PoStnina plačana v gotovini.
Štev. 31
Ljubljana, petek, 3. avgusta 1928.
Leto III.
Posamezna številka Din 1*50
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14577. Lastnik in Izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje In vsi zatirani narodi, združite se!
Režimska kriza v Jugoslaviji je posledica splošne krize kapitalističnega gospodarstva. Zato je reševanje te krize po Korošcih in njegovih prijateljih brezplodno in sterilno.
Krizo bo rešil proletariat s tem, da bo odpravil vzrok krize same, t. j. kapitalizem.
Jugoslovanski Aventino ?
Eksodus (beg iz parlamenta) je zelo priljubljena taktika malomeščanskih opozicij. V Italiji so zapustili socialisti in nekatere malomeščanske frakcije parlament, ko se je Mussolini pripraivljal, da ga popolnoma likvidira. Socialisti in meščanska opozicija se je bila naselila na Aventinu in pretila in brbljala, med tem pa je fašizem šel mirno svojo pot dalje in ko se mu je zdel trenutek primeren, je brcnil brbljače malomeščane na cesto in komedije je bilo konec.
Tudi v Rumuniji imamo podoben slučaj. Malomeščanski zarinisti (kmetijci) so zapustili parlament, zbrali velike kmečke množice v Albi Juliji, vpili in pretili Bratianovi vladi, ko pa je bilo treba nastopiti, so se skušali sporazumeti z regentskim svetom. Zbrane revolucionarne mase so se razšle in predstave je bilo konec.
Pred enakim dogodkom — izgleda — stojimo tudi v Jugoslaviji. Srbski militarizem se pripravlja, da prevzame vso oblast v svoje roke, v parlamentu se izvrši organiziran napad na opozicijo, da ubije hegemonistična klika parlamentu še poslednjo trohico ugleda in opraviči svojo zahtevo po vojaški diktaturi — a meščanska opozicija zahteva sama vojaško diktaturo, češ, da je v tej politični situaciji edino mogoča režimska oblika, -nevtralna vlada«.
Nevtralna vlada, ki bi jo postavili tisti, ki sistematično pripravljajo vojaško diktaturo v državi? Lepa nevtralna vlada bi to bila!
Korak, ki ga je napravila KDK s sklicanjem zborovanja v zagrebškem saboru, bi bil sam na sebi praivilen odgovor dr. Korošcu in velesrbskim hegemonistom. Vsakomur mora biti danes jasno, da je dr. Korošec samo etapa pred odkrito diktaturo in da je prišel trenutno na vlado samo zato, ker je Francija ali Anglija smatrala diktaturo generalov za sedaj še za neprimerno. Toda delavci in kmetje ne smejo pozabiti, da govorita danes v hrvaškem saboru tisti Svetozar Pribičevič, ki je včeraj zahteval vlado generalov, in da je Radič že pustil enkrat hrvaške kmete na cedilu.
Ko je šla italijanska opozicija na Aventino, so ji italijanski komunisti svetovali: »Proklamiraj-
te Aventino za drugi, protifašistični parlament in mi vam bomo takoj sledili!« Toda italijanski socialisti in italijanske meščanske opozicionalne stranke so z ogorčenjem odbile ta »neustaven« predlog. Komunisti so zato ostali v parlamentu in vztrajali tam v boju proti fašizmu, dokler jih ni Mussolini pognal iz njega s surovo silo. Aventinska opozicija pa je doživela grozovit moralen krah.
S trga Sv. Marka so danes ljudje pričakovali velikih sklepov, toda kaj nam so prinesla poročila? »Historično resolucijo«, ki razglašuje vse sklepe v belgrajski skupščini, ki se bodo delali v odsotnosti opozicije, za neveljavne in neobvezne za Hrvaško in druge prečanske kraje. Dobro, toda mi vemo, da take proklamacije le tedaj nekaj veljajo, kadar stoji za njimi trdna organizacija, ki je pripravljena na vse. Svobode narodov ne prinaša nikdo na krožniku! In koliko misli ta opozicija resno s svojimi javnimi in »tajnimi« sklepi, se vidi najbolje iz tega, da pričakujejo tudi še današnji demokratični dnevniki, da bo dr. Korošec povabil KDK v koncentracijsko vlado.
KDK je vsak trenutek pripravljena prodati vso svojo revolucionarnost za skledico leče in zato so vsi tisti v veliki zmoti, ki gledajo v Radičevem molku in v oportunistični resoluciji KDK, ki je zagledala danes na Markovem trgu v Zagrebu beli dan, kako »posebno« taktiko g. Stepana Radiča. To je nevarna iluzija, kateri se delavci in kmetje v Jugoslaviji ne smejo uda jati!
Narodno vprašanje v Jugoslaviji se zaostruje s hitrimi koraki. Dogodkov v skupščini in na Markovem trgu ne smemo podcenjevati. Toda proletariat, delavci in kmetje, morajo računati tu v prvi vrsti z lastno silo in z lastno odločno voljo, da to vprašanje rešimo. Naša zahteva po samoopredelitvi vseh narodov v Jugoslaviji brez vsakih rezerv, ne bo več izginila z dnevnega reda. Naša zahteva po samostojni slovenski državi, v prostovoljni federaciji z drugimi narodi, je na pohodu in jo tudi dr. Korošec ne bo več ustavil. Krvi in mesa tej zahtevi pa bodo dali delavci in kmetje in gotovo tudi proti volji tistih, ki so danes zbrani na Markovem trgu.	t),	/*.,
Dve obletnici nasilja.
2. avgusta tega leta poteče sedem let, odkar je belgrajska skupščina uzakonila »zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi« ali jasneje izraženo, zakon o neomejeni pravici zatiranja in izkoriščanja delovnega ljudstva in pljačke vseh potlačenih narodov Jugoslavije.
4.	avgusta pa poteče tretje leto »zakona o tisku«, ki uničuje in odpravlja vse ostanke meščanske demokracije, svobode misli in njihovo iz-ražavanje potom tiska. Vso hinavščino in laž meščanske demokracije in svobode posebno jasno kaže zakon o tisku. Prve besede tega zakona, prvi stavek člena 1. se glasi: Tisk je svoboden. Ta monstrum, ki se v Jugoslaviji imenuje zakon, ima % členov, in vseh teh % členov je napisano samo zato, da uničijo prve tri gori citirane oesede tega zakona!
Skoraj vsi členi tega zakona so same kazenske odredbe, ki določajo višino denarne kazni in zapora, ako napišeš to ali ono, kar bi merodajni faktorji lahko spoznali za nevarno kapitalistom, postoječemu družabnemu redu, ki temelji na naj-nesramnejšem izkoriščanju proletariata in kmečkih množic in na zatiranju malih narodov. Ta zakon celo zabranjuje ponatisk govorov poslancev v Narodni skupščini, ako oni vsebujejo plemensko mrž-njo ali žaljive stvari (?) o vojski, članih kraljevega doma ali drugih visokih funkcionarjev. Na kratko vse, kar bi bilo komu neljubo, pa čeprav bi bilo resnično, se prepove, pisca, urednika, tiskar-narja, stavce, kolporterje in čitalce pa kaznuje. Narod naj samo plačuje visoke davke — a resnice, kam gre ta denar, kako se ž njim gospodari, pa ne sme vedeti. Delovno ljudstvo se bo enkrat naveličalo plačevati ogromne vsote za tak parlament, in poslušat poslance, ki mu pripravljajo take zakone, ki delovnim množicam onemogočajo vsako kontrolo, vsako svobodno misel in kritiko.
Srbska, hrvatska in slovenska buržuazija, preplašena od močnega porasta Komunistične stranke Jugoslavije in takrat še enotnih razrednih strokovnih organizacij, so se vrgle z vso silo na razrušenje tega močnega delavskega pokreta. Kaj lahko so se sporazumele in donesle famozni zakon 0 zaščiti države, s katerim se stavlja komunistična stranka izven zakona, zapleni njena imovina in vse njene funkcionarje vrgla za več let v ječo. Atentat na Draškoviča in regenta, ki ga je hotela vladajoča klika naprtit] komunistični stranki, je bil vladajoči kliki dobrodošel moment za donošenje tega reakcionarnega zakona.
t Zakon o zaščiti države ni samo postavil komunistične stranke izven zakona, ne, z zakonom o zaščiti države je postavil izven zakona ves proletarski razred, vse svobodno misleče ljudi in tudi celo vsako resnejšo meščansko opozicijo. »Obzna-no« in zakon o zaščiti države je občutila tudi Hrvatska Republikanska Kmečka Stranka (Radič) leta 1925, po tem zakonu je bila razpuščena tudi stranka muslimanskih begov v Makedoniji, preganjani črnogorski federalisti, in danes? Danes preti celokupni KDK koaliciji in celo samemu tvorcu tega reakcionarnega zakona Svetozarju Pribi-čeviču.
Pred sedmimi leti so vse meščanske stranke direktno ali indirektno podpirale in glasovale za ta reakcionarni zakon. Pribičevič (čigar vlogo je danes prevzel šef SLS Korošec), ki je bil skozi dolga leta notranji minister in najrigorozneje izvajal in se služil z zakonom o zaščiti države proti vsem, ki niso odobravali velesrbsko hegemonijo. Skozi sedem let se z zakonom o zaščiti države služi vsakokratna vlada za ustrahovanje opozicije. KDK, kljub temu, da je jasno kot beli dan. da bo sedanji režim Koroščeve »močne roke« uporabil proti njej zakon o zaščiti držaive, ako le-ta vztraja v borbi proti srbski hegemoniji, korupciji in neenakopravnosti, ni ničesar ukrenila niti ni postavila jasno in nedvosmiselno zahteve po odpravi zakona o zaščiti države in amnestije vsem političnim kaznjencem.
Po sedmih letih donošenja in izsvajanja zakona o zaščiti države moramo konstatirati, da buržuazija ni uspela zadušiti delavsko gibanje, ni uspela razrušiti niti Komunistične Stranke Jugoslavije. — Neštevilni procesi, ki so se vršili skozi sedem let, nam dokazujejo, da komunistična stranka postoji in nadaljuje borbo proti izkoriščanju delovnega ljudstva, ona postoji in nadaljuje borbo proti imperialistični vojni, za mir, samoodločbo narodov
in za pravice vseh potlačenih narodov. Da komunistična stranka postoji in zbira okrog sebe naj-zavednejše, najodločnejše in najpožrtvovalnejše sodiuge in sodružice za strmoglavljenje kapitalističnega družabnega reda in za vpostavitev delav-sko-kmečke vlade, federacijo svobodnih narodov Balkana, nam pokazuje letošnji veliki proces proti 25 komunistom, ki so pogumno priznavali svojo pripadnost k edini resnični proletarski stranki — Komunistični Stranki Jugoslavije. Obtoženi sodrugi so priznavali, da so bili člani in funkcionarji te revolucionarne proletarske stranke.
Zakon o zaščiti države, neštevilna progonstva, rebije, ki presegajo skupaj več tisočletij in smrtne obsodbe niso uplašile razredno zaivedni proletariat, niso uničile borbene volje izkoriščanih in zasužnjenih proletarcev. Nasprotno, stalna preganjanja razrednih borcev, zapiranje delavskih lokalov, nasilno odvzemanje delavske imovine, prepovedi izhajanja delavskih časopisov, maltretiranje in ubijstva naših sodrugov (Franc Vulč, Ljubica Ljubišič in dr.) so izkristalizirale najboljše borce za pravice delovnega ljudstva in potlačenih narodov.
