15Í). številka.
Ljubljana, v petek 14. julija
XV. leto, 1882
■
Inhaja -vsak &an Hlt<ft izim&i nedelje in praznike, ter velja po p os t i piojemun za a vstrij a k o-ope rsk e dežele za vse leto 16 fdd., za pol lota 8 gld., za 6ttrl leta 4 jdd. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 9 jgld 80 kr., za jeden mesce 1 uld. 10 kr. Za pošiljanje na dom računa se po 10 kt\ za mesec, po 30 ki\ za četrt
lela. — Za tnjc dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od čet.iristopne pctit-vifte po     kr.. (v se oznanilo jedcnkrat tiska, po 5 kr.  če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska Dopisi naj se izvole frankivati. — Rokopisi se ne vrnčnjo. — Uredništvo in npravni&tvo je v Ljubljani v Frana Kolmana bisi „(tlodaliSka stolna*. D pravni Stvu nuj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Das Territorialsystem.
Pod tem nadpisom in z naslovom „fas et ab boste doceriu prinaša praška „Politiku naslednji Članek :
„Mi smo gotovo najmanjši obeudovatelji nemške države in njenih naprav. In vender z veseljem nazdravljamo važno prusko institucijo, ki se ima posnemati pri nas ravnokar. Citate!j ugane gotovo sam, da gre tu za vojaško napravo. V tem oziru posne mali so Kitajci in Japonci, kar so le mogli : zakaj bi mi, ki smo žalibože poskusili korist te organizacije, ne vzprijeli tega, kar je dobro, brez ozira na izvor?
Nedoumljiva naglost pruske mobilizacije, katera je — po lastnem izreku Moltkejevem — odločila leta 1870, ta opicam slična hitrost, utemeljena je večjidel na teritorijalnem sistemu, kateri naj se zdaj uvede tudi pri nas.
Nemčija imela je 1870. 1. v osmih dneh jeden milijon vojakov, denes bi lehko postavila v istem času dvakrat toliko. Na identičen brzojav — „Mo-bilisirt" — bc vsi sto in sto tisoči v vojnej zavezi stoječi pokličejo takoj. V bližnjej orožnici dobe orožje in obleko, katero so uže nosili pri vajah, konjiki dobe konje, katere so uže jahali, „cadresa so vsi polnoštevilnl in za odhod je uže določen vozni red na železnicah — ne glede na municijo in denar, v katerem oziru je „Juliusthurm" v Spandau zores spncijaliteta. (V tem stolpu je namreč hranjenih 30 milijonov srebrnih tolarjev za slučaj katerega koli boja. Uredn.) Nobena druga država nijma do zdaj take pripravljenosti in ruska vojska, jedina, ki bi dosegla tako ogromno število, raztresena je na tako ogromnem številu in manjkajo jej sredstva za promet, da na primerjanje niti misliti nij.
Mobilizacija za Bosno odkrila je dovolj no ne dostatke naše vojne uprave. Desetkrat več vojakov morali smo mobilizovati, nego jih je nasprotnik kedaj imel in desetkrat toliko smo potrošili, kar bi VBa stvar sicer stala. Sistem, pome.šavati vojake in polko odstranjevati i/ nabornih okrajev, utegnilo je tedaj, ko bo bili v vojski samo vojaki po poklicu iz marsikaterih razlogov — ki pa nijso vsi imeli vojaškega pomenu, — imeti k;ij za se, godil je celo Metterntch-Bachovemu sistemu. A triletna vojna Bluiba in splošna vojna dolžnost preustrojile ste prejšnjo vojsko vojakov po poklicu, v ljudsko vojsko. Zdaj treba štediti časa in denarja bolj, nego prej pri malih vojskah, s 14—25 letno službeno zavezo.
Tri — In celo jednoletna služba je k popol nemu kvežbanju vojakov itak prekratka, ne sme se tedaj tratiti dragi cas, ki ga izgublja vojak z neprestanim sem ter tja prestavljanjem. Tudi je av-stiijski vojni budget tako nizek (?), da bi prište-denje nekaterih mibjonov — toliko je namreč vsik-dar stalo nepotrebno prevažanje novincev in dopust-nikov sem ter tja, — ne bilo posebno znatno. Pomislimo le, de, nam ne dostaje utrjevanj; v Českej nijmamo nič več, kar bi bilo besed vredno. Ob-oroženje in opravil brambovcev je nepovoljna, hram bovške konjiče pa nijmamo prav nič — razen na papirji — dasiravno bi bila glede na pičlo število avstrijske redne konjiče, ki stoji v razmeri z Nem cijo in Rusijo kakor 1:3, v podvojenej meri potrebna, ker so Francozi izkusili 1. 1871, da konjiče nij moči improvizirati, makar je ljudi, konj in novcev na razpolaganje« Tudi topničarstvo je v očigled novoSegnini terjatvam nezadostno.
Zlodej (démon) nemškega  mir turizma zahteva vedno novih žrtev.   Vsako leto so potrebe vojništva
večje in vedno težavneje je, zadovoljiti jim. Z veseljem pozdravljamo torej vsako naredbo, ki pomnoži našo vojno silo, ne pa itak visoko stavljenih oavzoonih zahtev.
.Severna Amerika, ki nijma soseda, izhaja pri svojem 50 milijonov broječem prebivalstvu /. 22.000 vojaki. Japan na svojih otokih ima 35 milijonov prebivalstva, a potrebuje samo IJ3.000 vojakov. Angleška ravno zdaj pri egiptovskem vprašanji grenko čuti, da nij vlast na kopnem. Nemčija gre vsled sv je vojne sile [tinancijelno na nič, to je možno, a ne izpremeni položaja. Dokler zamore jed na država dva milijona vojakov postaviti v boj, katerim bi bilo možno v treh dneh priti do Prage, v petih dneh pa do Dunaja, tako dolgo moramo oboroževati se, če tudi neradi.
Vse večje vojne vaje opuste se letos. To kaže, da so se na merodajnem mestu preverili, da smo uže na meji financijelne možnosti, da so le še poravnanja (pobotanja sa virements) dopusti j iva. Koliko novcev je stalo to bfezkoriatno prevažanje novincev in dopustnikov v oddaljene garni/i|e iti nazaj — o t» m nijmamo dat — v starih časih se je v ta namen 5—7 milijonov potrosilo, to bilo je tedaj, ko je prememba gnrnizije v Fraukobrodu ali v Alaincu stala po 80.000 gld. za vsak bata-lijon. Če se pri.su.di le jeden milijon, more se vporabiti koristneje.
