E 2ABJE PERSPEKTIVE
NAGRADA
V našem podjetju smo v poča-stitev na pokojnega novatorja Vikiorja Krega, ki je imel velike zasluge za tehnološki in gospo-daiski napiedek podjetja, usta-novili posebne nagrade. Imeno-vali smo jih ,,Kregove nagrade za dvig produktivnosti in napredek gospodarjenja". Imeli smo, kot se spodobi, poseben pravilnik, ki je vse skrbno določal, pa seveda tudi odbor, ki naj bi nagrade po-deljeval. Nagrade so bile dvojne; lahko rečemo materialne in mo-ralne. To se pravi po domače: v denarju ali pa pisna priznanja -diplome.
Čutil sem se zelo počaJče-nega, ker sem bil imenovan v odboi, ki.je dokončno sklepal o podelitvi nagiad in nestrpno sem
čakal dan, ko bom lahko kon-struktivno razpravljal o najza-služnejših v naši delovni orga-nizaciji.
In dočakal sem ga!
Sestanek je bil svečan. Sekre-tar, predsednik odboia, je z res-nim glasom obrazložil pomen nagrad, način podeljevanja in na-logo odbota. Nato je odločno prešel k preklogom:
,,To so torej, tovariši in tova-
rišice, naše odfovome naloge, ki jih bomo morali izvajati z vso pozornostjo, z veliko mero do-slednosti in občutkom odgovor-nosti. Pred seboj imamo pred-loge, ki smo jih do sedaj prejeli na naš intemi razpis. Predloge je pripiavil poslovni odbor in mi dovolite, da vam jih preberem."
Vsi smo mu spodbudno pri-kimali in napeto čakali imena. Čeprav smo vedeli, da kot člani odbora ne moremo prejeti na-grad, smo nestrpno čakali, kajti lahko se je nekdo le zmotil in te predlagal. Prepričan sem bil, da bi za ceno nagiade vsak rad od-stopil iz odbora.
,,Poslovni odbor je torej pred-lagal: za prvo nagrado v znesku pet tisoč dinarjev tovariša Mi-haela Cmoka, komercialnega di-rektorja naše delovne organi-zacije, ki ima velike zasluge za ugoden poslovni uspeh v pre-teklem letu. Za drugo nagrado v znesku dva tisoč petsto dinarjev tovariša Miho Jereba, direktorja trgovskega podjetja Veprotrg, ki ima velike zasluge za plasma naših izdelkov na ttg, in za tretjo nagrado v znesku tisoč dinarjev tovariša diplomiranega inženirja Cirila Lufta, ki ima velike za-sluge za 15 odstotni dvig proiz-vodnje v preteklem letu.
Za pisna priznanja predlaga poslovni odbor. prvič tovariša Mirka Smuka, kadrovika, ki je uspešno napravil opis delovnih mest, drugič Jožeta Drozga, mojstra pomožnega obrata za vzoren red in produktivnost, in tretjič Franeta Dretnika, stru-garja, zaradi požrtvovalnega dela.
Dovolite mi še, da podam po-drobnejše obiazložitve . . ."
Začel je naštevati uspehe, ki so jih dosegli predlagani kandi-dati. Bilo jih je veliko, bili so ve-liki, junaški, nesebični, požrtvo-valni in odločujoči uspehi. Del članov odbora, ki so sedeli na zgomjem delu mize okrog sekrc-tarja in so to bili izvoljeni dele-gati iz uprave, so ob vsakem no-
vonaštetem uspehu spodbudno pokimali z glavami. Mi, na spod-njem koncu mize, kjer smo se zbrali delegati iz proizvodnje, smo se spogledovali in začel nas je obhajati strah. Bali smo se, kaj bo z nami v prihodnje in da kmalu sploh ne borao več po-trebni, kajti ob vsakem novem uspehu predlaganega posamez-nika smo postajali vse bolj ne-pomembni in odvišni. Samo čakali smo še, da bo predsednik to omenil.