Belgrajski proces in drugi nas uče, da zakon o zaščiti države ni mogel uničiti komunistične stranke. Stavil jo je izven zakona in iz govorov komunistov pred sodiščem (ki so jih objavljali vsi meščanski časopisi kot senzacijo), smo zvedeli vsi mi potlačeni in izkoriščani, da Komunistična stranka deluje dalje — toda podzemno.
Bilanca sedemletne tiranije in krvavega terorja nad delovnim ljudstvom:	na	stotine še vedno
zaprtih sodrugov, nad desettisoč proletarcev, revnih kmetov in intelektualcev je šlo skozi »glavnja-če« države SHS, vršila so se številna ubijstva najboljših sodrugov po fašističnih bandah in »neodgovornih« elementih.
Edini, ki so se okoristili z zakonom o zaščiti države, so pokorni sluge buržuazije — socialpa-trioti, S svojim izdajalskim držanjem so omogočili reakcijo in teror, ki se sedem let nad delovnim ljudstvom Jugoslavije izvaja. Kot plačilo so sprejeli delavske domove in zapuščino enotnih razrednih strokovnih organizacij. Kot plačilo za svoje izdajalsko početje sede še danes in sprejemajo v zakup vse delavske institucije kot n. pr. Delavske zbornice. Proletariat to ve in se po temu ravna. Vse podpore, ki jih socialpatrioti od policijskega režima sprejemajo, jim ne morejo pripeljati delavskih mas. Socialpatrioti so povsod v vseh kapitalističnih državah neobhodno potrebni vladajočemu kapitalističnemu režimu za razbijanje razrednega delavskega pokreta in tako je tudi pri nas v Jugoslaviji.
V desetem letu postojanja države SHS, v sedmem letu zakona o zaščiti države proletariat in vsi potlačeni narodi Jugoslavije morajo pokazati svojo odločno voljo za odpravo zakona o zaščiti države in za amnestijo vseh političnih kaznjencev.
Proletariat v zvezi s kmeti in vsi zatirani narodi Jugoslavije se morajo združiti v enotno bojev-on fronto za odpravo vseh zakonov, ki ovirajo svobodno izražanje misli, omejujejo pravico združevanja, svobodo govora in tiska.
Proč z zakonom o zaščiti države!
Popolno amnestijo vsem političnim kaznjencem!
Revolucionarne kitajske žene.
Pred 20 leti je izšel na Kitajskem zakon o uvedbi šolskega pouka za žensko mladino. S tem zakonom je posijal prvi žarek v nedogledno temo, katera je obdajala kitajsko ženo. Mnogo let je preteklo. Kitajska žena je v teh letih mnogo pridobila. Prenehala je biti pokorna sužnja, priborila si je enakopravnost z moškim. Svobodno ji je, da se izobrazuje, sama si izbira moža, sodeluje v politiki in v socialnem življenju.
V velikih mestih: Šangaju, Tientsinu, Kantonu ni videti več staromodnih oblek. Kitajska meščan-ska-buržuazna žena izgleda kot tipična »Miss« Nju-jorka ali Cikaga. Goji šport, nosi kratka krila in energično stresa kratko pristrižene lase.
Te moderne buržuazke pa so prenehale biti jedro kitajskega ženskega pokreta, postale so lojalne opozicionalke, kakor feministinje ostalih za-padnih držav.
Važno mesto v ženskem gibanju pa so zavzele delavske žene Kitajske.
Kitajska delavna žena živi v slabih razmerah, v revščini in lakoti. Kaj pomenijo za njo plodovi civilizacije? Nič! Ona ni modno oblečena, ne goji športa. V cunje razpada njena obleka. Dela od ranega jutra do poznega večera za borih 25 centov (1 cent stoti del dolarja), kar ne zadostuje niti za potrebno in tečno ,hrano. In ravno zato, ker živi v tako slabih razmerah, ravno radi tega se kitajska delavka prebuja.
Svoje mesto so zavzele kitajske delovne žene v zgodovini kitajske revolucije. Leta 1925, v dneh borbe, so bile ubite tri mlade delavke kot prve žrtve. Kdor jih je videl, kdor je čital iz njih obraza, iz oči bedo in glad, ta mora vedeti, da pripada bodočnost njim.
To pa ni bilo dosti krvi žejnim nasprotnikom. Dne 30. aprila letošnjega leta je dal general Kuo-mintanga ustreliti na javnem trgu v Hankovu voditeljico komunističnih žena Kitajske sodr. Hsjang-Kin-Ji. Ko so jo pripeljali na trg, kjer se je imela izvršiti usmrtitev, je zbrani masi, ki jo je spremljala, strastno govorila o revolucijonarnem pokretu delavskih in kmečkih mas.
Vkljub 'temu, da so njeni mučitelji pred njenimi očmi ustrelili nekega sodruga — vkljub temu je ostala hrabra kot je bila vedno. Ko so pa vojaki namerili na njo puške, je polna ognja vzkliknila: »Naj živi revolucionarni pokret delavcev in kmetov Kitajske!« —
Sodr. Hsjang-Kin-Ji je bila prva voditeljica proletarskega ženskega pokreta. Ko je bila 1. 1921 izbrana za voditeljico ženskega pokreta komunistične stranke Kitajske, je začela takoj delovati med delavkami v Šangaju. kjer je že prvo leto dosegla velike uspehe.
Leta 1922 je stopilo v stavko 30.000 delavk iz šestdesetih podjetij. Namen stavke ni bil samo ta, da podjetja zvišajo plače in znižajo delovni čas, ampak stavkujoče so zahtevale pravico koalicije (združevanja) in izredno dobro vodile razredno borbo. Kot sijajen agitator je sodr. Hsjang-Kin-Ji poleg te stavke vodila še mnogo drugih gibanj in pokretov delavstva Šangaja.
Rojena je bila leta 1895 v Hunani. Kot delavka-študentka je šla na Francosko, a je bila leta 1921 povodom študentovskih nemirov v Lionu policijsko pregnana na Kitajsko. Tu je stopila v komunistični pokret in leta 1926 je bila poslana kot ženski delegat stranke v Moskvo na sejo širšega Izvrševalnega Odbora Komunistične Internacionale.
Imperialisti in generali Kuomintanga so dobro vedeli, zakaj so ubili poleg drugih tudi to hrabro boriteljico delavskega pokreta. Toda revolucionarne žene Kitajske ne obupujejo. Vsaka nova žrtev prilije olja v njih revolucionarna srca. V masah pristopajo v razredno zavedne proletarske organizacije, ker se dobro zavedajo, da je osvo-bojenje proletarske žene mogoče le tedaj, ko bodo vzeli delavci in kmetje oblast v svoje roke. V-a.
DKRB proti mešetarenju z buriujskimi strankami — za pravice delovnega
ljudstva Zagorja.
Po občinskih volitvah so se novoizvoljeni občinski možje začeli takoj živahno zanimati in potegovati se za razna mesta v občinskem svetu. Kdo bo župan, kdo predsednik kakšnega odseka, to je največja skrb, ki jo ti gospodje imajo. Ker sami nimajo večine, so se obrnili na klub občinskih svetovalcev DKRB, da jim ta prihiti na pomoč. Občinski svetovalci DKRB smatramo SDS kot izrazito meščansko stranko, njeno delo in njen program ni in ne more biti v korist delovnemu ljudstvu. zato občinski svetovalci DKRB ne morejo in nočejo s to stranko ničesar skupnega. Politika, ki jo vodi SDS. SLS in tudi tako zvana delavska stranka SSJ, ni v skladu z interesi delovnega ljudstva. DKRB vodi nepomirljiv boj za najširšo samoupravo občin in ne more sklepati kompromisov s strankami, ki so skozi štiri leta gerentovale na občini in pogazile načela občinske avtonomije.
Klub naprednih občinskih odbornikov (SDS) je naslovil na klub občinskih svetovalcev pismo, ki ga tukaj v celoti priobčujemo:
P. n. Klubu občinskih* odbornikov Kmetsko-Delavskega Republikanskega bloka
v Zagorju.
Klub naprednih občinskih odbornikov je sklenil v zadnji seji, da bo v občinskem odboru delal v sporazumu z vsemi strankami. S tem hoče pokazati, da mu je na tem, da se prične v občini z rednim parlamentarnim delom v korist občine in občanom.
Predno pričnemo z delom, bi Vas prosili, da nam označite oziroma sporočite, kako boste zastopali Vaše interese, da nam bo na ta način omogočeno kolikor mogoče skupno delo.
Blagovolite nam sporočiti, kdaj bi se lahko sestali z našimi poverjeniki. Z ozirom na nuj-
nost predlagamo sestanek najkasneje jutri do
5.	ure popoldan.
Z odličnim spoštovanjem Za napredni klub:
M. \Veinberger (industrijalec), Albin Grčar (gostilničar), Slavo Kušar (trgovec), Vinko Sedlar (delavec).
Zagorje, dne 27. 7. 1928.
Na to pismo je klub občinskih odbornikov DKRB sklenil in poslal sledeči odgovor:
Klubu Naprednih Občinskih Odbornikov
v Zagorju.
Na vprašanje z dne 27. Vil., v katerem nas vabite*na sestanek, nam ponujate sporazum in nas izprašujete, kako mislimo delati v občinskem svetu, Vam odgovarjamo sledeče:
Mi občinski odborniki DKRB smo delavski zastopniki, izvoljeni na občinskem programu DKRB. Kol delavci in občinski zastopniki DKRB, ki se ediui vedno, vztrajno in dosledno borimo za pravice in zahteve delovnega ljudstva, hočemo in bomo branili tudi v občinskem svetu Zagorje interese delovnega ljudstva, delavcev, revnih kmetov in obrtnikov in sploh vseh socialno slabih.
Ne moremo se spuščati v nobena pogajanja s klubom naprednih občinskih odbornikov in odklanjamo ponudeni kompromis.
Delu čast — in oblast!
Repovš Martin, strojnik: Okrogar Anton, rudar; Bauer Joško, steklar.
Zagorje, 28. VII. 1928.
V	četrtek se vrši prva seja občinskega sveta. Čuje se, da bodo socialisti indirektno pomagali demokratom, da dobijo župana, oddali bodo namreč prazne glasovnice. Torej gospod Cobal, kar naprej s politiko podpiranja meščanskih strank. Direktno ali indirektno — v bistvu je to podpiranje kapitalizma.
Lovro Klemenčič umrl.
V	soboto, 28. julija, se je smrtno ponesrečil na klancu Gobovcu pri Podbrezju Lovro Klemenčič, svoječasni komunistični poslanec in poznejši ideolog socialno demokratične stranke v Sloveniji. Tragično smrt mu je prineslo — kakor nam pripovedujejo njegovi ožji prijatelji — motorno kolo, ki je bilo nekoliko starejše tipe. V ostrem ovinku je vozil prenaglo in trčil v nasproti mu prihajajoči avto. Bil je na mestu mrtev. Pogreb se je vršil v torek, 31. julija, in je imel skoro čisto rodbinski značaj. Od delavstva se ga je spominjalo samo pevsko društvo »Cankar«, ki mu je zapelo par žalostink, nekoliko komunističnih delavcev in par zastopnikov JSDS in SSJ. Na grobu 11111 je govoril nagrobnico Zvonimir Bernot, ki se je na svoj način obregnil na delavce, ki niso hoteli slediti Lovretu. Govornik ni niti z eno besedo omenil, da pokopavamo socialnega demokrata in v pogrebu ni bilo niti enega rdečega znaka.