Da bodo organi fakejozne opozicije to kriti-kovali. nas ne briga, to je njih posel (c*eat leur niel er). Najbolj smeren je večni ra/.log, da bode to
nemštvu na kvar. Ne glede na to, da se Avstrija ne sme v jedno vrsto staviti z nemškim „Schulver-einom", kar se pa gospodi prigodi čestokrat, je triletna vojna služba neprelazljiva zapreka za vsako
LISTEK.
Nori Tomaž.
Spisal AI. B renče.
Saj veste, kako je v naših malih mestih! Vsi prebivalci se poznajo mej soboj in mej njimi nij skoraj skrivnosti, kajti stare Ženice so vedno na straži, da opazujejo smeh in jok meščanov in potem s posebno skrbijivostjo in s primerno natančnostjo pripovedujejo o tem iz cerkve gredo. Nij ga ml de niča v mestu, o katerem bi ne vedele te žive kronike povedati, kje se je prvikrat zaljubil, kdaj je zadnjikrat govoril s svojo izvoljeno. Vedele bo vam obširno pripovedovati, da mladi pristav Edvin rad vidi Grebenovo Emo in da mu ona nij neprijazna, da 3e bosta vzpomladi poročila.
Le jeden človek je bil v mestu, o katerem se je mnogo govorilo, a kaj gotovega o njega prejšnjem življenji še celo znana raznašalka novic, Ko-renova Reza, nij vedela povedati. Ta človek bil je nori Tomaž.
Korenova Reza je pripovedovala, da je nori Tomaž prišel pred tremi leti na Velike Gospojnice
dan v mesto, da je uže takrat, bil tako bled in upu-den, kakor »daj, da je nosil to dolgo črno suknjo; le lasje so mu osiveli v teh treh letih, nor p i je bil uže takrat. Kaj je revežu zmedlo pamet, nij vedela Reza. D.i bi pa v mestu pri svojih družicah ne izgubila „ časti in verjetnosti", cea, saj nič ne ve povedati o norem Tomaži, trdila je kratko: rE kaj, Tomaž se je hudiču zapisal in ta mu je pamet zmešal !" Ta kratek odgovor moral je zadovoljiti radovedneže.
Vse mesto je poznalo norega Tomaža, saj je bil vedno na trgu, o lepem in slabem vremenu. Kopica otrok skakala je okolo njega in vpili so: „TomaŽ, Tomaž, kam krevIjašV' Tomaž pa je rad imel otroke; večkrat kupil je jabelk in jih metal mej mestne otročaje, da so se tepli za nje dečki in deklice. To ga je veselilo, krohotal se je iz vsega grla ?n kričal: ,,Čuri, nuni, ph!"
Časih zbrali so se otroci okolo njega, prosili ga. naj jim pove kako povest. Če je bil slabe volje, zapodil jih je od sebe: „Bežite, bežite, kače vas bodo, kače! Čuri, muri, pli!J Potem pa je zbežal po trgu in se skril nadležnim paglavcem za pokopališčem pod sivo z mahom obrušeno skalo. Kadar pa je bil dobre valje in so ga zopet otroci prosili, naj jim pripoveduje povest, stopil je na kamen pri
vodnjaku sredi trga, razprostrl roki nad otroci in jel pripovedovati:
MNekdaj pa je živel oča in ta oča je imel dva siuu; oba je ljubil jednako. Starejši je ostal pri OCetU doma, mlajši pa je Sel po svetu nabirat si učenosti, in pridno je nabiral zlata zrna vednostij. Ha, ha! Tomaž je bil učen, silno učen! DčenoBl mu je polnila glavo, in blagovoljuost in dobrohotnost srce. TomaŽ pa je bil mlad In lep, in lepa in mlada je bila Etna. Ljubila sta se, prisegla si večno zvestobo. V sladkej ljubezni mineval jima je radostno čas. Prišel pa je iz krajev tujih kragulj in odpeljal je Tomažu golobico in jo vzel soboj. Tomaž pa je bridko jokal za njo, šel je je iskat po svetu, srd in ljubezen polnila sta mu srce. Tomaž je dobil go-lobičico v kraguljevih krempliih, pa nij mu je mogel iztrgati, lluj, to so bili žalostni časi za Tomaža, zmešala se mu je pamet . . . IIu, hu, tu v glavi pa imam sršene, sršene! .... Čuri, muri, bežite, bežite, moje hmtavice, kragulj grd, kragulj gre !u
Tomažu so se svetile oči, jokal je in si ruval lase. Mimo gredoči meščani pa so lehUcmiselno dejali: „Nori Tomaž zopet otrokom pridigujo", in Sli so dalje svojo pot, po opravkih.
germanizacijo v vojaškej suknji, — Čas je namreč prekratek.
Pri ljudskej vojski nij polja za raznarodovanje, ko bi se tudi hotelo, in četrt milijona honvedov je tudi faktum, uvaževanja vreden. Gospoda se mora privaditi na nasledke bitke pri Sadovi, če tudi počasi — biti mora."
Arabi paša.
O tem moži, ki vodi zdaj usodo Egipta, čegar ime je hitro zaslovelo po vsej Evropi in ki vse svoje delovanje uravnava po načelu: „Egipt Egipčanom", donašajo časniki naslednje črtice:
Ahmet Arabi je sin navadnega Fellaha (poljedelca) in narodil se je v malej vasi v vzhodu dolenjega Egipta, v deželi Charkieh, na men puščave. V vojsko vzet bd je za vlade Said paše in vkupe z druzimi novinci svojega nabornega okraja z rokama na skupno vrv, kakor na „paternošter" privezanama, dopeljan svojemu polku.
Arabi je, kar se tiče vnanjega človeka, mož precejšnje velikosti, visok je namreč 18 metra. Kože mehke, bledožolte, kakor vsak Fellah v dolenjem Egiptu, ima pravilen obraz, visoko ploščnato čelo, velika usta, močne ustne in štirivoglato plošč nato brado. Nekateri opažajo v Arabijevem obrazu odločnost in krepkost; gotovo je to, da sta trdo-vratnost in neupogljivost glavni lastnosti njegovega značaja. Arabi ima tako živ spomin, da bi se v Evropi smatral izrednim, pri njegovih vojakih pa tak spomin nij nič nenavadnega.
Zdaj ima Arabiiev obraz izraz, kateri si je pridobil po neprestanem prizadevanji. Vedno je za mišljen in melanholičen. Pogled iz njegovih precej lepih črnih očij izpod gostih obrvi), je jako mil, nikakor pa odkrit in prost. Če koga nagovori, mu skoraj nikdar ne gleda naravnost ali vsaj nikdar delj, nego par sekund v obraz, temveč pogleduje skrivši, ti pogledi pa nijmajo nič strašnega ali divjega v sebi, nmrveč so vsled nekake pasivnosti ceio prijetni. V govoru se redkokdaj razvname, govori, a polagoma, in kakor bi čutil utrujenost zaradi pre-obilib opravil in misli j. Pri hoji drži se po konci, le glava je malo pripognena, navadno koraka počasno, kakor bi bil preverjen, da bode čas počakal nanj. Smehlja se malo, ne smeje pa nikdar. Njegov obraz nikdar ne pove, kaj misli in čuti.
