LETNIK XI. ffffV LETO 1939./40 S. Rešitve ugank is 4. štev. »Našega roda« Cicibanova številčna uganka: Pastirci vi, kaj se vam zdi. Kdo zna ? Prečrtaj v četrti vrsti 5. in fi. piko, v peti vrsti 1. in 6. piko, v šesti vrsti 1. in 5. piko. Računska uganka: Prva vrsta vodoravno: 11, 16, 17, 18, 3; druga vrsta vodoravno: 25. 12, 7, 20, 1; tretja vrsta vodoravno: 4, 21. 13, 5, 22; četrta vrsta vodoravno: 2, fi. 1!). 14, 24; peta vrsta vodoravno: 23, 10, 9, 8. 15. Križanka »Jazbec«: Vodoravno: od, kos, jazbina, donat, tara, sol, pomota, obed, pilot, km. Navpično: on, da, kolek, on, sap, atol, zato. brat, ia. dob, top, do, mi, dni. Uganite so pravilno rešili ln bili izžrebani za darila: Veki ca S p r a g e r, 2. razr., Beltinci; Anica Petro v e c, 3. razr. v Polhovem Gradcu; Evgenij V a 1 j a v e c, 4. razr., Šmartno 38, p. Stražišče pri Kranju; Karmen Novak, Trnovlje 172, p. Celje. Haxpls nagrad Dva rešilca »Cicibanove štev. uganke« in »Babilonske zmešnjave« (za učence ali učenke od 1. do 3. razr.) in dva rešilca križanke »Medved« (za učence od 4. razreda dalje) prejmeta lepe nagrade. Naslovna slika: »Na poti v Betlehem«. Foto J. Pogačnik, Ljubljana, Tyrševa cesta. »Nas rod« izhaja v Ljubljani med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo naročnino za list in publikacije »Mladinske malicec. v mesečnih obrokih po din 2'50. Celoletna naročnina znaša 25 din. List izdaja »Jugosl. učiteljsko udruženje« - sekcija za dravsko banovino v Ljubljani, zanjo odgovarja Metod Kumelj. Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik France štrukelj). ialtekti UoUcUtiUL i In so oblekli se v kraljevske halje pa zlato krono deli vrh glavi ter sli so v svet... A pot kanala v dalje jim luč nebeška zvezde je svetli. Tako so šli presvete Tri se kralje, da preizkusijo ljudem srce, če jim trdo kot dimanten kristal je, ki bede ga ne ganejo solzi! — Pojoč prihajali so pred domove, potrkali so na vsaktera vrata, da bi dobili dobrih rok darove.. . A glej: Kjer hiša je bilA bogata, pogreznila se v molka je okove; darov ni ddla za človeka — brata! II Zato pač zajokalo je v bolesti nad njimi novoletnih ur nebo — Oni pa so odšli po svoji cesti z očesom mrtvim uprtim v noč temnd... In veste: Ni še konca tej povesti! — Kar vem od nje še, uaj povem v uho vam, ljubi moji: Ti otroci zvesti ljubezen radi lili bi v temi! Pa ker darov pri sebi niso imeli, pred dom so dali uboštva in gorja vse, s čimer so kraljevsko se odeli. .. In vrh purpurnih plaščev in zlata brez vrednosti še zraven košček deli so svojega otroškega srca/ Jan Pleaien/atc Herodež To vam je bil dedec. V irhastih, pa strašno oguljenih hlačah in zveriže-nih škornjih je koracal od vasi do vasi, pel in žvižgal, kramljal in godrnjal. Stanoval je v razdrti bajti in če je deževalo, je moral nad svojim ležiščem, ki je bilo podobno brlogu, razprostreti dežnik. Le kup slame in nekaj cunj, to je bila njegova postelja. Racal je od vasi do vasi in žvižgal in pel in se včasih od sile razvnel. »Herodež, pa ja nisi lačen?« ga je odgovorila dobrodušna gruntarica. In se je zgodilo, da je bil Herodež lačen in jo je gruntarici zagodel: »Kaj bi, nič ne rečem, ampak če imaš, daj! Radi mene pa ne stradaj!« »No, no, Herodež, nič ne maraj, kar jej. Ne bo nas konec radi tega!« se je motala gruntarica in se skrivaj smejala: »Tič, kaj se boš delal, ko si pa lačen, da se ti skozi želodec bliska.« In Herodež je iz sklede tako hitro pospravil, da se je gruntarica bala, če ne bo žlice in še sklede pohrustal. Pa se še zahvalil ni, skvečeni cilinder je posadil na drobno glavo in od-žvižgal po vasi, s palico odganjal pse in otroke in pse in otroke s prav istimi besedami ozmerjal: »Sodrga lačna, poberi se mi in spravi se s pota, če gre pošten človek po svojih opravkih.« Otroci in psi se za zmerjanje niso zmenili, le pazili so, da jih ni s palico. »Herodež, Herodež, pojdi v Betlehem!« so kričali otroci, psi so pa lajali in se zaletavali v irhaste hlače. »Saj niso iz pasje kože, mrhovina!« se je togotil Herodež, zamahoval s palico in s tenkimi nogami meril pot, kot bi jo strigel. »Herodež, če si lačen, kar v hišo!« ga je ogovorila čokata gruntarica. »Kaj bi se repenčila, ko še sama nimaš kaj za pod zob!« je zarenčal Herodež; kajti bil je sit in je odžvižgal. »Herodež je sit, Herodež je sit!« so kričali otroci, še ti so vedeli, da Herodež poje, kadar je lačen, in žvižga, kadar je sit. »Lakota pretrgana!« jim je zagodel Herodež in se pognal proti svoji bajti. »Herodež, dve klobasi imam zate!« ga je ustavila opaltarica, dobričina. »Nič ne rečem, da bi ne vzel!« se je motal Herodež pa pobasal klobase in kruh v žepe in se kar nič zahvalil. »Ne bom še jedel! Klobase zakopljem, da zemlja odvzame strup!« je momljal predse in ni opazil, da se mu opaltarica posmehuje, kot bi hotela reči: »O, saj se poznava!« Klobase je zakopal in se zleknil po slami in cunjah ter zadremal. Otroci z vasi so se kar v gručah zbirali in kričali: »Herodež, Herodež, pojdi v Betlehem!« Najbolj glasen je bil tepček Pepček, ki ga radi bistroglavosti še v šolo niso vzeli in tudi v cerkev ga niso pustili. Oče in mati sta nanj pazila, kar se je le dalo, toda Pepček je uhajal in vsem ljudem na vasi nagajal. »Pojdimo k Herodežu!« je kričal in gruče so šle za njim kot za generalom. Nekateri so vihteli palice, nekateri so slekli suknjiče in se podili kar čez travnike proti Herodeževi podrtiji. Metali so v bajto kamenje, toda Herodež se ni prebudil. »Saj misli, da je noč, prižgimo mu luč!« je kričal Pepček in prižgal v skladovnici bukovih butar ob steni. Plamen je mahoma švignil prav do strehe, oplazil steno, obliznil ostanke slame na rebrih in se razmetal po vseh voglih in še duri se je lotil. Otroci so se razbežali, groza jih je onemela. Nekateri so se poskrili v skednjih, nekateri so zlezli v kozolce in nihče si ni upal pogledati proti Herodeževi bajti, le Pepček je od daleč oprezoval, kdaj se bo prebudil Herodež in kdaj bo prižvižgal iz plamenov. Tramovje se je rušilo, zverižile so se stene in se sesedle v plamenih. Toda Herodež ni ne pel in ne žvižgal in ne godrnjal, pozabil je na klobase, ki jih je zakopal, in zaspal v plamenih. Le nekaj zoglenelih kosti je ostalo od Herodeža in še te so tiho pokopali. Le opaltarica je potočila solzo; kajti Herodež se ji je resnično, resnično smilil. France BevR Peter Klepec Ilustriral R i k o Debenjak 9. Kraljevi velikaši so imeli čile konje, spodbadali so jih z ostrogami, naglo jezdili ves večer in vso noč. Šele naslednji dan, ko je bilo sonce že davno vstalo, so dospeli v Osilnico. Takoj so vedeli, kje so, ni jim bilo treba šele vpraševati. Že od daleč so slišali hrumenje skal, ki so padale v sotesko. Vse prav tako, kakor je pripovedoval Grandenti. Poskakali so s konj, pa naravnost k županu. Tako so mu rekli, naj pokliče Petra Klepca. Župan je takoj spoznal, koga ima pred seboj in se je globoko priklonil. Tekel je, kar so ga nesle noge, da bi pomagal izvršiti kraljevo voljo in ukaz. »Peter Klepec!