Lovro Klemenčič je izšel iz vrst nacionalistične mladine, ki je bila pred svetovno vojno revolucionarna. Kot revolucionaren mladinec je prišel med svetovno vojno iz ruskega ujetništva v Srbijo in po polomu v Srbiji na solunsko frnoto. V armadi je služil kot medicinec. Pozimi 1917 ga je bil poslal londonski odbor v caristično Rusijo v svrho agitacije med jugoslovanskimi ujetniki in nabiranja prostovoljcev za Dobrudžo. Tam ga je bila zatekla ruska revolucija. Po zmagi boljševikov se jim je bil priključil in z boljševiškimi četami se je udeležil kot medicinec pohoda v Turkestan. Iz Rusije se je vrnil leta 1919 poln revolucionarnega navdušenja, toda popolnoma nedolžen v poznavanju Marxa in socialističnih teorij. V Sloveniji je postal po vukovarskem kongresu pokrajinski tajnik Komunistične stranke, toda to je postalo po »Obznani« fatalno zanj in za stranko. Nepoznavajoč marksizma, je kmalu zašel v neverjetne konfuzije, tako, da ga je delavstvo izločilo iz svojih vrst. Propagiral je slovensko Labour-partijo in ta ideja ga je bila pripeljala v JSDS, kjer se je nadejal več uspeha za svoje načrte.
Klemenčič pa je začel dvomiti tudi nad to svojo politiko. Leta 1924 se je poskušal spraviti s III. internacionalo. Napisal ji je bil obširen referat in ga skušal tudi osebno zagovarjati. Toda dotični referat je bil tako konfuzen, da si je Klemenčič pokvaril še ono malo političnega ugleda, ki ga je do tedaj še imel. Klemenčič je mislil, da se da pri III. internacionali pogajati za temeljna načela in tako mu je bila edina pot odprta še v JSDS.
V	socialni demokraciji je tvoril Klemenčič levico. On se je zavedal, da mora Bernotovo sek-taštvo uničiti JSDS in da je tu vsak razvoj nemogoč. On je pobijal zlasti bernotizem na strokovnem polju. Tudi skupen nastop z dekalisti pri okrožnih in državnozborskih volitvah je izvojevala
njegova struja proti Bernotu. Na zadnjem kongresu JSDS pa je Klemenčič podlegel s svojimi teorijami proti Bernotu. Zmagal je Bernot, ki ni niti dal izvoliti novega strankinega odbora in se postavil v stranki za diktatorja. Ta zmaga je bila tudi zadnji poraz JSDS in tako se tudi ne čudimo, če ni bilo na grobu Klemenčičevem niti enega delavca iz revirjev in niti enega rdečega znaka.
Lahka mu zemlja!
Vesti in beležke.
ANTIMIL1TARISTIČNE MANIFESTACIJE V BRUSLJU.
17. julija so se vršile v Bruslju, glavno mesto Belgije, antimilitaristične demonstracije, ki jih je organizirala komunistična stranka. Komunistični poslanci so v demonstracijah aktivno sodelovali, metali so rdeče trake s protivojnimi napisi.
BELI TEROR NA FINSKEM.
V Abo je započel veliki kongres proti 47 komunistom, ki so obtoženi, da so pripravljali strmo^ giavljenje postoječega režima.
BORBA MED STAVKUJOČIMI IN ŠTRAJK-BREHERJ1 NA FINSKEM.
Delavci, zaposleni v pristaniščih Finske, so stopiH v stavko. Delodajalci so poskušali stavko zlomiti s stavkolomci. Zavedni delavci, ki se nahajajo v boju. tega niso dopustili in je v borbi, ki je nastala, bilo več ranjenih in eden ubit.
VI. KONGRES KOMUNISTIČNE INTERNACIONALE.
Referat in resolucija s. Buharina po politični situaciji je po daljši izčrpni diskuziji enoglasno odobren.
V zaključnem govoru je sodrug Buharin poudarjal, da se mora proletariat skrbno pripravljati, da onemogoči pohod imperialistov proti Sovjetski Uniji.
Sekcije Komunistične Internacionale morajo sedanji moment izkoristiti za mobilizacijo delavskih in kmečkih mas v svrho boja proti vojni nevarnosti.
V	nedeljo dne 5. avgusta priredi podružnica »Svobode« v Zalogu vrtno veselico na vrtu g. Si-eherla. Veselica prične ob 4. popoldne s sporedom: Srečolov, šaljiva pošta, ples in drugo.
Na veselici svira železničarska godba »Zarja« iz Ljubljane.
Vabimo vse sodruge in sodružice, da nas ob tej priliki obiščejo in pripomorejo k uspehu.
Podružnica »Svobode«, Zalog.
Podpirajte žrtve reakciiel
Kako posluje pošta!
Uprava »Enotnosti« sprejema vsak dan pritožbe naročnikov radi nerednega dostavljanja pošte.
Tako se en naročnik v VVolfovi ulici v Ljubljani pritožuje, da »Enotnost« sprejema vedno šele v soboto, ali pa tudi v ponedeljek. Iz pošte do stanovanja tega naročnika je vsega dve minuti, a pošta rabi za dostavo 2 do 4 dni. Take pritožbe prihajajo tudi iz drugih krajev. Lahko bi citirali mnogo slučajev, da naročniki v enem in istem kraju ne dobijo lista istočasno dostavljenega, čeprav se vsem istočasno, to je vsak četrtek zvečer iz Ljubljane odpošlje.
Tako postopanje pošte je očitna sabotaža našega lista. Mi plačujemo pošti isto takso kot vsi drugi meščanski časopisi, vendar poštna uprava vkljub temu ne dostavlja redno in vestno naš časopis. Naročniki »Enotnosti« se pritožujejo na upravo in uprava lista trpi zaradi sabotaže, ki jo poštna uprava nad listom vrši, občutno škodo.
Najodločnejše protestiramo proti takemu zapostavljanju s strani poštne direkcije. Ako se bo pa to postopanje še nadaljevalo, bomo primorani podvzeti" še druge korake.
Upravništvo »Enotnosti« Ljubljana.
Direkciji pošte in telegrafa v Ljubljani. Delavci parne žage v Rogu, pošta Toplice pri Novem mestu, prosimo naslov, da intervenira pri omenjenemu podjetju v Rogu, da se izročajo poštne pošiljke točno po predpisih vsakemu naslovniku samemu v roke in to takoj, ko pridejo iz pošte. Zgodi se. da ležijo pisma po par dni, preden pridejo naslovniku v roke, in da jih potem še kdo drugi vzame. Priporočena pisma naj se pošljejo takoj iz pošte in ne šele čez en dan. Pismonoša | (nameščen od podjetja) prinese prvi dan samo re-cepis v podpis in drugi dan šele pismo. Zahtevamo, da se ti nedostatki odpravijo! Delu čast in oblast! — Delavci parne žage v Rogu.
Pod režimom Korošca.
»Borba« poroča, da je v Splitu aretiranih in zaprtih 29 delavcev.
# *
27. je Korošec sestavljal vlado in istega dne so se v Zagrebu izvršile hišne preiskave v prostorih nezavisnih sindikatov, v •administraciji »Borbe«, pri vseh oblastnih poslancih DKRB, občinskih zastopnikih DKRB, sindikalnih funkcionarjih nezavisnih sindikatov in drugih poznanih delavcih.
Režim »močne roke« dr. Korošca torej dobro funkcionira.
Še katoliške solidarnosti ni več.
Korošec je sestavil vlado s pravoslavnimi radikali in demokrati ter z muslimani. In je katoliške Hrvate pustil na cedilu. V Koroščeco vlado je stopil tudi hrvatski klerikalec Stepan Barič. Bi se reklo: slovenski in hrvatski katoliški klerikalci so se utegnili dogovoriti z odpadniki katoliške cerkve in z muslimani. S hrvatskimi katoliki ne. Kaj poreče na to ljubljanski škof, nam ni znano. Sarajevski škof Šarič je pa v sarajevskem katoliškem listu »Katolički Tjednik« Korošca obsodil. Ponavlja se, kar se je godilo v vojni, ko so duhovniki navduševali v boju katolike proti katolikom. Znamenje, da so gospodarski interesi, ki kumujejo vsem ! vladnim krizam, močnejši od vseh verskih etičnih
! načel in močnejši od katoliške solidarnosti.
1    ____________________________________________
Železničarji v borbi za svoie pravice.
Sodrugi! Delavci železničarske delavnice v Zagrebu so se vsi do zadnjega ujedinili brez ozira na versko, nacionalno ali strankarsko pripadnost, za boj proti vedno večjemu izkoriščanju. Izdelali in predali so merodajnim faktorjem memorandum, v katerem se zahteva popravitev do sedaj storjenih krivic in izboljšanje mizernega položaja, v katerem se železničarji danes nahajajo.
Znajoč, da je naš sovražnik močan in da je nam v tem boju potrebna pomoč, se obračamo na ves železničarski proletariat in posebno še na železničarje v Sloveniji, da se našemu boju priključi, ter da se vsi skupno, složno v enotni fronti borimo za interese železničarjev.
Nam železničarjem ne bo pomagal nihče.. Pomagati si moramo sami s tem, da stopimo v odločno borbo za izvojevanje svojih pravic.
Zato sodrugi železničarji, vsi v enotno razredno fronto!
Živela razredna zavest in solidarnost!
Živela borba železničarjev!
Poravnajte naročnino I
NAROČNIKOM »ENOTNOSTI«.
Na naslovnem listku današnje 31. številke »Enotnosti« smo zabeležili vsakemu naročniku, do kedaj ima plačano naročnino. Vsi naročniki, ki so na dolgu z naročnino, naj isto do najpozneje 15. avgusta plačajo. Kdor naročnino do 15. avgusta ne plača, a dolguje naročnino za več kot tri mesece, mu bo uprava list ustavila.	Upravništvo »Enotnosti«.
OBVESTILO!
Opozarja se delavstvo TPD, da pri izplačevanju mezd takoj vsak delavec kuverto odpre v navzočnosti drugih in denar prešteje, ker sta se pojavila že dva slučaja, da je delavec dobil 100 Din premalo, ker če se denar na mestu ne prešteje, so pozneje reklamacije zastonj. Delu čast in oblast!
Sodrug, sodružica! Vprašaj se, ali si že naročnik revolucionarnega proletarskega lista »Enotnost«. Če nisi, stori to takoj! Kdor ni naročnik tega res proletarskega lista, ne spada med zavedni proletariat. Proč z meščanskimi listi iz delavskih hiš.
Priporoča se vsem sodrugom, sodružicam, delavcem-rudarjem, posečanje Javne del. čitalnice Rudarski dom. Nudi se vam prav nizka članarina, samo 3 Din. Na plan sodrugi, sodružice, za izobrazbo proletariata. Delu čast in oblast!