Said paši, kateremu so bili veliki in lepi ljudje po godu, dopal je tudi Arabi. Pomagal mu je naprej in imenoval ga je kmalu častnikom. Said nij imel simpatij niti za Turke niti za Čerkese, ljubši nego oboji bili so mu Arabci, kojih krotki in obraz-ljivi značaj mu je ugajal posebno. Said bil je tudi pivi, ki je inostranske častnike v egiptovske; vojski začel nadomestovati z domačimi. Arabi bil j h izmej prvih domačih častnikov in avanziral je brzo. Ne-
kega dne pa mu je kedive, ki je bil baš slabe volje nakazal batine in ga odpustil s pol plače iz vojske. Arabi, ki je znal citati in pisati, lotil se je na vseučilišči v Kajiri znanstvenih Študij.
Pod besedo znaustvo razumeva se r Kajiri slovnica, sintaksa, svete knjige in njih komenrari, ki obsezajo vse mohamedanske zakone. Arabi vseh teh študij, za katere treba 20 let marljivega dela, nij dokončal, a pridobil Bi je toliko znanja, da je mej svojimi vrstniki v vojski, ki so večinoma nevedneži, veljal za učenjaka. Izmail paša vzel ga je zopet v vojsko. Od seh dob spoštovali so ga vojaki mej vojaki kot pobožnega in učenega moža, njegovo življenje bilo je v resnic: po mobatnedanskih pojmih brez krivde, pošteno.
Arabi oženil se je v tem času z neko v palači vzgojeno hčerko El Hamid pa.ševe dojnice in tako postal premožen. Vsi, ki so takrat ž njim občevali, zatrjujejo, da nij nikdar govoril o domovini ali svobodi, pač pa pri vsakej priliki tožil nad Turki in trinoštvom in izražal svoje antipatije proti vladujo-čemu plemenu. V abesinskej vojski znal je uravnati tako, da se mu je izročil „transportu. Po vojski bil je v kedivovih tovarnah za sladkor v gorenjem Egiptu. Ker se je pa spri z oskrbnikom, vrnil se je v Kajiro, kjer je vstopil zopet v vojsko in bil uže podpolkovnik«
Politični razgled.
\ o t ra si j e <1 cžcle.
V Ljubljani 14. julija. Laži-liberalizem nemških ustavakov pokazal se je zopet v tirolskem deželnem zboru. Na dnevnem redu je bil predlog, naj se podeli volilna pravica tudi petakarjem, ter tako izptemeni volilni red za deželni zbor. Ali „liberalecM glasoval je prof temu svobodnostnemu ukrepu v goriškem deželnem zboru, v državnem zboru pri tretjem branji zakona o širfiej voblnej pravici, in »liberalci" tirolski izpod-bili bo ta predlog za Tirole, češ, da bi se vsled razširjene volane pravice pomnožilo število ultramon-tanskih volilcev po mestih. Ti „ liberalci- tirolski so namreč tedaj Ali iz zbornice, a Število ostalih poslancev nij bilo več sklepčno.
Vasuaiij** «lržave.
Iz l*eterl>uri5-«» se poroča, da se bode v resnici nekaj poslov izločilo iz notranjega mini-sterstvo. Carjev ukaz na senat olajšuje ministru delo ter ga odvezuje nekaterih dolžnostij. Minister od seh mal ostane le višji poveljnik žaudarmerije, pravi vodja pa bode mimstersk pomočnik.
Iz Helena (»rada se poroča, da se bodo prav kmalu imenovali poročniki kraljevine srbske za dvore v Londonu, v Rimu in v Atenah V Londonu se nastavi bojda kak ud PiroČancevega kabineta.
Amerikanski „Fenijanifc imeli so nedavno v Ne\v-Yorku shod in posvetovali so se, kako bi se dala osnovati keltska zaveza v pospeševanje samovladanja Irske. Povabili bodo tudi Mr. Par-
nella in druge, da bi pristopili. Namerava se tudi sklicati shod vseh veljavniših irsko amerikanskih državljanov, da bi tie razpravljalo o takej zavezi po vsem svetu v prid ubozega irskega naroda.
Nad Aleksandri Jo vihrala je uže parla-menterna, bela zastava in ž njo so Egipčani dajali Angležem na znanje, da prosijo miru in da jih je volja poravnati ae ž njimi. Občno mnenje bilo je, izraženo tudi po velikih časopisih, da je namreč dovršeno angleško delo, da so Angleži vsled zadnjega borabardementa, gospodje obeh aleksandrijakih pristanišč, ter da so Egipčani v Aleksandri ji vpognili vrat Angležem. Ali najnovejša poročila pripovedujo, da so Egipčani naravnost prevalili Angleže! Res so predvčeranjim dopoludne razvili belo zastavo nr.d mestom, in Angleži poslali so koj lieutenanta Lamb-tona na brodu „Bittern", poizvedet, kaj bi rado egiptovsko ministerstvo in s kakimi pogoji da se uda Aleksandrija. Vse je čakalo težko odgovora. Popo-ludne ob treh vrnil se je „B<tternu z novico, daje vse razgovnrjanje bilo zastonj in zato — dejal je lieutenant Lambton — povedal sem egiptovskim veljakom, da čez pol ure pričnemo streljati. Angležev polastila se je na to velika jeza, da so pet ur zapravili s praznimi besedami, in da je bil ta čas nastal tak vihar na morji, da bi bilo zastonj vse streljanje. Uvideli so tudi takoj, da ona bela zastava nij imela druzega ni mena, kot zavleči stvar in pridobiti si časa. Egiptovski ministri predlagali nijso ni-cesa in le čnkali, kdaj da bode angleški poslanec stavil svoje pogoje; zato se je poslovil Lambtou. Na to so Egipčani spravili zastavo, a Angle/.i jeli so bombardirati fort Meks. V tem, ko so se oni zastonj razgovarjali, zapazili so Angleži z brodovja, da nekatere egiptovske čete, morda Arabi paša sam, bežijo iz Aleksandrije. Kako da je bilo včeraj, ali se je sklenil mir rnej admiralom Seymourom in lokalnimi oblastmi Aleksandrije, to do zdaj nij še znano. — Dopisnik lista „Daily Telegraph1* podaje nam brzojavno to le sliko: V sredo popoludne ob petih peljal sem se v odprtem čolnu blizu do suhega, da bi videl škodo. Od fortu AdŠemi počenši razdejane so na bregu vs3 baterije in demontirani vsi kationi. Nek Arabec povedal mi je, da je uže mej Adšemi in Aleksadrijo ubitih več sto ljudij. Jeden strel sam usmrtil je vse osobo, ki bo se nahajale v fortu Midway. Kedivova palača trpela je prav veliko. Levi oddelek razrušen je do tal, vojašnice gorijo še vedno. V arabskem delu mesta vlada zmešnjava in razdejanje, kajti vse bombe, ki so zgrešile forte, padle so semkaj. Ves kraj vidi se strašen; mnogo prebivalcev, baje sto, je mrtvih; vojaci leže krog in krog. Peljal sem se po tem proti fortu Pharos, kjer so razbite vse baterije. Arabec mi je dejal, da to noč skoraj nihče nij ostal v mestu, vsi prebivalci so bežali; hiš da nijso ople-nili. Kedive pa Derviš paša sta v Itamlehu pol u e od Aleksandrije a železnico. — Toliko angleški dopisnik. Angleški listi vsi od kraja hvalijo admirala Seymoura, da je storil tako odločen korak, češ da je ta v resnici ozbiljen, a povsem tak, kikor ga je nanesla prava potreba; ob jednem zatrjujo, da se Anglija ne bode prevzela teh vspehov. Nemške in magjarske novine so pa vse potlačene vsled tega iznemulenja. katero jim je pripravila Anglija pred Aleksandnjo. Mugjari sanjali so, da egiptovske zmešnjave omajajo Gladstonovo vlado, vzbude Bea-
Prifila je pomlad in zemlji se je zopet lice pomladilo; i¿ talovih tal rile so cvetlice, drevesa pa so se oblačila v zeleno obleko. Lehni gorki vetrovi zmajevali so mlado listje v Grebenovem vrtu, da je skrivnostno šepetalo; po gredicah pa so zmajevale prve cvetice svoje glave, v veselji, da se bodo drugi dan izkazovale na svatovskej mizi.