« je klical že od daleč. »Ali slišiš? Pusti vse, kakor stoji in leži, in takoj pridi v vas!« Korenjak, ki je pravkar odgrebal veliko skalo, se je ozrl čez ramo. »Kaj pa je?« je vprašal. »Ali mar gori?« »Bog vari in sveti Florijan!« je sopihal župan. »Kaj pa govoriš? Ogri so prišli.« »In zato je treba toliko vpitja? Ali so jih mar Tatar ji prav do nas pripodili?« Izvedelo se je bilo že in se razneslo prav do Osilnice, da so Ogri bežali pred Psoglavci in da zdaj taborijo na Kraljevem griču. Nič pa jim ni bilo znanega o tatarskem velikanu. »Pa menda ne,« je rekel župan. »Pravijo, da so odposlanci ogrskega kralja. S teboj bi radi govorili.« »Kaj mi hočejo?« »Bog ve. Povedali niso.« »Počakajo naj do poldneva! Zaradi njih ne bom prenehal dela.« »Pravijo, da se jim hudo mudi.« »Meni tudi. Ako ne morejo čakati, pa naj gredo.« In Peter Klepec je dalje odgrebal skalo. Ko so velikaši, odposlanci ogrskega kralja, izvedeli za tak odgovor, so postali rdeči od jeze. Najrajši bi se bili na mestu obrnili, a se brez Petra Klepca niso upali pred svojega gospoda. Klepca bi bili odti-rali s silo, a so se ga bali, ako je res tak silak, čakali so, postopali okrog in se ozirali na nebo, kdaj bo poldan. Zazvonilo je. Tedaj si je Ptter Klepec obrisal roke ob hlače in t d-šel proti koči. Velikaši so mu stopili naproti. »Počakajte!« jim je dejal, preden so mu utegnili katero reči. «Od jutra sem delal, pošteno me je iz-lačnilo. In ne maram, da se mi močnik poliladi; boljši je, kadar je vroč.« Velikašem tudi to ni bilo prav, pisano so gledali, a kaj so hoteli. Počakali so, da se je Peter Klepec najedel močnika. To ni trajalo dolgo. Stopil je na prag, tedaj so se mu zopet hoteli približati. »Ne še,« jim je rekel. »Po obedu vsakikrat nekoliko ležem in zaspim.« »Ne moremo več čakati!« so vzkliknili odposlanci. »Pa z Bogom! In lepo mi pozdravite vašega kralja!« Ni se dal pregovoriti, še poslušal jih ni. Legel je v senco, si potegnil klobuk na oči, da bi ga ne ščemela svetloba, in zaspal. Spal je uro, morda dve, velikaši pa so postopali okrog njega, od obupa vzdihovali in zavijali oči. Nalašč so uganjali velik hrup, da bi ga prebudili, a Peter Klepec nič — spal je kot čok. Sonce se je pomaknilo že nizko, sence so se zdaljšale, tedaj je odprl oči. Zazehal je, si pomencal veke in planil na noge. »No, zdaj pa povejte, kaj bi radi!« jim je zaklical spočit in dobre volje. »Naš kralj ti ukazuje, da pojdi z nami!« so mu povedali. Ha! Tako? Petra Klepca je razjezilo, da se mu je poblisknilo v očeh. »Vaš kralj lahko ukazuje vam, kolikor hoče, a ne meni,« je rekel in že je hotel oditi. Drzni odgovor je odposlance razjezil in razžalil. Toda bali so se, da bi ga še huje ne razsrdili in ne mogli izpolniti kraljevega ukaza. Ponižno so se mu priklonili in mu prijazno obrazložili in povedali, za kaj gre. Tako in tako, so rekli, njihov kralj je v hudi stiski. Tatarski kan ga oblega in mu ponuja velikana, da se kdo spoprime z njim. Zdaj povsod iščejo korenjaka, silaka, ki bi mu bil kos. Pa je prišel na njihova ušesa glas o njem, Petru Klepcu, ki da je baje zelo močan. In njihov kralj, ki se imenuje Bela, jih je poslal, naj ga lepo poprosijo, da mu pomaga. Lepa beseda je Petra Klepca pomirila. Pomislil je nekoliko. »Ali je Tatar, o katerem govorite, zelo močan?« je vprašal. »O, da,« so mu odgovorili velikaši in zavili oči. »Zelo je močan, kar od sile divji. Ni takega vola, ki bi mu igraje ne polomil rogov.« »Kaj pa —- ali izruje hrast s koreninami vred?« »Tega pa ne,« so dejali Ogri in se spogledali. »Takega silaka sploh ni pod soncem.« »Ph!« se je Peter zaničljivo namrdnil. »Potem je pa pravi slabič ta vaš Tatar. In vi nimate nikogar, ki bi ga spravil pod kolena? Res ne vem, zakaj naj bi vam prav jaz pomagal.« Oglasila se je Klepčeva mati, ki je stala ob strani in poslušala. »Peter, ljudem ne smeš odreči pomoči,« je rekla; bila je dobrega srca. »Saj. Kaj pa moje delo?« »Ne bo zastonj,« so rekli velikaši. »Mošnjo cekinov dobiš. Ako hočeš, tudi dve.« Tisto o polovici kraljestva in o kraljevi hčeri so lepo zamolčali. »Kar se tiče plačila, bom govoril z vašim kraljem,« je rekel Peter. Bil je pripravljen iti z njimi. Ponudili so mu konja, ki so ga nalašč zanj pripeljali s seboj. »Ne, ne,« je odmajal z glavo. »Pa že rajši hodim po svojih kot po tujih nogah.« »Kaj naredimo?« so zajavkali možje. »Do jutrišnjega večera moramo biti na mestu.« »Saj bomo,« jih je potolažil Peter Klepec. »Ne boj te se! Spočit sem, teči pa znam najmanj tako naglo kot vaši konji. Ne bom zaostaj al.« Odrinili so na pot. Velikaši so sedli na konje in jih spodbodli v dir. Peter Klepec pa je vzel dolgo palico, se poslovil od matere in se spustil v tek. Šlo je čez drn in strn. Silak je bil konjem tik za petami, veselo je preskakoval jarke in potoke. Kakor bi trenil, so izginili na obzorju. 10. Naslednji dan se je nagibal že proti večeru, ko so Tatar ji zagledali tri jezdece, ki so v naj hujšem diru prihajali od zapada. Za njimi pa je tekel človeček, majhen kot brglez, ki so mu brčice jedva poganjale pod nosom. Smešno! Kazalo je, da oborožene jezdece z dolgo palico podi pred seboj. Ha, ha, ha! Psoglavci so se krohotali, da so se prijemali za trebuhe. Še na misel jim ni prišlo, da bi jih ustavili, ali kako puščico izstrelili za njimi. Tako so jim izginili izpred nosa, pa naravnost v tabor ogrskega kralja na griču. Velikaši so poskakali s konj in hiteli poročat svojemu gospodu. Peter Klepec pa se je usedel na klop pred palačo in se oddihoval. Pritekli so dvorjani in se radovedni ozirali okrog. »Kje pa je korenjak?« so vpraševali. »Menda je ta,« je nekdo pokazal na Petra Klepca. Dvorjani pa se niso mogli pre-čuditi, odpirali so usta in zmajevali z glavami. »Da znaš teči kot zajec, smo videli,« so mu rekli. »Radovedni smo le, ako si tudi močan kot volk.« Peter Klepec pa nobene, veselo se je smejal, si ogledoval njihove smešne obleke in krive sablje ob bokih. Peljali so ga pred kralja. Peter Klepec se mu ni priklonil, le odkril se mu je in obdržal klobuk v rokah. Tudi kralj Bela se je zavzel. Res, da mu je bil že Grandenti povedal, kako je korenjak na videz slaboten. Toda, da je tako neznaten kot kak pastirček, tega pa le ni pričakoval. »Ti si Peter Klepec?« je vprašal. »Sem,« mu je odgovoril. »Odkar sem na svetu, slišim na to ime.« »Menda veš, zakaj sem te poklical?« »Vem. Tvoji hlapci so mi povedali.« Hlapci? Velikaši, ki so to slišali, so se zmrdnili. Vendar so vpričo kralja delali prijazne obraze. »Prav,« je dejal kralj. »Glas o tvoji moči gre po svetu in je prišel tudi do nas. Ali pa si res tako močan, da boš premagal Tatara? Baje je tak, da doslej še nikomur ni podlegel. Ako te pobije, ne bo samo po tebi, ampak tudi po nas. Dobro premisli!« Peter Klepec mu je odgovoril: »Ako velikan, o katerem govoriš, nima toliko moči, da bi izruval drevo s koreninami vred, le bodi brez skrbi. Tudi meni ni do tega, da bi nosil po svetu kosti naprodaj. Da lučam skale čez grič kot dečki zelene orehe, so ti menda že povedali. Ako bi se hotel pošteno spotiti, bi lahko pokazal še kaj drugega. Ne bom se torej ustrašil Tatarčka, posebno če je sam.