ZAHVALA.
Vsem sodrugom se iskreno zahvaljujem za podporo moji bedni družini, katero so mi zadnjič darovali in to Trb. sodrugi. Delu čast in oblast!
S sodružnim pozdravom
I. Fritz, Krško.
K stavki kovinarjev v Kamniku.
misti, člani Saveza Metalcev Jugoslavije. Neza-visni sindikati so z akcijo za podpiranje stavku-jočih v Kamniku ponovno z deloin dokazali svojo voljo po enotni fronti proletariata proti kapitalizmu, medtem ko člani reformističnega Urša sabotirajo stavko, ki jo je proglasil in jo vodi njihov lastni socialpatriotski Savez Metalaca;
Mi smo poslali sodrugom v Osijek eno nabiralno polo, toda zavednim sodrugom ni bilo to dovolj. Šli so in napravili sami še dve nabiralni poli in nabrali skupno 525 Din. Uredništvo »Enotnosti« je sprejelo iz Osijeka tudi pismo, ki ga radi važnosti priobčujemo v celoti:
»Dragi sodrugi!
Pošiljamo vam 525 Din, ki smo jih zbrali, vkljub sabotaži od strani socialpatriotov, kot podporo za stavkujoče v Kamniku.
Prosimo vas, da se denar takoj izroči stavkujočim in da v prihodnji številki sodruž-ne »Enotnosti« objavite vsoto, ki smo jo zbrali. S sodružnim pozdravom
Kočevar Gaetan.«
Savez Radnika Metalne Industrije i Obrta Jugoslavije, Pododbor v Osijeku.
Kakor pljuska v obraz požrtvovalnim in zavednim delavcem nam je bil poslan od Strokovne komisije in Saveza Metalskih Radnika sledeči dopis s prošnjo, da se objavi:
Strokovno organiziranemu delavstvu!
trebe proletarcev. Strokovna komisija je pa užaljena. ako se proletarske stranke zanimajo za proletarsko gibanje. Menda smatra stavko kovinarjev v Kamniku in strokovno gibanje sploh kot svojo obrt in ne mara konkurence ne kritike. Kje so se ti gospodje vzeli? Za kakšen delavski greh jih je Bog poslal kot voditelje strokovnega gibanja v Sloveniji. Kedaj in kje se je še proglasilo podporo, ki so jo proletarske stranke in delavske zavedne množice dolžne delavcem v stavki, kot delo za kupovanje duš. Kedaj in zakaj naj bi imele proletarske stranke in proletarske množice potrebo podkupovati delavce? Od kedaj sem temelji proletarsko gibanje na nemoralnem podkupovanju? Boj za proletarske pravice je gospodarsko in etično tako upravičen, da ne rabi nobenega podkupovanja. In žalostno pač mora biti v stranki in tudi pri ljudeh, ki	ne verjamejo več v moč delavskih množic in v	gospodarsko in etično upraviče-
nost delavskega gibanja. Misel o delu za podkupovanje delavskih duš se more poroditi le pri ljudeh, ki ne verjamejo več v zmago in v bojno sposobnost delavskih množic, ki sploh ne vedo kaj je delavsko gibanje in ki pri pomanjkanju jasnih idej očitajo proletarskim strankam in delavskim množicam to, kar morda sami prakticirajo.
Nimamo namena jemati Strokovni komisiji in
7	c.	,	,	.	..	C1	....	Savezu Metalcev	vodstva kamniške kovinarske
Za	Strokovno komisijo za Slovenijo	kot j stavke in tudj ne	odgovornosti za to stavko> Ce_
ravno se je to vodstvo izkazalo nesposobno. Ravno tako si tudi ne pustimo jemati pravice in dolžnosti, ki jo imamo mi in jo ima z nami ves proletariat, da z moralno in denarno podporo pomaga kovinarjem v Kamniku do zmage.
Strokovna komisija in “Savez Metalskih rad-nika naj si zapomnita, da delavske stavke in na sploh vse strokovno delavsko gibanje se mora voditi v soglasju z vsemi rbsnično proletarskimi organizmi, s ponosom proletarske razredne zavesti in v znamenju proletarske solidarnosti, nikakor pa ne v znamenju smešne malomeščanske ošabnosti, ki si dcmišljuje, da se je zaradi nje na svetu rodil proletariat.
Očitek o podkupovanju duš je pljuska v obraz vsem proletarskim strankam in najzavednejšim proletarskim množicam. Zato bo ta očitek ostal v zgodovini proletarskega gibanja kot črn madež, ki bo pričal, v kakšnih rokah in v kakšnem miljeju se je leta 1928 nahajalo strokovno gibanje slovenskega delavstva.
Stavka kovinarjev v Kamniku se nadaljuje. O tej stavki bomo že spregovorili in povedali svoje mnenje. Zaenkrat je potrebno, da delavci vsi podprejo stavkujoče po svojih najboljših močeh. Kakor vedno pri vsaki stavki, so tudi v tej stavki na kocki delavski interesi in te je treba braniti proti vsemu in proti vsem. Pri vsaki stavki, zato tudi pri tej, je potrebna najširša delavska solidarnost in mi smo veseli, da so se na naš poziv v imenu delavske solidarnosti naši sodrugi odzvali tako kakor je potrebno. Pri tem nas nič ne moti žalostno dejstvo, da smo dobili mi in delavci, ki so solidarnost izkazali, v zahvalo pozdrav, ki ga nižje doli objavljamo. Iz tega pozdrava, ki nam je bil poslan od Strokovne komisije in od Zveze kovinarjev, si bodo naredili sodbo delavci sami. Saj se iz njega izve. kako si mislijo gotovi krogi delavsko solidarnost in enotno fronto proletariata. Toda naj pišemo po vrsti:
KOVINARJI »OSIJEŠKE LJEVAONICE« ZA STAVKUJOČE V KAMNIKU.
Kovinarji v Osijeku, ki so po ogromni večini člani Zveze delavcev in delavk kovinarske industrije in obrti (S. R. M. 1. i O. J.), so podvzeli nabiralno akcijo za stavkujoče kovinarje v Kamniku. Že v zadnji »Enonosti« smo poročali o izdajalski vlogi socialpatriotov. ki so to akcijo nezavisnih sabotirali.
Štrajk kovinarjev v Kamniku vodijo refor-
Uredništvo »Delavske Politike« in »Enotnosti« naprošamo za objavo spodnjega članka.
V zadnji »Enotnosti« smo čitali, da uprava »Enotnosti« zbira prostovoljne prispevke za stavkujoče kovinarje v Kamniku. Navaja se, da so delavci pivovarne »Union« zbrali 89 Din.
Podpisana Strokovna komisija in tajništvo kovinarjev konstatirata, da nista prejela od »Enotnosti« nikakega denarja za stavkujoče kovinarje v Kamniku.
Obenem pa naglašamo, da je prevzela vodstvo stavke v Kamniku Strokovna komisija in Savez kovinarjev, ter s tem tudi vso materijalno in moralno odgovornost.
Stavkujoči kovinarji so moralno obvezani sprejemati le podpore gori omenjenih dveh forumov.
Politične stranke, ki bi hotele mizemi položaj kamniških kovinarjev izrabljati ter po-edincem deliti kake ekstra-podpore, bomo smatrali njihovo delo za kupovanje duš.
Kamniški kovinarji so stopili v stavko z geslom:	Vsi za enega, eden za vse! Tega
gesla se bomo tudi držali do konca.
Za Savez Metalskih Radnika Jugoslavije, Oblastno tajništvo za Slovenijo v Ljubljani: Vinko Vrankar.
zabiti teh župnikovih besed. Za temi besedami se krijejo cilji SLS.
To je v malem pokazan program SLS: pri volitvah obljube, pri deiu pa izkoriščanje interesov malih ljudi. Zato, vsi delovni ljudje, delavci in mali posestniki mesta in vasi, sklenimo zvezo! Delu čast in oblast!
Delavec iz Ptuja.
STARA OSELICA.
Sprejmi sodrug urednik te vrstice v »Enotnost«. Dobil sem v roke glasilo naših »pendrekarjev« ali kakor ga ti sami imenujejo, naš »Domoljub«. Tam piše med drugim o komunističnem železničarskem štrajku in pravi, da je v Ljubljani padlo nekaj nedolžnih žrtev po krivdi komunističnih hujskačev. Žrtve so morale pasti, samo da je bila država rešena (t. j. da je bila rešena polna blagajna kapitalistov pred proletariatom). Jaz pa pravim vsem zavednim in nezavednim delavcem in kmetom: ali ni danes enemu župniku več za denar kot pa za nedolžne proletarske žrtve? Kdaj je bil Kristus izvoljen v kak parlament? Dobro se še spominjamo našega pokojnega namestnika. V začetku vojne se je zelo bal za zvonove. Ko je pa prišla rekvizicija, je bil pa takoj voljan dati za cesarja in domovino. Sedaj pa je napravil dober načrt, kako priti do novih zvonov. Vsak kmet in bajtar naj plača 250 Din. Kdor ne plača vsaj nekaj, mu bo ob smrti zvonil samo z enim. Meni je vseeno, če mi zvoni ali ne. Če na tem svetu ne užiješ nič dobrega, drugje tudi ne boš. Kmet in delavec tukaj gara noč in dan; ko umre, pa dobi nekaj lopat črne prsti in konec je vsega. Kmetje in delavci Stare Oselice, vrzite proč »Domoljub« in druge kapitalistične cunje, ki nam jih vsiljuje župnik! Stopite v vrste razrednega boja za naše pravice. Podajmo si roke! Delu čast in oblast!	Bajtar	iz	Stare	Oselice.
obl. odbor Z. D. S. Z. J. v Ljubljani: Stanko, i
Tako torej. Strokovna komisija in Savez kovinarjev prevzemata glede stavke nase vso moralno in materijelno odgovornost in smatrata podporo zavednih proletarcev stavkujočim kovinarjem kot delo za kupovanje duš. Enako smatrata oba organizma kot delo za kupovanje duš podporo, ki so jo proletarske stranke dolžne nuditi proletarcem v stavki. To je najnovejša teorija, ki se hoče vsiliti v proletarsko gibanje po gospodi pri Strokovni komisiji in Savezu kovinarjev. Tako se goji in tako se plačuje delavska solidarnost.
Zakaj svote, ki so jih nabrali delavci pivovarne »Union« in metalski delavci v Osijeku, ne morejo rešiti polažaja kamniških kovinarjev. Ali v svotah je izražena volja in potreba delavske solidarnosti; je izražena zavest, da je vsaka delavska stavka vprašanje vsega proletariata in vprašanje, ki ne more in ne sme mimo njega nobena proletarska stranka. Imenovane svote so prvi prispevki fonda, ki naj služi v bojne namene in v bujne po-
Kaj pišejo delavci in kmetje?
IZKORIŠČANJE DELAVK NA DRŽAVNEM POSESTVU BELJE.
