,
svojce pa reši mučne in temne sence, ki jo zapusti samomorilčevo dejanje.
Prejšnji samomorilni poskus
Med vsemi kategorijami prebivalstva so samomorihio zelo ogroženi tudi
tisti, ki so samomor že poskušali storiti. Da je res tako, pričajo tudi empi-
rični podatki devetletnega povprečja za Gorenjsko in RS. Na Gorenjskem je
bilo v opazovanem obdobju med moškimi samomorilci 21,0 odstotka tak-
šnih, ki so porej že poskusi samomor, žensk pa 21,9 odstotka. V Sloveniji
je pri obeh spolih teh nekoliko več - med moškimi 23,1 odstotka, pri
ženskah pa 28,1 odstotka.
Torej se nekako četrtina samomorilcev rekrutira iz vrst t.i. recidivistov,
kar je dovolj prepričljiv razlog, da gre parasuicidanta vzeti nadvse resno in z
njim predvsem vzpostaviti govorno povezavo, se iskreno pogovoriti, poslu-
šati ter imeti veliko potrpljenja, in kot pravi Milčinski, zadeti pravi ton:
"Sočustvovanje s človekom v krizi naj ne bo naivno tolaženje, marveč
iskrena pripravljenost skupaj z njim trezno presoditi težo položaja in poiskati
izhod."
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Samomorilnost na Gorenjskem	51
Zaključek
Slovenski empirični podatki kažejo, da posamezniki ne prestopijo ločnice
med življenjem in smrtjo zato, ker nimajo za kaj živeti, marveč zato, ker
nimajo od česa živeti. Tega seveda ne gre vzeti semantično dobesedno, ampak
širše, v kontekstu težkih družbenoekonomskih in socialnih razmer naše
družbe, kjer v samomorilno brezno najpogosteje omahujejo prav ljudje iz
družbene margine, kot so upokojenci, kmetje, delavci, nezaposleni itd.
Seveda nikakor ne gre vsega naprtiti hudi eksistenčni, materialni stiski
prenekaterega človeka (bilo je celo ugotovljeno, da je sama zase prešibak
povod za smrt), marveč se ta prerada brati z ¿koholom, konflikti v dnižini in
poklicu ter iz njih izvirajočimi občutji osamljenosti, odrinjenosti, osovra-
ženosti in podobno.
V ta širši socialni okvir kaže prav na kratkko vpeti še prenaglo trganje
tradicionalnih medčloveških in družbenih vezi ter odnosov, kar je imelo za
posledico nov prevladujoč vzorec žitja ljudi, katerega najpomembnejše značil-
nosti so privatizacija, individualizacija in atomizacija. Domala čez noč so
bili iztrgani iz domačega, avtohtonega okolja in pahnjeni v uniformne ter
razčlovečene urbano-industrijske cone.
A v psihosocialnem in suicidalnem smislu je podeželje utrpelo še težje
posledice. Spričo družbenega razvrednotenja kmečkega dela in življenja je
demografsko "izkrvavelo", preostanek prebivalstva paje zašel v socialno izo-
lacijo in ekonomsko vegetacijo.
K tragiki slovenskega samomora prispeva tudi družbena gluhota do tega
problema. Samomor se namreč celovito in sistematično ne spremlja in ne
proučuje. Naj mi bo na tem mestu dovoljeno citirati eno od misli prof. dr.
Leva Milčinskega, ki mi jo je namenil v pismu: "Zaenkrat je situacija
takšna, da se noben republiški organ pri nas ne čuti obvezanega, da bi spod-
bujal spremljanje in analiziranje tega pojava z eventualnimi možnimi eks-
kurzi v preventivne akcije."
Mag. Franci Leskošek, dipl. sociolog, mag. sociologije, CSD Kranj
POROKE, RAZVEZE, OTROCI - KAJ NAM POVE
STATISTIKA
MARTA VODEB-BONAČ
Povzetek
Članek podaja pregled porok in razvez v svetu in v Sloveniji
(Jugoslaviji); podatke o otrocih, rojenih zunaj zakonske zveze; podatke o
mrtvorojenih otrocih. Predstavljeni so osnovni trendi v gibanju teh pojavov.
-Ured.
Summary
The data about marriages and divorces in Slovenia, in Yugoslavia and
some other countries about children in broken families, about children, bom
out of wedlock, about deadbom children are presented. Basic trends in these
data are ascertained. - Ed.
1. Uvod
Z razvezo zakonske zveze se ukvaija veliko različnih strok (pravo, soci-
alno delo, psihologija, psihiatrija). Vsaka od njih pogosto obravnava le
enega ali nekaj segmentov iz sklopa celotne problematike. Tako so na
primer za pravnike v ospredju bolj proceduralna vprašanja, za socialne
delavce reOTganizacija družine ob razvezi, za psihologe posamezni udeleženci
v tem dramatičnem dogajanju.
Statistični opis pojava razveze zakonske zveze, podatki o otrocih, ki
živijo zunaj zakonske skupnosti in nekatere primerjave podatkov nam
omogočajo širši, splošnejši uvid v celotno problematiko. Zbrano gradivo pa
je morda lahko tudi osnova za postavljanje novih raziskovanih vprašanj oz.
domnev in za njihovo preverjanje.
V študiji predstavljamo štiri sklq)e podatkov, in sicer:
-	podatke o porok^i in razvezah po svetu in pri nas,
-	podatke o otrocih in razvezah,
-	podatke o otrocih, rojenih zunaj zakonske skupnosti,
-	podatke o mrtvorojenih otrocih.
Viri, iz katerih smo čфali podatke, se nahajajo v glavnem na Zavodu za
statistiko Republike Slovenije in so posebej navedeni ob zaključku tega
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...	53
gradiva.
Ti viri so statistična poročila in formularji, v katerih se nahajajo podatki
o rojstvih, porokah, ločitvah in smrtih za celotno populacijo Slovenije in
Jugoslavije. Tako smo bili v iskanju podatkov o razvezah in otrocih odvisni
od že obstoječe dokumentacije. Smo pa iz nje naredili nekatere povezave in
poudarke, ki bi lahko bili zanimivi in koristni ob nadaljevanju tovrstnega
raziskovanja pojavov, ki se tičejo zakonske zveze, otrok, družine in družins-
kih razmerij.
Pravzaprav je presenetljivo, da v različnih knjižnicah Ljubljane (Narodna
in univerziteüia knjižnica, knjižnica Fakultete za sociologijo, politične vede
in novinarstvo, knjižnica Višje šole za socialno delo, dokumentacija Dela)
nismo zasledili nobene podobne študije, ki bi obravnavala na primer razveze
v Sloveniji s statističnega vidika, in da je o razvezah na sploh za slovenski
prostor napisanega zelo malo. Kar paje, so v glavnem poljudno strokovni
prispevki, prevedeni iz tuje literature, v revijah Otrok in družina ter Naša
žena.
Morda se bo komu zdel ta prikaz suhoparen. Take so pač številke in naš
namen je, da govorijo same zase.
2. Poroke in razveze
V obdobju po drugi svetovni vojni opažamo v svetu in pri nas, da se
postopoma zmanjšuje število pcffok, narašča pa število razvez. V pričujočem
poglavju si bomo ogledali razlike med nekaterimi državami, gibanja teh po-
datkov v stari in novi Jugoslaviji ter razlike med občinami v Sloveniji.
Jugoslavija v primerjavi s svetom. Od leta 1949 dalje skoraj
povsod po svetu upada število porok. Izjema so nekatere bližnjevzhodne
države in ZDA, kjer so poroke v rahlem porastu. V Jugoslaviji se je število
porok v tem obdobju precej zmanjšalo. Leta 1950 je bilo sklenjenih še 11,4
porok na 1000 prebivalcev, leta 1984 pa le še 7,3. Kljub temu imamo pri
nas v primerjavi z drugimi državami sorazmerno veliko porok. Relativno več
se jih sklene v ZDA, na bližnjem vzhodu in v državah Vzhodne Evrope (glej
sliko 1).
Obratno kot poroke se gibljejo razveze. V praktično vseh državah
opažamo v povojnem obdobju njihovo skokovito naraščanje. Jugoslavija je
izjema. Leta 1950 je bilo razvezanih 1,1 zakona na 1000 prebivalcev, leta
1984 pa le še 0,9. Še presenetljivejše pa je dejstvo, da ima le malo držav
relativno manj razvez kot Jugoslavija. To so Italija, Portugalska in Grčija,
mnogo držav pa ima nekajkrat višjo stopnjo razvez, npr. vzhodnoevropske
države, sevemoevropske države in ZDA. V ZDA je bilo leta 1984 kar 4,9
razvez na 1000 prebivalcev.
54	M. Vodeb-Bonač	Soc Delo 30, 1991, 1-2
Slika 1: Sklenjene in razvezane zakonske zveze po svetu in pá nas
Gibanja v Jugoslaviji in Sloveniji. Število porok v predvojni
Jugoslaviji je bilo sorazmerno visoko do svetovne gospodarske krize. Takrat
opažamo precejšen upad. Skoraj podvojijo se poroke v letih takoj po drugi
svetovni vojni in nato polagoma upadajo do števila 6,8 na 1000 prebivalcev
v letu 1988 (glej sliko 2).
V Sloveniji je število porok po drugi svetovni vojni sorazmerno skoraj
ves čas nekoliko manjše od jugoslovanskega. V zadnjih letih je ta razlika še
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
55
Slika 2: Sklenjene zakonske zveze v Jugoslaviji na 1000 prebivalcev
poudarjena, saj imamo leta 1988 le še 4,7 porok na 1000 prebivalcev (glej
sliko 3).
Število razvez v Jugoslaviji se je po rahlem skoku ob koncu prve
svetovne vojne znižalo in ustalilo okoli številke 0,4 na 1000 prebivalcev.
Po drugi svetovni vojni opažamo spet precejšen skok razvez, nato pa od leta
1950 upadanje (glej sliko 4).
V Sloveniji je bilo do leta 1965 relativno manj razvez kot v Jugoslaviji.
Kasneje je število razvez naraslo (glej sliko 5) in je v zadnjih 25 letih
56
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
nekoliko višje kot v Jugoslaviji. V zadnjem času pa spet opažamo
zmanjševanje števila razvez - izenačuje se s podatki za Jugoslavijo. V letu
1988 je bilo 1,1 razvez na 1000 prebivalcev.
Razveze po občinah v Sloveniji. V pogostosti razvez glede na
število sklenjenih zakonov opažamo v Sloveniji tudi razlike med regijami.
Okolja z največjim številom razvezanih zakonov so večja mesta (Ljubljana,
Maribor, Celje, Kranj), stara delavska središča (Jesenice, Trbovlje) in
Primorska. Slike 6, 7 in 8 kažejo porazdeljenost pogostosti razvez po
občinah.
Slika 3: Sklenjene zakonske zveze v Sloveniji na 1000 prebivalcev
Soc Delo 30, 1991, 1-2 
Poroke, razveze, otroci...
57
3. Otroci ob razvezi
Razveza zakonske zveze je bolj boleča in zapletena, če so v razhajanje
staršev vključeni tudi otroci. Žal ugotavljamo, da se v Sloveniji razveže zelo
velik delež zakonskih parov, ko že imajo otroke. Tako v Jugoslaviji kot tudi
v večini drugih držav je ta delež manjši.
V tem poglavju prikazujemo podatke o številu otrok pri razvezah in o
tem, komu od staršev so bili ob razvezi dodeljeni.
Slika 4: Razvezane zakonske zveze v Jugoslaviji na 1000 prebivalcev
Razveze zakonov z otroki. Popis prebivalstva leta 1981 v
Sloveniji je pokazal, da je približno 25 % vseh zakonov brez otrok, 75 % pa
58
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
z otroki (glej sliko 9). Podatki o razvezah v Sloveniji v obdobju 1982-1987
pa kažejo, da se razveže približno 29 % zakonov brez otrok, 44 % zakonov z
enim otrokom, 24 % zakonov z dvema in 3 % zakonov s tremi ali več otroki
(glej sliko 10). V Sloveniji se torej kar v 71 % razveže zakonski par z
otroki.
Zanimivo je, da se v Jugoslaviji zakoni z otroki ločujejo redkeje. Takih
je bilo leta 1979 53 %, leta 1987 pa 59 % med vsemi ločenimi zakoni (glej
sliko 11). Tudi v skoraj vseh drugih državah se razveže relativno manj takih
zakonov, ki imajo otroke, kot velja za Slovenijo (glej sliko 12; oznake za
države: EG = Egipt, BE = Belgija, DE = Zvezna republika Nemčija, CA =
Kanada, US = Združene države Amerike, IT = Italija in GB = Velika
Britanija).
Slika 5: Razvezane zakonske zveze v Sloveniji na 1000 prebivalcev
Dodelitev otrok. Podatki o dodelitvi otrok ob razvezi kažejo, da je v
Sloveniji večina otrok dodeljena materi. V 89 % ločitev leta 1987 so na
primer otroke dodelili materam v 7 % očetom, v 3 % pa materam in očetom
Soc Delo 30, 1991, 1-2 
Poroke, razveze, otroci...
59
(glej sliko 13). V Jugoslaviji so ta razmeф drugačna, saj očetom dodelijo
več kot dvakrat toliko otrok kot pri nas. Leta 1987 so dodelili materam 79
%, očetom 16 %, materam in očetom pa 4 % otrok (glej sliko 14).
4. Otroci, rojeni v zakonu in zunaj zakona
V tem poglavju prikazujemo podatke o otrocih, rojenih zunaj zakonske
zveze. Skupna značilnost otrok v tej skupini je torej samo rojstvo zunaj
zakonske zveze. Sicer pa so med njimi lahko velike razlike. Živijo lahko
npr. v neformalnih družinskih skupnostih, v enoroditeljskih družinah, v
rejništvu, kot posvojenci ipd. Statistični podatki nam povedo:
-	da se v Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami, rodi zunaj zakonske
zveze veliko otrok;
-	da so to največkrat jH^rorojenci;
-	da se otroci zunaj ¿akonske skupnosti pogosteje rodijo materam z nižjo
izobrazbo;
-	da večina očetov v Sloveniji prizna očetovstvo za otroka, rojenega
zunaj zakonske zveze.
Slika 6: Razvezane zakonske zveze na 1000 sklenjenih zakonskih
zvez po občinah v Sloveniji leta 1962
60
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
Število otrok, rojenih zunaj zakonske zveze. V Sloveniji imamo
mnogo večji delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze kot v drugih
jugoslovanskih republikah (glej sliko 15). Med 10(X) živorojenimi otroki v
letu 1988 je bilo 226 otrok rojenih zunaj zakonske zveze. To pomeni, da je
bil v Sloveniji rojen zunaj zakonske zveze skoraj vsak četrti otrok. To
število je trikrat večje kot znaša povprečje za vse ostale republike.
Podatki za obdobje 1978-1988 kažejo, da seje število otrok v Sloveniji,
rojenih zunaj zakonske zveze, strmo povzpelo, v ostalih republikah pa to
naraščanje ni tako izrazito (glej sliko 16).
Primerjava s podatki za druge države (podatki so zbrani za leto 1982)
kaže, da se Jugoslavija uvršča glede števila otrok, rojenih zunaj zakonske
zveze na 1000 rojenih otrok, pod svetovno povprečje, Slovenija pa nad njega
(glej sliko 17). nekatere države imajo zelo majhno število otrok, rojenih
zunaj zakonske zveze (npr. Japonska (JP) le 9, Grčija (GR) pa 15 otrok na
1000 rojstev). Države, ki imajo približno enako število kot Jugoslavija
(YU)-84, so npr. Švica (CH)-55, Nizozemska (NL)-59, Češkoslovaška (CS)-
62, Madžarska (HU)-77, Zvezna republika Nemčija (DE)-85. Slovenijo pa
Slika 7: Razvezane zakonske zveze na 1000 sklenjenih zakonskih
zvez po občinah v Sloveniji leta 1972
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
61
Slika 8: Razvezane zakonske zveze na 1000 sklenjenih zakonskih
zvez po občinah v Sloveniji leta 1982
Slika 9: Razmeije med zakonskimi zvezami brez otrok in z
otroki
ob popisu prebivalstva v Sloveniji leta 1981
62
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
lahko po številu rojstev zunaj zakona (151 v letu 1982) uvrstimo med
naslednje države: Avstralijo (AU)-137, Francijo (FR)-142, Anglijo (GB)-
144. So pa tudi države, kjer je število otrok, rojenih zunaj zakonske zveze,
še mnogo višje: v ZDA (US) 194, Avstriji (AT) 216, (bivši) Nemški
demokratični republiki (DD) 293, na Švedskem (SE) 420, Jamajki (JA) 834.
Slika 10: Razmerje med zakonskimi zvezami ob razvezi
glede na število otrdc - v Sloveniji
Prvorojenci, rojeni zunaj zakonske zveze. Kot zanimivost si
oglejmo pogostost rojstva zunaj zakonske zveze glede na vrstni red rojstva.