« Kralju je ugajal Klepcev pogum, vendar tolažljivim besedam ni prav verjel. Rad bi se bil na lastne oči prepričal o njegovi moči. »Prinesite staro konjsko podkev!« je ukazal služabnikom. Prinesli so mu jo, a on jo je podal Petru Klepcu. »Prelomi jo, ako moreš!« mu je rekel. V 2* •• Korenjak iz Osilnice se je razposajeno zasmejal. »Kaj sem mar pastirček?« je rekel. »Devet novih konjskih podkev mi prinesite, da se mi bo izplačalo napenjati moči!« Kralj se je začudil, a je ukazal, naj mu prinesejo devet novih konjskih podkev. Peter Klepec pa jih je razlomil v rokah kot kolačke, zgnetel iz njih železno kepo, ki jo je z vso silo treščil v steno. Počilo je, v steni je nastala luknja, vsa palača se je zazibala. Še malo, pa bi se jim bil strop sesul na glavo. Dvorjani so se začudeni spogledali. Take moči od pritlikavca niso pričakovali. Kralj je bil zadovoljen, porodilo se mu je rahlo upanje. Bil je vse dni mračen kot noč, tedaj pa mu je v nasmehu zasijal ves obraz. »Ako premagaš Tatara, te bogato obdarim,« je rekel Petru Klepcu. »Povej, kaj zahtevaš?« Bil je v stiski in bi silaku ničesar ne bil odrekel. Vendar Klepec ni zahteval niti pol kraljestva niti kraljeve hčere za ženo. Vrečo zlatnikov bi rad imel, je rekel, da bi z njimi obdaroval sosede in pol dežele. »Preveč,« se je oglasil nekdo, ki je bil velik stiskač. Peter Klepec pa nič, le pisano ga je pogledal. »To prepustite meni!« je dejal kralj strogo. »Zdaj pa mu postrezite z večerjo in posteljo, z vsem, česar potrebuje.« Po teh besedah mu je dal roko in mu voščil lahko noč. Peter Klepec pa se ni niti dotaknil bogate večerje, ki so mu jo ponudili. Skuhal si je močnika in ga pojedel do zadnje žlice. Pokrižal se je in molil, nato je legel po trdi klopi. V mislih na mater, ki je ostala v daljni Osilnici, je trdno zaspal. (Se nadaljuje.) Bogo Pregel) Materina duša - sinji cvel (Ciganska pripovedka) Ilustriral M. Pregelj Na kraju vasi je stala koča. Koliba je bila iz šibja spletena, z blatom ometana. Na pol v zemljo zakopana je imela le vrata, oken pa nič. Kakor razčohan snop je štrlela vrh nje streha in prepuščala dež in sneg. V tej koči je prebivala mati - vdova s sinkom edincem. Po hostah in travnikih sta nabirala gobe pa jagode ter se z njimi redila, pa še z gnilo repo, ki jo je pustil kmet na njivi. Kruha pa sta imela le toliko, kolikor sta nabrala po strnišču klasja, ki je ostalo za že-njicami. Oblačila sta se v raševnate cape, ki jih je mati sešila iz starih vreč, noge sta si ovijala z lubjem, kadar ju je grizel v bose noge zmrzli sneg. Pa se pripeti in mati zboli. V očeh se ji megli in pri srcu ji je težko. »Sinko Ivanko,« zaječi, »v dvoje nama je bilo težko, samemu ti bo še teže.« »Zakaj govorite tako, mama?«, zajoče Ivanko. »Smrt mi leži na srcu in mi ga pritiska,« mu mati stežka odgovori. »Vselej si bil dober in ubogljiv, še enkrat me ubogaj, potem pa pojdi po svetu in k ljudem, ki ne bodo sovražili cigankinega sinu.« Glasno zaveka Ivanko: »Sladkih jagod jejte, mama, in ozdraveli boste. Kaj bom sam počel med tujci?« »Ne, ne!« odmaje mati. »Nič mi ne bo pomagalo. Smrt mi že pije oči. Ko me bodo pokopali, pridi o polnoči na grob in vzemi, kar boš tam našel.« »Mama, mama!« je zajokal Ivanko in sklonil glavo. Dvignila je roko in mu jo položila na teme: »Ivanko moj!« je še šepnila in ji je zdrknila roka in ji mrtvo omahnila. Prišli so pogrebci. V krsto iz surovih desk so jo položili in jo odnesli v grob. Dva sta jo nesla, pa še tema se je mudilo, za krsto pa je šel sam Ivanko in jokal. Kdo bi še šel? Saj je le ciganka umrla in le kokoši bodo poslej varnejše! Hitro je zagrebel grobar grob in odšel z nosačema. Sam je ostal Ivanko ob sveži gomili. Obraz je skril v dlani in vroče solze so mu polzele med prsti. Ni čutil, kako se temni, kako bije ura v zvoniku deset, enajst. Spet jc udarilo. Polnoči je ura. »Ivanko moj,« je sladko zašepetalo. Zdramil se je. »Mama!« je zaklical in dvignil mokri obraz. Iz gomile pred njim je zrastel prečudno lep sinji cvet, kakor ga še ni videlo človeško oko. Sklonil se je, da bi ga poljubil. »Ivanko, utrgaj me in pojdi z menoj po svetu,« je šepetal cvet. Utrgal ga je in si ga zataknil na prsi. Tedaj mu je postalo lahko pri srcu, kakor da mu ni nikdar umrla mati. Vstal je in odšel po beli cesti. Pa ga sreča grobar. »Lahko noč, grobar!« ga veselo pozdravi Ivanko. Temno ga pogleda grobar: »Cigan, brez srca si! Mater smo ti danes pokopali, ti pa toliko, da ne vriskaš!« Ivanko pa se le zasmeje in gre naprej. Gre, gre in pride do gozda, črnega in širokega, pa sreča volka. Volk sedi ob poti. Liže si nogo in zavija. »Kaj ti je, volk?« ga vpraša Ivanko. »Lovec me je srečal in ustrelil vame. Pa mi je obtičala krogla v nogi.« »Pokaži!« mu reče Ivanko. »Morda ti bom znal pomagati.« Volk iztegne taco in Ivanko izlušči iz nje kroglo. Takoj odleže volku. »Vidiš, nič hudega ni bilo. Pozdravi se in lovcu se ogni,« mu de Ivanko in se obrne naprej na pot. »Kadar me boš potreboval, me pokliči,« zakliče volk za njim. »Že dobro,« pokima Ivanko in gre za nosom. Še temnejši je gozd. Drevesa imajo dolge brade in so kakor stari, sitni čarovniki. Ivanka pa ni strah. Okrog njega je sinja luč in cvet mu šepeta: »Ivanko, k vili Hudogledi vodi pot. Njen hlapec postaniI Nič se ne boj, pomagala ti bom.« Sredi gozda je jasa. Na njej stoji železna hišica na gosji nožiči pa se vrti, vrti, da še vrat ne najdeš. »Stoj, hišica železna, stoj, gosja nožiča! Gost je tu!« zakliče Ivanko. Hišica se ustavi, skozi vrata pa pomoli vila Hudo-gleda svoj nos. Joj, kako dolg nos ima! Dimnik z njim ometa, hišico podpira, sobico pometa. »Huhu, smrdi, ciganska kri smrdi!« zahohnja vila Hudogleda. »Kaj hočeš, cigan?« »Lačen sem in žejen. Delal bi,« ji pove Ivanko. »Kravo zlatorogo imam. Pasel jo boš tri dni. če ti niti enkrat s paše ušla ne bo, si izberi v moji izbi, kar hočeš, če pa pride krava enkrat pred večerom domov, ti bom odtrgala glavo, popila rdečo kri in zlizala meso z belih kosti. Velja tako, črni cigan?« »če nič hujšega ni, velja!« odgovori Ivanko. Ko se je zdanilo, je odpeljal Ivanko zlatorogo kravo onstran debelega gozda na pašo. Krava je krava, naj ima zlate roge ali pa ne! Pase se in prežvekuje. Ivanko sedi v senci in v očeh ima polno dremeža. Kar dvigne krava rep in čez drn in strn k vili Hudogledi v črni gozd. Ivanko skoči na noge pa za njo. Toda kdo bo veter ujel, kdo bo kravo ulovil, ki bezlja! Ivanko se ves zasopel usede. »Joj, moja uboga glava!« zajoče. »Pokliči volka!« mu šepne sinji cvet na prsih. Ivanko se udari po čelu. »Kako sem le bil tako neumen!« Roke pristavi k ustom: »Sivi volk, pomagaj! Ulovi kravo zlatorogo/« ■Še ni utihnil odmev, ki se je bil ujel med drevjem, že prilomasti iz gozda čreda volkov in podi pred seboj zlatorogo kravo. Krava hoče na levo. Pred njo je razklenil volk čeljusti. Krava na desno. Pred njo je volk. Do večera jo varujejo, da ne more nikamor. Srečno je prignal Ivanko pod noč kravo vili Hudogledi. l*e-ta ga hudo pogleda in reče: »Kar danes ni, se še vse lahko zgodi!