Delavke na državnem posestvu v Belju so strahovito izkoriščane. Dnevno delajo 13 do 14 -ur, njih plača pa znaša borih 20 Din na dan (delavci zaslužijo 24 Din dnevno). Od tega zneska jim odbije uprava 10 Din dnevno za hrano in stanovanje. Stanovanje obstoji iz velikih smrdljivih barak, za postelje pa služi slama, razprostrta po mokrih tleh. Hrana je v glavnem: prežgana juha, kruh in nekaj prikuhi podobnega, grah, krompir, kar pa je večinoma staro in pokvarjeno. Sveže hrane sploh ne dobe, zato je mnogo delavcev in delavk dobilo v tej vročini neko bolezen v ustih, tako, da so usta polna gnojnih ran. Zdravniki pravijo, da je to od slabe hrane . . .
V tem peklenskem breznu so zaposleni tudi mladoletni delavci, in to otroci obojega spola stari komaj 12 let.
Ali ni njihov položaj hujši od položaja delavstva Kitajske in Indije in to ne danes, nego pred petdesetimi leti?
• lake razmere vladajo v »svobodni« Jugoslaviji in
to na najmodernejše urejenem podjetju, katerega lastnik je država . . .
O organizaciji in razredni zavesti teli ljudi ne more biti govora. Toda v notranjosti te uboge pare tli zatajeno ogorčenje — skrita /nrržnja do kapitalističnega sistema.
Vi vsi, ki izžemate ubogo delavstvo in njih deco, Vi, ki pijete njih kri, gorje Vam, kadar se ta množica prebudi.	'	V__a.
SV. URBAN PRI PTUJU.
Majhen donesek k politiki cerkve.
Zadnjo nedeljo sem bil doma pri starših. Pripovedovali so mi o župnikovi pridigi, kjer se je on razkrinkal kot klerikalni agitator, kateremu je več do klerikalne stranke kot do vsega drugega in tudi več kot do cerkve. Ljudstvo je razburjeno zaradi njegovih besed, da je bolj potrebno žrtvovati za novi društveni dom kot pa za cerkev ali uboge pogorelce. Ljudje zdaj čutijo, da bi društveni dom okrepil klerikalno moč in da klerikalcem ni nič za reveže. Pogorelci in reveži ne smejo po-
Položaj ntonopolskega delavstva
Od monopolskih uslužbencev smo dobili naslednji dopis:
Take mizerije, kakršna vlada med uslužbenci Ljub-	...  ____
ljanske tobačne tovarne, se ne dobi zlepa drugje v	glasov odpade"
državi. Kos za kosom se nam jemljejo pravice pred leti težko izvojevane. O kje ste, merodajni faktorji slovenskega naroda, ki na tak način blagoslavljate slovensko delavstvo tobačne tovarne? Ali vas ni sram, da pustite tobačne uslužbence stradati in ga prisilite, da se je moralo v enem tednu dvakrat zbrati pred glavno pisarno, da manifestira za svojo upravičeno tedensko plačo. Za tisto’ plačo, ki se nam po tako zvanem Ribenčanu in drugih dveh buržujskrh lakajih jemlje, dočim bi se nas hotelo ponižati na plačo kitajskih kulijev. Dne 26. julija smo se zopet zbrali pred glavno pisarno in smo vnovjč zahtevali svojo delavsko Plačo. K vodstvu tovarne so šli obratni zaupniki, pa se nič ni ukrenilo. Potem smo poslali po zastopnika Delavske zbornice, naj nam da potrebne direktive. Prišel je s. Tokan, ki smo ga napeto poslušali. Zlasti kadar nam je povedal, da se naj naredi le toliko kolikor se narediti da. Da smo upravičeni zahtevati tedensko plačo. Vse-I kakor nam je svetoval, naj se podamo na delo, ker da ; "Ima pomena se zbirati pred pisarno za vsako malenkost (?). S. Tokanu povemo, da ako nismo zmožni izpeljati male reči, tudi večje ne bomo izpeljali. Delavci razredne bojevne organizacije vemo, da je obljub že vse preveč in odveč. Sedaj se je treba lotiti resnega dela, ker bomo drugače vsi pocrkali. Na vse naše zahteve se je Ribenčan izrazil, da ima on več v zobeh, kakor mi delavci v možganih. Da ima v zobeh veliko, to verjamemo. Saj jemlje nam delavcem iz ust in je na kolenih prosil monopolsko upravo, naj se njemu pusti jemati delavcem in delavkam pravice. Monopol-ska uprava je dobila v tem letu eno milijardo in tri sto milijonov dinarjev. Uslužbenec trpin pa zasluži bornih 9000 dinarjev na leto za 5 oseb v družini. To je pač škandal vseh škandalov. Kje ste, o vi vsi krščanski in liberalni pridigarji, kr veste za delavce le ob volitvah?
Slede podpisi.
M on o pol sk im delavcem se godi krivica, kakršne si ne moremo misliti. Vendar bi delavcem in delavkam priporočali, naj se najprej vsi vpišejo v razredno bo-jevno organizacijo. Naj si zapomnijo, da je njihova moč le v solidarnosti, v razredni zavednosti in v močni strokovni organizaciji. Intervencije pri ministrih in intervencije Delavske zbornice morejo biti uspešne le poleg močne razredne organizacije. Delavstvo ne sme nikdar pozabiti, da si more le samo pomagati. Danes se postopa z njimi tako, ker uprava ve, da niso edini in da nimajo za seboj nobene proletarske sile, na katero bi se lahko naslonili. Stranke, ki pozabijo tudi na svoje krščanske in 'samaritanske dolžnosti, kadar imajo ministra v vladi; stranke, ki odobravajo zakone o zaščiti države, vsled česajr je onemogočeno vsako resno delavsko gibanje, take stranke ne bouo delavcem, nobenim delavcem pomagale. Stara a vedno nova, vedno potrebna beseda, ki se nam izvije iz prsi, je: Organizirajte se! Ne ustanavljajte niti klerikalnih niti liberalnih organizacij, niti ne takih drugih organizacij, ki naj bi služile za deklo tej ali drugi stranki. Pojačite svojo, svojo razredno strokovno organizacijo, ki naj služi za- • jedno vam in vsemu delavskemu gibanju. Stvorite med j seboj in v zvezi s proletariatom drugih strok, enotno ' fronto in v njenem imenu in z njeno pomočjo boste ! pridobili ugrabljene vam pravice, ugrabljeno blagostanje in ves svet.
To storite, to je vaša prva dolžnost in pustite v miru »Jutro« in »Slovenca«, naj se radi vas prepirata kolikor jima je drago.
Vestnik »Svobode".
SPRECHCHOR — DEKLAMATORSKI ZBOR.
Na veliki jesenski kulturni akademiji »Svobode« povodom proslave njene lOletnice bo nastopila ljubljanska »Svoboda« z novo, doslej pri nas nepoznano stvarjo. To stvar imenujejo Nemci Sprechehor, Rusi »teaterčteca« (teater recitatorjev). Mi dajmo temu ime deklamatorski zbor. Kaj je to?
1.) »Sprechehor« je kolektivna deklamacija, ki jo je najprej uvedel v Rusiji veliki igralec Serjožnikov, ki je leta 1915 opustil igralsko karijero in ustanovil »prvi moskovski inštitut dikcije in deklamacije«, ki se je po vojni prekrstil v »teater čteca« s tem-le programom:
a) Stremi po tonalnem glasovnem oživljenju najboljših del pesnikov in po povzdigi kulture umetniške žive besede — tega najmočnejšega sredstva umetniškega izražanja in najdragocenejše človeške vrednote.
b) V tem smislu tonalno reproducira (glasovno predvaja) lirske, epske in deloma tudi dramatične poezije.
Še bolj bodo vsakemu pojasnila pomen deklainator-skega zbora sledeča Serjožnikova izvajanja:
»Jaz se predvsem čudim, da se je deklamacijo izkoriščalo samo po solistih, dočim je pri godbi, baletu in vokalni umetnosti uloga množice na najčastnejšem mestu. Podobno kot imamo v muziki dela, ki jih predvajajo solisti ali orkester, jih imamo tudi v poeziji: ena zahteva individualnega izraza (izraza poedincev), druga kolektivnega (v zboru).«
2.) Glavni elementi kolektivne deklamacije so: kolektiv (zbor), temprizacija in dirigent. Zbor mora deklamirati, govoriti tako, da izrazi vso vsebino predvajanega dela. Zato treba glasovne inštrunientacije. Dirigent ima vse režirati in paziti na točen izraz vseh muzikalnih elementov, melodije, harmonije in ritma. Pri zboru je treba najti predvsem osnoven ton, ki odgovarja dotični pesmi, dalje mora imeti gotov takt. Kar se tiče glasovne inštrunientacije, sestoji popolen dekla-niatorski zbor iz altov, mezzosopranov, basov, baritonov, sopranov in tenorjev — in to seveda govorečih, ne pevajočih glasov. Pri moškem zboru seveda nekaj
3.) Pomožna sredstva deklamatorskega zbora so:
enoten kostim, kombinacija s pevskim zborom, s klavirjem aii s sinfoničnim orkestrom, polmrak itd.
Odlični hrvatski pisatelj s. Cesarec n. pr. piše o svojem utisu, ko je v Moskvi poslušal kostimiran Serjožnikov zbor, sledeče:
»Okrog 30 artistov, moški in ženske, vsi oblečeni v črno; že samo ta optičen vtis je globok, tragičen . . . Kakor da ta ves črni zbor kot čarovnik ekstatično zaklinja, kliče in zmaguje z življenjem nad smrtjo. — Zbor stoji kot izklesan. Razen dirigentove roke, ki daje takt, so premični samo obrazi. Ti obrazi to so ognjeni viri, ki se širijo in ožijo, vsrkavajo in mečejo iskre: vsaka beseda, vsak ton se odraža v njihovem živčevju in mišičevju. Ekstaza (zamaknjenost) je v njih. In oni govore, mrmrajo, plačejo, kličejo ... In z največjo osamelostjo v duši ne moreš sam v sebi ostati brez odjeka na to klicanje, zaklinjanje, radost in obup.«
Isti pisatelj pripoveduje o svojih vtisih, ko je po* slušal isti zbor, kombiniran s pevskim zborom, klavirjem in orkestrom. Zbor je deklamiral »Upor« od slavnega pesnika Verhaerena:
»Vzdrhteli ritem množice v gibanju, udar zvona na upor, požar, ki mesto v noči in nebo bliskovito spaja v ognjevito stihijo prebujenega hrepenenja jx> zasanjani pravici, je tu siknil iz duše zbora . . . Samo deklamacijo solistov in vsega zbora je Serjožnikov združil s pesmijo: dočim en alt in za njim bariton recitira v solu, ga zbori in klavir spremlja z mogočnim petjem »Mar-seljeze« in na kraju »Internationale«.«
4.) Dela — primerna za deklamatorske zbore. Vsakdo bo sedaj razumel, da moramo to kolektivno umetnost gojiti predvsem mi Svobodaši, ki z duhovno revolucijo množic prerajamo svet. V Rusiji in Nemčiji je že cela izbira literature za deklamatorske zbore. Imamo jo tudi pri nas, imamo tudi mi Slovenci pesmi, ki ne izražajo samo koprnenja poedincev, temveč demonsko valovanje in silo množic. Tudi prevajali bomo. Centrala »Svobode« izbira to literaturo. Zato se obračajte na centralo z vsemi vprašanji!
Snujmo deklamatorske zbore!
Gojimo kolektivno umetnost — umetnost množic!
Centrala »Svobode«.