Leta 1988 se je v Sloveniji rodilo na 1000 otrok 226 otrok zunaj zakonske
zveze. Če pogledamo samo prvorojence, vidimo, da se je v tem letu na 1000
prvorojencev kar 329 otrdc rodilo zunaj zakonske zveze (glej sliko 18). Med
prvorojenci se torej skoraj vsak tretji otrok rodi zunaj zakonske zveze,
nasprotno pa se med drugorojenci le vsak osmi. Enako velja za tretjerojenega
otroka, za vsakega naslednjega po zaporedju pa je spet verjetneje, da se bo
rodil zunaj zakonske zveze.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
63
Slika 11: Razmerje med zakonskimi zvezami ob razvezi
glede na število otrok leta 1987 - v Jugoslaviji
Izobrazba matere in rojstvo otroka zunaj zakonske zveze.
Razmerje med številom otrok, rojenih v zakonski zvezi in zunaj nje, je
odvisno tudi od izobrazbe matere. Med otroki, rojenimi materam brez
izobrazbe, je bilo leta 1983 kar 43 % rojenih zunaj zakonske zveze (glej
sliko 19). Ta odstotek se manjša z višanjem stopnje izobrazbe matere. Tako
je bilo med otroki, rojenimi materam z višjo ali visoko izobrazbo, le še 10
% rojenih zunaj zakonske zveze.
Priznanje očetovstva. V Jugoslaviji so glede priznanja očetovstva
velike razlike (glej sliko 20). V Sloveniji je leta 1988 kar 84,1 % očetov
otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, priznalo očetovstvo. V nasprotju s tem
je v Bosni in Hercegovini priznalo očetovstvo le 6 % očetov. Sorazmerno
visok delež priznanj očetovstva lahko ugotovimo tudi na Kosovu (64,3 %).
V vseh republikah se zadnja leta ta odstotek povečuje. Izjemi sta le
Makedonija in ožja Srbija. V slednji je v obdobju 1978-1988 priznanje
očetovstva padlo s 40,7 % na 29,9 %.
64
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
Slika 12: Odstotek zakonskih zvez z otroki med razvezanimi
zakonskimi zvezami v letu 1978
5. Mrtvorojeni in umrli otroci.
V tem poglavju prikazujemo podatke o mrtvorojenih in umrlih otrocih
glede na zakonski stan staršev. Podatki za Slovenijo, Jugoslavijo in tudi za
druge države kažejo, da je tako umrljivost fetusa, kot tudi umrljivost
dojenčkov večja, če je otrok rojen zunaj zakonske zveze.
Mrtvorojeni otroci. Statistika opredeljuje mrtvorojenega otroka kot
otroka, ki se rodi brez znakov življenja po nosečnosti, ki je daljša od 28
tednov. Leta 1987 imamo v Jugoslaviji 68 % večjo umrljivost fetusa med
otroki, rojenimi zunaj zakonske zveze, kot med otroki, rojenimi v zakonski
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
65
Slika 13: Dodelitev otrok ob razvezi zakonske zveze leta 1987 - v Sloveniji
Slika 14: Dodelitev otrok ob razvezi zakonske zveze leta 1987
- v Jugoslaviji
66
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
Slika 15: Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze na 1000 rojenih otrok
v letu 1988, po reiHiblikah v Jugoslaviji
zvezi (glej sliko 21). V Sloveniji imanio manjšo umrljivost fetusa, ravno
tako pa velja, da je odvisna od zakonskega stanu staršev.
Tudi za večino drugih držav velja, da se mrtvorojeni otroci pogosteje
rojevajo zunaj zakonske zveze. Opazimo lahko tudi zanimivo povezavo, da je
v državah, ki imajo majhno število otrok, rojenih zunaj zakonske zveze,
velika razlika med umrljivostjo fetusa med zunajzakonskimi in zakonskimi
otroki (glej sliko 22). Na Japonskem, na primer, kjer se rodi zunaj zakonske
zveze le 9 otrok na 10(X), je smrtnost fetusa za zunajzakonske otroke 6,6 krat
večja kot za zakonske. Prav tako velja obratno. Na Danskem, kjer je število
zunajzakonskih rojstev zelo veliko (383 na 1000 rojenih otrok), ni razlike v
umrljivosti fetusa glede na zakonski stan staršev.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
67
Slika 16: Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze na 100 rojenih otrok
v obdobju 1978-1988 v Sloveniji in Jugoslaviji
Umrli dojenčki. Statistika opredeljuje kot umrlega dojenčka otroka,
ki se rodi živ in umre v prvem letu starosti. Podatki za Slovenijo v obdobju
1982-1988 kažejo, da je pri nas smrtnost dojenčkov iz leta v leto manjša.
Opazimo pa lahko v povprečju nekoliko večjo smrtnost med tistimi
dojenčki, ki so rojeni izven ¿akonske zveze (glej sliko 23).
68
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
6. Zaključek
V študiji smo predstavili pregled nekaterih aktualnih podatkov iz
demografske statistike, ki zajema področje družine (poroke, razveze, otroci).
V zaključku povzemamo nekaj najzanimivejših ugotovitev iz posameznih
poglavij.
Drugo poglavje obravnava por(áce in razveze v svetu in pri nas. Videli
smo lahko, da v Sloveniji v povojnem obdobju hitro upada število porok,
kar je značilno tudi za vtóino razvitega sveta. Značilno za Slovenijo pa je še
to, da smo po številu sklenjenih zakonskih zvez na 1000 prebivalcev skoraj
zadnji v Evropi.
Slika 17: Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze na 1(X)0 rojenih otrok
v letu 1982
Število razvez v Sloveniji narašča, vendar počasneje kot v večini drugih
držav. Tako imamo na 1000 prebivalcev dva do trikrat manj razvez od
povp-ečja v ostali Evrc^i. Pri razvezah je zanimivo še to, da njihovo število
v Jugoslaviji v povojnem obdobju celo rahlo upada.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
69
Slika 18: Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze na 1000 rojenih otrok
glede na vrstni red rojstva v Sloveniji v letu 1988
V tretjem poglavju predstavljamo podatke o otrocih ob razvezah. Ugoto-
vili smo, da se v Sloveniji razvezujejo v večini zakonski pari z otroki, v Ju-
goslaviji pa pretežna polovica parov, ki se razvežejo, nima otrok. V nekate-
rih državah razvitega sveta so razveze zakoncev brez otrc^ še pogostejše.
Ogledali smo si tudi, komu so ob razvezi dodeljeni otroci. V Sloveniji
so otroci dodeljeni v glavnem materam, le vsak štirinajsti je dodeljen očetu.
Za Jugoslavijo velja drugače - vsak šesti otrdc je dodeljen očetu.
V četrtem poglavju govorimo o otrocih, ki so rojeni zunaj zakonske zveze.
Ta skupina otrok je zelo raznolika. Poleg otrok, ki bodo živeli samo z enim
roditeljem ali morda celo v rejništvu ali posvojitvi, so tu še otroci
70
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
izneformalno sklenjenih zakonskih zvez. Ti imajo, dokler te zveze trajajo,
enak položaj kot zakonski otroci. Zunajzakonske skupnosti pa niso nikjer
registrirane, čeprav lahko sklepamo, da so precej pogoste.
brez nepop. OŠ OŠ KV in VKV srednja visoka
Končana šola matere
Slika 19: Odstotek otrdc, rojenih zunaj zakonske zveze,
glede na izobrazbo matere v Sloveniji leta 1983
Podatki kažejo, da je v Sloveniji vsak četrti otrok rojen zunaj formalne
zakonske zveze. V drugih republikah je zunajzakonskih otrok trilcrat manj.
Tudi v veliki večini drugih drfav se zunaj zakonske zveze rojeva manj otrok
kot v Sloveniji.
Ugotovili smo še.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
71
-	da se v Sloveniji rodi zunaj zakonske zveze vsak tretji prvorojenec,
-	da matere z nižjo izobrazbo pogosteje rojevajo otroke izven zakonske
zveze,
-	in da očetje v Sloveniji večinoma jHiznajo očetovstvo za otroke, rojene
zunaj zakonske zveze. To pa ne velja za očete v drugih republikah.
V petem poglavju smo si ogledali statistične podatke za otroke, umrle v
prvem letu življenja, in za mrtvorojene otroke. Ti podatki kažejo, da sta
umrljivost fetusa kot tudi umrljivost otroka v prvem letu življenja večja, če
je otrok rojen zunaj zakonske zveze.
Slika 20: Odstotek očetov, ki priznajo očetovstvo za otroke,
rojene zunaj zakonske zveze v letu 1988
V zaključku тотато bralca opozoriti še na relativnost statistike.
- Podatki za nekatere pojave v Sloveniji zajemajo sorazmerno majhen
72
M. Vodeb-Bonač
Soc Delo 30, 1991, 1-2
vzorec, vseeno pa rezultatom lahko verjamemo, kadar se kaka značilnost v
enakem obsegu kaže iz leta v leto.
-	Za Jugoslavijo je populacijski vzorec dovolj velik, nismo pa prepri-
čani, da so v vseh okoljih podatki zbrani enako vestno.
-	Pri svetovnih podatkih pa moramo upoštevati neenotnost v samih defi-
nicijah pojavov in različnost kultur.
-	Vsi ti podatki so odvisni tudi od obstoječe zakonodaje. Ta je različna v
posameznih državah, jrav tako pa se spreminja tudi zgodovinsko.
Slika 21: Odstotek mrtvorojenih otrok glede na zakonski stan staršev
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poroke, razveze, otroci...
73
Slika 22: Število otr(^c, rojenih zunaj zakonske zveze
in umrljivost fetusa v letu 1982
Smrtnost	Smrtnost dojen-
dojenčkov, rojenih	čkov, rojenih zunaj
Leto_v zakonski zvezi	zakonske zveze
1982	12,1	24,8
1983	13,0	18,3
1984	14,2	12,5
1985	12,5	15,1
1986	11,1	15,3
1987	11,5	9,9
198	8_9Л_12,8
Slika 23: Smrtnost dojenčkov glede na zakonski stan staršev
74	M. Vodeb-Bonač	Soc Delo 30, 1991, 1-2
7. Viri in literatura
Demografska statistika 1978, Savezni zavod za statistiku, Beograd 1980
Demografska statistika 1987, Savezni zavod za statistiku, Beograd 1989
Demografska statistika 1988, Savezni zavod za statistiku, Beograd 1990
Naravno gibanje prebivalstva SR Slovenije 1982, Rezultati raziskovanj št.
409, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1987
Naravno gibanje prebivalstva SR Slovenije 1983-87, Rezultati raziskovanj
št. 501 in 502, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1990
Popis prebivalstva v Sloveniji 1981, Zavod SR Slovenije za statistiko
Demografie Yearbook 1982, United Nations, New York 1984
Demografie Yearbook 1986, United Nations, New York 1988
Nelka Vertot et al.. Narodno gibanje prebivalstva SR Slovenije 1982,
Rezultati raziskovanj št. 409, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljub-
ljana 1987
Nelka Vertot, Število razvez zak(Hiskih zvez v Jugoslaviji v povojnem ob-
dobju, Prikazi in študije, 5-6, letnik XXX, Zavod SR Slovenije za statis-
tiko, Ljubljana 1986
M. Mladenovič, Razvod b^aka. Rad, 1974
Vojislav Bakič, Porodično pravo, Savremena administracija, 1979
Marta Vodeb-Bonač, socialna delavka. Svetovalni center za otroke, mladost-
nike in starše. Gotska 8, Ljubljana
SVETOVALNO IN PSIHOTERAPEVTSKO
DELO Z ALKOHOLIKOVO ŽENO MED
PRIPRAVO ZA ZDRAVLJENJE
METODA MIKULJAN
Povzetek
Problematiziranje in aktualiziranje svetovalnega in psihoterapevtskega
dela z ženami alkoholikov še vedno javno ni zaželeno. Tudi med "štirimi ste-
nami" je le-to možno večkrat le v "rokavicah", pa še to velikokrat ni us-
pešno. Mnogokrat je skoraj nedojemljivo in nesprejemljivo za ženo alkoho-
lika, da mora samokritično pogledati vase in sprejeti spoznanje, da se morata
spremeniti oba z možem alkoholikom, kajti le tedaj je mogoče doseči odprte
in pristne odnose. Zato se morata tudi v zdravljenje vključiti oba. Cilj zdrav-
ljenja je namreč prestrukturiranje družinskega življenja. Namen svetovalnega
in psihoter^vtskega dela z ženami alkoholikov je približati jim ta spoznan-
ja tako, da jih tudi same notranje sprejmejo na osnovi lastnega spoznavanja
in ugotavljanja (kar paje lahko težko in dolgotrajno delo). - Avt.
Summary
It is ever still undesirable publicly to pose problems or actualize the
counseling and psychotherapeutical work with wives of alcoholics. Even
"between four walls" it is often only possible to handle these matters "with
gloves on" and even so, many times there is no real result. It is often nearly
inconceivable and unacceptable to the wife of an alcoholic that she should be
looking into her own soul with self-criticism and that she should accept the
understanding that both she and her husband-alcoholic must undergo change,
because only than it is possible to reach an open and genuine relationship.
For this reason both should be included in the treatment of akoholism, as
the goal of such treatment is restructuring of the family life.The purpose of
counseling and psychotherapeutical work with wives of alcdiolics is to bring
these findings near in such a way, that the wives of alcoholics accept them
inside on the basis of their own recognition and establishment (which might
be a difficult and lengthy task). - Auth.
1. Uvod
Pomemben faktor pri nastanku, razvoju, zdravljenju.in preprečevanju
alkoholizma je tudi okolje oz. v ožjem smislu žena (kot "nosilka treh ste-
brov v hiši", vsaj v našem, še precej tradicionalno mislečem okolju). Zaradi
navedenega je nujno potrebno svetovalno in psihoterapevtsko delo z alkoho-
76	M. Mikuljan	Soc Delo 30, 1991, 1-2
likovo ženo, saj se "na Slovenskem manj kot dva odstotka alkoholikov
odloči za pravo zdravljenje" (Rugelj, 1985, str. 225), kar pri "30 odstotkih
odraslih moških - alkoholikih v našem narodu" (Rugelj, 1985, str. 225) ni
zanemarljivo, temveč že kar ogrožujoče dejstvo.
Glede na že znana dejstva razvoja in značilnosti alkoholizma (ne le
postopno maličenje in propad alkoholika, temveč tudi žene in posebno še
otrok, pri katerih paje le-to največkrat združeno z doživljanjem strahu, nego-
tovosti in trpljenja) vse samoumevno postavlja vprašanje, zakaj žene ne
ukrepajo bolj dosledno in učinkovito ter se ne potrudijo dovolj za rešitev
družine ali vsaj otrok. Navedeno vprašanje pa implicitno pogojuje pojavljan-
je številnih podvprašanj, npr. kakšen je potemtakem odnos teh žena do
družine, do zakonca, do otrok in konec koncev do samih sebe. So vzrok temu
le nevednost, neosveščenost ali nepripravljenost potruditi se in kaj ukreniti,
ali pa je vzrok kaj drugega?
V našem družbenem prostoru so le maloštevilni strokovnjaki temeljito
raziskali in proučili omenjeno tematiko ter pri tem upoštevali do sedaj znana
nekatera svetovna in domača znanstvena spoznanja s področja medčloveških
in partnerskih odnosov. Zelo kompleksno je omenjeno področje obdelano v
knjigi J. Ruglja, Zmagovita pot (1985).
2. Metodologija, načini in rezultati ugotavljanja
ravnanja žena alkoholikov
Najzanimivejša spoznanja drugih strokovnjakov o ravnanju žena alkoho-
likov so:
1.	Whalenova je opisala osebnostne značilnosti žena alkoholikov v ZDA,
ki so iskale pomoč, nič pa niso same ukrenile, z naslednjo tipologijo:
-	žena mučenica: mazohistka, "ki v želji, da bi bila videti nesrečna";
takšna žena si zaradi podzavestne potrebe po samokaznovanju že izbere moža,
ki ji bo napravil življenje nesrečno;
-	žena kontrolor: ukazuje, nadzoruje in išče moža, ki mu bo lahko ukazo-
vala; takšna superiorna žena se poroči z inferiornim moškim zato, da lahko
zadosti podzavestni potrebi po dominaciji nad drugim človekom;
-	žena mati: omahljivka, ki neprestano omahuje med ljubeznijo in od-
klanjanjem; takšna ženska se poroči z moškim, ki je izrazit slabič;
-	žena sadistka: najde svojo izpohiitev v kaznovanju moža; takšna žena si
poišče moža zato, da lahko zadovoljuje svojo podzavestno potrebo po
sadizmu.
Ženske si torej poiščejo čisto določene moške zato, da bi zadostile
določenim (podzavestnim, patološkim) potrebam.
