666
SILVIN SARDENKO:
MED NEBOM IN MORJEM
KAKOR RIBI GREM NA MORJE.
Dva sva ribia po morji odveslala olna dva: on v globino vrgel mree, jaz pa misli vrh morja.
Zamotale v mree ribe so se ivosvetle
kakor jutro svee; v misli pa so se zapletle
pesmi nove.
LE PRIDI!
Le pridi, sladka poezija! Nocoj je dua moja sama, tako je tiho sredi hrama ko v grki cerkvi mistini.
Ko dihne s toplim dihom vame, obraz osreen se zasveti, kot oni, ki ga preseneti veselje skrivno hipoma.
Pri materi se dete sree navije enin pri nevesti. A jaz v ljubezni tvoji zvesti zdaj enin sem in zdaj otrok.
Le pridi! pela bova himne. Tvoj dih iskrene misli snival moj duh bo v stihe jih izlival in angel nosil jih v nebo.
V SORODNEN HREPENENJU.
Ti neskonno silno morje! Jaz sem vate se zagledal, kot golob nad slapom umnim med skalovjem ostrmi.
Ti sanjavo krasno morje! Jaz sem vate se zaveril, kakor dete se zaveri v bajko deda sivega.
umno tvoje valovanje, burno moje hrepenenje: kakor da sta si sorodni iz pozabnih davnih dni.
Morala je mo arobna, biti silna in visoka, ki brezmejno hrepenenje . vdihnila je v slednjo stvar.
Vendar tvoje valovanje e k pokoju lee vasih, ali moje hrepenenje do gomile ne zaspi.
DAN NA MORJU.
Kakor peruti kraljevega orla lasi so tvoji veliki in zali. elo je tvoje prejasno in drzno, kakor valovje ob skalni obali.
Tvoji pogledi ognjeni . . . nemirni, kakor studenci planinski nestalni. Grudi so tvoje mogonokipee, kakor snenikov vrhovi kristalni.
Lica so tvoja mladostna, area kakor od jutra oarjen oblak. V rodu si naem velikem in lepem prvi umetnik in prvi junak.
RAFAELOVA MADONNA.
Ob morju sem jo videl. V naroju krasno dete in v bisernih so bile koraldah kite spete, kot bi jo venal diadem.
Obraz nebekomil in nem, zamiljen v blaenstvo ljubezni Nemara komaj trikrat esti pomladni maj je zrla cvesti.
Oi tako neskaljene, kot da e misli bilo ni nikoli v njih ualjene, kot da so sence vseh strasti predale jim oddaljene, kot pekel od neba.
Okrog so morski ptii beli nalahno poletavali, nemara, da so Morsko zvezdo" krilatci obkroavali.
SLAVITE MORJA . . . GOSPODA!
In tudi morje slavospev prepeva svet in umcn prejasen nebu sinjemu, a zemlji nerazumen.
In ono moli pod veer molitve tisoerne, ko vstaja z njega bel oblak med zvezde neizmerne.
In tudi svoj oltar ima v nevidni globoini, demantov seva milijon po mistini tiini.
667
Veliko bije v njem srce: Iz prsi nepokojnih neodoljivo hrepeni po arkih zlatosojnih.
In tudi upov mnogokaj v grobovih svojih krije, kropit jih hodi no in dan, bui jim elegije.
In tudi ono videlo vstajenje bo astito: Izdihne ... izkipi nekdaj kot eter bo razlito po venem Sionu . . .
BRODNIK SANDRO.
Za hip je dvignil vesli na ladji Filomeli" in bajko mi je pravil o koljki snenobeli:
Z oesom bleskovitim izpod samotne skale oarana je zrla v junake, lepe vale.
Priplul je val kot orel na krilih zmagovitih, odjadral njo in ljubil v globinah jo je skritih.
O mlaju jo je vrgel na skalne spet samote brez sree, brez ivljenja, brez bleska, brez lepote
In Sandru sta se ustni debeli muno stresli,
zamislil se je nekam -------
In spet pognal je vesli.
PLUJMO MIMO.
Odgrnili so se vali grob so temen izkopali, kakor morsko dno globok.
In v globine sem brezdanje vse mladostne vrgel sanje . .. Plavaj, plavaj, morje, rez!
Pogledal v tvojo sem skrivnost in ves sem ostrmel, kot da bi tebe samega in videl tvoj model boanstveni stvaritelj, ti divni Rafael.
668
Kdo bi vedel, kaj v gomilo vekomaj je zatonilo : Ali biser? Ali bol?
Le pogumno plujmo mimo in nikar se ne solzimo onkraj brega veni maj!
DIVJA GODBA.
------- Veno delo !
Spet pripihal parnik
s tovorom je tisoerim
v dolgem vigu zopernotuleem,
Zaroljale so verige
ob granitnem bregu.
In valovi pljuskali so besni vse hoteli bi razbiti. A v oblakih goega prahu prihiteli so mornarji s tekimi bremeni; komaj vidni ob tovornih silnih skladih.
-----------ivi sunji
mrtvih velikanov,
ki so sami jih zgradili.
In ponosno
ladja je blestela
s svetlim jeklom okovana
Ali sunji rni kot zamorci.
Jaz sem gledal in poslual alostne osode godbo divjo -----------
RIBIEVA PESEM.
Sama, sama ladja plava v divjem morju obupava. Veslo, sidro, vse je v ladji. A nikogar od nikoder; da jo vodi in zasidra pod pristan.
Sama, sama dua tava, v hrepenenju obupava. Nimam vesla, nimam sidra, da jo vodim in priklenem k srcu spet.
GOSLAR.
Raztrgan jopi
in lice zagorelo,
na rokah gosli
in pel je pesem smelo:
Kako ste vi uborni, kako sem jaz bogat!
Kaj dni ste preboleli in ni ljubezni zveste. Kaj mrakov prebedeli o srei ni ne veste. Kaj sladkih ur izpili in ni sladkosti iste. Kaj potov prehodili pokoja nali niste.
A jaz :
Iz tirih strun ljubezen oarljivo sladkost srebrnoivo in sreo pijem in rajski mir -------
VEER.
Le pozen pti e gostoli, e poleti
na temni gri. In prvo roso ejni mrak
prihaja pit. Na vrh neba rde oblak.
In lunin svit v oranov gaj gre vasovat,
In mlad brodnik zavriska e poslednjikrat
nejasen krik.
669
Ob ladjah dim se vije siv.
In begajo od morja plava teek vzduh
do nemih ko.
Vse tiho
vse
KAKOR PRAH SE VRAAM SPET.
In ni za ladjo ve sledu ... Kot da po vodi davno zbeala le je senca vse morje mirno ... ravno...
Umrl bom Le moten ar zatone v irnem morju.
a ista bo svetloba arela na obzorju.
Umrl bom Le lahen prah s pogorja dih odveje, a gora bo visoko kipela kakor preje.
Umrl bom Le droben list v koatem vrhu zvene, a tiso drugih klilo od veje bo zelene.
Umrl bom Le tenka nit na struni se odvije, a gosli bodo pele neskaljene harmonije . ..
BRANKO BRANKOVI:
NA GROBIU.
Orob sem ivi med grobovi, ki se tod vrste: Pokopane v prsih nosim prelih dni elje.
Kdo jih je pokopal veste? Sam sem bil grobar, znamenja pa nisem stavil si na grob prevar.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si