« Pa je bilo tako tudi drugi in tretji dan. Tedaj reče vila Hudogleda zlovoljno: »Zvest in dober hlapec si bil. Vzemi si, kar hočeš!« Ivanko pogleda okrog sebe. V odprti skrinji se blešči zlato, na zidu visi obleka, ki bi bila samemu kralju všeč. Ivanko ne ve, kaj bi vzel, pa mu šepeta sinji cvet: »čepico si vzemi, čepico!« Kakšno čepico, pomisli Ivanko in pogleda bolje. Saj res, tamle v kotu leži na polici. Vsa prašna je in zamazana. Pa naj bol Stopi k njej in jo vzame. »Ne, ne! Čepice ne dam!« vikne vila Hudogleda in skoči, da bi mu jo iztrgala iz rok. »Pokrij se z njo, pokrij!« mu ukazuje cvet. Ivanko se pokrije s čepico. V prazno grabi vila. Ivanko je neviden. Skoči iz hišice. Zasmeje se: »Pa sem te le ukanil, vila Hudogleda!« in gre naprej. Pot je dolga in Ivanka bole noge. Leže v senco in zaspi. »Na pomoč! Na pomoč!« cvili tam nekdo v travi. Ivanko pogleda. Krastača je zgrabila za peto možička. Komaj za pol pedi ga je. Ne bo se je ubranil. Ivanko zgrabi kamen in ga vrže krastači v glavo, da široko zazija in se zvali v travo. Potem pobere možička, ki je še ves po-toglav od strahu. »Kje si se pa ti vzel,« ga vpraša. Tedaj se usede možiček v njegovo dlan. »Življenje si mi rešil. Reši ga še sebi! Krastača je bila vila Hudogleda. Vse krastače bodo prišle iz gozda, da naju raztrgajo. Joj, že gredo!« Iz gozda se je zaslišalo copo-tanje. Kakor da se je ves gozd spremenil v krastače, je za-gomazelo. »Pa sem te spet ukanil, vila Hudogleda!« se je zasmejal Ivanko in si dal čepico na glavo. Neviden je odšel in odnesel palčka s seboj. »Kje naj te odložim?« ga je vprašal. »Pojdi z menoj do gore. Tam trikrat potrkaj in počakaj!« Ivanko je storil tako. Skala se je odprla. Iz nje se je vsul roj palčkov. Globoko so se jima klanjali: »Pozdravljen, kraljevič naš!« Za njimi je šel Ivanko po dolgih hodnikih pod zemljo. Prišli so v pečino, ki je bila vsa svetla od žlahtnega kamenja. Tam je sedel na tronu palček s krono na glavi. »Kralj, kraljevič se je vrnil!« so klicali palčki. »Kod. si hodil, sinko?« je vprašal kralj palčkov. »In koga vodiš s seboj?« Rešeni palček je povedal: »Hudogleda me je ujela. Ivanko me je rešil.« »Hvala ti, človek!« je rekel kralj. »Saj ni bilo nič posebnega,« se je branil Ivanko, »ni vredno besede.« »Tole kladivce vzemi v plačilo,« mu je položil kralj zlato kladivce v roko. »Kar boš z njim udaril, se bo zdrobilo v sončni prah.« Ivanko se je zahvalil in vtaknil kladivce v žep. Pa so ga spremili na svetli dan in Ivanko je spet šel, kamor je peljala bela cesta. Kar mu zastavi pot steklena gora. Vsa strma je in gladka, da še muha komaj prileze nanjo. Vrh nje pa sedi kraljična. Roke vije in joče: »Ivanko, pomagaj mi! Vila Hudogleda me je sem posadila.« Kako naj le pridem do nje, se vprašuje Ivanko. Pa se le domisli. Po vseh štirih se hoče splaziti na goro. Pa še na pol pota ni, ko mu zdrsne, da pade nazaj na vznožje gore. Kaj pa zdaj, se popraska po buški in gleda, kako joka kraljična na vrhu. Tedaj zasliši šepetati sinji svet: »Vzemi kladivce!« Vzame ga in udari z njim po gori. Gora se razkolje in razleti. Kraljična na vrhu zakrili z rokami in omahne. Ivanko pa jo ujame v naročje. Iz dalje privrši črn oblak. V njem je vila Hudogleda. Oči ji kot oglje žare. Nohte ima na prstih dolge in ostre kot turške sablje. »Dvakrat si me ukanil. Sedaj te imam!« Kriči in stegne prste, da bi ga prebodla. »Pa te bom še v tretje!« reče Ivanko in jo udari s kladivcem po nosu. Vila Hudogleda se razpoči in razprši v sončni prah, ki ga raznese veter. Tedaj se izvije sinji cvet Ivanku iz nedrij. Kot sinji metulj zaplava. ■»Sinko Ivanko, srečen bodi! Tvoja mati gre v nebesa.« Dvigne se in se je že raztopil v nebeški modrini. Nemo gleda Ivanko za njim. Debela solza mu zdrkne po licu: »Mama!« Kraljična ga prime za roko: »Poidiva, svatje že čakajo!« In sta šla. ZDRAVKO OCVIRK. TRIJE KRALJI /. Davi sem srečal kar petkrat po tri, majhne, raztrgane in razcapane, vse brez kraljestva in brez časti, v svojo usodo predane. Gašpar na palici je zvezdo imel, druga dva kralja sta cekar nosila, oče brezposeln zadaj je šel z željo, da kaj bi s prosila. Gledam in skoraj gre mi na jok, v mislih mi je njih mati; Bog ve kje čaka moža in otrok, imajo kaj jesti, kje spati? II. K vam smo zdaj prišli kralji trije, brez dragotin in v kronah s papirja, prosimo, dajte kaj vbogaime, lačni smo kruha, krompirja. Pot je še dolga, utrujeni smo, zvezda repata nam sveti, Gašpar najmanjši opešal nam bo, smemo pri vas se ogreti? Sedli so kralji v kot za pečjo, zunaj je burja začela, ko so postregli jim z gorko jedjo, utrujenost jih je prevzela. li« Ogljm Ko sem steklenico z ogljikom postavil pred učenjaka, je dejal: »Kakor nalašč. Prinesel si prvino, ki je za življenje rastline, človeka in živali tako važna, da smo v tej hiši napravili za njene spojine kar posebno dvorano. To dvorano si bova pozneje ogledala. črna, sajam podobna snov, ki se nahaja v posodi, se imenuje ogljik. Mednarodni znak za to prvino je C (Car-bonium, čitaj Kar-bonium). Najbolj čisti ogljik je demant, kamen, ki je silno drag. Njegov pristni brat je grafit, snov, ki se je nekaj nahaja v svinčniku. Daljni sorodniki ogljika so: oglje, ki ga dobimo iz lesa, kostno oglje, šota, rjavi premog, črni premog, antracit in še drugi. Mnogo ogljika je v sajah. Skoraj čistega dobimo, če v zaprti posodi žarimo sladkor.« Ta poskus sva napravila. Učenjak je v podolgovato stekleno posodo dal košček sladkorja. Posodo je potem zamašil z zamaškom, skozi katerega je bila vtaknjena drobna cevka. Sladkor v posodi je močno segreval. Čez nekaj časa se je sladkor stalil, postajal je vedno bolj rjav. Kmalu je skozi cevko pričel uhajati gost, bel dim. Tudi kapljalo je od cevke. Ko je po končanem poskusu učenjak odmašil posodo, sva v njej našla kot ostanek črno snov, oglje. Na sličen način sva napravila iz lesa lesno oglje. Tudi iz zelene rastline je učenjak napravil oglje. že teh par poskusov je zadostovalo, da sem spoznal, da mora hiti ogljik za rast rastline prav posebnega pomena. Učenjak je že pripravljal posode za nadaljnje poskuse. O gl file in kisik Učenjak je vzel kos lesnega oglja, ga prižgal in s pihanjem razžaril. Potem pa ga je vtaknil v posodo s kisikom. Oglje je pričelo goreti s svetlim plamenom. Sličen poskus sva napravila že, ko sva poskušala kisik. Sedaj pa me je učenjak opozoril, naj pazim, če je ogljika vedno enako. Oglje je gorelo, bilo pa ga je vedno manj. Ko je zmanjkalo kisika, je plamen ugasnil. Posoda je bila med poskusom pokrita. Ko je oglje ugasnilo, me je učenjak vprašal: »Kaj pa je sedaj v posodi?« Razmišljal sem. Kisik ni, ker bi sicer oglje še gorelo. Zrak tudi ni, ker na zraku bi oglje žarelo. »Mislim, da je iz kisika in ogljika nastal neki brezbarvni plin, ki ga do sedaj nisva omenila.« »Popolnoma pravilno. Plin, ki je sedaj v posodi, je spojina ogljika in kisika, imenuje se ogljikov dvokis.