2.	Berne je opisal različne "igre", ki nadomeščajo globoke in pristne od-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Svetovalno in psihoterapevtsko delo	77
nose med ljudmi. Poučna je igra "alkoholik", ki ima 5 vlog:
-	glavni junak je "alkoholik";
-	"rešitelj" je zdravnik ali socialni delavec, terapevt;
-	"neumnež" (naivnež) je običajno alkoholikova mati ali prijatelj, ki daje
alkcáioliku kredit;
-	"zveza" je pomembna vloga, igra jo natakar, ki daje alkoholiku pijačo
tudi na up;
-	"žena" igra celo 3 vloge: "neumnico" ponoči, ker ga slači, mu da
večerjo..., "preganjalko" zjutraj, ker moža zmerja zaradi njegovega vedenja,
"rešiteljico" čez dan, ker ga prosi, naj se poboljša.
3.	Brajša je s svojo inte¿ralno odnosno teorijo nazorno razodel, da okoli-
ca (žena, delovna organizacija, krajevna skupnost, družba, država...) potrebuje
alkoholika, zato ga upœablja, bedi nad njim in ga ohranja. Poudarja, da žena
z določenimi osebnostnimi značilnostmi toliko časa išče alkoholika, da ga
dobi, potem ga "obdeluje" in na ta način zadovoljuje svoje podzavestne
potrebe fx) trpljenju, samokaznovanju, sadizmu... Žene močno potrebujejo
alkoholike, zato se razmeroma malo alki^oličnih zakonov razdre.
4.	Rugelj je na osnovi lastnih raziskav razdelil žene alkoholikov (o nji-
hovih osebnostnih značilnostih) v 2 skupini:
-	"uspešne" žene: svoje može so privedle na zdravljenje in se skupaj z
njimi vključile in ostale v programu.
-	"neuspešne" žene: skupaj z možmi so se vključile v program zdravljenja
ter se v njem zadržale povprečno 7 mesecev.
Temeljne osebnostne značilnosti:
-	"neuspešne" žene:
-	pogosto jokajo, jadikujejo in se pritožujejo nad svojo "usodo" pri
starših, prijateljicah, sosodah,
-	prosijo za pomoč socialno službo, moževo delovno organizacijo idr.,
-	moža ponovno prosijo, naj {H^eneha s pijančevanjem, nikoli pa ener-
gično ne zahtevajo, naj se gre zdravit,
-	občasno ali redno se pomiijajo s pomirili, alkoholom in obiskovan-
jem psihiatrov, psihologov, socialnih delavcev, duhovnikov,
-	možu neprestano grozijo z razvezo, grožnje pa ne uresničijo;
-	"uspešne" žene so zrcalna podoba "neuspešnih"; le redko stokajo, se ne
pritožujejo, temveč prenašajo svojo bolečino, berejo članke o alkoholizmu in
si natančno zapomnijo, kako so bili vsi pogovori z možem in njegove
obljube, da bo abstiniral, brez uspeha. Te žene, ki molče tфijo, na določeni
točki stopnjevane stiske spoznajo, da tako ne morejo in nočejo več živeti,
zato ustrezno ukrepajo z ultimatom: zdravljenje ali razveza.
Poudarja se bistvo: žena ima ob možu alkoholiku tako pestro življenje,
da ji v primeru, če mož ostane (predolgo) trezen, postane tako enolično, da ga
78	M. Mikuljan	Soc Delo 30,1991,1-2
z različnimi zavestnimi ali podzavestnimi manipulacijami peha v pi-
jančevanje in si tako znova popestri življenje. Niso pa vse žene alkoholikov
enake; razvrstijo se lahko v razpredelnico: na enem koncu so redke žene, ki
niso pripravljene niti dneva živeti z alkoholikom, nasprotna skrajnost pa je
razmeroma veliko že povsem zlomljenih in tudi življenja naveličanih žena.
Med obema dcrajnostima je razvrščena velika večina tistih žena alkdiolikov,
ki je imela to "srečo", da je našla svojo izpolnitev v neki obliki nadkrilje-
vanja moža alkoholika. Silno redke si premislijo in ustrezno ukrepajo.
Pomemben vidik oz. kazalec je tudi spolnost, saj se "neuspešne" žene ne
znajo "prazniti" v spolnosti, temveč v pritoževanju in prepirih, in so
"nagnjene k maščevanju".
3. Razprava o svetovalnem in psihoterapevtskem delu z
obravnavanimi ženami alkoholikov v delovni organizaciji
Predstavitev problematike
Delovna organizacija bi morala biti poleg oz. takoj za družinskim oko-
ljem najpomembnejše središče, kjer bi bilo možno najučinkoviteje vplivati
na zmanjšanje pojava alkoholizma (pravočasno odkrivanje, učinkovito
preprečevanje, zdravljenje). Vendar je do sedaj analogno samoupravljanju
potekalo samozapravljanje pravkar navedenih možnosti. Zato je bilo le nekaj
pobud za obravnavanje alkoholizma delavca podanih neposredno od nadre-
jenih, žene alkoholikov pa so tudi samoiniciativno iskale pomoč v socialni
službi. Navedena ugotovitev pa niti kvantitativno niti kvalitativno ne od-
stq)a od ugotovljenega stanja v Stoveniji.
Vzrok za iskanje pomoči teh žena je stiska, namen (zavesten ali podza-
vesten) pa, da se stiska zmanjša ali odpravi oz. da se problem (njihov mož)
nekako uredi (brez védenja oz. zavedanja o potrebi po lastnem popolnem an-
gažiranju).
Prikaz posebnih primerov
Primer št. 1: Starejša delavka (z interno kvalifikacijo) je imela probleme
zaradi moževega alkoholizma. Pri nas seje oglasila izključno zaradi napotila
nadrejene delavke, da bi z našo pomočjo lahko rešila svoj problem. Rešitev
tega problema je videla (in ga dosledno zagovarjala) izključno v dodelitvi
sobe, kamor bi se lahko zatekala v obdobjih moževe agresivnosti. Po njenem
prepričanju zdravljenje ne bi prišlo v poštev, ker mož ne bi privolil (in ver-
jetno tudi zaradi bojazni, "kaj bodo rekli ljudje"), razveza zakona pa tudi ne
(zaradi hiše, v katero je "vložila svoje življenje" in je nikakor nameravala
prepustiti možu ali komu drugemu). Delavka je delovala vzvišeno, poudar-
jeno dostojanstveno, odločno, bila je zelo urejena, prizadeta pa le ob omen-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Svetovalno in psihoterapevtsko delo	79
janju moževega alkoholizma oz. posledic le-tega. O svojem problemu ni rada
govorila (še pri nas le zato, da bi ji pomagali pri dodelitvi sobe - ki je zaredi
pereče stanovanjske problematike delovne organizacije ni dobila).
Primer št. 2: Mlada delavka, lepo, mimo in nežno bitje (s končano os-
novno šolo), sicer poročena in mati dveh otrok (eden je bil še dojenček), se je
samoiniciativno oglasila zaradi stiske ob moževem alkoholizmu. Z družino
je stanovala pri materi, in to precej daleč od naše delovne organizacije. Mož
ni bil zaposlen (zaredi posledic alkoholizma je izgubljal zaposlitve, pa tudi
pretirano navdušen ni bil nad njimi). Problem je videla v agresivnosti moža
do vseh članov družine in v ekonomskih razmerah. Z materjo je (verjetno
bolj intuitivno kot razumsko) prišla do ugotovitve oz. rešitve problema: od-
selitev od moža (prodaja hiše, preselitev v drug kraj), razveza zakona. Vendar
tega ni realizirala. Zakaj ne? Morda zaradi neizkušenosti, mladosti, strahu
pred moževo agresivnostjo, podpore okolice možu in verjetno tudi zaradi
drugih, podzavestnih dejavnikov, ki so jo "priklenili" na družino in "moža".
Pripomnim naj, da se je delavka medtem zaradi nevzdržnih razmer odločila, da
se odseli od moža. S težavo in z našo intenzivno pomočjo je dobila sobo,
kamor se je preselila z otrokoma in materjo. Odločila se je, da bo vložila
predlog za razvezo zakona in ureditev premoženjskih zadev.
Primer št. 3: Pri nas je bil zaposlen delavec (mlajši človek s kvalifika-
cijo), žena (s kvalifikacijo) pa v dnigi delovni wganizaciji v kraju. Z dvema
predšolskima otrokoma sta stanovala v nedograjeni lastni hiši. Na njun
dmžinski problem, ne na alkoholizem, oz. nanj le mimogrede, nas je opozo-
ril možev nadrejeni. Žena je z vidno pripravljenostjo za sodelovanje sprejela
vabilo na razgovor. Individualni pogovori z vs^cim posamezno niso iz-
kristalizirali stanja (drug drugega sta obtoževala, očitala alkoholizem...),
skupni razgovor pa je bil skorajda katastrofalen. Sledila je razveza zakona,
vendar problem ni bil rešen v celoti. Nihče od njiju se ni hotel odseliti in
drugemu "prepustiti" hiše (objektivne možnosti so obstajale), in moževa
agresivnost se je nadaljevala (čeprav so živeli v ločenih prostorih, vendar v
isti hiši in v bližini moževe matere). Žena je bila zelo odločna, samozavestna
(v medsebojnih prerekanjih tudi borbena). Mož je po mnenju nadrejenih
zadovoljivo opravljal svoje delo. Pripomnim naj, da se je mož v tem času
izselil iz njune hiše v podnajemniško sobo, žena pa je pustila zaposlitev in
preživlja otroke z moževo alimentacijo.
Primer št. 4: Mlajši delavec (z osnovno šolo) je zaradi posledic alkoho-
lizma že motil delovni proces. Žena, zaposlena v dnigi delovni organizaciji v
kraju (kot pol - ali kvalificirana delavka), je bila popohioma nezainteresirana
za zdravljenje njegovega alkoholizma. Umaknila se je v pasivnost, ki naj je
ne bi nihče motil. Šele disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja
možu je ženo "premaknil", da je jokala in stokala ter prosila za ponovno za-
80	M. Mikuljan	Soc Delo 30, 1991, 1-2
poslitev moža (do česar je ni pripravilo niti njegovo ravnanje pod vplivom
alkohola, npr. da je zaklenil v stanovanje oba predšolska otroka in odšel ali
da je skoraj zažgal stanovanje z otrokoma v njem, ker "je drugače lepo ravnal
z njima"). Disciplinski ukrep je prisilil tudi moža, da se je "dokončno"
odloČil za zdravljenje (pred tem se je namreč odločal nekaj mesecev,
"pomagala" pa mu je tudi čakalna doba za bolnišnico Vojnik). Zdravljenja ni
končal, vendar je z raznimi manipulacijami poskušal ponovno dobiti z^sli-
tev pri nas. Tudi prejšnja zdravljenja so bila neuspešna.
Primer št. 5: Delavka (nekvalificirana) je živela z dvema šoloobveznima
otrokoma in možem alkoholikom (nekvalificiran, brez zaposlitve, poseduje
nekaj zemlje) v sosednji republiki. Zaradi intervencije sodelavk smo ji po-
magali pridobiti sobo, kamor se je preselila z otrokoma, da se je umaknila
pred agresivnostjo moža. Od moža se ni razvezala, čeprav je ves čas trdila in
še trdi, da je vložila predlog za razvezo zakona. Mož jo pogosto obiskuje
ponoči (čeprav je v sobi le ena postelja), zaradi hrupa in nemira pa včasih in-
tervenira policija. V reševanje tega problema sta se vključila tudi patronaža
in center za socialno delo - zaenkrat neuspešno. V razgovoru je delavka
pokazala interes in pripravljenost za ustrezno literaturo, ko pa smo ji dejan-
sko ponudili knjigo, ni bila več zainteresirana zanjo. Delavka deluje ubogo,
izmučeno, sicer zna biti tudi odločna (npr. pri uveljavljanju raznih socialnih
pravic), žal pa te odločnosti ne uporabi pri razčiščevanju svojega odnosa z
možem.
Razprava in zaključki
Opisanih je le nekaj specifičnih izmed številnih raznovrstnih primerov
pojavljanja alkoholizma pri zakoncih, ki smo jih obravnavali.
Največkrat se kot ovira za konstruktivno reševanje opisanih (in ne-
pisanih) primerov eksplicitno pojavlja ekonomski interes oz. večji interes
žena za ekonomske dobrine kot pa za zdravo življenje vsaj ofrok in seveda
tudi njih. Ponovno se potrjuje skoraj množična usmerjenost žena k "imeti"
in ne k "biti" (Fromm, 1979).
Vsekakcff pa obstajajo tudi drugi vzroki za neuspešno odzivanje na alko-
holizem moža, kot so osebnostne značilnosti žene, npr. po Whalenovi
tipologiji (in po naši oceni) - pri primeru ŠL 1 žena kontrolor, primeru št. 2
žena mati, šL 4 in 5 žena mučenica. Po tipologiji dr. Ruglja pa se opisane
žene niso "povzpele" niti do "neuspešnih".
Zanimivo je še neko dejstvo - med uspešno zdravljenimi alkoholiki (v
dobi od 2 do 5 let abstinence, ki je tu edini kriterij uspešnosti) so samo tisti
naši delavci, pri katerih se med pripravo za zdravljenje nismo ukvarjali z nji-
hovimi ženami (saj sta jih k zdravljenju prisilila grozeč disciplinski ukrep ali
strahomo poslabšanje zdravja).
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Svetovalno in psihoterapevtsko delo	81
Pozornost zbuja tudi dejstvo, da večina opisanih (še več pa neopisanih)
žena odklanja kakršnokoli pomoč v obliki literature (knjige) oz. deklarativno
jo nekatere sprejmejo, dejansko pa ne. Razmisleka vreden je primer delavke
(z višjo izobrazbo), ki je a {»iori, skoraj podcenjevalno zavrnila knjigo Dolga
pot, čeprav se že dalj časa "ubada" z moževim alkoholizmom. Nekaj dni kas-
neje pa, ko sem navedeno knjigo sama pregledovala, je samoiniciativno za-
prosila zanjo (kupila je ni). Zelo pogosto je na splošno mogoče opaziti od-
por do tovrstne literature (kljub poskusu ustnega seznanjanja z njo ali brez
tega). Videti je, da nista moralno degradirana in stigmatizirana le alkoholik in
alkoholizem, temveč tudi tovrstna literatura (ne glede na visoko strokovno
vrednost in uporabnost).
Skoraj skupna značilnost (z zelo redkimi izjemami) vseh obravnavanih
žena alkoholikov je, da praviloma le od drugih (raznih strokovnih in
medicinskih služb) pričakujejo, da bodo ozdravile, twej uredile njihovega od
alkohola odvisnega moža, same pa bi zdravljenje opazovale le od strani,
nemotene v svoji pravičnosti in nedotaknjenosti. Pomembno je tudi v stroki
že znano dejstvo, da pri teh ženah v glavnem ni več ljubezni, naklonjenosti,
spoštovanja do moža, ampak močno prevladujejo čustva z nasprotnim predz-
nakom. Tudi zaradi tega je zanje tako nesprejemljiva ugotovitev, da se
morajo tudi same spremeniti in se skupaj z možem zdraviti, če želijo rešiti
družino.
Kljub številnim tovrstnim primerom ali prav zaradi tega sem prepičana o
nujni previdnosti in potrebni distanciranosti pri konkretni obravnavi. Korist-
no in potrebno je prepoznati temperament in nrav žene alkoholika, da je
možno temu prilagoditi način obravnave. Osebno se mi zdi nesprejemljiv
način vsiljevanja kakršnihkoli stališč za vsako ceno, temveč je potrebno
jasno in dosledno pojasniti možnosti ukrepanja (pozitivne in negativne) ter
poudariti, da je rešitev odvisna od njih samih (žena) in odgovornost zanjo
isključno njihova, kakor je (bila) tudi "izbira" ukrepanja ali neukrepanja.
Ključna spoznanja in ugotovitve glede ravnanja žena alkoholikov se uje-
majo že z znanstveno dognanimi ugotovitvami.
4. Zaključek
Svetovalno in psihoterapevtsko delo z ženami alkoholikov ni samo neza-
dostno (kvantitativno in kvalitativno) razvito in uveljavljeno pri ustreznih
službah, pač pa tudi otežkočeno zaradi več dejavnikov: prevladuje neznanje,
neosveščenost in nepripravljenost strokovnih delavcev in omenjenih žena (pri
teh posebno zadnje). Kljub temu pa je to delo pomembno za uspešno zdrav-
ljenje in posredno za preprečevanje alkoholizma. Ob upoštevanju že do sedaj
spoznanega bi bilo možno dosedanjo prakso v marsičem spremeniti, dopol-
niti (na obeh stranèh: v stroki in pri ženah) in jo narediti učinkovitejšo.