PS. O tehniki zbora itd. bomo še pisali. Vsega se v enem članku ne da povedati.
Osnovni temelji USSR.
(Nadaljevanje.)
Federacija.
JJnija ni nikaka enota sama zase. Pred 1917. letom je bila ustanovljena cela vrsta novih republik. Glasom januarja 1924. leta odobrene ustave je Sovjetska država »socialistična, delavsko-kmetska država, zgrajena na temelju federacije (zveze) nacionalnih sovjetskih republik«.
S to zgraditvijo Sovjetske države so bili uresničeni Leninovi principi nacionalne politike, korake^ ki so izraženi že v »Komunističnem manifestu«.
I o se pravi: »V isti meri kot eksploatacija (izkoriščanje) enega človeka po drugem je odpravljeno tudi izkoriščanje enega naroda po drugem.« (»Komunistični manifest«, Berlin, 1920, stran 43.)
Lenin se je boril proti vsakemu nacionalizmu in šovinizmu. 1913. leta je pisal: »Interesi delavskega razreda . . . zahtevajo najpopolnejšo enakopravnost vseh narodov'’ v državo brez izjeme in odstranitev vsakih mej med temi narodi.« V neki resoluciji CK, ki so jo postavili boljševiki 1913. 1., je rečeno: Social-demokratska stranka mora brezpogojno podpirati pravico in zahtevo po samoodločbi od carističnega režima zatiranih narodov, in podpirati stremljenje za formiranje lastnih
držav.
Trockizem tudi v nacionalnem vprašanju.
Glede tega vprašanja je med vojno polemiziral Lenin proti Irockiju: »In Trocki? On ves gori za samoodločbo, toda pri njemu je to samo prazna fraza, kajti on ne zahteva neodvisnost zatiranih narodov od ..domovine” prizadetega nacionalnega socialista.«
Lenin, ki je nastopil za najnaprednejšo samoodločbo narodov, ni. bil na noben način za male, drobne države. Pisal je: »Cilj socializma ni samo, da odpravi razcepljenost človeštva v male države in prepreči kakršnokoli izolacijo (ločitev, osam-Ijenje, op. ur.) narodov, temveč tudi združenje teh narodov.« USSR predstavlja uresničenje te po-
trebe. Razcepljenost pomeni slabost, združenje pa življensko moč razredov, kakor tudi narodov.
Šele pod sovjetsko oblastjo se začne vstajenje narodov.
Oktoberska revolucija, ki je popolnoma odstranila neenakost narodov, je pripravila tla za gospodarsko in kulturno vstajenje narodnih manjšin, ki so bile zatirane pod carizmom ne samo razredno, ampak tudi narodno. Vstajenje teh narodov, ki so bili zanemarjeni in brez vsake prosvete skozi stoletja, zavzema sedaj vedno hitrejše
Pravice narodnih manjšin.
Enakopravnost in autonomija narodnih manj-.šin USSR se ne izraža samo v tem, da smejo manjšine svobodno uporabljati svoj narodni jezik kot uradni in učni jezik, da so jim dovoljene lastne šole, časopisi itd. Sovjetska država tiska učne knjige in časopise, ustanavlja šole in izobražuje široke mase tudi v jeziku onih narodov, ki so bili pod carizmom »divjaški« in »barbarski« (Votjaki, Samojedi). Da, še celo v teritorialnih grupah rdeče armade se jezik narodnih manjšin uporablja kot uradni in poveljski jezik. N. pr. v Volga-nemški-republiki — nemško.
Tukaj kapitalistično zatiranje, tam revolucionarno osvobojenje.
V onih kapitalističnih državah, ki so narodno heterogene (neenotne) vlada »suvereni« narod, ki zatira druge. Tako so v Poljski zatirali Poljaki (52% prebivalstva) Ukrajince (21%), Žide (11%) itd. V Čehoslovaški je le samo 46% prebivalstva Čehovi in ti zatirajo 25% Nemcev, 15% Slovakov, v »združeni« Jugoslaviji je le 42% Srbov vladajoča narodnost. V USSR, kjer je okoli 70% prebivalstva Rusov, je revolucija strmoglavila »suverenost« (neodvisnost) Rusov in jo nadomestila z enakopravnostjo vseh narodov.
Lenin je učil: »Proletariat mora zahtevati za potlačene narode, ki so zatirani po ..svojem” narodu, pravico do samoodločbe, popolne politične
samostojnosti in pravico odcepitve od naroda, ki jih zatira. Ker drugače je internacionalizem proletariata le prazna fraza, po njej ni možno ne zaupanje niti razredna solidarnost med delavci zatiranega in zatirajočega naroda; hinavščina reformističnih in kautskističnih oboževateljev samoodločbe, ki narode, ki so zatirani po „svojem lastnem” narodu zamolčujejo, pa ostane.« (Werke, Bd. XIX, stran 172.)
Mirovna politika.
Z izključitvijo narodnega zatiranja je Sovjetska Unija odpravila enega od najvažnejših vzrokov vojne.
2. RAZREDNI PRINCIP DRŽAVE.
S čim so osigurane pravice delovnega ljudstva Sovjetske Unije.
Lenin je v svoji 1917. leta napisani knjigi »Država in revolucija« posebno jasno dokazal, da meščanska ali formalna demokracija ne zastopa interese delovnih mas, temveč služi gospodujočemu kapitalističnemu razredu. V smislu tega principa je ruski proletariat po zavzetju oblasti 1. 1917 radikalno razrušil to buržuazno demokracijo.
Buržuazno demokracijo je nadomestila odkrita diktatura proletariata, čije zunanji izraz je »Deklaracija o pravicah delovnega in izkoriščanega ljudstva«, ki jo je sprejel 3. sovjetski kongres meseca januarja 1918. V tej deklaraciji je rečeno: »Ker hoče 3. vseruski sovjetski kongres, ki sestoji iz delavskih, vojaških in kmečkih delegatov, izpolniti svojo temeljno nalogo, in sicer popolnoma preprečiti izkoriščanje človeka proti človeku, odstraniti delitev družbe v razrede, odpraviti neusmiljeno zatiranje in izkoriščanje, osnovanje socialistične družabne organizacije in doseči zmago socializma v vseh deželah, je sklenil . . .« Nato se navajajo vsi zadevni ukrepi: Socializacija zemlje, podržavljenje vseh rudnih bogastev, gozdov in voda, kontrola pri produkciji privatnih podjetij, kot prehod k podržavljenju produkcije, nacionalizacijo bank itd.	(Dalje.)
CERKEV POŠILJA ŽANDARJE NAD »SVOBODO«.
Odkar je Korošec na vladi, smatrajo klerikalci, da je prišel zopet čas inkvizicije proti vsem njihovim nasprotnikom. Tako je katehet v Lešah pri Prevaljah zagrozil podnačelniku Delavske telovadne enote »Svobode«, da ga bo izročil državnemu pravdništvu, ker je 1. julija peljal deco na izlet v hribe, mesto da bi jih peljal v cerkev. Podnačelnik »Svobode« mu je pravilno odgovoril, da kateheta prav nič ne briga, če gredo otroci v prostem času na izlet v naravo. Nato je prevaljski dekan s prižnice zmerjaj one starše, katerih otroci so pri »Svobodi«. 23. julija so pa radi tega orožniki zasliševali načelnika in podnačelnikai prevaljske »Svobode«. Dekan je zagrozil, da bo izročil celo stvar državnemu pravdništvu. Mi želimo, da pride ta stvar pred sodišče in da se tam dopove gospodom katehetom in dekanom, da se sme delavska mladina zbirati v delavski kulturni organizaciji »Svoboda«, kakor se zbira meščanska mladina po nacionalističnih in klerikalnih društvih.
Delavstvo in zlasti delavska mladina lahko zopet sprevidi iz tega slučaja, da so klerikalci najhujši nasprotniki proletariata. Predpogoj povzdigi delavskega gibanja pri nas je uspešen boj proti klerikalizmu. Spravite nezavedne delavce iz »Orla«, »Krekove mladine« in drugih klerikalnih organizacij in jih organizirajte v delavsko kulturno organizacijo »Svoboda«.
Vestnik »Svobode«.
rudarji še dolgo časa tavali v temi in prenašali udarce
Trboveljske družbe. Saj duhovi niso in ne bodo prinesli nobenega povišanja plač in nobenega niti najmanjšega kosa kruha lačnim otrokom stradajočih rudarskih družin.
Tistim, ki so v zmoti, je treba razložiti, kako goljufajo samega sebe, če verjamejo v Spiritizem. To je zmota in zmoto je treba prijateljsko-sodružno pojasniti vsakemu špirftistu in špiritistinji.
Karl Marks je dejal: Vera je strup za ljudstvo — in ni ga bilo večjega nasprotnika vsake vere kakor so bili bcljševiki z Leninom na čelu. Tudi šj>iritizem je nekakšna vera pri naših ljudeh, ker veruje v duhove, ki nikoli ne skuhajo močnika in nikoli ne gredo na šiht. Zato je tudi Spiritizem strup za ljudstvo.
SPIRITIZEM ZAPIRA LJUDEM OCl, JEMLJE JIM RAZREDNO ZAVEST: NAMESTO DA BI SE ORGANIZIRALI V RUDARSKO STROKOVNO ORGANIZACIJO, SE VPISUJEJO V ŠPIRITISTICNE KROŽKE; NAMESTO DA BI HODILI NA SESTANKE IN SHODE, HODIJO NA ŠPIRITISTICNE SEJE; NAMESTO DA BI SE DRŽALI NAUKOV KARLA MARKSA IN LENINA V BOJU PROTI TRBOVELJSKI DRUŽBI IN KAPITALIZMU, KLIČEJO DUHOVE NA POMOČ.
To je strup ravno tako kakor je strup vsaka vera in vsak nacionalizem. Kar poglejmo, kdo ima od Spiritizma dobiček. Ljudje ne, saj živijo vsak dan slabše. Pa Trboveljska družba? O ta pa, ta ima milijonske dobičke od rudarske mase, ki vse prenese in vse potrpi.
SPIRITIZEM KAPITALISTOM IN DRŽAVI NI NEVAREN, ZATO GA NE PREGANJAJO IN SE NA TIHEM SMEJEJO, KER STRUP USPAVA MASO.
Lani enkrat je laški sreski poglavar zasliševal špi-ritistinje. Ko je videl, da ni nič nevarnega za Trboveljsko družbo in nič protfdržavnega, je pustH vse pri miru. Ne v Zagorju ne v Trbovljah in ne v Hrastniku niso žandarji lazili okoli oglov in zasledovali špirifi-stinje kakor se to vsak dan godi komunistom. Še nobenega špiritista ni reducirala Trboveljska družba, saj Spiritizem kapitalistom ni nevaren.
Ako bi bil nevaren, ne bojte se, kapitalisti bi dvignili vik in krik, kaplani in fajmoštri bi grmeli s kancel-riov, oriuna bi nastopila in v Belgradu v parlamentu bi notranji minister gospod Korošec že poskrbel, da se stopi temu gibanju na prste. Saj je parlament proti komunistom sprejel cel zakon o zaščiti države.