« OGLJIKOV OGLJIK + KISIK = dvokIS čudilo me je, da more iz črne, trdne snovi (ogljika) in iz brezbarvnega plina (kisika) nastali brezbarvni plin, ogljikov dvokis. »Ta brezbarvni plin je tako ogromnega pomena, da ga morava natančneje spoznati.« Če sladkor segrevamorv zaprti posodi, uhaja plin in uhaja tekočina, v posodi ostane pa ogljik Oglfikov dvokis Za poskuse, ki so sledili, je učenjak napravil ogljikov dvokis na ta način, da je kamen, ki se imenuje apnenec, prelil z razredčeno solno kislino. Povedal mi je, da se ogljikov dvokis nahaja v apnencu, od koder ga izžene solna kislina. Kakor kisik in vodik, je tudi ogljikov dvokis plin, ki nima ne duha ne barve. Učenjak je s pomočjo cevi napeljal ogljikov dvokis v stekleno posodo, v kateri so na stopničastem podstavku gorele svečice, čez nekaj časa je spodnja svečica ugasnila. Kmalu za tem se je manjšal plamen srednje svečice, ki je za tem ugasnila, čez nekaj časa pa je ugasnila tudi gornja svečica. Dve stvari mi je povedal poskus. Povedal mi je, da je ogljikov dvokis težji od zraka in da preprečuje gorenje. Ogljikov dvokis je težji od zraka in preprečuje gorenje V stekleno posodo sva dala živo miško in na njo napeljala ogljikovega dvokisa. Po nekaj trenutkih se je miška zadušila. Tudi človek bi se v ogljikovem dvokisu zadušil. Pri tretjem poskusu sva napeljala dvokis v apneno vodo (ne v apneno mleko), čez nekaj časa se je prej bistra voda zamotila. Ogljikov dvokis zamoti bistro apneno vodo. Na ta način ga najlaže spoznamo. Pri sledečem poskusu mi je učenjak velel, naj piham v čisto apneno vodo. Pihal sem, kar se je dalo. Opazil sem, da je tekočina postala motna. Od kod pa je sedaj prišel ogljikov dvokis. Nikakor drugače ni mogoče, kakor da je prišel iz mojih pljuč. Poskusil sem znova, učinek je bil isti. / ,/'"111 i Človek izdihava ogljikov dvokis Učenjak je vzel zračno tlačilko, kakršno rabijo kolesarji. S pomočjo nje je pihal zrak v apneno vodo. Dolgo je pihal, slednjič je voda postala motna. Tudi v zraku sc nahaja nekaj ogljikovega dvokisa. V peč sva zakurila in pline, ki so uhajali, napeljala skozi apneno vodo. Voda je postala motna. Pri gorenju se razvija ogljikov dvokis. Šla sva v klet. Tam je vrelo vino. Preizkusila sva plin, ki uhaja, in našla, da je ogljikov dvokis. Tega plina je včasih v kleti toliko, da se more človek zadušiti. Posebno nevarno je, kadar v zaprtih kleteh vre mošt. Preden človek gre v tako klet, mora prižgati svečo, če sveča ugasne, je znak, da je klet polna plina, ki ga človek drugače ne občuti. Občuti šele takrat, kadar mu pričenjajo popuščati moči. Mnogo ljudi se je na ta način že zadušilo. Učenjak je od nekod prinesel cvetlico, ki je rasla v lončku. Cvetlico je Kadar vre moštt uhaja ogljikov dvokis poveznil s steklenim zvonom, nato pa je zvon napolnil z ogljikovim dvoki-som in vse skupaj postavil na sonce. Ko sva čez nekaj ur preizkusila plin v zvonu, sva spoznala, da ni ogljikov dvokis, temveč kisik. Rastlina jemlje s svojimi zelenimi deli, ki pa morajo biti na soncu, ogljikov dvokis, oddaja pa kisik. Dela torej narobe kot delata človek ali žival, ki uporabljata kisik, izdihavata pa ogljikov dvokis. Učenjak je povedal, da nastaja ogljikov dvokis tudi takrat, kadar rastlinski deli gnijejo, nastane tudi, kadar rastline radi pomanjkanja zraka le prhnijo. Iz številnih poskusov sem spoznal, da je ogljikov dvokis važna spojina. Poskusi pa so se še nadaljevali. Učenjak je v čisto vodo napeljal ogljikovega dvokisa, nato pa mi je dal to vodo pokusiti. Voda je bila nekoliko kislega okusa. Spominjala me je na vodo, ki jo v gostilnah prodajajo pod imenom soda voda ali pa pod imenom sifon. Učenjak mi je razložil, da je tudi sifon voda, v kateri je raztopljen ogljikov dvokis. Kadar tako vodo natočimo v kozarec, prične plin uhajati. »Vodi, v kateri je raztopljen oglji-kov dvokis, se pravi ogljikova kislina«. V ogljikovo kislino je učenjak namočil kos modrega, pivniku podobnega papirja. Na moje začudenje je papir spremenil barvo, postal je rdeč. »V zraku se vedno nahaja nekaj ogljikovega dvokisa. Ta nastane na najrazličnejše načine. Rastline odmirajo, gnijejo in trohnijo, nastaja ogljikov dvokis. Izdihavajo ga tudi živali in ljudje. Mnogo ogljikovega dvokisa nastane vsled delovanja malih živih bitij, ki jim pravimo bakterije. Vsled omenjenih in še vsled drugih vzrokov je v zraku vedno povprečno 0,03 % ogljikovega dvokisa. Skozi zrak pa pada dež. V dežju se raztopi nekaj ogljikovega dvokisa, nastane slaba ogljikova kislina, ki pronica v zemljo. Tam ta kislina razjeda kamenje in ga spreminja v zemljo. Opravlja pa še druge važne naloge. Z ogljikovo kislino bi mogla napraviti mnogo poskusov, potrebovala pa bi za to mnogo časa, zato jih bova le opisala. če v ogljikovo kislino vrževa kos železa, ga bo kislina počasi raztopila, železo se bo s kislino spojilo v spojino, ki ji v kemiji rečemo sol. Pa to ni kuhinjska sol. Kadar koli v kislini raztopimo kovino in preostalo tekočino izparimo, dobimo sol. Tudi železo, raztopljeno v ogljikovi kislini, nam da sol. To sol imenujemo železov karbonat (od Kar-bonium = ogljik). Če v ogljikovi kislini raztopimo kovino, ki se imenuje kalcij, nastane druga sol, ki ji pravimo učenjaki kalcijev karbonat, v vsakdanjem življenju pa je to kamen, iz katerega žgemo apno. Vsak otrok ve, da je to apnenec. Če apnenec močno segrejemo, izženemo iz njega ogljikov dvokis, ostane pa živo apno, ki je spojina kalcija in kisika. Če bi odstranili še kisik, bi ostala sama kovina kalcij. To kovino pa je težko dobiti čisto. Preveč trdno je spojena s kisikom. Če na živo apno nalijemo vode, prične šumeti in kuhati, razvija se tudi toplota in iz živega apna nastane gašeno apno, ki ga uporabljajo zidarji za napravljanje malte.« Učenjak je prinesel nekaj kosov žganega apna in ga pred menoj ugasil. V nastalo gašeno apno je vtaknil oni pivnik, ki ga je prej ogljikova kislina obarvala rdeče. V gašenem apnu se je barva spet spremenila. Pivnik je postal moder. Učenjak mi je povedal, da se snovi, ki rdeč pivnik (lakmusov papir) pomodrijo, imenujejo baze, za razliko od kislin, ki moder piv- ... . •i i • Sifon jt nik pordečijo. ogljikova kUlina Rastlina, ki je na sonca sprejela iz zraka ogljikov dvokis, oddaja kisik Kadar žgemo apno, uhaja ogljikov dvokis žal mi je bilo, ko je učenjak pričel pospravljati stvari, ki sva jih potrebovala pri poskusih. Imela pa sva oči-vidno še mnogo dela. Napotila sva se proti na- j m. dvorani, ki je nosila napis: Dvorana oglfilcovlf) spofln Dvorana je bila od vseh največja. V njej so bile omare, ki so segale vse do stropa. Vse omare so bile nabito polne posod, v posodah pa so bile spojine ogljika z ostalimi elementi. Učenjak mi je povedal, da je vseh posod nad 150.000. »Število spojin, ki vsebujejo ogljik, je mnogo večje od vseh ostalih spojin na zemlji, če bi hotela pregledati vse, bi potrebovala par let. Zadovoljila se bova zaenkrat le z nekaterimi.