No, hvala bogu! Končal je in nas pozval na razpravo. Toda, prosim vas, kdo je bil po vsem tem še sposoben za razpravo. Ali je sploh še kdo v podjetju, ki bi po tej obrazložitvi zaslužil kak dinar, da bi se povišal denarni sklad še sam bi najraje segel v žep in primaknil kak dinar, da bi se povišal denami sklad nagrad. Ta dinar tako ni bil moj, temveč je bil rezultat uspehov predlaga-nih in sem ga pravzaprav ukradel iz žepa zasluženih. Po nekaj mi-nutnem molku se je oglasU nekdo tam spredaj tik pred sekretarjem.
,,Jaz pa le mislim, tovariši, da imamo še o čem razpravljati. .. Ne zanikam tega, kar je povedal tovariš predsednik komisije, ne zanikam velikih zaslug predla-gancev .. . Toda ali nimamo v naši sredi še kakega zasluženega sodelavca? Mislim, na primer, da ni bilo tieba predlagati tova-riša' Jereba, ki sploh ni član na-šega kolektiva .. ." Več glav je pokimalo, začele so se nagibati druga k drugi in polglasno ned seboj komentirati, tako da ]«» moral sekretar zakašljati in zo pet je nastal red. Toda s tem je bila tista začetna svečanost pre-kinjena, tesnoba, ki nas je spremljala med sekretaijevimi besedami, je izginila. Seja je vse bolj postala navaden sestanek z vsetni prijetnimi in neprijetnimi posledicami.
,,Mislim," je nadaljeval tisti tam spredaj," da bi morala, če že ni več predlogov, komisija sama razmisliti tudi o drugih kandidatih in jih medsebojno primerjati."
Za besedo je zaprosila direk-torjeva tajnica. Ker je iraela sla-boten glasek in je bila nizke po-stave, je vstala, da bi tako dala večji poudarek svojim besedam:
„Tudi jaz se strinjam z mnenjem predgovomika. Glejte, če bi raz-mišljali, kdo je mogoče še bolj zaslužen od predlaganih, čeprav njim s tem ne jemljcmo zaslug, bi našli še koga . . . na primer, našega tovariša direktorja. Nje-govo delo ostali najbrž ne po-ziiate tako dobro kot jaz, zato tudi ne morete podrobneje oce-niti njegovega dela. Naj vam po-vem o ..." in začela je na dolgo in široko govoriti o diiektoijevih zaslugah. Zdelo se nam je, da po-navlja vse zasluge, ki jih je pre-bral sekretar za vse tri predla-gance skupaj. Na misel mi je pri-šlo, da je predlog najbrž ona na-tipkala in ga sedaj obnavlja po spominu. Toda to na nas ni več napravilo čarobnega vtisa. Se vec. Sedaj se nam je vse skupaj zazdelo komedija in že so padale šaljive pripombe . . .
,,Ali si bil tudi ti zagrizeno odločen, so si Sel v gostilno? Za-kaj nisi predlagan za nagrado? Videl sem te, kako si včeraj družbeno aktivno silil v nata-karico .. ." In podobne, tako da je moral sekretai avtoritativno napraviti red.
,,Torej, slišali smo dodani predlog. Ga vzamemo v poštev? Ali ima kdo še kak predlog? "
Ponavadi se v take stvari ne vtikam, posebno še, če so se sku-hale v upravi in se tičejo denarja. To pot pa me je najbrž premotil sam zlodej; dvignil sem roko in začel, ne da bi čakal dovoljenja za besedo:
,,Jaz bi predlagal Jaka Piko, nočnega čuvaja. Vsi vemo, kako je s svojo prizadevnostjo poleti preprečil požar, ki bi lahko uni-ih pol tovarne. Pravočasno je opaziT (iožar, pravočasno obve-stil gasilcž in ga do njihovega pri-hoda že lokaliziral. Ali si pred-stavljate, kolikšno škodo je s tem preprečil. . ."
Zgornji konec konferenčne mize se je vznemiril, češ kakšno zvezo ima Kjegova nagrada s po-žarom. Saj Kreg vendar ni bil gasilec, prosim vas, on je bil go-spodaistvenik. Prvi se je zbral se-kretar: ,,Že, že, ne rečem, da to ni res, kar si povedal, tovariš Pepe, toda naj te opomnim, da smo to znali ceniti in mu dali nagrado takrat. Sicer pa je bila to njegova poklicna dolžnost."