82	M. Mikuljan	Soc Delo 30,1991, 1-2
Literatura
Berne, E., Koju igru igraš?, Nolit, Beograd 1980
Brajša, P., Človek, spolnost, zakon. Delavska enotnost, Ljubljana 1982
Franki, E. v.. Zašto se niste ubili?. Oko tri ujutro, Zagreb 1986
Franki, E. v.. Liječnik i duša. Krščanska sadašnjost, Zagreb 1990
Fromm, E„ Biti li imati. Naprijed, Zagreb 1979
Lucas, E., I tvoja patnja smisla ima. Oko üi ujutro, Zagreb 1985
Norwood, R., Ženske, ki preveč ljubijo, Cankarjeva založba, Ljubljana 1988
Ramovš, J., Alkoholno omamljen I, Mohorjeva družba, Celje 1981
Ramovš, J., Socialni delavec in alkoholizem. Delavska enotnost, Ljubljana
1988
Rugelj, J., Dolga pot. Rdeči križ Slovenije, Ljubljana 1977
Rugelj, J., Alkoholizem in združeno delo. Univerzum, Ljubljana 1984
Rugelj, J., Zmagovita pot. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1985
Trstenjak, A., Človek samemu sebi, Mohorjeva družba, Celje 1971
Metoda Mikuljan, socialna delavka. Zdravilišče Rogaška Slatina, Zdraviliški
trg 14, 63250 Rogaška Slaüna
a
DD	_poročila
SKUPINA ZA POMOČ STAREJŠIM
V KS SAVSKO NASELJE
Ideja za nastanek krožka se je porodila iz značilnosti krajevne skupnosti z
velikim številom starejšega prebivalstva ter iz pogoste potrebe po stalni
pomoči otrok starejšim. Za kakšno pomoč gre? Otroci iz OŠ Borisa Kidriča
nosijo starejšim živila iz trgovine, kosila iz šole, knjige iz knjižnice, in jim
delajo družbo. Toda preden otroci nudijo konkretno pomoč, jih je dobro sez-
naniti s pojmom in značilnostmi starosti. Nekajletne izkušnje kažejo, da je z
nekoliko aktivnejšim delom z otroki pomoč uspešnejša - v zadovoljstvo
otrok in starostnikov. Tako so se med starostnikom ter otroki, ki so mu
nudili pomoč, razvile prave prijateljske vezi. Zato je aktivnost iz posamičnih
oblik pomoči prerasla v delo v obliki krožka, ki ima poleg konkretne
pomoči starejšim tudi preventivni pomen pri delu z mladimi. Gre za pomoč
starostnikom, ki žive v glavnem sami, brez ožjih svojcev ali sorodnikov v
neposredni bližini, za ljudi, ki še ne žele iti v dom oz. čakajo na sprejem v
domu, pa jim ta oblika pomoči, seveda poleg institucionalne, omogoči
nekoliko podaljšati življenje v domačem okolju.
Nepoklicna pomoč starejšim je oblika prostovoljnega dela pod vodstvom
strokovnega delavca. Mentorja krožka sta socialna delavka šole ter socialno-
varstvena delavka v KS.
Program dela oziroma opredelitev osnovnih smotrov in na-
log. Namen je preventivno delo z mladimi v smislu seznanjanja z značil-
nostmi starostne dobe, oblikami pomoči starejšim ter aktivnostmi starejših,
razvijanje čuta odgovornosti, primernega odnosa med mladimi in starimi ter
konkretna pomoč starejšim v KS. Oblike pomoči starejšim smo predstavili z
gosti, izvajalci skrbi za starejše (patronažna sestra, psihologinja ali socialna
delavka DU, predstavitev KS).
Kako je možno biti aktiven tudi v starosti, pa skušamo približati mladim
z gosti - starejšimi krajani, ki se bodisi poklicno bodisi ljubiteljsko ukvarja-
jo s kako zanimivo dejavnostjo (članica univerze za tretje življenjsko obdob-
je, novinarka slepa pesnica, pohodnik, čebelar, slikar, invalidi, športniki).
Druge dejavnosti:
-	Obisk v DSO Ljubljana Bežigrad.
-	Izdelava voščihiic za starejše.
-	Obiski na domovih starejših ob Novem letu, 8. marcu.
-	Izdelava daril za goste (lepljenje lesenih ploščic).
84	PoročUa	Soc Delo 30, 1991, 1-2
-	Obisk v krožku ročnih del, ki ga vodijo starejši v KS.
-	Socializacijske igre.
Z vidika metod socialnega dela pa so tu hkrati zastopane naslednje me-
tode:
-	skupinsko socialno delo (delo poteka v skupini in v njej se razvijajo
IH"ocesi skupinske dinamike);
-	skupnostno socialno delo (v to dejavnost se vključujeta tako šola kot
tudi širša družbena skupnost - KS);
-	prostovoljno socialno delo (učenci ^ostovoljci nudijo pomoč starostni-
kom na različnih področjih - prinašanje kosil, knjig, hrane iz trgovine).
Odnos med učenci, ki nudijo pomoč, in starostniki, ki to pomoč spreje-
majo, je vzajemen. Učenci želijo pomagati, starostniki pa njihovo pomoč
potrebujejo in jo tudi sprejmejo. Delo v krožku poteka po načelih
skupinskega dela oz. dela s skupino po vnaprej pripravljenem programu.
Skupina se v skladu z načeli skupinske dinamike oblikuje v več fazah, od
faze spoznavanja do faze, ko se v skupini vzpostavijo interakcijski odnosi. K
temu precej pripomorejo tudi intCTakcijske igre kot del socialnega učenja. Le-
te so usmeijene v spoznavanje samega sebe (potreb, čustev, razpoloženja,
želja). Vplivajo na osebnostno zorenje, boljšo komunikacijo s samim seboj
ter sprejemanje in dajanje odziva. Izvajajo se s pogovorom, slikanjem, pos-
nemanjem različnih vedenjskih vzorcev itd. Igre imajo poudarek na sponta-
nosti, zbujanju radovednosti, veselju ter odkrivanju novega. Vse to pa se od-
vija preko verbalne ali neverbalne komunikacije, pri kateri so vsi člani
enakopravni. Poudarjeno je zlasti sodelovanje in ne tekmovanje.
Sestava skupine. Skupino sestavlja približno 15 učencev in učenk
OŠ Borisa Kidriča iz petega in šestega razreda, ki želijo pomagati starejšim.
V skupino se vključijo s prostovoljno prijavo prostočasne aktivnosti. V
skupini je nekaj otrok, ki izhajajo iz neurejenih družin in imajo težave pri
navezovanju stikov z vrstniki.
Zgradba ure. Ura obsega pregled prisotnosti, kratek povzetek prejšnje-
ga sestanka, uvodno temo oz. predstavitev gosta (v obliki okrogle mize, ki
jo vodi nekdo od učencev), razgovor ob poročilu otrok o delu na terenu
(vsebuje predvsem osvetlitev dela učencev in diskusijo o njem, o težavah, ki
so nastopile; učenci imajo možnost izmenjati izkušnje, odpraviti dileme in
predsodke v zvezi s starostjo, si pridobiti znanje o značilnostih starosti) ter
socializacijske igre.
Trajanje. Skupina deluje celo šolsko leto, enkrat tedensko dve
pedagoški uri.
Kraj. V Družbenem domu KS Savsko naselje (aktivnost je iz šolskega
poslopja prenešena v KS, ki je odstopila prostor).
Jožica Virk Rode
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poročila	85
PROGRAM POSVETOVALNICE ZA MLADE V KRANJU
Posvetovalnica za mlade pri Centru za socialno delo Kranj je nastala kot
preventivni program na področju zakonskega in družinskega svetovanja in je
nadaljevanje dela z mladimi po šolah - programa Humanizacija odnosov med
spoloma, ki ga v Kranju izvajamo že od leta 1982. Dodatno spodbudo za
nastanek dela v posvetovalnici pa smo dobili z analizo, ki smo jo izvedli z
učenci 8. razredov OŠ in dijaki srednjih šol. Ugotovitve iz analize so nam
pokazale, da mladi kot bodoči partnerji in starši potrebujejo poglobljeno delo
ob odprtih dilemah, ki se pojavijo v obdobju mladostništva in zorenja.
Tudi v svetu so te vsebine prisome v vzgojnih programih zlasti v razvi-
tih deželah. Pri nas pa so žal te vsebine še vedno ostale prepuščene posamez-
nikom in so zelo odvisne od določenega okolja.
Posamezniku lahko ponudimo obliko in vsebino svetovanja, ne moremo
pa mu vsiliti vsebine in kakovosti zakona in družine. Zato to velja tudi za
procese svetovanja, v katerih je uspeh odvisen predvsem od osveščenosti, ki
pogojuje pripravljenost za sodelovanje in aktivno vključevanje v procese
svetovanja in izgrajevanja partnerskega odnosa. Vse to je mogoče - posebno
pri mladih, če svetovanje ni usmerjeno v dajanje nasvetov, kar pomeni, da
moramo svetovanje vedno obravnavati kot proces, ki se nenehno dopolnjuje
in razvija ter tako postaja del potrebe po nenehnem usposabljanju za boga-
tenje spoznanj o medsebojnih odnosih med spoloma, partnerstvu in star-
ševstvu.
Namen in cilj. Pomembno je, da v zgodnjem obdobju spodbudimo
potrebe po vsebinah, ki se tičejo vsakega posameznika v kasnejšem življen-
ju. Menimo, da so tako mladi ljudje bolje opremljeni za dograjevanje spoz-
nanj s tega področja in tako lažje oblikujejo nove vrednote, norme ter se
učijo novih vzorcev vedenja in vlog. To pa so spoznanja, ki smo jih dobili
tudi iz analize z mladimi po šolah. Pri delu z mladimi smo lahko spoznavali,
da družina kot pomemben socializacijski faktor pogosto odpoveduje prav v
obdobju mladostništva in zato med mladostniki in starši ni vzpostavljen tisti
odnos, ki je v tem obdobju zelo pomemben. Dosedanje izkušnje iz šol nam
tudi kažejo, da so šolski programi še vedno močno usmerjeni v izobraže-
vanje, vzgojni vidik pa ostaja neizpolnjen. In prav ta prazni prostor skušamo
delno pokrivati s tem programom in njegovimi vsebinami.
Oblika dela in vsebina. Mladi dobijo informacije o delu posveto-
valnice za mlade v osnovnih in srednjih šolah preko programa Humanizacija
odnosov med spoloma. Ob tej priložnosti dobijo tudi zloženke, ki predstav-
ljajo ponujeno vsebino. Tako lahko mladi pridejo v posvetovalnico vsake 14
dni, ko sta z njimi dva svetovalca različnih profilov. V skupini, ki šteje do
15 članov, se spoznamo, dorečemo del terapevtskega dogovora ter se pogovo-
rimo o pričakovanjih do posvetovalnice in svetovalcev. Skupina dela na
86	PoročUa	Soc Delo 30, 1991, 1-2
prvem srečanju 2 uri, sestane pa se običajno dva do trikrat. V obdobju mla-
dostništva se srečamo tudi z vprašanjem spolnosti in pripravljenosti nanjo.
Tudi pri mladih se še vedno pojavlja kot "tabu tema", zato je po zaključenem
delu v skupini možen individualen (ali v paru) pogovor z ginekologom, ki
mladim svetuje in jim predlaga tudi ustrezno zaščito pred nezaželeno
nosečnostjo.
Okvirne teme, o katerih se najbolj pogosto pogovarjamo z mladimi, so:
medsebojni odnosi med spoloma, pomen ljubezni, kaj je pomembno vedeti
pri izbiri partnerja, zrelost za partnerski odnos, mladi in spolnost, kontra-
cepcija, spolne prenosne bolezni, splav.
Povzetki in izkušnje. Po zaključnem srečanju mladi v posvetoval-
nici izpolnijo tudi kratko anketo. Ugotovitve iz te ankete za leto 1989 so
naslednje:
Posvetovalnico za mlade je v tem obdobju obiskalo 226 mladih, od tega
91,19 % deklet in 8,84 % fantov. Kljub temu, da je vsebina namenjena
obema spoloma, je žal med obiskovalci še vedno premalo fantov. Čeprav
skušamo že ves čas dati poudarek na prevzemanje odgovornosti za partner-
stvo na oba spola, se nam fantje ponavadi priključijo šele v drugem ali tret-
jem krogu srečanja, kojih dekleta motivirajo za te vsebine dela.
Največ mladih, ki obiskujejo posvetovalnico, je prišlo iz srednjih šol,
preko 90 %, in le nekaj z višjih in visokih, kar kaže, (Ja vsebina posvetoval-
nice najbolj zanima mlade med 15 in 18 letom.
Po vrstah šol so podatki naslednji: ekonomska šola 29 %, srednja tek-
stilna šola 25 %, gimnazija 17 %, niso v šoli 12 %, univerza 7 %,
Družboslovna gimnazija v Škofji Loki 3 %, Šolski center Iskre 3 ostale
obiskovalke so učenke 8. razredov kranjskih osnovnih šol.
V posvetovalnici za mlade pogrešamo tiste, ki so se po 15. letu starosti
že zaposlili in tako zaključili šolanje, saj menimo, da so prav ti mladi
pogosto slabo opremljeni s spoznanji, ki jih nudi posvetovalnica.
Na vprašanje o motivu za obisk v naši posvetovalnici je večina mladih
odgovorila, da želijo več vedeti o odnosih med spoloma, generacijskih prob-
lemih, o spolnosti in zaščiti pred nezaželeno nosečnostjo. To pa so vsebine,
pñ katerih mladi in starši v tem obdobju ne najdejo vedno skupnega jezika.
Tudi teme, ki načenjajo vprašanja partnerstva in starševstva so v teh
skupinah izredno dobro sprejete in pomembne ne le za odnose med mladimi
in starši, temveč tudi za bodoče partnerstvo in starševstvo.
Na vprašanja, ali staici vedo za obisk v posvetovahiici, je nekaj več kot
polovica vprašanih odgovorilo pritrdihio, kar kaže, da ima veliko mladih od-
prte kontakte. Zanimiva pa je tudi izkušnja, da so o delu posvetovalnice
starši obveščeni, ker nam tudi oni pogosto naročijo mladostnika v skupino.
Druga polovica mladih pa žal živi v družinah, v katerih ob teh dilemah s
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poročila	87
starši ne najdejo stika.
Na vprašanje o izobrazbi staršev nam podatki kažejo, da ima večina
staršev srednjo šolo ali višjo izobrazbo. To bi lahko pomenilo, da otroci bolj
izobraženih staršev čutijo večjo potrebo po dodatnem informiranju in osva-
janju teh spoznanj. Odgovori so lahko tudi v korelaciji s podatkom, da je
bilo izredno malo obiskov mladih iz delavskih in kmečkih družin.
Odgovori na vprašanje, kje mladi dobijo največ informacij o vsebini, ki
jih v tem obdobju zanima, potrjuje utemeljenost dela naše posvetovalnice,
saj še vedno več kot polovica anketiranih - 52 % išče odgovore med pri-
jatelji, 20 % doma, 14 % v knjigah in časopisih, 8 % v šoli in 6 % med
partnerji.
Na vprašanje, kako so mladi zadovoljni z obiskom in delom posvetoval-
nice, nam podatek pove, da jih je 98 % zadovoljnih tako z vsebino kot tudi z
metodo dela. Pri svojem delu smo v zadnjih dveh letih začeli uporabljati tudi
video kasete s temami, ki se navezujejo na naše vsebine.
Domnevamo, da smo s 6-letnim obstojem, delovanjem in razvojem na
primeren način prisluhnili mladim, njihovim potrebam in pobudam. Organi-
zacija in izvajanje nalog pa zahtevata stalen in aktiven odnos izvajalcev in
njihovo nenehno izpopolnjevanje in usposabljanje, kar pa je tudi izziv za nas
same.
Doris Erzar
USTANOVLJENA JE SEKCIJA ZA
IZVENDRUŽINSKO VZGOJO
Septembra 1989 je bila ustanovljena Sekcija za izvendružinsko vzgojo
kot nova sekcija pri Društvu defektologov Slovenije. Ta nova organizacija je
naša nacionahia sekcija Mednarodne federacije vzgojnih skupnosti (Fédération
Internationale des Communautés Educatives, ali popularno in kratko FICE).
Na ta način smo se (ponovno) vključili v to ugledno in pomembno medna-
rodno organizacijo, od katere smo se distancirali v poznih sedemdesetih letih
v nikoli pojasnjenih, vendar splošno znanih okoliščinah. Iz tega zornega
kota dogodek niti ne bi zaslužil pridevka posebne pomembnosti, saj bi
lahko vrnitev v FICE poimenovali zgolj popravljanje napake ali poskus
nadoknaditi zamujeno. V sedanjem trenutku pa je to seveda veliko več, če
potezo presojamo v kontekstu evropskih in svetovnih integracijskih dogajanj
in hkrati z vidika naše razpadajoče notranje (jugoslovanske) integracije.
Pred nami je že Bilten sekcije s pomenljivo oznako - letnik I, številka 1.