« Učenjak je iz množine steklenic vzel posodo, na kateri je bil napis ŠKROB. Pod tem pa je bil znak Cs Hio Os. Takoj sem razumel, da je v škrobu 6 delov (atomov) ogljika, 10 delov vodika in pet delov kisika. Ni pa mi bilo jasno, kaj je škrob. »Škrobu pravijo nekateri tudi »štir-ka«. To pa ni slovenski izraz, škrob je glavni sestavni del žitnega zrna, torej tudi glavni sestavni del moke oziroma kruha, naše vsakdanje hrane. Razen v moki se nahaja škrob v velikih množinah že v krompirju pa SLADKOR v rižu, dalje v fižolu, grahu in skoraj v vsej hrani, ki jo uživamo. Spomnil sem se na dvorano prvin. Na mizi so ostali trije elementi, ki so vsi trije zastopani v škrobu. Tam so stali KISIK, VODIK in OGLJIK. V glavo mi je šinila misel. Nisem pa je mogel razodeti svojemu učitelju, ker je le ta snel iz omare že drugo posodo. Napisa mi ni pokazal. Snov v kozarcu je bila bela. Dal mi je košček, da jo pokusim. Obliznil sem previdno in vzkliknil: Sladkor. Zadel sem. »Tudi sladkor je spojina prej omenjenih treh prvin. Tudi njega — kakor škrob — zna napraviti rastlina. Dobimo ga iz sladkorne pese, nahaja pa se tudi v grozdju in v sadju.« Spet mi je šinila v glavo prej načeta misel. Sedaj pa sem jo razodel. »Rekli ste, da je moka v glavnem škrob, škrob pa je spojina ogljika, vodika in kisika. Prav tako je sladkor spojina omenjenih prvin. Vse te prvine se nahajajo v dvorani, ki sva jo pravkar zapustila. Ali se ne bi dalo škrob ali pa sladkor napraviti iz prvin v prejšnji dvorani?« »Kako si to zamišljaš?« »Enostavno. Na kozarcu sladkorja piše Cs H12 Oo. To se pravi, da je sladkor sestavljen iz šestih delov ogljika, dvanajstih delov vodika in šestih delov kisika. Vse te prvine bi skrbno odtehtali in bi jih na neki način prisilili, da bi se spojile v sladkor, kakor sva na primer vodik in kisik prisilila, da sta se spojila v vodo. če bi to uspelo, bi lahko na sličen način delali škrob, torej tudi moko ...« Učenjak se je mojim načrtom smejal. Razložil pa mi je stvar takole: »To, kar predlagaš, je za enkrat neizvedljivo. Mi smo sicer v tej hiši napravili že mnogo spojin, ki so slične naravnim, škroba pa in sladkorja do danes še ne znamo napraviti. Bilo pa bi sijajno, če bi to znali. Posel bi bil enostaven. Potrebujemo kisik in vodik, ki se nahajata v vsaki vodi, razen tega pa potrebujemo še ogljik, ki pa ga je mnogo v premogu, ki ga je na pretek. Vodo in premog bi torej v natančnem razmerju zmešali in . ..« ŠKROB CaH^O, Sladkor je akrobov bližnji šorodnik Škrob je naS vtakdanji kruh »In prisilili to zmes, da se spoji v sladkor!« »Ravno tu pa je težava. Ta .prisiliti' se ne da ukazati, škrob nima v sebi le omenjenih treh elementov, v njem je nagomilana še sončna energija ali moč.« »Kako pa spoznamo to energijo, za katero pravite, da je sončna?« »Vsak otrok ve, da more rastlina živeti in dozoreti le na soncu. Rastlina jemlje iz zemlje in iz zraka hrano, iz te hrane pa pod vplivom sončnih žarkov napravi škrob ali pa sladkor, da omenimo samo ta dva. Da je v škrobu sončna energija, se prepričaš, če poješ kos kruha ali sladkorja. Kruh -— odnosno sončna energija, ki je v njem, bo dala in daje tvojemu telesu stalno toploto.« »Vsemogočen si, Stvarnik! Sončno energijo daš rastlini. Rastlina jo nekaj porabi za sebe, ostalo pa daje živali in človeku.« »To sončno energijo pa zna v sebi nagomilati le rastlina. Taka sončna energija je na primer nagomilana v lesu in premogu. Če ju zažgemo, se sončna energija sprosti in nas greje. To je važno pozimi, ko sonce stoji bolj nizko in nas manj greje.« »Slišal sem, da greje tudi žganje pa tudi vino.« »V žganju in v vinu se nahaja strup alkohol. Alkohol pa nastane ali iz sladkorja ali pa iz škroba. V sladkorju in v škrobu je nagomilana sončna energija. Toda — ko iz sladkorja in iz škroba nastaja alkohol, se nekaj tvarine izgubi, izgubi pa se tudi energija, ki je spajala pobegle tvarine. Alkohol torej ne more imeti v sebi toplote, ki naj bi onega, ki ga uživa, grela. Toplota, ki jo da alkohol telesu, je le navidezna, pojavi se vsled tega, ker strup prične delovati. če te zebe in bi se rad ogrel s tem, da nekaj zaužiješ, pojej kos kruha. Če ti je to premalo, pojej nekaj mastnega, v masti je nagomilane še več sončne energije. Najbolje pa storiš, če v takem primeru popiješ skodelico toplega mleka. Mleko je samo po sebi (Se nadaljuje.) ŠKROB Škrob je spojina kisika, vodika, ogljika in sončne energije že toplo, zraven lega pa se v njem nahaja še velika množina skrite sončne energije. Ko ga popiješ, se bo ta energija sprostila in te bo grela. Ako bi ti kljub tej razlagi kdo v svoji neumnosti še trdil, da alkohol greje, ga opozori, da alkohol nastane iz sladkorja. Na sličen način pa nastane iz alkohola kis. Tisti, ki trdi, da alkohol greje, naj pije kis, ki je mnogo cenejši, če pa mu je kis preslab, naj pije esenc. Tudi po njem mu bo vroče, pa še kako!« Spomnil sem se, da sem tudi jaz že pil vino in da se mi je zdelo, da me greje. Kar sram me je bilo. Sklenil sem, da se ga bom v bodoče izogibal. Pregledoval sem ogljikove spojine in čital naslove. Zapomnil sem si jih le nekaj. Bral sem: olje, inast, celuloza (snov, ki jo je mnogo v lesu), smola itd., itd. Med spojinami sem našel skoraj vse tisto, kar nam služi za hrano. Glavni del naše hrane so spojine, ki vsebujejo ogljik. Naša hrana pa je rastlinska in živalska — žival pa uživa rastlinsko hrano, tako da lahko rečemo, da rastline hranijo in preživljajo vse, kar je živega na zemlji, če bi dragi Bog hotel svet končati, bi ukazal le: ogljikov dvokis naj zgine s sveta. V tistem hipu bi rastline nehale rasti in ljudje in živali bi bili obsojeni na smrt. Učenjak mi je namignil, naj mu sledim, žal mi je bilo. Hotel sem še dalje pregledovati čudne posode. Iz dvorane ogljikovih spojin sva se napotila na hodnik in se ustavila pred vrati z napisom: Dvorana zraka. KISIK VODIK OGLJIK Deo&M /zaHUniuo^ii Pravoslavni božič V Jugoslaviji se praznuje božič dvakrat. V Sloveniji in na Hrvatskem ga praznujejo istega dne kot ostali katoličani sveta s postavljanjem jaslic, z obdarovanjem na sveti večer in s polnočnico. V Srbiji in Bolgariji ter povsod, kjer prebivajo ljudje pravoslavne vere, se božič praznuje 13 dni kasneje, t. j. 6. januarja. O tem kroži med srbskim narodom tale pripovedka: Ko se je izvedelo, da se je rodil Kristus, so se podali na pot pastirji in kmetje iz vseh dežel, da počaste Odrešenika. Tudi Srbi niso hoteli zaostati. Odločili so se, da ne gredo vsi, ampak da pošljejo v Betlehem enega samega odposlanca, da se pokloni Kristusu v imenu vseh Srbov. Izbrali so nekega Jovanoviča. Ali iz šumadije do Betlehema je dolga in divja pot, polna strmin in drugih težkoč. Jovanovič se je večkrat ustavil v krčmah, da se odpočije. Ob dobri slivovki je večkrat pozabil, zakaj se je podal na pot. Ta"ko se je zgodilo, da je prišel v Palestino 13 dni kasneje kot drugi pastirji. Od tedaj se praznuje v Srbiji božič 13 dni kasneje . .. Pravoslavni božič je praznik, posvečen spominu dedov. Na »badnji dan«, kakor imenujejo svoj sveti večer, se