Ljubisav Markovič
(Nadaljevanje)
4. Bazlika v družbenih pogojih
Kooperacijo kot obliko dela za-Sedirao v vseh zgodovinskih ob-lobjih. Porajala se je stihijsko ie na samem pragu človekove Kitture, v prakomunističnih feupnostih. Te skupnosti so na-taie hkrati z njo in zato popo!-joma prevladuje v njitf kot Iružbena proizvajalna sila.
Kooperacijo so prav tako v ve-Ikem obsegu uporabljall v vseh ladaljnjih obdobjih. O tera pri-la dosti spomenikov. Omogočila te velikanska dela starih ¦ naro-iov, kakršna so piramide v Egi.ptu, kitajski zid, rimsk; ko-ioseji in akvadukti, veličastn! ttraml in cesarske palače ter mnogo trdnjav, katerih stolpi še danes grozeče štrle v nebo. Njeno delo so tudi mnogi kanall, ki so dali življenje tn civiliza-cijo dolinam Nida, Gangesa, Jangcekjanga itd. Njeni udje so bi!i stotine tisočev deiavcev, s katerkni je preoašaia skale in kopala po Usoč kilometrov dol-ge kanale.
Ta dela pa govore samo o tu-dežih človekovega skupnega de-la. Pa tudi o njegovih spretno-»tih in vežčinah. Ta dela pa sama po sebi ničesar ne povedo o družbenih razmerah in odno-eih, v katerih so bila napravlje-na. V tem pa se kooperacija pr-votnih Iovcev bistveno razlikuje od kooperacije sužnjev. k: so bi-li zakopani v španskih rudnkih srebra za koristi rirnskih gospo-darjev sužnjev, alu pa od ko-operacije mezdnih delavcev pr1-kovanih k strojem kapitalistit-nih tovarn. Od vseh teh pa se prav tako bistveno razlikuje ko-opera,cija svobodnih proizvajal-cev zrele socialistične družbe.
Kooperaeija prvotnih Ijudi je bi!a samonikla. Pomenila je na-ravno obliko Hjihovega iivlje-nja in obstoja. Z njo se je č!o-vek rodil in z njo je obstal. Dru-gače tudt ni bilo mogoče zarad! 6krajinega pomanjkanja in sla-bofti tako orodij za delo kakor tudi sredstev za osebno potroš-njo. Posameznik je bil preslab, da bi obstal sredi surove borbe z divjimi zvermi in stihijo na-rave. Samo najkrepkejša vez, ko-operaeija, njena množična moč, ki je nadomeščala posamezni-kt>vo slabost je omogočala naba-vo najosnovnejših sredstev za življenje v tisoč letih zelo sla-botnega človeka.
Zato ta kooperacija ». .. sloni po eni strani na skupnl lastnini pogojev za proizvodnjo, po drug: strani pa na dejstvu, da izolira-ni vndividuum ni bil sposaben prerezafci popikovine, s katero je bil navezan na svoje pleme ali skupnost, kakor se tudi prf če-belah individuum ne more od-trgati od panja« (Marx, Kapital I,   str.   282   lat.)
Zalorej pomenl kooperacija v teh razmerah sodelovanje svo-bodnih in enakopravnih ljudi, čeprav so bili še na pol živali In čeprav se niso zavedali sami sebe in svojega stanja. Koope-racija je bila njihovo skupno delovanje, nekaj, kar je bilo samo po sebi razumljivo in zato je bilo organizirano delo-vanje plemena ali širže plemenske dru-fcine. Njtm pa je pripadala tudl
KOOPERACIJA
Tečaj  politične  ekonomije
družbena   pro<zvajalna   sila,   Id so jo v kooperaciji razvijali, ka-kor tudi  proizvod, ki  jim ga je uspelo z njo iztigatd naravt.
Tu so tili družben! odnosl lze-načeni s kooperacijo. Koopera-cija ni b«la samo meja proizvod-nje in razdelitve, temveč tudi celokupnega življenja, ki je bilo sicer ozko ln nerazvito, toda polno vrlin enakopra^nih posa-meznikov, moških in žena. V ta-kih odnosih ni bilo in niti nl moglo bitt izkoriščanja in gospo-darjcnja nede^lavcev nad delav-ci. Vsi so morali biti de'nvcl.