Pri malej mizici v Grebenovem vrtu sedela je popoludne domača hči Ema in podpirala malo plavo-laso svojo glavico v roko in govorila pred se:
„Še jeden večer mi je torej ostati v očetovej hiši, potem pa ... . Povsodi se delajo bogate priprave za mojo poroko, kajti oča želi sijajno obhajati ta dan. Ubogi oía! On pač ne sluti, kako je v srci njegove hčere ravno denes tesno, pusto, prazno, prazno .... Gorje! Dobro vem, kaj mi teži srce. Igrala sem se z njegovo sveto ljubeznijo .... Vender te žrtve nijsera totela! Odpusti mi stvarnik Denes v jutro sem ga videla, smrtno bledega, otrokom je pridigoval in dvigal koščene svoje roke proti
nebu, kakor bi hotel izprositi maščevanja......
blazen, blazen je!u
Nekaj časa  je  utihnila Ema in popravila si klobuk, potem pa je zopet pričela:
.Trudna sem! Šumenje teh krasnih ženitovanj-skih oblek zdi se mi kakor glas sodnika, ki me hoče
opoaiinati  na  prisego..... Ha, ho!   kako sem
neumna! Prošlo, prošlo, veseliti se hočem ; kdo se bode spominal vedno prošlosti V Nazaj, nazaj podobe neprijetne! Živeti hočem in uživati življenje. — Dolgo
ga nij....." in Ema pogledala je na malo svojo
zlato uro ter so naslonila nazaj na stol.
„Moja Ema!'1 začul se je glas za njo> prišel je nje ženin, pristav Edvin.
,,Dolgo me pustiš samo . . . ." „Ema, prišel je dan, izpolnjene so mladostne sanje! Kako blagoslavljam oni dan, ko sem te prvikrat ugledal pri tvojej teti v glavnem mestu. Takrat si mi bila še daljna, daljna zvezda, po katerej sem hrepenel; zdaj pa je izpolnjeno to hrepenenje, največjo srečo sem doživel, moja Ema! — Kaj ti je, ti si videti otožna V O vem, nerada se ločiš od oceta¿ — jaz ti bodem oča, soprog .... vse, ti moje življenje!" in strastno jo je pritisnil na se.
„Idiva!w pošepnila je Ema in se oklenila že-ninove roke.
Bilo se je uže zmračilo; tiho je bilo vse na okolo, le stopinje mladih zaročencev so dramile mir. Šla sta proti hiši, a uajedenkrat obstal je Edvin, pri-pognil se in udaril s palico po grmovji.
„Knj je?" vprašala je začudeno Ema in se boječe pritiskala k Edvinu.
„Gad je tičal pod vejami," odgovoril je hladno Edvin in šla st.n dalje.
„Ne boj se in bodi vesela," povzel je 2opet Edvin in stiskal k sebi nevesto.
nO, saj se ne bojim, ker vem, da me ti ljubiš. Ah, Edvin, in jaz te ljubim iz vae duše!" šepetala je Ema.
„Čuri, muri, kragulj gre, kragulj gre, ho, ho!" začul se je v tem hipu iz goščo na vrtu oduren ghs in skozi grmovje se je zasvetilo dvoje očij norega Tomaža.
Ema se je stresla, začuvši ta glas. rIdiva k očetu, bojim se tega človeka!" dejala je trepetajočim glasom Ema.
Edvin čudil se je, kako se more kdo bati Tomaža, ki nikomur še nij storil zalega.
Šla sta z vrta. Edvin spremil je svojo nevesto v hišo nje očeta.
Drugo jutro bilo je vse mesto zbrano na trgu. Denes poroči se pristav Edvin s krasno Grebenovo Emo. Prišel je na trg tudi nori Tomaž. Vstopil se je pred cerkev na kamen. Ko bo šli svatje mimo njega, jel je glasno vpiti:
„Jaz pa bodem potrgal zvezde z neba in jih prisil s solnčnimi žarki nevesti na Bvatovsko obleko
consfieldovo vnanjo politiko ter tako Magjarom po-mcrejo, razširiti nj:bovo hegemonijo na Balkan iu potegniti jim oblast do Salonika. Dunajski Bismar-kovci pa so se veselili, da dobi Nemčija „irredentne" Binove nemške v Avstrji. Vse te krasne sanje nemške in inayjarske pa je pogazil Gladstone in kar jim je najhuj-e, Avstrijsko-Ogerska in Nemčija smatrata angleško delo popolnem pravilnim. Omeniti pa je, da je Nemčija dovolj intrigirala v egiptovskem vprašanji ter sultana odgovarjala od konference in nedavno še so Bis-markovi novinarji pripovedovali ponosno, da knez Bismark vse niti drži v svojej roki. Zdaj pa objektivni nemški listi ne morejo drugače, nego potrditi, daje tokne/a Bismarka prvi diplo matiški polom v snovanji velik;h kombinacij za nemško - ogersko politiko po sijajnih vspehih izza leta 1866.