Uvodničar F. Imperi (sekretar sekcije) s klicajem poudarja, da je informacija
bogastvo. K temu lahko dodamo le še variacije na temo, da je informacija
na primer tudi moč in da pomeni vsakršen, zlasti nov komunikacijski kanal
88	PoročUa	Soc Delo 30, 1991, 1-2
pot k temu bogastvu. Sekcija mednarodne organizacije kajpak še podčrtano
pomeni novo komunikacijsko možnost za delitev informacijskega bogastva z
evropskim in tudi širšim strokovnim prostorom (članici FICE sta tudi ZDA
in Kanada, poleg 20 evropskih dežel, če k temu štejemo še Izrael). S tem je
dovolj poudarjena tudi velika vloga Biltena, o katerem uvodničar piše, da "ne
bo prinašal teoretičnih prispevkov in poglobljenih razmišljanj o vzgoji,
temveč kratke informacije, sugestije, vabila, navodila... o tem, KAJ? KJE ?
KAKO? KDAJ?" Tudi za to bodo člani sekcije bogatejši.
Prve informacije, ki jih Bilten prinaša, so informacije o ustanavljanju in
ustanovitvi sekcije, tako v domačih okvirih kot pri mednarodni organizaciji.
Iz domačega dogajanja je zapis z ustanovnega zbora Sekcije za izvendražin-
sko vzgojo - FICE pri DDS (odločili smo se za tak naziv "firme", ki izraža
delovno področje, to pa je vzgoja in skrb za otroka izven njegove lastne
družine). Izvoljeni so bili organi sekcije, določen je bil osnutek statuta (ki je
v Biltenu objavljen kot gradivo za razpravo) ter sprejet program dela s stal-
nimi nalogami in nalogami za prvo leto.
Že dva tedna po ustanovitvi se je delegacija sekcije udeležila sestanka
Sveta zveze FICE v Budimpešti. Za nas najpomembnejša odločitev tega or-
gana mednarodne organizacije je bilo sprejetje naše nacionalne sekcije kot
pridružene članice FICE.
Predsednica sekcije Alenka Kobolt v Biltenu poroča o ostalem dogajanju
v Budimpešti: o pripravah na prihodnji kongres FICE v Pragi (avgust 1990),
ki bo potekal pod naslovom "Dragi časi - dragi otroci, starši vzgojitelji" ali
"Kdo koga vzgaja - kdo se od koga uči". Iz delovanja posebnih komisij FICE
so omenjena poročila delovne skupine za izdelavo štiri oziroma petjezičnega
slovarja s termini iz vzgojnega dela z mladimi, poročilo posebne delovne
skupine, ki pripravlja osnutek manifesta FICE o AIDS-u in dražbeni pomoči
mladim s tem problemom, ter poročilo delovne skupine za vprašanja
otrokovih pravic. V Biltenu sta slednji dve temi tudi širše predstavljeni.
Zapis iz Budimpešte prinaša še zanimive informacije o publikacijah FICE, o
delu in načrtih Sveta zveze ter posameznih nacionalnih sekcij. V zvezi s
slednjim posreduje Bilten več atraktivnih ponudb in možnosti za neposredno
vključevanje otrok in strokovnjakov v najrazličnejše prireditve v tujini.
Bilten predstavlja članstvu tudi "osebno izkaznico in oris razvoja FICE"
(A. Kobolt). Čeprav smo v pripravah na ustanovitev sekcije FICE široko
objavljali njen namen in cilje, ponavljamo bralcem nekaj bistvenih informa-
cij. FICE je mednarodna "nevladna" organizacija s posvetovalnim statusom
pri UNESCO; sedež ima v Ziirichu in danes, po 41 letih delovanja, povezuje
(z našo vred) 22 nacionalnih sekcij s treh celin. Njeni začetki in temeljno
delovanje so na področju institucionalne vzgoje, vendar danes opredeljuje
svoje delovno področje bistveno širše - na vseh področjih vzgoje in varstva
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poročila	89
otrok ter mladine. Poleg povezovanja strokovnjakov, izmenjava strokovnih
informacij in pospeševanja raziskovanja na tem področju je namen te medna-
rodne organizacije tudi neposredno povezovanje otrok in njihovih vzgojite-
ljev iz različnih okolij oziroma držav. Tudi delovno področje naše nacionalne
sekcije je zato zanimivo za širok krog najrazličnejših ustanov in vseh, ki so
kakorkoli povezani z vzgojo otrok v najširšem pomenu.
Na koncu prve številke Biltena lahko preberete nekaj vtisov s sestanka na
Madžarskem. Se posebno pa opozarjamo na izredno infOTmativni mednarodni
bilten FICE (možnost naročila), iz katerega za ilustracijo, v prevodu povze-
mamo članka z Danske in iz Izraela.
Da prva številka Biltena sekcije FICE ni le enodnevnica, dokazuje že
zasnova naslednje, ki bo morda celo prehitela tole objavo. Naj napovemo
zopet nekaj zanimivih obvestil, vabil, prevodov, še zlasti pa napoved stro-
kovnega srečanja z udeležbo strokovnjakov iz tujine, ki bodo predstavili
sisteme izvendružinske vzgoje v ZDA, na Nizozemskem in v Avstriji.
Če se vam zdi izraz FICE še vedno zanimiv in atraktiven ne le kot ime
in kratica, naj si sposodim citat generalnega sekretarja organizacije Švicarja
dr. Ziislija: "FICE je zelo odprt klub." Ponujamo vam torej vstopnico; kje
in kako jo kupiti, pa lahko poizveste tudi po telefonu (061) 316-190. Ostale
informacije s tem v zvezi: Marjan Čonč, tel. 313-229 (si.), CSD Ljubljana
Center.
Marjan Čonč
ZAKLJUČKI POSVETA "KRIZA IN ZAPOSLOVANJE
INVALIDNIH OSEB", UNIVERZITETNI ZAVOD ZA
REHABILITACIJO INVALIDOV LJUBLJANA, 14.11.1989
Stališča in predloge, ki so jih sporočile tri delovne skupine, katerih teme
so bile: alternativne in dopolnilne oblike zaposlovanja invalidnih oseb,
pravno-finančni vidiki zaposlovanja invalidnih oseb in zaposlovanje invalid-
nih oseb v zasebnem sektorju, je mogoče povezati v naslednje zaključke, ki
pomenijo tudi odgovor na vprašanje, kaj storiti oziroma kako delovati.
I. Ihi oblikovanju in izvajanju aktivne politike zaposlovanja je potrebno
posebej dopolniti in izvajati vse tiste uveljavitvene ukrepe, ki omogočajo
čim večje zaposlitvene možnosti invalidnim osebam oziroma jim odpirajo
"trg dela". Med te ukrepe spadajo:
a)	neposredno spodbujanje zaposlovanja v obliki "podprtih" (subvencio-
niranih) delovnih mest ali posebnih delovnih združb (enklav, delavnic)
znotraj delovnih organizacij;
b)	pogojno spodbujanje zaposlovanja s pomočjo kvotno-stimulativnega
sistema, ki upošteva velikost delovne organizacije, organizacijsko-tehno-
90	PoročUa	Soc Delo 30, 1991, 1-2
loške in regionalno-gospodarske ("branžne") razmere;
c)	denarna podpora zaposlovanju v obliki kreditov, dotacij (subvencij) in
davčnih olajšav za odpiranje in ohranjevanje delovnih mest za invalidne
osebe v družbenem in zasebnem sektorju, pri čemer je oblika stimulacije
delodajalcev podrejena osnovnemu cilju, to je zagotovitvi večjega števila
stalnih in primernih delovnih mest;
d)	reorganizacija delovnega časa v obliki njegovega prožnega prilagajanja
delovni zmogljivosti invalidnih oseb;
e)	reorganizacija delovnega procesa v obliki (raz)delitve dela, upoštevaje
različno sposobnost delavcev;
O uvajanje novih oblik zaposlovanja, kot so "projekti z industrijo
oziroma delodajalcem", pri čemer kaže posebej podpreti odpiranje zaposlit-
venih možnosti na agrarnem in hortikultumem področju;
g)	podpora samozaposlovanju invalidnih oseb v oblikah, kot so delo na
domu, lastne obratovalnice (delavnice, obrt) in zadruge (invalidske koopera-
tive);
h)	razvijanje in utrjevanje sistema invalidskih delavnic, pri čemer naj bi
se ohranila sedanja merila glede deleža zaposlenih invalidnih oseb, okrepila
pa naj bi se njihova gospodarska in kadrovska osnova;
i)	podpora zposlovanju v zasebnem sektorju z izenačenjem njegovih mo-
žnosti pridobiti si ugodnosti (kredite, dotacije in olajšave) pod enakimi
pogoji kot v družbenem sektorju;
j) podpora nepodjetniškim oblikam zaposlitve invalidnih oseb,
ki so nesposobne za smiselno pridobitno zaposlitev, na primer v obliki
centrov za delovno aktivnost.
II. Izpeljava teh uveljavitvenih ukrepov je povezana z naslednjimi
pravnimi in finančnimi ureditvami, ki izhajajo iz ključnega načela, da je z
njimi potrebno spodbujati z£фoslovanje invalidnih oseb:
a) Zakonodaja:
-	vsa določila mednarodnih konvencij, ki jih je podpisala naša država in
se nanašajo na usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb, je potrebno
upoštevati ob spremembah pokojninsko-invalidske zakonodaje; pri tem je
potrebno posebej poskrbeti, da se v zakonodajo vpelje sodobna opredelitev
(definicija) invalidnosti;
-	pravno-formalno je potrebno v pravicah do usposabljanja in pomoči pri
zaposlitvi izenačiti vse skupine invalidnih oseb tako, da bodo uživale enako
varstvo, kot ga sedaj delovni invalidi;
-	zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb je potrebno utr-
diti z jasnimi določili glede kadrov (izvajalcev), programskih (organizacijsko-
izvedbenih) pristopov in njihovega financiranja iz enotnega, združenega vira
na republiški ravnič namere tega zakona je potrebno v kar največji meri tudi
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poročila	91
uskladiti z zakonom o podjetjih in (morebitnim) zakonom o zasebnem delu;
-	določbo o kvotnem sistemu (19. člen ZUZIO) je potrebno operacionali-
zirati s posebnim pravnim aktom (pravibikom)
b) Financiranje:
-	viri (denarna osnova) usposabljanja in zaposlovanja morajo postati
jasno razpoznavni, trdno opredeljeni in povezani na nacionalni ravni;
-	v finančni zgradbi (načrtu) poslovanja Skupnosti pokojninskega in in-
validskega zavarovanja naj se (ponovno) jasno določijo sredstva za poklicno
usposabljanje (rehabilitacijo), ki bodo ustrezala dejanskim poü-ebam po teh
programih;
-	pri podpiranju gospodarske ("tehnološke") prenove s pomočjo t.i. "raz-
vojnega dinarja" naj se kot prednostno merilo upošteva tudi ustvarjanje mož-
nosti za zaposlovanje invalidnih oseb;
-	sistem gospodarskih olajšav, ki jih sedaj uživajo invalidske delavnice,
je potrebno v celoti ohraniti;
-	proučiti je potrebno možnosti za oprostitev plačevanja prometnega
davka za izdelke, kijih proizvajajo invalidne osebe.
Odprta vprašanja, na katera bo še potrebno odgovoriti in izhajajo iz
stališča III. skupine, so naslednja:
1.	Ali sploh, in če že, katere pogoje naj bi izpolnjevali zasebni
delodajalci, če bi želeli uživati ugodnosti(spodbude) za usposabljanje in zapo-
slovanje invalidnih oseb?
2.	Ali se pri odpiranju delovnih mest pri družbenih in zasebnih deloda-
jalcih odpovedati in dati prednost kreditom in q)rostitvam?
3.	Ali nadomeščati izgubo (zmanjšanje) delovne sposobnosti z oprosti-
tvami davkov in prispevkov ne pa (tudi) z neposrednim finančnim nadomes-
tilom?
Na osnovi pisnih predlog poročevalcev vseh treh skupin prijavil:
Tone Brejc
SVETOVNA DEKLARACIJA O PROSTOVOLJNEM DELU
Prostovoljci, zbrani na konferenci LIVE 90 v Parizu smo na pobudo
Mednarodne zveze za prostovoljno delo in glede na poslanstvo, ki nam je
bilo zaupano na svetovni konferenci LIVE 88 v Washingtonu, DC., napisali
svetovno deklaracijo o prostovoljnem delu.
A. Uvodne določbe
1. Prostovoljci, ki sta nas navdihnili Svetovna deklaracija o človeških
pravicah iz leta 1948 in Konvencija o pravicah otrok iz 1989, imamo svoj
angažma za orodje družbenega, kulturnega, ekonomskega in ekološkega
92	PoročUa	Soc Delo 30, 1991, 1-2
razvoja v spreminjajočem se svetu, in verjamemo, da "ima vsaka oseba pra-
vico do svobodnega združevanja v miroljubne namene".
2 Prostovoljno delo:
-	temelji na svobodni osebni motivaciji in izbiri;
-	je način, kako pospeševati dejavno občanstvo in skupnostna prizade-
vanja;
-	Po navadi ga izvajamo posamezno ali skupinsko v okviru kakšne
OTganizacije;
-	zvišuje človeški potencial in kakovost vsakdanjega življenja ter s tem
oblikuje človeško solidarnost;
-	s tem ko si prizadeva za boljši in mirnejši svet, ponuja odgovore na ve-
like izzive našega časa;
-	s tem da ustvarja celo delovna mesta in nove poklice, prispeva k vital-
nosti gospodarskega življenja.
B. Temeljna načela prostovoljnega dela
1.	Prostovoljci delujejo po teh temeljnih načelih:
-	priznavajo pravico vsaàcega moškega, ženske in otroka, da se svobodno
združuje ne glede na svojo raso, vero ali telesne, družbene ali ekonomske
razmere;
-	spoštujejo dostojanstvo vsakega človeškega bitja in njegove kulture;
-	v partnerskem duhu ponudijo drugim svoje usluge brez denarnega
povračila in sicer v duhu vzajemnih prizaitevanj ali pa s posredovanjem pros-
tovoljnih organizacij;
-	odkrivajo potrebe in spodbujajo angažiranje skupnosti pri reševanju
njenih problemov;
-	s prostovoljnim delom se lahko oblikujejo kot ljudje, pridobivajo nove
spretnosti in znanje, razvijajo svoje osebne možnosti, samozaupanje in
ustvarjahiost, hkrati ko usposabljajo ljudi za prevzemanje dejavne vloge pri
reševanju njihovih problemov;
-	spodbujajo družbeno odgovornost in pospešujejo družinsko, skupnostno
in mednarodno solidarnost.
2.	Prostovoljci naj bi v skladu s temeljnimi načeli:
-	preko kolektivnih gibanj opogumljaU individualo angažiranje; - s tem
da so popolnoma seznanjeni s cilji in politiko svojih organizacij in s tem da
jih uresničujejo, naj bi si dejavno prizadevali da-epiti svojo organizacijo;
-	se lotili skupno opredeljenih nalog, in sicer tako, da pri tem upoštevajo
osebne zmožnosti, čas, ki je na voljo in sprejete odgovornosti;
-	sodelovali v duhu vzajemnega razumevanja in spoštovanja z drugimi
člani v organizaciji;
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Poročila	93
-	se vključevali v zahtevano usposabljanje;
-	v svojih dejavnostih spoStovali zaupnost.
3. Organizacije naj bi v skladu s človeškimi pravicami in temeljnimi
načeli prostovoljnega dela:
-	vzpostavile politične usmeritve, ki so potrebne za prostovoljno dejav-
nost, opredelile n^rila za sodelovanje prostovoljcev in zagotavljale, da vsi
upoštevajo predpisane funkcije;
-	zaupale vsakemu človdku ustrezno nalogo in zagotovile ustrezno uspo-
sabljanje;
-	zagotovile redno ovrednotenje svojega dela;
-	zagotovile ustrezno zavarovanje prostovoljcev pred tveganjem, ki izhaja
iz njihovih dolžnosti, in zagotovile laitje škode, ki bi jo povzročile tretje
osebe;
-	omogočile pristop k prostovoljnemu delu vsem, s tem da preskrbijo za
nadomestilo morebitnih stroškov;
-	opredelile pogoje, ko lahko organizacija ali prostovoljec konča svoje
delo.
C. Izjava
Prostovoljci, ki smo se zbrali na pobudo lAVE na svetovnem kongresu,
izjavljamo in verjamemo, da je prostovoljna akcija ustvarjalna in posredo-
valna sila:
-	za spoštovanje dostojanstva vseh ljudi in njihovih zmožnosti, da
izboljšajo svoje življenje in uveljavijo svoje državljanske pravice;
-	za pomoč pri reševanju družbenih in ekoloških problemov;
-	za graditev bolj človeškega in pravičnega sveta in izboljšanje mednaro-
dnega sodelovanja.