V naslednjih obdobjih pa so družbeni odnosi temeljito spremenili. Pogoj za proizvodnjo ni bi!a več -ku^na, t?"nved pri-vatna lastnina. Tt pogoji so se vse bolj osredoioi-ali v rokah posameznikov, privatnih lastni-kov. S tem se je dvigala tudi nji-hova moč in gospodarjenje v družbi. Lastniki mso več delali, temvef so silili druge, množ:co, da delajo za njih in po njihovih ukazih. Kooperacija ni vei vznikla tz saonih delavcev, tem-več so jim jo 3 silo vsiljevaii. Nastajala je kot potreba gospo-darja. zemlje in živine, galej in rudnikov, zlata In oboroženih skupin ljudi, k! so to lastnino ščitili  in se  borili  za  njo.
Zatorej družbena proizva)alna sfla kooperacije ai pripadala de-lavcem. Pripadala je njihovitn gospodarjem. KajU, dokler so delavci izo-lirani, ta sila ne ob-stoji. Nastala je takrat, ko so gospodarji lastnine zbirali te de-lavce in jem začeli ukazovati ca razne načine. Zato se zdi, da ta kooperacija ni lastnost združe-nega dela, temveč stvarl, gospo-darjeve privatne lastnine. Zla-sti se to zdi kapitalistu. Zanj je sila kooperaeije tajinstvena, to-da notraaja moč njegovega ka-pitala.
Zato tudi proizvode koopera-tivnega deJa ne piisvajajo zdru-ženi delavci. Prisvajajo jih go-spodarji lastaine in njihavega dela. Nekdaj so to bili lastniki sužnjev. Kasneje spet fevdalci. Končno kapitalisti. Kakršna je paČ bila doba. Del so sicer mo-raJi odistopitt delavcem, živim udom kooperacije, da bi se lah-ko gibali in večaU gospodarjevo bogastvo. Toda oditopali so jtm majhen del, samo toliko, kolikor je bilo potrebno za obstoj in na-datjevanje vrste podrejenih suž-n]ev.
V te.h obdobjih Je za kooperacijo značilna podrejenost dela in iz-koriščanja. Ustvarila je čudežne s.pometiike in razkošne palače, toda namenjene uživanju gospo-darjev lastnine. Rimskemu suž-nju je prinesla nagobčntk na usta, verigo okrog vratu in oko-ve na noge. Fevdalnemu kmetu, ki ga je gospodar izkoriščal ta-ko v kooperaciji na svojem imetju ter dvoru kakor tudi iz-ven njega, je prinašala vedno večje breme in številne obvez-nosti do razruh knezov, baro-nov, grofov ia verskih poglavar-]ev. Mezdnemu delavcu pa je prinesla nevtdno verigo, s ka-tero ga je priklenila h gospodar-ju kapitalistu, hrepeneč pogled na vse večje bogastvo, ki ga je ustvarjal, ki pa mu ni bito do-stopno io pa sttašno negotovost,
ali bo ostal prl delu In obdrial z borbo  doseženi  standard.
5. Razlike v prisiljevalnih metodah
Med kooperacijo suženjake in fevdalne ter fevdalne «n kapita-listiične  dobe  pa  je   razlika.
Siuženjska in fevdalna pot ko-ope racije sloni na odnosih izven-ekonomskega prisiljevanja. Naj-večja tnnožica proizvajalcev ima zerra'jo in druga drobna sredstva za proizvodnjo. Ne čutijo potre-be, qa bi se podredjli poveljstvu velmoža «n deiali za njegov ra-čun. Njihov ekonomski obstoj ]e možen brez ukazovanja in ko-operacije, ki bi jo vsiljevali go-spodarji. Zato jih je bilo treba prisiliti k podrejenostt in na de-lo za gospodarja z Izvenekonom-sk:im« sredstvi, z mečem in ro-pamjem.
V suženjski dobi so bil. !fe-vilme vojne. Njihov pravi amo-ter ni bilo samo ropanje pre-matganih narodov. Se več, te vojine so pomenile neko vrsto mncožičnega Iova na ljudi, mno-žičmo spreminjanje svobodnih ljuddi v sužnje velikjh, zmagovl-tih   gospodarjev.
P'odabno je bilo tudi v fevda-lizrmu. Fevdalna gospoda je !:me-te tz. ropanjem imetja in ogrože-varajein njihovega življenja pri-silj^evala k podrejenosti. Da bl se kolikor toliko zaščitili pred najhujšim zlom, so bili ti kmetje primoran.! iskati zaščilo pri kak-šnem pilenuču nasilniku in mu v »zahvalo« izročiti svojo zemljo, to se pravi, sebe in svojo druži-no spremenitl v podložnike, ki mojraj-o izpolnjevati \'rsto obvez-nosrti   do   tega   »zaščitnika«.