ne obdarujejo otroci, ampak se časte družinski predniki, ki varujejo hišo in družino pred nesrečo. Tudi drugi prazniki in običaji so med Srbi in Bolgari po večini posvečeni prednikom. To je še ostanek iz življenja v staroslovanskih zadrugah. Ti običaji so med pravoslavnimi tako zakoreninjeni, da jih še večstoletno turško rob-stvo ni moglo iztrebiti. Na »badnji dan« se odpravi srbski kmet še pred sončnim vzhodom v gozd, da si naseka »badnjak«. Bad- njnk je hrastovo tnalo ali debelo poleno, ki mora biti od sveže posekanega hrasta. Badnjak je središče vse božične svečanosti. V kmečkih hišah se zvečer zbere vsa družina okrog ognja na ognjišču. Pred sliko družinskega svetnika v kotu sobe gori debela sveča, ki so jo doma sami izdelali iz domačega voska. Edino ta sveča in ogenj na ognjišču razsvetljujeta ta večer hišo. Sedaj namažejo badnjak z medom in drugimi jedili. Družina začne moliti in gospodar položi badnjak v ogenj na ognjišču. Molitev družine in dim, ki se dviga iz badnjaka, naj izprosita pri Bogu srečo za vso rodbino in hišo. Medtem ko badnjak gori, postavijo otroci krožnike z orehi v vse kote, kjer nevidno prebivajo predniki. In zdaj vstopi prvi gost. Svečano ga pozdravijo domači in posade ga na častni prostor za mizo. V gostu se časte predniki, katerih duša je ta večer povsod v hiši. On dobi prvi kos božične pogače in najboljša jedila in pijače, ki jih premore hiša. Miza z jedili se ne pospravi v izbi tri dni, da ni treba dušam prednikov trpeti lakote. Na podoben način slave božič tudi v mestih. Le namesto hrastovega tnala zažgo hrastovo vejo ali vejico, v zadnjem času tudi smrečico. Tudi na našem kraljevem dvoru se božič enako praznuje. Badnjak, ki je določen za kraljevo družino, vozi kraljeva garda v svečanem sprevodu po glavnih ulicah Beograda. Ko dospe sprevod pred dvor, izroče častniki badnjak našemu mlademu kralju kot rodbinskemu poglavarju. Kakor vsi drugi hišni gospodarji v Srbiji, vzame tudi on badnjak v svoje roke in izreče iste izreke in iste molitve, ki jih je pred stoletji izgovoril njegov prednik, slavni Karadorcle. Lesketajoča se tla na dvoru se potresejo s slamo, kakor to zahteva običaj. Gardni častniki, ki so spremljali voz, pred katerim sta bila vprežena dva vola in na katerem so pripeljali badnjak, so ta večer kraljevi častni gostje. Povsod v Srbiji se vse tri dni božiča pridno goste. Na ražnju pečeni prašiček ne sme nikjer manjkati. Na vaseh se gostije vrše zelo veselo. Tam se zbere ljudstvo v narodnih nošah okrog prasketajočega ognja, kjer gori badnjak in se pečejo prašički, medtem ko zapleše mladina svoje kolo. Japonska igra s kvartarni Tudi Japonci so kvartopirci. A drugačni kot pri nas. Njihova igra s kvartarni je poučna in zabavna obenem. Najljubša igra s kvartarni je Japoncu »pesniška igra s kvartarni«. Za to igro rabijo 200 kvart. Sto kvart je okrašenih s slikami znanih japonskih pesnikov. Pod vsako sliko sta natisnjeni prvi dve vrstici iz kake znane pesmi dotičnega pesnika. Na ostalih kvartali je natisnjeno nadaljevanje pesmi. Prvih sto kvart si igralci razdele, ostalih sto pa polože na mizo, da se lahko čita, kar je na njih natiskano. Eden igralcev izkliče sedaj ime kakega pesnika iz svojih kvart in prečita prvi dve vrstici pesmi. Ostali igralci morajo sedaj hitro poiskati iz kvart na mizi kvarto z nadaljevanjem pesmi. Kdor jo najprej najde, dobi od izklicatelja še prvo kvarto. Sedaj izkliče pesnika in prečita začetek pesmi drug igralec in igra se nadaljuje kakor prej. Igro dobi, kdor ima na koncu največ kvart, to je, kdor najhitreje in najbolje pozna pesmi pesnikov svojega naroda. Vsekakor je ta igra Japoncev bolj koristna od naših iger na kvarte, ki so že marsikoga upropastile. O lase/) Izračunali so, da imajo plavolasci 140.000 do 150.000 las na glavi. Ti lasje so zelo tenki. Rjavi in črni lasje so debelejši, zato jih je manj; odrasel človek ima temnih las okrog 100.000. Rdečelasci nosijo na glavi le okrog 30.000 las, ki so razmeroma debeli in zelo odporni; zaradi tega je malo rdečelascev, ki bi bili plešasti. Barvo las povzroča barvilo v laseh, ki se ime- nuje »melanin«. čim več melanina je v laseh, tem temnejši so. Beli lasje so brez tega barvila, sivi lasje pa imajo malo in neredno razdeljenega barvila in mešanega z zrakom. Kemikalije lahko izpremenijo barvo las. Delavci v bakrenih rudnikih dobe zelenkaste, delavci v tvornicah anilina pa rdečkaste lase. Zgodi se lahko, da nam lasje osive čez noč. To se zgodi, ako doživimo kaj strašnega. Marija Antoi-neta je baje osivela v noči, ko so ji sporočili, da jo bodo usmrtili. Medtem ko menjajo živali svojo dlako pogostoma, odpadejo človeški lasje le polagoma. Pri moških traja las od 3 do 5 let, pri ženskah do 7 let. Nato odpade in na njegovem mestu zraste navadno drug las. Čiščenje stekla in zrcal Vsaka gospodinja smatra za kaj nehvaležen posel neprestano čiščenje zrcala, ki je ostalo opikano od muh. Zato naj si vsaka dobro zapomni, da se bodo muhe zelo ogibale zrcala, ki je umito z gobo, namočeno v kisu. Razen tega ima tako čiščenje še to prednost, da dobi zrcalo lep blesk. Tako očistimo tudi druge steklene izdelke. O globini petrolejski|> vrelcev Petrolej leži navadno globoko v zemlji. S posebnimi vrtalnimi stroji vrtajo v zemljo, kjer menijo, da leži petrolej ali kameno olje, iz katerega pridelujejo bencin za pogon motorjev. Do pred leti je bil najgloblje navrtan rov v šleziji v čukovu. Tam so črpali petrolej iz globine 2240 m. Silno povpraševanje po petroleju pa je podžgal iskalce tega zemskega olja, da so ga začeli iskati še v večjih globinah. Tako so našli v Ameriki, v Kaliforniji, petrolej nekje v globini 4573 m, od koder ga sedaj črpajo na površino zemlje. 1/Modina .piše Sveti večer V črni dolini je stala na gričku stara bajta. Omet je odpadal, vrata so se slabo zapirala, skozi ubite šipe v oknih pa je pihala burja. V črni in zakajeni kuhinji sta sedela Marica in Janezek. Gledala sta skozi okno ljubko igro snežink, ki so se nekaj časa poigravale v zraku, nato pa popadale na tla. Pomenkovala sta se o Jezuščku, ki ju bo naslednji večer obiskal. Razkrila sta si želje, katere sta sicer skrbno čuvala v svojih nedolžnih srcih. Ob prijetnih mislih sta pozabila na mraz, ki je silil skozi vse špranje v vratih in oknu. Hipoma sta se zdrznila. Zakaj danes ni očeta ...? Pričelo se je mračiti. Iz kotov so prilezli strahovi in pošastno iztegovali svoje dolge roke nad nebogljenima otrokoma. Očeta pa ni bilo. Čudno se jima je zdelo, da je danes tako dolgo izostal. Spomnila sta se, kako so pred nekaj dnevi prinesli Drejčetovega očeta mrzlega in bledega domov. »Zasulo ga je!