Vabimo torej vlade, mednarodne ustanove, gospodarstvo in medije, da se
nam priključijo v partnerstvu, da bi po vsem svetu ustvarili okolje, ki
pospešuje in podpira učinkovito prostovoljno delo vseh ljudi kot simbol so-
lidarnosti med ljudmi in narodi.
Pariz, 14.9.1990
Prevedel Vito Flaker
fff
_nove knjige
(PO)MOČ PRI DELU
Kenneth Blanchard, Norman Vincent Peale, Moč poštenega poslovanja,
Mohorjeva družba, Celje 1990 (108 str.)
Knjiga je ena od svetovnih uspešnic na temo etičnega poslovanja (pro-
danih je nad 20 milijonov izvodov). Avtorja K. Blanchard in N. V. Peale,
prvi profesor in drugi duhovnik, se ukvarjata s poslovnim svetovanjem za
direktorje in vodilne delavce v podjetjih, temeljno vprašanje, ki ga njuno
delo obravnava, pa je razmerje nied moralnimi in tržnimi merili uspešnosti.
Vendar knjiga ni teœetsko delo. Gre za nekakšen priročnik v najboljšem
smislu te besede, saj je pisana jedrnato, berljivo (v obliki dialogov) in
predvsem sistematično: začne se z zgodbo, katere jedro je tipična etična
dilema (srednje pomembnega direktorja, ki mu nadrejeni ukažejo izboljšati
poslovne rezultate za vsako ceno), nadaljuje pa se z metodičnim prikazom
postopkov, ki jih je potrebno opraviti, da bi prišli do končne odločitve. Ker
knjiga ni moralistična, ostaja končna odločitev odprta (knjiga se končuje z
vprašanjem, natisnjenim čez zadnjo stran. "Kaj bi izbrali vi?"), saj je vselej
odvisna od konkretnih okoliščin etično problematične situacije, v kateri se
znajde posameznik, kot tudi od njegovih meril moralnega ravnanja in od
skupne odgovornosti, ki jo je pripravljen prevzeti. Zato knjiga ne ponuja
nikakršnih edino-iravilnih etičnih načel, ki naj bi se jih držali, pač pa sugeri-
ra načela takšnega postopka, s kakršnim si lahko omogočimo končno
odločitev, katere posledice naj ne bi bile v nasprotju z našimi načeli -
skratka, ne ukvarja se toliko z vprašanjem, kakšna naj bi bila etično neopo-
rečna odločitev, pač pa, kako priti do nje. Zato uvodni etični dilemi sledijo
vprašanja etičnega preizkusa (1. Je odločitev oz. dejanje zakonito? 2. Je
uravnoteženo glede na sodelujoče ter glede na časovni razpon? 3. Kakšno
mnenje bom imel o sebi in drugi o meni?), ta vprašanja pa so v tesni zvezi s
petimi načeli etične moči za posameznika, ki jih avtorja aplicirata tudi na
podjetje kot celoto ter s tem ponudita normativni okvir nekakšnega internega
etično-poslovnega kodeksa.
Avtorja zagovarjata stališče, s katerim sta prežeta vsebina in namen
celotne knjige ter je z debelimi črkami izpisano tudi na prvi strani -
"Poštenost se splača! Ni vam treba goljufati, če hočete uspeti." Dokazujeta,
da se s poštenimi poslovnimi potezami neposredno zavarujemo pred verjet-
nostjo finančnih izgub zaradi nelegalnih odločitev; posredno pa etično rav-
nanje poveča učinke podjetja z zaupanjem (ki se utrjuje s takšnimi komuni-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Nove knjige	95
kacijami med zaposlenimi). Tega ne podkrepita z nikakršnimi številkami niti
z morebitnimi primeri iz "prakse", pač pa z zgodbicami o japonskih direktor-
jih, ki v podjetju funkcionirajo po patriarhalnih vzorcih tudi navzdol
(socialna skrb za podrejene), pri čemer navajata razne izreke (v pregovornem
stilu npr.: "Poslovanje zgolj za dobiček je kot igranje tenisa s pogledom,
uprtim v tablo z rezultati namesto v žogico."). Kljub temu mislim, da ne gre
za moraliziranje.
Vprašanja osebne integritete in moralne neoporečnosti posameznikov,
skupin ter delovnih kolektivov pri njihovih odločitvah so v tržnem (in
pravno-državnem) sistemu enako pomembna, kot je bila npr. v našem (dogo-
vomo-samoupravnem) sistemu pomembna politična neoporečnost. Dejstvo
je, da se uspeh, dosežen z nelegalnimi in (ali) nemoralnimi sredstvi, običajno
tudi brani ter (o)hrani s takšnimi sredstvi, in v sistemu, v katerem tovrstna
ravnanja postanejo večinska, prevlada nasilje. Družbeni napredek, zlasti
ekonomski, je možen šele, ko se takšno stanje preseže in regulira (npr. s
pravno državo). Zato mislim, da je sintagmo o etični moči treba razumeti
dobesedno, se pravi kot (etično) sredstvo za aktivizacijo ter koordinacijo tis-
tih dejavnosti, od katerih si obetamo uresničitev zastavljenih ciljev (npr. fi-
nančnih v podjetju).
V tem smislu se mi zdi knjiga pomembna predvsem za področje t.i.
družbenih dejavnosti. Če učinkovitost kake organizacije enačimo s stopnjo
doseganja njenih ciljev, ne pa z načinom inteme distribucije moči (ta mora
biti funkcionalno usklajena z njenimi cilji, ne more pa nadomestiti analize
doseženih ciljev), potem velja tudi za šole, bolnišnice, centre za sociahio
delo, domove za ostarele ipd., kar velja za profitno usmerjena podjetja: v us-
pešni organizaciji vselej prevladuje uporaba "tistih oblik moči, ki maksimi-
rajo doseganje njenih ciljev" (V. Rus, Odgovomost in moč v delovnih or-
ganizacijah, Kranj 1972, str. 65). V organizacijah, ki se ukvarjajo s social-
nimi dejavnostmi, je uporaba npr. fizične moči nemogoča (nedovoljena oz.
zelo omejena), en^co je tudi z nagrajevalno močjo (dename stimulacije so
učinkovite le, če so v neposredni zvezi z eksaküio razvidnimi delovnimi us-
pehi, sicer so kontraproduktivne), medtem ko sta strokovno znanje in
moralni ugled takšni sredstvi, ki praviloma ne povzročata odpora, se lahko v
celoti aktivirata v vpliv (in konü-olo), ob tem pa se ne (iz)trošita. Zato je za
sociabo delo poklicna etika pomembna v enaki meri kot strokovnost.
Knjigo Moč poštenega poslovanja lahko torej beremo tudi brez tistega
motiva, iz katerega je nastala (etično neoporečna pot do večjega profita), saj
lahko dejansko poveča (etično) moč posameznika na delovnem mestu. Zato -
še enkrat - ne gre za morahziranje, pač pa za koristen napotek (tudi) social-
nim delavcem pri konkretni uporabi kodeksa njihove poklicne etike.
Srečo Dragoš
96	Nove knjige	Soc Delo 30,1991, 1-2
DESPOTIZEM IN DEMOKRACIJA
John Keane, Krt, Ljubljana 1990
Knjiga Johna Keana z naslovom Despotizem in demokracija se navezuje
na zbornik Socialistična civilna družba, ki je (prav tako pri Krtu) izšel leta
1985. Ta knjiga je bila namreč prva, ne le pri nas, temveč tudi v svetu, ki
je, kot je v uvodu zapisal urednik Tomaž Mastnak, "poskušala kolikor toliko
sistematično zajeti in prikazati novejše razprave o možnostih demokratičnega
socializma in demokracije v socializmu, ali splošneje, ki je na enem mestu
zbrala prispevke k utemeljevanju teorije demokracije, ki so postavili v
središče razmišljanj pojem civilne družbe". John Keane je v omenjeni
zbornik prispeval nekaj svojih tekstov, ki imajo bolj ali manj posredno
zvezo tudi s posameznimi teksti, zbranimi v njegovi knjigi Despotizem in
demokracija. Slednja prinaša izbor petih krajših teoretskih tekstov Johna
Keana, ki jih je omenjeni avtor - z eno izjemo - pred tem objavil v zborniku
Democracy and Civil Society (Demokracija in civilna družba) leta 1988.
Zadnji tekst v knjigi je intervju z Johnom Keanom, ki ga je vodil Tomaž
Mastnak.
V Sloveniji imamo torej obilico strokovnih tekstov in dve knjigi o
socialistični civilni družbi. Takšno zanimanje za ta vprašanja za neko - še do
pred kratkim - (čeprav svojevrstno) socialistično državo ni nič
presenetljivega. Razmišljanja o civilni družbi so namreč med prvimi oživili
prav poljski teoretiki konec sedemdesetih let, zbrani predvsem okoli
Solidarnosti. Jasno je tudi, zakaj. Socialistična totalitarna država namreč v
vseh državah s socialistično ureditvijo dobesedno "prekrila" civilno družbo. S
temi vprašanji se ukvarja tudi Keane, ki je v svoji knjigi opravil pregled
pojmovanj civilne družbe "od zgodnje moderne do poznega socializma", kot
pove tudi podnaslov knjige.
Keane poskuša utemeljiti termin "socialistična civilna družba" predvsem
v zvezi z iskanjem možnosti za razvoj teorije, s tem pa tudi za praktično
utemeljevanje nove, demokratične socialistične usmeritve. Gre za
svojevrstno rehabilitacijo pojma socializem in socialistične stranke, ki jo
razvijajo teoretiki na Zahodu, neobremenjeni s konkretno izkušnjo takšnega
ali drugačnega socializma. Ali drugače, Keane se v obravnavani knjigi
ukvarja predvsem z vprašanji boja za demokracijo, ali kot pravi: zavzema se
za "resnično pluralno interpretacijo demokracije" ter nasprotuje "arogantnemu
iskanju poslednje resnice in dokončnih rešitev". V ta kontekst je uvrščena
njegova, kot pravi, "radikalna kritika socialistične tradicije". In - kot spet
navaja sam - ta knjiga nadgrajuje njegovo delo Public life and late capitalism
(Javno življenje in pozni kapitalizem), v katerem je vpeljal pojem
demokratične javne sfere in zagovarjal razločevanje med civilno družbo in
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Nove knjige	97
državo. Tako je Keane že v Predgovoru zelo jasno opredelil pojem svojega
diskurza. V ta prostor pa je nato umestil uvodni tekst, v katerem analitično
oriše razvoj pojmovanja civilne družbe ter razlikovanja med civilno družbo in
državo. V kontekstu govorjenja o "moderni obliki državnega despotizma",
kot pravi, se zelo približa tistemu, kar lahko - po Habermasu - imenujemo
kritika "sistema organizirane sreče". Opozarja namreč na dejstvo, da taka
"moderna oblika državnega despotizma" kot absolutna, diferencirana,
regularna, previdna in blaga sila bdi nad celotno civilno družbo. Je zelo
nevarna, saj v imenu zagotavljanja blaginje podjarmi suvereno ljudstvo v
najmanjših (pa tudi večjih) življenjskih podrobnostih". Tako se John Keane
v naslednjem tekstu ukvarja točno s tem, kar pove že njegov naslov: z
"mejami dejavnosti države". Seveda se tukaj ni mogel izogniti vprašanju
socializma, saj so sociahsti (socialistične stranke) prispevali k "uvedbi" oz.
vzpostavitvi ti. "soicalne države", ki je značilnost večine sodobnih zahodnih
demokracij. Keane poskuša rehabilitirati idejo socializma, saj predpostavlja,
da se znotraj socialističnega gibanja da uresničiti njegovo zamisel o
"pluralistični demokraciji". Zato seveda mora opraviti kritiko socializma in
odnosa socialističnih gibanj do vprašanja odnosa med državo in civilno
družbo. Tako ugotavlja, da "mora biti teoretsko ploden in spoštovanja vreden
socializem v praksi sinonim za demokratizacijo družbe in države, pa tudi
tistih teles (na primer političnih strank), ki delujejo kot njeni posredniki". In
dodaja, da "tako revidiran socializem ohranja - ne pa odpravlja - razliko med
politično in družbeno sfero, in sicer tako, da doseže večjo odgovomost
državne politike civilni dmžbi in demokratično razširi in preuredi nedržavne
dejavnosti v sami civilni dmžbi".
Nadalje Keane analizira neokonservativistične kritike socialne države in
se ukvarja s podobnimi vprašanji, kot jih obravnava tudi dr. Veljko Rus v
knjigi Socialna država in družba blaginje. Prihaja celo do podobnih
zaključkov. Tudi Keane simpatizira z idejo "osnovnega državljanskega
dohodka", prav tako se ukvarja z vprašanjem morebitne nove vloge sindikata,
v poglavju Delo in civilizacijski proces pa se ob vprašanju "družb
zaposlovanja" spet dotika podobnih vprašanj (recimo "rast brez novih
delovnih mest"), kot jih obravnava dr. Rus.
Seveda so med knjigama tudi razlike, vendar obe delujeta kot izredno
dragocen prispevek k vzpostavljanju "zares pluralne demokracije" s "socialno
državo", ki ima točno določene pristojnosti in naloge, ter s "civilno dmžbo",
z demokratično "dmžbo blagostanja", ki bo sposobna tudi nadzorovati svojo
državo. Obe knjigi sta dragocen prispevek k razmisleku o vzpostavljanju
takega sistema v "samostojni, neodvisni in demokratični državi Sloveniji".
Milko Pošu-ak
_iz tujega tiska
MEDIKALIZACIJA ŽENSK
IRMGARD VOGT, Für alle Leiden gibt es eine Pille, Über Psychophar-
makakonsum und das geschlechtsrollenspezifische Gesundheitskonzept bei
Mädchen und Frauen (Westdeutscher Verlag, Opladen 1985,252 str.)
"Za ženske, ki verjamejo, da bodo odložile sleherno trpljenje
tega sveta s pomočjo zdravil, ki jih predpiše zdravnik, je obisk
zdravnika ključ za rešitev njihovih problemov. To je vsekakor
korak, ki jim zagotavlja, da bodo prišle do zdravil." (Str. 67.)
Vprašanje konsuma psihofarmakoloških sredstev in njihove zlorabe se je
v ZDA začelo kritično zastavljati že v 70. letih, medtem ko je v Nemčiji
previdneje postajalo predmet raziskav in odkritih diskusij sredi 80. let. Ko je
omenjeno vprašanje postalo pomembna tema ne le v populističnih revialnih
člankih, temveč tudi v krogu znanosti, je tržišče preplavila množica knjig, ki
se ukvarjajo z vprašanjem medikalizacije žensk in vprašanjem predpisovanja
vedno večjega števila receptov v zdravniški praksi. In še manj časa je pre-
teklo od tedaj, ko so se pojavili prvi statistični podatki o vedno večji uporabi
psihofarmakoloških sredstev pri otrocih.
Knjiga Irmgard Vogt, privatne docentke na Univerzi v Frankfurtu, je prav
gotovo ena najboljših, ki jih je mogoče najti v strokovni literaturi, ki
obravnava to, danes vse pomembnejše vprašanje.
Znotraj kvantitativne raziskave in njene teoretske nadgradnje zastavi Irm-
gard Vogt tri temeljna vprašanja:
1.	Kolikšna je uporaba psihofarmakoloških sredstev med ženskami in
kako se visoka medikalizacija žensk ujema s teorijo o "ženskem sindromu"?
2.	Ali se uporaba psihofarmakoloških sredstev v starosti med 14 in 19
let razlikuje glede na spol in kolikšna je njihova razširjenost med dekleti
omenjene starostne skupine?
3.	V kolikšni meri vpliva zloraba psihofarmakoloških sredstev pri materi
na otroke in na katerih socializacijskih procesih temelji ta interakcijski
vzorec?
Ljudje so zdravila vedno uporabljali. Iznajdba sintetičnih zdravil, ki je
sprožila masovno proizvodnjo, pa je pri profesionalnih dajalcih pomoči in
pri laikih sprožila novo razumevanje trpljenja in bolezni. Vedno pomemb-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Iz tujega tiska	99
nejše so postajale substance, s katerimi je mogoče relativno hitro vplivati na
subjektivne občutke in razpoloženja. To so zdravila s posrednim ali nepos-
rednim učinkom na centralni živčni sistem, med katera spadajo uspavala in
pomirjevala, dražila in sredstva proti bolečinam. Ta psihoaktivna oziroma
psihotropična sredstva, s pomočjo katerih je mogoče v kratkem času obvla-
dati različna občutja, danes uporabljajo ženske v množičnem obsegu.
Danes psihofarmakoloških sredstev ne predpisujejo več le psihiatri v
primerih t.i. "duševnih motenj in duševnih bolezni", temveč izdajo pretežno
število receptov na leto zdravniki splošne medicine. Psihofarmakološka sred-
stva predpisujejo zdravniki vse hitreje za različne "težave", kot so funkcional-
ne organske motnje, živčna nespečnost, notranje napetosti, nemir, nevrove-
getativne in psihoreaktivne momje, spremembe razpoloženj ipd.