Kapitallstična kooperacija Je zra-sla na drugačnih tleh. Njena predpostavka je svoboden dela-vec v pravem smislu. Toda ta del;avec ima to »svobodo«, da je osvobojen, oddvojen od vseh sretdstev za proizvodnjo. Le-ta so zbrana v rokah privatnih lasttnikov, kapitalistov. Da ne bi umirl od lakote je ta delavec, projletarec prisiljen, da svojo »svobodo« svobodno spremeni v sužSenjsko delo za kapitalista, da gre; k lastniku sredstev za pro-izvodnjo in mu ponudi svoje rokse ter se podredi pogojem ko-opeeracije, ki jo organizira kapi-talMst. Samo tako lahko pride do živ>ljenjskih  sredstev.
Ceprav je tudi kapitalist do-stikkrat potegtnil meč iz nožniee, ali pa uporabiJ še hujša orožja, venndar je v prvi vrsti ropaJ 3n koppičil tuja sredstva za proiz-voddnjo. Moral je s silo, pa tudi z ggospodarskimi zakoni blagov-negga pospoda.rstya, samo oddvo-jiti i proizvajalca (kmeta) od nje-govvih sredstev za proizvodnjo, da i bi ga spremenil v proletarca. Zlaas-ti so to množično opravljali v 2 začetku, dokler ni kapitalist stabl še trdno v ekoiM>ms.kem po-gleedu. To tudi predjtavlja bistvo te 1 tako iinenovane prvotne aku-mublaci.je kapitala. Pozneje pa, ko je 1 dvakratno osvobodil proizva-jaldca — od prejšnje fevdalne od\<visnosti in pa tudi od njegovih sresdstev za protzvodnjo — je kappitalist prepustil nadaljnji razzvoj procesa ekonomskim za-konnom. Proletarec je moral v bis'stvn postati njegov modernl sužženj.
Zaradi tega kapitalistična ko-operacija slor.! na odnosih go-spodarskega prisiljevanja.
6. Eazlika v tehnični osnovi
V vseh obdobjih kaže koope-racija razliko tudi .glede svoje tehnične osnove.
Pred kapitaiizmom ie tehnlčno osnovo dela in torej tudi koope-racijo predst^.vljaJo drobno orod-je za delo, drugo orodje in obrt-niška veščina delavca. Ta orodja sama po sebi niso zahtevala družbenega delovnega procesa. Kooperacija ni bila pogoij za njihovo funkcioniranje. Nasprot-no taka orodja so zahtevala po-sam:'ni delavni proces. Ni jim ustrezala družbena, temveč po-samična uporaba. Kmet je prav tako dobro in celo še boljše rav-nal s plugom all sekiro, če je delal zase, kakor pa suženj, ko je  delal  za  svojega   gospodarja.
Zaradi tega kooperacija tedaj ni imela nekega svojega meha-ničnega okostja, ki bi jo le-to zahtevalo kot družbeni delovni proces. Zato pa ustvarja okastje sama skupno z delovanjem svo-jih živih udov. Njeno živo telo, ki ga sestavljajo mnogi delavc!, je tudi objektivni temelj za družbeno izvrševanje dela kakor tudi za družbeno funkcioniranje sredstev za prolzvodnjo. To tem bolj. čim boJj je bilo delo med posameznimi njenimi delavci tako razdeljenjo, da so posamez-niki ali skupine opravLjale na predmetu, ki so ga izdelovale, samo posarnezna dela. Ko je razvijal kooperacijo, je kapitali-zem izvršil revolucijo v njeni tehnični osnavi io notranjl strukturi.
Kapitalizem je vsekakor začel svoj vzspon na tisti tehnitni osnovi, ki jo je zatekal na roč-nem delu in obrtniški veščinl. Toda moral se je spoprijeti z omejenimi možnostmi za pove-čanje proizvodnje dli kapitala, ki 30 izhajale iz takega stanja. Na določeni stopn^i svojega raz-voja je prešel to mejo s tem, da je spremenil to tehni6no osnovo. Namesto ročnega dela je uvedel v njene temelje stroj, strojni mchanizem.
Ta sprememba, kl pomeni re-volucijo v materialni proizvod-nji, ali, kakor pravimo, indu-strijsko revolucijo, je imela bi-stveni pomen za nadaljnji druž-beno-ekonomsiki   razvoj.
Strojni mehaniizem, ki sam na-mesto deJavca ravna z določeni-mi orodji in obdeluje proizvod, zahteva že po svoji naravi ne posamični, temveč druž-be-ni de-lovn! proces. Nekaj popolnoma nastrctnega račnemu orodju. Ko-operacija postane sedaj pogoj, brez katerega ni mogoče spra-viti strojnega mehanizma v po-gon. Pa tudi sama uporaba teh proizvajatoih sil računa s pro-izvodnjo za družbene, ne pa za posamične,  privatne  potrebe.