Prepričani smo, da bo Spiritizem izginil tako kakor je prišel — kot zmota in kot bolezen. Saj nas kapital ne bo pustil vedno tako v miru. Pognal nas bo v vojno bodisi proti Rusiji ali Italiji ali drugam. In takrat ne bo več časa misliti na Spiritizem, pač pa bo treba na ulico in zavihati rokave, da uničimo kapitalizem.
Pri tem apeliramo zlasti na rudarske žene. Kako vse drugače bi bilo v rudarskih revirjih, če bi bile žene zavedne. Ne ovirale bi moških pri delu za strokovno in politično organizacijo, ne povečavale bi pasivo in imeli bi močno rudarsko gibanje, ki bi si lahko priborilo zboljšanje plač. In kadar pride vojska, bo polovica usede ljudstva odvisna od tega, če bodo žene pripravljene doma stradati z otroci.
Zato pa je potrebna RAZREDNA ZAVEST, ideja Karla Marksa in Lenina ter organizacija proletarskih mas.
NE SPIRITIZEM, PAC PA RUDARSKA STROKOVNA ORGANIZACIiiA BO POMAGALA!
NE SPIRITIZEM, PAC PA RAZREDNI BOJ JE PRAVA POT!
NE V SPIRITIZMU, TEMVEČ V DELAVSKO-KMECKI REPUBLIKI JE REŠITEV LJUDSTVA!
Kivešlob.
Opomba. Pozivamo sedruge in sodružice, da se oglasijo v našem listu z dopisi o zgornji zmoti. Najboljši odgovor na vse vere in vse duhove pa bo, da organiziramo izstopanje iz katoliške cerkve in ustanovimo Zvezo proletarskih svobodomislecev. — K.
Ker nam pristojna oblast še ni izdala dovoljenja za razvitje prapora pevskega društva »Solidarnost« v nedeljo 5. avgusta, se slavnost ne more vršiti. Prosimo vse sodruge in društva, ki so priglasili sodelovanje ali pa nameravali se udeležiti proslave, da to vzamejo na znanje. Kadar bomo imeli dovoljenje pristojne oblasti, bomo to pravočasno objavili v delavskih časopisih in vabimo vse delavstvo, da se tedaj slavnosti razvitja prapora udeleži.
Delavsko pevsko društvo »Solidarnost« Kamnik.
Spiritizem v rudarskih revirjih.
2e nekaj let sem se po Trbovljah širi Spiritizem in zadnje leto se je naravnost razpasel po vseh treh rudarskih revirjih. Vršijo se mnoge špiritistične seje in maše, vidijo in slišijo se vsi duhovi, kakršne si kdo želi. Vedno več je ljudi, ki verujejo v spiritizem.
Klerikalci in demokratje se ne menijo dosti za to gibanje. Tudi socialisti ne. Mi dekalisti pai smatramo, da je skrajni čas tudi javno in vsepovsod nastopiti proti Spiritizmu, ki je nevaren strup za ljudstvo.
Kaj je spiritizem? To so pojavi, ki temeljijo na hipnotizmu in sugestiji, pri čemer eden ali dva zaradi svoje sposobnosti vlečeta ostale za nos bodisi iz dobrega ali slabega namena in včasih tudi ne da bi vedela, da jih vlečeta za nos. Ta »kunšt« je že stara in enostavna in med največjimi divjaki v Afriki in Aziji najdete ljudi, ki znajo Spiritizem.
Zakaj pa se je Spiritizem tako močno razpasel ravno med rudarji? To je lahko povedati. Saj je fakt, da se je začel močno širiti po velikih redukcijah in po znižanju plač, ko je Trboveljska družba vrgla rudarsko maso v največjo revščino in lakoto. Ljudje so začeli obupavati, izgubili so vero v boj in v organizacijo, pa so zašli na stranska pota in poiskali v Spiritizmu tolažbo. Večina rudarskih žen in mož, ki so se podali na to pot, išče v spiritizmu tolažbo. Izgubili so zaupanje v duhovščino in meščanske poslance in odrešenike in ker režim zatira razredno gibanje in zatira vsako svobodno besedo, ni nič čudnega, če so zapustili razredni boj ni se obrnili na duhove. To je nesreča za rudarsko ljudstvo, velika zmota in strup, ki grozi, da bodo
TRBOVLJE.
Dokazano najboljši kruh se dobi v moderno in hisijensko urejeni . pekarni. 30SIP VARGA.
POZOR, TAPETNIKI!
Vsem tapetnikom je še v spominu stavka ta-petarskih delavcev v novembru lanskega leta. V Belgradu stavka ni prinesla popolne zmage tapetnikom, ali popolnoma je uspel pokret v Zagrebu s tem, da so vsi delodajalci podpisali kolektivno pogodbo, razen enega špekulanta in to L. F. Kohna, ki je izjavil tapetnikom, da hoče videti kdo bo dalje vzdržal.
L. F. Kohn sedaj išče delavce, ali jih ne more dobiti in jih ne bo dobil, dokler kolektivne pogodbe ne podpiše. Noben tapetarski delavec naj ne potuje v Zagreb, ker bi se to smatralo kot štrajkbreherstvo.
VEN Z IMENI!
»Delavska Politika« piše, da so dekalisti poslali svojega zaupnika iz Jesenic v Kamnik, da tam dela proti stavki kovinarjev in da nabira štrajk-breherje. Ugotavljamo, da je to perfidna laž, umazana socjalpatriotska laž!
»Delavec«, glasilo Strokovne komisije, v svoji zadnji številki namigava češ, da je več dekalistoiv, ki vrše v Kamniku stavkolomstvo. Pravi tudi, da bo prišel na dan z imeni. Poživljamo gospodo pri »Delajvcu«, naj pride na dan z imeni. Štrajkbreher je štrajkbreher, pa naj se še tako diči z dekaliz-mom, komunizmom ali katerim si bodi častnim proletarskim naslovom. Ako so pri »Delavcu* možje, naj pridejo na dan z imeni!! Ako je vmes tudi kak dekalist, resnično naš sodrug, ne bomo čakali, da mu pride kazen od drugod.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Lievin, Francija. Sodrug M., sprejeli* smo polo in 100 fr. frankov. Sodružna hvala. Danes smo poslali (30. Vil.) vse knjige v dveh izvodih Tebi in sodrugu, ki Ti je pomagal. Slik od 1. junija nimamo dovolj, jih bomo ponovno založili, mesto njih Ti pošiljamo 50 slik dopisnic s. Vlade-Franc Vulča po 1 Din, 15 dopisnic 1. junija po 2 Din, 10 dopisnic iz proslave padlih žrtev Zaloške ceste po 1 Din, 50 koledarčkov »Enotnosti« po 1 Din. V kratkem dobiš tudi pismo. Delu čast — in oblast!
Zwartberg, Belgija. Pismo sprejeli. 30. VII. odpošljemo vse knjige, ki Vam pripadajo kot nagrada. Priložili smo tudi po eno dopisnico, ki smo jih izdali v korist žrtvam reakcije. Pošiljamo Vam tudi 50 koledarčkov »Enotnosti«, ki jih razpečajte po 1 Din. Delu čast — in oblast!
Crna pri Prevaljah. S. Neimovič, sprejeli smo pismo, v katerem sprašuješ za naslov s. F. S., toda javi nam najprej Tvoj naslov, ker ga v pismu nisi označil.
Trbovlje. S. G., pismo sprejeli, odgovorimo čez par dnL
Velenje. Pride v prihodnjo številko, za ta teden je že prepozno.
Poštnina plačana v gotovini.
Izredno izdanje!
Ljubljana, petek, 10. avgusta 1928.
Leto 111.
Posamezna številka Din 1*5U
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO-KMEČKI LIST
Delavci, kmetje In vsi zatirani narodi, združite se!
Režimska kriza v Jugoslaviji je posledica splošne krize kapitalističnega gospodarstva.
Zato je reševanje te krize po Korošcih in njegovih prijateljih brezplodno in sterilno.
Krizo bo rešil proletariat s tem, da bo odpravil vzrok krize same, t. j. kapitalizem.
ENOTNOST" v nevarnosti!
Vi
DELAVCI IN KMETJE!
Po dolgih bojih za našo »EnotnGst«, v katerih so pokazali nekateri sodrugi prav občudovanja vredno požrtvovalnost, vam moramo danes sporočiti mučno vest, t. j. da smo prisiljeni do nadalnjega ustaviti izhajanje naše proletarske »Enotnosti«. Tiskarne imajo medsebojen dogovor, da političnih listov ne tiskajo na kredit, poleg vsega tega pa se vrši proti našemu listu še vsakojaka gonja. Od nas se torej zahteva takojšnje plačilo in samo tako naš proletarski list lahko izhaja.
Sodrugi! Vest, ki vam jo s tem sporočamo, je za nas res mučna in to iz dveh razlogov: prvič, ker smo prišli v to krizo samo vsled malomarnosti naših naročnikov in kolporterjev, in drugič, ker smo prisiljeni začasno ustaviti »Enotnost« v najnevarnejšem in najresnejšem političnem in gospodarskem položaju za delavce in kmete v Jugoslaviji.
»Enotnost« je za naše razmere precej razširjen list Ona ima več naročnikov, kakor jih je imel katerisikolibodi naš list po »Obznani«. Ona ima tudi več naročnikov, kakor vsak drugi delavski politični list v Sloveniij. Toda ti naročniki ne vršijo svoje dolžnosti nasproti svojemu listu.
V	zadnjih 6 mesecih imamo
20 TISOČ DINARJEV nevplačane in neizterjane naročnine pri naših naročnikih in kolporterjih in to nam je zlomilo hrbtenico.
Buržuazija in socialistični malomeščanski voditelji so nas razkričali, da prejemamo podpore iz Rusije in da naš list financirajo Sovjeti. To nam ni moglo ubiti ugleda, kakor so prvi in drugi to želeli, temveč nas je napravilo pri delavcih in kmetih prej simpatične. Toda iz-gleda, da so mnogi delavci vzeli to izmišljotino vendar le resno in zaradi tega zanemarjali svojo proletarsko dolžnost nasproti tisku.
Sodrugi delavci in kmetje, to je zelo nevarna samoprevara! Osvoboditev delavcev in kmetov mora biti delo njih samih! Mi se ne smemo na nikogar zanašati! Mi moramo vedno sami vršiti svoje razredne dolžnosti! Delavci vsega sveta so pripravljeni, podpirati nas v našem osvobodilnem boju, toda to le tedaj, če vidijo, da se mi resnično borimo in resnično vršimo svoje dolžnosti. In mi ne smemo biti slabši od drugih, mi se ne smemo manj zavedati dolžnosti, nalog in položaja svojega razreda !
Lansko zimo smo bili »Enotnost« toliko razvili, da smo smeli pričakovati, da bo skoro pričela izhajati dvakrat na teden. Napravili smo oklic na svoje naročnike in začeli zbirati
Krvav štrajk kovinarjev v f med. Palanki.
prispevke za dvakratno izhajanje. Odziv je bil zelo povoljen, toda uničili so to našo nado zamudniki. Z nabranim fondom, ki je skoraj tako velik, kakor zamudna članarina, smo morali mašiti vrzelj, ki so nam jo delali malomarni naročniki.
Sodrugi zamudniki! To je izkoriščanje požrtvovalnosti naših najzavednejših sodrugov.