Srbski cerkveni konirre« se tudi letos ne bo še sklical. „Stroški za-nj se nijso še vplačali in kongresov odbor nij utegnil ali mogel rešiti vseh predlog to leto". To so razlogi. Ali znano je, da se ti razlogi pogrevajo redno leto za letom itdaj uže četrtič. Vsakdo pa lehko uvidi, da so bosi taki izgovori: stroške za kongres bi uže plačale občine, če bi se resuo delalo na to — predloge o zakonih pa bi se tudi dale rešiti izza 1878. leta sem, torej v štirih letih. Vse kaže, da se zda-nji srbski patrijrah še vedno upira proti avtonomiji svojega naroda in se v teh razmerah kongres pač nikoli sešel ue bode.
Domače stv^ari.
— (Gospod profesor Louis Leger,) ki si je ogledal vse znamenitosti Ljubljane in se posebno pohvalno izrazil o našem, glede starinskih stvari posebno bogatem in zanimljivein muzeji, od-v peljal 8e je denes dopoludoe z brzovlakom v Zagreb, a obljubil, da pride k letu, če mofcno, na dlje čana zopet v Ljubljano, ker bi rad pregledal rotovški arhiv, ki hrani važne listine iz časov francoske okupacije. Temu, kakor odličnemu tako simpatičnemu gostu na čast improviziral se je sinoč na vrtu čitalnične restavracije pevsk večer, ki je v vsacem oziru izvršil se prav dobro. Zbralo se je IG pevcev čitalničnih, o katerih se sme reči: „Malo nas je, a smo ljudi," bile so namreč zastopane najboljše moči in toliko občinstva, da bi ga g. Tinčetu v jednakem številu želeli vsak dan. Vsi zbori in čveterospevi predna-šali so se uprav dovršeno, in če povemo, da je g. Meden pel Nedvedovo »Popotnik**, vkupe s Pu-ciharjem Ipavčevo ,,Domovino" in z Nolijem in Va-lento čveterospev „Tičica", da smo vrhu tega culi Še dva izvrstna cveterospeva, bode nam vsakdo rad verovul, da smo ta veier imeli nenavaden užitek na pevskem polji. Gospod Leger, ki je s Hrvatom hrvrtski, s Čehi češki, z Rusom ruski in vse to neobičajno čisto in s pravilnim naglasom govoril, raz vnel je naše pevce tako. da so v petji kar tekmovali, kako bi mu pokazali lepoto naših pesnij, in kaj tacegr. prigodi se redko. Mej petjem oglasi se dr. Za rn i k in nazdravi g. Legeru, ki je jedini mej
Romani zmožen vseh slovanskih jezikov, ter na po ministru Jules Simonu ustanovi j enej stolici uči slovanske jezike, katerih potreba je uže tako splošna, da ima g. Leger mej svojimi slušatelji 12 častnikov francoskega generalnega Štaba,   ki bo  uče ruski. Videli smo do zdaj, pravi govornik, mnogokrat ruske profesorje pri nas, a nikdar nobeden nij znal dru-zega nego ruski.   Zdaj  pa nas obišče Francoz in govori   vse  slovanske jezike in  to   v   tako do-vršenej  meri.   Naj  živi mnoga leta.   Ta napitnica bila je navdušeno vzprijeta in pevci zapeli so znano ..Živi, živi, živi, živi do neba!'   Gospod Leger j« vidno ganjen zahvalil se  za  napitnico  v  prav lepem  srbsko hrvatskem   govoru,  spominaje se mej drugimi tudi na okupacijo, katera, dasi se je godila za silnega Napoleona, vender še živi v dobrem spominu mej narodom, napil mestnemu županu g. Gras-selliju in slovenskemu narodu. (Živio!)  - Kot tretji govornik poprijel je besedo gosp. dr. Vodnjak in napil francoskemu narodu, kot boritelju za svobodo, za uzvišene misli in ideale. Potem napil je g. žu-pan Grasselli mestu Parizu, ki da obhaja jutri veliko narodno slavnost; prišle so na   to  še   tri na pitnice   v  francoskem  jeziku,   namreč  dr. Zamika, prof. Legera in F. Zeloznlkarja, vse jako živahno in živioklici  vzprejete.   S  tem je bila vrsta govo rov končana,  veselica pa je   trajala  še dalje do polunoči. — Gosp. Legeru kličemo iz srca: Srečen pot, na svidenje!
— (Ustna matura)  na Ijubljnnskej realki vršila Be je pod vodstvom c. kr. dež. šolskega nad zornika  g Jakoba  Smoleja dne   12. in   18. julija Delalo jo je 13 abiturijentov« mej temi 4 Slovenci. Jeden dijak je maturo prebil z odliko, jeden je
stanovanjem. Na trirazrednici v Višnjej Gori služba druzega učitelja s 500 gold. Na jednorazredmci v Polici s 400 gold. in stanovanjem. Prošnje do konca m.
— (Prošnje za ra vn o pra v no st slovenščine) na državni zbor podpisale in odposlale so naslednje občine v okraji konjiškem na Štajerskem: Ogovee, Bezina, Bezovica, Dolič, Tolsti Vrh, Grušovje, Kozjak, Laze, PadeSki Vrh, Paka, Zbelovo, Zreče, Sv. Jarnej, Sv. dungerta, Skomri, Stranice, Tepina, Vrhole.
— (Spremembe v lavantinskej škofiji.) Provizor v Mahrenbergu je g. A. Potočnik, kot kaplani nameščeni so gg. J. Črnko v Jarenini. M. Goršič v Vitanji, J. Cvetko v Ueichon-burgu II, Jož. Kotnik v Skalah II., Marko Črnko pri sv. Barbari v Slov. Goricah, pl. Pol v Pookvi, novomašnik J. Meško v Starem Trgu, K. Terjašek pri sv. Martinu na Paki.
— (Gosp. Rendič,) slavni hrvaški kipar, je izpostavil v soboto v borznej dvorani v Trstu devet doprsnih podob iu sicer družino našega ve-lečastitega rojaka g. Josipa Gorupa v Trstu. Podobe so krasni umetni izdelki, da se jim vsak ogle-dovalec čudi. Namenjene so za velik basrelif, kateri postavi g. Gorup za spomenik na grob svoje pre-rano umrle soprogo na pokopu list'i na Ileki.
»Edinost*.