Čeprav predpisujejo zdravniki psihofarmakološka sredstva tako moškim
kot ženskam, vendarle številne študije ugotavljajo, da se ženske pogosteje
soočajo s psihotropsko medikalizacijo. Po eni strani je število žensk, ki
zaradi omenjenih težav obiščejo zdravnika - takšen obisk pa pomeni pravi-
loma prvi korak k medikamentozni terapiji in nemalokrat tudi prvi korak na
poti k odvisnosti - višje kot število moških.
Po drugi strani pa zdravniki simptome moških klientov pogosteje diag-
nosticirajo kot somatske, medtem ko označijo enake simptome pri ženskah
za psihosomatske.
Izhodiščno razmišljanje avtorice je dejstvo, ki ga navajajo ameriške
raziskave že v 70. letih, namreč da poraba psihofarmakoloških sredstev vari-
ira glede na spol (kar se nanaša tako na predpisane zdravniške recepte kot na
zdravila te vrste v prosti prodaji). V starosmi skupini od 18 do 29 let je raz-
lika največja, kar je bilo v zadnjih letih potrjeno v vseh zahodnoevropskih
državah. Tako je značilno, da prideta v povprečju v vseh starostnih skupinah
od 14 do 60 let, ko se razmerje izenači, na en predpisani recept za moškega
vsaj dva recepta za žensko.
Irmgard Vogt pa se loti problematike še globlje, saj se dotakne tabuizira-
nega vprašanja motivov, ki vodijo zdravnike, ko ženski, ki toži zaradi
različnih težav in bolečin, predpišejo psihofarmakološko sredstvo. Na speci-
fično razmerje zdravnikov do žensk opozori že Peter Sighrovsky (Krankheit
auf Rezept, 1984, str. 113), ko zapiše:
"Medicina kot najbolj 'moška' od vseh znanosti in zdravniki kot njeni
nosilci imajo neko prav posebno razmerje do žensk."
Na to "posebno razmerje do žensk" opozori Irmgard Vogt, ko poskuša
prikazati ozko povezanost med stereotipnimi predstavami o ženskah in
ženskem vedenju ter visokem številu medikalizacij s psihoaktivnimi sred-
stvi. Dejstvo torej je, da ženske pogosteje prevzemajo vlogo bolnika, vlogo,
ki je v sebi pomensko razcepljena. Bolezen ima vedno prizvok devianüiega
100	Iz tujega tiska Soc Delo 30,1991, 1-2
in hkrati nečesa, kar je družbeno sprejeto in tolerirano. Bolezen je po Par-
sonsovi teoriji vlog (1964) vedno tudi nekaj, kar prinaša specifične značil-
nosti tistemu, ki vlogo bolnika/bolnice sprejme: prvič, osvoboditev odgo-
vornosti za nezmožnosti, ki izhajajo iz bolezenske situacije; drugič, posa-
meznik-ca je v času bolezni osvobojen-a opravljanja vsakdanjih dolžnosti;
tretjič, posameznik-ca mora narediti vse, da s to vlogo čim prej prekine;
četrtič, posameznik-ca mora sprejeti profesionalno pomoč, če diiiga^en izhod
iz vloge ni mogoč. Irmgard Vogt na primeru omenjene teorije dokaže, da
pomeni vloga bolnice nekaj drugega kot vloga bolnika, in še več, da ženska
"vloge bolnika" v mnogih primerih ne more legitimno sprejeti. Razlike, ki
jih prinaša "vloga bohiice", je mogoče najti v naslednjem:
1.	Ženska, ki trpi zaradi omenjenih "težav", po mnenjih zdravnikov ni
zares bolna. Ženska, ki toži zaradi glavobolov, nespečnosti, nemira, brez-
voljnosti, vsesplošnega slabega počutja itd., tipi za "ženskim sindromom".
"Ženski sindrom" je posledica šibke volje in popuščanja svojim občutjem.
Ker se po mnenjih zdravnikov z močjo svoje volje teh težav lahko osvo-
bodijo, takšne ženske ne prenehajo biti odgovorne za tiste "nezmožnosti", ki
po Parsonsu izhajajo iz bolezenske vloge. Tipizacijsko mnenje zdravnika je
v takšnih primerih naslednje: "Dal vam bom bolniško, vendar vedite, da vi
že niste bolni!"
2.	Ženske v času ti^janja prevzete bolezenske vloge niso osvobojene
dolžnosti opravljanja vsakdanjih opravil, ki jim jih nalagata stereotipni vlogi
matere in gospodinje.
3.	Dolžnost ženske je, da, kakor hiti^o je mogoče, opusti vlogo bolnice,
kar ji omogočajo psihofarmakološka sredstva. Tako se zmanjša psihična
napetost ženske, ki lahko naprej opravlja zahteve, ki zhajajo iz njene vloge v
družini in v družbi, ter tiste zahteve, ki si jih nalaga sama v kontekstu
identifikacije s predpisanimi pričakovanji. Pogosto pa uporaba psihoaktivnih
sredstev povzroči trajno odvisnost žensk, ki vodi do zlorabe tablet, ne da bi
se njihova "bolezenska" situacija izboljšala. Visoka poraba psihoaktivnih
sredstev je nedvomen dokaz, da mora ženska kar se da hitro pridobiti
izgubljeno psihično stabilnost in nemoteno nadaljevati opravljanje svojih
dolžnosti.
4.	Sprejeti profesionalno pomoč pomeni torej v primeru žensk še toliko
pogosteje dobiti recept za psihofarmakološka sredstva.
Ženskam, ki po mnenju zdravnikov trpijo za "ženskim sindromom", se
torej ne prizna pravic in privilegijev, ki izhajajo iz vloge bolnika, kljub
vsemu pa se jim predpiše psihoaktivna sredstva. Ženska je tako vkleščena v
paradoksno mnenje strokovnjaka, da so njene težave le posledica njene šibke
volje. Recept za psihoaktivno sredstvo je dokaz njene šibke notranjosti, kar
se ujema s stereotipnimi predstavami o ženski in "ženskosti". Te predstave
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Iz tujega tiska	101
botrujejo tudi ideološkemu prepričanju o "ženskem sindromu", sintagmi za
težave, ki danes za mnogo žensk predstavljajo realnost njihovega vsakdana:
glavoboli in migrene, nemir in strah, bolečine v hrbtu, apatija in brez-
voljnost (ena od raziskav v ZRN je leta 1984 pokazala, da vsaka tretja ženska
1ф1 za "ženskim sindromom"; str. 67).
S tradicionalnimi predstavami o tem, kaj je ženska, so povezana tudi
števihia pričakovanja, ki spremljajo žensko ves čas njene primarne in sekun-
darne socializacije. Tako je ena od značilnosti ženskih biografij tudi ta, da so
le-te pogosto posledica odločitve drugih (staršev, moža, potreb in zahtev
otrok, starih staršev itd.). Ženske reagirajo na takšno situacijo z vrsto psiho-
somatskih motenj, ki jih v medicinski ideologiji označuje sintagma "ženski
sindrom".
Visoka uporaba psihofarmakoloških sredstev je kontrolni mehanizem, s
katerim se blaži konfliktnost družine kot institucije, ki jo družba nujno po-
trebuje za blažitve družbenih konfliktov, hkrati pa je način potiskanja ženske
v njeno klasično vlogo.
Zato ni naključje, če Hollister trdi (1977), da valium omogoča prepreče-
vanje ločitev.
Vedno več je jx)datkov, ki opozaijajo na kemično discipliniranje otrok v
starosti od 3 do 15 let, ki se jim i^edpisujejo stimulanti in antidepresivi. Ker
je pri odraslih ob uporabi antidepresivov eden od stranskih učinkov zadrže-
vanje vode v telesu, postaja uporaba teh sredstev vedno bolj priljubljen način
preprečevanja močenja postelje pri otrocih.
Psihoaktivna sredstva so pogosteje uporabljajo pri dečkih do 12. leta
starosti, nato pa se situacija obrne. Proces povezovanja bolezenskih simp-
tomov s stereotipno predstavo o različnih spolih, sovpade z obdobjem prve
mensünacije pri deklicah. Takrat se stereotipna predstava o vlogi moškega
poveže s prepričanji, da se morajo dečki naučiti prenašati bolečine, deklice pa
imajo pravico (in ponekod celo dolžnost) do različnih bolezni. Tako
raziskava Irmgard Vogt tudi dokazuje, da je med 14. in 19. letom deklicam
predpisano večje število psihoaktivnih sredstev kot dečkom. Podatki kažejo
tudi na silno podobnost med simptomatiko pri ženskah v starosti nad 40 let
in dekleti v starosti med 14 in 19 let, ki tožijo zaradi glavobolov, nemira,
omotičnosti, občutkov strahu, nespečnosti. Kot zapiše Irmgard Vogt, je
"ženski sindrom mogoče opazovati že pri deklicah med 14. in 19. letom"
(str. 140).
Eden od pomembnih delov študije se nanaša na dejstvo, da obstaja zveza
med uporabo medikamentov matere in otrok. Deloma izhaja ta zveza iz tradi-
cionalne vloge matere, ki mora preko verbalnih in neverbalnih znakov ugo-
toviti, kdo od družinskih članov ima različne težave. Zahteva po materini
senzibilnosti v zvezi s težavami otrok je predstava o klasični vlogi ženske v
102	Iz tujega tiska Soc Delo 30,1991, 1-2
družini. Ker mati tudi danes nadaljuje vlogo "zdravniške negovalke", je ra-
zumljivo, da se predstave o zdravju in bolezni pri otrocih izoblikujejo preko
matere. Mati je torej tista, ki bolezen prepozna in od katere je odvisno, ali
bo določeno vedenje označila za bolno ali ne. Hkrati je mati tista, ki daje
otrokom zdravila in od katere večina otrok dobi informacije o vprašanjih
zdravljenja z medikamenti. Prav tako znotraj stereotipne vloge njena
dolžnost tudi to, da skrbi za "domačo lekarno". Po eni strani je treba torej
vzrok neposredne povezave med konsumom matere in oti-ok iskati v klasični
vlogi, ki jo ženska opravlja v družini, in po drugi sti^ani v vzdušju ki v
družini prevladuje. Ženske, ki živijo v bolj sproščenem družinskem ozračju,
redkeje peljejo otroka k zdravniku kot tiste ženske, ki same zaradi konflikt-
nih situacij iščejo profesionalno pomoč. Pomembno je torej, kako reagira
mati na napetosti, ki se v družini pojavljajo. Kot poudarja Irmgard Vogt, je
"izkušnja tistih žensk, ki pogosto obiskujejo zdravnika, da za vsako tфljenje
obstaja zdravilo" (sti*. 161).
Otrok se torej preko matere uči, kako ravnati v situaciji, ko je človek
bolan. To ne pomeni le učenja o sredstvih, ki se uporabljajo v primerih
bolezni, temveč tudi učenje opravljanja same bolezenske vloge. Če je upo-
raba tablet v družini večja, bo otrokovo učenje povezano z védenjem, da
bolezenska vloga ne prinai^ pričakovanih privilegijev.
Ob profesionalni pomoči zdravnika se ženska spremeni v zdravnikovo
pomočnico, saj se mora mati v primerih nadaljnjega zdravljenja odločati o
njegovem poteku na osnovi svojega opazovanja v zvezi z uspešnostjo zdrav-
ljenja pri otroku.
Ženske so torej danes še vedno "diagnostičarke" tipljenja in težav v
družinah, čeprav je njihovo znanje fragmentarno in ga profesionalci pogosto
podcenjujejo. To povzroča tudi razcep med odgovornostjo, ki jo ženskam
nalaga njihova stereotipna vloga, in kopičenjem občuticov nesposobnosti in
nekompetentnosti s stiani strokovnjakov.
Najpomembnejše sklepe, ki izhajajo iz študije avtorice, lahko strnemo v
tri sklope:
1. "Ženski sindrom", ki v ideologiji sodobnega zdravstva označuje ko-
pico različnih težav in bolečin, za katerimi tфijo v največji meri ženske, je
manifestacija temeljne konfliktne situacije, v kateri živi večina žensk. "Žen-
ski sindrom" torej ni posledica "tipične ženske narave", katere značilnost naj
bi bila pomanjkanje trdne volje in racionalnega razmišljanja, temveč posle-
dica stereotipnih predstav o tem, kaj je žensko vedenje in kaj so izrazi "žen-
skosti". Odgovor na takšne oblike tфljenja žensk so recepti za psihofarma-
kološka sredstva, ki ne rešujejo življenjskih situacij v kateri se ženske znaj-
dejo, temveč producirajo psihofizično odvisnost in zlorabe zdravil. Večina
žensk se s takšno situacijo identificira in vkomponira uporabo psihofarma-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Iz tujega tiska	103
koloških sredstev v svoje vsakdanje življenje.
2.	Med dekleti v starosti od 14 do 19 let obstaja vedno večja uporaba
psihofarmakoloških sredstev, ki že temelji na izdelanem "ženskem sindro-
mu", kar dokazuje tudi bistveno manjši konsum med moško populacijo iste
starosti. Raziskava ni pokazala direktne povezave med medikalizacijo deklet
in njihovo socializacijo. Ugotovljena pa je indirektna povezava, saj je šte-
vilo bolezenskih težav in s tem tudi medikalizacije višje med tistimi dekleti,
ki odnose med starši označujejo kot konfliktne, ter tistimi, ki navajajo večje
število negativnih značihiosti v svojem odnosu do staršev. Število psihoso-
matskih težav med dekleti v starosti od 14 in 19 let je večje, če je njihov
pogled na zvezo s starši negativnejši. Deklice, katerih matere uporabljajo
psihofarmakološka sredstva, pogosteje postanejo žrtve zlorab različnih medi-
kamentov.
3.	Otroci, katerih matere uporabljajo psihofarmakološka sredstva, pogos-
teje uporabljajo različne vrste medikamentov za svoje težave. Mati je zaradi
svoje klasične vloge, znotraj katere skrbi za "zdravje" družinskih članov,
otrokom najverjetneje vzor za reševanje različnih konfliktnih situacij. Ker
uporablja mati kot sredstvo za svoje težave različne tablete, pogosteje upo-
rabi medikalizacijo tudi pri težavah, ki jih imajo otroci (močenje postelje,
nemirnost).
Študija Irmgard Vogt ponovno opozarja na odnos medicinske prakse do
moških in žensk, prakse, ki je ujeta v klasično predstavo o spolih, ki jo je
daleč v preteklosti utemeljilo naravoslovje. Šele diferencirano razmišljanje o
tem, kaj pomeni biti moški in ženska, omogoča vpogled v stereotipne
predstave, ki so prisotne na vseh družbenih ravneh in so značilne tudi za
profesionalne kroge tistih, h katerim prihajajo ženske po pomoč. Študija
opozarja tudi na nujnost novega d^niranja odnosa zdravnika in klienta. To
ne pomeni le premostiti brezna, ki ga v omenjenem razmerju označuje znana
opozicija zdravnik-moč/pacient(ka)-nemoč, temveč pomeni tudi potrebo po
ponovnem kritičnem razmisleku o veljavnem mitu, da je ena od temeljnih
značilnosti zdravniškega poklica "absolutna politična abstinenca".
Darja Zaviršek
Ttt
dokumentacija
SEZNAM DIPLOMSKIH NALOG, KI JIH JE KNJIŽNICA
VŠSD PREJELA V LETU 1989
AHAČIČ, Ivanka: Problematika družbene vzgoje in varstva otrok od
prvega do drugega leta starosti: Primerjava med obstoječimi oblikami
družbenega varstva dveletnikov s poudarkom na dejavnikih humanosti,
Ljubljana 1989, 70 str., N 2171. Mentor: Pavla Rapoša Tanjšek.
AHČIN, Nataša: Psihosocialni problemi žensk z rakom na dojki,
Ljubljana 1989, 55 str., N 2212. Mentor: Pavla Repoša-Tajnšek.
AVBERŠEK, Milena: Ekološke in socialne posledice ugrezanja v
Šaleški dolini, Titovo Velenje 1989, 113 str. + 3 pril. N 2206. Mentor:
Pavla Rapoša-Tajnšek.
BABIĆ, Bosiljka: Fluktuacija v delovni organizaciji TVT "Boris Kidrič"
Maribor 1988,56 + 8 str., N 2201. Mentor: Andreja Kavar-Vidmar.
BATIČ, Lidija: Kvaliteta življenja in življenjska sreča delavcev Gorenja
servis, Titovo Velenje 1989,47 str., N 2175. Mentor: Mara Ovsenik.
BAUDEK, Špela: Iz življenja mlinarjev, Ljubljana 1989, 42 str. + 4
pril., N 2188. Mentor: Darja Zaviršek.