Prejela me je trma in kadar
me prime, je hudič. Nihče me ne more ustaviti. Žena rai ob takih prilikah pravi: ,,Rineš kot bik skozi zaprta vrata - si boš že po-lomil rogc."
,,To je že res! A tista nagiada je bila premajhna za tako de-
jai\je. Kar se pa tiče poklicne dolžnosti, ta velja za vse, tudi za tiste, ki so . . ."
Misli nisem mogel dokončati, ker me je prekinfl tisti zelenec na goinjem koncu mize: ,,Me-nim, da predlog tovariša vratarja ni resen. Tovariš vratar najbrž misli, da je on najpomembnejši v tovarni in bi moial dobiti nagra-do tudi on."
Prekleta glista! Vedel sem, zakaj me napada. Kako je po-udaijal in povlekel tisti ,,on". Večkrat sem ga že javil, ker je zamujal, pa mi takole vrača. Se-daj si upa, ker sedi poleg sekre-taija, a naj le počaka, mi bo že prišel v roke. Zelenec je še kar nadaljeval: ,,Menim, da je tovariš sekretai utemeljeno zavmil pred-log. Če dovolite, bom poskušal konkretno opredeliti predlog. Prvo nagrado naj prejme tovariš direktor, drugo tovariš komer-ciaini direktor, in tretjo direktor trgovskega podjetja. Priznanja pa naj prejmejo tovariš Smuk, Luft in Drozg."
Vse je bilo tiho, nihče ni niče-
sar pripomnil. Trma mi ni dala, da bi molčal.
,,Kaj pa moj predlog? Zahte-vam, da se obravnaval- Ne mo-remo ga kar preskočiti."
Sejno sobo je zopct napolnil nemir. Spodnji del mize se je strinjal z mojim piedlogom, zgornji je bil ogorčen.
Sekretar je pokašljal: ,,Menda se ne bomo prepirali. Predlagam, da tudi tovarišu Piku dodelimo pisno priznanje . . . Ste za to? "
Ne, jaz nisem bil za to, razdra-žen sem bil do konca. ,,To je norčevanje, tovariši. Kaj bo Jaka s priznanjem? Ali naj z njim za-krpa streho? Ne more! Jaka ne potrebuje moralnega priznanja, temveč materialnega. Vsi vemo, v kako slabih razmerah živi, stre-ha se mu tako rekoč podira nad glavo. Krvavo prav bi mu prišel vsak dinar. Če smem sklepati pq sekretarjevem predlogu, se tudi on strinja, da je Jaka zastužen član kolektiva. In če je temu tako, potem mu dodelimo de-narno nagrado. Dobro delo bomo napravili. Drugi finančno niso tako na psu, pa bi jim bilo tudi pisno priznanje zadostna oddolžitev. Bodimo Ijudje."
Besedo je spet povzel sekre-tar. Glas mu je bil trd, mrzel: ,,Očitno bi vam moral ponovno prebrati pravila za dodelitev na-grad, ker vsi še niso doumeli nji-hovega pomena in namena. Tu se ne gremo socialno vaistvo. Če pa bi poslušali tovariša Pepeta, bi postali socialna komisija. Po-navljam svoj predlog! Ponovil je predlog: direktor, komer-cialni. . . in tako lepo po visti, vključno z Jakom Pikom na koncu.
Nihče se ni več oglasil. Razen mene so vsi glasovali za predlog.
Slutim, da bom svoj nastop pošteno plačal. Posebno še za-radi škandala, ki ga je napravil Jaka Pik potem na podelitvi in vsi mislijo, da sem bil jaz njegov oče.
Jaka Pik se je na podelitvi pri-znanja odpovedal. Rekel je: ,,Tovariši, naiedil sem samo svo-jo dolžnost. To pa moramo sto-riti vsi in prepričan sem, da jo tudi vsi opravljamo. Torej bi mo-rali dobiti priznanja vsi! Nič ni-sem boljši kot drugi! Zatorej -hvala!"
Resnično! Nevihta se bliža nad mojo glavo. Slutim jo!