Ta sprememba je znova odprla vrata obdobju, v katerem je po-stala kooperacija v širšem ob-segu nujna oblika dela, taka ob-lika, ki uporablja močna, vse bolj delotvorna orodja za delo. Nujna pa ni bila zategadelj, da bi nadomestila človekovo slabost, kakor je to bilo v prvotni skup-
nostl, temveč da bl izrazHa nje-govo vse večjo mo6 pri obvla-dovanju zunanje narave. Koope-racija Je postaia sedaj v vseh področjih gospodajstva stalna oblika za progresivnl razvoj de-la in za njegovo znanstveno or-ganizacijo. Zgr jevala se je z vsestraasko uporabo znanosti in tehnike kat kooperacija enovrst-nih in različnih strojev ter ži-vih posameznikov, kidao^jo smer gibanju, strojem pa prepuščajo i... opravljajo proces proizvod-nje in  ga  celo  nadzorujejo.
Ali so kapitalisti izvršill ta prevrat podzavestno? Začeli eo ga z drugim, omejenim ekonom-skim razumom. Ta razum je bil praktičen: več blaga, nižje last-ne cene, večji zaslužek, to se pravi profit. Zaradi tega ima ta proces svoje posebnosti pa tudl globoka   nasprotja.
7. Posebnosti kapitalistične kooperacije
Razen tega, kar smo navedll do sedaj, pa ima kapitalistična kooperacija še nekatere drugo poaebnosti.
a) Prva posebnost se tiče npravljanja   koopcracije.
Kboperacija je družbenl de-lovni proces. Kapital je napravil ta proces za družbeno kombi-niran. Proces dela je razčlenil, napraivU v njem razdelitev de-la — med delavci, ali med strojl in skupinami delavcev. S stroji, ki so tehničaa osnova, je kapital povzroJil, da je družbeno kom-binirano delo postalo pogoj za proizvodnjo. Prav tako pa tudl upravljanje tega dela.
»Vsako neposredno družben ali skupno delo v v&likem obse-gu bolj ali mano zah-teva, da z njim upravljajo. Da bi se vsk.la-dile iodividuailne dejavncsti in izvršile splošnc funkcije, ki iz-hajajo iz gibaaja celotnega pro-izvo-dnega telesa, takega giba-nča, ki se razlikuje od gibanja njegovih sa.mostoijinih organav«. (Kapital  I., str.  279,  lat.)
Ta aujna funkhcija upravlja-nja je postala ena funkcij kapi-tala takoj, ko je spravil pod svo-]e poveljstvo več-je aU manjša število delavcev. Stvar se v ni-čemer ne spremeni, če namesto kapitalista opravlja to funkcijo od   njega   plačani   direktor.
Upravljanje družbeno kombi-niranega dela je pro-izvajalna funkcija, če gre za poditičja materialne proizvodnje. Koope-racija dejaasko razširja pojem proizvajalnega dela. Sedaj ni proizvajalno samo tisto delo, M je v neposrednem stiku s pred-me-torn dela m ki ga obdeluje, temveč tudi tisto delo, ki kot organ sicupnega dela zagotavlja njegovo enotnost in sklad. »... pri vsakem delu, kjer kooperi-rajo mniOgi individui, se kaže po-vezanost in enotnost procesa nujno v neki ukazovalni volji in v fiinkctjah, ki ne zadevajo po-samičnih del, temvef celotno de-javnost delavnice kot pri diri-gentu kakšnega orkestra. To je proizvodno delo, ki se mora opravljati pri vsake-m kombini-ranem načinu proizvodnje.c (Marx, Kapital III., str. 341, lat.).
Urednlštvo :n glavna uprava »NaSe skupnosH. (•» srbohrvaS6\iUJ »Naše zsiednice*) Beograd, Delanska 35/IV. telefon 20-118. - Glavn! !n odgovornl urednik LJublsav Ma»kov14. — Urednlški odbor In dopisništvo ta Slovenijo, Ljubljana, UI. Toneta Tomšiča 9111., telefon 2J-S05 — Uprava »Naše skupnosti« za Slovenijo, Ljubljana,  UL  Toneta  Tomšita  5/11.  telefon   21-832. poštni predal 29,'tekoči ratun pri  Komunalni bankl v Ljubljani 60-KB-5-Z-367,      s posebno oznako »za    JJaio
skupnost'«.  —  Tiska  Casopisno-založnlško  podjetje   »Slovenski poročevalec«. — Za tisk odgovoren Franc PleveL