— („Krivi prerok") zanimal je včeraj, kakor uže prejšnje dni vse občinstvo ljubljansko. Po kavarnah in gostilnicah trgali so se za „Slovenski Narod" in povsod se je vprašalo, je li istina, da je „krivi prerok" odšel v Trst, kajti sinoč pričakovalo se je, da se nemiri povrno, ker je mnogo pre-
pal na jedno leto, jeden  jo sme  iz jednega  pred- bivalcev sv. Jakoba fare zvedelo,  da se je Sunčič
— Tomužu pa bodo vsi zavidali nevesto! Čuri, muri, ho, ho! — Zdaj pa si jih bom ohladil, ohladil vroče možgane, — le veselite se jih ribe. Čuri, muri, ph!" in Tomaž zbežal je po trgu in grozno kričal.
A kdo se je v mestu brigal za ta grd krik. Veselje kraljevalo je ves dan po mestu, veselje zvečer v Grebenovej hiši. Prav nič ga nij motilo, tudi novica ne, katero je prinesel proti večeru stari cerkovnik v svatovsko sobo, da so iz Mrzlega jezera izvlekli norega Tomaža. Le nevesta bila je bieda in se plaho stisnila, čuvša to vest, k ženinu in dejala:
„Kaj ne da, Edvin, Tomaž je bil nor in nihče ne ve, kaj mu je zmešalo pamet?" vprašala je nevesta svojega Ženina.
„Pusti norca in bodi vesela!"
Godci zagodli so veselo polko in zavrtih so se plesalci po svetlem parketu.  Vse je bilo veselo.
Drugo jutro pokopali so norega Tomaža pod kostanj na pokopališči. Meščani so ga kmalu pozabili, le stari grobokop je pripovedoval, da vidi večkrat o trdem mraku ua grobu norega Tomaža klečečo gosposko žensko.
Ali je bila ljubezen ali usmiljenje?
meta ponavljati čez dva meseca, drugi so bili za zrele spoznani. — Matura na gimnaziji prične se v ponedeljek 17. dan t. m.
— („G rego rči če vi m kriti kom.") Pod tem naslovom tiska se mala brošurica, katera pride v ..Narodnej Tiskarni" prihodnji teden na svetlo.
— (Pohlevno vprašanje.) Od več strani j prihajajo nam pritožbe, da vodstvo c. kr. cigarske tovarne v Ljubljani ne sprejema delavek k blagajnici za bolne („v bolno kasou), in tudi tacih ne, ki uže G do 8 tednov delajo v fabriki. Skoraj polovica v tovarni delujočih delavek nij vpisanih v „bolno kašo". Gotovo bi vsaka rada vplačevala nekoliko krajcarjev, da hi ?i s tem zagotovila zdravnika in zdravila zastonj. Tako se pa zgodi n. pr., da zboli za Golovcem „ci-gararica" in leži 14 dnij kozava, a niti jednega zdravnika nij videti.
— (Razstavil) bode jutri v soboto in potem v nedeljo naš narodni someščan g. O rosi a v Dolenec, v svojej hiši v tfledališenih ulicah, krasne voščene izdelke, ki so namenjeni za razstavo v Trstu. Vstop je vsakemu prost. Kdor hoče kaj darovati za „Narodni Dom", temu je na razpolaganje v ta namen nastavljeni škrabec.
— (Pr ost ovolj n o gas il no društvo na Vrhniki,) katero se je dozdaj delalo, kakor da bi bilo nemško, dobi v kratkem d»*ug obraz. V društvenih pravilih utemeljeno dovoljno število gasilcev sestavilo je prošnjo do načelnika društvenega, naj se .-kliče občni zbor za novo volitev društvenega vodstva in z uveden)em slovenskega kot poveljniškega jezika na dnevnem redu. Upamo, da se previdni zdanji načelnik tega društva obotavljal ne bode, sklicati tak zbor. Na drugej strani pa se tudi nadejamo in priporočamo, naj se volijo v načelni-štvo zmerni in narodni možje, ki društva ne bodo zapeljavali v nemčursko kričanje in demonstriranje, — in uvede naj se domači slovenski jezik v upravo, da se ne bodo večna pogoriščih jeziki mešali, kot njega dni krog babilonskega stolpa!
— (Razpisane učiteljske službe:) Na jednorasrednici v Kranskej Gori, plača 450 gld. in stanovanje. Na dvorazrednici na Dobravi pri Kropi, plača 400 gold. in stanovanje. Prošnje za v^ako teh služeb do 15. avgusta. — V litijskem okraji: Na trirazrednej ljudakej šoli v Zagorji služba tretjega učitelja s 400 gold. na leto in stanovanjem.   Na jednorazrednici v Žalni s 450 gold. in
vrnil iz Medvod, in bi se rad znosil nad njim. Naš poročevalec obiskal je tudi nekoliko gostilnie, kjer se shajajo navadni ljudje in tam bil je govor le o „krivem preroku!" Nekateri so trdili, daje Sunčič, katerega smatrajo vsi za ponesrečenega, ker lenega, krojača,  le  ,,kunšten" človek,  tla zna oznanovati novo vero, a drugi, in teh je bila povsod velika večina, bili so mnenju, da je Sunčič navaden slepar, ki se izogiba igle in ima jedini smoter, dobro živeti brez dela.  Poudarjalo se je, da človek, ki je jedva zlezel iz ljudske šole, ne more znati več,  kot duhovniki, ki so se učili 16 let.    Prepira bilo  je povsod dovolj.   Bili so tudi nekateri nvvzočni,  ki so osobno občevali s „krivim prerokom", ki jih je napeljeval k novej božjej veri. Pravil jim je, da Mati božja nij sveta, da nij treba moliti a.igeljsk. ga če-ščenja, da nij ne vic, ne pekla, nego da so nebesa vre jena Uko kakor gledališča.   Najboljši  sede na odru, njim primeroma  jednaki   po  ložah,  dobri na sedežih parterja, srednji stoje v parterji, slabe j ši pridejo na galerijo iu kar je jako slab li, v gb-.lalisčui predprostor, vsi pa ostanejo  pod streho. Vntnjim bode sicer nekoliko mraz,  pa to je kazen,  Bag da neče kaznovati ostreje. Tako učil je nkrivi prerok". Slušateljem krivega preroka  zdelo se je čudno, da se je on jedini v Ljubljani vpisal za brezverca in vender prodaje sv. pismo, vender nijso  tega razmišljali globeje. Poučevanje krivega preroka v obče nij imelo vspeha, samo jedno žensko z imenom O mali en (nomen est omeu) si je pridobil,  katera je z veliko gorečnostjo pridigovala novo vero,  se ve da ad verbum, brez nobenega razuma. Posebno naglašal je „krivi prerok"  to,  da vera,  katero uči  on, jo vera dobrodelnosti in vsak,   ki pristopi k tej veri, dobode iz verske zaloge, katera se ima ustanoviti, podpore, kolikor je bode potreboval. Sunčič je tudi učil: Mi v našej veri ne pobiramo, nego samo delimo! Naše včerajšnje poročilo, ki obseza vse,  kur smo poizvedeli prvi hip, treba deloma dopolniti deloma popraviti.   