BOŽIČ,Danijela: Družbena skrb za starejše občane v občini Piran,
Portorož, 1989,60 + 3 str., N 2190. Mentor: Blaž Mesec.
BRINOVEC, Mateja: Zaposlovanje ter delovne in življenjske razmere
lažje duševno prizadetih, zaposlenih v Gorenju, Letuš 1989, 84 + 8 str., N
2196. Mentor: Andreja Kavar-Vidmar.
CUKAN, Marija: Predstavitev ustanove KPD za mlajše mladoletnike v
Celju, Celje 1988, 66 str., N 2232. Mentor: Mara Ovsenik.
ČEMAŽAfe, Romana: Življenjski stil brezposehiih, Škofja Loka 1989,
53 + 2 str., N 2216. Mentor: Andreja Kavar-Vidmar.
ČERNE, Roman: Socialna varnost v vrhunskem športu, Ljubljana 1989,
53 str., N 2176. Mentor: Franc Stopajnik.
ČRNKO, Jožica: Hrbtenično prizadeti so del populacije in ni samo od
njih odvisno, ali predstavljajo aktivni ali vzdrževani del, Maribor 1989, 56
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dokumentacija	105
str., N 2170. Mentor: Mara Ovsenik.
DOLEŽAL, Nenad: Vloga socialnega delavca v postopku proti
mladoletnikom pred sodiščem, Ljubljana 1985, 57 str., N 2228. Mentor:
Tone Strojin.
FRANKOVIČ-MODERC, Jasna: Socialno ekonomski položaj
pomorščakov zaposlenih na tujih ladjah, Ljubljana 1988, 80 -»- 12 str., N
2200. Mentor: Andreja Kavar-Vidmar.
GERASIMOVIČ, Jadranka: Socialno delo kot pomoč za reševanje
osebnih problemov, Ljubljana 1989, 194, str., N 2208. Mentor: Bernard
Stri tih.
GOLOGRANC, Andreja: Statistični prikaz izšolanih socialnih delavcev
do leta 1971 po občinah in regijah SR Slovenije, Ljubljana 1989, 133 str. -i-
pril., N 2197. Mentor: Anton Kikelj.
GRIČNIK, Valerija: Delovne razmere delovnih invalidov v delovni
organizaciji Cinkarna Celje, Slovenske Konjice 1989, 62 -i- 13 str., N 2187.
Mentor Andreja Kavar-Vidmar.
HARC, Tatjana: Odlok o prepovedi točenja alkoholnih pijač pred 9. uro
zjutraj v Mariboru, Maribor 1989, 40 + 1 sü". N 2229. Mentor: Bernard
Stri tih.
HIRŠEL, Vanja: Odnos starši - otrok po razvezi zakonske zveze, Radeče
1989,44 str., N 2205. Mentor. Gabi Čačinovič-Vogrinčič.
HORVAT, Anica: Vzroki nesreč pri delu v Perutnini Ptuj TOZD Mesna
industrija, Ptuj 1989, 61 -»- 2 str., N 2199. Mentor: Anton Kikelj
HRUSTEK, Zvonko: Življenjske razmere starostnikov v krajevni
skupnosti Galjevica in njihove potrebe po pomoči, Ljubljana 1989, 48 str.,
N 2173. Mentor: Milena Tanaskovič-Lamut.
HRŽIČ-PIRNAT, Darja: Soočanje centrov za socialno delo s pojavom
tipinčenja otrok, Ljubljana 1989, 56 stt., N 2220. Mentor: Gabi Čačinovič-
Vogrinčič.
EP AVEC, Maša: Prilagajanje starejših ljudi ob vselitvi v dom in njihovo
sedanje zadovoljstvo v domu starejših občanov v Ajdovščini, Ajdovščina
1989,47 + 1 SÜ-., N 2233. Mentor Marija Ovsenik.
ISMAILI, Mirjam: Posvojitev, Ljubljana 1989, 43 str. N 2211. Mentor:
Gabi Čačinovič-Vogrinčič.
JEZERŠEK, Marija: Problematika splava, Ljubljana 1989, 60 + 4 str.,
N 2168. Mentor Gabi Čačinovič-Vogrinčič.
106	Dokumentacija	Soc Delo 30,1991, 1-2
JUG, Vasja: Stanovanjska skupina vzgojnega zavoda Logatec -
alternativno vzgojno delo in katamnestični podatki o gojencih, Ljubljana
1989,60 str., N 2219. Mentor: Blaž Mesec.
KLINAR, Danilo: Otroško varstvo v obrambnih načrtih, Ljubljana,
1989, 77 str., N 2203. Mentor: Anton Kikelj
KLJUN, Ingrid: Socialna dejavnost v letih 1920 in 1921 po časc^isu
"Slovenec", Ljubljana 1989, 155 str., N 2181. Mentor: Anton Kikelj.
KOLEDNIK, Franc: Analiza bolniških izostankov v ABC Pomurka DO
"Agromerkur" Perutninarstvo in Transport, Murska Sobota 1989,41 str., N
2166. Mentor: Vito Flaker.
KOLENKO, Marinka: Preživljanje letnih oddihov delavcev TOZD-a
Gradnje Ptuj leta 1987, Ljubljana 1988, 52 + 6 str. N 2217. Mentor: Pavla
Rapoša-Tajnšek.
KOVAČ, Nace: Razvoj in pregled alternativne psihiatrije v tržaški
pokrajini, Ljubljana 1988, 72 str., N 2163 Mentor: Vito Flaker.
KOVAČEVIČ, Milenko: Uveljavljanje pravice do dela oseb, zbolelih za
shizofrenijo, Maribor 1989,60 str., N 2224. Mentor Andreja Kavar-Vidmar.
KRAPEŽ, Klavdija: Analiza stanja odpuščenih gojencev Vipavskega
zavoda v primorski regiji, Ljubljana 1989, 68 + 5 str., N 2198. Mentor:
Blaž Mesec.
MALJEVAC, Sonja: Vključevanje in usposabljanje lažje duševno
prizadetih oseb v Ilirski Bistrici in njihov DES, Ljubljana 1989, 73 str., N
2230. Mentor: Mara Ovsenik.
MARINKO, Jana: Sodelovanje staršev in VVO, Kamnik 1989, 54 str. +
20 pril., N 2184. Mentor: Pavla Rapoša-Tajnšek.
MATKOVIČ, Drago: Nova družbena gibanja: Mirovno gibanje v
Ljubljani, Ljubljana 1989, 80 str., N 2192. Mentor: Vito Raker.
MOHORKO, Danica: Mladoletno prestopništvo in alkoholizem v
vzgojnem zavodu Slivnica pri Mariboru, Maribor 1989,43 + 3 str., N 2183.
Mentor: Anton Kikelj.
MUŽENIČ, Sonja: Posebne oblike dela v rejništvu, v okviru Centra za
socialno delo Piran, Ljubljana 1989, 52 str., N 2178. Mentor: Pavla
Rapoša-Tajnšek.
NEŽMAH, Maksimilijan: Vloga in pomen svetovalnice za življenje v
dvoje "ŽIVA" v naši družbi s posebnim poudarkom in pregledom dela enote
v Celju, Celje 1989, 53 + 7 str., N 2207. Mentor: Pavla Rapoša-Tajnšek.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dokumentacija	107
OSVALD, Alojzija: Problem pokopališke dejavnosti v občini Ravne na
Koroškem, Ljubljana 1989, 61 str., N 2194. Mentor: Bernard Stritih.
OZIMEK, Barbara: "Cigani smo in cigani bomo ostali" (Novomeški
Romi), Ljubljana 1989, 132 str., N 2209. Mentor: Gabi Čačinovič-
Vogrinčič, Daija Zaviršek.
PEČNIK, Marija - Mija: Ženska - redovništvo - klarise, Ljubljana 1989,
79 str., N 2179. Mentor: Darja Zaviršek.
PERŠE, Darja: Sodelovanje v terapevtski skupini tabornikov na
svetovalnem centru, Ljubljana 1989, 11 str., N 2177. Mentor: Bernard
Stritih.
PETERNEL, Vilma: Brezposelnost v novogoriški občini v letih 1978-
1987,	Ljubljana 1989,66 str., N 2172. Mentor: Andreja Kavar-Vidmar.
PINTAR, Stanka: Socialne razmere na Slovenskem v letu 1926,
Ljubljana, 1989, 83 str., N 2182. Mentor: Anton Kikelj.
PIRC, Gabrijela: Izvendomsko varstvo starejših občanov nad 65 let
starosti v krajevni skupnosti Dravlje, Ljubljana 1981, 62 + 5 str., N 2215.
Mentor: Milena Tanaskovič-Lamut.
PLEČKO, Dragica: Socialna vključenost mladostnikov s cerebralno
paralizo, Ljubljana in Maribor 1989, 111 + 6 str., N 2202. Mentor: Vida
Miloševič.
PLEŠNIK, Tatjana: Socialne razmere Slovencev v letu 1920, Ljubljana
1988,	104 str., N 2180. Mentor: Anton Kikelj.
POTOČNIK, Elizabeta: Delinkvenca mentalno motenih mladoletnikov
in uspešnost njihove resocializacije v občini Ptuj, Maribor 1988, 52 str., N
2185. Mentor: Anton Kikelj.
PRAŠNIKAR, Martina: Model profila socialnega delavca v organizaciji
združenega dela na primeru treh delovnih organizacij: Papirnica Vevče, KTL
in ČGP DELO, Ljubljana 1989, 61 str., N 2227. Mentor: Mara Ovsenik.
RUPEL, Anja: Odnosi med starši in otroci po razvezi zakonske zveze:
Problem stikov, kot jih doživlja roditelj, ki mu otrok po razvezi ni bil
dodeljen, Ljubljana 1989, 62 + 5 sü"., N 2210. Mentor: Gabi Čačinovič-
Vogrinčič.
SAKAČ-PEČAVER, Renata: Socialne razmere na Slovenskem v letih
1924 in 1925 po časopisu "Slovenski narod", Ljubljana 1989, 183 str., N
2221. Mentor: Anton Kikelj.
SKENDER, Adem: Stanovanjska problematika mladih družin, Ljubljana
108	Dokumentacija	Soc Delo 30,1991, 1-2
1989,60 str., N 2204. Mentor: Pavla Rapoša-Tajnšek.
SKVARČA, Magda: Družbeno varstvo starejših in bolnih občanov v
občini Logatec, Logatec 1989, 47 + 6 str., N 2168. Mentor: Pavla Rapoša-
Tajnšek.
SLANC, Milena: Spolna ljubezen kot element z naravnimi in
družbenimi lastnostmi - Kvaliteta spolnega življenja med partnerjema,
Ljubljana 1989, 56 str., N 2222. Mentor: Mara Ovsenik.
ŠIKMAN, Nevenka: Zdravljenje odvisnosti od alkohola na odseku za
alkoholizem in psihoterapijo na Pohorskem Dvoru, Maribor 1989, 50 str.,
N 2218. Mentor. Bernard Stritih.
ŠPINDLER, Darko: Mladostniki - spolnost - narkomanija - begi od
doma in iz šole, Ljubljana 1989, 65 str., N 2186. Mentor Gabi Čačinovič-
Vogrinčič.
TIZMONAR, Bojana: Feminizem - pošast ali bavbavček?, Ljubljana
1989,79 + 5 str., N 2165. Mentor Darja Zaviršek.
TROBEC, Marija: Problemi mladih mater, Ljubljana 1989,63 + 17 str.,
N 2193. Mentor: Gabi Čačinovič-Vogrinčič.
URH, Irena: Socialni vidik družbenih stanovanj: Socialne težave v
odnosu do velikosti družbenih stanovanj, Titovo Velenje 1989,108 + 7 str.,
N 2191. Mentor Andreja Kavar-Vidmar.
VEJNOVIČ, Nada: Socialne razmere na Slovenskem v letu 1918,
Ljubljana 1988, 82 str., N 2195. Mentor Anton Kikelj.
VIDMAR, Andreja: Raziskava sluha pri delavkah in delavcih v predilnici
Litija, Ljubljana 1989,16 + 2 str., N 2174. Mentor: Pavla Rapoša-Tajnšek.
VOGRIČ, Eda: Razporejanje delavcev, Ljubljana 1989, 57 + 2 str., N
2213. Mentor: Andreja iCavar-Vidmar.
VOLK, Dragica: Socialne razmere na Gorenjskem v letih 1934 in 1935
po časopisu "Gorenjec", Ljubljana 1989, 369 str., N 2225. Mentor Anton
Kikelj.
ZORIČ-URANKER, Nataša: Mit in resnica o materinstvu in očetovstvu,
Ljubljana 1989, 54 str., N 2167. Mentor Gabi Čačinovič-Vogrinčič.
ZORMAN, Janja: Socialne razmere na Slovenskem v letu 1918,
Ljubljana 1988, 82 str., N 2195. Mentor: Anton Kikelj.
ZUPANC, Tanja: Samomor v domovih za starejše občane - "...Veste,
včasih je le prehudo...". Griže 1989, 82 str, N 2226. Mentor: Bernard
Stritih.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Dokumentacija	109
ZVONAR, Anita: Socialna vključenost mladostnikov s cerebralno
paralizo, Ljubljana in Maribor 1989, 111 + 6 str., N 2202. Mentor: Vida
Miloševič.
ŽEMLJA, Barbara: Ocena študija in poklica socialni delavec študentov
Višje šole za socialno delo, Ljubljana 1988, 53 +6 str., N 2189. Mentor:
Blaž Mesec.
ŽEPEK-KRIVEC, Alenka: Zdravstveno stanje delavcev v DO AERO s
posebnim poudarkom na zdravstveno stanje delavcev v obratu JASNIT, Celje
1989,72 + 5 str., N 2214. Mentor: Blaž Mesec.
ŽUŽEK, Dejan: Begunci in izseljenci v Srbiji med drugo svetovno
vojno, Ljubljana 1989, 83 str., N 2223. Mentor: Anton Kikelj.
Volume 30	Ljubljana 1991	No. 1-2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
CONTENTS
ARTICLES
-	Dr. Rus on social state and the welfare society	5
-	Pavla Rapoša-Tajnšek
Perspectives of social work in enterprises	12
-	Marija Ovsenik in Jože Ovsenik
The characteristics of social w(H'k in the conditions
of enterpreunCTsh^ - to the hoizons of new culture (I part)	20
-	Alf Ronnby
Praxeology in social work	30
-	Franc Leskošek
Suicide in the Highland region of Stovenia	40
-	Marta Vodeb-BonaC
Marriages, divorces, children - what tells us statistics	52
-	Metoda Mikuljan
Counseling and psychotherapy with wives of alcoholics
during the Reparation for treatment	75
REPORTS
-	A selfhelp group of elderly
(Jožica Viric-Rode)	83
-	The program of youth counseling service in Kranj (Doris &zar)	85
-	The section for out-of-family education
(Marjan Čonč)	87
-	Conclusions of the conference "The crisis and the
employment of handicapped" (Tone Brejc)	89
-	The world declaration of voluntary woric (Vito Raker)	91
NEW BOOKS
-	(Po)moč pri delu (K. Blanchard, N. V. Peale, Moč poštenega
poslovanja, Mohorjeva družba, Celje 1990) S. Dragoš	94
-	Despotism and democracy (John Keane, Krt, Ljubljana 1990)
M. Poštrak	96
FROM FOREIGN PERIODICS
-	Medicalization of women (1. Vogt, Für alle Leiden gibt es eine Pille,
Westdeutscher Verlag, Opladen 1985) D. Zaviršek	98
DOCUMENTATION	104
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvodifr ta
naslov: Uredništvo socialnega dela. Višja šola za socialr. delavce,
Šaranovičeva 5,61000 Ljubljana.
Obseg člankov, teoretičnih razprav in poročil o razpravah naj ne pre-
sega 15 tipkanih strani. Obseg ostalih prispevkov, to je poročil, vesti,
ocen, prikazov idr. naj ne preseže 5 tipkanih strani, če ni drugače
dogovorjeno. Člankom priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je do
36 vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojas-
njujemo besedilo ter navajamo vire. Opombe potekajo po zaporednih
številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik nad besedo, na katero se
nanašajo (npr. pomoč Vsebino opomb navedemo na koncu besedila
pred seznamom literature in ne pod črto vsake strani. (2) Literaturo
navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime avtorja, letnico
izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran (npr. Fromm 1963,21). Na
koncu besedila dodamo seznam uporabljene literature, urejen po abecedi
priimkov in imen avtorjev.
GraHkone, sheme in druge slike priložite na posebnem listu, v
besedilu pa označite, kam sodijo.
Prispevke, ki ne bodo izdelani v skladu s temi navodili, bo uredništvo
vračalo avtorjem.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke: ime
in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer ste zaposleni in
funkcijo, natančen domači naslov z navedbo občine in faajevne ^upnosti,
telefonsko številko in številko žiro računa.
UDC 304+36
social
worl<
Vol.30, 1991_No. 1-2
Slovenian review for theory and practice