Proč s tem! Delavec in kmet morata požrtvovalnim svojim sodrugom pomagati — ne pa razdirati njihovo veliko delo!
»Enotnost« ne sme zaspati! »Enotnost« je naše nadvse važno in izdatno orožje. Tega se mora vsak naš naročnik zavedati! Brez glasila bi bili mi skoro mrtvi za javnost.
Sodrugi! Vi boste pravilno ocenili potrebo našega bojnega glasila, če se ozrete v tem trenutku na politično situacijo v Jugoslaviji.
, Sodrugi, mi stopamo v novo politično fazo v naši državi. Mi si moramo biti tega svesti! Veliki dogodki se pri nas prehitevajo. Streli v Belgradu in v Zagrebu so streli teže, težji kot streli v grofa Stiirgkha. Smrt hrvaških poslancev, smrt Stjepana Radiča, je mejnik med dvema političnima dobama življenja Jugoslavije in njenega proletariata. Ti dogodki ne smejo mimo nas brez našega tolmačenja, brez našega sodelovanja. Mi si v tej gosti atmosferi ne smemo sami zamašiti ust! »Enotnost« nam je v tem trenutku krvavo potrebna^ In proletarec, ki se tega zaveda, bo storil svojo dolžnost!
miloščine o meščanski demokraciji. In fantazira o njej tako, kakor vse ostalo malomeščanstvo.
Pa ta mizerija mu ni dovolj. V poročilu o zadnjem shodu strokovnih organizacij tako nesramno laže in denuncira delavske strokovna organizacije kakor redkokdaj prej. Namesto da bi socialisti podprli organiziranje stavbin-cev in brivcev, namesto da bi Strokovna komisija se veselila te njihove akcije in jim šla na roko pri delu, jih poskuša efialtsko denun-cirati in jih zopet desorganizirati.
Sodrugi, pri takem početju ljudi, ki v teh težkih časik ne vedo, ali so mandsljci ali babice, ki umikajo iz parlamenta svojega poslanca, pa ga zopet pošiljajo tja v štatažo he-gcmonistični buržuaziji, pri takem početju ljudi, ki ne vidijo koristi proletariata, temveč samo svoje lastne in pa one jugoslovanske buržuazije, pri takem početju teh ljudi, delavci in kmetje, vi ne smete molčati!
In oglejte si v isti »Delavski politiki« še članek: »Ali je mar to res perfidna laž?« Tu navaja neke stavkokaze v Kamniku in jih na porfiden način obeša nam. Stavka v Kamniku umira, ker je bila od vsega začetka zasnovana tako kakor to znajo samo socialni patriotje, t. j. v korist tovarnarju, a krivdo zanjo bi radi socialisti naprtili nam in zato iščejo krivcev v naših vrstali.
Sodrugi, mi nismo nikoli še branili stavko-ionicev in če bi bili v »Politiki« citirani stavko-
Poleg tega, sodrugi, ni nikak slučaj, da je j lomci člani katere naših organizacij^ bi leteli
23. julija so delavci tov. vagonov »Jasenica« stopili v stavko za zboljšanje svojega materijel-nega položaja. Kot primer najnesramnejšega izkoriščanja prinašamo v dokaz plače nekaterih kvalificiranih delavcev:	zaDinžl1
Živojin Kolakovič, ključavničar	39V->	del.	ur	84-69
Miladin Petrovič, mizar . .	40	del.	ur	63-34
Dragomir Drojič, ključavničar	24	del.	ur	64'98
Miljutin Gajič, mizar . . .	36	del.	ur	74-78
Jasno je, da pri takih plačah	delavstvo in
sploh nihče ne more živeti. Vsak berač v enem dnevu več naprosi kot so delavci tovarne »Jasenica« tedensko zaslužili. Tako ordinarno odiranje in izmozgavanje delavske krvi od strani kapitalistov je moralo roditi odpor in delavci so proglasili stavko.
Stavkujoči so se ves čas stavke zadržali mirno. To upravi tovarne ni bilo prav. Angažirala je razne klateže, jih opijanila in ž njimi provocirala stavkujoče. Podjetje je v zvezi s policijo in pijanimi vagabundi hotelo odstraniti iz Palanke tajnika Zveze kovinarjev (SRMI in OJ) sodruga Budo Miljutinoviča. To jim ni uspelo. V noči od 29. na 30. julija so občinski stražniki celo noč pili na račun tovarne, ob 1. uri po polnoči so na postaji čakali Miljutinoviča in ga začeli prav divjaško pretepati. Ker je na postaji bilo tudi še drugih ljudi, se je posrečilo sodrugu JVliljutinoviču. da je pobegnil. Celo noč so nato pobesneli stražarji vdirali v stanovanja stavkujočih in vršili preiskave.
30. julija je ta banda, oborožena do zob in pi-
jana, z revolverji v rokah pod vodstvom komandirja občinske straže, Vlade, vdrla v prostore, kjer so stavkujoči držaii svojo konferenco. Da že tukaj ni prišlo do groznega pokolja, se je zahvaliti edino hladnokrvnosti delavcev.
Uprava tovarne je oborožila pijane bandite z revolverji in jih poslala, da ubijajo stavkujoče. En štrajkbreher je strelja! iz revolverja in na mestu ubil sodruga Obrada Šuieiča, pri teni je vsled pijanosti tudi sam sebe in še enega tčžko ranil, več stavkolomcev pa je lažje ranjenih. Bandit, ki je ubil s. Obrada Šuieiča, Vasilij Nikolič, je pozneje tudi sam podlegel ranam, ki si jih je vsled pijanosti prizadejal.
Krivci tega krvoprelitja so direktor tovarne in njegov tajnik, ki so pretili stavkujočim z ubij-stvom in oborožili bandite, ki so zločin izvršili. Postavlja se vprašanje, kdo je stavkoimoee oborožil? Nihče drug kot direktor tovarne v sporazumu s sreskim poglavarjem!
Mesto da so duševni in stvarni krivci groznega pokolja nad proletariatom Smederevske Palanke že vsi v zaporu, so ti ljudje dali zapreti nad 40 deiavcev.
Ako se vse to ni izvršilo po višjem nalogu, zahtevamo, da se takoj aretira in zapre: sreskega poglavarja, direktorja tovarne in njegovega tajnika, komandirja občinske straže in vse policijske organe, ki so sodelovali v napadih na delavce.
Do! s krvniki proletariata!
Živela svoboda organizacije in štrajka!
ravno dr. Korošec v tem trenutku ministrski predsednik in minister za notranje zadeve. Velesrbski imperialisti prav dobro vedo, zakaj so ravno njemu v tem trenutku izročili vodstvo države in njihovih interesov. Slovenci prihajamo s tem v kaj čudno luč in tu imajo slovenski delavci in slovenski kmetje svojo posebno nalogo. Mi nočemo biti pred svetom narod pandurjev in policajev in še najmanj Pandurji in policaji v očeh hrvaških delavcev in kmetov, ki so nam po krvi, jeziku in deželi najbližji! To pa moramo svetu tudi povedati!
Sodrugi, mislite na to in izvršite vsi do zadnjega svojo dolžnost nasproti svojemu glasilu.
Končno pa, sodrugi, oglejte si še zadnjo številko »Delavske politike«. Socialistična stranka Jugoslavije caplja v tej usodepolni politični situaciji ko lačen berač za buržuazijo. Ko se pripravljajo temne sile kapitala, da zatrejo še zadnji trunek svobode v Jugoslaviji in napravijo od vseh nas navadne sužnje, ko se pričenja najhujše nasilje nad nesrbskimi narodi Jugoslavije, fantazira ta berač buržuazne
po glavi iz nje in bi napravili drugače z njimi,, kakor socialisti s Kovačem, Korenom, Svetkom itd. Toda tam navedeni niso niti naročniki »Enotnosti« — z eno samo izjemo — ne pa naši člani. Da se oni nazivajo sami sebe »de-kalistom«? Tega jim mi ne moremo prepovedati in to ravno tako malo, kakor Tonetu Kristanu, da on sebe naziva »socialistom«.
Sodrugi, ali hočete na vse to molčati?
Ne, sodrugi delavci in kmetje! Tega ne smemo!
Naš boj, naša sveta stvar, naša bodočnost nam mora biti več vredna!
Zamudniki morajo takoj na noge!
Dvajset tisoč dinarjev se mora »Enotnosti« plačati! Te plačajo delavci in kmetje sebi. V našem boju nočemo mirovati, nočemo čakati, da nas drugi odrešijo! Nočemo molčati našim perfidnim nasprotnikom! In v kolikor nezavedni zamudniki ne bodo storili svoje dolžnosti, hočemo priskočiti mi vsi »Enotnosti« na pomoč s prostovoljnimi prispevki!
Na delo, sodrugi! »Enotnost« mora izhajati! Delu čast in oblast!Uredništvo »ENOTNOSTI«
D
O stavki ¥ 8€amniky in stavkoismcih.
»Delavska politika« in »Delavec« sta objavila imena štirih stavkolomcev v tovarni »Titan« v Kamniku. Mi smo v zadnji »Enotnosti« napisali članek »Ven z imeni« in vkljub temu je Vrankar prinesel samo štiri imena na dan. Mi pa vemo, da je 4. avgusta bilo vsega 29 stavkolomcev. Imena vseh na dan. Kaj pa molčite! Molčati o štrajk-breherjih, pomeni, jim dajati potuho.
Od objavljenih štirih imen je samo Rems Franc naročnik »Enotnosti«, ostali niso. Toda biti naročnik »Enotnosti« še ne pomeni biti dekalist. List lahko dobiva vsak, kdor ga naroči in plača. Libiš je član strokovne organizacije, ni pa dekalist. Čebulj je bil 7 let član strokovne organizacije in večkrat član odbora in zakoniti zaupnik in se ni nikdar sam, niti kdo drugi ga ni prišteval deka-listom. Stavkolomec Rupar ni hodil k »Enotnosti« po direktive in mi nimamo ž njim nobenih vezi, na ostalo pa mislimo, da bo s. Ravnik iz Jesenic odgovoril.
Mi ne moremo nikomur prepovedati, da se šteje dekalistom. Nikdar in nikoli nismo in ne
bomo zagovarjali štrajkbreherjev. Vsakega, pa naj bo socialist ali dekalist. smo in bomo obsodili in razkrinkali pred proletariatom. Povemo še to, da je stavko proklamiral, vodil in zavozil Savez me-talaca. Diktator Vrankar čuti ogorčenje organiziranih članov proti porazni reformistični politiki. Kovinarji niso rekruti, da se vpjje nad njimi in nočejo, da se jih mesto dobrega nasveta in informacij — po feldvebelsko nahruli
POTRDILO.
Stavkujoči kovinarji v Kamniku potrjujemo prejem 525 Din. ki smo jih potom »Enotnosti« prejeli od zavednih kovinarjev, članov neodvisnih sindikatov »Osječke ljevaonice« in 89 Din, zbranih od delavcev pivovarne »Union« v Ljubljani.
Za stavkovni odbor:
Podbreznik Ivan, Bleje Anton.
Prisotni stavkujoči kovinarji:
Meze, Alojz Čebulj, Novak Štefan, Sušnik Franc, Vadnov Fric.
Sprejeto podporo bo razdelil po svoji lastni uvidevnosti stavkovni odbor.