Da pričnemo s popravami, povedati nam je, da Ignacij Sunčič alias „krivi prerok" rojen je v Igelsdorfu v ljutomerskem okraji na spodnjem Štajerskem, da se je pri mestnem  magistratu oglasil kot agent, ki je še vpisan za brambovca mej vojaki — ne katoliške vere — nego c. k. avstrijske armade. Kakor je iz policijskega poročila razvidno, nij Sunčič pričel b pridigovanjem, ampak neki direktor angleške   „ Bibelgesellschaft"   z   Duaaja, Eduard
Millwart,  ki je imel 25. junija t. 1. zvečer t stanovanji „krivega preroka" svoj prvi govor, pri katerem prečital se je nek evangelij ter potem razlagal evangelij iz novega testamenta. Poslušalcev nij bilo mnogo, po avtentičnih virih samo  18.   Millvrarih predaval je nemški.   Predavanje nadaljeval je potem Sunčič sam in imel  večj-del  dovolj  poslušalcev.   2. juliju prišel je  zvečer tudi g. mag. svetnik Perona, a ne poslušat nove vere, nego da je razpustil skupščino, ker nij bila postavno naznanjena.   To je bil povod da je Sunčir i/iiinil iz Ljubljsne, kajti g. Perona je objavil  prestopek  postave državnemu pravdništvu. da proti Suričiču postopa kazensko.   Ko je bil po klican Sumió včeraj k Peroni na rotovž in mu je ta opomnil, da za njegovo vero v Ljubljani in sploh na Kranjskem nij tal, da ima mestni magistrat premalo stražnikov, da bi varovali Sunčiča ali oskrbo vali mu častno stražo, da je sam lehko previdel iz predvčerajšnjih dogodjajev pred svojim stanovanjem, kako razkačeno je prebivalstvo, odgovoril je Sunčič: „ Veste, ko bi mo ubili v kakem zbor-, ko lazlagam svojo vero, rad umrjem, a na ulicah se pa ne dam ubiti!"  Na kolodvoru izjavil je stražniku, ki ga je spremljal do vagona: „Jaz grem v Trst, a ostanem tam le toliko časa, da mine razstava in prodam kaj sv. pisem, potem pa se vrnem zopet v Ljubljano. Tedaj na svidenje." Opomniti je še konečno, da je imel Sunčič res  dovoljenje, prodajati sv. pismo od ministerstva notranjih zadev, a to dovoljenje preklicalo se je včeraj, ker Sunčič nij prodajal tacih kujig, za katero je imel dovoljenje. Dovoljenje je tudi podpisal nadškof dunajski dr. Gangelbauer, a to le za stari testament, kateri je imel Sunčič, v popolnem korektnej rimsko-katoliškej prestavi v nemškem jeziku, — ne pa za novi nemški po Lutrovej bibliji prestavljeni   testament,   kateri  je   Sunčič najbolj silil,  se  ve   da brez vspeha pri slovenskem narodu.   Jako Čudno, če hoče BBibelgeseIlichaftu z nemškimi knjigami pri nas kaj doseči.   To se pravi mlatiti prazno slamo.
Telegrami »Slovenskemu Narodu''.
Dunaj 13. julija. Denes ob 2. uri popoludne razglasila se je razsodba državnega sodišča v pravdi kranjske dežele proti erarju zaradi stroškov o prilikah kužnih bolo/ni j. Erar je obsojen, da mora vrniti kranjskej deželi 93.fefe*> gld, 6 4 Vi kr. s 6°/o obresti od 1. novembra 1881. leta. (Za srečni vspch gre vsa hvala zastopniku kranjske dežele, našemu rojaku advokatu dru. Chrobatu na Dunaji. Ur.)
Pariz ld. julija. Popolno sporazumijenjc mej Francosko in Angleško traje še dalje. Dogodki v Aleksaudriji nijso nikakor ohladili razmer mej obema vladama. Egiptovsko vprašanje bode se naposled rešilo v soglasji Francoske in Anglije. Zastopnik Nemčije v Carigradu dobil je napotek zarad identične note. Konferenca snide se tam (v Carigradu) brž ko ne denes. V Aleksandri j i zaostalim Francozom posrečilo se je ubežati.
Aleksandrija 13. julija. (Zjutraj.) Palačo Kaseltin zaselo je 700 pomorskih vojakov. Nasproti ležečih šest baterij se je zabilo (vcr-
nagelt). Mesto še vedno gori. Kedive je v varnosti v palači.
London 14. julija. Ofieijelen telegram iz Sueza na admiralitoto dne 13. julija poroča: Promet v sueškem kanalu prost.
Aleksandrija 14. julija ob 8 3/t uri zvečer. (Reuterjevo poročilo). Odkar so se izkrcali pomorski vojaki, čuje se puškaranje po mestu. Kedive in Derviš paša sta baje na krovu ladije (katere?).
PetrOgrad 13. julija. Poročilo „Go-losa" : Poštni vlak z 217 potovalci se je ponesrečil mej Črnim in Bastijevem. Osem vagonov podsutib, 39 ljudij ranjenih, drugi mrtvi.
M e teo ro I ogi čn o po ročilo.
A. V LJubljani:
Dan	Čmi opazovanja	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi	Nebo	Mokri n a V iii m.
10. julija	Ob I. nri zjutraj ob 2. uri |H>ptluilnO ob 9. uri iTtčcr	78P10 mm. 781-89 am. 788-94 «m.	-f-220»C -|- 20 0oC 4- 13-60c	xlabolen jugozahod r - r i Tzliod slaboten gormjec	deloma ja.su» oblačno oblačno _i	82-ÖOm. dežja.
.*	ob 7. uri zjutraj ftb 2. uri popoludne ob 9. uri VtltT	786-82 mm. 734-22 mm. 788*78 mm.	-flO-6»C -f-20-9° C 4- 16*6°0	slaboten izhod shihoton vzhod .slaboten Tzliud	jasno jasno jasno	000 mm. dežja.
12. julija	ob 7. nri ljutnij ob 2. nri popoludne ob 9. nri mi n	731-12 mm. 728- 06 mm. 729- 25 mm.	i' 4- U-2°C 4- 18-6°C 4- 13*8° C	slabotna burja slaboten jugozahod slahoti n uhod	deloma jasno oblačno oblačno	7-00 mm. dežja.
rt •—»	ob 7. uri zjutraj ob 2. nri |>o|Hiliulno ob 7. uri neder	73229 mm. 73288 mm. 735-02 mm.	+ 14-80 C 4-22-4°C 4- 16-4° C	slaboten vzhuil brez-Tftrijo i.il.nliii vzhod	jflsno jasno jasno	0-00 mm. dežja.