« so pravili ljudje. Naslednjega dne so prišli možje in odnesli krsto z Drejčetovim očetom ... Kaj, če je tudi njunega očeta zasulo? Ne, to ni mogoče! Saj vendar ni mogoče, da bi jima vzel ljubi Bogec sedaj še očeta, ko je že poklical k sebi drago mamico. A očetovih trdih korakov nista od nikoder slišala. Končno sta šla vsa utrujena in premražena spat. V trdi posteljici v mrzli sobi sta se dolgo premetavala in mislila na očeta. Končno sta si potegnila odejo čez glavo in zaspala. Prvi se je zjutraj zbudil Janezek. Ko je videl, da očeta še vedno ni, je zdramil tudi Marico. Hitro sta vstala in pogledala, če ni morda oče zunaj. Toda vso pokrajino je pokrival sneg in nikjer ni bilo žive duše. Toda danes je sveti večer. Oče mora priti. Saj jima je še vsak sveti večer okrasil malo smreko. Zvečer pa so prižgali lučke. Takrat je bilo v sobi tako toplo in prijetno. Nato so šli iz sobe. Ko so se vrnili, so našli pod okrašenim drevescem skromna Jezuščkova darila. Tudi danes mora biti tako. čeprav ne bi'imeli smrečice, le da bi bil poleg njiju oče, ki bi jima pripovedoval prelepo zgodbo o Jezuščku. Pojedla sta zadnjo skorjico kruha, nato pa sta se odpravila na pot, da bi poiskala očeta. Gazila sta po visokem snegu in mraz ju je pretresal. Prišla sta že do vasi. Morala pa sta še dalje, saj sta vedela, da so tiste črne jame, v katerih dela njun oče, še daleč, daleč ... Počasi sta se dvigala po strmi poti. Drselo jima je in sneg je silil v raztrgane čeveljčke. Dolgo sta že hodila, črnih jam pa še zdaj nista videla. Menila sta se o današnjem svetem večeru in si s tem krajšala čas. Toda ure so potekale. Mra-čilo se je in tu pa tam je padla kakšna snežinka. Otroka pa sta postajala vedno bolj trudna. Komaj sta še gazila po snegu in premikala noge. »Po tej poti bo prišel oče. Boš videla, Marica!« Janezek ni mogel več hoditi. Sedel je na štor pod smreko. Tudi Marico je premagala težka utrujenost. Sedla je poleg bratca. Snežinke pa so postajale vedno gostejše. Bila je že trda tema. »Povej mi, Marica, kaj!« je prosil Janezek in se stisnil k sestrici. Marica pa je začela: »Sveti večer je. V mestih prižigajo lučke na božičnih drevescih. Ko se bova vrnila, bova tudi midva prižgala lučke na najinem drevescu. In Jezušček nama bo prinesel vse, kar sva si že tako dolgo želela. Oče pa nama bo pripovedoval o Jezuščku, o vilah in o srečnih otrocih.« Dalje ni mogla. Stresla se je in naslonila kodrasto glavico na bratčevo ramo. Kljub mrazu sta zadremala. Sneg je medel, burja je tulila in preganjala zveri iz gozda. Dva nebogljena otročička pa sta spala na zasneženem štoru pod smreko. V mestih so prižigali otroci lučke na božičnih drevescih, občudovali lepa Jezuščkova darila in poslušali zgodbe o vilah in srečnih otrocih. Ubogih otrok, ki sta spala na štoru pod smreko, se pa ni nihče spomnil. Otroka sta pa sanjala. V njihovih srčkih so gorele lepše lučke kot na vseh božičnih drevescih. Sneg je medel, burja je tulila ... Nihče ni vedel, da je kočica na gričku prazna. Da je oče zasut v jami, otroka pa zmrznjena pod smreko ... Vizjak Nevenka, dijakinja iz Trbovelj. » Cicibanova številčna uganka 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 I11 I12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 P4 25 26 27 (28 29 | j 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 142 43 44 45 |4ft (47 'AH 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 j 60 61 62 63 j 64 1 65 66 | 67 68 69 70 71 72 19 + 7+13 + 11 + 16 + 17 + 3 = sedmi dan v tednu, dan počitka; 1 + 2 + 5 + 6 — sedimo na njem; 8 + 9 + 14 = veliko vojno orožje; 4 + 15 + 21 + 18 + 23 = nasprotno od bogat; 10 + 12 + 35 + 24 = največja in najlepša reka v Primorski; 39 + 38 + 37 + 40 + 27 + 29 = prvi mesec v letu; 28 + 20 + 25 + 22 + 31 + 47 = zmota; 33 + 32 -1- 26 + 71 + 34 = pomanjševalnica imena Tine; 42 + 43 + 63 + 58 = ozko okno v trdnjavi, tudi žensko ime; 46 + 64 + 48 + 59 + 20 + 13 — mladinski list; 25 + 45 + 44 = škodljiva poljska in nadležna hišna živalica; 69 + 50 = vrsta pšenice; 53 + 54 + 52 + 51 + 66 + 55 = lepe gozdne živali; 41 + 49 + 25 + 70 = zrno, ki vzkali; 28 + 67 + 68 = hišni čuvaj, domača žival; 57 + 72 + 65 + 62 + 52 + 61 + 36 = nasprotno od žalost; 60 + 44 = mrčes na glavi; 56 + 30 + 34 = svetopisemski očak, ki je gradil barko. Črke od 1 do 72 vam povedo novoletno voščilo. Križanka »Medved« Sestavil Vladimir Puc. Vodoravno: 1. igralna karta, 3. pokrajina v Jugoslaviji, 8. otrok, 10. moško ime, 11. osebni zaimek (sklon), 13. nočna ptica, 14. predlog, 15. oblika vode, 16. del pohištva, 18. pomeniti, 19. vrsta teka, 21. osebni zaimek, 22. žensko ime, 23. igralna karta, 24. cvetlica, 25. zemeljska oblika. Navpično: 1. elektroda, 2. mlečni izdelek, 3. že v letih, 4. protivni veznik, 5. osebni zaimek, 6. moško ime, 7. poldrag kamen, 8. domačija, 9. žensko ime, 12. moško ime, 13. riba, 15. kovinar, 17. prvi človek, 18. sestoji iz plinov, 20. žensko ime. n/lMCOHSKA ZMEŠNJAVA Tinček je napisal nalogo: 6 razširjenih stavkov. Zvečer pa ni spravil svoje ropotije z mize. Prišel je hudobni škratelj in mu je zamešal posamezne besede v stavkih. Ko je prišel v šolo, je izgledala njegova naloga tako kakor bi jo napisali ob času babilonske zmešnjave: MAČKA POMIVA SANDALE DEKLA LOVI VIOLINO ČEVLJAR PASE MIŠI CIGAN PODI KOZE PASTIR UGLAŠUJE ZAJCA PES POPRAVLJA POSODO Tinčkovi sošolci so napeli možgane in spravili zmešane besede v red. Kako je izgledala Tinčkova naloga pravilno? Klišeje eno- ali večbarvne, za časopise, knjige, razglednice itd., izdeluje kllšarna »Jugografika« Ljubljana — Sv. Petra nasip 23 Kar potrebuje mladina v šoli in doma, dobi po nizkih cenah v Učiteljski knjigarni v Ljubljani in v podružnici v Mariboru Posebno priporočamo bogato izbiro lepih mladinskih knjig P° znižanih cenah. Izherite knjige po cenikih, ki jih imajo šolski upravitelji, in naročite skupaj, da bo nižja poštnina LJUDSKA SAMOPOMOČ reg. pomožna blagajna v Mariboru, Aleksandrova 47 v lastni palači Podružnica: Ljubljana, Tyrševa cesta 34 sprejema vse zdrave osebe od 17. do 70. leta v zavarovanje za pogrebnino za zneske od din 1000’— do 10.000—; za doto od l.do 16. leta starosti za zneske od dinlOOO-- do 25.000’-. — Zahtevajte brezplačno pristoono Izjavo in Informacije 1 — Do sedaj izplačali na podporah preko 30 milijonov dinarjev. Ustanovljena leta 1927. Zaupniki te sprejemajo za vsak kraj dravske banovine TYRŠEVA CESTA 2 (Hotel ..Slon") Velika zaloga briljantov, švicarskih ur, draguljev (Juvelov), zlatnine, srebrnine, razna darila (Jedilni pribor, namizno orodje) Itd. Nakup dragih kamnov, vsakovrstnega zlata in srebra! Boga/a postaneš, če fiočeš! Dela/ in varčuf i Prihranke nalagaj stalno in redno v HRANILNICO DRAVSKE BANOVINE CELJE LJUBLJANA MARIBOR Vsakih 50 din mesečno znaša s 4 °/o obrestmi v desetih letih din 7.359'78 Za vloge banovinske hranilnice jamči dravtka banovina z vsem svojim premo-ienjem in z vso svojo davčno močjo Otroci, hranite in varčujte, pomnite: Iz malega raste veliko! izdaja na dom domače hranilnike, najboljše učence obdaruje z zlatimi darilnimi knjižicami. Stopite tudi Vi v krog njenih vlagateljev in varovancev! Klavirje / vijoline / Hohner harmonike / Jazz instrumente in vse karza muziciranje potrebujete, dobite v najboljši izdelavi in najceneje pri R. WARBINEK LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 4 VKNO SVtTOVNA . ZNAMKA .