Napol..............
C. kr. cekini...........
Državne marke   . .... 4°/, državno srečke iz 1. 1*54    250 ffct, Držiivne srečke i/. I. 1864 .   .    100 . 4°/„ avstr. zlata renta, davka prosta . .
Ogrska zlata r juta 6u/g......
i» ii        n      ■« /o ••••••
„ papirna renta 5P „ .... 5", 0 Štajersko zemljišč, odvez. oblig. . . DtmftVa reg. srečke 50/o . . 100 gld. Zeuilj. obč. avstr. i'/t0/! zlati »ast. listi . Prior, oblig Klizaber.ino zapad. železnice 1'rior. oblig. Ferdinandov«; sev. železnico
Kreditne srečke.....100 nU\.
Rudolfov« srečke..... 10 „
Akcije anglo-avstr. banke .  .   ISO „
'rrainmwaydrušt. veij. 170 gld. a. v. . .
9	>	58«/,
5	■	69
59		—
120	»	50
\7j		25
94	D	85
119		9»)
88		•SO
86		85
104		_
na	n	75
L 20	n	:«5
99		50
106	n	50
176	i»	25
20	»	50
138		40
223	_	25
Zahvala.
Za obilne dokaze srčnega sočutja o nepričakovane) smrti našo nepozabljive hčerke
Kornelije,
za mnogobrojne prekrasne vence, katere je dolga vrita belo oblečenih deklic na gomilo nesla, kakor tudi za obilno spremstvo k pogrebu, izrekava vsem sorodnikom, prijateljem in znancem iz ginenega srca najtoplejSo zalivalo.
V Vipavi, dne 11. julija 1882.
lurij in Lidvina Adlešič,
starši.
(458)
B. V Avstriji sploh:
Zračni pritisk je povsod, toda precej jednakomerno pal, tako, da je bil razloček mej makslmom in minimom te neznaten. Vetrovi ho postali za spoznanje močnejši, sploh so bili pa zelt) spremenljivi. Temperatura je bila precej spremenljiva, sploh je pa za spoznanje pala, tako, da je stala skoraj povsod pod normalom; tudi tu nij bi razloček mej uiaksiiiiom in minimum velik. Nebo je bilo zelo Bpre-iiiiii iivo, sploh pa vender največkrat jasno; vreme je bilo precej nestanovitno, dostikrat mrzlo In deževno.
Umrli ko t ljubljeni:
11. julija: Frančilka Kotnik, hiina posestnica, 57 let, Križevniški trg št. 7, za srčno napako. — Josipina Volč, mašinskega snužiča soproga, 56 let, Dunajska cesta št. 7, za metrooarolnomom.
V deželnej bolnici:
10. julija: Fran Stile, delavčev sin, 18 mesecev, za
j etiko.
11. julija: Anton .Tenko, gostač, 58 let, za arthritis deto1 niaus.
Zahvala.
Za od vseh stranij nam izkazano prisrčno sočutje o pretresljivo naglej izgubi naše preljubljene matere, oziroma mačehe, tašče in stare matere, gospo
Frančiške Kotnik, roj. Zupaneg,
za mnoge vence, poklonjene dragej pokojnej in za mnogobrojno udeležitev sprevoda v Ljubljani in na Vrhniki, izražamo s tem najtoplejšo svojo zahvalo.
Posebno pa nas vežejo čutila, izrekati hvalo gospodom pevcem, članom si. gasilnega društva in onim gospem pa gospodom, ki so pokojno poleg mrtvaškega VOZd spremljali k zadnjemu počitku.
V Ljubljani, v 14. dan julija 1882.
(461) Globoko žalujoči ostali.
j.iko dobro ohranjen, z vso opravo vred, se zaradi pomanj kanja prostora ceno proda. — Natančneje o tem povč
Fran Irl',.!
(455—2'_ v Do I en j o m Logatci.
KKKKKK*KKKKtt*XKK*K
ZDiO-ii a.j s 3ae a, borza
dno 14. julija. (Izvirno telegrafično poročilo.)
Papirna renta .........                                       77 gld. — kr
Srebrna renta .... .....77   „   80 „
Zlata renta..........                                               94   ,   90 ,
Ihiii1 državno posojilo.......131   »25 „
Akcije narodno banke.......                              824   „   — „
Kreditne akcijo..........317   »25 „
London   .   ,;..........120   „   80 „
Srebro............—   „   — .
Oglas.
lBo %iiižsiiB<\j ceni
se dobivajo (247—4)
Slomšekovi zbrani spisi
pri g. izdatelju Mih. Lcndovaok-u v Ptuju (,1'ettau) in sicerj I. Pesni po 50 kr., II. Basni in III. Zivotopiai pa po 70 kr.
Pri istem oddajejo se tudi
Val. Orožnovi spisi,
po 40 kr. broš. izvod.
XK****XXttKKK*XKKK
tt
* n n *
n *
12. julija.
Piidlonn: lioljni t Dunaja. — Smiilt i/. Reke.
Pri MnllÓlt Novak iz Trsta. — Natanskl /. Dunaja. — Stern iz <¡oriee.
Pri .»i^iiij ¡.«ni «'«>-Hurjl: Ulrich /, Gorenjskega. |
Hiša se proda,
aova, s 1 sobami, z živinskim hlevom in s 47<»qo obseza-jočiin vrtom., tut 0|iekai sUt-j e«*sti v '1'rn.. \ «.Kt> m prtMliiieHtji sa. 7. Na polovico plačila hi se nekoliko časa počakalo.
(888—10) tJaiiCA Ttiriic.
g!
iiaJlBoljse ^rsie
v stekleaicah po 1100 gramov gld. 1 in po 400 gramov 40 kr.
NaroČila izvršujejo se točno proti postnemu povzetju kupila. (45i_i)
Pogrebna ustanov
Frana Doberleta v Ljubljani
priporoča svoje takozvane
imitirane rakve od kovin.
Izdelano so iz lesa v jako lepej obliki in solidno, sliČne so po meta-ličnej barvi z bogatim vkusnim lišpom od brona pravim rakvam od kovin popolnem in so ravno tako cene, kakor do zdaj navadne lesene rakvo.
Na telegrafično naročilo z naznanjeno dolgostim mero pošiljajo se takoj na \ se železniške postaje.
Ustanov deva na prost oder in pokopava, ono tudi oskrbi sijajno dokoriranje in pogrebe \ in zunaj Ljubljane, kakor tudi oskrbuj oje venoe in trakove z napisi, naposled tudi transport mrličev na vse kraje to m inozemstva in se priporoča v eeno oskrbovanje. (701—31)
lziiatülj in odgovorni urednik Makao Annie.
Lastnina in tisk nNárodno tiskarne'